JCnfiga 7. aživijenje in svet ■V Stev. 2. Hfubljatia iC. januarja iÇ3Û. jCeic 4. E. Justin: »Osamljen« (lesorez) » Strašni konec — = Hornbyjeve ekspedlclje Hornbyjeva oporoka in smrt — Trpljenje — Harold Adlard, druga žrtev — Samotni borec — Zadnje beležke v dnevniku — Odrešitev Iz dnevnika udeleženca ekspedicije E. V. Christiana (Konec) Oporoka 10. aprila 1927 Poslednja želja Johna Hornbyja »Za slučaj, da bi umrl, zapuščam vsè, kar sem imel in kar bi se našlo pri meni kakor tudi vse kar bi prišlo kdaj pozneje v moj delež, Edgar ju Vernonu Christianu. John Hornbv.« Dne 10. aprila overili priči: Edgar Vernon Christian in Harold Challoner Evan Adlard. (Dan po tej skromni, tragični cerc* moniji beleži Christian:) 11, aprila. Naš položaj je postal ze* lo resen. Jack je ponoči priznal meni in Haroldu, da čuti svoj konec in da lahko vsak trenutek umre. Dal nama je navodila, kaj naj storiva v tem pri* meru. Pošepetal sem mu, da se lahko šckakšnih pet dni preživljamo z žival* skimi kožami, če bi namreč težko de* lati in hodili na lov. Ponoči je trpel strašne muke. Noge so ga nepopisno bolele in pravkar je dejal, da bo živel kvečjemu šc dva dneva. Harold je ku* ril ogenj v koči skozi vso noč, jaz sem zaman poskušal spati. Kako bi tudi mogel zatisniti oko v takih bolečinah? /Ob 10. uri 15 minut zvečer: ... Ha* rold skuša zaspati, preden odide na ldv. Podoba je, da gre z .Tackom naglo h koncu. Ker napadajo njegove krče* vite bolečine v tkaničevju tudi srce, se pač ne .bo mogel dolgo upirati... Harold se je vrnil z novicami: videl je več severnih jelenov na rebri griča. To je nekoliko podžgalo naš pogum. Ha* rold pravi, da se čuti dovolj močnega za jutrišnji lov. Jack je jedel z nami in je zahteval od mene, da sem použil nekaj iz njegove zaloge. Tema prihaja in Jack počiva, čeprav sluti, da se bo počutil zarana zjutraj prav tako sla* hotnega kakor običajno. Poslušati nje* gove besede ne pomeni baš podžigati poguma-*- Podnevi se je preložil Jack na moje ležišče, češ da je mehkejše. .Vreme se je nekoliko omilile. 13. aprila... Prosil me je, naj mu ■stojim ob strani, zakaj dokler ga ne zapustim, meni, da bo mogel vzdržati, čim pa mu odrečem pomoč, pade. Pri Bogu upam, da bo hrana, ki nam jc še na razpolago, držala Harolda po* koncu, zakaj meni ni nič kaj dobfo. Čeprav, pazim, da sem na toplem, fne obhaja neka medloba in zelo trpim, Ja* cku pa strežem m mu prigovarjam, da ne izgubi poguma. (14. aprila zjutraj postane očito, da se je nesreča povečala. Adlard je ves dan križaril po divjini in se je vrnil do smrti izčrpan ter z ranami na ho* gah nazaj brez živeža. On in Christian se jedva držita na nogah in bdita po* noči ter negujeta umirajočega tovatiša, ki leži v koči ter skuša z naravnost јц= naškimi sredstvi razvedriti tovariša. V pustih, obupnih urah jima prigovarja. Še vedno obvlada svojo voljo, šc vedno jc vodja.. Celo tedaj, ko se mu bliža smrtna ura, skuša prenesti svoj nc* ukroti j i vi pogum na Adlarda in mlaj* šega tovariša.e Po nemirni noči nc moreta več zata* jiti svoje stiske in tegobe. Dan. ju haj* de razplakana ob Hornbyjevi smrtni postelji. Oba čutita slaboten pritisk njegove mršave roke. Iz njegovih brez* barvnih besed slišita svarilo, naj vztra* jata in naj se nc vdata, tudi tedaj ne, če njega vzame smrt na največje vseh dalekih potovanj ...) r7. aprila, ob 1. opoldne. Ôb 6. uri 45. minut je siromak Jack za vedno za* tisnil svoje oči. Do njegovega zadnje* ga diha sem se skušal držati, da ne bi nenadoma klonil. Ko pa jc njegova du* ša splavala v vesoljstvo, sem čutil, da nimam več tal pod nogami. Harold, bled kakor smrt, ie delal čudeže s svo* jo pomočjo. Uredil je vse potrebno za naslednjo noč. Jaz sem se vsaj toliko opomogel, da sem narczal nekaj lesa, Harold pa je obljubil, da opravi osta= lo. Tako čudovito mi je prigovarjal! Spoznal je docela moj položaj. Ležal sem na svojem ležišču in poslušal një« gove besede, zdaj pa zdaj sem malce zadremal, zakaj čutil sem se razbitega, medlega in strašno slabega. Vso noč je gorel ogenj v koči. Tovariš mi je pri* nesel čaja in aspirina, da bi si oporno; gel. To mi je vsaj toliko pomagalo, da sem lahko zaspal. Danes ... sva oba zelo šibka, ampak oba sva nekako bolj samozavestna ter sva odločena vzdržati in sc zopet vr; niti med ljudi, da jim vsaj sporočiva o zadnjih dneh moža, najboljšega med vsemi, kar sem jih poznal .. Ta mož je dal mojemu življenju vsebino in zmisel... Vsak dan metež in vihar« ji... 12 stopinj mraza ... ^(Hornbyjeva smrt je pokazala tova; rišema strašen nauk o neusmiljenosti Arktide. Vsak pozorni čitatelj Nanse* novih, Scottovih in del drugih razisko; valcev severnega in južnega tečaja se gotovo spominja boja proti gladu, ki so ga morali bojevati ti možje. Boriti pa se niso morali samo z materijalnim gladom, ampak tudi z veliko zapuščen nostjo, ki so jo v njih izzivali občutki telesnih bolečin. Christian in Adlard sta takisto okusila to dvoje. Vedela sta dobro, kaj je prineslo smrt njunemu vodji: njegovo srce je odpovedalo, ker ni moglo prenašati strašnih odpovedi. Pretresljivo je popisan v dnevniku pri* zor, ko ju glad prisili, da pojesta kos mila... 20. aprila je Harold že tako šibak in brez moči, da ne more naj; enostavnejše hrane požirati. Christian beleži:) 20. aprila... Spomnila sva se, da je ležala pod snegom mrtva lisica, ki smo jo bili zavrgli... šel sem iz koče in izkopal mrhovino, da bi jo skuhal za večerjo... Siromak Harold je šibak in so ga samo'še kosti... Ne vem, kaj bo z menoj, ko se bom tako posušil in stanjšal, da bom podoben preklji fižo= la... Ne bo dobro, ko moram jesti to gnilo meso, ki nam je že dolgo edina hrana. Boljše pa je to kakor nič, -zakaj v nasprotnem primeru poginemo. No; coj si bom skuhal smrekovih igel za okrepčilo. Videl bom, če mi bo dobro delo. Ta trenutek se zdim še hladen in se obvladam — a če bi se kaj primeri; lo Haroldu — Bog vedi, kako bi se po; tem počutil. Naše trpljenje je bilo pos Stavljeno na takšno preizkušnjo, da je res treba misliti na vse. Zdaj še lahko preskrbim dve volčji koži in nekaj ostankov belih jerebic in rib za Harol« da, če ne bo mogel drugega jesti... Vreme je viharno in slabo, tako da ni nič z lovom. In sploh nisem videl da* leč naokoli nobenega severnega jelena in nobene belke. 47 stopinj mraza. (Harold je bolan in leži. Christian išče in najde nekaj ostankov prekuha; nega mesa, ki jih je ekspedicija zavr* gla še v jeseni. Bolnika popadajo otl dne do dne hujše muke. Christian be; leži v dnevnik, slaveč tovariša: »Pre; silil se je, ko mi je pomagal po Jacko; vi smrti in sem bil sam.« S strahom spoznata, da jima povzro; ča požiranje skuhanih kož neznosne muke; s kožo sta namreč pojedla tudi dlake, ki jih želodec ne more preba* viti. Mrzlično išče Christian starih rib; jih kosti, da bi jih še enkrat prekuhal za juho, toda Adlard, ki sluti, da se mu bliža konec, je tako oslabel, da se ne more na svojem ležišču obrniti brez tuje pomoči. Nesrečni Christian spo; zna strašni pomen tega položaja, spo* zna tudi, kaj se pravi ostati sam v gro; zepolni sivi sneženi pustinji. Ali naj Adlard umre? Da, i njemu je bila uso; jena smrt. Iz dnevnika:) 4. maja. Danes ob 4.45 popoldne je Harold po težkem napadu iz prošle no; či umrl... Sodim, da so pospešile nje» gov konec kože in kosti, ki so nam bile zadnji čas v hrano ... Jaz sam sem me> del do smrti. .. Ponoči ne spim, po dnevi ne jem, ker nimam ničesar... Skušati moram ukreniti kar je mogoče, da ne opešam ... Zato bom cepil les, iskal v snegu rib in čakal boljšega dne» va... Na lov ne morem več, ker ho; j a po snegu presega moje moči. Vre* me je zelo neugodno. (Navzlic vsemu temu pa skuša Chris stian iskati hrane. Po smrti obeh tO; varišev je sam v divjini ter vidi, da čaka morda tudi njega sličen konce. Tako popisuje kratko, kako se je boril, iščoč živeža in kako se ga je bolj in bolj prijemala bolezen:) 7. maja. To beležim zaradi tega, ker menim, da je bilo velikega pomena za Ilaroldovo in Jackovo bolezen. Zdaj pa se zanašam samo še na svojo puško. Skušal se bom tudi sam zdraviti. (In živel je dalje, ne da bi obupal. Je* h; se je oznanjevati pomlad. To mu je dalo pobude, da je začel misliti na An; glijo, svojo domovino, kjer je tačas klilo iz tal novo življenje. Vsiljevati M se mu zaceE sami oïl seBe primeri:) 8. maja. Solmce, solnce — in led se taja. (Ampak sedaj je postal res tisto, kar mu je že prej nekoč prišlo na misel — mršav kakor fižolova preklja. Kosti so mu pošklepetavale v členkih.) 13. maja. Odmajal sem se iz koče, prinesel malo vode, nasekal malo drv in ko sem se sklonil, da bi jih pobral, sem videl, da jedva stojim na no« g ah... Moj živež leži blizu vrat na ku« pu snega. 14. maja. Doklej se bom mogel vla« citi še do kupa snega in si tam jemati hrane od ostankov, ki leže tamkaj, je vprašanje časa. Gotovo pa je, da se s tem ne morem več okrepiti... (Potem ko je »očistil« kočo in znesel na kup vse zgorljive predmete, da ne bi mu ugasnil ogenj, je opazoval bled in mršav, kako so se 18. maja vračali ptiči v Barrenovo deželo. Med 20. ma: jem in 1. junijem beleži:) 22. maja sem našel nekaj mesa in šti« ri dobre kosti z ostanki mesa in masti. Zbral sem toliko moči, da sem se še tri dni držal pokonci... Na žalost pa sem zdaj zopet od dne do dne slabši.. 1. junija. Kopal sem z roko, da bi našel hrano, ampak čutim, da sem sla« bejši nego kdajkoli poprej. Ptiči ne le« te več proti severu, od 19. maja nisem videl nobene živali. Včeraj sem se pla« zil iz koče po vseh štirih. Razsekal sem zadnji kos lesa, da bi si skuhal zadnje ostanke, ki z njimi še razpolagam, in to je neko zamaščeno črevo severnega jelena... Ob dveh zjutraj sem zlezel na ležišče in sem napolnil kozo z ri« bami za naslednji dan... Od 9. uri zjutraj. Zopet šibkejši. Je« del sem, kar sem mogel. Jed leži pred menoj, a srce mi tako razbija v prsih, kakor bi me hotelo raznesti. Solnce jarko sije. Radoveden sem, če mi bo kaj koristilo, ako grem iz koče in pri« nesem nekaj drv, da napravim ogenj za noč... (Sledi beležka, ko sluti, da se tudi njemu bliža smrt:) Pripravljam se... (In zdaj... zadnje besede, napisane s tresočo roko:) Prešibak sem, da bi mogel iz koče... Ležati moram tam, kjer sem... pre> pozno je že... Tako je umrl zadnji pogumni raz« iskovalec mirno kakor junak. Kakor titani so se borili člani Hornbyjeve ekspedicije proti neusmiljenim močem prirode T neskončni, izdajalski divjini na severu naše zemlje. ★ Najbrž še pred svojim zadnjim za» piskom v dnevnik je napisal Christian dve pismi ter ju naslovil na svoje star» še. Pismo očetu se je glasilo: »Jack Hornby je vedno želel videt! to deželo, preden opusti svoje razisko» vanje arktičnega ozemlja. Želel je. da bi ga na tej poti kdo spremljal. V dneh, ko je v njem dozoreval načrt za ekspedicijo, sem bil med tistimi, ki jim je bilo usojeno spremljati ga na tem potovanju. Čisto dobro vidim, zakaj si je želel imeti poleg sebe mladega človeka. Spoznavam tudi, čemu je vzel s seboj tretjega. Samo zato, dragi oče, da se vrnem jaz domov. Na žalost pa je reka Thelon mnogo strašnejša, ka» kor jo opisujejo. To sem skušal sam. Nad mesec dni sem se boril, da bi pre» magal težave in pomagal tovarišema. Pomlad nastopa pozno v tej deželi. Svežega mesa ni mogoče več nabaviti. Pred nekaj dnevi sem imel še dober obed, ampak bil sem že sestradan, bo» lan in slab, tako, da ni nič več zaleglo. Tudi ni v meni več moči, da bi si pre« skrbel novega mesa, ker ne morem več hoditi na lov. Hladni vetrovi vejejo in danes, 1. junija je bil prvi lep dan. Imam nekaj hrane, stare sicer, in ni« sem več pri močeh, da bi si nabavil nove. Izčrpan sem in zelo slab.« Drugo pismo se glasi: »Ljuba mati, zelo sem slab in skoro ne morem pisati. Žal mi je, da je prišlo tako daleč! Trdo sem se boril zoper nadloge! Ne grajaj mojega ljubega pri« jatelja Jacka! Imel te bom vedno v mislih in rad ter ti bom večno hvale« žen za vse, kar je storila draga mati za svojega sina. Zdravstvuj, zdrav« stvuj. V ljubezni ostajam tvoj sin Ed» gar.« Današnji številki je priloženo kazat lo za šesto knjigo. Kazalo dobe vsi na* ročniki »Življenja in sveta«. O O O Popravi: »V zadnji številki na str. 9. citaj konec notice »Napredek«: s kakršnim jo bo narekoval tvoj dopisnik«! — V sestavku »Nepoznani Napoleonov naslednik« čitaj na str. 28.: In nikoli ne bo cesar, ne pa rešeni Stuart WisKing -- J. B. ===== Ptic v drevesu (Konec) Nenadoma sem se predramil z negotovim občutkom, kakor da sem začul pok. Še napol v spanju se mi je zdelo, da sem bil vrata spalnice pustil priprta in da so se same treskoma zaprla. Skočil sem s postelje in zagledal puško, ki mi jo je bil oskrbel Fleming. To me je takoj spravilo k zavesti in vsa povest o ptiču mi je v eni sekundi šinila skozi možgane. Pograbivši puško, sem planil na hodnik. Tam sem se zaletel v Rhodesa, ki je bil namenjen v mojo sobo. Fleming je že tekel proti stopnišču. »Kaj je?« sem vprašal brez sape. »Fleming si domišlja, da je ranil ptiča v perut,« je kratko dejal Rhodes. Mislim pa, da se mu je to sanjalo. Pojdiva!« In pričelo se je zasledovanje. Tekla sva dol po stopnicah, Fleming pa kakih trideset korakov pred nama. Z vrha stopnic sva še videla, kako je odprl vrata na teraso in izginil. Sledila sva mu, kakor hitro sva mogla. Ko sva prispela na vrt, se nama je nudil krasen prizor: jasna in mirna noč, bleščeča mesečina, sneg in ivje vsepovsod, niti sapice od nikoder, popolna tišina — samo tam pred nama je tekel mož in--- »Tam — glej!« je zamrmral Rhodes, pograbivši me za lehti in kažoč na zasneženo plan. Ta kretnja pa je bila nepotrebna. Zagledal sem nekaj temnega, kar je naglo bežalo pred Flemingom po sre-žastem snegu. Nalikovalo je ptiču — veliki vrani, kolikor sem v tej razdalji mogel presoditi, toda kretalo se je kakor ranjeni fazan. Eno krilo je vleklo za seboj, vendar pa je bežalo, bežalo z neverjetno brzino. Pogled na ranjeno žival, ki je tekla na življenje in smrt, me je neobičajno razburil. Čutil sem skoro neko slabost, toda ne od sočutja, ampak od silnega studa. Prevzela me je vse prevladujoča želja, da bi sam ujel ptiča, mu zavil vrat, ga poteptal in zbrisal z zemeljskega površja. Silno čustvo sovraštva mi je napolnilo dušo. In ves ta čas smo tekli po škripa-jočem snegu — Fleming seveda prvi. — Vprašal sem ga pozneje, zakaj se ni ustavil in sprožil drugi strel. Bal se je, da bi zgrešil — tako mi je odgovoril —• povrh pa je hotel zasledovati ptiča do gnezda. Tekli smo v neizpremenjenem redu skoro pol milje daleč preko prvega ograda v drugega. Zdelo se mi je, da ptič že peša in da se mu Fleming nekoliko približuje. Tudi Rhodes je bil istega mnenja ter zaradi tega že zmagoslavno kliknil. Nenadoma pa je odvratna žival stekla po svojem sledu nazaj in po nekem drevesu navzgor. Kar je storila, ne morem drugače opisati. »Ušel je!« je zasopel Rhodes, ko sva pod drevesom dohitela Fleminga. »Kaj pa zdaj?« Vsi trije smo bili od dolgega teka brez sape. Fleming je nekaj trenutkov premišljal. »Poskusiti moramo vse, da grdobo uničimo,« je dejal končno. »Najbolje bo, da tolče eden izmed nas z vejo po deblu in jo, če mogoče, zopet splaši. Ostala dva pa prežita s pripravljeno puško.« »Ti si boljši strelec od mene, Rhodes,« sem dejal. »Jaz bom plašil.« »Dobro,« je pritrdil Fleming. »Rhodes, ti se postavi na ono stran drevesa, jaz pa tu. Če se prikaže ptič na tvoji strani, pusti ga. Sprhutal bo na tla in tekel, leteti ne more več. Ne razburjaj se in ne streljaj nama pod noge.« Odlomil sem vejo in bobnal divje po deblu. Hrupa je bilo dovolj, zakaj drevo je bilo že star brest in udarci po njem so doneli tako votlo, kakor da je že zelo trhel. Toda ptič se ni ganil. »Zdi se mi, da ne bo s tem nič,« je menil Rhodes, ko sem bil nekaj minut razbijal po deblu. »Ptič se je potajil. Sicer pa — saj si menda uverjen, da je to pravo drevo?« »Brez dvoma,« je odvrnil Fleming. »No, po vsem tem me to ne preseneča. Nisem pričakoval, da bi ga bobnenje pregnalo z drevesa, vendar je bilo dobro, da smo poskusili.« »Kaj nameravaš zdaj storiti?« sem vprašal. »Na drevo splezati, nima smisla — ptič se je lahko skril bog ve kja, Ali ga pustimo do jutra?« • »Ne. Drevo moramo podreti.« »Podreti ?« »Da. Po zvoku, ki ga je izzval Marriott, ko je tolkel po deblu, sodim, da mon biti zelo trhlo. Votlega drevesa ne bo težko podreti, če se vidva ne plašita truda.« \ »To bova že še vzdržala.« »Hvala vama. Če hočete tu počakati, stečem v orodjarno ter prinesem žago in sekiro. Vzemi mojo puško, Marriott, za primer, če se med tem časom pojavi naš ptic.« »Saj imam svojo puško,« sem odvrnil nekoliko začuden. »To že, ampak ljubše bi mi bilo, da vzameš mojo, če ti je to po volji. Tako, hvala. Ne bom vaju mudil dolgo.« In že je stekel proti hiši. čakala sva potrpežljivo vsak na svoji strani drevesa. Najina naloga je bila nenavadna, toda takrat se nama je zdelo vse, kar sva storila, naravno in pametno. Ves prizor je napravil name jak vtis. Mesečina, ki je padala skozi vejevje, je risala po snegu fantastične sence in za trenutek sem bil mnenja, da smo bili morda kako senco smatrali za ptiča. Vse na okrog je vladala tišina in niti stebelce se ni ganilo. Na drugi strani drevesa je mračen stal Rhodes s svojo puško, pripravljeno, da jo takoj dvigne na ramo, čim bi se pojavil naš zasledo-vanec. Prizor je bil pošasten; vesel sem bil — to priznam brez okoliščin, da nisem ostal sam na straži. Moje premišljevanje je prekinil Fleming, ki se je vrnil s sekiro in žago. »Z žaganjem nameravam zaposliti vaju dva,« je pričel veselo. »Saj ne bo trajalo-predolgo ? Ali ste voljna?« Ne da bi odgovorila, sva Rhodes in jaz prijela za veliko tesarsko žago ter pokleknila v sneg. Fleming je zopet vzel svojo puško ter vtaknil v izstreljeno cev patrono. Rš, rš — je zahreščala žaga ter se zajedla globoko v deblo. Kakor je bil Fleming trdil, je bilo delo lahko. Les je bil trhel, in ko sva prežagala eden ali dva palca vnanjega oboda, se je žaga sama pogrezala vanj. »Zdaj je dovolj,« je nenadoma dejal Fleming, ko je v deblu grozilno počilo. »Ostalo opravi s sekiro. Ti, Rhodes, se postavi tja, jaz pa sem. Drevo naj se zvrne med naju.« Vzel sem sekiro ter mahnil dvakrat po deblu. Odletela je debela treska. Še enkrat — in drevo je glasno zaječalo. Potem pa se je hreščeč prevrnilo ter raztreščilo na dvoje. V tem trenutku se nisem zanimal za padlega orjaka, zakaj že je počila Rhodesova puška dvakrat zaporedoma in potem sem slišal njegov vzklik: »Zgrešil sem ga, Fleming! Pazil Zdaj teče k tebi!« Videl sem, kako je Fleming dvignil puško ter mirno pomeril. Potem se je pojavil ptič na njegovi strani ter tekel ob vnanjem robu vejevja. In zopet me je prešinil neugodni občutek studa, toda ni bilo časa, da bi razbiral svoja čustva. Fleming je sprožil in ptič je omahnil ; potem pa mu je z drugim strelom odpihnil glavo. »Tega je konec,« je dejal z izrazom zadovoljstva. . »No vendar,« je menil Rhodes ter pristopil. »Dober plen. Ne vem, kako sem ga mogel zgrešiti — najbrž me je mesečina oslepila. To ti pa rečem, tako velike vrane še nisem videl nikoli.« »Saj ni vrana,« je dejal Fleming, klečeč v snegu. »Krokar je, in še prav velik povrh.« »Ali so tod še krokarji? Mislil sem, da je pravi krokar"že skoro izumrl.« »Tod ga do zdaj še niso videli,« je na kratko odvrnil Fleming. »Poglejmo, ali ne najdemo morda njegovega gnezda.« Zasledovanje in ustrelitev ptiča nas je tako razburilo, da smo na podrto drevo docela pozabili. Zdaj, ko smo zopet pomislili nanj, se nam je nudil najbolj nepričakovan pogled. Drevesa ni bilo nič več kot sama skorja. In na sredi v njem je poleg kupa potemnelih posod ležalo okostje ! »O bog!« je vzkliknil Rhodes, prebu-divši se iz svoje neobčutljivosti. »To je — to je -- . Opat ! « je zašepetal Rhodes s stisnjenim glasom. Nikoli nisem videl, da bi ga bilo kaj tako pretreslo. »Mislim, da je res,« je dejal Rhodes počasi, kakor da se sili, potrditi dejstvo, ki ga ni hotel priznati. »In to so najbrž predmeti, ki jih je ukradel.« Fleming se je v trenutku zopet zavedel. »Seveda,« je dejal živo. »Gotovo je opat skril posode v to votlo drevo ter sam padel vanj. Poetična pravica — če hočete. Ubogi človek, tako težke smrti si ni zaslužil! Pomislite — biti tu ujet in rešitve ni od nikoder! No dobro, kletev bo odpravljena, ako vrnemo vse te posode župnijski cerkvi.« Rhodes je bil videti, kakor da še ved^ no nekaj golta, »Vse skupaj je nesmisel,« je dejal težko požiraje. »Ta vražji ptič« in — divje je sunil V brezglavo truplo — »je povzročil, da smo si vse to domišljali. Tema se nikakor ne čudim — v tej razsvetljavi in ob tem času — ne morem pomagati — toda vse je sam nesmisel. Ti seveda trdiš, da sem zgrešil ptiča, ker sem imel svinčene šibre!---« »Ne trdim ničesar,« ga je Fleming zavrnil veselo, »razen tega, da smo razjasnili skrivnost opatove smrti in skritega zaklada. Vsak od nas si lahko misli, kar se mu ljubi. Rhodes lahko smatra vse za golo naključje — lahko reče, da je slišal starega vrana krakati ter je malo poskočil za njim; Marriott lahko napiše o tem povest, jaz pa--« »Da, kaj pa ti?« sem vprašal. »Grem pogledat, ali ne najdem kje kaj cigaret. Pojdimo ! « Senzacije ==^= = iz znanstvenega sveta Srčni utripi slišni iz tisočkilometerske daljave — Neslišni zvočni valovi — Radioaktivni ognjeniki Nedavno- se je zgodilo,* da je zdravnik — pač prvikrat v zgodovini medicine — podal diagnozo bolniku na očeh iz daljave več tisoč kilometrov. Bolnik je bil v Berlinu, zdravnik pa v Buenos Airesu. Med obema je valoval Atlantski ocean. Fotografska celica aparata za gledanje v daljavo je nesla sliko bolnega-očesa čez Ocean. Iz temnih in svetlih črtic z brezžičnim brzojavom prenesene slike, ki jo je ujel sprejemni aparat v Argentini, je mogel zdravnik spoznati bolezen nevidnega bolnika. Tako se je uresničil del fantastičnega romana bodočnosti. In drugo poglavje sledi. Chicaški zdravnik dr. Walt Robin-son je napravil čudovit eksperiment. Poslušal je bitje srca v človeku, ki je istočasno pušil smotko v oddajnem prostoru neke newyorške radio družbe — iz daljave preko tisoč kilometrov, čudež mikrofona, ki je rahlo utripanje človeškega srca povečal v grmenju stično bobnenje. V oddajnem prostoru električnega raziskovalnega laboratorija' v Shenectady so prisostvovali temu zanimivemu in edinstvenemu poizkusu povabljeni medicinci in tehniki. Najprej so preizkusili moč mikrofona. Štiridesetletnemu pristaniškemu delavcu so položili na prsa električen sthetoskop, aparat, ki služi za poslušanje srčnih utripov. Srčni utripi so »šli« skozi celo vrsto mikrofonov in so prihajali potem iz treh ogromnih zvočnikov v ušesa * Qlei sliko »Diagnoza oči na 12.000 km«, »Žis«, knjiga 6., št. 15. poslušalcev. Bilo je pravo grmenje v neposredni bližini, potem pa je pokalo, kakor da bi udarjalo strojno kladivo na nevidno nakovalo. Bilo je srce v prsnem košu štiridesetletnega moža, ki je pokalo in grmelo —■ osemmilijonkrat zvišano in ojačeno. Fantastična povečava udarcev srčnega stroja. (Slične poizkuse so napravili tudi že v Evropi.) Višek poizkusa pa je bil, ko je pričel delovati oddajni aparat — in v par sekundah je poslušalo na chicaški sprejemni postaji osem zdravnikov - strokovnjakov udarce grmečega srca in spoznalo srčno bolezen človeka, ki ga niso nikoli videli.^Poizkus se je popolnoma posrečil. Če tudi gre samo za znanstveno kurioziteto, ki so jo v tem primeru ustvarili z zvezo sthetoskooa, mikrofona in brezžične umetnosti, vendar je v tem čudovitem poizkusu globok smisel. Ameriški zemljan, ki bo sredi Oceana na svojem luksuznem parniku konsultiral specijalista za srčne bolezni, sedečega v svoji ordinacij-ski sobi v Londonu, bo kmalu prenehal biti junak fantastičnega romana! * Nevidni svetlobni žarki so že dolgo v službi boja zoper zloč!nstvo. V mnogih velikih bankah, zlasti v Ameriki, varujejo žarki, ki jih ne vidi nobeno človeško oko, oklopne blagajne uspešnejše, kakor pa meter debele žične ograje. Med dvema ogledaloma se vleče našim očem neviden ultra rdeč ali ultra violetni svetlobni žarek. Kakor hitro se kdo približa oklopni blagajni, pretrga s svojim telesom ta žarek, kakor da bi pretrgal nno pajčevino, »Pretrganje« žarka spoji avtomatično električni zvonec, ki alarmira stražnike. Na ta način bi se dale zavarovati z nevidno svetlobno mrežo cele hiše in celi mestni deli. In sedaj še neslišni zvočni valovi! Že pred poldrugim letom so delali v Parizu zadevne poizkuse, ki pa niso privedli do zaželjenega uspeha, Seie pred kratkim so našli v Londonu rešitev tega problema. Policaj ali detektiv more dajati zvočne signale, ki j;h mire slišati le uho policaja, kateremu ,o namenjeni. Z majhno kovinasto piščalko, čije mehanizem odvaja neslišne zvočne valove! Sprejemni aparat je v aluminijasti kroglici, ki ni večja od lešnika. To miniaturno sprejemno postajo ima policaj za časa službe v ušesu. Neslišni zvočni valovi? Zdi se neverjetno in vendar je vsak zvok, ki ga povzročijo zračni valovi, človeškemu ušesu neslišen, če doseže število njegovih gibov 50.000 v sekundi. Tu se prične kraljestvo zvokov, za čijih oktave človeško uho ni dovolj fina sprejemna postaja. Za to je potreben poseben aparat, kakor je omenjeni »lešnik«. * Ogromen je bil trud znanstvenih raziskovanj raznih učenjakov, da bi se približali tajnemu delovanju ognjenikov. Po vsej zemlji je raztresenih kakih 200 ognjenikov, ki bljujejo iz svojih žrel ža-rečo lavo in ki niso žie od nekdaj strah in trepet ne le za vse ljudi v njihovi bližini, temveč tudi za znanost, ki si je izmislila že nad sto duhovitih znanstvenih domnev, da bi rešila uganko vulkanov, pa se ji ni posrečilo razodeti, odkod dobivajo ognjeniki žarečo lavo in kakšen je zakon, ki je raztresel ognjenike Po zemlji. V prejšnjih časih so mislili, da so ognjeniki nekaki ventili žare-čega in tekočega zemskega jedra in da segajo njih žrela več sto kilometrov globoko pod zemljo do nekakšnega oceana lave, ki daje hrano vsem vulkanom. Sedaj je menda te lepe znanstvene bajke konec. Angleški geolog Jolly trdi. da je našel ključ te skrivnosti. Kakor znano, vsebuje zemska skorja radioaktivne snovi. Te snovi izžarevajo stalno — kakor radij — žarke in povzročajo toploto Po Jollyjevem mnienju vsebujejo vulkani ogromno množino teh radioaktivnih snovi. Izžarevanje teh snovi povzroča v notranjosti zemlje tako visoko temperaturo, da se prično topiti celo granitne mase. Ta žareča tekočina si išče potem izhoda skozi žrela ognjenikov! Pod vsakim vulkanom je torej cela zakladnica tako dragocenih radioaktivnih snovi. Energija žarkov, ki zdravijo bolne in lajšajo bolečine, kaže torej svojo temno stran v uničujoči sili ognjenikov! ■ ■■■■»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■'■•»•■■•i Najvišje drevo Velika evkaliptova drevesa v A v* straliji zrastejo včasi do višine 470 čevljev (cn čevelj circa 32 cm), kar je za drevo uprav vrtoglava višina. Pri tem pa je dublo razmeroma drobno, ker le redkokdaj meri čez 10 do 15 čev* ljev v obsegu. Rdeče sekvicije tudi zra* stejo sem pa tja do 400 čevljev viso= ko, toda njih deblo je znatno moč= nejše. Evkaliptovih dreves je nekako 300 vrst, rasto pa izvzemši nekaterih, ki uspevajo tudi v Vzhodni Indiji in na Malajskem otočju, izključno samo v Avstraliji. Domači goje ta drevesa za* radi gumija, ki se tvori v deblu in olja, ki ga izloča listje. Poleg tega se dobi* va iz njih še tanin in les, ki je zaradi svojih odličnih lastnosti tudi precej vreden. Uporaben je za vsakovrstne obrtne izdelke in konstrukcije, Evka* liptovo olje hvalijo, da pomiri živce, da je antiseptično; posebno ga pa ces nijo kot tispešno zdravilo proti bron* hialnim katarjem. Pravijo tudi, da na* sadi teh dreves preženejo malarijo. Ta vera je najbrž od tod, ker se močvirja, kjer se zasade evkaliptova drevesa, kmalu osuše, kar seve uniči zalege mo= skitov. Angleži so poskušali zasaditi evka« liptova drevesa po mnogih svojih ko= lonijah, kar se jim je pa le deloma рог srečilo. Še najbolje uspevajo ta dreves sa v Kaliforniji, kjer so se nekatere vrste že skoro vdomačile. Pravijo, da je tamkaj neko evkaliptovo drevo v 12 letih zrastlo za 70 čevljev. LIGA ZOPER HRUP ima uspeh. Francoske železniške družbe so sklenile odpraviti brlizganje na vlakih, kakor se to izvaja že v Belgiji, Švici, Nemčiji, Danski, Švedski, Norveški. Predlaga se nadalje, naj se »pusti piskanje v podzemski železnici, kjer je ta navada zarrvs odveč. D. Ravtjen 50.000 naših na nemškem zapadli Te vrste in kar Jih bo še sledilo v reviji »Življenje in svet«, so beležke z nedavne poti po zapadrti Nemčiji in zapiski iz razgovorov z izse-Ijeniškim komisarjem g. dr. Berisla-vom Deželičem v Diisseldorfu, ki sestavlja podrobno statistiko. Njih namen je samo, podati slovenski javnosti sliko o sedanjem življenju in usodi naših rudarskih družin v Poruhrju. Naša kontinentalna emigracija, zgodovina, pokra* jina Kraljevim Jugoslavija ima danes oikrog 1 milijon svojih državljanov raztresenih po svetu, v emigraciji. Pretežni del naših ljudi — 880.000 — se je izselil preko morja, ostanek živi v evropskih državah, na sever ozapadu. Tu je med kontinentalno emigracijo najvažnejša za nas in za državo naša rudarska garda v Nemčiji. Cenimo jo z družinami vred na 50.000 duš. Morda jih je več, morda že manj, — vse se bo v doglednfh mesecih razodelo do podrobnosti. Nastopil je namreč poslednji čas, da Jugoslavija svoje ljudi v evropski emigraciji čvrsto priveže nase, sicer bodo utonili v morju tujstva. Izseljevanje naših ljudi v Nemčijo se je pričalo razvijati okrog 1898. Štajerci so posebno hitro začeli ubirati pot proti severu, potiskani z domače grude od sudmarkovstva. Le redki med njimi so zmogli denar za pot preko velike luže, zato so kot rudarji predvsem romali v Leoben. Prva etapa. S prvo preizkušnjo nemščine in delavne sposobnosti in s prvimi prihranki so nato zapored in cesto v skupinah nastopali dolgo pot v Nemčijo, v Porubrje. Vzporedno pa se je vršilo tudi preseljevanje naših delavcev iz domačih revirjev: perijodično so v skupinah odhajali iz Trbovelj. Zagorja in Hrastnika naši ljudje, ki se jim ie v globokih, novo se razvijajočih rudnikih porenjsko-vvestfalske province obetalo delo. A kakšno delo! Ki ga nemško delavstvo ni maralo opravljati. Naš Janez pa je prijel za kramp povsod, kjer se je trda ali blatna ruda dala zanj prevreči v vsakdanji kruh. Spominjamo se takih romanj naših Hudi iz domovine. Bilo je včasi malo solz, a še več samozavesti: »V Tajčlan-du je dobro!« — Danes šele pada mrena z oči tudi pred tem dokazom, kakšno Izseljeniški komisar dr. Berislav Deželic / politiko je Avstrija preko svojih agentov vodila napram slovenskemu elementu. Nobena statistika izpred svetovne vojne ne kaže točnega številčnega stanja naše takratne kontinentalne emigracije. Računamo pa lahko s precejšnjo gotovostjo, da je pol milijona Slovencev, Hrvatov in Srbov s področja bivša a. o. monarhije stalno bivalo v državah zapadne Evrope. Število našega življa v Porenjn in na Westfalskem so tik pred svetovno vojno cenili na 60.000 duš. Avstriisko-nemški propagandi je uspelo, da je mnoge naše ljudi v razmeroma kratkem času odtujila domovini, one pa, si se niso dali zlepa naturalizirati, zatira;a s težkim delom. Značilna je bila v časih pred vojno izredno velika umrljivost med našim življem na Westfalskem. Umrljivost telesna, a zraven še duhovna". narodna. V močno organizira li sie-dioi nemškega elementa, ob sistematičnih metodah ponemčevanja je propadal ne samo naš živelj marveč tudi češkoslovaški in poljski. Kdo se še spominja, kako so pred vojno poljski naci-ionalni krogi vlagali proteste zaradi propadanja njihovih ljudi v Nemčiji? Med vojno se je gmotni položaj onih našjh rudarjev, ki so bili oproščeni vojaške službe — to posebno v Kruppovih železarnah in rudnikih — navidezno zboJjSal. Mezde so zelo zrastte, — ali zahtevalo se je tudi najintenzivnejše dnevno in nočno delo. Telesnemu trpljenju se je kanalu pridružilo zopetno mate-rijelno propadanje: nastopalo je usodno razvrednotenje nemške marke. ■ Po vseh teh fazah, prepolnih izkušenj za rudarje, za nas pa vsekakor žie mnogih ©gub, predstavlja današnja naša značajnih mož, ki jim je ena sama modra poteza nase sedanje vlade učvrstila položaj, da bodo lahko razbili vse črno-žolte ostanke, zatrli plevel in združili slovenski element v kompaktno narodno zavedno enoto, ki bo poiskala svoje čvrste korenine v skupni domovini Jugoslaviji. Ratifikacija delavskih konvencij z Nemčijo je ustvarila nov most med domovino in tujino. Za slovenskega rudarja v Nemčiji je nastopila nova doba. Dela trdo, služi zadovoljivo in za starost mu je zasigurana renta, ki jo bo lahko užival doma. Že sama ta misel je sladka in veže na domovino. * Za uvod' še tole o pokrajini, kjer žive naši: Porenje obsega .25.000 km- s 7 in pol milijona prebivalci, Westfalija pa obsega 20.217 km- in šteje 4,819.000 prebivalcev. Ravnina se razteža široko, le emigracija v 'Nemčiji živ organizem omenjenih 50 tisočev. S temi. nam je treba- računati, o ostalih 10 tisočih pa smatrajmo. da so zaradi težavnega dela afifbrezposelnosti v minulem desetletju zapustili! Nemčijo in se selili dâîje -na zaoad, k sosedom. Tako v Alzacijo, na Holandsko, Pas Calais. Le tnalo, malo se jih ie vrnilo domov... Jugoslavija — sam njen postanek in Obstanek — je začel v našem življu precej močno dramiti narodno 'zavest. Sevala so notranje razprtije pred lanskim 6. januarjem nudile neštetim hujskačem dovolj netiva za avstrijakant-sko propagando. A hvala bogu, ohranil se je dovolj močan kader zavednih in redko kje vzvalo\rtjena. Ozračje je blago, od morja prihajajo topli vetrovi, ki čistijo zakajeno podnebje. Sneg se pozimi drži le redkokdaj preko noči. Zime so torej dovolj mile, pač pa šo pomladi in jeseni hladne s stalno spremenljivim vremenom, čestimi padavinami in vsiljivim, a potrebnim ravninskim vetrovjem. Na prostoru porenjsko-westfalske pokrajine, v dolžini 80 km in širini 20 km. se razteza pas rudnikov in velikih naprav. Tu je sedež težke nemške industrije. tu najmočneje utripa nemško gospodarstvo. Na stotine podjetij je razsejanih na tem prostoru, ki je gosto naseljen. Mesto poleg mesta, stik kolonij, vse zvezano z železnicami, tramvaji in Palača »Knappschaff« v Bochumu, osrednja bratovska skladnica za Po- ruhrje dobrimi, gladkimi cestami. Na vožnji po tej pokrajini imaš vtis, da je vse to ogromno skupno podjetje s tisočerimi dimniki, silnimi dvigali in vsemi mogočnimi tehničnimi konstrukcijami. Mala Amerika. Okrog 200 rudnikov (Zeclie) je tu posejanih s svojimi napravami in zavrta-nih globoko v zemljo. Vsaka taka »ceha« predstavlja vrednost svojih 30 milijonov mark (okrog 400 milijonov Din) in zaposluje 2 do 6000 delavcev. Skupno število vseh rudarjev v porenjsko-west-falski pokrajini iznaša trenutno 406.000. »Knappschaft«, ki vodi skrb o njihovi usodi, ima svoj sedež v Bochumu, v impozantni palači, kjer je uslužbenih blizu 4000 uradnih moči. Produkcija premoga v porenjsko-westfalskih revirjih je 1927 iznašala 117,993.92.5 ton v vrednosti 1,734.265.000 mark. Ogromna vsota, skoro dva naša državna »budžeta«... Znano je v ostalem, kakšne gigantske rezultate je že dala ta industrijska organizacija, ki niti še ni stara 50 let. Svoj uspeh lahko -v precejšnim delu zahvali tudi delovni sili našega življa, ki je v Nemčiji visoko cenjena. Slovenski rudar je pač vedno in povsod najhujši krampač. Včasi tudi v lastno škodo. ■ MMMMMB Kdo je Panait Istrati Rodil se je 1. 1884. v pristaniškem mestu Braili kot sin grškega tihotapca, ki se ni nikdar brigal zanj, in romunske kmetice, ki je skrbela zanj v vsej svoji beraški revščini. V 11. letu se je postavil deček na lastne noge. Sestavljal in pisal je pisma nepismenim zaljubljencem ter pospravljal ob sobotah vernim Židom njih domovanja. Ko ga » usoda zagrabila trše, je zapustil Brailo. Z 12. letom ga/je demon postopaštva zmamil v beli svet, koder se je »balkanski Maksini Gorkij « klatil celih 20 let, opravljajoč vsakovrstne poklice ter čitajoč ruske in zapadne mojstre. Bil je natakar, kovač, pristaniški delavec in često tudi »slepi potnik« na ladjah in ■ vlakih. V tretjem letu svetovne vojne je pri-bežal v Švico, se učil francoščine ter se preživljal kot pleskar in krošnjar. Ker ni imel v redu potnih dokumentov, mu je bila policija vedno za petami. Odšel je v Nizzo (1. 1921.), kjer je telesno izmučen obležal v tamošnji bolnici. Sosed na bolniški postelji mu je posodil »Jeana Christopha« in kakor Romain Rolland, ki je pisal Tolstemu pismo in prejel od njega znameniti trideset-strani dolgi odgovor, je pisal tudi on- Rollandu. Ker pa je Panait Ist-rati napačno naslovil pismo, se je seveda neodprto vrnilo v Nizzo. Ta domnevna odklonitev je tako vplivala nanj, da si je iz obupa zarezal vrat. K sreči so našli v njegovem kovcegu neodprto pismo in ga poslali na pravi naslov. Tako Panait Istrati sta rešila njegovo življenje zdravnik in pesnik, ki ga ni le potolažil z lepim odgovorom, temveč ga je tudi bodril na pisanje. . Istrati. ki se je z vnemo lotil francoščine, je nostal francoski pisatelj, »najboljši sodobni pripovednik v Evropi« po sodbi nekega kritika. Z romanom »Zgodbe Adrdana Zograffija« je stopil Istrati takoj v krog prvih evropskih ^ romanopiscev. Dela: Kyra Kyralius, Stric Angel, Hajduki. Nerancula. Moja pota. Družina Perlmutter so mu pridobila mnogo čitateljev. L. 1927. je nenadno izginil v Rusijo in se prav tako nenadno vrnil v Francijo, kjer je sedaj izdal obširno knjigo »Proti drugemu plamenu«, ki vsebuje porazne vtise sovjetskega režima. Naslednji odlomek je iz knjige Kyra ' Kyralius. Limonadar Stavro zahaja v trgovsko obitelj in jo zabava s svojimi prigodami. Domača hči Tinkuca bi rada čula kaj otožnega, njen oče pa kaj veselega. ★ Povedal vam bom nekaj, da bo vsem ustreženo, sem dejal. Lani sem bil s svojim blagom na sejmu ob reki Jalo-mici. Kakor vesta, nas pamet uči. da je treba na sejmu biti dober z vsemi ljudmi. Znanja se hitro sklepajo in prav tako naglo razdirajo, ampak sejmar se utegne srečati z drugim sejmarjem večkrat kakor pa mrtvec s popom, kateri ga je zakopal. »Viš ga, kako je prebrisan«, je za-momljal stari. Držal sem se torej tega navodila. Pa poslušajte, kaj se mi je naključilo tisti dan. Šele malo časa sem poznal sejmarja z imenom Trandafira, cigana, ki je"ka-li prodajal ogrlice iz steklenih biserov, v resnici pa lovil na limanice lahkoverne-že, ki so se dali ujeti na igro s tremi kartami, imenovano Tu j e k r a 1 j. kje. je kralj? Da vse povem: Trandafir je bil malopridnež. Ali ta nepridiprav me je zanimal. S svojimi nagrlicami na roki je pristopil k meni, se naslonil ob mojo stojnico, molče kadil svojo čedro in nagnusno pljuval, dokler ga nisem odpodil. Nato se je pomešal med množico in se drl: »Zavratnice! zavratni-ce!« Z očmi pa je iztikal zh kmeti, ki bi jih bilo volja igrati pri njem. A kdor se je spustil v to. je odšel s praznimi žepi. Hoteč ga pripraviti k bolj poštenemu kruhu, sem mu nekdaj predlagal naj si izprebere poklic: »Kako?« mi je odgovoril, »za svojega družabnika me želiš napraviti9« Tega ne. sem rekel, za svojega družabnika te ne morem Dostaviti, nač pa te lahko naredim za s a 1 e p d ž i j a. Dobro se zasluži s tem. »O,« je jeknil, »dobro se služi! Tvoj salep mi ne bo nikdar toliko vrgel, da bi mogel vsakih šest mesecev. dodati nov zlatnik nizu cesarskih dukatov za svojo lepo Mirando in potem, veš, poj-de ona h komu drugemu, zakaj ljubezen je vihrava!,..« Priznal sem, da ima prav: salep ne nosi cekinov, medtem ko so mu tri karte, razumete, t r i karte prinesle na dan, o katerem govorim. celih pet zlatov po dvanajst frankov prej ko v enem popoldnevu. Ampak ti zlati so takrat prišli s prav zabavno zgodbo vred: mladi seljak, ki ga je Trandafir obral, ga ni maral več ostaviti. Dolgo sta se. na vso sapo preganjala čez drn in strn. naposled pa prišla piredme, da bi me vzela za razsodnika. Seljak je govori!: »Če mi noče vrniti mojega denarja, naj me pa nauči svojega znanja in zvanja; da, svojega obrta; delal bom kakor on.« Trandafir je skomizgal z rameni: »Saj se mu je zmešalo! Kakšna b e 1 e a! Kakšna b e -lea*!« »Ne, stari,« je besedoval drugi; »denar, moj denar, ali pa tvoj poklic! Poštenje se ne izplača; počenjal bom kakor ti!« — »Pa saj ti nisi nič boli pošten od mene,« je vpil Trandafir; »moj denar si mislil dobiti: jaz pa sem bil bolj prebrisan in sem dobil tvojega, taka je stvar.« — »Seve,« je priznal kmet, »dosti bolj nisem bil pošten od tebe; zato ti pustim en cekin: druge štiri mi pa vrni. Drugače skočim v Ja-lomico. to pa bi bilo greh... Doma imam mlado ženo, pa samo... Vzela sva se iz ljubezni... Tistih pet cekinov je bilo vse njeno imetje, ki ga je nosila na ogrlini. Vzel sem jih, da bi kupil dva konja in oral zemljo...« Trandafir je poskočil, kakor da si se ga dotaknil z razbeljenim železom: »Kako? Tepec, svoji ženi jemlješ zlatnike. da hi si konje kupil? Ah. ti nisi vreden, da imaš ženo z zlato zavrat-nico!« — »Ampak kaj mi je početi?« je jadikoval mladi mož. — »Kaj početi?« je zatulil cigan; »i, ukrasti jih tri ure hoda daleč od doma, svoji ženi pa pustiti zlatnike za vratom!« In obrnivši se proti meni, mi je Trandafir deial: »Ali si že kedaj videl tako zabitega Romuna kakor tale?...« Pri tem se je zamislil, pušil je in pljuval. Kmet pa je jokal v svoje dlani. Tedaj sem videl tole: Trandafir se je okrenil proti mlademu možu, mu povesil roki in mu bli- Prira. srbsko: belaj, belav := nesreča, zlo. skoma prisoffl dve zaušnici. » Zakaj me biješ?« je kričal obrljuzgani. — »Ker si neumen... Ne maram ljudi, ki se cmerijo,« je odvrnil cigan in zavijal ognjevite oči kakor vrag. Nâ zdaj teh pet zlatov in nocoj se vrni v svoj kraj, vendar počakaj na streljaj zunaj vasi ob veliki cesti : ob zori ti pripeljem dva konja in te še dvakrat usekam za uho.. Tako boš vedel za drugič, da se smeš Komarjev strup Četudi nisi podkovan v parasitolo-giji, gotovo dobro veš, kako zoprni so komarji s svojo vsiljivostjo, vsepriču-iočnostjo, napadovalnostjo in krvoločnostjo, za nameček pa še nevarni. Saj je s poskusi dokazano, da prenašajo močvirsko in žolto mrzlico kakor tudi druge kužne bolezni. Drugo pa je z vprašanjem, ali proizvajajo svoj posebni otrov, kakor ga imajo gad, osa. pajek. Na prvi pogled bi človek kar pritrdil. Marsikak občutljivec, ki je ležal v sobi, koder nevšečno brné komarji (culex pipiens). namreč vstane s težko glavo in poln oteklin po polti. Drugi .1 « seveda komaj opazijo. Sicer pa je z vsemi strupi taka; vsakemu bitju ne škodijo v enaki meri. Komarskega strupa dolgo niso mogli dognati. Vsi strokovnjaki so enodušno domnevali, da izhaja iz sline, ki nam jo talk zajedavec spusti skozi vbod pod kožo. Toda podmeno, pa bila še talko .verjetna, so morali overoviti, kar ni prav lahka stvar: sluene žleze so pri živaHci jako neznatne. Profesorju Brii-cku pa je pred leti vendar uspelo, raz-uditi te nezmansko majčicine organe ter izvleči iz njih precej nedoločeno trovi-lo, ki je vcepljeno pod kožo izzvalo iste z-nake kakor komarjev pik. Ker pa so bili poskusi narejeni z majhno količino, so bili izsledki negotovi, čeprav zanimivi. Tedaj se je lotil problema dr Mac Kimley z upom, da bi dognal serum proti rečenemu otrovalu. Začel je z ameriško širokopoteznostjo. Omislil si je tisoč moskitov iz vrste aëdes Aegyp-ti: 2000 slinavk, s tem se da že kaj opraviti. Zmencal. precedil in steriliziral je, nato pa z iglo vcepil otrov raznim osebam. Učinek ie bil zdaj bolj ali roamj hud. zdaj nedolžen. včas> neposreden, včasi počasen ali celo ničen — dotakniti cekinov tepe ženske samo takrat, kadar dodaš še kaj novih.« Šest mesecev po tej dogodivščini sem srečal Trandafira na potu v Nazîru. Jahal je, jaz pa sem se vozil. Medtem ko sva se križala, sem ga vprašal: »Si ostal mož beseda, Trandafir?« — »Sem,« je odgovoril; »dal sem mu dva konja in dve pljuska.« D. A. 1Н1ШМ kakor če bi komarec sam deloval s svojim rilčkom. Opravičeno je Kinley smatral, da je naposled osamil prosluli jad. Kazalo je še poiskati, bi se li dale dovzetne osebe cepiti s postopnimi dozami, da bi bile varne pred okužbo. Izid je bil negativen. Tega se je bilo nadejati, saj ko-marjevih pikov se ne navadiš. Deseti, dvajseti zabod ima vselej iste posledice ko prvL Američan pa se še ni dal opla-šiti. Hoteč dobiti varovalni serum, je vbrizgal prvotni otrov kuncem, češ. da bi se v njih krvi stvorffi antitoksini, pa zaman. Navzlic naporom imenitno opremljene, tankovestne znanosti čuva ta vražja zalega še nadalje svoje postojanke nasproti kralju stvarstva. Nekam poniževalno se nam vidi. da umni človek nima drugega orožja proti tem drobnim krvosesom, kakor da se jih pridno otepa. E. G. OKAMENELO OKOSTJE Ameriški prirodopisni muzej se je obogatil s fosilnim okostjem krokodila, ki je po nazirajiju učenjakov živel pred 50 milijoni let. Izkopavanje vodi dr. George Simpson v Novi Mehiki, kjer so izgrebli 2»M) skeletov drugih, povsem neznanih živali Krokodilovo okostje, ki je domala popolno, meri 2 m na dolgost in se razl;kuje od vseh dosliejšnjih vrst Glava je debela, gobec konifast in poln močnih zob Ta niidba se smatra za eno najtehtnejših za paleontologijo, Radost In zdravje v snegu Še nedavno je veljalo pri nas gojenje » športa v zimskem času za nevarno, ob hudem mrazu pa vobče za škodljivo. Naši zimskosportni pionirji pa niso nehali hoditi ven v snežno prirodo, na pobeljene griče in z ledom pokrite pio* skve, odkoder so se vračali veseli, za* doVoljni, rdečih lic in samega zdravja. Njihova ljubezen do krasne zimske prirode je našla polagoma tudi pot v široke ljudske plasti. Od ust do ust, od mladega do starega je šel klic: Ven na snežne poljane, odkoder se bomo Tračali zopet in zopet vedrega čela na prilike, da bi se po volji in želji po* svetili njenim športom. Toda športnik, ki ga jc zavila v svoje čare kristalno* bela zimska priroda, se ne ustraši niti dolgih tur, da najde pot do nje, bodisi na stotine metrov visoko. Tamkaj se vda njeni veličastnosti in kakor prero* jen prihaja zopet v dolino — solz in vzdihov. Visoko gori v smrekovih go* zdovih, na robovih tisočletnih očancev, pokritih s snežnim prtom, Dozabi na vsakdanje skrbi in brige. Čisti zrak in božje solnce sta ga sprejela vase in na večer se vrača' nov človek med ljudi. delo!« Kdor je šel enkrat, ni ostal do* ma nikoli več, in jc poletel v prelestni zimski svet, kadarkoli je utegnil. Ta čudežni klic je bil morda največ* ja propaganda za ogromen razvoj zim* skim športov, ki ga beležimo v zadnjih treh letih v Sloveniji. Med njimi za* vzema prvo in najbolj častno mesto smučanje, ki je postalo danes že pravi narodni sport v Sloveniji. Od dneva do dneva se množe vrste smučarjev, brez razlike stanu, starosti in spola, in kakor vse kaže, ni več daleč čas, ko bo Slovcnec brez smuči — bela vrana. Žal nam le* tošnja zima dosedaj šc ni nudila prave ki so jim skrivnostne sile športa v zimi tuje. Ali je treba smučarje, ki sc vra* čajo iz svojih kraljestev, priganjati, naj zapojo vuselo pesmico ali uganejo kakšno za kratek čas? Ali je treba smučarjem, ko zapuščajo železniške vagone, zapovedati, naj stopijo v vr* ste in zapojo po mestnih ulicah kakor jim igra srce? Ali ste že srečali smu» čarja, ki bi ga trle, ko je zložil smuč* ke in otrcscl raz sebe sneg in ivje, skr» bi, kaj bo jutri? To so tajne, ki vleče» jo mlado in staro za seboj, tja v.cn v zimski svet, kjer se srečuje z materjo prirodo, ki ga pošilja zopet v svet — čilega, svežega in zadovoljnega. Druga panoga, ki ima z naraščajočo ljubeznijo, do zimskih športov, tudi od leta do leta več pristašev, je drsanje. Tudi drsanje po gladkih ledenih plo= skvah nudi človeku užitke, ki kažejo blagodejni vpliv na telo in dušo. Čim prebrodi začetnik prve težave in se je udomačil na spolzki površini s svojo osebno obutvijo, je že očaran in ne o nikoli več pozabil ла prijetno raz» položenje, ki se mu vrača vselej, ka* dar je žrtvoval svojo urico športu na ledu. čim dalj se giblje na njem, tem» bolj se sprijaznuje ž njim in potem šele uvidj, kako ga telesno in duševno oživlja. Če zaigra še godba in se v rit* mu suče po gladini ob strani brhke partnerice, je konec skrbi, ki ga je ob= vladala do tedaj in se bo morda spet vrnila, ko bo nehala godba in bo za» menjal gladki led s parketom ali ka» menitim tlom. Zato hite množice na led! Malo manj razširjeno, toda zato nič manj priljubljeno je sankanje. Ta panoga zimskega športa je pri nas morda bolj domena mladine. To» da tudi starejši smučarji in drsalci, ki so imeli priliko, zasesti gladke sanke in zdrčati po zasneženem bregu v dol, so spoznali, da tudi sankanje nudi užit* ke, ki so deloma prav posebne vrste. Poleg čistega zraka in prirode okoli se« be vodi sankača še odločna volja, da mora premagati na poti po strmem obronku razne težave. Njegove misli so osredotočene na sanke — ter mor: da na spremljevalca — ki ju mora sreč* no čimprej spraviti v dolino. Če se le da, izbira sam pot, ki je bolj romantična, ki nudi več zaprek in stavi nanj težje naloge. Tudi sankač dvigne — ko se zvečeri — vriskajo svoje sanke na ramo in se vrača razigran h gorki peči, kjer šele vidi, koliko dobre volje in novih sil je nabral na potih po belih gričih. Tudi sankači ljubijo svoje san» ke, ker vedo, da so na njih — in. včasi tudi pod njimi — preživeli najlepše urice svojega življenja. Slovenski kraji, gori od Pohorja do očaka Triglava imajo vsepovsod ide= alen teren za gojenje zimskih športov. Zato je razumljivo, da se je na čudež» ni klic snežnobele prirode zbrala med nami taka armada zimskih športnikov, ki obožuje njene lepote in le težko ča» ka. da raztegne svoj čarobni plašč do zadnje kočice na ravnini! L. S, Sotoi? Dorgeîès Krčma „Pri Znameniti francoski romanopisec je bil nedavno izvoljen kot Courte-lineov naslednik y Académie Concourt. Vselej se spomnim te gostilne z ma-mečim imenom, kadar čujem pripovedovati o ljubezni na fronti, o idilah v toči granat, ali kadar črtam katero teh neumnih, a vendar prisrčnih zgodbic, v katerih nosi kmečka hči svilnate nogavice in si praporščak hrani suhe vijolice v torba za patrone. Kako lepa bo vojna, ko bodo o njej pripovedovali čez sto let! Sicer sem vas poznal, ko sem bil tam gori, a nikoli se mi ni posrečilo opaziti vas. in hudo mi je. ko se spomnim, da sem bil tako blizu pustolovščine, ne da bi je bil doumel, da sem šel tako tik mimo sreče, ne da bi je bil razumel. Ljubezen — nemara si bila ti. lepa prodajalka v Roueyju. z lici. tako žare-čimi in rdečimi kakor jabolka; sedela si za pultom in koprneče sanjala o svilnatih oblekah in parfemu. Kako so pritiskali v tvojo prodajalno! Koliko konzerv so kupili, da se ti prikupijo, koliko funtov čokolade, mila, sira! Ali boš kdaj mogla poizabiti vse te oboževalce, ki so v svojih blatnih vojaških plaščih nastopali tako elegantno in gizdalinsko in ti šepetali zaljubljene besede v uho? Tudi jaz sem bi'1 med njimi, madame... A nemara si bila ti. mala begunka iz Saint-Pola, ki si v neznatni štaouni prodajala toliko nepotrebne šare!! Prihajali so k tebi iz potrebe, da so videli tvoje plave lase, drobni vrat in negovane roke — da, res iz potrebe, tako kakor drugi buljijo v izložbena stekla, da izbrišejo v svojih očeh porazni privid porušenih hiš in sestreljenih cerkva. Kupil sem v tvoji tesni prodajalni avtomobilske naočnike, ki so bili vredni le pet in dvajset grošev, ki pa si mi jih zaračunala šest frankov. Varovali naj bi me pri plinskih napadih. Če bi bili Nemci drugi dan poslali na nas plin, bi bil oslepel. A zato se ne srdiim nate, ti mala begunka. Sai nismo iskali naočnikov pri tebi. tudi ne ljubezni, zakaj bila si poštena. Bila je pena, ki ni na prodaj, iluzija... lepi gospe" A vendar, tudi z mnogo domišljije ni moči o tem napisati Ijubavnega romana. Včasi me kar tišči ta vojna brez sleherne pustolovščine in hotel bi nekaj odkriti, hotel bi tudi sam pripovedovati galantno pustolovščino, z vojnimi kumicami, prisegami, stiski rok čez giogov plot. sestanki pod leskovim grmom... A v poslednjem trenutku, kakor bi bilo zakleto, se spomnim gostilne »Pri lepi gospe«, in vse me mine. ne morem več... Ta starofrancoska gostilna je stala sredi vojnega meteža. nekje v Cham-pagni, med Berryjem in Reimsom spoznal pa sem jo nekega septembrskega večera leta 1914., ko se je naš izmučeni polk po bitki pri Courcyju v dežju mukoma vlekel po cesti. Brez premora smo bili šli skozi spečo vas in se po hudem pohodu naposk ustavili na raarvani cesti na bregu temnega ribnika, kjer so naglo vzklili iz tal šotori, podobni črnskim kočam v afriški vasi. Planili smo v svoja zavetja in se stepi i za steljo. Oficirji so moraii kričati, da so nas zbrali v red. »Dvajset ljudi potrebujem,« nam je rekel stotnik, »dvajset prostovoljcev za patruljo, ki jo bo vodil praporščak Prévost.« Nihče se ni odzval. Nobena roka se ni dvignila. Možje so bili preveč trudni, prehudo je lil dež. Stotnika je presenetilo, vendar ni popustil: »Ta patrulja je zelo važna. Bilo bi mi ljubše, če mi ne bi bilo treba ljudi izbirati. Torej kdo pojde? Gre za to, da zasedemo na cesti v Laon gostilno »Pri lepi gospe...« Zdelo se mi je, kakor bi bila ta beseda podžgala utrujene tovariše. Stot-nijo je streslo.. »Jaz, Loušteau!... Ricois ... Des-met... Jaz, gospod stotnik!« Bilo jih je toliko, da jih je moral izbrati. Tudi jaz sem bil med njimi, ki so se.vegelo odpravili na pot in ostavili nevoščljive tovariše v ležišču. „Korakali srno v temi in krivili hrbet pod .dežjem, čevlji so nam bili težki od gline, a nihče ni bil več truden. Iz pljuskanja čevljev v blatu in žvenketa bajonetov sem čul njihove vesele glasove. Ni nas vodil praporščak Prévost; bila je iluzija, bila je ljubezen.' Stopali smo naprej in se ugrezali v mlake; zdaj pa zdaj se je kdo spotaknil nad repo. in telebnil kakor je bil dolg in širok po tleli, da je zažvenketal kozarec in menažna posoda: a kljub temu smo jih čuM smejati se in patrulja je kakor začarana stopala za praporščakom, ne da bi tožila. Ko se je še huje ulilo, je zamrmral Loušteau. ki je imel rad dobre jed,i: »Naročimo si kuhanega vina, kaj ne, dečki?« »A jaz se zarijem v pernice,« si je sladostrastno obetal drugi. V gosjem redu smo stopali drug za drugim z-orožjem v roki po cesti. »Takoj bomo na cilju,« je rekel praporščak. Stisnili smo zobe in pospešili korak... Naposled smo bili tam. Taka .ie bila tedaj stvar ... Da. bilo je natanko tako. kakor som bil slutil. Gostilna je bila slikovit 'mai-' fien kup zidamea in opeke, nad katerim se je dvigalo čud™ strešno ogrode, ki se je pogreiznilo na ruševin e. O neka je bila zletela ored granato kakor roj go- lobov. In pod nfo so ležale stare steklenice, in morda tudi ona lepa žena .., Tako smo prebili strašno noč s tem, da smo se stiskali v teh ruševinah, odreveneli od mraza in vsi premočeni ter gledali v sovražno nam noč. To je bila moja edina ljubavna zgodba na fronti. V spominu mi je ostala kot simbol vojne. Skoro veseli so ljudje šli v boj, ke,r so se nadejali pustolovščine. ... In razočarani so se vrnili po dolr gib sivih dneh, mesecih, letih, ne da bi bili videli kaj drugega kakor ruševine. * Nekaj lepega je že, da znaš vobče povedati zgodbo. Koliko jih je, ki niso celo v štirih Je tih vojne doživeli niti bolestnega veselja razočaranja? Resnica, žalostna resnica je, da nii bilo na fronti nikake ljubezni in nobenih žensk, prav tako ne kakor ni bilo v rovih svežega surovega masla ali preprog. Včasi si res vide! — o, kako redko! — kako žensko, ki je v vetru, polnem vonja njene obleke, odnesla s seboj vse hrepenenje bataljona. Toda v takem večeru si lahko pel: Kaj mi bo lepo dekle, če je dosti drugih ž njo ... Bile so tudi kmečke dekle, poštarice, brivke, prodajalke — na fronti so bile vse ženske prodajalke, druge so pirale perilo — toda kako naj bi jim dodelil vlogo, ki bi bila primerna za ljubavni roman? A vendar: ali bi bil iskren, če bi se norčeval iz njih? Črtali so nas iz meščanskega življenja in smo prišli iiz rovov samo teda.i, kadar so nas poslali v zaledje v vasi, ki so se ukvarjale z rejo mršave perjadi in smrkave dece; zato sodim, da so se mam zdele lepe. Videli smo pred vsem njihova široka krila in poželjivo gledali njih v smehu odprta usta z vrž e las tirni zobmi. Ta debela dekleta, ki so bile kakor ustvarjene za priložnostno in živalsko vojno ljubezen in ki so naposled končale kot vrle zakonske žene. se nikakor niso dale premotiti od tega, ker so jih oblegale stotine mož, ki bi jih v drugih prilikah niti ne pogledali. Takoj so se vživele v to novo življenje in so se z resnim obrazom razkazovale po glavni cesti, migajoč s kolki in milostno jemljoč m znanje poklone, prepričane, da jih njihovi čari tudi res zaslužijo. In vendar sem spoznal nekatere, ki jih ne pozabim, in uverjen sem, da se bodo vojaki, nastanjeni v X„ zmerom spominjali lepotic tega kraja. Bilo jih je toliko, da so v nedeljo pri maši zasedle pet vrst stolov. Takrat jih je bilo treba videti: v njihovih klobukih, nališpane, kako so le s težavo premikale svoje velike noge v visokih čevljih. Da bi bile oblečene po pariški modi, so si svoja dolga krila, kakor so jih takrat nosile, malo nad gležnji koraižno odrezale — krila, ki so jim zakrivala debela, v volnene nogavice obuta meča; in vsa ta zapeljiva meča so župniku grenila življenje. Rdečelčen, hitro vzkipljiv, odkrit in precej glasen, kadar se mu je zdelo potrebno: tak je bil, pravcat podeželski župnik. V nedeljo se je čisto odkrito pralo umazano perilo fare. Vedno srdit, jezen in z zariplim obrazom je gospod župnik naglo prečital nedeljski evangelij,. zalučil knjigo na prižnico in začel brez ovinkov- in olepšav naštevati svojim duhovnim ovčicam njihove grehe. Župnikov« veselje in zmagoslavje, njegov veliki nastop je bil vselej, kadar je vzel na piko mesarjevo ženo. Grozeče je v i ht il svoje roke v beli srajci nalik dvem krilom i-z poškroblienega pla-tm, kakor da bi hotel priklicati prekletstvo neba na pobešeno glavo debele žene. ki je vselej sedela ob zuožju prižnice, »Pazite, vojaki, kadar vam pride na pot ta zapeljivka! Pokvarila vam ne-h samo duše, ampak uničila tudi telo... Resnično vas svarim, bojte se je!« Tovariši so vzeli dobre nasvete z zanimanjem in pozornostjo na znanje. »Sijajno!« so vzkliknili naposled, »vendar imajo tu ženske, s katerimi se da kaj početi.« In ko se je mesarjeva žena vračala iz cerkve, ponosna na čast, da je pridiga njej veljala, so jo spremljali- poželjivi pogledi, njo, ki je bila kakor ustvarjena za sladki greh. Ali je mogoče, da bi se celo Bog zmotil? Dobro sem poznal mesarjevo ženo in vam lahko prisežem. da je bila svetnica, ki je z občevanjem s četami morda nekaj izgubila svojega svetniškega sija. a navzlic temu je bila svetnica. Koliko polkov je za nami preizkušalo njeno stanovitno čedndst in pilo čašico v skriti pivnici, kjer je prodajala za visok denar bridke. pe-linovce in pokvarjena žganja! Koliko tisoč mož je morala premagati! Kadar si stopil k njej. si vselej našel tovariša, ki ji je dvoril; ona rdeča v obraz, on z žarečimi očmi: moral si kakor v brivnici čakati ob zidu. da si prišel na vrsto, med tem pa je ona, naslonjena s komolci na pult. poslušala zapeljivca. Užitek io je bilo gledati. Razburjeno se je smejala, vztre-o tej moji skromni idili, potem leta... In vendar, kolikrat se mi zgodi, kadar ču-jem na dežeii zvečer biti deset, da vzdignem oči do Davidovega voza in fščem zvezdo, kî jte ire najdem теб: te tedaj se vsakič z ljubeznijo spomnim pastirice iz Concefreuxa. pastirice brea pastirske palice, ki je pasla samo jato gosi. Iz Vladlvostoka Velikanska je razlika, če zapustiš sovjetsko ozemlje z majhnim japonskim parnikom in se pripelješ po tridesetih urah vožnje v Korejo ter izstopiš v Gen-sanu ali Wônsanu. Jutranjica se zdi tukaj v čistem zraku jutra trikrat večja kakor v drugih deželah. Kadar njena luč mrkne in se zdani, izstopijo temne rebri goratega nabrežja in otoki. Gensan je šele v novejšem času utrjeno pristanišče, po svojem značaju pa vendarle ne presega malega mesta, ki se lahko ponaša samo z nekaterimi stavbami evropskega načina. Mestece se kmalu izgubi v njive in vasice korejskih kmetov in tam naprej se začne odpirati divna gorska pokrajina. Pogled na te kraje in še bolj na te ljudi, vpliva naravnost sproščujoče na potnika. Kakšna razlika med sliko ulice na sovjetskem ozemlju in tukaj! Povedati moram takoj, da ne jemljem elegance za merilo. Ampak med tistim, kar je odmerjeno tam in kar ni odmerjeno tukaj, v tem tiči velika razlika teh dveh svetov. Kako slabo je blago, iz katerega napravljajo obleke deklice in žene na eni strani, t. j. na ruskem ozemlju! Vse to ima videz trajanja od danes do jutri. Temu se ni čuditi, zakaj v Rusiji je obleka strogo odmerjena, blago racijonira-no. In potem tiste »verige« na ulicah, repi, ki čakajo na najvažnejša živila, na vsakdanji kruh! (O mesu rajši ne govorim.) Pa kljub temu je draginja sila občutna. Za jajce moraš plačati 20 kopejk (okolu 6 Din), za liter mleka celo 8 Din, in vse to še na karto, zakaj v prosti trgovini so živila občutno dražja! Enako je s stanovanji, predvsem v Moskvi. Zato plavajo pogledi ljudi tam čisto ravnodušno. Vseeno jim je, kako je. Zdi se, kakor da so duševno zgoreli. Vse nosi žig kulture, ki je izgubila zvezo z domačo zemljo, da ne rečem naravnost z Bogom. Koreja je vsemu temu velikansko nasprotje. Tu imaš ob vsakem koraku do- = na Korejo jem ,da je kultura živa, prvobitna, navezana na zemljo. Tudi tukaj ne vidiš elegance, zakaj dežela je v gospodarskem pogledu silno siromašna. Zato pa imaš visok občutek estetike, ko gledaš žene in dekleta, prve z lasmi, nabranimi v vozle, katere spaja srebrna sponka, druge s črnimi kitami in rdečim trakom. Vse nosijo dolga krila iz tipičnega korejskega poletnega blaga, ki spominja na dragoceni gran cloth, čeprav je čisto navadno in enostavno ter učinkuje tako močno samo zaradi čednega vtisa in svoje snaž-nosti. Vse to napravlja dojem preprostosti in otmenosti hkrati Sproščenost in premočrtnost hoje je posebno poudarjena, če nosijo dekleta lahko breme na glavi. 2ene pa hodijo okoli z otrokom zadaj na hrbtu ali spredaj na prsih. Zavijajo ga navadno v blago in si ga oprtajo, kakor pri nas ciganke. V skladu s pokrajino so tudi vasice. Strehe hiš in koč so krite s slamo rjavkaste barve ; in po njej se vzpenja zelena trta melon in buč, ki opleta zidove tako nizko, da se jedva vidi kauliang (visoko proso) izpod strehe. Kdor stopi bliže in si ogleda takšno domačijo, se bo naravnost čudil, kako prijetno, praktično in domače je vse to urejeno. Kakor pri Japoncih, so tudi tukaj približno en čevelj visoko od zemlje pokrita tla z rogožino. Nanjo ne sme nihče stopiti obut. Pod streho pred vrati, kjer je tako rekoč »sobica na prostem« je tudi vse pokrito in obito z rogožino, samo sprednji del je odprt. Vse te koče imajo nekakšne vrste osrednjo kurjavo pozimi. Medtem ko imajo na severnem Kitajskem samo »kang«, posteljo, ki se lahko s kurjavo segreje, na Japonskem pa poznajo samo odprto ognjišče, imajo Korejci nekje v zidu poseben prostor za ogenj. Od tod struji topli zrak po ilovnatih ceveh pod podom in greje prostore. Korejskega kmeta ne izpostavlja pri-roda perijodičnim katastrofam, kakor obdelovalca zemlje v severni Kitajski. Tudi lakota mu ne prede. A le poredko- ma je korejski kmet dobro situiran. Splošni položaj je podoben onemu na Kitajskem. Korejec je mali kmet in mali gospodar, z eno besedo, mali človek. Tu živi nekakšno kolonstvo, kjer naseljenci gospodarjem obdelujejo zemljo proti polovični odš;:odrini v naravi. Drugo polovico, ki je seveda obilnejša in čistejša, pobere gospodar, ki daje zemljo v najem. Gospodar pa daje tudi seme za posevek. Lastniki te zemlje so bili v prejšnjih časih honoracijski rodovi, ki so zdaj prišli ob te časti. V novejšem času so stopili na njih mesto trgovci, med njimi mnogi Japonci. Samostojni kmetje čedalje bolj izginjajo ter se delijo v najemnike in dninarje. In tako se dogaja, da se ljudstvo seli na kitajsko ali rusko ozemlje. Odprta carinska meja z Japonsko povzroča, da vplivajo japonske cene na korejske. Tako se dogaja, da se celo tobak podražuje, in to je pač eden največjih udarcev korejskemu prebivalstvu. Zakaj v Koreji kade moški in ženske pipice, ki so tako priljubljene, da merijo celo dolgost poti po izkajenih -pipah tobaka. Sicer pa je korejski kmet že vajen pritiska s strani vlade. Od Gensana vodijo tračnice širom Koreje v Soul. Lepa gorska železnica z mnogimi predori, z mostovi, ki vodijo čez hudournike in skozi dijamantno pogorje, potem pa po visoki'ravnici, ki jo Japonci spreminjajo v riževa polja. Končno prestolnica. Nekaj posebnega že po svoji legi ; od vseh strani jo obdajajo gore, ki so najlepše na severu s štrlečimi zelenimi vršaci Pakhana. Ob njenem vznožju stoje ostanki stare kraljeve palače in cesarsko mesto. V bistvu je vse to kitajsko, posebno kar se tiče okvirja pokrajine. • Del cesarskih soban je zdaj spravljen v muzeju za kitajsko umetnost in starine. V nekem okraju še živi zadnja cesarica, »prestolonaslednik«, njen posinov-ijenec, pa je moral postati japonski oficir. Med zidi cesarske palače se dviga kot železna trdnjava s stolpom poslopje japonskega guvernementa. Izginili niso le stan časi, ampak tudi stari bogovi. Tam, kjer je nekoč stal stari nebeški oltar, stoji sedaj moderen hotel, nekdanji nebeški tempelj pa je postal paviljon v hotelskem vrtu. Okolu njega so postavljeni stoli in na njih posedajo svetovni potniki. Koreja je bila delj časa nego Kitajska in Japonska ločena od ostalega sveta. V Soulu živi še stari škof Mutel. Ko je prišel 1. 1880. v Korejo, je bilo pod smrtno kaznijo zabranjeno prestopiti mejo. Splazil se je vanjo v starokorej-ski žalni obleki, ki mu je zakrivala obraz. Danes pa vidimo, da prodira tudi semkaj že zapadna kultura. Razlika med korejskim ljudstvom in Japonci, ki so umeli vkloniti Korejcem tilnik, je precejšnja in •v zvezi s tem je treba presojati razpoke v starih socijainih napravah. Tudi Koreja ima že svoje industrijske delavce, med katerimi so tudi taki, ki gledajo proti »svetemu mestu« Moskvi. NOVA RABA LESNEGA OGLJA Charles Baron, francoski poslanec, razpravlja v »politiki nacionalnih kalorij« o poskusih, kako bi . v motorjih nadomestili karburar.fe, uvažane iz tujine, s proizvodi domačih tal ali kolonij. Eden teh je alkohol, pa ga je premalo za ta namen. Predlagali so se drugi produkti rastlinskega izvora, les in drvno oglje Pooglenjeni v ga-zogenih, plinilnikih, nameščenih na vozu samem, porajajo šibek plin, ki lahko služi motorjem za gonilo. To je prvovrstno narodno kurivo, saj po mnenju strokovnjakov il se dalo iz francoskih gozdov pripraviti na leto 800.0(10 ton oglja za ra/.pknjala, lic vštevši sedanjp letne' proizvodnje 275.000 ton v «trugačne .4vrhe. Skratka, vsa udruže-nja usmeriajo sVoj napor v to, kako bi se poetajjjli Francozi na svoje noge v vpraša n ju ,pogon s k i h sil. VELBLOD'I V BORBI Španija ima svoje borbe bikov, na severu se rtbavajo s petelinjimi dvoboji, v/Jud- njaki pa ščuvajo kamele na bitke. Ti gr-bavci so strašni, njih jeza je nenavadano strašna. Dočim igra človek svojo vlogo v d:rkah z biki, se med kamelami ne kaže. Oba tekmeca, hudo razkačena drug na drugega, se spustita v areno. Naskakujeta se z zobmi in se brcata. Zmagalec vtakne pro-tivniku vrat pod trebuh, ga privzdigne in prevrne po pesku. Udomačuje se navada, Љ puščajo vhod v borilnico odprt: tako more poraženec odpeta t i ter uiti triumfa-torjevemu srdu. Bo li »kamelomahija« dobila svojega romanopisca in pesnika? RANOCELSTVO Z/l SLONE Izučen za lov, je bil v Colombu neki slon ranjen na plečetu. Zato so ga kirurgi radiografski preiskali, preden so ga deli na operacijsko mizo. Torej prav tako, kakor se ravna z ljudmi, ki si zlomijo kost Kontgenovim žarkom ni to nikaka težava, pronikniti v notranjščino gospodov slonov,' četudi imajo «c tako tolsto kožo. Kako govori avto? Moja pritlična soba leži na ovinku v osrčju mesta. Če me muči zobobol, odrinem geranije.na okenski deski malo v stran in razčlenjujem zaradi omame sprovode avtomobilov. Ne zanimajo me konjske moči, tvor-niške znamke, zavore za štiri kolesa, število cilindrov in plošče s številkami. Zaprem oči in poslušam: Kako govori avto? Jaz ne poznam voza, ki samo trobi in liupa. Zame vsak voz govori in njegov jezik mi razodeva njegovo dušo. ki mi ima prav toliko povedati kakor kamen, potok, gozd in popoldanski čaj. Med njimi so molčeči in zgovorni, drugi imajo karate v glasnicah, tretji razodevajo glenaste jezike. Neka limuzina, se mi je videlo, je pravkar zapela Elizo, tovorni voiz z litimi cevmi je pri-drdral iz zadimljenega žganjetoča, voz z dvema sedežema pa deklamira kakor igrafec iz šmire. Mednje rine avtomobil z napakami v jeziku. Njegovi toni so malenkostno glasni, da bi "mogli skriti jecljanje in šepetanje. Tam na drugi strani se potiska iz garaže avtobus. Ta je flegma-tičnega značaja. Podoba je, kakor bi pravkar zdrsnil z zofe, obrobljene s čopki. Analogno sklepam z brnenja na gospodarja. .Motocikel, ki ga je bil najel podčastnik, je last gospoda Cofa. Gospod Cof oddaja mesečne sobe in plačuje s podnajemnik), svoje motorno kolo. Vljudna in skromna je beseda avtomobila zavarovalnega agenta. Nasprotno pa tuli zaboj gospoda Grče, ki ne dela drugega nego se svoj živi dan vozi po živinskih sejmih. Zdaj je pol štirih in že se veselim gospodične iz M., ki je šele nedavno za- pustila šolo za šofiranje in čije voz'tako proseče in dobrotljivo opravičljivo zavoizi po ovinku — naravnost kakor bi bil tja povabljen. Zvečer slišim za oglom oslovsko ri~ ganje, ki prihaja čedalje bliže v tempu petkilometerske vožnje. Neka blazna žival dirja — na široko odprem oči m vidim, kako pšicne mimo zaprašeno vozilo iz Aten. Ti kriki, obrnjeni navzgor, končujoči odsekano, prelistavajo moje minulo življenje — in nenadoma čutim, da so položile name svoje roke kakor mleko tople pirejske noči. Skozi polmrak je hušknjio nekaj tistih sov, katere je nesel pregovor v Atene. Iz hlevov se je slišal glas .lačnih domačih živali. Krošnjarji so zaviiaiMfv krčme in v nekem taksiju so prižgali luč na čast svetemu Alojziju. V to tiho dejanje so padli kriki, ki so raztrgali vso klasično krotitev Lao-koonove bolečine. Spustil sam se ;v dir skozi senco pinij, poteptal sem.kakteje — in krik'je postal enak življenju. Luč je plasnila... na robu ceste se je' dvignila silhueta avtomobila, katerega lrnpo je stiskal šofer kakor medvedka ža igranje. Posoda za benzin se je bila izpraznila in v južni žeji je avtomobil oznanjal svojo olimpijsko bolest... Tuji glasovi oslovske melodije me navajajo na misli nekega doživljaja ob Suezu. Dirjal sem z brzino sto kilometrov v slonokoščenem ekspresu proti Kairu. Vštric z vlakom je brzel avtomobil po poti, ki je bila napol cesta, napol pustinja. V hladilniku je bila pravcata parna očiščevalnica. Celo uro smo vozili drug vštric drugega — avtomobil vès čas med železniškim nasipom in prekopom. Tedajci se pojavi iz južne smeri karavana velblodov. Na uho mi je udaril' ton, ki .mi ne pojdc nikoli iz 'Spomina. Avtomobil je vpil prestrašeno, presenečeno in kakor bi bil napaden. Njegov .glas je postal hri-pa.v, bil je podoben katarju v grlu. Videl sem, kako so ga v Port Saidu dvignili z oceanskega parnika — in to v vročini, pesku in prahu. Dotlej je namreč videval samo asfaltirane drevorede topolov v severnih deželah. Puščava ga je bila pripravila ob glas in mu je posula grlo s peskom. Zdaj je za vozil natančno v srce velblodje karavane, ki jo je srečal prvič v svojem življenju. Če se zgodi kaj takega, nastane groteskna situacija. Predstavljajte si samo: avtomobil, ki je pravkar prišel iz tvornice, garniran s kamelami! Presenečenje je naravnost brez primere. Vse konjske sile odrečejo in ne pomenijo nič več nego odttiski prstov. Gosposki vozač je trobil — avtomobil je jokal od ganjenosti, tulil je liki otrok, ki je izgubil igračo in so mu v tolažbo dali bonbonček. Ustavil se je med trebuhi veliblodov, v oblaku prahu, ki ga je podil samum pred seboj kakor nogometno žogo. V Gailati sta se srečala dva avtomobila v zločinskih ulicah zdaj tu, zdaj tam. Njuni signali so bili več nego hre-ščanje. Bili so glasovi mladih zaljubljencev, ki so se prvič znašli pri mizi in so se pod njo sporazumeli s sunki obuvala, med tem ko so vmes doneli akordi štir i -ročno igranega klavirja, da so semladci lahko-odstranili na klopi sredi parka v noč... Nič" nč bi se čudil, če bi bil ta a v to 'izgubil pok rov. da bi s tem opozoril nase avto masciilinum, ki se je peljal mimo njega. In ali ni čudno, da sam našel nekega večera oba voza v neki garaži, kako-.'sta nemo počivala drug poleg drugega?... Kolikofkrat mislim na Jeruzalem, vedno vidim .vhod v Jaffo.v dimu, iz kat.e--rega .vpijè neki glas po brizgalni. Na poti tja ,gori se je bil vnel ameriški av-temo/bil'—, in voz. ves v plamenih,' je hreščal, klical kakor sirena ob požaru... Na'.'poti skozi Judejo pa so peli vozovi kakor preroki stare zaveze, drug proti drugemu in če šo obroči 'počili, v vročim- 52. stopinj, so se razlegali" .fao-' seči klici' rezervnim ' a vtomobifem, ' ki ' so vozilj^saznf za karavanami in so dajali odgovor s tenkimi glasovi. Potem so vsi spoštljivo utihnila, zakaj zaslišal se je šepet Jakobovega studenca, ki teče po dolini. Na cestah in trgih svata nastaja nov jezik, ki se-spaja s tisoči Jet starimi gla- sovi. Skozi oaze naplavljenega zlata se smejejo konjske moči. sredi papagajskih glasov preklinja osemcilinderski avto in Alahov klic nad vzhodnimi sejmi v Tunisu sospremlia bučanje orgel. V ritmu sveta govori tudi avto. Kar je nekoč oznanjal klic pozavn z mestnih ozidij, isto govori danes v prozi varnostni signal kačjega ovinka. Svetovna mesta treipečejo v tem jeziku, ki pomeni nekaj več nego moteč hrup. Razpoke na starih kitajskih pladnjih. razporek na večerni toaleti in obledela barva na sobnem pregrinjalu pripovedujejo in lahko odpro vsak čas usta... To, kar se pogovori v enem dnevu tri-tisoč avtomobilov, ki minejo ovinek pred mojim pritličnim oknom, ni nič manj duhovito kakor lutnja v gneči garderobe po Deveti simfoniji in tudi ni dol-gočasneje od razgovora na družinskem večeru, kjer se pripovedujejo šale. p. H-r. KOLIKO ČASA ŽIVE ŽIVALI Najodličnejši prircdoslovci sodijo takole: Krokodili dosežejo 200 do 250 let, slon 150 do 200, krap 100 do 150, orel, labod in krokar po 100, nosorog in lev po 60, pa» piga 50 do- 80. velblod 50, ščuka 40 do 50. jastreb -10. bik in jelen po 30, osel 25 do ЗД, konj 25, liščck 25, ščinkavcc 20 do 25. prašič 20, vol 18 do 20. pes in mačka po 18,, slavčck in škrjanček po 16, lisica in kondpljiščica po 15, ovca in riba gologlav-ka (abramis Brama) po 12, murin, čižek. koza, vrabec, kokoš in lin j (ali: ruska) po 10, kunec 8, zajec, veverica in pajek 7, čebela 1." SLAVA JABLANI Nedavno se je vršil v Franciji sadjarski . wod, kjer so poudarjali pomembno vlogo ovočja v. prehrani. Ob tej priliki so péli . slavoepov jabolku, ki olajšuje prebavo ter celo zdravi neke želodčne bolezni. Osobito r>a prispeva za ustno liigijeno in hrani zobovje. Neki ameriški lečnik je posnel vprašanje takole: larja na leto. Izdaja Zd konzorcij Adolf Ribnikar. — Urejuje Ivan Podržaj. — Za »Narodna tiskarno d. dл kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi V Ljubljeni Poštnina plačana v gotovini Sen mojega življenja Sloviti francoski državniki, pisatelji in umetniki so bili naprošeni, naj odgovore na vprašanje Kaj je ali kaj je bil sen Vašega življenja ? Njih odgovori so se glasiti takole« Raymond Poincaré, državnik: Živeti v miru s svojo domovino, daleč od političnega bojišča in nadležnih obiskovalčevi v družbi nekaj dobrih, izbranih knjig in nekaterih ljubih Hvali, da bi se tako lahko pripravljal na smrt. Paul Bourget, romanopisec in člaa Francoske akademije: Sen mojega življenja? Biti pisatelj. Louis Barthou, državnik, član Francoske akademije: Bilo mi je dano živeti življenje prosto in brez ovir. Povedati moram, da me ni sen niti navdihnil. Nikoli nisem imel trdnega smotra. Moja osebnost se zrcali samo v eni knjigi. Navzlic temu pa odgovarjam na zastavljeno vprašanje in kolikor nisem indiskreten, bi rad povedal, da sem čutil vedno nekaj nagnjenja za literaturo in politiko. Če bi bil kdaj sanjal o kakšni stvari, bi bil ta sen samo: postati ministrski predsednik in član Francoske akademije. Henri de Regnier, dramatik in član Francoske akademije: Ne pripoveduj nikomur, najmanj samemu sebi o »snu svojega živi jen jal« Ostati bi ti moral skrit, zavit v molk, pa bodisi da je to sen tvojega srca ali tvoje duše. Henri Bergson, filozof m člian Francoske akademije: Nikoli nisem imel takšnega sna. Izpolnjeval sem samo po svojih najboljših močeh dnevne naloge S tem sem se mogoče izognil nekaterim velikim razočaranjem in sem najbrže pravilno mislil. Želim samo, da bi imel povedati še kaj zanimivega. Marcel Prévost, pisatelj in član Francoske akademije: Če človek daleč prekorači to, kar imenuje Dante »sredino življenske poti«, je letalo človekovega sna že tako preobteženo z minulostjo, da se ne more dvigniti od tal. Henri Lavedan, dramatik in član Francoske akademije: Mnop'o je sanj o ljubezni, bogaistvu in slavi. Sen naših zrelih let ni nikoli isti, kakor v naših mladih dneh ■— in dobro je, da ni drugače — dokler ne dosežemo let, ko doživljamo sen samo v obliki bolestne odpovedi. Paul Valéry, pesnik: Zbuditi se ... Colette, znana pisateljica romanov: Sen mojega življenja? Kaj bi samo i saont? Maurice Maeterlinck, pesnik m dramatik: V našem življenju, imamo več nego en sen. Mogoče jih je toliko, kolikor naSih let. Moj zadnji sen je: vedeti, spoznavati Mislim, da je najpomembnejši od vseh, kar sem jih imel — zato tudi dvomim, da se bo uresničil. Edvard Heriiot, državnik: Kaj naj bi bil sen mojega življenja? Učiti — to se pravi predvsem učiti se. Treba je potovati in citati (čitati pomeni; dotikati se preteklosti) z dolgimi odmori na kmetih, da imamo časa za proučevanje rastlin^ in živali. Helen Vacaresco, pesnica: Sen mojega življenja? Ne da bi vedela zan j, sem ga pogrešala... že od samega rojstva. Morala bi bila ljubiti visoke, vitke in plavolasel Paul Geraldy, dramatik: Vprašanje prihaja do mene prekasno! Ko sem bil star 15 let, bi bil odgovoril: Sen mojega življenja je pisateljevanje. V 16. letu: ljubezen! V 20.; biti ljubljeni V naslednjih letih bi bil nemara dejal: delati, ubijati čas, zabavati druge ali seb& Bil je tudi čas, ko bi bil odgovoril z besedami svojega dramskega junaka: »Rad bi vedel, kaj bi mogel ljubiti, da bi tisto zelo ljubil.« — Danes je sen mojega življenja ne več sanjati in jasno gledati. Z drugimi besedami: kar mogoče preprosto živeti. André Maurois, romanopisec in biograf: Samota med prijatelji... Toplo in vendar poživljajoče podnebje. Knjige, čijih lepota nikoli ne uvene, smeh in vedrina, ampak vedno pomešana z resnostjo. Čutnost brez kesanja in ljubezen brez otož-nosti... Contradictio in terminis, porečete? Ne vprašujtel Po vsem tem je sen absurdenl Maurice Bedel, pisatelj: Biti zadovoljen s tem, kar sem napisàL. Jean Giraudoux, pisatelj : Spominjati ' se sanj, ki sem jih doživel. Yvette Guilbert, slovita pevka: Nisem imela niti dovolj časa za spanje, nikoli r.isem razpolagala sama s seboj. da bi se bila mogla uda jati sanjam. Posvetila sem se odru že od 13. leta naprej in sem tedaj želela, da bi bila »ljubkar. Ta sen se mi ni nikoli izpolnil. Zato sem sanj stta »čez glavo. . .