II Eva Sicherl UDK 811.163.6'367.622.22:81'366 Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta PRIMERI SLOVENSKIH MANJŠALNIC Z VIDIKA EVALVATIVNE MORFOLOGIJE Ob primerjavi jezikoslovnih razprav o manjšalnosti v slovenščini in nekaterih tujih jezikih, zlasti angleščini in drugih slovanskih jezikih, opazimo razhajanja glede pojmovanja določenih besedotvornih elementov pri tvorbi manjšalnic. Pričujoča razprava želi osvetliti nekatera teh razhajanj: obravnavo sestavin mini- in mikro- nasproti malo- in drobno- v tvorjenkah ter status nekončnih pripon pri glagolskih in pridevniških manjšalnicah. Ključne besede: evalvativna morfologija, manjšalnost, samostalniške manjšalnice, glagolske manjšalnice, pridevniške manjšalnice 1 Uvod Evalvativna morfologija se je kot eno morfoloških podpodročij v jezikoslovju močno razvila v zadnjih treh desetletjih, za njenega začetnika pa velja Scalise (1984) s svojo zamislijo o »tretji morfologiji«.1 V jedru raziskovanja evalvativne morfologije sta torej manjšalnost in večalnost, pri čemer manjšalnice in večalnice pogosto izražajo več kot le velikost; v njih lahko zaznamo različno mero čustvenih implikacij odobravanja in ljubkovalnosti ali neodobravanja in slabšalnosti. V večini romanskih, pa tudi slovanskih jezikov, se ti semantični podtoni prepletajo do te mere, da je pogosto težko razlikovati med temi (denotativnimi in konotativnimi) pomeni;2 1 Od tod tudi poimenovanje samo: gre za (morfološko) zmožnost nekaterih jezikov, da manjšalnost in večalnost interpretirajo evalvativno in ne le izključno objektivno (o tem npr. Wierzbicka 1980: 53ff). 2 V grobem lahko razlikujemo med inherentno manjšalnostjo, ki kot pomenska sestavina denotata izraža majhno lastnost denotata, ter adherentno manjšalnostjo v smislu pozitivno ali negativno zaznamovane rabe v besedilu. Več o semantiki slovenskih manjšalnic in poskusu tipologije v Sicherl in Žele 2011. Jezik in slovstvo, letnik 61 (2016), št. 2 102 Eva Sicherl znotraj istega splošnega nabora obrazil lahko naletimo celo na take, ki izražajo le še čustvenost, ne pa tudi velikosti. Izraz evalvativna morfologija se je tako v zadnjih nekaj letih uveljavil kot splošna oznaka, ki zajema vse naštete možnosti izražanja (gl. npr. Bauer 1997: 538), istočasno pa omogoča tudi širši pogled: ne gre več le preprosto za označevalce velikosti in pozitivnega ali negativnega čustvenega odnosa, temveč tudi za vključevanje pragmatičnih sestavin, kot so intenziviranje, vljudnost ali skromnost. Prispevki iz evalvativne morfologije danes omogočajo preseganje strogo morfološkega in vedno bolj vključujejo tako semantiko (npr. Juravsky 1993) kot pragmatiko (Schneider 2003, 2013; Grandi in Kortvelyessy 2015; Kortvelyessy 2015), s tem pa omogočajo kompleksnejši pogled na izražanje manjšalnosti. Kot že omenjamo zgoraj, so manjšalnice v tradicionalni slovnici največkrat definirane kot besede, ki označujejo majhnost, poleg tega pa lahko izražajo še odnos. Schneider (2003: 5) takšne manjšalnice imenuje prototipske; tvorimo jih priponsko predvsem v jezikih, ki so se razvili iz latinščine, ali takšnih, ki imajo podobno morfološko kompleksnost, npr. slovanski jeziki. Ob upoštevanju dognanj evalvativne morfologije pa se Schneider (2003) zavzema za širše pojmovanje, kjer bi manjšalnost upoštevali kot univerzalni koncept, manjšalnice pa definirali širše in bolj splošno, tako da ne bi obsegale le prototipskih sufiksacij, pač pa vse oblike, ki izražajo koncept manjšalnosti.3 Posledično manjšalnica ni več prvenstveno morfološka kategorija, pač pa vsaka oblika, ki izraža koncept manjšalnosti. Pregled jezikoslovnih razprav o manjšalnicah v slovenščini (gl. 2 spodaj) pokaže, da so avtorji v glavnem ostajali znotraj besedotvorno-morfoloških okvirov. Pri tem lahko opazimo določena razhajanja glede pojmovanja nekaterih besedotvornih elementov, ki se uporabljajo pri tvorbi manjšalnic. V razpravi želimo osvetliti nekatera teh razhajanj in, v luči tujejezičnih jezikoslovnih razprav (zlasti Schneider 2003), delno razširiti pojem manjšalnice. Kljub delni razširitvi definicije manjšalnice v tem prispevku še vedno obravnavamo predvsem morfološke lastnosti manjšalnic; razširitev na semantično-pragmatične vidike in vključitev le-teh je lahko le tema nove razprave. 2 Pregled obravnave slovenskih manjšalnic Pojav manjšalnic v slovenskem jeziku je bil doslej z besedotvornega vidika večkrat obdelan; danes še aktualni razvojni pregled manjšalnic najdemo pri A. Bajcu (1950: 127), ki je sestavil seznam enajstih manjšalniških obrazil za tvorbo samostalniških manjšalnic vseh treh spolov, določene spremembe so vključene v slovnico J. Toporišiča (1976; 1991: 143-144, 153, 159), ki prinaša seznam sedemnajstih obrazil za samostalniške manjšalnice (-(an)ec, ič, -(č)ek, -e, -i, -ko, -če za moškospolne; -ca, -(ič)ica, (ič)ka, -i za ženskospolne; -e, -(e)ce, -(i)če, -(e)ca, -ko, -ica za srednjespolne), sedmih obrazil za glagolske manjšalnice (-k-, -čk-, 3 Tak univerzalni koncept lahko posledično izražajo vsi jeziki, tudi taki, ki sploh ne poznajo pripon, npr. svahili (Schneider 2003: 5). Primeri slovenskih manjšalnic z vidika evalvativne morfologije 103 -c-, -ic-, -inc-, -lj-, -ik-) ter trinajstih obrazil za pridevniške manjšalnice (-ka-, -čka-, -c(e/a)- za manjšalnost/ljubkovalnost in av, -ikav, -iv, -Ijat, -ičast, -kast, -ikast, -ljast, -kljast, -ičen za približevalnost neki lastnosti oziroma oslabljenost neke lastnosti). Natančneje se je v besedotvorni (in pomenski) vidik manjšalnic poglobila Vidovič Muha (1988; 1995; 2011), v novejšem času pa Stramljič Breznik (2009; 2010). Tako Vidovič Muha (1995: 160; 2011: 40, 47-55, 64) poveča obseg obrazil na devetnaj st za samostalniške manjšalnice (-(e)k, -č(e)k, (e)c, -ič, -ic, -et za moškospolne; -ica, -ka, -ca, -ice, -ce, -ke za ženskospolne; ce, -ece, -ko, -iče, -eca, -ca, -ka za srednjespolne) ter na osem za glagolske manjšalnice (poleg zgoraj omenjenih še -uck-), pridevniških pa ne obravnava. Temu seznamu bi lahko dodali še obrazilo -či, ki ga v (pogovorni) slovenščini najdemo ob krnitvah tako moških kot ženskih imen (npr. Amalija > Mal-či; Bojan > Boj-či). Stramljič Breznik (2009: 199-207; 2010: 55-66) se v svojih prispevkih posveča samostalniškim manjšalnicam, ki so navedene v SSKJ, pri tem navede šest obrazil za moški spol (-ic, -c, -ec, -ič, -ček, -ek), tri za ženski spol (-ica, -ka, -ca z variantami -ice, -ke, -ce za množinske samostalnike) in dve za srednji spol (-ce, -ece z variantama -ca, -eca za množinske samostalnike). Njena raziskava med drugim dokazuje, da je kar nekaj manjšalniških obrazil, ki jih omenjata Bajec in Toporišič, zastarelih, narečnih ali tako redkih, da jih niti SSKJ ne navaja več (npr. -če za moškospolne samostalniške manjšalnice, -iče, -če, -ko, -ica za srednjespolne samostalniške manjšalnice). Verjetno lahko le obrazila, ki jih vključuje SSKJ, štejemo med produktivnejša4 pri tvorbi slovenskih manjšalnic. 3 Besedotvorni vzorci za slovenske manjšalnice 3.1 Samostalniške manjšalnice Iz navedenih virov je razvidno, da so se slovenski jezikoslovci v glavnem ukvarjali z izpeljavo manjšalnic; pri samostalniških manjšalnicah gre torej za modifikacijske tvorjenke, kjer se kakovostni pridevnik majhen spremeni oz. poobrazili v desno priponsko obrazilo. Besedotvorni vzorec za samostalnike je naslednji (prim. tudi Vidovič Muha 1995: 158-159): [majhen] grič[-0] > -ek, grič- > grič-ek [majhen] bik[-0] > -ec, bik- > bik-ec [majhna] hiš[-a] > -ka, hiš- > hiš-ka [majhno] jezer[-o] > -ce, jezer- > jezer-ce Izpeljava je pri slovenskih manjšalnicah tako dominantna, da se pogosto pojavljajo tudi dvojnice z alternativnimi obrazili (hiška - hišica), različna manjšalniška priponska obrazila se torej vežejo na isto podstavo, ne da bi se pri tem bistveno spremenil pomen tvorjenke. S tem je povezan tudi pojav t. i. večkratne manjšalnice, kjer pride do kopičenja manjšalniških priponskih obrazil (hiša > hiška/hišica > hiškica; žena > 4 Kot merilo za produktivno rabo obrazil velja, da jih lahko uporabljamo sinhrono pri tvorbi novih oblik (prim. Bauer 1983: 18). 104 Eva Sicherl ženka/ženica > ženička/ženičica > ženičkica). Večkratna manjšalnost je pogosta tudi v drugih slovanskih j ezikih (prim. Panocova 2011: 177-178). Gregova (2015: 301-302) za podobne zglede iz slovaščine citira Štolca (1958: 74), ki celo trdi, da je takšno nizanje (različnih ali enakih) manjšalniških obrazil teoretično neomejeno.5 Ker je izpeljava manjšalnic v slovenščini, podobno kot v drugih slovanskih jezikih (prim. npr. Panocova 2011), tako prevladujoč proces, so skoraj neopažene ostale druge besedotvorne vrste za tvorbo samostalniških manjšalnic. Tako lahko slovenščina že izpeljane manjšalniške oblike reduplicira - takšna so npr. nekatera imena ali hudomušni vzdevki (Žogica Marogica, Žogica Nogica, Zajček Dolgoušček, Tonček Balonček).6 V slovenščini pa smo, najverjetneje pod tujejezičnim (germanskim) vplivom, tvorili tudi nekatere zloženke in sestavljenke z manjšalnim pomenom. Njihovo število je resda manjše od manjšalniških izpeljank, vendar se ravno tu pojavljajo določena razhajanja pri pojmovanju besedotvornih sestavin v slovenistični in tujejezični strokovni literaturi. 3.1.1 Minikrilo - zloženka ali sestavljenka? Ker je samostalnik minikrilo v slovenščino prišel kot delni kalk iz angleškega miniskirt, si najprej oglejmo, kako tvorjenke s sestavino mini- obravnavajo angleške jezikoslovne razprave. V angleščini in drugih jezikih med pomensko manjšalne tvorjenke uvrščamo tudi del tako imenovanih neoklasičnih zloženk. Za angleški jezik v tem primeru kot manjšalne omenjajo lekseme, ki se začenjajo s sestavino micro-, občasno tudi mini-. Pri tem v strokovni literaturi mini- največkrat že uvrščajo med (prave) predpone7 5 Pri tem je treba opozoriti še na t. i. analitične ali skladenjske manjšalniške strukture, ki ravno tako »konkurirajo« besedotvornim manjšalnicam (npr. majhna hiša namesto hiška). Domnevamo lahko, da na produktivnost v teh primerih vpliva dolžina podstave - daljša kot je podstava, večja je verjetnost, da bo govorec raje uporabil analitično manjšalnico (npr. majhna kopalnica namesto kopalniči-ca). Tako korpus Nova beseda za iskalni niz majhna/mala kopalnica (majhn*/mal* kopalnic*) pokaže 22 zadetkov, za iskalni niz kopalničica (kopalničic*) pa nobenega. Tudi večkratne manjšalnice so lahko kombinacija skladenjskega in besedotvornega (npr. majhna/majcena hišica namesto hiškica), manjšalni element se v teh primerih pojavlja tako levo kot desno od podstave. V slovenščini so take strukture pogosto rabljene, za razliko od npr. srbščine, kjer imajo takšno dvojno manjšalnost na obeh straneh podstave za redundantno (prim. Jovanovič 2014: 230). Vključitev analitičnih manjšalnic v to razpravo bi bistveno razširila obseg tega prispevka, zato jih v nadaljevanju ne bomo obravnavali. 6 Možna je seveda tudi »nebesedotvorna« interpretacija teh oblik, po kateri gre za ponovitev istega postopka, ki svoj ludistični ali poetični učinek gradi na ponavljanju enakih zvočnih elementov (aso-nance ali rime). Takšne kombinacije pozna tudi angleščina, kjer ravno podvojitve na osnovi rime praviloma izražajo ljubkovalno manjšalnost (npr. Annie-Pannie; prim. Schneider 2003: 8), vendar jih obravnavajo kot besedotvorne elemente. 7 V slovenistični strokovni literaturi sta ustaljena izrazapredponsko obrazilo in priponsko obrazilo; kjer v članku povzemam tujejezično literaturo, uporabljam tudi tam uveljavljene in uporabljane termine, torej le predpona in pripona. Primeri slovenskih manjšalnic z vidika evalvativne morfologije 105 (npr. Bauer 1983: 217-218), micro- pa med t. i. začetne kombinacijske oblike (angl. Initial Combining Form ali ICF), vendar so mnenja pri različnih avtorjih deljena, razlika med predponami in začetnimi kombinacijskimi oblikami pa ne vedno jasno definirana (prim. npr. Bauer 1983; Cannon 1987; Bauer in Huddleston 2002 ter starejše avtorje, npr. Marchand 19698). Vsekakor začetnih kombinacijskih oblik ne smemo povsem enačiti z značilnimi zloženskimi sestavinami, ki so praviloma pomensko samostojne besede. Najbolj natančno se je razliki med predponami in ICF od angleških jezikoslovcev posvetil Bauer; na takšne kombinacijske oblike gleda predvsem etimološko: kot elemente klasičnih jezikov, ki se uporabljajo v angleškem besedotvorju (Bauer 1983: 213, 216), zato jih tudi imenuje neoklasične zloženke. Določene značilnosti teh zloženk so skupne tudi navadnim zloženkam, ker pa se začetne kombinacijske oblike ali ICF uporabljajo kot predpone angleškim leksemom, imajo skupne značilnosti tudi s sestavljenkami. Kombinacijske oblike, tako začetne (ICF) kot končne (FCF, Final Combining Forms), so morfemi posebne vrste. Ker niso ne prave podstave in ne prave pone, so vnesle zmedo v morfološko sicer dovolj jasno razdelitev angleških morfemov na podstave in pone. Takšni elementi so po eni strani kot pone, ker jih lahko pridamo leksemom oz. besedotvornim podstavam kot vsak drug afiks. Bauer (1983: 213) navaja kot paralelna zgleda music-al ter music-ology, kjer je -al obravnavan kot navadna pripona podstavi music, »torej mora biti tudi -ology očitno pripona«. Bauer (1979c; 1983: 213) priznava, da tak tip argumentacije nujno pripelje do zadrege pri leksemih, ki so pravzaprav brez podstave ter sestavljeni le iz predpone in pripone, npr. electrophile, biocrat, homophile,protogen. Poleg tega takšnih kombinacijskih oblik ne moremo popolnoma izenačiti z običajnimi ponami, ker se vendarle vedejo nekoliko drugače kot običajni afiksi. Tako so npr. vse brezpodstavne tvorjenke lahko sestavljene le iz kombinacije ICF z FCF, ne moremo pa kombinirati ICF z navadno pripono (Bauer 1983: 214); tako so, na primer, možni leksemi electrolyte, electrophile, electrophonic in electroscope, ne pa tudi *electroness, *electroization, *electroesque. Posledično moramo hyper- v hyperactive opredeliti kot predpono, ker je active lahko samostojna beseda, hyper- v hypertrophy pa kot ICF, ker je oblika -trophy v tem pomenu pomensko neosamosvojena beseda (prim. Warren 1990: 113). Značilno za ICF je tudi, da se končujejo na samoglasnik (v angleščini praviloma na -o, pogosto tudi na -i). V večini primerov pa Bauer (1983: 215) opaža tudi pomensko razliko med predpono in ICF, ki pa jo je težje opredeliti, saj imajo tako predpone kot ICF določeno leksikalno vsebino. Na splošno naj bi ICF vsebovale večjo obvestilnost (Bauer uporabi izraz »semantična gostota«) kot predpone, kar paje le težko »izmerljivo«. Če npr. primerjamo socio- in eco- (kot ICF) s predponamapre- in un-, lahko ugotovimo, da je za specifikacijo pomenov prvih dveh potrebno referenčno navezovanje na pomena ,družba' in ,ekologija', medtem 8 Tako npr. Marchand (1996: 3.36) element neo- uvrsti med predpone, Quirk et al. (1985: 1.29) pa med ICF; element pseudo- je pri Marchandu (1969: 3.50.1) opredeljen kot ICF, pri Quirk et al. (1985: 1.23) pa kot predpona. 106 Eva Sicherl ko vsebinskost za predponi lahko izrazimo s pomočjo slovničnih besedic (predlog ,pred' in nikalnica ,ne'). Bauer priznava, da je ta razlika v obvestilnosti velikokrat le težnja (prim. Bauer 1983: 215), saj obstajajo tudi predpone z relativno visoko stopnjo obvestilnosti - mednje prišteva ravno manjšalniško predpono mini-. Na pomembno razliko med obema oblikama opozarja še Warren (1990: 123): predpone imajo, tako kot vse pone, določeno produktivnost, medtem ko te produktivnosti v ICF ni zaznati (mnoge tvorjenke z ICF so pravzaprav priložnostnice). Predpone so torej nekakšni ustaljeni modifikatorji, medtem ko so ICF polnopomenske besede (vendar se hkrati pojavljajo kot pogoste stalnice z drugimi besedami), so bolj leksikalne in lahko imajo dokaj specifičen pomen. Nekateri drugi jezikoslovci (prim. npr. Hansen et al. 1985) so uvedli razlikovanje med pravimi predponami in t. i. nepravimi predponami (ang. semi-prefix) ali prefiksoidi, ki se vse bolj uveljavlja tudi v drugih evropskih jezikih (npr. Efthymiou 2015: 64 za moderno grščino). Leksikografi so večinoma še bolj pragmatični (prim. Sinclair et al. 1991: 110, 114-115 ter Sinclair ur. 2001), saj obe gesli, tako mini- kot micro-, enostavno uvrstijo med predpone. Nemški Duden Das grosse Fremdwörterbuch (Drosdowski et al. 1994) pri geslih Mini inMikro podobno poenostavi in ju opredeli kot »besedotvorni element«. Po Bauerju (1983: 217-218; 2002: 1678) je mini- v sodobni angleščini torej predpona, ki ohranja besedno vrsto svoje podstave, veže pa se izključno na samostalniške podstave. Velja za zelo produktivno predpono, novejše tvorjenke v angleščini so npr. navedene v Sinclair et al. (1991: 114-115):9 mini-budget [miniproračun],10 minibus [minibus], mini-cab [taksi], mini-camera [minikamera], mini-city [minimesto, miniaturno mesto], mini-computer [miniračunalnik], mini-cruise [mini križarjenje], mini-documentary [kratek dokumentarec], mini-dress [mini obleka], mini-exam [kratek izpit], mini-expedition [mini odprava], mini-explosion [mini eksplozija], mini-golf [minigolf, mini golf], mini-lecture [mini predavanje], mini-market [minimarket], mini-rugby [0], mini-scooter [0], mini-series [miniserija], mini-skirt [mini krilo, minikrilo], mini-submarine [minipodmornica], mini-summit [0], miniteam [mini skupina], mini-tour [miniturneja], mini-version [mini verzija]. Bauer (1983: 218 in 2002: 1678) poleg teh omenja še minikilt [0], minipill [mini tabletka], miniwar [mini vojna]. Micro- večina avtorjev prišteva med ICF; Cannon (1987, v Schneider 2003: 84) micro- celo omenja kot najbolj produktivno začetno kombinacijsko obliko v moderni angleščini. Schneider (2003: 84) poudari, da je micro- rabljen izključno pri tvorbi strokovne terminologije in naj kot tak sploh ne bi izražal manjšalnosti. Sinclair et al. (1991: 110) to nekoliko omilijo: micro- naj bi se »pogosto pojavljal v strokovnem in znanstvenem jeziku«. Sinclair et al. (1991: 110) navajajo naslednje 9 Avtorji predlagajo zapis z vezajem, razen v primeru minibus. Bauer je bolj naklonjen pisavi skupaj, npr. miniskirt, minigolf, težnjo k pisavi skupaj potrjujejo tudi vsi zapisi gesel na mini- v slovarju Random House Unabridged Dictionary (Flexner ur. 1993: 1224-1225). 10 V oglatem oklepaju so zapisani slovenski prevedki v obliki, ki je potrjena v korpusu Nova beseda; če prevedka ni, je označen z 0. Primeri slovenskih manjšalnic z vidika evalvativne morfologije 107 tvorjenke: microbiology [mikrobiologija], microcomputer [mikroračunalnik], micro-economics [mikroekonomija], microelectronics [mikroelektronika], microenvironment [mikrookolje], microfilm [mikrofilm], microgram [mikrogram], microorganism [mikroorganizem], microscope [mikroskop], microsecond [mikrosekunda], microstructure [mikrostruktura], microsurgery [mikrokirurgija], microlight [0], microphone [mikrofon], microprocessor [mikroprocesor], microwave [mikroval, mikrovalovka].11 Kot je jasno razvidno iz prevodov zgornjih tvorjenk, je pojav neoklasičnih zloženk znan tudi v slovenščini, mnoge med njimi, ki se začenjajo z mini- in mikro-, so bile pravzaprav uvožene iz tujih jezikov, pogosto ravno iz angleščine, in imajo danes status anglizma (minigolf) ali so bile delno kalkirane (mminikrilo). Tvorjenke tega tipa za slovenščino omenja tudi Stramljič Breznik (2010: 72-75) v svoji obravnavi protipomenskih tvorjenk, vendar jih ravno v primeru mini- in mikro- uvršča med zložensko tvorjene (Stramljič Breznik 2010: 75). Tako sta, na primer, samostalnika mikrostruktura in minikrilo uvrščena med zloženki,12 medtem ko so tvorjenke z drugimi prevzetimi (klasičnimi) morfemi (npr. a-, ab-, anti-, de-, di(s)-, dia-, eks-, ekstra-, hiper-, i(m/n)-, infra-, kontra-, post- in pro-) uvrščene med sestavljenke (Stramljič Breznik 2010: 73-74). SSKJ besedotvornega elementa mini- sploh ne obravnava, pač pa mini označi za nesklonljivi pogovorni pridevnik in v nadaljevanju geselskega članka navaja le zglede, ki se pišejo narazen (mini krilo, mini moda, mini kuhinja, mini golf). Za razliko od mini je mikro v SSKJ opredeljen kot zloženski element (torej vendarle kot nekakšna ICF), ki se veže bodisi na tujko v drugem delu in se kot prava zloženka piše skupaj (mikrokozmičen, mikrokozmos) ali pa se veže na domačo besedo v drugem delu in se glede na navedene zglede lahko piše skupaj ali narazen (mikrostikalo, mikro stikalo, mikro- in makrosvet, mikro in makro svet). Glede na to, da zloženke in sestavljenke pišemo skupaj, je pisava narazen tu nekoliko sporna. Pri pregledu gesel z mini- in mikro- v SSKJ najprej preseneča dejstvo, da je gesel z mini- presenetljivo malo (minibar, minibus, minivlak); glede na zgoraj navedene prevedke iz korpusa Nova beseda jih je v rabi precej več. Pri vseh teh tvorjenkah s sestavino mini- sledijo polnopomenske besede, s katerimi se zapišejo skupaj, zato bi bilo verjetno smiselno sestavino mini- besedotvorno uvrstiti med prefiksoide in tvorjenke z njo posledično med sestavljenke. Pri pregledu tvorjenk s sestavino mikro- je treba opozoriti na dejstvo, da tako kot v angleščini tudi med slovenskimi tvorjenkami s tem elementom opazimo vrsto takih, ki so pravzaprav kombinacija ICF in CFC ter »prave« podstave pravzaprav nimajo, npr. mikroskop, mikrofon. Vse te so seveda prevzete, praviloma kar iz angleščine. Druge pa so pravilno sestavljene 11 Raba vezaja je v angleščini večinoma odvisna od pogostosti besede; pri manj znanih besedah je priporočljiva pisava z vezajem (Sinclair et al. 1991: 110). V slovarju Random House Unabridged Dictionary (Flexner ur. 1993: 1213-1216) so vse besede z micro- pisane skupaj. 12 To ni skladno z osnovno opredelitvijo zloženke (gl. npr. Vidovič Muha 2011: 105), po kateri je podstava zloženke sestavljena iz vsaj dveh predmetnopomenskih besed. 108 Eva Sicherl iz v slovenščini obstoječe podstave (domače ali sposojene) in prefiksoida mikro-, npr. mikrovlakno, mikrostruktura in mikroklima, večinoma gre za (delne) kalke. Ker bi za oba elementa, mikro- in mini-, težko trdili, da sta prosta morfema, je tvorjenke z njima smiselno uvrstiti med sestavljenke, sami sestavini pa opredeliti kot prefiksoida.13 Pri obravnavi teh tvorjenk bi bilo nujno upoštevati tudi pogostost rabe. Pogostost rabe določene tvorbe pa sčasoma vpliva tudi na njeno produktivnost. Glede na to, da njihova frekvenca narašča tako v angleščini kot v slovenščini, kar bi lahko potrdili natančnejši korpusni podatki (to že nakazujejo tudi prevedki z mini- iz Nove besede zgoraj), opažamo tudi, da je zlasti raba elementa mini- zelo produktivna, uporabniki sodobne slovenščine ga pogosto uporabljajo ob najrazličnejših samostalnikih, tako na primer v Gigafidi najdemo mini priprave (slovenske nogometne reprezentance), mini pilule, mini sadovnjak, (računalnik v) mini stolpu, mini spletna stran, mini odbojka, mini plenarno zasedanje, mini torbica in mini dvoboj, v Novi besedi pa recimo mini ambulanta, mini laboratorij, mini centrala, mini jeklarna, mini napadi, minipice. V teh primerih očitno prevladuje pisava narazen, mini se torej uporablja namesto pridevnika miniaturen ali majhen, kot je opisano v SSKJ, lahko pa ob dovolj pogosti rabi taka kombinacija besed sčasoma preide med sestavljenke s pisavo skupaj, kot se dogaja z besedo minikrilo.14 3.1.2 Zloženke z malo- in drobno- Če tvorjenke z mini- in mikro- prištejemo med manjšalne sestavljenke, se s tem seveda zmanjša število manjšalniških zloženk v slovenščini, bi pa lahko po nemškem vzoru, s prvenstveno pomenskega vidika, med manjšalne zloženke prištevali tvorjenke z malo- in drobno- (naproti protipomenskim veliko- in vele-). Schneider (2003: 8) za nemščino navaja manjšalniške zloženke s Klein- (npr. Kleinstadt [majhno mesto, trg], Kleinvieh [drobnica], Kleinbürger [malomeščan]; tem bi lahko dodali še Kleingedrucktes [drobni tisk], Kleingewerbe [drobna obrt], Kleinbauer [mali kmet]; prav tako bi sem lahko spadale še nekatere nemške zloženke s Fein- (npr. Feinstaub [fini prašni delci]). Podobne zglede navaja iz danščine (Schneider 2003: 8) in zdi se, da je kar precej takšnih zloženk v slovenščini kalkiranih iz katerega od germanskih jezikov, najverjetneje iz nemščine. V sodobni slovenščini tako najdemo samostalniške zloženke maloodjem, maloprodaja ter lepo število medponsko-priponskih zloženk kot so malobesednost, malodušje, malodušnež, malodušnost, malomarnež, malomarnica, malomarnost, malomeščan, malomeščanka, malomeščanstvo, malomeščanščina, malopomembnost, malopridnež, malopridnica, malopridnost, malosemeniščnik, maloštevilnost, maloumnost, malovažnost, malovernež, malovernost, malovrednež, malovrednica, malovrednost (vir: SSKJ). SSKJ poleg teh navaja še zastarele malobrižnost, maloprid, maloprida, malopridnik, maloruščina, malosrčnost, maloupnost, malovednež. Med zloženkami 13 Prim. tudi polemiko med Toporišičem in Vidovič Muha (Vidovič Muha 2011: 20). 14 V korpusu Nova beseda je 210 pojavitev s pisavo narazen mini krilo (mini kril*) in 22 pojavitev s pisavo skupaj minikrilo (minikril*). Primeri slovenskih manjšalnic z vidika evalvativne morfologije 109 z drobno- najdemo drobnogled, drobnorisba, ter medponsko-priponske zloženke drobnoglavec, drobnoglavost, drobnopisje, drobnozrnatost, drobnoživka. Takšnih manjšalnih zloženk v slovenščini sploh ni malo, zlasti med pridevniki (gl. 3.3 spodaj), zdi pa se, da je pri mnogih teh leksemov manjšalnost le še formalna, saj je bil njihov pomen leksikaliziran, npr. drobnogled za mikroskop1 3.2 Glagolske manjšalnice Podobno kot večina slovanskih jezikov (gl. Panocova 2011) slovenščina pozna tudi glagolske manjšalnice; njihova besedotvorna obrazila so bila že našteta v Uvodu. Pri glagolskih manjšalnicah gre za modifikacijske tvorjenke, kjer izrazimo nižjo stopnjo glagolskega dejanja ali čustveno vrednotenje le-tega, pri tem se kolikostna prislova malo ali nekoliko, pri, na primer, pozitivno vrednotenih pa ljubko ali prijetno poobrazilita. Besedotvorni vzorec za glagolske manjšalnice je naslednji (prim. tudi Vidovič Muha 2011: 71): [nekoliko] voh[-a-ti] > -lj-, voh-, -a-ti > voh-lj-a-ti [malo] stop[-a-ti] > -ic-, stop-, -a-ti > stop-ic-a-ti [ljubko] smej[-a-ti] > -čk-, smej-, -a-ti > smej-čk-a-ti [prijetno] drem[-a-ti] > -uck-, drem-, -a-ti > drem-uck-a-ti J. Toporišič (1991: 159) obrazila, ki se v teh primerih pojavljajo desno od podstave, imenuje medpone in izrecno omenja, da taki »medponi sledi glagolska pripona -a-« (Toporišič 1991: 159). To že korigira Vidovič Muha (2011: 64, 70-72), ki govori o teh tvorjenkah kot o modifikacijskih izpeljankah, ki so »izrazno določene s priponskim obrazilom« (Vidovič Muha 2011: 70).16 Glede na dejstvo, da pona vstopa za besedotvorno podstavo in ne vanjo, gre očitno za pripone (gl. npr. definicijo medpone v Katamba 1993: 44). Enako te elemente obravnavajo v jezikoslovnih razpravah o evalvativni morfologiji v sorodnih slovanskih jezikih. Tako Panocova (2011: 177) podobne besedotvorne vzorce opisuje za slovaščino, češčino, ruščino, srbščino in hrvaščino, in takšna obrazila imenuje pripone, enako Gregova (2015: 300) za slovaščino in Bagasheva za bolgarščino (2015: 27). Gre pa seveda za nekončne pripone, ki se uvrstijo pred končno glagolsko pripono, kar je tudi v soglasju s Scalisejevo ugotovitvijo za italijanske evalvativne pone (gl. Scalise 1984: 132ff), tj. da so »vedno eksterne glede na druge besedotvorne pripone ter interne glede na oblikotvorna obrazila«. Tudi pri glagolskih manjšalnicah lahko pride do večkratne manjšalnosti, bodisi v obliki podvojitve različnih pripon (stopati > stopicati > stopicljati) bodisi kot kombinacija predponskega in priponskega obrazila (vohati > vohljati > ovohljati/ povohljati). Značilno za slovenske predponske manjšalne glagole je, da se nedovršnost 15 Več o leksikaliziranosti pri manjšalnicah v Sicherl in Žele (2011). 16 Toporišič kasneje v Enciklopediji slovenskega jezika (1992: 102, 223) manjšalni -lj- še vedno omenja med medponami in vponami, manjšalni -čk- pa med priponami. 110 Eva Sicherl glagolskega dejanja izrazito nevtralizira oziroma da postanejo dovršni. Panocova (2011: 178) večkratno manjšalnost s podvojitvijo pripon omenja pri glagolih v slovaščini, češčini, hrvaščini in srbščini, izrecno pa omenja, da je ne pozna ruščina. 3.3 Pridevniške manjšalnice Slovenske pridevniške manjšalnice tvorimo z izpeljavo z obrazili, ki so bila že našteta v razdelku 2, vendar naj tu pripomnimo, da so obrazila -kljat, -ičast, -(k)ljast in -av sodeč po zgledih, ki jih navaja J. Toporišič (1991: 153), redka ali celo zastarela. Tudi tu gre za sufiksacijo, ne glede na to, da so nekatera teh obrazil končna (tista s približnostnim pomenom), druga pa nekončna (tista s pravim manjšalnim pomenom). Pri pridevniških manjšalnicah gre za modifikacijske tvorjenke, kjer nevtralni pridevniški podstavi dodamo pomen manjšalnosti, pozitivne čustvene naravnanosti do lastnosti, izražene s pridevnikom, lahko pa tudi prislovno vrednost približevanja pridevniški lastnosti. Besedotvorni vzorec za pridevniške manjšalnice je naslednji: [malo] prid[-e-n] > -k-, prid-, -n > prid-k-an [ljubko/nekoliko] drob[-e-n] > -c-, drob-, -en > drob-c-en > -č-k-, drob-, -an > drob-č-k-an [nekoliko] rum[-e-n] > -kast, rum-, -e-n > rum-e-n-kast [nekoliko] gren[-a-k] > -k-lj-at, gren- > gren-k-lj-at Vključitev približevalnega pomena, ki ga slovenščina izraža s priponskimi obrazili -ikav, -Ijat, -ičast, -kast, -ikast, in -ičen, med manjšalnice je morda na prvi pogled sporna, vendar lahko ,majhnost' ali ,pomanjšanost' pravzaprav obravnavamo kot prototipski pomen manjšalnic. Če sprejmemo, da je takšen osnovni semantični pomen možno razširiti na zmanjšanje lastnosti, ki jo izraža podstava, potem lahko tudi približevalnost neki lastnosti štejemo kot manjšalnost. Pomenska podstava v takih pridevnikih nakazuje, da tvorjenka izraža določeno lastnost v manjši meri kot nevtralna podstava, je torej manj intenzivna ali le približna. Takšne približnostne pridevnike omenjata tudi Gregova (2015: 299-300) za slovaščino in Bagasheva (2015: 31) za bolgarščino. Izražajo nižjo intenzivnost lastnosti v primerjavi z osnovno obliko podstave, ki večinoma izraža okus ali barvo. Večkratna manjšalnost pri pridevnikihje edino kombinirana besedotvorno-analitična, pri čemer se intenzivnost lastnosti še dodatno zniža (npr. malce bledikast). 3.3.1 Zloženke z malo- in drobno- Poleg izpeljave, ki med besedotvornimi procesi pri tvorbi pridevniških manjšalnic spet prevladuje, lahko pri slovenščini opazimo še večjo skupino pridevniških zloženk s Primeri slovenskih manjšalnic z vidika evalvativne morfologije 111 pogojno manjšalnim pomenom, ki se začenjajo z malo- ali drobno-. Nekatere omenja že Vidovič Muha (2011: 239, 240), SSKJ pa navaja: malobeseden, maloburžoazen, malocveten,17 malodušen, malokalibrski, malokmečki, malolastniški, malolitražen, malomaren, malomesten, malomeščanski, malonemški, maloobmejen, malopomemben, maloposestniški, malopriden, maloprodajen, maloserijski, maloslaven, maloslikoven, malostanovanjski, maloštevilen, maloumen, malovažen, maloveren, malovreden, malozaveden ter starinske malobrižen, malodobrn, malojeden, maloleten, maloruski, malosrčen. Med pridevniškimi zloženkami z levo sestavino drobno- pa SSKJ navaja: drobnoblagoven, drobnoburžoazen, drobnocveten, drobnoglav, drobnogleden, drobnokapitalističen, drobnolastniški, drobnoličen, drobnolist, drobnolisten, drobnoluknjičav, drobnonog, drobnook, drobnopikčast, drobnoproizvajalski, drobnovlaknat, drobnozrn, drobnozrnat. Po nemškem zgledu bi tudi te zloženke lahko veljale za manjšalnice, tako kot Schneider (2003: 8) med nemške pridevniške manjšalne prišteva zloženke kleinkörnig [drobnozrnat], kleingemustert [z majhnim vzorcem], kleinkariert [malenkosten]; tem bi lahko dodali še kleingeistig [omejen, ozkosrčen] ter kleingläubig [malodušen]. Pri tem se vseeno postavlja vprašanje, v kolikšni meri so te zloženke le še formalno manjšalne in kako je leksikalizacija spremenila njihov pomen. 4 Zaključek V prispevku smo želeli osvetliti nekatere podrobnosti pri obravnavi manjšalnic, kjer se do sedaj objavljene slovenistične razprave (vsaj delno) razlikujejo od tujejezičnih razprav o manjšalnosti. Tako naj bi pripomogli k razjasnitvi terminoloških zadreg in pojmovnih zagat, saj šele takšno poenotenje izrazja omogoča nadaljnje kontrastivne raziskave izražanja manjšalnosti v različnih jezikih. Ravno razhajanja med besedotvorno in leksikalno tipološko različno »naravnanimi« jeziki lahko pomembno osvetlijo naše razumevanje koncepta manjšalnosti in izražanje le-tega. Izhodišče so bile nekatere angleške besedotvorne razprave, pa tudi prispevki o manjšalnicah iz slovenščini sorodnih slovanskih jezikov. Tako predlagamo, da tvorjenke tipa minikrilo, minigolf, miniproračun obravnavamo kot sestavljenke s pisavo skupaj, sestavino mini- pa kot prefiksoid. Enako velja za pomensko sorodni manjšalni element mikro- ter posledično tvorjenke kot mikroračunalnik in mikrofilm. Med zloženke, ki lahko izražajo manjšalnost, lahko v slovenščini prištevamo zloženke s sestavinama malo- in drobno- ob sicer samostojni pomenski sestavini (npr. malomeščan, maloodjem, drobnogled, drobnorisba med samostalniškimi manjšalnicami, ter malomeščanski, maloserijski, drobnoblagoven, drobnozrnat med pridevniškimi manjšalnicami). Pri obravnavi glagolskih manjšalnic opozarjamo 17 SSKJ pri geslu malo... izrecno navaja dvojni pomen tega zloženskega elementa: 1. nanašajoč se na mali, majhen in 2. nanašajoč se na malo; za manjšalniškega lahko pravzaprav štejemo le prvega, vendar je treba opozoriti, da najdemo tudi primere, kjer sta možni obe interpretaciji, npr. malocveten s pridevniškim lastnostnim pomenom ,ki ima majhne cvete' ter s pridevniškim količinskim pomenom ,ki ima malo cvetov'. 112 Eva Sicherl na nedoslednost v Toporišič 1991 in 1992, kjer so manjšalna obrazila označena za medpone ali vpone; glede na dejstvo, da se ta obrazila pojavljajo desno od podstave, so to lahko le pripone. Pričujoča razprava je tako le korak v smeri nadaljnjih kontrastivnih obravnav manjšalnosti, ki bi vključevale tudi slovenščino. Vsekakor bi v zvezi z manjšalnostjo potrebovali več kvantitativnih in statističnih analiz, zasnovanih na obsežnih elektronskih korpusih, kar bi nam omogočalo tudi primerjavo rabe manjšalnic glede na različna govorna dejanja in ilokucijske tipe, ter obravnavo manjšalniške rabe v različnih žanrih govorjenega in pisnega diskurza v različnih jezikih in kulturah. Literatura Bagasheva, Alexandra, 2015: Features of evaluative morphology in Bulgarian. SKASE Journal of Theoretical Linguistics [online] 12/1. 22-38. . (Dostop: julij 2015.) Bajec, Anton, 1950: Besedotvorje slovenskega jezika I: Izpeljava samostalnikov. Ljubljana: SAZU. Bauer, Laurie, 1983: English Word-formation. Cambridge Textbooks in Linguistics. Cambridge: Cambridge University Press. Bauer, Laurie, 1997: Evaluative Morphology: In Search of Universals. Studies in Language 21/3. 533-575. Bauer, Laurie in Rodney Huddleston, 2002: Lexical Word-formation. Huddleston, R., in Pullum, G.K. (ur.): The Cambridge Grammar of the English Language. Cambridge: Cambridge University Press. 1621-1721. Cannon, Garland, 1987: Historical Change and English Word-Formation. New York: Lang. Drosdowski, Günther et al., 1994: Duden Das große Fremdwörterbuch. Dudenverlag: Mannheim, Leipzig, Wien, Zürich. Efthymiou, Angeliki, 2015: Modern Greek diminutive and augmentative adjectives (in a cross-linguistic perspective). SKASE Journal of Theoretical Linguistics [online]12/1. 57-71. . (Dostop: julij 2015.) Flexner, Stuart B., 1993: Random House Unabridged Dictionary. 2. izd. Random House: New York. Grandi, Nicola, in Körtvelyessy, Livia (ur.), 2015: Edinburgh Handbook of Evaluative Morphology. Edinburgh: Edinburgh University Press. Gregova, Renata, 2015: Slovak. Grandi, N., in Körtvelyessy, L. (ur.): Edinburgh Handbook of Evaluative Morphology. Edinburgh: Edinburgh University Press. 296-305. Hansen, Barbara, Hansen, K., Neubert, A., in Schentke, M., 1985: Englische Lexikologie. Leipzig: Enzyklopädie. Jovanovic, Vladimir Ž., 2014: Morphological Means of Expressing Value Judgment in English and Serbian. Lopičic, V., in Mišic Ilic, B. (ur.): Values across Cultures. Newcastle upon Tyne: Cambridge Scholars Publishing. 213-231. Juravsky, Dan, 1993: Universals in the Semantics of the Diminutive. BLS 19. 423-436. Primeri slovenskih manjšalnic z vidika evalvativne morfologije 113 Katamba, Francis, 1993: Morphology. Macmillan: Houndmills and London. Korpus slovenskega jezika Gigafida: . (Dostop: julij 2015.) Korpus Nova beseda: . (Dostop: julij 2015.) Körtvelyessy, Livia, 2015: Evaluative Morphology from a Cross-Linguistic Perspective. Newcastle upon Tyne: Cambridge Scholars Publishing. Marchand, Hans, 1969: The Categories and Types of Present-Day English Word-Formation. München: Beck. Panocova, Renata, 2011: Evaluative Suffixes in Slavic. Bulletin of the Transilavania University of Bratov. Series IV: Philology and Cultural Studies. Vol. 4, 53/1. 175-182. Quirk, Randolph et al., 1985: A Comprehensive Grammar of the English Language. London, New York: Longman. Scalise, Sergio, 1984: Generative Morphology. Dordrecht: Foris. Schneider, Klaus Peter, 2003: Diminutives in English. Tübingen: Max Niemeyer. Schneider, Klaus Peter, 2013: The truth about diminutives, and how we can find it: some theoretical and methodological considerations. SKASE Journal of Theoretical Linguistics 10/1. 137-151. Sicherl, Eva in Andreja Žele, 2011: Nominal diminutives in Slovene and English. Linguistica, 51. 135-142. Sinclair, John et al., 1991: Collins Cobuild English Guides 2. Word Formation. London: Harper Collins. Sinclair, John et al., 2001: Collins Cobuild English Dictionary for Advanced Learners. 3. izd. Glasgow: HarperCollins. Slovar SSKJ: . (Dostop: avgust 2015.) Slovar SSKJ 2: . (Dostop: avgust 2015.) Stramljič Breznik, Irena, 2009: Besedotvorna kategorija manjšalnic v slovenščini in makedonščini. Radeva, V., Avramova, C., in Baltova, J. (ur.): Slovoobrazuvane i leksikologija. Sofija: Universitetsko izdatelstvo Sv. Kliment Ohridski. 199-210. Stramljič Breznik, Irena, 2010: Tvorjenke slovenskega jezika med slovarjem in besedilom, Zora 71. Maribor: Filozofska fakulteta UM. Toporišič, Jože, 1991: Slovenska slovnica. 4. izdaja, Maribor: Založba Obzorja. Toporišič, Jože. 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. Vidovič Muha, Ada, 1995: Dva tipološka zgleda normativne vrednosti slovenske besedotvorne morfematike. Gajda, S. (ur.): Jgzykislowianskie 1945-1995; Gramatyka- leksyka- odmiany. Opole: Uniwersytet opolski, Instytut filologii polskiej. 153-164. Vidovič Muha, Ada, 2011: Slovensko skladenjsko besedotvorje. 2. izd. Ljubljana: Znanstvena založba FF. Warren, Beatrice, 1990: The importance of combining forms. Dressler, W. U., Luschützky, H. C., Pfeiffer, O.E., in Rennison, J. R. (ur.): Contemporary Morphology. Trends in Linguistics, Studies and Monographs 49, Berlin, New York: Mouton de Gruyter. 111-132. Wierzbicka, Anna, 1980: Lingua mentalis: The Semantics of Natural Language. Sydney: Academic Press. 114 Eva Sicherl Priloga 1: Gesla na mini* in mikro*, ki se pojavljajo v SSKJ 1 in SSKJ 218 minibar mikrofilmati mikroračunalnik minibus mikrofilmski mikroskop minivlak mikroflora mikroskopičen mikrofon mikroskopija mikroanaliza mikrofonski mikroskopiranje mikrobiolog mikrofotografija mikroskopirati mikrobiologija mikrogameta mikroskopski mikrobiologinja mikrokefalen mikrospora mikrobiološki mikrokirurgija mikrosporija mikročip mikroklima mikrostruktura mikročitalec mikrokozmičen mikrotoponim mikroekonomija mikrokozmos mikroval mikroekonomski mikrolokacija mikrovaloven mikroelement mikroorganizem mikrovalovka mikrofavna mikropodjetje mikrovezje mikrofilm mikroprocesor mikrovlakno Priloga 2: Gesla na malo* in drobno*, ki se pojavljajo v SSKJ 1 in SSKJ 2 malobeseden malomarnica maloprodaja malobesednost malomarnost maloprodajen malobrižen malomesten maloruski malobrižnost malomeščan maloruščina maloburžoazen malomeščanka malosemeniščnik malocveten malomeščanski maloserijski maločlenar malomeščanstvo maloslaven malodobrn malomeščanščina maloslikoven malodušen malonemški malosrčen malodušje maloodjem malosrčnost malodušnež malopomemben malostanovanjski malodušnost malopomembnost maloštevilen malokalibrski maloposestniški maloštevilnost malokmečki maloprid maloumen malokrven maloprida maloumnost malokrvnost maloprida maloupnost malolastniški malopriden malovažen maloleten malopridnež malovažnost malolitražen malopridnica malovednež malomaren malopridnik maloveren malomarnež malopridnost maloverno 18 Izpuščena so gesla, kjer je mikro- del poimenovanja merske enote (npr. mikrosekunda, mikrometer). malovernež malovernost malovreden malovrednež malovrednica malovrednost malozaveden drobnoblagoven drobnoburžoazen drobnocveten drobnoglav Primeri slovenskih manjšalnic z vidika evalvativne morfologije 115 drobnoglavec drobnoglavost drobnogled drobnogleden drobnokapitalističen drobnolastniški drobnoličen drobnolist drobnolisten drobnoluknjičav drobnonog drobnook drobnopikčast drobnopisje drobnoproizvajalski drobnorisba drobnovlaknat drobnozrn drobnozrnat drobnozrnatost drobnoživka 194 Abstracts to demonstrate that dialect literature is a very typical phenomenon in minority literature and displays a special relationship to language in general. Key words: minority literature, dialect literature, Slovenians in Italy, Italians in Slovenia and Croatia Janos Jezovnik: Angels and "Ognjenci": The Dialectal Poetry of Renato Quaglia in the Marko Kravos Translations, Jezik in slovstvo 61/2, 2016, 59—77. The article discusses the translations of Resian dialectal poetry into standard Slovenian. The thesis deals with Renato Quaglia's poems translated by Marko Kravos and published in the collection Baside, as well as in the publications Stara piscal and Pogled. The Resian dialect differs substantially from Slovenian standard language. Therefore, after a thorough preliminary elucidation of sociological and linguistic circumstances, an analysis of Resian dialect translation into Slovenian is presented. Key words: Renato Quaglia, Markos Kravos, Resian dialect, dialectal poetry, Ognjenec Mateja Curk: The Discourse of Bilingual Literary Characters from Diverse Slovene-Speaking Social Environments, Jezik in slovstvo 61/2, 2016, 79—90. The paper deals with contemporary literary texts written by authors living in the province of Udine (Italy) and belonging to the community of so-called Venetian Slovenians (Besiede tele zemlje 2004), as well as a literary work from the central part of Slovenia (Cefurji raus! 2008). Taking into account the tendency of these texts to reflect real-language use, ideological aspects of literary discourse based on language varieties from different parts of the Slovene-speaking territory are discussed. Key words: language ideology, literary language, contemporary social vernaculars Bogomila Kravos: Veneto Theatre, Jezik in slovstvo 61/2, 2016, 91—97. The article offers some initial thoughts about theatrical activities in the region of the Veneto valleys, i.e., the Alta Val Torre Valley, the Nadiza Valley and Resia, especially those activities that used to join these regions and that are in need of thorough examination. The archival materials should be supplemented by personal testimonies and detailed descriptions of how people received the most popular performances. A thorough analysis of the achievements and reception of the theatrical performances presents a unique opportunity to demonstrate how the peculiar dramatic expression of the troupe came about, and where the key actors found the inspiration to mix the bitter facts of existence with humour. The same analysis should examine how different ways of perception merge into a single theatrical expression that displays the spirit of the time and space. Such comprehensive research of each step in the history of the Veneto Theatre will reveal the axes around which its growth revolved and which connect the region of Veneto with the region of the Isonzo Valley. Key words: Veneto Theatre, cultural heritage, preservation, restoration, integration Eva Sicherl: The Diminutive in Slovene from the Perspective of Evaluative Morphology, Jezik in slovstvo 61/2, 2016, 101-115. A comparison of linguistics articles on diminutives in Slovene as well as in some other languages - particularly Slavic languages, but also English - brings to light certain divergences concerning the status of some word-formational elements used in diminutive formation. The present article focuses on some of these differences: the elements mini- and mikro- as opposed to malo- and drobno- in complex words, and the status of non-finite suffixes in verbal and adjectival diminutives. Key words: evaluative morphology, diminutiveness, noun diminutives, verb diminutives, adjective diminutives