Antonfn Dvorak.
(Napisal J. G.) (Konec.)
V sa dela od te dobe naprej kažejo Dvoräka v delovanju in piljenju svojih del. V tem oziru na vrhuncu glasbene umetnosti. Veliki uspehi so zlasti njegove orkestralne kompozicije kla-ga niso omamili, da, postal je še bolj natančen siČno dovršene. Z nepopisno skrbjo in ljubez-

Paul Louis Leger, profesor slovanskih jezikov v Parizu.
nijo so izdelane vse najmanjše podrobnosti posameznih stavkov, tako, da tudi najpaznejšim slušalcem ni mogoče vsega slišati, kar je vpleteno v posamezne glasove in instrumente. Bujno „DOM in SVET" 1895, št. 23.
fantazijo, izvirnost, strogi zlog, mojstersko uporabo instrumentov, neizmerno bogastvo mislij kažejo vsa njegova dela.
Uspehi Dvoräkovi so rastli od leta do leta. Največ Časti je doživel na Angleškem; 1. 1883. je bil povabljen v London in Birmingham, kjer je nastopil kot dirigent svojih del. Z nepopisnim navdušenjem so ga sprejeli povsod; v kratkem je postal pravi ljubljenec angleškega naroda, kateremu je zaradi teh uspehov napisal svoji največji vokalni deli ter ju sam večkrat vodil: balado „Svatebni kosile" in oratorium „Svata Lud.mil a".
L. 1888. je bil imenovan dopisujočim Členom srbske akademije v Belemgradu, 1. 1889. odlikovan z redom železne krone; meseca sušca leta 1890. je bil na Ruskem v Petrogradu in Moskvi, mesec dnij pozneje pa zopet v Londonu, kjer je vodil koncerte svojih del. Istega leta je bil tudi imenovan Častnim doktorjem glasbe na univerzi v Cambridge in častnim doktorjem filozofije na češki univerzi Karlo-Ferdi-nandski v Pragi.
Ko je bil 1. 1891. zopet v Londonu, povabil ga je senat cambridgskega vseučilišča, da bi se udeležil slavnostij, o priliki njegove promocije njemu na čast prirejenih. Na predvečer slavnostnega banketa, pri katerem se je Dvo-räku izročil baret in doktorski plašč, bil je pod njegovim vodstvom koncert, obsegajoč najslavnejše delo njegovih skladeb. Ob tej priliki je bil odlikovan z izrednim navdušenjem. Od leta 1890.—92. je deloval Dvorak na praškem konservatoriju kot učitelj višjih naukov v skladbi, 1. 1892. pa je dobil iz New-Jorka zelo laskavo in ugodno vabilo, da bi prevzel proti letni plači 15.000 dolarjev vodstvo novo ustanovljenega „National conservatory of America" ; še isto leto se je s svojo družino preselil tje ter deluje na tamošnjem glasbenem polju s sijajnimi uspehi.
Dasi se je ohranilo le malo Dvoräkovih skladeb iz prve dobe, ker jih je pozneje sam brez milosti uničil, vendar je narastlo njih število neizmerno. Bilo bi preobširno in tu neumestno, ocenjevati njegova posamezna dela, saj imajo v sebi snovi za celo literaturo. Zatorej jih hočem razvrstiti po njihovi glasbeni vsebini in vrednosti.
Dvorak je, kakor pravi Chvala v svojem
v	v
spisu „Cetrtstoletje Češke glasbe", prototip absolutnega glasbenika, ki vse v glasbo pretvarja,
česar se loti; vse zajema iz bujne, v svetu melodij, ritmov in harmonij gibajoče se fantazije; katerega besede bolj motijo kakor navdajajo; kateri tam največ doseže, kjer je popolnoma prost in prepuščen fantaziji, to je v komorni glasbi in simfoniji. Poleg tega je Dvorak pravi instrumentalni genij, najveČi živeči virtuoz v orkestru. Prav zaradi tega je imel največje uspehe v orkestralnih delih.
Izmed teh naj omenim ta-le: simfonije (its-dur 1874, F-dur 1875., D-dur 1881.. i-moll 1885, g--moll 1. 1889. in „Z Noveho sveta" 1893.; od teh sta najslavneji D-dur in <i-mol-simfonija), ouvertura k Samberkovemu „Tyl-u" (1881), k otvorenju narodnega gledišča zložena, na Angleškem in Nemškem že večkrat z izrednimi uspehi igrana ouvertura Husitska (1883), ouver-ture: Priroda, Život, Laska (1892), J? Slovanske rapsodije (1878), Slovanske tance (dve seriji po osem številk, prvotno za klavir (1878), simfonične varijacije (1877), Scherbo capriccioso (1884), Notturno, dve serenadi (1875, 1878), süita (1879), koncerti ^a gosli (1879) in klavir (1876), osem legend (1880); najznameniteja komorna dela: Sonata ^a gosli (1880), tria (D-dur, öf-moll, f in g), kvarteti (za klavir D, za godala A, a, d, Es, C in najnovejše delo Dvoräkovo Z noveho sveta op. 96), kvinteti (za klavir 1873, za godala G 1875 in A 1887), sexteto (A 1878), Maličkosti (1878), Dumky (1891). Izmed vokalnih del Dvoräkovih se više cenijo ona, katera so mu dovolila več prostega gibanja, neodvisnosti od teksta; v operi, kjer se mora glasba mnogokrat podrediti igri, ni imel tolikih uspehov kakor v dramatični kantati in oratoriju, bil je celo prisiljen veČino svojih oper predelati. Svojo prvo opero Kral a uhlir (1874), s katero je vzbudil občno pozornost na svoj glasbeni talent, moral je na račun dramatičnosti trikrat predelati. Istotako je tudi predelal svojo novejšo, obče kot najboljšo priznano opero Dimitrij (1882), katera je bila v Narodnem gledišču lani v novi obliki prvič uprizorjena. Največjega pomena za razvoj narodne opere je Selma sedldk, ki pa vsled slabega libreta ni uspevala, kakor bi zaslužila. Omenim naj še iz starejše dobe seriozno opero Vanda (1875) in komično Tvrde palice (1874,
Anton Medved: Pod mrklim nebom. — Anton Hribar: Biserji.
1882 uprizorjena), iz novejše dobe pa opero Jakobin (1888).
Kakor sem že prej omenil, bila je delavnost Dvoräkova mnogo uspešnejša na polju dramatične kantate in oratorija. Vzor mu je bil tu v prvi vrsti Haendel, vzvišeni in nedosegljivi mojster v ti stroki glasbene umetnosti. Dramatična kantata Hymnus,.od leta 1873, oratorija Stabat Mater (1876) in Svata Ludmila (t886), s katero je dospel Dvorak do najvišje stopinje glasbene umetnosti, Svatebni kosile (1884), Maša (1888) in Requiem (1890): vsa ta dela kažejo Dvoräka v največji meri mojstra v uporabi modernih umetnostnih sredstev orkestra, zborov in solovih partij.
- Dasi klavir ni glavni stroj Dvoräkov, vendar je število njegovih klavirnih del dokaj obsežno ; mnogo izmed njih se prišteva'k najboljšim Dvo-räkovim delom. Slovanski plesi (Slovanske tance op. 46 in 72 v dveh serijah po osem številk)
707
donesli so mu prvo slavo. Poleg njegovih legend (op. 59), slovanskih rapsodij (op. 45) so posebno znamenite in priljubljene skladbe: furi-anty (op. 42), Valčeky (op. 54), Ma\urky (op. 56), dümka (op. 35 in 12), impromptu (op. 52), poeticke n d lady (op. 85), Slavnostni pochod (op. 53) in Ze Sumavy. K njegovim najlepšim pesmim prištevajo se: Moravske dvoj^pevy (1878), Večerni pisne, Cikdnske melodie in šest pesni i^ Rokopisa kralodvorskeho.
Glavni založniki Dvoräkovih skladeb so: Novelly v Londonu, Simrock v Berolinu in Fr. A. Urbänek, prvi glasbeni založnik Češki. Poslednji je izdal do sedaj razven oratorijev in kantat večino Dvoräkovih skladeb za veliki orkester; kvartete, tria, za gosli s spremlje-vanjem orkestra, kvarteta ali klavirja; kvintete in sextete, klavirne skladbe za dve, štiri roke in za dva klavirja.
Pod mrklim nebom.
11.
^ e čakaj z neba lepših znamenj, Da vržeš tovor s trudnih ramen! Zastonj vse želje nestrpljive! Le nosi k rebri težki kamen; Uide skoro ti nizdolu. Kdaj neha peči solnčni plamen? Ko s tovorom prispeš do groba, Otereš las si rosni pramen Nekdo začrta v kamen slova: Počivaj mirno v zemlji! Amen.
12.
Tolažbo v mojo dušo sej, Kam idem naj, prijatelj, dej!
Premotri zvezde vrh neba, Če moreš, biserje preštej, Ki skriti so na dnu morja. Ves zemeljski sijaj preglej, In reci mi potem vesel: „Tu bivaj zdaj in to imej! Ugasne ogenj ti želja, In srečen živel boš poslej." Jaz vzkliknil bi: Nikdar, nikdar, Dokler ni duhu ožjih mej, Ni danih srcu trjih spon. Iz raja v raj, naprej, naprej . . . Vse pretesno, vse pretemno! Naprej drevimo se . . . doklej? Zakaj? — Oh, ali ne zato, Ker nismo tu doma? Povej —!
Anton Medved.
Biserj i.
25-
^a leščnik je preslaba, Da strla bi ga, žaba.
27.
Poznata pasja je zvestoba, A sestra jej je pasja zloba.
26.
Če trdnih zob ti v ustih ni, Ne griži žrebljev in kosti.
28.
Dokler bolnik še diše, Ne nosi ga iz hiše.
A ' *
4o
Trnje v venec.
(Roman. — Spisal Podravski.) (Dalje.)
Mirno je zatonilo oni dan solnce, in noc je razprostrla svoja krila nad osamelo Zvižinico, letos tako nenavadno blagoslovljeno. Vse je šlo po težavnem delu k počitku; spanec je objel prebivalce, ki so legali v postelj v sladki nadi, da lahko prežive bližajočo se zimo. A nekoliko naših znancev še ni mislilo na počitek. Ljudmila je bdela, molila in vzdihovala, Marko pa je hodil semtertje, dušil še neprestano v sebi težki boj ter se zopet in zopet zamislil. Večkrat je šel poslušat k sobici materini, ali že spi, ali vsaj več ne čuje. — Toda moral je dolgo Čakati. Mamica si je dala mnogo opraviti, tudi njena večerna molitev je bila dolga. Naposled je upih-nila luč. Pa tudi sedaj še ni hotel Marko oditi, marveč je hotel še pred odhodom neopažen poljubiti njene roke, ki so mu tolikokrat dajale potrebnega živeža ter ga čuvale vsake nesreče. Ko je spoznal, da je vse tiho, stopi k mizici, vzame košček papirja ter napiše nanj nekoliko vrstic s svinčnikom. Izgotovivši pisanje, odpre tiho vrata v materino spalnico, približa se z malo svečo postelji, priloži napisani listič poleg postelje na stol ter tresoč se poljubi sklenjeni roki svoje matere, katero je ljubil tako iskreno. Tu se mu utrne solza ter kane na njo, od katere je jemal tako Čudno slovo. In žena se v spanju zgane, da Marko prestrašen odstopi v stran. A vzdramila se ni mati, in sin je odšel s krvavečim srcem v svojo sobo. Rad bi bil tukaj malo zadremal, pa kmalu ga je vzdramilo prvo petelinovo petje iz nemirnih sanj.
Marko pograbi svoj kovčeg in stopi proti vratom. Tu se pokropi z blagoslovljeno vodo ter se prekriža. Kmalu je pod milim nebom. Ozre se v domaČo hišo in reče potihoma: „Z Bogom, rojstvena hiša! Bog ve, ali te bom še kdaj videl r"
Ko je dospel pred Vrtnikova okna, ni se mogel odloČiti, da bi potrkal na okno, kakor mu je bilo naročeno. Hotel je oditi kar naprej, brez slovesa. Toda v sobi se začujejo koraki; kmalu nato se odpro vežna vrata, in Ljudmila se prikaže na pragu.
„Ali že greš:" vpraša ga rahlo.
„Že", odvrne Marko in srce se mu stisne.
„Počakaj nekoliko", reče Ljudmila ter izgine v vežo. Pa kmalu pride zopet na prag, držeč v roki nekaj, kar je bilo podobno ovitemu cvetličnemu grmiču, zapre vrata za seboj
ter jstopi k Marku in rece: „Nu, tudi jaz sem gotova!"
„Čemu si ne privoščiš pokoja?" pokara jo Marko z vprašajočim glasom.
„Pokoja: Kako moreš še govoriti o pokoju?" odvrne dekle, „ako ga pa ravno ti, ki greš v ptuje kraje, jemlješ za vselej s seboj? Kako bi naj počivala sedaj, ko za trdno vem, da pravega miru ne bom imela, dokler se mi zdrav ne povrneš! Do kapelice te hočem spremiti in tam še nekoliko s teboj govoriti."
Podata si roke ter odideta mimo župnišča, iz katerega sta se pred nekolikimi tedni s povsem drugačnimi čustvi vračala s pogreba na svoj dom.
„Kdo bi se bil pač nadejal", mislil je sam pri sebi Marko, korakajoč molče poleg tovarišice, „da bodeva čez malo Časa imela tako turobno pot? Dobro je, da ne vemo tega, kar pride nad nas."
Dospeta do kapelice. „Sedaj pa se le nekoliko ustaviva", omeni Ljudmila, ko vidi, da hoče on korakati naprej. Deklica odgrne robec s stvari, katero je nosila s seboj, vzame vršič onega zelišča, ki je naš prosti narod navadno imenuje „Kristusovo krono" ter ga nese v kapelico. Marko gre za njo.
Tu notri je bila še popolna tema. Ljudmila torej vzame iz žepa svečo, prižge jo, ter poiskavši na oltarČku svečnik, postavi oboje pred podobo Matere Božje sedem žalostij, katero je bil Marko sedaj prvokrat opazil v kapelici. Nato vzame iz vrat železno kljuko, izdolbe ž njo nad podobo v zid majhno jamico, vzame iz bližnjega lončka nekoliko sveže prsti, s to povije korenino ,Kristusove krone' ter jo vsadi v žici, pripenši njen vršič k žeblju. Ko je bilo to storjeno, obrne se k Marku ter pravi:
„Se to sem želela storiti. Ti pojdeš sicer v daljni, nepoznani kraj in ne bo te tukaj. Pa kakor bo ta cvetka, če tudi v pozni jeseni v zid vsajena, nevenljivo zelenela tudi v zimi, tako stalna bo tudi moja zvestoba, moja ljubezen. Če bom žalostna, tolaži me, Če bom v dvomu, svetuj mi, če bom v nesreči, pomagaj mi; da, ozri se blaga Devica name! tako sem prosila nocoj in potolažila sem se. Ta rastlina se bo odslej razgrinjala Marijini podobi nad glavo, in i ž nje si spletem venec, kadar me prideš odvest k poroki. Nikar torej ne dvomi nad mojo zvestobo! Podoba Marijina, ovenčana s
,Kristusovo krono', to ti je slika moje duše, tako žalostnega mojega srca."
„Kolika lepota in kolika bolečina ob jed-nem", mislil si je Marko sam pri sebi, opazuje vso Ljudmilino ravnanje. In razoglav, kakor je bil vstopil, priporočil je sebe in svoio pot varstvu Marijinemu, tolažnici žalostnih, pred katere podobo je stal. Hotel je potolažiti svojo nevesto, a ni mogel reči več, kakor: „O Ljudmila!"
„Zaupaj, da bo tako", odvrne ona, in začne ihteti. Marko je čutil neizrekljivo bolest v srcu zaradi ločitve, vendar ga je navdajalo ob jednem neko veselje nad tem, da ga ljubi bitje, katero je pripravljeno zanj tudi umreti, ko bi bilo treba.
A treba je bilo raziti se. Marko se je delal, kakor da hoče odriniti, in stopi proti vratom. Tudi Ljudmila stopi za njim. Zapustita in za-preta kapelo. Pred vrati pa vzame še Ljudmila iz žepa leskečo svetinjo z motvozom ter mu jo dene okrog vratu, govoreč: „To je svetinja Marije Pomočnice z Brezij na Gorenjskem. Snela sem jo z vratu sebi, da jo dam tebi. Saj veš, čemu, saj veš, kaj pomenja. O Marko, ne pozabi moje žalosti in povrni se kmalu, povrni!"
„Da bi mogel! A sedaj je čas, da odidem; Ljudmila, zdrava bodi!" In dve srci sta bili drugo ob drugem v žalostnem slovesu, a v živi ljubezni, katere ne zmaga niti smrt. Se jedenkrat roko v roko, in Marko odhiti navzdol na cesto z urnimi koraki. Ljudmila pa je sedla na stopnico pred kapelo in obilne solze so ji nekoliko zlajšale bolečino.
Marko, nekdanji pogumni mladenič, kako je bil izpremenjen ! Kakor senca je odhajal iz domaČega kraja, z bridko rano v srcu, s tugo v duši. Jemal je slovo od domaČih bregov, gričev in dolin, oziral se nazaj v tihotno vas, kjer je zapustil varno zavetje, drago mater in zvesto nevesto, ki je začela prav za prav šele sedaj živeti zanj, in obup se ga je polaščal. „Slab junak bi bil, ko bi te male nezgode ne mogel prenesti", mislil si je zopet sam pri sebi ter pospešil korake. Tam na griču pa se je oglasila jednomerna pesem pastirja, ki je ob jutranji zori gnal vole na pašo; njene kratke vrstice so veljale kakor nalašč njemu:
Čez to ravno polje In Čez travnike Pa mi cesta vije se, Po njej moj ljubi gre.
Tudi on je večkrat pel to pesem, a jo je pel, ne da bi mislil o njenem pomenu. Kako drugače mu odmeva danes v srcu!
X.
V jesenski megli je zorilo novo jutro dokaj počasi, kakor sploh v jeseni. Že s petelinovim
petjem pa so vstajali semtertje vaški prebivalci, in kmalu nato so se Čuli udarci marnih mla-tičev; ponekje so se zbirali trgavci, ki so hoteli odriniti v vinograde, ali kosci, ki so se odpravljali kosit poslednjo otavo ali deteljo. Tudi iz dimnikov se je jel rano valiti dim, znamenje zgodnje pridnosti. Res, škoda bi bilo potratiti z nemarnostjo lepe dneve, ki se lahko hipoma premene v odurno deževno ali celo zimsko vreme.
Pri ,Županovih' so bili tudi zgodaj po koncu in sicer najprva izmed vseh stara mamica, ki je še oskrbovala vse gospodinjstvo. Ko je njena stenska ura odbila štiri, ni mogla ostati dalje v postelji. A nemalo se je začudila, ko je našla na stolu poleg postelje na obleki majhen košček papirja, o katerem ni vedela, odkodi je prišel. Pazno ga je ogledovala; videla je, da je popisan na jedni strani s svinčnikom, pa slabotne njene oči niso mogle razločiti teh črk. Zato vzame luČ, odide po naočnike in oboroživši si ž njimi oČi, jame čitati:
Najljube~nivejša mati!
Odpustite, lepo Vas prosim, da Vas zapuščam sedaj v Vaši starosti, ne da bi bil poprej povedal. Poj dem s tovarišem Jankom ^a nekoliko časa doli na Turško, od koder se prej ko prej povrnem. Ne štejte mi tega preveč v ^/o — ker tudi nisem tega popolnoma svojevoljno storil — in blagoslovite svojega sina
Marka.
„Za pet ran!" vzdihne mati, „on je torej odšel! Kaj mu je neki prišlo v glavo? In sedaj, ko je že skoro vse pripravljeno za svatbo, sedaj, ko bi imel prevzeti gospodarstvo! O Bog, ti ga še razsvetli!"
Zmešana navleče nase obleko ter odhiti iz sobe na prag. Hotela je to sporočiti Ljudmili, pa spomnila se je, da je še prezgodaj. Zatorej pokliče deklo iz kuhinje in jej naroČi, naj gre za nekaj časa po Ljudmilo. A še predno je ta šla ponjo, stopi dekle v materino sobo.
„Ljudmila! Marko je odšel. Poglej in Čitaj sama. Meni se zdi, da se mu je v glavi zmešalo. Bog se naju usmili!"
Deva sicer prečita listič, vendar pa ne reče nič. To se zazdi materi še bolj čudno, torej vpraša: „Ali si mar že kaj vedela o tem, da odide? Zakaj mi nisi povedala:"
„Odpustite, mati, nisem smela. Včeraj dopoldne mi je povedal, da odide, pa mu skoro nisem mogla verjeti, a še teže mi je bilo to prenesti. Nocojšnjo noč je pa zares odšel. Jaz sem ga nekoliko spremila in vrnivša se, videla luč v vaši sobi. Zato sem mislila, da že bdite, ter tudi hotela nemudoma vam sporočiti ža-
lostno novico. Vsega je kriv moj brat Janko, ki ga je zvabil s seboj."
„Nu, nü, povej mi vendar, koliko si vedela poprej o tem, in Čemu je odšel r" sili mati v Ljudmilo. „In čemu je vse tako skrival pred menoj ? Bil je doslej predober sin, da bi imela slabe misli o njem: vendar, da mi je postal kar Čez noč nezaupen, to mi ne gre v glavo."
In stara mati zajoka glasno, da prihiti še nekaj poslov gledat, kaj se je neki pripetilo. Ljudmila jo je tolažila, Češ, da se v kratkem povrne. Vendar mati se ni dala tako lahko umiriti. Vse je bilo že uravnano za boljšo prihodnost, a sedaj je bil skoro uničen ves njen up! Kdo bi bil mogel to lahko prenesti? Bila je tudi stara ter potrebovala pomoči: a sin, njena jedina pomoč in podpora, odhaja na ptuje!
Vsi domačini so se čudili zaradi naglega Markovega odhoda, najbolj pa njegovi pravi prijatelji in znanci, katerim je bil ljub in drag. Le kak zavidnež se je veselil, da se jima je skalila sreča, in nekatere vaške dekline, prave zavidne ose, so zrle sedaj na njo s posmehom in pre-ziranjem, kakor je že navada med slabotnimi človeškimi otroki.
Dolgo že niso imeli tako žalostne letne dobe pri ,Županovih', kakor to jesen. Mati je celo zbolela. To je bil tudi vzrok, da se je Ljudmila za stalno preselila k njej ter stari ženici stregla, ž njo vred tugovala, koprnela po Marku, ki je blodil, kdo ve kje, po daljnem svetu. Župnik KinČiČ, kateremu so takoj sporočili, kaj se je zgodilo, potresal je sivo glavo ter dejal: „O, da je mladina tako vročekrvna! Slave in sreče išče po svetu, večinoma pa najde nesrečo. Bog ju obvaruj!"
Minevali so dnevi za dnevom, tedni za tednom in hladni jesenski zrak je že narejal ob jutrih steklene skorje na mlakah; toda tuga naših znank se še ni dosti zmanjšala. Res, da sta se polagoma nekoliko pomirili v zaupanju v božje varstvo, a Markova mati je bolehala dolgo. Ljudmila ji je skrbno stregla. Od ranega jutra do poznega večera, pa še po noči je bila na nogah, in oskrbovala vse prav kakor gospodinja. A tuga jo je razjedala. Kdor jo je videl poprej, bil bi jo sedaj težko spoznal. Njen poprej zali obraz ji je upadel, gibčno telo se ji sklonilo, vsa njena postava se je dala primerjati jesenski cvetlici, ki omore pod ostro burjo. Ko je videla proti jugu leteče žerjave in druge ptice selivke, zrla je vsekdar dalje časa za njimi, kakor bi jim hotela izročiti pozdrave, ali pa postati sama ptič ter se povspeti iz te solzne doline nad oblake. In ko so ji nekega jutra zmrznile cvetlice, ki jih je pozabila pokriti pred mrazom, dejala je tiho sama sebi: „Naj zvene! Zvenele so — pravi — že vse moje nade, zvenelo vse
srčno veselje, katerega je bilo večkrat srce prepolno, pa naj zvene Še te ljubljenke, ki so bile priče moje poprejšnje sreče!" In z otožnim licem jih je nesla na dvorišče.
Mati in Ljudmila sta gospoda Kinčiča večkrat nadlegovali, naj povpraša v mestu, ali ni tam komu natančneje znano, kam so odrinili ti prostovoljci in kje se nahajajo. Čudno se je zdelo vsem, da ni bilo od nikoder kakega pisma. Župnik je res odšel v mesto, pozvedoval tu in tam, toda brez uspeha; pobit se je vrnil domov. Trdno je bilo znano le to, da se je večina teh mladeničev pridružila Hubmayerjevi Četi, ki se je bojevala nekje v Bosni. Tam sta bržkone tudi Marko in Janko. Gospod župnik si je naročil nalašč nekaj Časopisov ter zvesto zasledoval vsako gibanje vstaških Čet, toda vsa poročila, tudi podrobna in stvarna, ustrezala so mu le slabo, zakaj imena prišlecev niso bila navedena nikjer.
Minula je jesen, in zima je prihrula z dežjem in snegom. Ljudje so posedali okrog tople peči. Tudi obe znanki sta sedeli v gorki sobi in se menili o Marku in Janku. Hipoma mati zajoka, da se Ljudmila kar prestraši. Zato vpraša:
„Ali vas zopet kaj boli, matir"
„O ne, pač pa mi prihaja na misel, kako hudo je sedaj Marku, ko je tako odurno vreme, da bi Še pes ne Šel rad izpod strehe. Bog ga obvaruj nesreče!"
„Prav pravite", odvrne Ljudmila in si otrne solzo. „Božični prazniki se bližajo, on pa še ni dal nobenega glasu od sebe. Skoraj bi rekla, da naju nima več rad."
„Ne sodiva prenaglo", ugovarja mati, brisaje si rosne oči. „Tam doli pač nimajo pošt, da bi mogli odpošiljati pisma, ali pa Marko ne misli na pisanje, ker namerja kmalu vrniti se. Župnik so že Čitali, da se v kratkem veČ naših povrne. Gotovo prihiti tudi on na svoj dom."
„Da, da, le upajva!" pritrjevala je Ljudmila. Okrog hišnih voglov pa je šumelo in metlo, kakor bi sneg sulo z neba.
XI.
Kakor v Hercegovini, tako so se tudi v za-padni Bosni kristijani uprli grozovitim Turkom. Pozvali so iz Hercegovine Slovenca Hubma-yerja, ki je že od poČetka vstaje kazal hvalevredno navdušenost, akotudi se z vojnimi uspehi doslej še ni bil proslavil. Hubmayer je slušal poziv, odrinil najprej proti domu, potem se ustavil za nekaj časa v Zagrebu, kjer so ga slovesno sprejeli in mu na proslavo priredili hru-men banket. Z orožjem naj bi deloval za veliko hrvaško mišljenje, ki pa je šlo po jednem tiru, kakor mišljenje avstrijsko: Kristijanom in Slovanom slobodo!
Hubmayer je prevzel poveljništvo nad bosen-skimi ustaši ter imel resnično voljo, vršiti čuda hrabrosti in proslaviti svoje ime na veke v zgodovini Jugoslovanstva. To pa je bilo le iz po-četka. Kakor hitro je pred seboj videl moštvo, k; bi imelo biti orodje njegovih daleč segajoČih namenov, spoznal je, da ne bo mogel razprostreti kril k tako drznemu vzletu, kakor si je bil mislil.
Bošnjaki se sploh odlikujejo po nežnejši Čudi nego Hercegovinci. To velja o Bošnjakih sploh, a o katoliških Bošnjakih še posebej. In s temi je hotel Hubmayer delovati!
JKer mu je že v Hercegovino sledilo nekoliko navdušenih mladeničev, pridružilo se mu jih je v Bosni še več. Sploh se je kazal Hubmayer jako dobrosrčnega z vsakomer; z vsakim bojevnikom se je pobratil, tako tudi z Markom in Jankom. Slovenci so skupaj stanovali ter delali za delovanje razne ukrepe. Načrt se je rodil za načrtom, ta lepši od onega, in zato je bilo naposled težavno izbrati primernega. Ker se vodje niso mogli zjediniti, ni bila Hubma-yerjeva četa pripravna za boj ter se je utabo-rila, dokler se kaj stalnejšega ne določi, na meji hrvaške dežele, na griču, od koder se je dala pregledati vsa pokrajina daleč na okrog. Tu so lahko videli, kadar se je bližala Četa lupežnih Turkov; isto tako bi bili lahko zbežali na hrvaško zemljo, ako bi bilo to potrebno. Tudi poročila in brzojavke so se po tej poti najlože pošiljale Časopisom.
Hubmayer je občeval in se posvetoval največ s svojimi Slovenci, ki so bili tako rekoč njegova častna straža ter svetovalci in Častniki ob jednem. Pri tem pa je bil seveda prijazen tudi do dohajajočih Bošnjakov, katerih je sicer skoro vsakega dne po nekoliko dospelo, pa — kakor se je razvidelo pozneje — prav malo iz boja-željnih namenov. Naposled je razvidel Hubmayer sam, da ti Bošnjaki še na sto korakov ne počakajo Turka, in zatorej ž njimi ne bo nič. Zato je mislil in ugibal, kako bi jim navdahnil nekoliko več poguma in srčnosti.
Uprav takrat, ko je bil Hubmayer v največji zadregi, dospe v njegov tabor človek srednje postave, suh, borno oblečen. Hoja njegova je bila nenavadno urna. Že na prvi pogled je bilo na njem videti, da je Črnogorec, in res se je predstavil Hubmayerju kot črnogorski vojvoda z imenom „Duka od Meduna", ki je bil baje poslan od kneza Nikole, da tajno pregleda vsa vstaška krdela, ter mu potem prinese zanesljivo poročilo o njih dejanjih, številu in bojnih zmožnostih. Hubmayer se je v razgovoru tudi kmalu prepričal, da ima pred seboj pravega Črnogorca ter kot neizkušenec, brez zvijače, tudi verjel vsaki njegovi besedi.
Dasi je ta laživodja želel, naj bi novica o njegovem dohodu ostala tajna, vendar se je tajnost kmalu razširila, in vsak ud Hubmayer-jeve čete je že znal, kako imeniten gost je dospel k njim. Kakor hitro pa so se ti bosanski golobici prepričali, da imajo med seboj v svoji sredi Črnogorca in poleg tega še vojvodo, ki se imenuje sloveči „Duka od Meduna", na-polne se jim prsi s pogumom in srčnostjo, da jih je bil vesel celo sam Hubmayer.
Domišljavi vojvoda se ni hvalil malo ; rekel je Hubmayerju naravnost, da na tej poti še ni videl bolje urejene in bojevitejše Čete, nego je Hubmayerjeva; zlasti četa Ljubibratiča v Hercegovini je proti njegovi le kot tolpa lesenih vojakov, s katerimi se dečki igrajo. Tudi ni zakrival prepričanja, da se bo ime Hubmayerjevo kmalu jednako slavilo, kakor ime Peko-Pavlo-viča.
„Napoleon je dejal", razkladal je Duka Hubmayerju, „da generalu je treba za vojsko treh rečij, da si zagotovi dober uspeh in zmago. Prva reč je —• denar, druga — denar in tretja — zopet denar. Nedostajanje gmotnih pripomočkov nas je oviralo v vseh podjetjih, da nismo mogli osloboditi raje izpod krutega jarma in ne izgnati brezobzirnega tlačitelja. Ti, na primer, dragi prijatelj, imaš od Boga vse lastnosti, da vodiš svojo četo od zmage do zmage, da rasteš kakor lava, ki se izteka iz temena planin ter na svojem toku ugonablja vse, kar se ji postavi po robu. Skoda samo, da nimaš dovolj denarja."
Hubmayer se je moško pobahal, da mu za novce ni taka sila, da mu hrvaški in slovenski odbori pošiljajo vse, kar naberejo. Nato pa je jel Duka razpravljati o tem, kako pozorno mora vojskovodja izdajati vsak krajcar in kako ga trikrat obrniti na dlani, predno ga spusti iz rok. Seveda ne sme biti tudi skopuh; moštvo ne sme trpeti lakote in žeje, akoprav na drugi strani ne sme lenušiti zaradi preobilnosti. Toda junakom in možem, ki imajo v prospeh stvari še posebnih zaslug, mora biti mošnja vojskovodje odprta neprestano.
Dalje mora vojskovodja skrbeti, da si ohrani pri moštvu veljavo. Ne sme se ločiti od najpreprostejšega vojaka, četudi se ne sme ž njim preveč bratiti. Moštvo mora zaupati vodji, toda ne sme nikdar nehati smatrati gaza višjo, dostoj-nejšo in vzvišeno osebo, zakaj kjer ni spoštovanja do vodstva, tam tudi ni redu, ni discipline.
Zunanji lesk je sicer le vnanja stvar, toda potreben je za osebe, ki z očmi ne vidijo v globino srca. Hubmayer še ni odložil proti svoji četi prirojene skromnosti in preprostosti, kateri lastnosti sta sicer krasni in Častivredni pri na-
vadnem človeku, toda mož, ki ima pred seboj tako veliko svetovno nalogo, mora se jih otresti. Tako je govoril Duka.
Hubmayer ga je poslušal pobožno, kakor bi imel pred seboj preroka. Nikdar bi si ne bil domišljeval, da bi se mogel kak Črnogorski vojvoda odlikovati s tako veliko bistroumnostjo in izkušenostjo. Skromno je odvrnil Duki, da globoko Čuti resnico njegovih besed in da se
bo moral šele uriti v težavni nalogi, katero je vzel na svoje rame. Oh, ko bi mogel njega, Duko, imeti neprestano poleg sebe, učiti se od njega, ter ga imeti za vzgled! Potem bi bilo njegovo delovanje, ki prihaja iz najboljše in naj-plemenitejše volje, vsekako vspešnejše.
Duka je odlašal, ugibal semtertje, ČeŠ, ali bi se to moglo strinjati ž njegovimi dolžnostmi, ko bi prebil pri Hubmaverju vsaj dotlej, dokler
Mestni trg v Celju.
mu ne vcepi iz obilice svojih bogatih izkušenj vsaj toliko, kolikor bi jih ta neobhodno potreboval. Naposled je na mnoge Hubmayerjeve prošnje vendar v to privolil; obljubil mu je, da ostane pri njem dotlej, dokler se njegova Četa, kakor se spodobi vstašem, ne izuri vsaj toliko, da bo šel pred njo strah na pet milj naokrog. Umeva se, da prva potreba bi bila, da vzame Duka v svoje varne roke Hubmayerjeve finance. Kakor hitro je začutil v žepu denar, potrudil se je, da je živel v Hubmayer-
jevem taboru tako, kakor se spodobi vojvodi. Naročil si je vina, krač, povojenega mesa, salam, — vsega za pol leta naprej, zakaj tudi najna-vdušenejši vstaš se ne more bojevati z lačnim želodcem. Drugo delo je bilo, da je prestavil Hubmayerjev vojaški tabor tako, da je bil od turške strani zavarovan z reko ter imel prost prehod na Hrvaško. Nato je jel uriti vstaše v vojaški službi, o kateri doslej niso imeli pojma. Na vrhu griča je objemal zaupljivega pobra-tima pod „belim stanom" (šotorom) in od šo-
tora naprej, ob vznožju griča, je razpostavil vstaško „Častno stražo", ki bi imela klicati „k orožju", kakor hitro bi se kateri od teh dveh vojskovodij pokazal, z dragim očesom pa bi imela paziti, je-li ne gredo Turki.
Z dohodom „Duke od Meduna" zgodilo se je torej v Hubmayerjevem taboru dokaj iz-prememb, a te niso preveč ugajale poprejšnjim njegovim privržencem, zlasti ne Slovencem. Prejšnja iskrenost in prisrčnost vojskovodje do njih je pojemala, Hubmayer se je sedaj nekako z dušo in telesom posvetil svojemu došlemu
učitelju, ki ga je — dejal bi — učil delati vstajo. Mizi obeh vojskovodij sta se kar šibili od jedil in pijač; od ostankov so se dobro imeli tudi vstaši. Ko je torej gladen Bošnjak zvedel, kako gosposki se živi pri Hubmayer-jevi četi, zapustil je ženo in otroke, pograbil za orožje ter šel med one grozne može, ki so zaprisegli, da izženejo Turka iz Evrope v Bruso, kamor jih je bil obsodil že starikavi Garibaldi. Bošnjaki, katere je bilo še do nedavna težavno pripraviti k orožju, drli so kar v procesijah k Hubmayerju, o Čemer so tudi kmalu dohajala
----
Okrajno glavarstvo v Celju. (Na levi „Narodni dom".) (Ant. Ar^enšek.)
pristna poročila v časopise. Kmalu pa je bilo tudi število vstašev za nevarno četo dovolj visoko in nove prišlece so odvračevali. Prevar -jeni Bošnjaki so se vračali k domačemu ognjišču z bolestjo v srcu, da jim ni bilo dano preliti svojo junaško kri za slobodo domovine in vere.
K vsemu temu je pripomogel ta vzgledni „Duka od Meduna".
Naj torej seznanimo spoštovane čitatelje nekoliko z „Duko" samim. Videli bodo, kolika je razlika med življenjem v mirnem selu in med burnimi valovi civilizovanega sveta.
XII.
v
„Duca di Medun" ali — kakor ga Črnogorci imenujejo — „Duka od Meduna", je bil genijalen, nadarjen in drzen lahkoživec; v resnici je bilo treba Črne gore, da ga je rodila. Pohajal je iz kuČske nahije, kjer je bil vojvoda slavni junak Marko Miljanov, iz neke vasice blizo Meduna, bivše turške trdnjave poleg Pod-gorice. Že kot dečko je dospel v Italijo, katera je prebudila v njem spavajoČi lahkoživni talent. Bojeval se je pod Garibaldijem ter se večkrat v boju tudi odlikoval, zakaj brez bojazni je
stavil svoje življenje v nevarnost, kakor se po-nekje v igri postavi poslednji novcič na karto.
Od časa, ko je zapustil dom, bil je Duka v Evropi povsodi, kjer je razsajal bojni ples. Povsodi se je urno privadil dotiČnih razmer, osvojil si jezik in običaje, in Čez kratko že domačini sami v njem niso poznali ptujca. Naučil se je sedem evropejskih jezikov v besedi tako popolno, kakor bi bili to njegovi materinski glasovi. Po gotovih poročilih je govoril: srbski, turški, laški, francoski, nemški, poljski in angleški jezik. Osvojeval je Italijo, pomagal Poljakom delati vstajo, pridobival s cesarjem Maksom Meksiko in v nemško-francoski vojski bil ud pariške komune. Pa še dokaj zgodaj je popustil to rokodelstvo, ker se mu je ponudila druga lahkoživost — ljubljenje.
Neka francoska markiza se je zaljubila vanj na smrt. Bila je to mlada vdova, lepa, jako bogata in samostalna, da je lahko podala svoje srce, komur je hotela. Mislila si je, da nikakor ne greši proti volji vzvišenih prednikov, ako si izvoli potomca staroslavnega italijanskega rodu ter menila, da ima ob tem še to zaslugo, da ga je iztrgala iz krempljev burnega socijalizma ter ga ohranila modrokrvni kasti. Duka je bil dokaj starejši od nje, a imel je na sebi toliko zanimivostij, da bi bil zmožen nakloniti k ljubezni še katero mlajšo žensko. Bil je v ljubezni strasten, vnet; znal je pripovedovati o svojem življenju brez konca, ker mu je v pripovedovanju bila vsekdar v pomoč bujna domišljija, vredna vsakega pesnika. Razumel je izvrstno vaditi pse ter bil zlasti znamenit jezdec, da so si ljudje celo domišljevali in govorili, da je v prostih urah, ko ni bilo kje boja ali vstaje, klatil se po svetu s krasno-jezdeškimi družbami, dasi se to ne more trditi za gotovo.
Z markizo je živel tri leta. Ljubezen zaljubljene vdove ni ugašala, marveč rastla z vsakim dnevom. Dozdeva se, da Duka ni hrepenel po premembi teh razmer, ki so mu bile jako ugodne, in vrhu tega si je tudi mislil, kako bi se polagoma nekoliko pripravil za stara kolena. Ker se sam ni poprijel pogostoma mu ponujene prilike, da bi poprosil za njeno roko, rekla mu je mila ženska odkritosrčno sama, da bi ji bilo ljubo, ako bi cerkev poblagoslovila njuno zvezo, ker sicer bi ju očitno opravljali in tudi vest bi ji očitala, da greši proti sveti veri, kateri so bili njeni očetje vedno zvesti.
S tem je prišel Duka v škripec. Izgovarjal se je, da je vse svoje listine in dokumente, ti-ČoČe se njegovega rojstva, izgubil v Parizu. Na markizin svet je pisal večkrat v Italijo po listine, toda nazaj ni prišla niti vrstica. Nepo-trpežljiva markiza je naposled pogledala v Du-kovo pisanje ter videla pisavo, katere ni znala
Čitati, ki pa ni bila francoska, niti drugih jezikov, o katerih je kdaj čula. Duka namreč, dasi je znal ptuje jezike, ki se jih je bil naučil, izvrstno, znal je pisati samo po srbski, česar se je bil naučil še na Črni gori.
Ko je naš Duka videl, da je slabo, ni odlašal pasti sedaj na kolena ter spokorno izpovedati resnico. Zaman ji je zatrjeval, da ga je le neskončna ljubezen sama pripravila k temu, da ji je prikrival svoj rod. Markiza je bila osramočena pred svetom in v splošen posmeh, torej je govorila o tem, da ga hoče dati zapreti.
Duki ni ostajalo toliko časa, da bi očital markizi njeno ravnanje kot nedostojno, govoreč o praznoti ženskega srca, ki toliko gleda na pozlačeno vnanjost, zametuje pa Čisto, zlato notranjost. Tudi ni premišljal dolgo, marveč vzel pot pod noge ter ubežal. Ne vemo, ali je znal naš junak bežati tudi iz bitke, toda to pot je pokazal, da je v begu mojster. Se poprej, nego je mogla napraviti osupla markiza energične ukrepe, da bi bil njen nevredni ljubimec zaprt, bil je Duka že daleč Čez gore in doline in se ni ustavil poprej nego na rojstveni zemlji svoje domovine. To je bilo 1. 1875., in ta do-godbica je bila po časopisih znana že skoro po vsi Evropi; tudi Duka se je takoj prepričal o tem, ko je prekoračil črnogorsko mejo. Na Črni gori je vedelo že vsako dete, kaj je storil Duka. Že od prvih ljudij, katere je srečal, je Čul, da je knez neizrekljivo razsrjen nanj, in da mu bo težko omiti madež, ki ga je napravil pred svetom Črni gori.
Duka si je mislil: ker je tako, pa obrnem Črni gori hrbet in pojdem iskat sreče drugam. Kaj! Takrat je bilo zanj lahko. Požar vstaje je plapolal že po vsem Balkanu; naj se že obrne kamorkoli, povsodi se mu nudijo nove lahko-živnosti. Lahko je šel v Hercegovino, Bosno, na Bolgarsko, v Macedonijo, Staro Srbijo. Črnogorce so radi videli v vstaških četah; zlasti bosanska raja se ni hotela poprijeti poprej orožja, dokler ni imela pred očmi kakega Črnogorca, naj si je bil že kdorkoli.
V Hercegovino se Duka ni drznil, tam je bil knezovega srda prav tako malo varen, kakor na Črni gori. V Bolgarijo in Macedonijo je bilo daleč, in potovanje bi stalo mnogo denarja, katerega pa on ni imel. Kam bi torej obrnil svoje korake drugam kakor v Bosno i
Tako je dospel k Hubmayerjevi četi, kjer je sedaj nepoznan tajno po knežje živel. Mnogi izmed vstašev so se z Hubmayerjem vred veselili njegovega dohoda, drugi pa so se nad njim jezili, ker mnogo starih vezij bratovstva se je sedaj raztrgalo med vstaši. Zlasti pa so se čezenj pritoževali Slovenci. Tudi Marko je marsikatero zinil Čezenj proti Janku in ta, pre-
varan v svoji nadi, češ, da bo vedno stal v obližju vojskovodje, gledal ga je tudi že sam pisano, toda pomoči si ni znal. On je imel v žepu vstajniški denar, v srcu pogum, v glavi premetenost, in Hubmayer sam je bil le orodje njegovega povelja.
Tako je bilo do pomladi leta 1876.
Takrat je zapustil Moskvo Jovan Popovič, da se napoti, kakor vsak Črnogorec, ki ima zdrave ude, iz ptujine v domovino, tudi že koprnečo po boju. Potoma je prevzel službo dopisnika „Ruskemu Miru". Čuvši o junaških Činih Hubmayerjeve Čete, smatral je kot poročevalec slovanskemu listu za svojo dolžnost, da ga obišče ter spozna osebno.
Četo je srečno našel, toda sedaj je nastalo vprašanje: kako dospeti k njenemu vodji, ki je bil obdan s stražami kakor z verigo ?
Straža, stoječa na vznožju griča, sprejela ga je odurno in negostoljubno ter ga začela iz-praševati, kdo je, čemu in odkodi prihaja: Ko je odgovoril na nje vprašanja ter poleg omenil, da je Črnogorec, začeli so vstaši potuhnjeno mrkati drug na drugega, kakor bi hoteli reči: „Saj tu itak kmalu dočrnogoruješ, ko te zagleda naš slavni vojvoda Duka, prvi junak s Črne gore. Ta ti iztrga brez usmiljenja raz lice krinko grdobne laži, in mi te kar z metlami pometemo iz tabora, ti vohun!"
„Ker si pa Črnogorec", vpraša ga jeden stražnikov, „ali pa tudi poznaš Duko od Me-duna, desno roko gospodarja Nikole ?"
Jovan je takoj razumel položaj, kakor hitro je zvedel, da je Duka tukaj.
„Kako bi ne poznal Duke:" odgovoril je, „saj je on moj pobratim."
Bošnjak ga škodoželjno in prezirljivo premeri in bržkone si je mislil: „On ti že pokaže, le počakaj, pobratima, ko te objame z rokami okolu vratu!"
Glasno pa je dejal: „Ker si torej pobratim našega vojvode Duke, oglasimo te pri njem, toda počakati moraš, da se prebudi; on namreč vsak dan po obedu jedno ali dve uri spi, in straže imajo ostro povelje, ne vznemirjati ga, samo ako bi grozila nevarnost."
Jovan je hotel opraviti vso stvar bolj kratko ter je navzlic straži šel navzgor k vojvodovemu šotoru. Da p^ stražo pomiri, jel si je oblačiti bele rokavice, ki jih je bil pozabil v žepu ob Času poslednjega plesa v Moskvi. Bile so sicer umazane kakor zemlja, toda vstašem je ta ele-gancija, katere še nikdar niso videli, ugajala tako, da niso dalje branili gostu, da ne bi šel tudi nenapovedan v tabor.
Dospevši tjekaj, našel je oba grozna moža bratovsko objemajoča se in ležeča na tleh; ta je bil položil glavo onemu na rame in spala
sta kakor nedolžna otroka. Okrog nju so se valjali ostanki ravnokar minule južine; bile so med njima tudi steklenice šampanjca.
Pregledavši tako bojišče, na katerem sta moža ležala že pobita, jel je Popovič dramiti Duko. Duka, ki je ostro pazil na to, da je vladala v Četi trdna disciplina, ter si domišljal, da ga kak vstaš, ki ni märal za ukaz, stresa za rame, skočil je na noge kakor ljut lev ter pograbil Jovana za vrat.
Jovan se ni ustrašil tega sprejema, marveč se začel smejati: „ Oj, Duka, Duka, pomiri se; saj jaz nisem Turek, marveč tvoj rojak Jovan Popovič, ki sem šel na daljno pot, da se ti poklonim za tvoje junaške čine, kateri se razglašajo po širokem svetu v slavo Črnogorskega imena."
Duka sicer Jovana osebno ni poznal, toda ime Popovič mu je bilo znano, zakaj ti so bili ob času njegove mladosti vojvode na Reki. In naposled, naj si je ta prišlec že kdorkoli, toliko je gotovo, da mu ni neznana Dukova minulost in da bi ga mogel razkriti pred svetom . . . Zatorej ne za vrat, marveč za roke je pograbil sedaj Duka Jovana, stiskal mu jih prijateljski ter rekel potihoma, da ga prebudivši se Hubmayer ni razumel:
„Bodeš-li molčal?"
Jovan je bil previden, kakor je zahtevala dobra stvar. Ostal je z obema na samem ter obljubil Hubmayerju, kateremu se je brž zapisal z dušo in telesom — da bi vsa vstaja pred svetom ne bila osramočena —, da ne bo obešal neumnostij, katere so počenjali tukaj, na veliki zvon javnosti; zapretil pa je tudi, ako Duke v prvem hipu ne odstrani iz tabora, da brez obzirov razkrije vse, kar je tukaj videl.
Jovan je držal svojo besedo, dokler se je bilo bati, da bi s prezgodnjim popisom Hub-mayerjevega tabora ne škodoval koristim uboge, od pamtiveka že zatirane raje, ki se je na drugih straneh z nadčloveško hrabrostjo, v bedi, brez orožja, skoro z golimi rokami, kakor zbor Titanov, bojevala s Turki. Pozneje pa, ko te bojazni več ni bilo, ni zakrival tega Dukovega vojskovanja, ampak je je naznanil na Črni gori.
Duka se je izgubil skoro neopažen, živ in zdrav na vseh udih, iz Hubmayerjevega šotora. Kaj bi sedaj ubožec počel, kam bi se obrnil? Kakor izgubljeni sin, nahajajoč se v bedi in potrebi med svetom, ni imel, kam bi položil svojo utrujeno glavo; tedaj se je spomnil očeta in matere, ki sta ga tako nesrečnega sprejela v svoje odprto naročje.
Dukovi koraki so se obrnili proti Črni gori.
Hubmayer se je čutil osramočenega, ko je tako urno in tajno izgubil Duko izmed svojih; razvidel je, da je imel pred seboj lahkoživca,
sleparja. Tedaj je zbral zopet okrog sebe svoje zveste poprejšnje znance, tudi Janka in Marka. Bil je res že skrajni Čas za to. Marko videč, kaj se vse godi tukaj in kako se vojujejo, bil je čim dalje bolj nevoljen, saj je bil popolnoma nepotreben v taki četi; zato je večkrat nagovarjal Janka, da bi odšla potihoma od todi. Toda Janko ga je Še vedno zadrževal; pričakoval je vsak hip, da se taborišče premeni naposled tudi v bojišče, in uprav po to so bili prileteli tje doli slovenski sokoli. Večkrat je torej nadlegoval Hubmayerja, naj vendar stori v tem oziru odločen korak. Dokler je bil v taboru Duka, bilo je prigovarjanje brez uspeha. Sele sedaj, ko se je ta tajno izgubil ter se Hubmayer oklenil zopet prejšnjih pomočnikov in svetovalcev, mogli so mu ti svetovati odločno in pogumno delovanje, in kmalu se je videlo, da je osramočeni Hubmayer sklenil postopati po tem načrtu. V tej nadi sta Janko in Marko še ostala, urila podložne si vstaše v orožju in čuteč ž njimi težki njih jarem, vnemala jih k srčnosti. Ker pa mora vsak učitelj, naj že uči karkoli, biti najpoprej sam mojster v svoji stroki ter pokazati znanje tudi v dejanju in z vzgledi, zato sta tudi ona težko čakala bojnega plesa. Razpošiljali so oglednike na vse strani, da bi zvedeli, na katero stran bi najbolje kazalo kreniti in kje bi bili nevernikom najbolj v pogubo. Po taborišču pa so brusili handžare in zarjavele sablje, ostrili so bajonete in nože, a navdušeni mladeniči so prepevali: „V boj!"
Pa tudi turške Čete so se približevale.
XIII.
„Zdaj pa že vidim, da moram vso skrb za oranje in setev prevzeti sam", rekel je pri županovih' nekoliko pred svetim Jožefom stari Matija pri mizi, ko je videl, da se je sneg že davno umaknil, in on še ni bil dobil zastran dela nikakoršnega ukaza.
„Da, bodite tako dobri", odvrne Ljudmila, ki je bila že bolj senci nego cvetoči deklici podobna ter je ravnokar stopila čez prag. „Mati so še vedno zamišljeni, jaz pa tudi ne morem ukazovati, ker vem, da vi sami znate in opravite najbolje." Po teh besedah je hotela zopet oditi.
„Pa vendar, Ljudmila, to mi povej, ali Marko v kratkem pride ali ne? Glej, meni se je nocoj nekaj sanjalo, Česar pa ne povem nikomur, in reči moram, da nisem bil tega posebno vesel. Da bi se le zdrav povrnil!"
Ljudmila se obrne v stran, ker ni hotela, da bi vsi videli njeno žalost, a ni se mogla kmalu ohrabriti. Matiji je bilo celo žal, da jo
je spomnil tega. Za nekaj Časa mu vendar odgovori: „Dobila sem pismo, ki je bilo sicer že pred davnim pisano, a došlo je šele pred nekoliko dnevi. V njem mi piše, da je še zdrav in da hrepeni priti domov, ker mu doli ni nič kaj všeč; da ga pa zadržuje še na vso moč Janko in sočutje do ubogih kristijanov, ki bi si radi priborili boljše življenje. Tudi delati in trpeti mora dovolj in v nevarnosti je neprestano."
„To je križ!" odvrne Matija, ko odide skozi vrata. Imel je sicer sočutje in pomilovanje do nje, vendar vsega, kar je čutila in trpela ona, ni mogel čutiti: vsaj Ljudmila je trdila tako. In uprav radi tega, da ni imela komu razkriti svoje žalosti in tuge, bila je Ljudmila še bolj nesrečna. Župnik Kinčič je sicer prišel včasih v hišo, da je njo in mater tolažil in jima svetoval, toda namestovati ni nikakor mogel moške moči, tako potrebne za domači red in prospeh.
Zadaj za Zvižino so se razprostirale z gozdi zarastle gore; na jedni, dokaj strmi gori, se je dvigala daleč na okrog sloveča romarska cerkev, posvečena Mariji Pomočnici. Tjekaj so vsako leto po večkrat in sicer kar precej v začetku pomladi zahajali domačini in ptujci iskat dušne tolažbe in pomoči. Ko se je Ljudmili zdelo breme že pretežko, napoti se tudi ona nekega dne tjekaj. Z ranim jutrom vstane, potem ko je prejšnjega večera v kapelici pred podobo žalostne Matere Božje dolgo molila in videla, da ,Kristusova krona' še lepo zeleni. Pomlad je sicer že kraljevala, že so se glasili veseli glasovi drobnih ptičic, že so se vspenjale iz zemlje pisane cvetlice: pa kako da Ljudmila ni imela zanje ušes in očes.'' Mislila je na druge stvari, a sama ni prav vedela, kaj. Saj je prav to najhujše v duševnih bolečinah, da ne moremo misliti nič trdnega in doslednega in nas bolečine gonijo in pritiskajo sem in tje, kakor veter slabo bilje.
Pot jo je vodila po gozdu navkreber na majhno ravan, kjer je stala na planjavi zidana hišica, ki je služila čez leto tudi za krčmo. Od-todi je bilo do cerkve še dobro Četrt ure in dokaj ljudij se je bilo že zbralo tam. Ona pa je hitela brez obzira na krčmo in družbo urno naprej ter kupila zgoraj pri prodajalcu poleg cerkve — imajočem na prodaj iz voska narejene podobe volov, krav, ovac, prašičev, tudi posamezne človeške ude — dvoje skupaj sklenjenih rok ter jih v vroči molitvi v cerkvi darovala. Bila je to podoba, znamenje zveste, pa nesrečne ljubezni, in čemu da je ravno to odbrala in darovala, vedela je tudi le sama in pa — Bog. Opravivši še druge pobožnosti, čutila se je dokaj potolaženo in okrepčano; z olajšanim srcem se je napotila proti domu.
Med tem pa so se v imenovanem vinskem hramu zbrali še godci in plesalci ter pričeli rajati in si kratiti čas, kakor je to še marsikje navada. Kaj je mari veseljakom za Človeško gorje! Ljudmili se je dozdevalo, ko je zaslišala trušč in godbo, da je to le nekak posmeh njeni otož-nosti, njeni izgubi. Zato bi se bila ljudem naj-f&jša izognila, ko bi to bilo lahko. A, ker je menila, da je itak nihče ne pozna, šla je po poprejšnji poti mimo hiše.
Toda gredoČ mimo vrat začuje, da jo nekdo kliče. Komaj se tje ozre, že stoji pred njo Ko-drežev Nace; po sili jo boČe odvesti s seboj. Ona se brani in izgovarja, on pa le sili in sili tako, da ji je že prav nadležen.
„Ali misliš", pravi, „da se Marko še kdaj vrne? Menda ga le ne bo. Pa Če bi tudi prišel, saj ne boš imela prejšnjega Čvrstega in zdravega Marka, kakor je bil poprej, zakaj ranjen je neki jako hudo. Cul sem to pri županu."
Ljudmila se je sicer nekoliko ustrašila, toda mislila si je vendar-le, da se Nace samo šali ž njo, zato naredi obraz, ki je hotel reči: Kaj meni mar, Če si bil pri županu!
Toda s tem se oni ni dal odpraviti.
„Da, da, bil sem pri Prelazniku", nadaljeval je Nace, „in on je dobil pisano. Ako torej še doli ne umrje ter pride na svoj dom, saj itak ne boš mogla imeti veselja ž njim, pohabljenec bo. Torej ne drži se samo njega; pojdi z nami drugimi na veselico, in midva greva prva plesat, kaj ne:"
„Ostuden človek in brezsrčen", reče si Ljudmila ter se mu izvije iz rok. Njemu pa reče glasno: „Torej na ta način, da grdiš in v nič devaš Marka, Četudi nesrečnega, hočeš si pridobiti mene: Ne, pusti me! Na ta račun se ne pobotava, in za ples imaš še drugih dovolj."
„Piti pa moraš vendar jedenkrat!" zavpije on, zastavivši ji pot, ter zaukaže prinesti poliček vina. Hotel ga ji je kar usiliti! Šele po nujni prošnji jo je pustil naprej.
„O ti usmiljeni Oče nebeški!" vzdihne potem, ko je zopet sama. „Tak brezčuten Človek, pa se še celo usiljuje, kakor bi hotel koga vedriti s svojim blebetanjem ter celo Marka namestiti s svojim srcem, s tem mrzlim kamenom! Toda kaj je govoril o Marku? ,Ranjen je, pohabljenec bo!' kakor bi hotel s tem reči, če ga je doletela taka nezgoda, pa je že tudi vse njegovo srce in ljubezen za nič, ki je vendar pravo, Čisto zlato." Da, uprav sedaj, ko je spoznala brezčutnost tega človeka, začutila je do njega tak stud in ob jednem sočutje do Marka, kakor še nikoli. Premišljala je torej med potom, kaj bi bilo Marka doletelo, in zakaj vedo to najprej pri županu. Vsa utrujena je dospela domov.
Ko se tukaj o tem, kar je slišala, z materjo nekoliko pomeni, odide še vprašat gospoda župnika, ali ni prejel nemara on kakega pisma. Ko ničesar ne zve, odide urno iz župnišča.
„Mislim, da Nacetu ni treba vsega verjeti; on govori, kar mu pride na jezik", rekel ji je župnik, ko je odhajala; pa'tudi ona je trdno upala, da ni tako hudo. Vendar prepričati se je hotela še bolje: napoti se k županu.
Župan Prelaznik jo prijazno sprejme, Četudi ni bil nič veselega lica. Poznal je Marka in njuno ljubezen, torej mu ni bilo prijetno, da bi pravil dekletu kaj nevšeČnega, znajoč, da ima že itak dovolj žalosti.
„Tukaj imam", pravi čez nekaj Časa, ko jo je po navadnih opombah o vremenu povedel v sobo, „neko novost zate, toda huda bo! Neki zdravnik od tam doli na turški meji je poslal k nam pismo, v katerem poroča, da se je jeden slovenskih prostovoljcev, doma iz Zvižine, Marko S. z imenom, hudo ponesrečil v boju, da si pa hoče vse prizadevati, da ga ohrani pri življenju. Na koncu pisma še poroča, da je tudi on slovenske krvi, da si bo radi tega še bolj trudil vse storiti, kar bo potrebno; kadar pa okreva, tedaj ga hoče izpustiti iz svojega oskrbovanja. Naj bodo domači zaradi tega mirni."
„Hvala Bogu!" vzdihne ona, dasi vsa prestrašena po grozni novici. „A to pa ne stoji v pismu, kako je ranjen:"
„Prav niČ ni omenjeno to", odvrne Prelaznik ter ji poda pismo. Toda, čeprav ni stalo v pismu, kaj se je pripetilo njenemu zaročencu, vendar jo je že to bridko naznanilo pahnilo v brezmejno žalost.
„Bog ti preloži hude udarce!" reče ji oče Prelaznik. „Potrpi, pa zaupaj v Boga; naposled bo vse dobro."
„Hvala vam, oče, za prijazne besede", odvrne ter se poslovi. Zunaj pod nebom se je sicer le s težavo še premagovala, toda že je bila videti manj otožna, ko je dospela domov k materi.
„Ali je resnica, kar si mi pravila poprej:" zakliče ji ta z rahlim glasom nasproti, ko stopi čez prag.
„Resnica je; videla sem pismo."
„Ali je hudo bolan?"
„Hudo. Zdravnik je pisal, da bo treba rešiti ga smrti."
„Bog se nas usmili!"
„In naju potolaži! Dokaj sva že prelili solz, pa vse kaže, da jih bova morali še veliko, veliko veČ. Čudno vendar, da brat Janko, ki je bil vendar poleg, prav nič ne poroča o tem! Kadar pride k nam, takoj mu oponesem to trdo-srčnost."
„Pustiva to! Bolje storiva", uci mati, „ako prosiva Boga, naj se naju in nas vseh usmili ter odtegne od nas nadloge, s katerimi nas obiskuje." In res ni odslej minul večer, da bi Ljudmila ne bila šla h kapelici, kjer je še vedno
visela podoba žalostne Matere božje s ,Kristusovo krono'. Ta je zelenela še lepše kakor poprej. Kako bi tudi ne, saj jo je Ljudmila
skrbno zalivala.	/Ir .
(Konec.)
Celje in okolica.
(Povestne in mestopisne črtice. — Poleg „Celjske Kronike" i. dr. sestavil Andrej Fekonja.)
(Dalje.)
0 nadaljnih pripravah in trudih za luterstvo v Celju in okolici nahaja se precej poročil v deželnih registraturnih protokolih, katere nam je v izpisku priobčil Ig. Orožen (Das Dekanat Cilli 1880. p. 49—61, 538—591) in iz katerih to-le povzemamo.
L. 1575. je bil pri Hansu v. Helfenbergu, grajšČaku in oskrbniku gornjega Celja, luterski predikant po imenu Georg Matscheckh (Maček), kateri je propovedoval na Starem gradu in tudi v gradu v mestu. Nadvojvoda Karol II. je sicer grajščinskemu upravitelju 19. vel. travna 1. i 576. ukazal, da krivoverskega predikanta odstrani ; tedanji protestantizujoči deželni stanovi štajerski so začeto versko novotarijo podpirali in izkušali jo tudi ukrepiti. Že 2. svečana 1. 1 575. so bili stanovi kupili ali dobili od gospe Kon-kordije pl. Himmelberg roj. pl. Neuhaus (Novo-gradske) v Celju „beneficium ss. Trinitatis" s kapelo, prosto hišo in vrtom vred (Novogradski so namreč bili istega beneficija fevdni gospodje), da nastavijo tam J. Mačka kot deželnega predikanta; a lutersko službo božjo da jim začne graški predikant David Thonner, kateri ono kapelo tudi Mačku slovesno izroči, mes. malega srp. 1. i 576. No, Mačka, ki se je sicer sam smatral malo sposobnim za svojo službo, nadlegovali so nekateri zasebniki pri njegovih cerkvenih poslih. Deželni stanovi so se zaradi tega 1. i 577. pritožili pri vladarju, pa so bržčas dobili na to odgovor takšen, da so že naslednje leto sklenili zapustiti svojo postojanko v nad-vojvodskem Celju ter izven celjskega mesta zidati novo cerkev J).
v
Tempel v Sarfenavi.
Celjski luterani, umaknivši se iz mesta, mislili so sedaj o novi naselbi svojemu bogoslužju. Glavni voditelji tega podjetja so bili: Ludovik Ungnad, baron pl. Sonnegg (v Koroški), deželni poglavar in vicedom celjski, omenjeni Ivan pl. Helfenberg, ces. oskrbnik glavarstva in
l) Prim. Orožen: Dek. Cilli 62, 539 si.
vicedomstva, zatem Baltazar Wagen v Vrbovcu in Velenju, Jurij Schrottenpach v Ostrovici, Jurij Seifried pl. Truebenegk v Gradiču pri Sv. IIju, pa Krištof Heritsch v Mačkovcu pri Šoštanju, Krištof pl. Prag (Pragwald) v Preboldu, Ivan Saurau in Adam pl. Schrott.
Za naselbino so si izbrali najpreje Žalec. Tu kupijo dne 11. sušca 1. 1 580. od grofa Pan-kraca Schrottenpacha nekdanji Lilienbergerjev dvor za 1000 ft. vin. ter začno tam staviti novo cerkev. A ker je bil Žalec nadvojvodski trg — kakor Celje nadvojvodsko mesto, zato jim Karol gradnjo luterskega templa takoj prepove, dne 22. suŠca i. 1. Vsi ugovori so bili brez uspeha. Pač pa so zahtevali novoverci poleg svojega predikanta Še jednega, kateri bi znal tudi slovenski ter skrbel za „ubogo ljudstvo".
Leta 1582. pa naznanijo stanovi deželnemu knezu, da namerjajo celjski novoverci sedaj, ko jim je zabranjena cerkev v žalskem trgu, zidati drugo novo cerkev na Erazma Tumpergerja posestvu v Sarfenavi, ki je bilo zaradi zaostalih davkov vzeto za državo, in kamor so bili že preje začasno spravili tudi svojega predikanta Mačka. — Ta Sarfenav so sedanje Golče na Spodnji Ložmci blizu Žalca. — No, odgovor deželnega kneza, nadvojvode Karola, pooblaščencem dne 21. vinotoka leta 1 582. je bil med ostalim ta-le: V deželnem zboru v Brucku 1. 1578. ni bila dana popolna verska sloboda, marveč je bilo le dovoljeno, da smejo gospoda in vitezi svoje augsburško veroizpovedanje vršiti v svojih cerkvah, ki so že postavljene, ne pa za to staviti novih cerkva. Zaradi tega in še iz drugih važnih razlogov torej deželni knez ne more dopustiti, da bi se nova cerkev nadalje zidala; temveč opominja in zaukazuje, naj se taka gradnja opusti.
Pa, akotudi se je zidanju nove cerkve lu-terske deželni knez nadvojvoda Karol močno in odločno protivil ter na vse obilne prošnje 1. 1582.-—1585. deželnih stanov odgovarjal ni-kavno in 1. 1585. in 1586. celo ukazal cerkveno zidovje podreti, vendar so stanovi le zidali cerkev v Sarfenavi nadalje, da: odrekli so celo vladarju pokornost, pa kupili dne 12. vel. srpana 1. 1587.
šarfenavski dvor za svojo popolno last ter vkljub vsem mnogobrojnim prepovedim nadvojvode cerkev krasno dozidali 1. 1 589.1)
Graditelji šarfenavskega tempia se imenujejo : zidarska mojstra neki Franc Marbel in Peter Anton Pigrato, konjiški tržan, pa tesarski mojster Lorenc Koschier, celjski meščan. Nad-gledniki in voditelji gradnje so bili: predikant Maček in preje omenjeni Baltazar Wagen, Jurij Scbrottenpach in Jurij Seifried pl. Truebenegk, pozneje Karol Heritsch, Karol pl. Prag, Ivan Saurau in Anton pl. Schrott. — Dva zvonova je ulil Martin Edelmann v Ljubljani 1593.
Stanovski predikanti so v Sarfenavi služili: mnogoimenovani Jurij Maček, do 1. 1575. predikant pri Ivanu pl. Helfenbergu v Celju, umrl dne 28. kimovca 1. 1 591. in bil s svojo hčerko v šarfenavski cerkvi pokopan ; poleg njega Janez Weidinger, kateri je 1. 1592. kupil k cerkvi šarfenavski veČ slovenskih knjig, a je bil odstavljen zaradi slabega ponašanja leta 1597-, Pa Ivan Pistor in Hrvat Ivan Dolianskhi, nadpredikant do 1. 1599., kateri poslednji je zatem 1. 1601. tudi propovedoval luterstvo po gradovih v Savinjski in Šaleški dolini.
Nadzorniki stanovskega cerkvenstva in šolstva luterskega v celjskem okraju naposled se omenjajo: Jurij Leisser zu Prunberg in Peter Putterer zu Neuhaus do 1. 1597., pa Putterer in Ivan pl. Methniz do 1. 1598., in zatem Jernej Höritsch in Emerih Regal do 1. 1600.2)
Prava reformacija.
Že deželni knez Karol se je upiral, kakor smo videli, verskemu novotarstvu celjskih lute-ranov. Ali zaradi tedanjih turških vojen ni mogel kaj uspešno delovati za krščansko vero, razven, da je zabranil lutersko bogoslužje v mestu.
Prava reformacija, to je preobraČanje od luterskega krivoverja na pravo staro vero katoliško — kar sicer navadno imenujejo proti-reformacijo — počela je kaki dve, tri leta po nadvojvodovi smrti (l. 1590.). Leta 1592., dne 9. grudna, je pisal tedanji nadvojvoda (Ferdinand) akvilejskemu patrijarhu, naj celjskega župnika posvari, ker je premlaČen za katoliško stvar; 1.1 593. pa je sekovski škof Martin Prenner postavil v Celju katoliške mestne predstojnike namesto luterskih.3)
Tedaj je prišel v Celje tudi patrijarh Francesco Barbaro, kateri je po nalogu papeža Klementa VIII. pregledaval cerkve kot visitator v Kranjski, dolnji Štajerski in Koroški. V svojem izvestju dne 29. rožnika 1. 1594. poroča torej
x) Dek. Cilli 53, 63, 543 si.
2)	Orožen: Dek. Cilli 64.
3)	Celjska Kronika 134.
isti patrijarh o Celju, kako je tu našel in kaj je storil v cerkvenem in verskem obziru. Pravi: „Dalje potujoč (namreč iz Gornjegagrada) sem dospel v Celje, kateri kraj po mnogih starodavnih spomenikih kaže, da je bila rimska naselbina, in kjer je pred nekaterimi meseci bil mestni odbor na ukaz nadvojvode izČišČen in so bili vsi krivoverci pregnani. Pri mojem dohodu me je sprejel ves mestni odbor, obljubil pokornost in udanost sveti stolici; samo prosili so, naj bi jim bil v njihovo tolažbo dopuščen kelih, kateri jim je bil preje že dovoljen, a zatem je bilo zopet prepovedano, rabiti ga. Jaz nisem opustil, na najboljši način jim dokazati, da oni tega ne žele iz dobrega prepričanja, ker zahtevajo nekaj, kar se po razsodbi cerkve, dobre matere, dovoliti ne more; in da je dolžnost dobremu sinu, podvreči se volji in naredbi one matere, katera ne daje svojih za-povedij drugače, kakor v pravem spoznanju in vroči ljubezni. Nato sem začel natančneje poučevati in po temeljitem pouku sem jih prepričal, da k izveliČanju obhajilo pod obema podobama ni potrebno, dokazavši jim, da je cerkev od apostolskih časov sem delila obhajilo samo pod jedno podobo. Odbor mestni je izjavil, da če ostati miren, ter rekel jednodušno, da bode slušal; s tem se je zgodilo, da je vsa okrajina popustila od te zahteve, h kateri je bila namenjena, ko je videla, da se je dalo starejšinstvo po duhovni oblasti pomiriti."
Tudi v minoritskem samostanu celjskem je bil tedaj velik nered in v cerkvi minoritski velika nemarnost, kakor pripoveda patrijarh v istem izvestju dalje, govoreč: „Vtem mestu (Celju) sem našel konvent frančiškanov (minoritov) brez pravil in brez kake oblike samostanskega življenja, tako, da so celo cerkev kaj lične zgradbe dali razven glavne kapele v najem za shrambo raznega živeža, ter se niso sramovali, da je vsa cerkev s svetimi podobami, oltarji in nadgrobji vred bila pokrita vse vprek z blatom in nesnago. Jaz sem dal vse te stvari odpraviti, in ko sem spravil cerkev z veliko skrbjo v prejšnje stanje, karal sem brate zaradi tega ter jim za-pretil z veliko kaznijo, ako bi še kdaj zabredli v tako nerednost." ])
Podobno poroča patrijarh ob isti priliki tudi še o dominikancih v bližnjem Novemkloštru, o katerih veli: „Tu sem našel brate v veliki slobodi živeče in ne mnogo brigajoče se o božjih rečeh ter posebno zanikarne v dušeskrbju, s katerim bi mogli in imeli služiti sosednemu ljudstvu in samostanskim podložnikom . . .", pa graja med ostalim zlasti način, kako ondotni menihi zvršujejo posvetno sodstvo nad mno-
Orožen: Dek. Cilli 58 si.
gimi podložniki v kaznih za zloČinstva.]) Tako patrijarh. —
Zatem je nadvojvoda in poznejši cesar Ferdinand II. odredil početkom 1. 1600. posebne verskoreforrriaci jske komisije v pokrajinah Štajerski, Koroški in Kranjski z nalogo, da zopet pridobe ljudstvo stari veri. Načelniki tem komisijam so bili škofi dotičnih pokrajin ali pa škofov namestnik kot odposlanec. Ti možje so imeli nalogo, da hodijo od mesta do mesta, sklicujejo meščane v župno cerkev, izprašujejo jih o njihovi veri in sprejemljejo od njih prisego, da se bodo držali novopostavljenih katoliških župnikov in le od teh prejemali svete zakramente. Kdor se je temu protivil, dobil je tri mesece na premislek, v katerem Času je mogel svoje imenje prodati in se izseliti v ptujino; od prodanega blaga pa je moral vsak izselnik pustiti desetino državi. V mestne svete so nadalje reformacijski komisarji odbirali samo katoličane; luterske temple so porušili in protestantske naselbine razdejali; knjige novoverske pa so brez izbere sežgali in uničili. Pred take komisije, zborujoče navadno po mestih, klicali so tudi iz dotičnih okolic župnike in duhovne pomočnike s cerkvenimi ključarji vred ter jih izpraševali o verskih stvareh med njihovimi žup-Ijani, za katere so dobivali posebna navodila, ako je bilo potrebno. Za varnost je imela komisija s seboj krdelce nemških in slovenskih vojakov.2)
In ta reformacijska komisija je tedaj končala in uničila protestantstvo, kakor v drugih krajih, tako tudi v celjski strani. O njenem delu in uspehu tukaj nam javlja Jakop Rosolenz, prošt iz Stainza, kot bivši načelnik iste komisije za slovenski Stajer, v svoji knjigi: „Gründlicher Gegenbericht Auff den falschen Bericht vnnd ver-mainte Erinnerung Dauids Rungii." Gratz 1607 to-le:
„V starodavno in zaradi raznih paganskih spomenikov in starotin sloveče mesto Gel j e so prišli komisarji dne 21. prosinca (leta 1600. namreč), in dasi je nesrečna in nevarna kuga v njem razsajala, vendar se niso dali od reformacije odgnati niti zadržati, temveč so takoj naslednji in tretji dan imeli zborovanje, uprav tako, kakor se je v drugih mestih vršilo. Ni tudi bilo več nego pet ničvrednih in upornih oseb iz mesta izgnanih.
Tudi tržani iz Žalca (kateri so bili v Celje pozvani) so tako kakor Celjani na vero prisegli, krivoverske knjige v pokončevanje oddali ter sprejeli navadno navodilo, Česa se imajo za naprej varovati.
2)	Dek. Cilli 513.
3)	Lj. Zvon XI. 525
Cerkev v Sar f en a vi, ki je bila jako lepa, draga in bogata zgradba, na dvajsetih stebrih, z marmornimi kameni četirokotniki vzvišena in na okrog razčveterjena, in iz občega žepa častnih deželnih stanov, kakor tudi drugih cerkev več, deželnega kneza ukazom vkljub pozidana, in obdana s četirivoglatim pokopališčem , zatvor-nicami in vrati, in je tudi stala, kakor pravijo, do 20 000 tolarjev, bila je pa o veselem ukanju sosednih kmetov s smodnikom razstreljena, in je zvonove gospod Martin pl. "Saurau, cesarski oskrbnik v Celju, vzel in obdržal. S to cerkvijo se je mislilo pridobiti ljudstvo daleč sloveče grofovine celjske k odpadu in od papeštva spraviti v pogubno luterstvo." ') Toliko naš izvestitelj.
No, „blagoslova božjega" res ni bilo pri luterski cerkvi šarfenavski.2) Ne samo, da so mojstri in nadzorniki tako delo zavlekli, da so se celih jednajst let s tem pečali; temveč nova cerkev je bila že v treh letih po dovršenem delu tako poškodovana, da so jo morali popravljati ob velikih troških, dokler ni bila osem let pozneje do tal porušena. Zvonova njena je dobila župna cerkev sv. Jurija v Gotovljah poleg Žalca, kjer se še sedaj nahajata v zvoniku.3)
Protestantstvo pa je od tedaj utihnilo v Celju in okolici za cela dva in pol veka.
Nekaj jozefinizma.
„Brezbožnega časa posvetni duh . . . Slomšek II. 237.
Znane so težnje cesarja Jožefa II. (1. 1780. do 1790), kateri je hotel i državo i cerkev pre-ustrojiti v novem duhu „prosvetljenega absolutizma" : katoliški duhovnik naj bi bil uradnik, ki mora v prvi vrsti biti pokoren samemu cesarju ter se tudi v cerkvenih stvareh ravnati točno po vladnih naredbah; a uradnik naj bi bil sodnik o cerkvenih stvareh, da more tako skrbništvo nad cerkvijo bolje urediti in zvrše-vati.
Kakšnega duha je bil jozefinizem in kako se je javljal ta „brezbožnega časa posvetni duh" v celjski dekaniji, o tem se morejo tu zabeležiti ti-le primeri.4)
Opat in mestni župnik celjski Peter A. Seger pl. Weissenhaus je bil dne 16. malega travna
Ig. Orožen: Dek. Cilli 65 si.
2)	Iv. Lapajne 168.
3)	Napis na njih — z gotskimi malimi pismeni — na manjšem: „o rex glorie veni cum sancta pace", in na večjem: Ädes herren bort bleibt in ebigkeit." (Orožen, 1. c. 413).
4)	Ig. Orožen: Dek. Cilli 68 si.
1.	1793. od c. kr. okrožnega urada v Celju pozvan, naj se veljavno opraviči, zakaj da je dve nedelji (7. in 14. mal. travna) izostal krščanski nauk v mestno-župni cerkvi.
Kurata pri sv. Jožefu poleg Celja, Ambrozija Perkana, vzel je okrožni urad 1. 1793. v preiskavo, ker je pri Sv. Jožefu obhajal o veliki noči navadno procesijo vstajenja. Zaradi tega je bil kurat resnobno grajan in zapretilo se mu je, da izgubi beneficij (duhovnijo), ako to stori še jedenkrat.
Okrožnemu uradu celjskemu se je ovadilo, da je na velikonočni ponedeljek šla procesija k nnnoritski cerkvi v Celju, da je v Petrovčah dne 2. mal. srpana 1. 1791. bila slovesna služba božja, pri kateri se je sešlo mnogo ljudstva z duhovniki v procesijah, in da so se na Polzeli v 1. 1790. in 179 i. obhajale procesije in križevi poti. O tem je c. kr. deželno poglavarstvo naravnalo strogo preiskavo ter so dotični duhovniki bili dne 3. vel. srp. I. 1791. zaslišani v Celju v opatiji, kjer so povedali, da morajo modro v nekaterih stvareh popuščati, ker se kmetje zaradi cerkvenih in drugih novotarstev upirajo, kar je tudi škofijstvo potrdilo.
Vladni odlok o tem se je glasil: Pri okolno-stih in razmerah od Škofijstva naznanjenih, v katerih se nahaja duhovščina celjskega okrožja tu in tam s svojimi po starih navadah še zmerom tako strastno hlepečimi župljani, naj ostane pri tem, kar je bilo od školijstva v dveh okrožnicah — po tamošnjih, slabih verskih pojmih celo primerno zaukazano. V bodoče pa se pričakuje, da škofijstvo ne izda nikake take okrožnice ali pismene napotbe, kakoršne koli vsebine bi bila, za podredjene duhovnike, da je ne bi preje predložilo v pregled in odobrenje vladi (guberniju).
Sicer so oni dušni pastirji, kateri so dne
2.	mal. srp. 1. 179t. vodili procesije v PetrovČe in tam služili slovesno službo božjo, še zmerom kaznivi ter vredni najostrejšega ukora. Zato bo škofijstvo dotične duhovnike v imenu vlade posvarilo, kakor so zaslužili, s pristavkom, da naj svoje župljane pouČe primerno o najostrejši dolžnosti, koristi in potrebi, da naj kolikor največ mogoče izpolnjujejo od previšjega deželnega kneza izdane naredbe, katere namerjajo samo njihovo časno in večno srečo, in da naj jih s svojim vzgledom vspodbujajo.
Kar se tiče župnika Polzelskega, izreklo je deželno poglavarstvo dne 23. rožnika 1. 1792. še posebej, da je njemu (župniku) prišlo povse v navado, prestopati na najvišjem mestu predpisani red za službo božjo glede na obhajane procesije, zaukazano večerno zvonjenje pred nedeljami in prazniki, moljenje križevega pota,
„DOM in SVET"' 1895, št. 23.
napravljanje božjega groba itd., Česar ne bode tako lahko popustil brez občutljive zavrnitve. Škofijstvo bo tega nepokornega mašnika zaradi njegovega protizakonitega ravnanja v imenu vlade najostreje posvarilo z zaukazom, da mora platiti dvanajst nemških tolarjev kazni okrožnemu uradu, in da v bodoče- prvikrat, ako kaj takega ukazu protivnega stori, naj si bo v svesti, da bo odstavljen od župnije.
Tudi je pisal celjski okrožni urad dne 8. malega srpana leta 1791. škofijstvu povodom preje omenjene pobožnosti v Petrovčah: Škofijstvo se bo iz tega za trdno prepričalo, kako jako se sedaj redni cerkveni shodi zopet vrše, stranske pobožnosti uvajajo, ter se že tako k nemarnosti in lenobi nagnjeni podložniki tega okrožja s tem od dela na polju odvračajo in vspodbujajo za predrage božje poti.
Papeško breve od dne 15. grudna 1. 1761., s katerim je bilo opatstvo prestavljeno v Celje, dovolila je cesarska vlada razglasiti s temi-le besedami: „Diesem päbstlichen Indult wird, insoweit der Innhalt den landesfürstl. Gerechtsamen und Verordnungen nicht entgegen stehet, nach Inhalt des k. k. Hofkanzlei - Dekrets von 18. Juli dies Jahrs das Placitum Regium hiemit ertheilet. Ex consilio caes. Regii Gubernii I. A. Graz den 2. August 1787. Jos. von Wiser zu Ehrenhoffen."
L. 1781. je dovolil papež Pij VI. po prošnji cerkvenega predstojništva v Celju pri cerkvi Sv. Jožefa stoletni jubilej z odpustki praznovati osem dnij zaporedoma; celjski okrožni urad pa je v svojem ukazu dne 17. mal. srp. leta 1781. velel, ta jubilej praznovati samo jeden dan, dne 2. grudna istega leta.
Kako so bile vsled ukaza cesarja Jožefa II. z dne 9. vel. srp. 1. 1783. tudi v Celju končane vse cerkvene bratovščine; kako so zopet po ukazu cesarja Jožefa II. 1. 1787. opustili celjski pod-družni cerkvi Sv. Nikolaja in Sv. Andreja, v kateri poslednji so zatem po dopisu celjske okrožne vlade dne 18. rožnika 1. 1798. shranjevali smodnik itd.; kako so pozneje leta 1797. po ukazu celjskega okrožnega urada prenare-dili cerkev Sv. Maksimilijana za cesarsko skladišče ; kako je bil naposled po cesarskem ukazu z dne 3. vel. srp. leta 1808. celjski minoritski samostan zatrt, itd. . . o vsem tem bomo slišali še pozneje v naslednjem.1)
b Spomina vredno je, da Je papež Pij VI. na potu iz Rima v Beč k cesarju Jožefu 1. 1782. gredoč, prenočil v Celju. Prišel je sem dne 17. sušca; stanoval v tedanji grofa Grossa hiši, v sedanji svetovalnici, v drugem nadstropju, in baje opoldne ljudstvo blagoslovil skozi okno; drugi dan pa se je odpeljal naprej.
46
Celjske cerkve in kapele.
„Slovenec si povsod, kamor pride, najrajši ogleda cerkve. V Celju je več cerkev, ktere so res vredne, da si jih vsak ogleda, ki v Celje pride."
„Slov. Gosp." 1878.
Opatijska in mestno-župna cerkev Sv. Danijela.
Sedanjo župno cerkev celjsko je utemeljil celjski grof Herman II. (f 1.1434.). Cerkev je zgrajena v gotskem slogu; veliki kor gre sicer bolj na okroglo, ladija pa ima dve vrsti stebrov po sredi in je tako v trojno razdeljena. Srednja
ladija je bila izprva mnogo višja, nego-li je sedaj; obe stranski kapeli, severno Sv. Križa in južno sv. Frančiška Ksav., bili sta pa pozneje prizidani, vendar ne ve se, kdaj.1)
Notrina cerkve je prostorna in veličastna, akoravno se je v tem Času marsikaj prvotnega čistega zloga popačilo. Lep je med ostalim veliki oltar, ves iz marmorja, s štirimi kipi v pravi veličini, delo nekega italijanskega mojstra; tako tudi tabernakel, ki je bil 1. 1743. narejen v Benetkah baje za 10.000 gld. Razven tega in omenjenih dveh v stranskih kapelah je še pet drugih,
') Ig. Orožen: Dek. Cilli 76 si., C. Kr.
Veliki oltar v župni cerkvi celjski
malih oltarjev. Precej dobre so tudi orgije (26 iger), katere je napravil leta 1842. celjski orgljar A. Hoerbiger, iz Tirolske, za 2000 gld. srebra. Sedanja predikalnica, izdelana v Gradcu, je od 1.1851. Dragocena je bila še srebrna mon-strancija iz 1. 1644., ki je pa bila 1. 1872. s ciborijem vred ukradena; sedanja gotska je iz Niirnberga iz 1. 1875. in je veljala 2100 gld.
Cerkvi je prizidana od severne ladije na vshod še kapela Matere Božje sedem žalostij, katero so bili postavili tudi celjski grofi, in se je izprva iqienovala „kapela Treh kraljev". V prvi Četrtini XVII. veka pa je dala „Bratovščina Matere Božje sedem žalostij" ono kapelo pre-narediti za „Žalostno kapelo", katero je škof Montopoli, cesarjev dvorni pridigar, blagoslovil 1. 1623., ter so jo zatem 1. 1658. bolj okrasili in tudi napravili novo grobnico. Ko je pa bila ista bratovščina 1. 1784. zatrta, bila je tudi njena kapela bolj in bolj zanemarjena. Šele leta 1842. so jo zopet priredili za službo božjo; a 1. 1863. jo je dal opat Matija Vodušek vso krasno obnoviti za 3265 gld.
Zvonik je bil leta 1733. na novo pokrit ali pa višji pozidan. No, ko je 1. 1798. na veliki četrtek pogorelo razven trinajst hiš celo mesto, pogorela je tudi župna cerkev z zvonikom vred in so se vsi štirje zvonovi raztopili. Vendar so napravili še isto leto i na cerkev i na zvonik novo streho; zvonove pa so dobili Celjani od samostanske cerkve v Novemkloštru tri. katere jim je prepustil cesar Franc I. 1. 1803, in velikega (3119 funtov) so si omislili 1. 1849. Uro je bil napravil domačin Prim. Okrogelnik 1. 1804. Leta 1877. je dal opat Anton Vrečko zvonik popraviti na gotski način in ga povišati od 32 m na 54m ter na novo pokriti, katero delo je stalo 9873 gld. Sedanji opat Franc Ogradi pa je še pripravil nove zvonove 1. 1891. in je naposled 1. 1893. dal vso cerkev znotraj obnoviti.
Okoli te cerkve je bilo nekdaj tudi pokopališče, katero so pa 1. 1784. opustili ter napravili novo zunaj mesta, pri Sv. Maksimilijanu.
Minoritska, sedaj nemška cerkev.
Takozvana nemška cerkev v poštni ulici je poznana po svojem sedaj dodelanem zvoniku. Ta cerkev, posvečena v čast BI. Device Marije vnebovzete, bila je nekdaj last 00. minoritov ali manjih bratov reda sv. Frančiška, od srede XIII. pa tje v poČetek XIX. veka. Že 1. 1241. so bili namreč „celjski grofi", t. j. po vsej priliki njihovi predniki, grofi heunburški, tedanji lastniki Celja, sezidali in utemeljili tu cerkev in samostan za redovnike minorite, katerim so v naslednjem pravi grofi celjski tudi ustanovili bogate dohodke.
Orožen: Dek. Cilli 151 sl„ Cel. Kron.
Cerkev minoritska je bila na novo posvečena 1. i 3 10.; a 1. 1540. je s samostanom vred pogorela; in zopet tako leta 1687., ko je bilo razven župne cerkve uničeno vse mesto. Zgrajena je bila do tedaj po vsej priliki v gotskem zlogu, od Česar so velika vrata bilarostala do 1. 1858. in dveri v zakristijo pa še do danes. Imela je dva zvonika in je bila gotovo jako lepa, ker veli omenjeni patrijarh Francesco Barbaro 1. 1594. o njej: „ la Chiesa di nobilissima struttura." Zopet so cerkev pozidali 1. 1694. in 1. 1745. obnovili in obokali ter ji dali sedanjo obliko; ali v občnem požaru 1. 1798. je zopet pogorela z velikim oltarjem vred in je tudi izgubila svoje tri zvonove. Po tem požaru pa minoriti niso več mogli cerkve popraviti; le samostan je bil 1. 1804. zopet nekoliko prirejen za stanovanje.
No, dne 24. listopada 1. 1808. je ukazal cesar Franc I. z dekretom dvorne kancelarije, da ima minoritski samostan v Celju jenjati in imovina njegova udružiti se štajerskemu verskemu zalogu. Ko je bil dve leti zatem cesar Franc v Celju, prosili so meščani, da se jim minoritska pogorela cerkev prepusti za nemško službo božjo, kar jim je bilo tudi dovoljeno dne 15. sušca 1. 181 i. Cerkev, ne pa njeni tedaj za solarnico rabeči neogibno potrebni kor (prezbiterij) bila je prepuščena Celjanom s pogojem, da jo ločijo od ostalih poslopij, popravijo in ohranjajo, ne da bi pri tem kaj zahtevali od katerega javnega zaloga.
In tako so Celjani svojo sedaj nemško cerkev nekoliko popravili že istega 1. 1 8 1 1. in še bolje v poznejših letih. Sliko al fresco Marije vnebovzete na velikem oltarju je zvršil graški slikar Mat. Schiffer 1. 1813. za 600 gld. Ves oltar so obnovili 1. 1849., tabernakel je napravil graški kipar Mih. Rosenberger za 500 gld. k. d.; za podnožje pa so položili rimski mozajik, najden 1. 1826. Razven tega oltarja sta še dva stranska: Marije Pomočnice in Sv. Antona Puščavnika, katera sta še bržčas iz prejšnje dobe minoritske.
—	Samo zvonik, kateremu je knezoškof Anton Martin Slomšek blagoslovil temelj 1. 1858. in so ga 1. 1865. dognali do dvanajst sežnjev, ostal je zatem nedodelan petnajst let, dokler ga niso naposled z volilom Jozefine Geigerjeve, hčere tukajšnjega knjigarja — ob troških 15.000 gld.
—	vendar 1. 1880. zgotovih na 66 m visoko, in ob jednem pripravili štiri nove zvonove (veliki 47 centov) za 7700 gld. pri Samassu.
Cerkev sv. Maksimilijana.
DomaČemu rojaku, sv. Maksimilijanu, posvečena cerkev v Graškem predmestju, je pozidana na podrtinah nekdanje zgradbe rimske.1)
Pobožna pripovedka trdi, da je bil sv. Maksimilijan obglavljen uprav na mestu, kjer sedaj stoji njemu
Vizitacijski protokol leta 1545. imenuje to cerkev „ Capeln" , katera ima beneficij, ustanovljen od celjskih grofov. V drugi polovici XVII. stoletja so to cerkev zopet postavili ali vsaj popravili, okoli 1. 1662. Kor in ladija sta oblokana okroglo; starodavnega ni v zidavi nie, razven gotskih velikih vrat in nad njimi kame-nenega kipa. Dolga je vsa 20-8m.
O francoski vojni je 1. 1797. celjski okrožni urad zaukazal to cerkev namah izprazniti ter so nato v njej shranjevali seno za cesarsko vojsko. In tako je ostala opuščena do 1. 1832., ko je dovolila deželna vlada, da smejo isto obnoviti in zopet pripraviti za službo božjo. Najpreje so tedaj cerkev na novo pokrili, zatem postavili nov zvonik, napravili nova okna pa cerkev orne-tali in zbelili; nadalje so položili nov tlak, kupili od nemške cerkve dva zvona za 1 20 gld., pripravili tudi novo predikalnico in nov tabernakel, ter je opat Fr. Schneider tako obnovljeno cerkev blagoslovil 12. vinotoka 1. 1834. Tedaj so tudi sem prenesli sv. Maksimilijana relikvije, katere so bili že 1. 1813. dobili iz Pasove ter so jih najpreje v župni, zatem pa od 1. 1814. do 1834. imeli shranjene v nemški cerkvi. Nadalje so še 1. 1835. postavili dva mala oltarja, sv. Florijana in sv. Valentina, in 1. 1842. so spravili semkaj stare orgije iz župne cerkve.
Opat Vodušek je dal cerkev 1.1862. in 1863. zopet vso obnoviti od vrha do tal ob troških 3715 gld. ter jo je knezoškof J. M. Stepischnegg i i. vinotoka 1. 1863. posvetil.
Pokopališče tukaj pa je bilo leta 1880. opuščeno.
Cerkev sv. Duha.
Levo od ceste na drugem, starem pokopališču stoječa cerkev sv. Duha je rabila do 1. 1459. za dušno pastirstvo pri nekdanji bolnici, katero so bili istotam ustanovili celjski grofi.5)
Ta cerkev je mala bazilika s tremi ladijami; okna so zidana pravokotno, velika vrata pa imajo rtast oblok; arkadi nosita po dva stebra. L. 1745. je bila cerkev, tedaj jako zanemarjena, zopet popravljena. Veliki oltar v koru ima lično podobo, prihod sv. Duha; ob južni strani je oltar sv. Antona PuŠČavnika iz 1. 1662., ob severni pa oltar sv. Katarine tudi iz 1. 1662., in v sredi na severni steni še oltar sv. Janeza Nep. Vse je dal opat Vodušek obnoviti leta 1859., 1861., 1867.
posvečena cerkev; tam pa, kamor je padla mučenikova glava, da je začel izvirati čudodelen studenec, ki še sedaj teče. Nad tem studencem, nekaj korakov južno od cerkve, postavili so bili svoj čas kapelico z oltarjem (ta-le je bil menda iz 16. stoletja), katero je dal opat Vodušek 1. 1869. obnoviti in povečati, ter je tudi sam v njej pokopan. — Ig. Orožen Dek. Cilli 1.5 si.
Orožen: Dek. Cilli 111 si.
Zvonik stoji pred cerkvijo na zapadu; v njem so trije zvonovi, mali iz leta 1564., srednji iz 1. 1658. in veliki iz 1. 1754.
Tukajšnje pokopališče, katero je že od nekdaj bilo namenjeno bržčas le bolj za okolico, opustilo se je tudi 1. 1880.
Kapucinska cerkev.
Preko savinjskega mosta „naBregu" stoji cerkev in samostan 00. kapucinov, kamor „po stopnjah trikrat trideset se romar trudi do višine."
Ta samostan je bil ustanovljen na ukaz nadvojvode Ferdinanda II., poznejšega cesarja. Temeljni kamen mu je vložil apost. nuncij in škof Joanes Bapt. meseca vinotoka leta 1609.; cerkev pa je posvetil dne 14. listopada 1. 1615. ljubljanski knezoškof Tomaž Chrön, ki je bil tedaj tudi cesarjev namestnik v Gradcu in je priskrbel pri gornjegradskem slikarju Matiju Plavcu sliko: Povišanje sv. križa zajedno s ta-bernaklom za S. R. T. Posvečena je cerkev v Čast sv. Cecilije d. m1.)
O nadaljnjih zgodbah te cerkve posebej pa nam ni nič znanega do najnovejše dobe. L. 1853. je napravil vojniški kipar Jan. Rangus nov veliki oltar; sliko pa je naslikal ljubljanski Miskevic za 200 gld.; obnovljena sta bila tudi mala oltarja; položen je bil (1854) nov kamenen tlak, narejene nove klopi in dr. Leta 1856. je bila na mestu dotedanje kapele Marije Loretske cerkvi na zapadni strani prizidana nova večja kapela, v katero so leta 1867. postavili tudi dva nova oltarja, sv. Frančiška As. in sv. Uršule; 1. 1861. pa je bila napravljena nova predikalnica.
Naposled so 1. 1870. postavili na cerkev nov mal zvonik.
L. 1858. je bila pa pri tej cerkvi osnovana bratovščina sv. Uršule d. m.
Cerkev sv. Jožefa.
Vshodno od mesta, kake pol ure oddaljena, dviga se na prijaznem griču jednakega imena bela, dvostolpna cerkev sv. Jožefa.
Ta najnovejša celjska cerkev je nastala vsled obljube Celjanov 1. 1679. ob Času hudo razsajajoče kuge. Meščani so namreč šli bosi v procesiji na ta grič ter obljubili, da tam sezidajo cerkev v Čast svetemu Jožefu, ako jih Bog reši strašne šibe. Ko je naslednje leto pomor jenjal, začeli so Celjani takoj zidati cerkev, in ker jim je pri tem delu pomagalo devet sosednih župnij, bila je cerkev jeseni leta r 681. ali 1682. zgo-tovljena. Tega dogodka spominja še tudi nad velikimi vrati v kamen vdolbljeni kronogram:
DIVVs IosephVs pesteM CILIenslbVs aVffert.2)
>) Orožen: Dek. Cilli 184 si.
a) Orožen: Dek. Cilli 124 si.
Cerkev je prostorna in jako prijazna. Razdeljena je na kor, ladijo in vshode. Oltarjev ima pet: v koru veliki oltar Zaroke sv. Jožefa, ki je bil napravljen leta 1685., a leta 1861. postavljen nov; v ladiji pa: na epistolski strani oltarja sv. Roka in B. Marije D., in na evangelski strani oltarja sv. Sebastijana in (preje sv. apostolov, a sedaj) sv. Cirila in Metoda, katerega je opat VoduŠek 1. 1853. blagoslovil kot bratovski oltar. Do leta 1854. je bil tudi v zakristiji oltar sv. Križa, a so ga tedaj podrli.
V zvonikih, ki veličastno stojita na za-padni strani cerkve, vise štirje zvonovi, katere sta bila prvotno ulila celjska zvonarja Nikolaj Boset pa Konrad Schneider leta 1682., 1696. in 1697., 1711 •> sedanji veliki zvon močnega glasu pa Hiltzer 1. 1884.
Da je bila sv. Jožefa cerkev 1. 1787.—1802. povišana za kuracijalno, to je bilo že preje omenjeno. Jedini kurat ali lokalni kapelan tukaj je bil Ambrož Perkan, celjski rojak.
Od 1. 1852. sem pa so pri tej cerkvi misijonarji, mašniki sv. Vincencija Pavlanskega ali takozvani lazaristi, katere je tu nastanil knezo-škof A. M. Slomšek, da bi drugim duhovnikom pomagali v dušnem pastirstvu po ljudskih misi-jonih, katere res marljivo opravljajo simo tamo po škofiji. Pa tudi pri svoji cerkvi, ki je bila lazaristom redno izročena leta i860., storili so isti že jako mnogo v popravi in ukrasbi, zlasti 1. i860, in 1861, izdavši tedaj za vso obnovo nad 13.615 gld.
Papež Pij IX. je leta 1854. podelil popolne odpustke k tej cerkvi na praznik sv. Jožefa in na tretjo nedeljo po Veliki noči. In posebno tedaj priroma semkaj množina vernih Slovencev ne samo iz Štajerske, temveč tudi iz Kranjske in Koroške; zakaj ljudje imajo res veliko zaupanja i do ČČ. misijonarjev i do njihove cerkve.
Cerkev sv. Nikolaja.
Na vrhu južnega, precej visokega hriba naposled stoji cerkev sv. Nikolaja.1)
Govorica je, da so pozidali to cerkev celjski grofi. Zgradba kaže gotsko obliko; v koru in v ladiji jednako sestavljeni rebrasti oblok je le malo rtast in je oprt na stebre do polovice stene; pregrada je iz tretje dobe gotske zidave. Zvonik, 17-6m do strehe visok, stoji pred cerkvijo in ima prosto šilasto streho, leta 1763. obnovljeno.
Veliki oltar sv. Nikolaja škofa je od 1. 1657., nova miza je od 1. 1617.; trije mali pa so bili postavljeni: sv. Urbana 1. 1641., sv. Jurja 1656.
*) Orožen: Dek. Cilli 107 si.
Cerkev sv. Jožefa nad Celjem.
in sv. Roka [652. L. 1663. so postavili orgije, katere so 1. 1848. popravili in povečali.
Cesar Jožef II. je hotel to cerkev zatreti, ter so jo 1. 1787. po ukazu vlade zaklenili in naslednje leto jej odvzeli oba zvona za celjsko župno cerkev. Vendar na prošnjo okoličanov je zopet ostala podružnica celjske župnije, in mestna cerkev jej je morala platiti 300 gld. za nova zvona 1. 1791., 1823., h katerima so župljani kupili še tretjega velikega leta 1849. v letih 1851., 1864. in 1865. pa 1867. so zunaj in znotraj cerkve mnogo popravili in obnovili.
Kapela sv. 'Elizabete.
(Bolniška kapela.)
Ko so Celjani svojo meščansko bolnico posle 1. 1459. bili prestavili od sv. Duha v mesto tje za župno cerkev, postavili so poleg tudi posebno kapelo sv. Elizabete.')
Ta kapela, ki je pa bila pozidana po vsi priliki v XVI. stoletju, imela je izprva tudi mal zvonik, a že dvakrat pogorela, 1. 1687. in 1798., ter je bila po poslednjem požaru pokrita šele 1. 1825. z opeko. Na zunanji strani v tri vogle končujočega se kora je slika sv. zavetnice, spodaj kamenena darilnica iz 1. 1726. Kapela je zgrajena gotski, je dolga 12m in široka 6 m, in ima sedaj samo jeden oltar svete Elizabete; drugi, sv. Florijana oltar, so 1. 1852. podrli, pa naredili tam novo okno. Tedaj so postavili tudi pre-dikalnico in v obče kapelo popravili, v kateri namen je knezoškof Slomšek podaril 100 gld. in tri nove mašne plašče.
Nekaj Časa so imeli tukajšnji gimnazijci v v tej kapeli službo božjo.
Kapela v Gizelini bolnici.
Ko je bila v ljubljanskem predmestju pozidana nova javna bolnica (Gisela-Spital), bila je
*) Orožen: Dek. Cilli 130 si.
napravljena v njej tudi domača kapelica Brezmad. Spočetja bi. Marije D. Namenjena je bila kapelica posebno za sestre milosrčnice, katere so prevzele strežbo bolnikov, ter jo je celjski opat A. Vrečko blagoslovil i. mal. travna 1. 1876.
Kapela šolskih sester.
To najnovejšo zasebno kapelico v dekliški šoli, katero vodijo od 1. 1878. šolske sestre, blagoslovil je z oltarjem vred na Čast B. Marije D. knezoškof J. M. Stepischnegg dne 30.-r0Žnika leta 1881.
Sv. Andreja cerkvica
(protestantska.)
V Celju ima tudi „troha protestantov — šaka priseljenih Nemcev, ki se protestantom prištevajo — tudi svojo cerkvico z majhnim pokopališčem, ki spada k ljubljanski protestan-tovski fari". No nekdaj je bila tudi ta cerkev katoliška celjska podružnica.1)
Svetega Andreja cerkvica, stoječa na severo-vshodni strani mesta ob Koprivniškem potoku, zgrajena je v gotskem slogu. Celjski grof Friderik II. (-}- 1454) je baje ustanovil takozvani beneficij sv. Andreja. L. 1584. je pisal mestni župnik Mihael Kupec deželnim stanovom zaradi rubežni te kapelanije. — Cerkev je imela tri oltarje: oltar sv. Andreja apostola v koru, pa v ladiji severno sv. Antona Pad. in južno svetega Frančiška Ksav. oltar. Na zapadni strani cerkve je stal tudi mal zvonik, v katerem sta visela dva zvona.
Na ukaz cesarja Jožefa II. pa je bila tudi sv. Andreja cerkev opuščena in zaprta 1. 1787. Leta 1793. se imenuje ista last celjskega magistrata. Leta 1798. so shranjali v njej cesarski smodnik; a naslednje leto jo je magistrat prepustil Juriju Skazu, kateri jo je pozneje 1. 1814.
*) Orožen: Dek. Cilli 122.
prodal usnjarju V. Jeretinu in ta lajtnantu Martinu Pustu, (kateri je v nekdanji zakristiji stanoval), kateri jo je leta 1847. sporočil sinovcu Janezu Pustu. Od tega-le pa je naposled 1. 1856. nekdanjo cerkev — ki je sedaj bila mizarska delavnica — kupila protestantska občina s pripo-močjo „gustavadolfovega društa" (za 3000 gld.) ter jo dala popraviti in prirediti za svojo službo božjo. Tedanji ljubljanski pastor znani Theodor Elze je tempel svečano otvoril dne 25. sušca leta 1857.
Nekdanje kapele.
Nekdaj so bile v našem mestu in v obližju še te-le kapele ') :
Kapela sv. Mihaela. Ta je stala poleg mestno-župne cerkve pred zakristijo na nekdanjem ondotnem pokopališču in je bila brez dvojbe star kostenjak. Ko so isto pokopališče opustili, prodali so kapelo 1. 1799. in jo je zatem lastnik (irhar Jos. Siebenburger) podrl.
Kapela p res v. Trojice, o kateri je bilo že omenjeno, da so jo 1. 1576. dobili deželni stanovi — protestantski — ; a je bila ne dolgo zatem opuščena. Stala je ta kapela morebiti na velikem trgu v sedanji Novakovi hiši št. 2.
Kapela B. Marije D. v dolnjem gradu, to je v sedanji kasarni, baje v drugem nadstropju na južni strani; a so j.o l. 1803. ali 1804. podrli, ko so kasarno prenavljali.
Kapela sv. Andreja v gornjem celjskem gradu, katera se omenja 1. 1545., in je bila bržčas dotle7 dokler se ni porušil grad.
KapelavgrajščiniOber-Lannhof zunaj Celja na severo-zapadno stran, v kateri je la-vantinski ordinarijat 1. 1789. dovolil služiti sveto mašo, kar pa se je že davno opustilo. __(Konec.)
Orožen: Dek. Cilli.
Rim, središče lepih umetnostij.
(Spisal dr. Anton Medved.)
(Dalje.)
XI. Tizian in njegovi sovrstniki.
Benetke, o divne Benetke! Kar so knezi med rodbinami, to so bile Benetke v srednjem veku med državami. Bogastvo, kras, naravna lepota, najslajše življenje, Čarobne veselice, to in karkoli si je moči prijetnega izmisliti, vse je imela v obilici na svojih 376 otokih „aristokratska republika". Kakor ogreva zlato solnce iz vedno modrojasnega neba to „morsko kraljico", tako jo je tudi več, več stoletij obsevala najmilejša zemeljska sreča.
Naravno je, da se v tako srečnem mestu i umetnost bujno razcvita. In res. Benečani smejo biti ponosni na svoje umetnike, katere primerjajo le s prvimi mojstri. Čarobna, kakor mesto samo, je tudi njihova umetnost. V neštevilnih barvah se lesketa in zrcali mesto, —- tu zeleni valovi, tam zlato-rmene palače; tu bele cerkve, tam ob zahodu, za gorami pa škrlatasto rdeče nebo! Kolika razlika! Ta mnogoličnost odseva tudi iz beneške umetnosti. Raznovrstna barva je njen posebni znak. Z občudovanja vredno
spretnostjo posnemajo beneški umetniki mnogo-bojno naravo v svojih umotvorih. Strokov-njaško izobraženi Kugler pravi: „Divno je gledati življenje in blesk in raznovrstnost beneške šole. Njeni umetniki so življenje posneli od vseh stranij, z neba neskončne visočine pa do morske globočine so si poiskali najtežavnejših predmetov."
A počasi, v teku nekaterih stoletij, se je izobrazil umetniški rod v Benetkah. Po vsem samostalni sicer ti umetniki niso. Svoje vzore so si iskali <v tam ob solncu lepih umetnosti j, v večnem Rimu. Gfm više se je dvigal genij v Rimu, tem bolj so napredovali v Benetkah. Večkrat pa so šli sami ogledat si Rim in njegove umetnine. Vsled različnosti svoje domovine so osnovali posebno panogo lepih umetnostij, tako-zvano beneško šolo, ki hrepeni po umetniškem vzoru rimskih umetnikov, a ga je obdala z znakom beneškega bleska.
Kralj beneških umetnikov je slavnoznani Tizian. Njegovo polno ime je: Tiziano Ve-cellio. Rojen je bil 1. 1474. v mestecu Pieve di Cadore na Furlanskem v gornji Italiji, blizu meje slovenske. Njegovi stariši so bili pleme-nitaši stare korenine. Svoj poklic je kmalu jasno razodel. Rojaki so rekli, da je bil Tizian slikar že od materinega telesa; zakaj šele osem let star je že lepo in vestno naslikal tabernakel domaČe župnijske cerkve. V desetem letu pošljejo ga stariši v Benetke k bogatemu stricu. Oziraje se na mladeničeve sposobnosti, da ga stric v slikarsko šolo k odličnemu, v Benetkah takrat najbolj uglednemu mojstru Ivanu Bellini ju. Razmere so bile za Tiziana kaj ugodne. Našel je namreč v šoli to, kar le najboljše Šole podajejo: dober pouk od skrbnega učitelja in lep vzgled od vrlih součencev. Ž njim se je pri Belliniju učil med drugimi tudi izredno nadarjeni Giorgione, ki je že v svoji mladosti prekosil ljubosumnega učitelja. Benečani so dejali, da je Giorgione, ali kakor se je pisal, Jurij Barbarelli (1477—1511) dosegel tudi slavne toskanske mojstre, Michelangela in Leonarda da Vinci. Vasari pravi o njem: „Giorgione je rojen, da podeli platnu in barvam življenje in vdihne mrtvi tvarini duha. Osebe na njegovih slikah so žive osebe." Posebno je izvrstno umel barve harmonično in živahno sestaviti in jih potem obliti z neko blestečo svetlobo, katero so pri-slovno le „Fuoco Giorgionesco (ogenj Gior-gionejev)" imenovali. Slikal je neizmerno veliko, kar je toliko Čudneje, ker je bil ob jednem izboren pevec, godbenik in pesnik; pri nobeni slovesnosti v Benetkah ni smel izostati „veliki Jurij". Skoda le, da je, kakor žareči meteor, tako hitro izginil.
Giorgione je mogočno vplival na svojega souČenca Tiziana, ki je na njem občudoval ne-
navadno spretnost in posnemal njegova odlična dela.
Tizian sam začetkoma ni posebno napredoval. Veščaki so rekli, naj gre v Rim, da se bo tam učil od boljših umetnikov; v Rimu, menili so, prisvojil si bo šele pravo izpbrazbo. A Tizian, žal! ni slušal dobrega nasveta. „Ne utegnem", je dejal, kazaje na svoja dela in opravila.
V mestni dvorani so mu bili izročili važno delo. Naslika naj po stenah in na stropu zgodovinsko dogodbo, kako se je v Benetkah cesar Friderik Barbarossa pokoril krepostnemu papežu Aleksandru III. 1. 1 179. Delo se mu je tako posrečilo, da ga je republika imenovala za svojega državnega slikarja z veliko letno plačo. Odslej ga je mila osoda kar božala z milostmi. Knezi in kralji so ga vabili na svoj dvor, povsodi ga Čakali ogromni darovi.
Vojvoda Alfonso pozove ga v Ferraro ter ga sprejme z nenavadnimi Častmi. Tizian je v Ferrari tudi opravičil nade svojega zaščitnika. Bil je jako priden in uspešno delaven. Slikal je z veliko marljivostjo sloveČo podobo: „Bacchus in Ariadna", ki je sedaj biser slikarske zbirke v Londonu. Za istega vojvodo je slikal tudi čuda lepo in naravno doprsno podobo Kristusovo, takozvano „Christo alia mo ne ta (Kristus pred denarjem)", ker na njej neki pismouk Gospodu denar podaje. Značaj nedolžnega, krotkega Kristusa, zraven pa obraz sleparskega farizeja sta izborno zadeta na sliki.1)
Ko se je vrnil Tizian v Benetke, slikal je 1. i 526. za cerkev Sta. Maria de' Frari velekrasno „Vnebovzetje Marijino", katero nekateri strokovnjaki hvalijo in stavijo nad vse Marijine slike, celo nad Rafaelove Madonne. To je Tizia-novo najboljše delo; klasično je po barvah, vzvišeno po nabožni vsebini, dovršeno po tehniki. Za cerkev sv. Roka je ustvaril lepo podobo „Kristus nese težki križ", o kateri sliki Vasari pripoveduje, da jo Benečani še vedno kot sveto častijo. Ob istem času je dovršil „sv. Petra muČenika", o katerem so vešČaki rekli, da ni na njem nobenega pogreška. Grozna škoda je, da je ta slika pri velikem požaru v Benetkah 1. 1867. tudi zgorela.
L. 1530. je bil cesar Karol V. s sijajnim spremstvom v starodavni Bologni. Mnogo je bil že slišal o Tizianu; bil je radoveden nanj, hotel ga je osebno poznati. Brzo ga je torej povabil na svoj blesteči dvor. Z veseljem ga je pričakoval in sprejel z nepopisnimi Častmi, ki se inače izkazujejo le kraljem. Tizian je naslikal cesarja v krasni opravi na konju. Slika je Karolu tako ugajala, da je rekel: „Odslej me bo slikal le Tizian."
*) Prim. „Dom in Svet" 1895, str. 144 in 160, b.
Pozneje je prišel tudi papež Klement VII. v Bologno. Papež in cesar sta obiskala umetnika v njegovi delavnici. Tizianu pade čopič na tla. Hipoma teče Karol, da bi ga pobral ter ga poda umetniku z laskavimi besedami: „Tizian zasluži, da mu tudi cesar streže." Take časti je užival.
L. i 532. ga povzdigne cesar v plemeniti stan in mu po vrh še določi 5000 gld. letne plače. Kadar bo pa katero cesarjevo podobo dovršil, dobil bo vselej še 1000 cekinov v darilo.
Ko se cesar povrne na Nemško, povabi umetnika s seboj, kjer je odslej nekaj let živel visoko češčen.
L. i 546. je dovršil krasno sliko, ki je znana pod imenom „La gloria di Tiziano — slava Tizianova". Slika predstavlja Marijo z Jezusom v naročju. Nad njo plava sveti Duh v podobi belega goloba, še više stoluje Bog Oče. Na desni Marije device kleči s povzdignjenimi rokami slikar sam, v obleki skromnega, pobožnega meniha; na desni moli cesar. Ozadje na sliki je žarno rdeče v znamenje ljubezni, katera veže presv. Trojico z Marijo. Vsa slika je veličastna, krasota kar Čarobna, popolni vtisek mogočen. Kakor pred Rafaelovimi Madonnami, padel bi i pred to na kolena ter nehote slavil s petjem ali z molitvijo nebeško kraljico. Cesar je to sliko tako Čislal, da jo je hotel imeti vedno poleg sebe; ko se je trudapoln in otožen radi nezvestosti svojih podanikov vladi odpovedal, vzel jo je s seboj v St. Just v samostan; v zadnji svoji bolezni je zajemal stoprav iz te slike sladko tolažbo. Vsled te slike je bil v Tiziana tako zaljubljen, da mu je 1. 1553. podelil grofovski naslov, in pozneje ga je celo imenoval državno-neodvisnim knezom. S ponosom je večkrat dejal: „Jaz lahko z imenovanjem naredim vojvodo, toda Tiziana ne morem nobenega narediti."
Naš umetnik je užival povsod neomejeno spoštovanje. Španski kralj Filip II. mu je poklonil ogromno letno plačo, jednako cesarja Ferdinand I.in Maksimilijan II. Knezi so hrepeneli, da bi jih slikal Tizian, zakaj posebno to je odlični mojster nad vse dobro umel. Oseba, od njega slikana, oživela je takorekoč na platnu, bila je tako naravno posneta, da se je zdelo, to je oseba sama.
Leta 1545. je prišel Tizian v R i m. Že Leon X. ga je vabil, a zaman. Klement VIL mu je ponujaj odlične službe, a umetnik je vedno odlagal. Šele Pavlu III. je sledil ter dospel i on v prestolnico lepih umetnostij. Že iz davna je od ondi zajemal svoje vzore in gojil na rimskih delih svoj genij; gotovo bi bil postal še veliko večji umetnik, ako bi se bil stalno tam nastanil. Tudi v večnem mestu je bil jako marljiv: delal je neprestano in učil ter uril se na nedosežnih umotvorih. Sloveča slika „Danae", ki je sedaj
v Napoljski zbirki, nastala je tam, ž njo tudi dična „L a vi ni a", ki je sedaj velik zaklad v Draždanih. „Kristusa s trnjem kronajo" — sedaj v Monakovem — spada med njegova najboljša dela. Tudi portretoval je mnogo. Med drugimi je slikal papeža Pavla III. v naravni velikosti. To sliko izpostavi v nekem oknu; ko hodi ljudstvo mimo, pokleka meneč, da je to papež sam, željno pričakovaje, da sveti oče dvigne roko in je blagoslovi.
Ko se je jelo solnce Tizianovega življenja nagibati k zatonu, vrnil se je veliki umetnik v svoje mile Benetke, katere je vedno neizmerno ljubil. Saj je pa tudi res v Benetkah iskati zibel njegove sreče in umetniške velikosti vsled plo-dovitega življenja. Njegova palača je blestela v kraljevi lepoti, povsodi je bilo opaziti, da je Tizianu umetnost, kakor le malo komu, dovela neizmerno bogastvo. Najmenitnejša gospoda je zahajala k njemu v goste. Vasari popisuje to šumeče življenje v umetnikovi hiši: „ . . . V Tizia-novo palačo so zahajali knezi, učenjaki in vsi od-ličnjaki sploh, ki so prihajali v Benetke, zakaj on ni bil samo izboren v umetnosti, temveč tudi ljubezniv v občevanju, neomadežan v obnašanju, skromen in očetovsko prijazen proti vsem." Božja previdnost mu je bila celo dolgo življenje neprestano čudno naklonjena. Še kot osivel starček je bil krepak ter mladeniško čil na duhu in telesu.
Delaven je bil celo življenje. Miru ni nikdar poznal. Spretni njegov čopič je ustvaril skoro neštevilne umotvore. Kdo ve, koliko bi še bil deloval, da ga ni 1? 1 576. kruta kuga pokosila. Značajno je živel, vzgledno se povsodi vedel; jednako lepo in ganljivo je tudi kot stoleten starček prestopil v večnost. Benetke so ga častile i ob grobu. Radi kužnih holeznij so bili prepovedani vsi javni in slovesni sprevodi in pogrebi, a Tizianovim mrtvim ostankom se je podelila izjema. Velikanski, le vladarjem lasten je bil njegov pogreb, kakorŠnega Benetke niti po smrti svojih dogejev niso videle. V sijajni svečanosti so spremili truplo v krasno cerkev Sta. Maria de' Frari, katero je ravno on tako veličastno s svojimi slikami okrasil. Do današnjega dne počiva njegovo truplo v tej mnogo obiskani cerkvi. Krog in krog buČijo morski valovi, kot bi Tizianu neprestano nagrobnico peli. L. 1852. postavil mu je naš presvetli cesar Fran Josip prelep spominik, ki je vreden največjega umetnika čarobnih Benetek.
* *
*
Umetniki so že od nekdaj Tiziana strmeč občudovali. Mnogi so ga marljivo posnemali, a dosegel ga v domovini njegovi ni nihče. Pač pa se je stoletja poznal mogočni upliv njegov v beneški umetnosti, akoravno svoje „šole" za-
radi preobilih opravkov ni hotel vzgojiti, kakor je, postavimo, storil Rafael.
Z zavistjo je sledil Tizianu nadarjeni L i-c i n i j P o r d e n o n e (1.1484.—1539-) in v gorečem tekmovanju ž njim je dosegel lepe uspehe.
Odličen Tizianov učenec je bil G i a c o m o Rob us ti, rojen 1. 1518. v Benetkah, imenovan po obrti svojega očeta navadno le Tintoretto („barvarček"). Ko se svojemu učitelju ni hotel v vsem pokoriti, odpodil ga je Tizian, in postal je samostalen slikar. Pogumnosti mu ni ne-dostajalo; ponašaje se s svojimi zmožnostmi, zapisal je na svoje stanovanje: „Tukaj se slika z Michelangelo vim duhom in s Tizianovimi barvami." Bil je v istini dokaj sposoben, ako-ravno ne v toliki meri, kakor si je sam domneval. Njegov vrli životopisec Vasari pravi: „Tintoretto je mojster v vseh umetnostih; v slikarstvu je jako hiter, duhovit, predrzen v svojih načrtih, a zraven lahko-mišljen, kot bi bilo slikarstvo le šala." On spada med tiste, žalibože! obile može, ki svojih velikih darov ne porabijo s potrebno vnemo in resnostjo. Slikal in risal je z neverjetno urnostjo. Vodja bratovščine sv. Roka je naročil pri njem veliko podobo društvenega va-riha; Tintoretto pride, zmeri velikost, katero je vodja želel, in drugi dan, ko so pričakovali samo obris, prinese umetnik že gotovo sliko, ki je pa bila izvrstno dovršena. Plodovi! je bil, da malo kdo tako. Beneške cerkve in zbirke so polne njegovih slik. Palazzo di sail Marco, ki gledalca tako oČaruje, šteje ravno njegove umotvore med najdražje svoje zaklade. „Amor", nežna slika, „Adam in Eva", posebno pa „Čudež svetega Marka" so slike, s katerimi bodo Benetke vedno slavile Tintoretta. S pretirano samozavestjo, da je velik slikar, umrl je 1. 1 594. v Benetkah.
Dokaj večji, kakor Tintoretto, je Paolo C al i ari, tudi Tizianov učenec. Rojen je bil v bogati Veroni, od todi tudi njegov pri-
imek „Veronese", po katerem se izkljuČljivo imenuje. Kdor je videl že njegove slike in se divil njihovi milobi in resnobi, njemu bo Veronese vedno priljubljeno ime. Njegove slike pri-jajo vsakemu opazovalcu. Ljubke in čedne so tako, da se jih oko komaj nagleda.
Od krsta. (Češka narodopisna razstava.)
Prvi pouk je dobil Veronese od svojega očeta, ki je bil kipar. Potem je šel v Benetke k Tizianu, ki je bil takrat na gornjem Laškem prvi in najuglednejši mojster. Učitelja je posnemal v živih, pisanih barvah, in v zvestem proučevanju žive narave. Zraven pa se je oziral na rimska nedosežna velikana, Michelangela in Rafaela. Od njiju se je naučil idealne, vzvišene popolnosti, in od todi izvira njegova velikost
in slava. Posebno Rafael se zrcali tako lepo na njegovih delih, da se Veronese po vsej pravici sme imenovati učenec onega „nebeškega slikarja" in prištevati med rimske umetnike.
Nekaj Časa se je bavil s slikarstvom v svojem rojstvenem mestu. A kmalu ko se je razglasilo njegovo ime, poklical ga je radodarni kardinal Gonzaga v Mantovo, kjer je slikal v sloveči prestolnici svojo od vseh kritikov pohvaljeno podobo: „Izkušnjava sv. Antona." Snov je jako težka, za mladega in neizkušenega umetnika zdi se nezvršljiva. A vendar, kako vrlo je zadet značilni obraz velikega puščavnika, na katerem bereš, s kakšno grozno silo ga hudi duhovi mučijo, prilizovaje se mu s sladko zapeljivostjo! Toda ne le obraz, celi život trpi in oznanja notranji pogubni boj, v katerem je pa sv. Anton zmagal s svojo krepostno stanovitnostjo.
S to sliko je stopil Veronese med prve umetnike. Jednako dovršenega se kaže na drugih. Njegove osebe so povsodi krepostne, naravne; barve vselej sijajne, posebno oblačila je znal ukrojiti nad vse spretno. Zraven pa ima vedno zdravo versko prepričanje, ki tako blagodejno prešinja vse njegove slike.
Ko se je zopet vrnil v Benetke, olepšal je veliko dvorano tamošnje knjižnice, a tako moj-stersko, da mu je hvaležna republika podarila dragoceno zlato verigo, s kakoršno še ni bil odlikovan nobeden umetnik v Benetkah.
Ako tudi češčen od vseh stranij, čutil je vendar v sebi neko nedostatnost. I to je hotel premagati. Zato je hitel hrepeneč v ono svetovno mesto, kjer je stoloval genij lepih umetnostij, v večni Rim. Tam šele se je čutil srečnega, njegove želje so bile izpolnjene, njegovo koprnenje nasičeno. V Rimu je deloval neprestano. Med slikami, ki jih je ondi dovršil,
slovi „Apotheosa Beneška", s katero poveličuje ono bogato mesto, ki ga je toli laskavo odlikovalo. Čudna je ta slika; kdor nima žive domišljije, je ne umeje.
V pariškem Louvresu je njegova slavna „Svatba v Kani", velika in obširna slika, polna dobro zadetih oseb. Na njej se najbolj opazi, kako velik je bil upliv nesmrtnega Rafaela na Veronesa. Znano je, da je Rafael rad osebe iz starodavnih časov predstavljal z osebami svojega časa. Tako je i Veronese na to sliko duhovito spravil cesarja Karola V., kralja Franca I., avstrijsko cesarico Eleonoro, angleško kraljico Marijo, sloveČo pesnico Vittorio Co-lonno (1490—1547); celo sultan Soliman II. se kratkočasi med svati. Tizian in Veronese sam sta tudi med njimi in sicer v podobi godcev, prvi se opira ob bas, drugi lahkotno vije svoj lok po goslih. Ta slika je Čarobna, pogled omamljiv, vse delo je umotvor klasično dovršen. Svati — pri katerih se pa, kakor rečeno — takoj poznajo evropski obrazi, gibljejo se skoro na sliki, toliko živahnost in naravnost je umel umetnik udahniti sliki. Različne skupine, ki se vsaka zase zabavajo, delajo vendar vse harmonično jednotnost — kakor da bi bil Rafael ustvaril to sliko!')
Jednako se mu je posrečila slika „Obed pri L e v i j u", zgodovinsko posneta po znani svetopisemski povesti.
Plodovito je bilo umetnikovo delovanje. Užival je toliko spoštovanja, da je bila po Ti-zianovi smrti med vsemi sodba jednoglasna: Veronese je odslej največji umetnik. A ni se dolgo radoval zasluženega prvenstva, zakaj na-gloma je umrl 1. 1588.	(Konec.)
') Upamo, da jo bomo mogli objaviti bodoče leto. Pred leti jo je objavila hrvaška „Vila".
Slovenski koledarji in koledarniki.
(V 100letni spomin prve Vodnikove in v 5oletni spomin prve Bleiweisove „Nove Pratike* spisal
Josip Benkovič.)
(Dalje.)
XI.
Bliža se doba, pospeši jo Bog!
Da rešen Slovenec bo sile nadlog.
Tako je radostno pozdravila stara naša pratika novo leto 1880. DoČim se je slovenski narod v pretekli dobi probujal iz narodnega spanja, jel se je po letu 1879., ko je prišla na krmilo nova, Slovencem bolj prijazna vlada,
duševno prerojen in poživljen samostojno orga-nizovati. Ustanovila so se mnoga društva, katera so si stavila za namen probujanje in utrjevanje verskega ali narodnega duha med rojaki, ali pa obojega vkupe Zlasti so se namnožila razna stanovska društva ali vsaj stanovske zveze, ki so delovale in še delujejo po svoje.
Tudi književno delovanje se je jako dvignilo in razširilo. Jele so delovati razne slovenske
tiskarne, ki tiskajo vsaj po jeden slovenski Časnik ali pa celo njih več. Ni Čuda, da se je s časnikarstvom namnožilo tudi koledarstvo. Poslej daje skoro vsaka tiskarna na svetlo svoj posebni koledar v raznovrstnih oblikah, bodisi redno vsako leto, bodisi v večjih obrokih.
Nekatera stanovska društva, ki so jela izdajati strokovne časnike, navrgla so kot nameček koncem leta — stanovski koledar. Vse te knjige so urejene po potrebah dotičnega stanu. Poučujejo navadno o poštnih in denarnih stva-rčh, navajajo imenik društvenih členov in društvena pravila, dalje imenik raznih oblastev in statistična poročila. Za trgovskimi naznanili sledi navadno „dnevnik" : zvezek belega papirja kot zapisnik. Nekateri novejših koledarjev dostavljajo katoliškim krstnim imenom tudi „narodna imena". V zabavnem delu podajajo življenjepise slavnih rojakov s slikami, zgodovinsko-zemljepisne Črtice o raznih krajih naše domovine ter poročila o kulturnem napredku našega naroda. Do malega vsi stanovski koledarji so krasno vezani v platno.
Novo, recimo: moderno dobo slovenskega koledarstva je začel tiskar Ivan Krajec v Novem mestu. Za 1. 188 t.—1885. je dal na svetlo Koledar in dnevnika 160. To delce podaje poleg koledarskih stvarij pouke o pošti in brzojavu, o novi meri in raznovrstnih novcih domačih in ptujih, o kuponih, srečkah itd. Dalje priobčuje pregled vseh političnih, finančnih in pravosodnih oblastev ter šolskih zavodov po vsi slovenski zemlji, včasih tudi kak spisek o šolski statistiki.
Za leta 1883.—1885. je dal Ivan Krajec na svetlo tudi Žepni koledar v mali obliki (Portemonnaie-Kalender). Od 1. 1883. dalje pa izhaja v njegovi tiskarni vsako leto Viseča pratika, prilepljena na trd papir s kovinskim obešalom. Izpodrinila je po slovenskih domovih „Wand-Kalender".
Po vzgledu KrajČeve tiskarne v Novem mestu je založila in izdala Leonova tiskarna v Mariboru za leti 1884. in 1885. Ju\noštajerski koledar \a na steno v veliki 40. Obsega poleg popolnega koledarja kmečke pregovore o vremenu in letini, vse letne in živinske sejme, dozdevno vreme, lestvice za pristojbine kolkov itd.
Istodobno je zagledal beli dan Koledar %a prestopno 1.1884■ in kažipot po Trstu. I. Letnik. Uredil V. Dolenec. Zalomila in natisnila Nova tiskarna v Trstu. 8", str. 158. Obsega razven koledarja po imenu vse c. kr duhovske in civilne urade, cerkve, šole, društva, javne zavode, časnike itd.
Nastavljajoč na ta zvezek, ki ni več dosegel II. letnika, prišel je na svetlo Dodatek koledarju
in kažipotu po Trstu l. 1884• 8°, str. 66. Vsebina mu je zabavno-poučna.
Ivan D o 1 i n a r v Trstu je svojemu zabavno - šaljivemu listu „Juriju s pušo" dodal koncem leta Jurijev Koledar %a navadno leto i885. Uredoval: Jurij s pušo s pomočjo drugih velikih in malih Jurijev. I. letnik. Trst. Natisnila tiskarna C. Amatija sinov 1884• 8°, str. 109. — Ker je v nastopnem letu še pohajal med svet „Jurij s pušo, dolgočasen list za la-hone, nemškutarje, madjarone in druge nerodne ljudi", zato je zopet stopil za. n]\m Jurijev Koledar ia navadno leto 1886 ... II. letnik . . . i885. 8°, str. 112. — Ker pa je tekom 1. 1886. „Jurij s pušo" prenehal „dolgočasiti" lahone in drugove, zato tudi njegov koledar ni več zagledal belega dneva.
Krajčevi „Viseči pratiki" se je pridružil Slovenski koledar %a steno %a 1887. leto. Tiskala tiskarna sv. Cirila v Mariboru. Pa na Štajerskem se pratika v taki obliki menda ni udomačila, ker poslej ni več stopila na dan.
„Popotnik, list za Šolo in dom", (VII. letnik 1. 1886.) je dobil kot nameček Popotnikov koledar \a slovenske učitelje 1887 s popolnim še-mati\mom šolskih oblastni), učiteljišč, ljudskih šol in učiteljskega osobja po Jupio-Stirskem, Kranjskem, Primorskem in slovenskem delu Koroškega po stanju v %ačetku šolskega leta 1886/7. Sestavil in %alo(il Miha J. Nerat, nad-učitelj in Popotnikov urednik v Mariboru. Maribor. Tisk tiskarne sv. Cirila. 12", str. 128. — Ta knjiga izhaja odslej koncem vsakega leta kot „Učiteljski koledar": za 1. 1888 str. 161,
—	za 1. 1889. str. 156, — zal. 1890. str. 183,
—	za 1. 1891., str. 182, — za 1 1892. str. 192,
—	za 1. 1893. strani 198 z „Beležnico", — za 1.1894. ni izšel, za 1. 1895. str. 200. — Naslov sam dovolj označuje vsebino in smer teh društvenih koledarskih letnikov.
Blaznikova tiskarna, ki je sicer le „Veliko in Malo pratiko" natiskovala, poslala je med svet Koledar l. 188g. 8°, str. 48. —- A poslej je to delo opustila in ostala pri starih svojih pratikah.
Ko se je ustanovilo „Katoliško tiskovno društvo" s „Katoliško tiskarno" v Ljubljani, jel je izhajati Koledar katol. tiskovnega društva v Ljubljani . . . Namenjen plasti slovenski duhovščini . . . Izdalo in ^alofilo Katoliško tiskovno društvo. Natisnila Katoliška tiskarna. 12°.
Prvi letnik tega glasila so prejeli društveni členi za 1. 1889. Poslej se vrste letniki leto za letom. Vsebina jim je: koledar, rodopis cesarske rodovine, imenik evropskih vladarjev, avstrijsko-ogerskih Škofov in višje svetne ter redovne duhovščine na Slovenskem, pouk o poštnih določbah, brzojavstvu, kolkovinah itd., pravila in
imenik Katoliškega tiskovnega društva, imenik učencev in učenk, dnevnik, inserati itd. V vsakem letniku sproti je tudi sestavek „Ocena slovenskih knjig za mladino in ljudstvo", ki poroča, katere knjige so primerne šolskim in župnim knjižnicam.
„Katoliška tiskarna" je poleg tega dala na svetlo majhen Žepni koledar leto i88g. in zopet za leto i8go. v i6°.
V „Narodni tiskarni" je zagledal prvič beli dan Ilustrovani narodni koledar navadno leto i88g. Za pouk in kratek čas. Uredil, i\dal
Cerkev D. M. v Polju pri Ljubljani po potresu. (Narisal G. Porenta.)
in %alo(il Dragotin Hribar. V Ljubljani. Natisnila Narodna tiskarna. 1888. 8°, str. 88. — Za 1. 1890. je izšel II. letnik „Ilustrovanega narodnega koledarja" ; in poslej izhaja redno vsako leto. Ko je urednik Dragotin Hribar ustanovil v Celju svojo lastno tiskarno, preselil se je z
1. 1892. tudi koledar tje. — Koledarski del je pri-občeval preje „imenitne zgodovinske dogodke", sedaj le še beležnico. V ostalem prinaša : „dvorni koledar", pouk o pošti, „adresno knjigo" oblastev in učilišč na Slovenskem, imenik znamenitejših domačih trgovcev in obrtnikov križem domovine,
11097686
poročila o vojaštvu, življenjepise zaslužnih slovenskih mož s slikami, razgled po svetu s posebnim ozirom na slovanske narode, kratke zemljepisno-zgodovinske črtice slovenskih krajev s slikami, sejme in naznanila. V zadnjih letnikih je opustil mnogo koledarjem lastnih podatkov, a tembolj je napredoval v poučno-za-bavnem delu in v vnanji obliki.
Po vzorcu Krajčeve „Viseče pratike" je dala na svetlo „Narodna tiskarna" Stenski koledarja prestopno leto i8gi. v štirih barvah na trdem prilepku. Le-ta koledar, ki bo poslej izhajal menda vsako leto, zalaga od leta 1895. dalje knjigo-tržec A. Zagorjan v Ljubljani, ki mu je obliko zelo povečal in dostavil majhen dnevnik.
V napredku slovenskega koledar-stva je storila nov korak „Narodna tiskarna", ko je poslala med Slovence
Skladni koledar (Block-Kalender) in Dijaški koledar,oba prvič za /. i8(J2.
„Skladni koledar" navaja katoliške, protestantske in gr-ško-ruske svetnike, praznike na Avstrijskem in žrebanja avstrijsko-ogerskih srečk. Koledar v taki vnanji obliki je bil Slovencem jako potreben, ker dotlej jim je rabil le nemški.
Dijaški koledar ja prestopno leto i8(J2. L letnik. Izdala in zalomila Narodna tiskarna. V Ljubljani. i8qi. 1 20, 11 1 str. (S podobo Miklošičevo.) — Ta knjižica je brez dvoma prvenec sliČnih koledarjev, ker slovensko dijaštvo se ga je radostno oklenilo. Prinaša poleg koledarja in dnevnika spise iz slovanske književne zgodovine, kratke življenjepise za slovensko mladino zaslužnih mož in razne druge, dijakom primerne sestavke. Ta koledar izhaja poslej vsako leto.
Knjigotržec A. Zagorjan je izdal Žepni koledar ^a leto 18g4. Tisek Narodne tiskarne.
Cerkev D. M. v Polju pred potresom
16°, 32 stranij, ki bo menda izhajal poslej v letnikih.
DoČim je v zadnjih letih slovensko kole-darstvo v Trstu usahnilo, vzbudilo se je v Gorici. Izšel je Stenski koledar ja leto i8g4- Zalomila prva slovenska tiskarna A. m. Obijji v Gorici. Tudi ta bo najbrže v bodoče krožil samo po Primorskem.
Uprav o stoletnici Vodnikove „Velike pratike" je zagledal beli dan Prvi amerikansko-slovenski Koledar in kažipot ja leto i8g5.
New York. Tisk in jalojba ,Glas Naroda'. 8°, 160 str. — Dal ga je na svetlo urednik Časnika ,Glas Naroda', Fran S a k s e r , ki piše v „Predgovoru" med drugim: „Dragi rojaki po širni Ameriki! S to knjižico vam podajamo Koledar in nekako vodilo, kam naj se Slovenec obrne, ako pride v ptuj kraj, da najde svoje znance ali vsaj rojake, kateri mu bodo šli na roko vsaj s svetom, kaj naj stori in kam naj se obrne za delo, ker ogromna množica Slovencev se ukvarja tu, v širni Ameriki, s trdim delom za vsakdanji kruh. Potrudili smo se kolikor mogoče, da postane prvi koledar vsaj nekoliko zanimiv; kar letos nismo dopolnili, poskusiti hočemo, da drugo leto popolnim o. Pri izdaji prvega koledarja so nam pomagali gospodje: Aleksander Toman, Ignacij L. Burger in nekateri drugi rojaki itd." — Pravi koledarski vsebini slede ti-le spisi: Rojakom za novo leto (pesem). Zgodovina zjedinjenih držav, (s sliko Krištofa Kolumba). Postave, tikajoče se državljanstva zjedinjenih držav. Službenske pogodbe. Pošta v zjedinjenih državah. Patenti. Najemne pogodbe. Slovenski duhovniki v zjedinjenih državah, (s sliko škofa Ireneja Friderika Barage). Opatija svetega Janeza Krstnika v Collegeville,
Stearns Co., Minn., (s sliko opatije). Opat dr. Bernard LoČnikar, O. S. B., (s sliko njegovo), spisal J. L. Burger. Imenik slovenskih društev v Ameriki, ki so združena v „Kranjsko-slovenski kato liški Jednoti." Imenik nekaterih znanih rojakov, kateri bolj stalno na jednem kraju bivajo. Iznajdbe donašajo bogatije. Za Krono. Inserati.
Prvi letnik je obljubil, da bo izhajal poslej vsako leto. Bog daj, da bi z obema slovenskima Časnikoma v Ameriki, z „Amerikanskim Slovencem" in z „Glasom Naroda" vred delal vstrajno na to, da si naši rojaki onkraj morja ohranijo neomadeževani najdražji svetinji: vero katoliško in besedo materino!
Novo vrsto koledarstva je po vzoru večjih političnih časnikov ptujih narodov uvedel med Slovence naš politični dnevnik „Slovenec" s tem, da je 1. 1894. jel v sobotnih številkah priobčevati Tedenski koledar za bodoči teden z lunskimi izpremembami in s sejmi na Slovenskem. Že pred njim je rabil to „Amerika n s k i S1 o v e n e c", ki je začel izhajati 3. ki-movca 1. 1891., in po kratkem prestanku zopet stopil v javnost. Le-ta prinaša v vsaki številki, ker je tednik, Cerkveni koledar za prihodni teden. Ob jednem priobČuje nedeljski evangelij s kako homilijo ali pridigo vred, da s tem po svoji moči skrbi za dušni blagor daleč okoli razkropljenih slovenskih rojakov.
Omeniti nam je še, da so jeli nekateri imo-vitejši trgovci izdajati lastne Stenske koledarje, katere kot novoletna darila razpošiljajo svojim naročevalcem in znancem. Tako je n. pr. ljubljanska lekarna „Pri zlatem orlu" razposlala koledar za 1. 1895 , tiskan na dveh trdih tablah, ki poleg koledarja podajata lestvico za kolek in priporočilo zdravil. Semtertje tudi dimnikarski pomočniki na običajno živobarvano „novoletno voščilo" pritisnejo poleg častitke koledar. Malenkostni sicer so ti slovstveni pojavi, a napovedujejo brez dvoma, da tudi pri nas koledarstvo napreduje po vzgledu drugih omikanih narodov!
XII.
Omenili smo že, da je koledarstvo jedna izmed premnogih bujnih cvetlic, ki so vzrastle tekom Časa iz cerkvenih tal, katero je prvotno le cerkev gojila v tihih samostanskih celicah. Tu so se spisovali koledarji, ki so rabili v cerkvi kot priloga brevijarju, misalu in deloma drugim obrednim knjigam. Tu so so sestavljale tudi prve preproste pratike za splošno rabo. Celo do najnovejših Časov opazujemo, da so se s koledar-stvom in pratikarstvom ukvarjali do malega skoro le duhovniki, zlasti katoliški.
Ta cerkveni značaj nosi koledarstvo še sedaj; ohranilo ga je celo tam, kjer je drugi (zabavno-pouČni) del po vsebini naravnost nasproten
prvemu (godovnemu) delu. Ko bi se pa tega hotelo otresti, otreslo bi se bistvenega koledarskega značaja in tak koledar bi ne bil več koledar v tem pomenu, kakor si ga sedaj mislimo.
Kakor nekdaj, tako vidimo še sedaj pri vseh narodih med koledarniki največ duhovnikov, deloma redovnikov, ki pišejo in rišejo za ta svoja glasila. Svoje lastne koledarske letnike dajejo na svetlo nekateri veliki in slavni samostani, dobrodelna društva, bratovščine itd. v duševni in gmotni prospeh svojega idealnega smotra. Ako katoliški blagovestniki v ptujem svetu med neomikanimi ali celo divjimi narodi ustanove poleg cerkve tudi tiskarno, je navadno za molit-venikom prva knjiga koledar, ki se tam natisne.1)
Koledarstvo v sedanji obliki je po vsebini in smotru v sredi med nabožnim, poučnim, zabavnim in političnim slovstvom: nekak novinarski „Quodlibet". Zato mora nositi v javnosti celo časnikarsko - koledarski kolek! Ni je znanosti, ni je slovstvene stroke, ki bi ne našla svojega prostorčka v tem ali onem koledarju. Ni čuda torej, da je ta knjiga, sama na sebi sicer brez trajnega pomena, ljudem vseh vrst vendar-le tako zelo priljubljena. Reči smemo, da v naših dneh skoro ni več hiše, katera ne bi hranila vsaj po jeden koledar, Če ne celo več. Zato smelo trdimo, da je s časnikarstvom postalo tudi koledarstvo velemoč sedanje dobe zlasti med preprostim ljudstvom. Zavedajoč se tega dejstva, sklenil je prvi nižjeavstrijski kat. shod 1. 1894. med drugim resolucijo, v kateri priporoča, naj se med katoliškimi tiskovinami razširjajo s Časnikarstvom vred zlasti koledarji. Priznati moramo, da so v tem pogledu Nemci nad vsemi drugimi narodi.'2)	(Konec.)
') Slavni trapist o. Frančišek Pfanninger se je 1. 1880. z nekaterimi sobrati naselil med divjimi Kafri v južni Afriki. Leta 1882. je sezidal cerkev in samostan, okoli katere se množe krščanske vasi civilizovanih Kafrov po več milj v okrožju. L. 1883. se je ustanovila s samostanom tiskarna, ki je poleg kaferskih knjig jela dajati na svetlo majhen časnik s prilogo; od leta 1888. dalje izdaja tudi v letnikih ilustrovan „Marianhill-Kalender" tako krasno opremljen, da bi delal čast vsaki večji tiskarni v Evropi.
2) Navajam le nekatere nemške katoliške koledarje, ki izhajajo kot letniki in so deloma že jubileje obhajali: Kalender für das kath. Volk; Kath. Volkskalender; Kalender für Zeit und Ewigkeit; Grosser Marien-Kalender; Haus- und Familien-Kalender; Allgem. Bauern-Kalender; Universalkalender; Regensburger Marien-Kalender; Ben-zinger's Marien-Kalender; Kath. Daheim-Kalender; Feierabend-Kalender; Bunte Welt-Kalender; Glücksrad-Ka-lender; Arbeiter-Kalender; Raphael-Kalender; Monica-Kalender; Caecilien-Kalender; Herz Jesu- und Marien-Kalender; Kinder-Kalender; Thierschutz-Kalender; Bernadette-Kalender; Der Soldatenfreund; Glück auf! Kalender für alle Angehörigen und Freunde des Berg- und Hüttenwesens; Der Feuerwehr-Kamerad; Die heilige Familie; Kalender für das liebe christliche Volk; Domi-nicus-Kalender; Mariann-Hill-Kalender, etc. etc.
Izprehod na Notranjsko.
(Spisal dr. Fr. L.) (Dalje.)
Znano je, da so bivali do leta 1784. v sedanjem ljubljanskem licejskem ali gimnazijskem poslopju 00. frančiškani in imeli tu svojo cerkev. Za to frančiškansko cerkev je dal napraviti veliki dobrotnik Jakop Schellenburg lep oltar, ki je bil posvečen sv. Križu. Na obeh straneh križa najbliže sta stali podobi žalostne Matere Božje in sv. Janeza apostola. Nadalje je bila na vsaki strani podoba žalostnega angela, naposled pa še podobi sv. Jakopa in sv. Katarine, in sicer zato, ker je bil Schellenburg sam Jakop, njegova žena pa Katarina. Kdo je izdelal te kipe, ne morem reči; kakor vse kaže, zvršil jih je slavni kipar Robba, kateri je zapustil beli Ljubljani še druge spomenike svoje divne umetnosti. A ta frančiškanski samostan je odpravil cesar Jožef II. in frančiškane preselil v tedanjo avgu-štinsko cerkev, sedaj cerkev Marijinega oznanjenja pred mostom, kjer so Še dandanes. Cerkev so podrli in oltar prodali. Kupil ga je tedanji hrenoviški župnik Andrej Semen baje za 600 gld. Ker je pa bil oltar za hrenoviški prez-biterij previsok, znižali so ga, in postavili vanj sv. Martina, patrona te cerkve.
Toliko o zgodovini tega oltarja, Žal, da ne morem biti porok za vse podrobnosti. Izrekam pa iskreno željo, naj bi vendar kdo take podatke pridno zbiral in natanko preiskoval. Morda se nam pojasni vsa stvar s primerjanjem teh in drugih Robbovih umotvorov.
Kipi so pač že mnogo trpeli in nekoliko izgubili svoje lepote. Beli marmor je dobil temne lise in proge; posebno škoda pa je, da imajo nekateri kipi odbite prste na rokah. Pred nekaj leti namreč je priletel v cerkev in k oltarju slaboumen človek ter je poškodoval nekaj kipov s tem, da jim je odbil prste. Res sreča, da so ga hitro opazili in tako umotvore rešili večje škode. Vendar pa se blišči s hladnega marmorja še dandanes čudovita lepota. Umetnik se je oziral na lepoto telesa, na razvidnost udov, na sorazmerje in na idejalni izraz ob jednem. Kako resnično je izraženo telo s svojimi deli! Kako dostojno in rahlo ob jednem se ovija obleka postave! In izrazi na obrazih! Najlepše je zvršena brez dvoma podoba žalostne Matere Božje. Tolika bridkost stiska materino srce, da jej sili tožba in vzdih na dan in jej je odprl nekoliko usta. Ne vem, ali sem videl kje tako določno izraženo srčno žalost. Mla-deniško lep je sv. Janez na drugi strani. Kip
nam jasno kaže učenca ljubezni. Prav vzorno lepa sta tudi dva angela. Sv. Jakop ni ponujal umetniku toliko prilike, da bi bil na njem vpo-dobil kaj posebnega; toliko večjo skrb pa je imel za kip sv. Katarine MuČenice. Karkoli pogledaš, vse je dovršeno. Podoba kaže muČe-nico v onem trenutku, ko se je kolo, namenjeno jej za mučenje, zdrobilo poleg nje. Mirni, skoro smehljajoči se obraz kaže pogumnost in zmagoslavje, pa tudi njeno deviško nedolžnost, njena usta se zde zgovorna, kakor da hoče braniti pred modrijani krščansko vero.
Tako ogleduješ in ogleduješ kipe, pa se jih ne nagledaš. O veČini naših oltarskih podob se lahko reče, da so robata dela, ako jih primerjamo s temi kipi. Kakšna finost n. pr. je že v rokah, kaka spretnost v oblačilih! Rad verjamem poročilu gospoda župnika, ki je slišal, da je poprej nekoč ogerski agent hotel kupiti štiri glavne kipe za 4000 gld. Rečem pa lahko, da to ni nikak denar za take umotvore.
Izmed drugih oltarjev mi je najbolj ugajal oltar sv. Rožnega venca na epistolski strani. Tudi to je lepo, kar je preprosto, ponižno, pa sestavljeno v pravem razmerju.
Mislim, da smo sedaj končali ogledovanje, saj drugih umotvorov ne nahajamo tukaj. Tudi se že temni po cerkvi in če hočeva nocoj naprej, tedaj je Čas, da odrineva.
Hrenovice — to vam je lep svet: Gotovo so najstarejši naselniki prav tukaj postavili svoja bivališča in jih tudi utrdili. Dal Bog, da bi krepko rastla in bila vedno srečna velika župnija hrenoviška.
Predno odideva do zadnje postaje letošnjega izprehoda, ozriva se še malo proti severu, kjer je jedno uro od Hrenovic imenitni pred jamski grad. Ob tej priliki ga nisem obiskal, ker ni bilo časa, pač pa sem si ga bil ogledal že poprej. Kdo ni še čital drobne knjižice „Erazem Pred-jamski" in kdo si ni utisnil globoko v spomin tragične zgodbe Erazmove ? Tako je bilo tudi meni: neizrekljivo me je vleklo sem „pred Jamo", in ko sem naposled dospel pred ta grad, ki je le novodobna zgradba na mestu nekdanjega sila močnega gradu, bližal sem se mu z nekakim strahom. Gradove si mislimo mogočno sezidane na višavi, od koder se vidi na vse strani. No, ta grad je pa skoro skrit in ne zapaziš ga dosti preje, predno ne prideš blizu njega.	(Konec.)
K nj iže vn o st.
Slovenska književnost.
Navod o osnovanji in poslovanji slovenskih posojilnic. Spisal Ivan Lapajne, šolski ravnatelj v Krškem. V Celji, t8q5. Zalomil pisatelj. Tiskal D.Hribar v Celji. 8". Stranij 120. Cena i gld. 10 kr. — G. Lapajne je napisal med Slovenci gotovo največ o posojilnicah, zato je pač strokovnjak na tem polju. Tukaj nam podaje ne samo teorijo o posojilnicah, ampak še bolj praktičen navod, kako naj se posojilnice snujejo in vodijo. Narod naš si je s posojilnicami pomogel neizrekljivo veliko. Zato je prav tak navod jako umesten in hvale vreden. Gospoda Lapajneta knjigo so v obče zvedenci pohvalili. Kar omenja na str. 41. o nagradah pri Raiffeisenovih posojilnicah, to je njegova zasebna misel, katera bi se bila bolje zamolčala. Vsaka ustanova se ohrani najtrdneje, ako se drži zvesto svojih prvotnih pravil. Radi opozarjamo domoljube na to knjigo in ji želimo obilnega vspeha.
Sv.
Umno čebelarstvo. Spisal Jernej Cerne. S 47- podobami. V Ljubljani, i8()5. Zalomila c. kr. kmetijska družba kranjska. Natisnili J. Blasnika nasledniki. 8°. Str. 70. Cena 35 kr., po pošti 5 kr. več. — Da smo Slovenci, posebno Kranjci, čebelo-rejci že iz davna, to je znano. Sloveč je bil čebelar Janša v minulem stoletju, tudi v tem stoletju smo imeli imenitne čebelarje. Izmed knjig je najti semtertje Jonketova, še bolj ,Bučelarček' družbe svetega Mohorja. Naša knjižica je vsekako času primerna, ker zdi se, da čebelarstvo pri nas pojema. Naša knjiga je dobra, ker je umevna in jasna, ima lepe podobe in je tudi po ceni. Zato' naj seže po nji vsakdo, ki se ali že peča s čebelarstvom, ali pa bi se šele rad začel. Le kdor se peča s čebelarstvom sam, ali je opazoval vnetega čebelarja od blizu, ve, kako zanimivo, kratkočasno in koristno je čebelarenje. Deželni odbor kranjski, ki je pisatelju dal nagrado, in kmetijska družba za Kranjsko, ki je knjigo izdala, imata gotovo najboljši namen, da se pri nas zopet povzdigne čebelarstvo. Prav zato je pa tudi cena lepi v platno vezani knjižici jako nizka.	Sv.
Črne bukve kmečkega stanu. Jedro kmečkega vprašanja. J. Sovran. (Ponatis „Slovenca".) V Ljubljani. Samozaložba. Tisek „Katoliške Tiskarne.'1 l8q5. 8°. Str. 265. Cena 50 kr. — Četudi ne rode take knjige vselej onega sadu, katerega si želi pisatelj, vendar je jako koristno, da, potrebno, da se kmečko vprašanje čim dalje pogosteje spravi v razgovor. Saj na kmeta tako radi
pozabljajo višji in nižji ali se ga spominjajo k večjemu, kadar ga potrebujejo. Naš pisatelj nam podaje tukaj jako veliko snovi: Ozira se po vesoljnem svetu, hodi od dežele do dežele, da pregleduje kmečke razmere. In te razmere so večinoma žalostne. Ta pregled daje snovi, da iz nje sklepa o socijalnem načrtu slovenskih delavskih stanov. Knjiga je spisana z velikim navdušenjem za kmečko vprašanje, z obširnim znanjem in odločnim mišljenjem, zato je jako vredna, da jo vzamejo v roke vsi oni, katerim ni socijalno vprašanje samo prazna beseda.	L.
Odlomki iz narodnega gospodarstva. Spisal Anton Kupljen. Cisti dohodek je namenjen družbi sv. Cirila in Metodija. Cena 3o kr. V Ljubljani i8g5. Tisek R. Miličeve tiskarne. 8". Str. 64. — Ta spis je spisan v nekoliko okornem jeziku in trdi obliki, toda lep namen pisateljev se kaže tako jasno in tvarina je tako mična, da se ne oziraš na obliko, ampak paziš bolj na misli. Sploh je pa jako dobro znamenje, da se pečajo naši pisatelji čimdalje bolj s praktičnimi vprašanji, ki odločujejo vso tukajšnjo srečo. Vrli gospod pisatelj je nastopil koristnega delovanja pot, na kateri ga želimo še mnogokrat srečati.	L.
Pratiki, in sicer: Velika Pratika za prestopno l. i8g6., katero je dala na svetlo c. kr. kmetijska družba pri Blaznikovih naslednikih, in pa Slovenska Pratika Kleinmayrova sta izšli tudi letos. O obeh govori naš spis „Koledarji". Naša stara Velika Pratika je letos ne samo res obilna in bogata, ampak tudi lepa ter ima papir za zapiske med koledarskimi listi. Zato jo smemo priporočati še prav posebno. Cena 15 kr.
Naše slike.
Paul Louis Leger (r. Leže) je vseučiliški profesor slavistike na College de France v Parizu. Rodil se je 1. 1843. v Toulouse-i. Po dovršenih gimnazijskih naukih se je bavil neprestano s slovanskimi jeziki. Kot vseučiliški profesor je storil izredno veliko za to, da so Francozje spoznali Slovane. Potoval je tudi mnogo po slovanskih deželah, zlasti avstro-ogerskih, nabiral gradiva, in potem izdal razna dela, n. pr.: „Chansons heroiques et Chansons populaires des Slaves de Boheme", „La Boheme historique, pittoresque et litteraire", „Le Monde slave" i. dr. Vseh del je mnogo. Leger je med Slovani mož slavnega imena in torej res vreden, da podajemo njegovo sliko čitateljem.
Razne misli po potresu.
(Dalje in konec.)
Mnogokrat se kaka bolezen sama po sebi ozdravi bolje, kakor bi jo ozdravili zdravniki. Tudi nesreča, ki je prihrula nad Ljubljano, šla je po svoji poti naprej do boljših razmer lože in mirneje, kakor smo mislili v začetku. Narava je bila tudi tukaj najboljša zdravnica. In kakšna narava?
Narava, oblažena s krščanskim usmiljenjem in sočutjem, krščansko človekoljubje — to je prihajalo Ljubljani na pomoč in ji prinašalo darove od dne do dne. Spoznali smo, kako lepe sadove rodi tako človekoljubje. Ob jednem pa smo občutili tudi močno vez državne jedinosti, ki ni pustila, da bi omagala Ljubljana, ampak jo je krepko podprla in skoro propadlo zopet spravila na noge.
Mislili smo pisati marsikaj o potresu in iz dobe potresa, toda polagoma smo opustili to misel, ker smo se preverili, da ne koristimo mnogo, sebi pa nakopujemo težave. Zlasti smo želeli podati natančno kroniko, dejali bi, točen zapisnik potresov po naših krajih, toda dohajalo nam je za ta namen premalo poročil. Sploh je ob tem času vsakdo skrbel, da je dobil mirno in trdno bivališče, za znanstveno preiskovanje ni bilo nikjer veselja. Drugodi so bila predavanja o našem potresu, pri nas, ob viru podzemskega delovanja, ni se zmenil nihče za tako delo.
Tako tudi ni nihče dognal, kaj je bilo neki vzrok potresu: ali obilna mokrina, ki je prišla v minuli zimi in pomladi v zemljo, ali pa pre-
mikanje zemskih skladov. Res je mnogo razlogov za to, da ni bila mokrina nedolžna ob naši nesreči, da je nastalo zaradi nje vsaj nekoliko gibanja, in da je to malo gibanje pro-vzročilo ono grozno potresno gibanje, tako nekako, kakor« tudi petelina sprožimo z gibanjem, da s tem malim gibanjem izvabimo močni strel. Pod nami v zemlji so se godile in se pač še gode premembe. Ogromne moči so udarjale ob višje zemske plasti. In površina naše ljubljanske okolice je taka, da se je zibala jako živahno. Ako deneš zrna ali peska na stekleno pločo in potem od spodaj udariš ob ploČo, odskoČijo zrna jako krepko. Tako je tudi ljubljanska rahla naplavina jako živo odskakovala ali se tresla zaradi notranjih udarcev.
Sedaj, ko pregledujemo zgodovino našega potresa, spoznavamo, da so se ljudje večinoma preveč bali. Res, da udari priroda semtertje z navadne poti, vendar se smemo v obče zanašati, da nepravilnost ne bo velika in se bo kmalu poravnala. Kdo tudi ne vidi, da ima potres nekatere dobre strani za nas? Ljubljana se bo olepšala in bolje uravnala, ljudje so se vzdramili k delu, navadili so se potrpljenja, mnogi so se sprijaznili med seboj. Cesar bi ne bili storili sicer v tridesetih letih, to bodo mnogo Ljubljančani storili v treh.
Zatorej smemo končati to premišljevanje s trdno zavestjo, da se je tudi v potresu pokazala modra božja previdnost, ki vodi vse nam v srečo.
Zrna ob poti.
m.
(Spisal dr. Fr. L.)
Podedovani greh! Oni, ki zametujejo vero, taje podedovani greh in trde, da je vse v človeku samo iz prirode.
Kako lahko se prepričajo, da ni tako, da priroda ni nedolžna, dobra, ampak, da vladajo v njej jako slabe sile!
Jedna izmed najslabših in najpogubnejših sil v Človeku je javist.
Ako je naš znanec srečen, tedaj veleva narava, naj se veselimo, naj se štejemo same srečne. Zakaj ne samo, da nam sreča drugih
ljudij nič ne škodi, še koristi in pomore nam, pomore lahko veliko. Toda ne ravnamo tako.
Strupeno seme zavisti vzkali hitro v srcu kakor plesnoba v vlažnem in smradljivem kraju. Kdor pozna svet, ve, da se le prerada poloti zavist celo takih ljudij, ki se ponašajo s plemenitim in dobrim značajem. Podedovani greh!
Zavist umevamo. Dušeslovec ji lahko seže do dna in jo presodi. A nekaj nahajam v ljudeh, česar nikakor ne umevam dovolj in menda nikdar ne bom: sovraštvo.
Semtertje pravimo o kom: „Ta nima nobenega sovražnika." Ne verjamem takim besedam. Brez sovražnika je oni, ki ni bil rojen. Kar pa stopi v človeško družbo, stopi v senco sovraštva. Praviš: „Kriv je sam, nakopal si je sovraštvo sam." Ni res; tudi brez krivde, tudi brez zle volje zanetiš v bližnjiku ogenj sovraštva. Dovolj je, da si človek, ki hočeš živeti in delovati v človeški družbi, pa si po mnenju ljudij vreden sovraštva. Zakaj r Podedovani greh.
Najzanimivejši izmed sestavnih dušeslovnih pojavov je napuh. Zdi se, da človek nese vase napuh, ko diše vase vzduh. Kje ga neki ni doma? In vendar nima nobena stvar slabše podlage, omahljiyejšega stališča kakor napuh. Pa čemu bi mu nasprotovali ? Zdi se, da dela prav napuh človeka najsrečnejšega. Ko bi se poznal po resnici, moral bi se zaničevati. A napuh — recimo, samoljubje — naredi Človeka tako dobrega in lepega, da se mora nehote zaljubiti vase. In potem je srečen, srečen v svoji domišljiji, v bogastvu, vrlosti, učenosti, lepoti, srečen v vsem. Kaj bi bil Človek brez tega: Praznina in ničevost. Z napuhom pa je kralj nebes in zemlje. — Podedovani greh.
Schopenhauer je sovražil ljudi. Rekel jim je: dvonožci (bipedes). Samega sebe ni sovražil, ampak je ljubil svoje telo in svojega duha. Zdel se je samemu sebi najboljši Človek na svetu. Schopenhauer je umrl, a podedovani greh ne umrje.
To so strupena zrna ob poti. Pa kaj drugega! NaŠel sem med domačim zrnjem nekaj zrn, ki niso prava. V mislih imam nekatere besede.
Dandanes so začeli nekateri nekaj besedij rabiti ob neprimernih prilikah. Za sedaj omenjam te-le:
MuČenik. Ce kdo le količkaj trpi za svojo stvar, pa mu pravijo mučenik. Tako bi se ne smelo pisati. Mučenik pomenja takega junaka, ki je prelil kri za krščansko vero, ki je bil res mučen. Nikar torej ne imenujmo navadnih mož mučenikov!
Svet. Tudi ta beseda se rabi pri nas prepogosto. Sveto je samo to, kar nas druži z Bogom, ali kar je od Boga. Torej nikar ne re-
cimo n. pr.: „sveta domovina"! Kaj takega ne reče niti Francoz, ki tako „obožuje" svojo domovino. Ali pa: „služimo sveto svoji domovini!" To ni primerno. Služimo zvesto in udano! to je dovolj, da le tako zares ravnamo.
v-
Žrtev. Jednako se rabi beseda žrtev neprimerno. Človek se n. pr. žrtvuje, kadar daje življenje za bližnika ali za Boga, posebno tedaj, če ni bil dolžan. Kdor skoči v vodo, da reši ponesrečenca, in ob tem sam izgubi življenje, tak se žrtvuje. Ako kdo vestno opravlja svojo službo, za katero dobiva dobro plačilo, ta se ne žrtvuje, ampak samo služi.
Narod. Narod je skupina vseh ljudij istega rodu in jezika. Za narod delovati se pravi: za ljudi delovati in jim koristiti nesebično. Pri dobro obloženi mizi sredi šumeče družbe prime mož za kupico in napije narodu. Burno mu ploska družba. —- Ženica da ubožcu gorke jedi in košček kruha ter se veseli njegove hvaležnosti. Kateri izmed teh dveh dela za narod:
Zasluga. Za zasluge ima vsakdo svoj vatel. Kar se ž njim ne vjema, to je zanj malo vrednost, ne zasluga. Dva hlapca: Jeden se gospodarju sladka in dobrika; vedno mu je za petami, da ga hvali, ali pa pred njim, da se mu klanja. Drugi gre resnobno po svojem delu, trudeč se, da izpolni natanko voljo gospodarjevo, ker tako Bog veleva. Prvi ima pred gospodom velike zasluge, ker ničesar ne stori, drugi jih nima, ker je pošten in tih in se nikomur ne hlini.
Značajnost. Tudi značajnost meri vsakdo po svoji meri. Izmed dveh hudobnežev se jeden poboljša, drugi ne Prvega imenujejo neznačaj-nega, drugega značajnega človeka. Trdovratnež, ki neupogljivo trdi svojo zmoto, je mnogim znaČajen; krotki mož, ki spozna in popusti zmoto, je neznaČajen.
Junah. Znani p. Roh je povedal to-le: Ako zabode kmečki fant v dvoboju svojega nasprotnika s kratkim nožem, tedaj je ta hudobnež, morilec. Ako zabode Častnik v dvoboju svojega nasprotnika z dolgim nožem, t. j. s sabljo, tedaj je ta junak.
„Hoja na plavž."
Iz poslednje številke (22.) naj še pojasnimo tukaj sliko J. Šubica: „Hoja na plavž." To je izdelal kot akademik na Dunaju 1. 1875. in dobil zanjo prvo darilo — zlato svetinjo. Predmet sliki je iz Schiller-jeve pesmi „Hoja na plavž". Fridolin je bil zvest služabnik, a logar Robert ga je počrnil gospodu, da pregrešno ljubi njegovo gospo. Zato sklene raz-srjeni gospod Fridolina pogubiti in ukaže dvema delavcema na plavžu, naj vržeta v ogenj prvega, kateri ju pride poprašat, ali sta izpolnila povelje
gospodovo. Res pošlje grof Fridolina na plavž s tem vprašanjem, toda ta gre med potoma še k sveti maši, kakor mu je velela gospa, in se tako precej zamudi. Ko je opravil pobožnost, nadaljuje pot in pride na plavž vprašat, ali sta izpolnila povelje gospodovo. Trdosrčna hlapca mu kažeta v grozno peč, kamor sta bila ravnokar vrgla zavistnega Roberta. Ta je bil namreč iz same škodoželjnosti prišel vprašat, jeli že izpolnjeno povelje gospodovo, namreč zastran Fridolina. — Ta prizor je vpodobil mojstersko naš umetnik.