Gal Kirn
Primer Althusser: Stališče reprodukcije in očrt polja prava
Recepcija je torej največ pozornosti namenila teoriji ideologije (Močnik ,1999; Žižek, 2000 in Dolar,1988), sledi ji razmerje znanost-ideologija (Riha, 1985 in Likar), nekaj je bilo rečenega o razmerju med ideologijo in umetnostjo (Močnik in Erjavec, 1988), o razmerju do Hegla (Šešerko, 1986), medtem ko je Althusserje-va misel o politiki (vsaj pri nas) povsem odsotna. Ali ni ta odsotnost (predvsem v 80. letih) še kako simptomatična? Na tem mestu ne mislimo potegniti enačaja med politiko in reprodukcijo, kaj šele med politiko in državo. Naj za zdaj zapišemo, da je polje politike zamejeno tako od ideologije na eni strani kot od znanosti in filozofije na drugi. Politika ima sebi lastno logiko in je tako ne moremo reducirati na katerokoli od ustaljenih althusserjanskih
Navzkrižje althusserjanskega polja ideologije prečita dve glavni poti. Michelle Barrett v svojem članku (1993) dokazuje, da je ideologijo mogoče razumeti kot reprodukcijo razrednih razmerij v kapitalizmu in kot produkcijo subjektivnosti s pomočjo Freudove znanosti o nezavednem. Recepcija Althusserja pri nas se je tako rekoč v celoti opirala na drugo pot - vstop v ideološko polje skozi vrata ideološkega subjekta, kar lahko označimo kot stališče interpelacije,1 medtem ko se bom sam osredotočil na drugo pot, to je na stališče reprodukcije. Seveda ideologija obstaja le prek subjektov in za subjekte, a hkrati zahteva vključitev dimenzije praks - recimo zgoščeno - ideologija obstaja le v praksah. Teorija praks in institucij nas pripelje na pot koncipiranja ideologije kot reprodukcije produkcijskih razmerij, ki so konsti-polj. S tem problemom se bomo ukvarjali tutivna za sama produkcijska razmerja. A v trenutku, ko smo se na kakem drugem mestu.	odločili za takšen vstop v polje ideologije, je nastala temeljna
zagata. Raziskovalno polje se je nepričakovano razširilo in tako rekoč preobrnilo izhodiščno zastavitev Barrettove. Izkazalo se bo namreč, da nikakor ne moremo potegniti enačaja med ideologijo in reprodukcijo, saj polje reprodukcije subsumira samo ideologijo. Če bi od nas že zahtevali opredelitev izhodišča za vstop v althusserjansko polje ideologije, bi ga postavili v logični začetek (njegove strukturacije polja družbenega), t.j. v reprodukcijo. Ni zaman opozoriti, da pravzaprav teoretsko geslo celotne knjige Sur la reproduction predstavlja poziv, da se je treba postaviti na stališče reprodukcije.
Reprodukcija in prehod v postfordizem
2
Zanimivo interpretacijo ponuja Balibar (1975), ki govori, da za Marxa reprodukcija pomeni celotnost družbene produkcije. Glede reprodukcije odnosa pa Balibar v	.	.....	strnjeno zajame bistvo: »Na področju ana-
Že Marx |e zacd mlslltl reprodukcljo, ki lma vellk pomen za lize reprodukcije, produkcija ni produkcija samo delovanje kapltallstlčnega produkcljskega načlna. Tako stvari, ampak produkcija in ohranjanje v Kapltalu I naslovl poglavje »enostavna reprodukclja (1961 : družbenih odnosov« (1975: 273). 637-652), kjer razdela nekaj osnovnlh tez. Reprodukclja je nujen 3 Seveda moramo takšna opozorila misliti pogoj same produkclje, je ena od ključnlh tez tega poglavja. Poleg na ozadju temeljnih predpostavk Althusser-reprodukclje »stvari« v samem produkcljskem procesu (prehod lz ja (ki pripada marksistični in v določenem
prvega clkla v drugega), pa je pomemben še en poudarek, kl pogledu .tudi razsvetljenski tradiciji). Zanj .. . i	,	. namreč še vedno velja, da je prispevek
ga Marx slcer ne razvlja, a je zel° pomemben za Althusserjevo	znanstvene analize (historičnega materia-
teorljo. Navedlmo Marx (lbld.: 644): »Stalno vzdrževanje ln	lizma) mogoče uporabiti tako v ideološkem
reprodukclja delavskega razreda sta stalnl pogoj za reprodukcljo	boju kot v političnih bojih. Tu trčimo na
kapltala«. Tako lmamo poudarek tudl na stranl samega odnosa	tipično problematiko razmerja med teorijo
- kapltallstlčnl produkcljskl proces produclra ln reproduclra kapl- in prakso, kii je. seveda . pri Althusserju F^-
. . -Ii	-ii brnjena naokoli. V dotičnem primeru lahko
tallstlčnl odnos (slc!) tako na stranl kapltala kot na stranl delavca govorimo o razmerju med teoretsko prakso
(lbld.: 651-652). Vprašanje se ne vrtl le okrog reprodukclje stvari, (teorijo) in politično prakso (politiko), ki sta
temveč merl na reprodukcljo samega produkcljskega razmerja.2 specifični praksi (obstajata še ekonomska in
Res je, da Marx mlsll predvsem znotraj samega kapltallstlčnega	ideološka praksa). Praksa je, kot pravi zgo-
i , ■■ ,	■ i ,	v ,. i i	dnji Althusser, proizvodnja, a poleg tega je
produkcljskega procesa: za svoje lastno prežlvetje delavcl potre-	! ,• ,
|	i	ii	tudi boj. Za ta uvid se zahvaljujem Zoranu
bujejo ekslstenčnl mlnlmum. T°rej, gre vsaj za reprodukcljo Gajicu. Nikakor ne moremo več govoriti o
njlhovega golega žlvljenja, kl ga zagotovl mlnlmalna mezda, a tem, da obstaja preprost prehod ali prevod
v to zgodbo pozneje vstopl še lzobrazba, večanje kupne močl med teoretsko prakso in politično prakso,
delavstva ln druge razsežnostl reprodukclje, kl jlh zahteva čedalje	saj praksa naleti na različne zagate. Althus-
11-. i .	ji • • i •	/^.i r ■ j i ■■ , i	serjanska gesta pa je ravno v raziskovanju
bolj lzpopolnjen produkcljskl proces. Ub sferl produkclje tako .„ , , . .... . ... '
, r	ii--	■	- i-	-ii	različnosti teh praks in mišljenju njihove
obstaja sfera reprodukclje. Marx se je na tej točkl ustavll, kar	artikulacije, razhajanj ...
Althusser označl kot eno lzmed (absolutnlh) omejltev Marxove 4 ^ . . .„ „ .„„ ., ..	rp . h ti ai 1 ■ i - ■ 1 1	O tem zanimivo pise že Misčevic
teorlje (2006). To je spodbudllo Althusserja, kl je ob tem kon- (1975). spomnimo se tudi Althusserjeve
ceptu razvll zajeten del svoje mlsll. Poznl kapltallzem namreč famozne teze, da »nikoli ne pride do os-
temeljno določajo ravno reproduktlvnl mehanlzml, prav njlhova amljene ure zadnje instance« (2005:113).
struktura ln delovanje zanlmata Althusserja skozl njegov celotnl To pa še ne pomeni, da lahko, kot to dela
postmodernistična interpretacija, kar opus. V prvem delu prlspevka bomo obdelall njegove elemente r , . . . .rji-
odpravimo (ekonomsko) produkcijo.
za splošno teorijo reprodukclje, medtem ko bomo v drugem delu očrtall elemente reglonalne teorlje reprodukclje, tj. prava.
V očeh Althusserja se produkclja, preclzneje produkcljskl načln v nekl družbl (produk-cljske slle ln produkcljska razmerja), neločljlvo povezuje z reprodukcljo. V prvem koraku gre za reprodukcljo produkcljsklh razmerij. Slednja je temeljnl družbenl proces, kl nenehno vzpostavlja ln ohranja temeljna razmerja v kapltallzmu, kl so produkcljska razmerja. Že Marx se je zavedal, da za delovanje kapltallstlčnega načlna produkclje ne zadošča le prazno vrtenje ekonomske mašlnerlje, produclranje blaga ln prilaščanje presežne vrednostl. Perpetulranje razrednega gospostva ln načelo eksploataclje nujno vključuje reprodukcljo. Tako je reprodukclja ključno vprašanje današnje teorlje ln kot nekje opozarja Althusser, bl lgnorlranje te teme peljalo tudl v hude polltlčne napake.3
A kaj je pripeljalo Althusserja do ugotovltve, da je Marxovo umevanje omejeno? All Althusserjevo odkritje res pomenl preobrnltev razmerja med produkcljo (prlmarnlm, zadnjo lnstanco) ln reprodukcljo (sekundarnlm)?4 Althusserjev ln seveda tudl naš čas se razllkujeta
5	Glej WaNerstein (1979), Arrighi (1994).
6	Tako David Harvey ugotavlja, da je
mancehsterski tip kapitalizma šele zdaj	od Marxovega. Nedvomno bi se lahko ¡¡trmjah s tovilmmi
globalni fenomen in upej ^rste proti	trditvami, da globalizacija ni nič novega, da je svetovni kapita-
|ndiji in Kitajski.... (2000). Midi je	listični sistem »globalen« že od samega začetka5, ali pa da zna-
regija v Franciji.	čilnosti manchesterskega tipa industrijskega kapitalizma6 sedaj
7	Nekaj predstavnikov postfordizma je	krasijo šanghajske tovarne ... A vendarle razvoj kapitalistične
znanih tudi pri nas: Negri, Bologna, Virno	re/produkcije zadobiva nove oblike; narava samega produk-
... veliko se jih zbira okoli revije Mul-	■ ■ i ■■ i ■■ i- ■ ■ i
. . „ '. .„ , .. ,.	cijskega procesa se v razvitem kapitalizmu spreminja, vloga
titudes. Za sintetičen pregled teorij, ki	i i •• -i ■ i i v v n i ■
mislijo prehod iz fordizma v postfordizem reprodukcije pa prihaja vedno bolj v ospredje. Poskusimo
(postfordisti, regulacionisti in svetovno-	torej skicirati odgovor, ki nam bo pomagal abstrahirati vlogo
sistemske študije), glej Močnik (2006:	reprodukcije.
127-142).	V vedno bolj subtilnem in perfidnem razvoju kapitalizma -
8	Glej Negri in Hardt Imperij (2003).	nekateri ta sistem danes imenujejo postfordizem7ali kognitivni
9	Ta termin in sam vzpon menedžmenta	kapitalizem - je reprodukcija prevzela ključno vl°g°, pravza-je že leta 1941 opisal James Burnham v	prav moramo ob analizi premen v kapitalističnem produkcij-svoji knjigi The Menagerial Revolution	skem načinu gledati predvsem inovacije v reprodukciji. Lahko (1973).	bi rekli celo takole: medtem ko se je na eni strani produkcija
(industrija, kmetijstvo in še katere od primarnih in sekundarnih panog) »premestila« v nerazvite dele sveta (kjer še lahko poteka realna subsupmcija,8) pa se je v razvitem svetu produkcija 'premestila in zgostila' v sferi reprodukcije. Razložimo to navidezno paradoksno trditev. Sfera reprodukcije je bila (namreč) v Marxovih časih omejena le na »privatno« sfero, kjer si je večji del prebivalstva (to so bili konec 19. stoletja delavci in kmetje, ki pa so bili vpeti v predkapitalistične družbene odnose) izključno in mukoma (lakota, bolezni, zgodnje smrti ... ) zagotavljal lastne eksistenčne pogoje. Manj kot pol stoletja pozneje pa je ta sfera postala izjemno pomembno področje za sam produkcijski proces. Ta prehod v »razširjeno« reprodukcijo je omogočila predvsem strukturna sprememba v samem osrčju sistema. Ta sprememba je bilo rojstvo socialne države. Slednjo lahko vidimo kot obrambo pred širjenjem socializma in kot rezultat delavskega razrednega boja na Zahodu, njena institucionalizacija pa je pomenila ureditev kolektivnega razmerja med delom in kapitalom, ki nato traja nekje do 70. letih 20. stoletja. Izboljšale so se delovne razmere, povečala se je kupna moč delavskega razreda: množični producenti so postali množični porabniki. Kar na lepem je postal pomemben prosti čas, vsakdanje življenje ni bilo le preživetje, temveč so to tudi hobiji oziroma interesi, (politični), udejstvovanje in razvedrilo, ki ga je začel kolonizirati kapital. A ta pravljica, zapisana v obliki kolektivne delovne pogodbe, ki jo je pripovedovala otrokom kapitala in dela država, ni trajala dolgo.
Že v 70. letih se je z menedžersko revolucijo9 - s pohodom neoliberalizma in samoupravljanja - začel spreminjati tudi temeljni odnos med kapitalom in delom. Medtem ko je bil prej ključni odnos ravno lastninski odnos - lastnina nad produkcijskimi sredstvi je tista, ki po Marxu ločuje dva razreda: razred kapitalistov in razred delavcev -, se je zdaj v organizacijo produkcijskega procesa vrinil, celo ključno vrinil, še menedžerski razred, ki upravlja lastnino in dobiček. Poleg vprašanja, kako proizvesti presežno vrednost, se menedžerji ukvarjajo z vprašanjem, kako ustvarjati »še več« že dosežene presežne vrednosti. Zanje torej ni toliko pomembno vprašanje lastništva, a vendarle bijejo boj s kapitalisti (vprašanje delnic ipd.) na eni strani in delavci (stopnje in diverzifiakcija eksploatacije) na drugi. S strani kapitala se torej menedžerji sprašujejo, kako oplajati, napihniti vrednost (razvoj kreativnega računovodstva, imperativa finančnega trga, delnic, privatizacija javnih storitev ... ) - pravzaprav so
10 Svetovnosistemske študije iščejo ob vsakem zatonu cikla - zdaj smo v fazi
postali novodobni alkimisti, ki proizvajajo vrednost iz »niča«.	konca ameriške hegemonije - novo povem . -ji i v • • v ii ■ i w .■	zavo državne organizacije in kapitala, a Na strani dela pa poskusajo iznajti načine, kako izboljšati . „. & ' . ... . ...... /ii i i ■ ■ i i ■ i i	se morda večja »nevarnost« kot kitajska
produkcijski proces (kako skrbeti za čim boljse delovno ozra-	hegemonija prikazuje Evropska unija.
čje, vzdušje, za prijateljske odnose), kako ustvariti logotip	EU kot naddržavna institucija skrbi za
produkta, analizirajo krog potrošnikov ... Če poenostavimo:	nemoten ekonomski proces, hkrati pa
menedžerji maksimizirajo eksploatacijo delavcev, hkrati pa	zagotavlja prepotrebna varovala za »monitoring« trga dela, kapitala in storitev. EU odtegujejo del presežne vrednosti kapitalistom. S tem posegajo .. D . r „. . ... ..
& ' ' r	r	razvija gromozansko omrežje institucij,
v kapitalistično produkcijsko razmerje. Poleg teh sprememb	kjer potekajo lobistični boji za razdelitev v razrednem gospostvu (razredni boj kapitalističnega razreda)	in organizacijo različnih področij. Lahko imamo na delu še strukturne spremembe v samih ekonomskih	bi postavili tezo da je EU pm gbtdrn dejavnostih. Prišlo je do kapitalske »kolonizacije« vsakdanjega	projekt menedžerskega razreda. življenja in diverzifikacije storitev, ki gre z roko v roki z neneh- 11 Seveda je Althusserjeva ost namenjenim iskanjem (osebne) sreče in možnostjo svobodne izbire, se	na na »hegeljansko« razumevanje zgo-
■ i i ^ -u ■ j v -i ■ i i v] -i ■	.■ i ■ v	dovine pri Marxu. Proti enotnosti dvojca
pravi takšnih in drugačnih ideoloških imperativov, ki prežijo
produkcijska razmerja in produkcijske
na »domorodce« poznega kapitalizma. Tako njihov boj ni le	sile, kjer sile determinirajo rezultat, se
izključno ekonomski, pač pa se je dodobra razširil tako v poli-	Althusser odloči za primat prakse in za
tično kot v ideološko sfero.10	vztrajanje pri konceptu razrednega boja.
Različne ekonomske teorije bi za ključno pogonsko »silo«	Ta zastavek seveda °dločiln° spremeni
i-i i ,. ■■■	■ -Iii i ■■ t	■	tako koceptualizacijo teorije politike kot
razglasile robotizacijo in razvoj novih tehnologij. To pomeni,
tudi teorije zgodovine. da stojijo na stališču primata produkcijskih sil in zapadejo v 12
ekonomizem. A če je kje lekcija, ki nam jo je podal Althusser, Za zanimiv pregled govora kot ključ, ., . ,	. ,.v , ,	. ,.v	nega investicijskega sredstva glej Virno
je ravno v preobrnitvi »humanističnega/ekonomističnega«	Sl0unjca mnoštua (2003). branja Marxa - torej, gre za branje, ki daje primat produkcij- 13	.	.
skim razmerjem in ne produkcijskim silam.11 Kot eno ključnih	,. Med storitve spadajo tako različna
...... , .. . ' .	dela, kot so popravila produktov ali
»investicijskih« področij je treba p°kg famoznega upravljanja	gostinstvo, pa svetovanje, trženje, razvoj,
in organiziranja (produkcijskih razmerij in procesa) obrav- terapije, zabava, tehnike gospostva,
navati govor12 oziroma komunikacijo na splošno, ki postaja	mediji in raziskovanje. Gre za proces
ključen dejavnik v proizvajanju presežne vrednosti. Nekoč je	transformacije dela kjer pa ne privolimo
v termin »nematerialno« delo, temveč se imel delavec na voljo roke kot ključno dimenzijo pri razpola-	,	., ..
'	'	1 r r	zavzemamo za drugačen pridevnik, npr.
ganju svoje delovne zmožnosti. Ravno prek svojega fizičnega	kognitivno ali intelektualno delo.
dela je namreč ustvarjal presežno vrednost. V nasprotju s tem	14 .
, v . , ,	, .	,	,	Seveda je to analizo premene treba
pa današnje delavstvo - »kognitariat« - uporablja predvsem	vzeti v tendenčnem smislu. Dominantna
govorno zmožnost, ki se nato uveriži na različne načine. Vsi	produkcija na svetu je še vedno industrij-
ti procesi, nove dimezije delovne zmožnosti, so uveriženi	ska in fordistična (farmacevtska, naftna
v mrežo terciarnega sektorja, ki se že desetletja vzpenja: od	in vojaška), a v samem produkcijskem
najrazličnejših storitev13 (pravnih, političnih, ekonomskih,	procesu v razvoju kapitalizma smo priča
tendencam, ki so navrtale klasično teorijo
kulturnih) do upravljanja t.i. človeškega in drugega kapitala.	produkcije kot tudi same ekonomske
Terciarni sektor - sektor storitev - je postal poglavitni sektor	prakse, se pravi razvoju same material-
kapitalističnega načina produkcije v razvitem svetu. Seveda ne	ne realnosti, ob katero trči ekonomska
gre več za produkcijo v klasičnem pomenu besede (industrij- teorija.
ski kapital), producirajo se drugačni tipi materiala (seveda je
delo še vedno materialno, tudi intelektualno delo rezultuira v
knjigah, včasih pa celo v revijah). Res pa je, da gre za prevlado
finančnega in »storitvenega« kapitala.14 Medtem ko je Marx govoril o ključni vlogi produkcije, je danes ključno vlogo treba dodeliti reprodukciji.
15 Seveda so se z državo in pravom ukvarjale nekatere marksistične teorije, a
so v glavnem ostale na margini.	Že iz te ekspeditivne in tendenčne analize premen
poznega kapitalizma je jasno, da sfera reprodukcije zajema zelo heterogene elemente, ki dodatno zapletajo opredelitev tega področja. Poskušali smo narediti razvidno dejstvo, da je reprodukcija postala zastavek tako ekonomskega kot političnega in ideološkega razrednega boja. A vendarle moramo na tej točki ločiti med dvema temeljnima principoma konstitucije družbenega. Na razredni boj lahko gledamo iz več perspektiv. Če smo poskušali poleg dvojiške sheme »delo in kapital« uvesti še stran menedžmenta, moramo opozoriti na še eno, bolj politično, repro-duktivno razsežnost. Razredni boj klasično enačimo z načelom eksploatacije, se pravi načinom prilaščanja presežne vrednosti s strani kapitala. Ta razredni boj pripada sferi produkcije. V nasprotju s tem obstaja tudi drugo načelo, ki so ga marksizmi nemalokrat izključili iz svoje analize in ki ga imenujemo načelo dominacije oziroma gospostva (glej tudi Wolf: v tisku). To načelo dominacije je neločljivo povezano s sfero reprodukcije. Če v zahodnem kapitalizmu obstaja načelo eksploatacije, to ne pomeni, da vladajoči razredi izvajajo simetrično dominacijo nad vladanimi. Načelo dominacije je izjemno kompleksen pojem in zadeva tako analizo ideologij kot državnih apratov oziroma, kot bi rekel Foucault, oblasti. A vendarle bi se zelo motili, če bi to sfero reprodukcije reducirali na polje političnega. In tu se briljanca Althusserja zopet izkaže: njegova natančna določitev reprodukcije kaže na heterogene mehanizme in načine, kako gospostvo deluje na več področjih.
Tri področja reprodukcije
Althusser razdeli polje reprodukcije na tri ključna področja, in sicer na državo, ideologijo in pravo (1995: 85). Tako se mu uspe odmakniti od klasične marksistične topike baze in nadzidave. Pri Marxu in zgodnjem Althusserju nadzidava zadeva dve ravni, pravno-politično (Pravo in Država) in ideološko. Takrat Althusser sicer v to prostorsko metaforo uvede (glej 1975 in 2005) distinkcijo med tema ravnema; pravno-politična nadzidava je namreč učinkovitejša kot ideološka (a tudi slednja ima moč vzvratnega delovanja). Kot pravi samokritično Althusser, je njegova teorija ostala na ravni »deskripcije« (1995: 84).
Iz te samokritike se zdaj Althusser postavi na stališče reprodukcije, kar lahko med drugim imenujemo tudi Althusserjev prelom. Drugič, Althusser podvomi o enotnosti prava in politike. Svojo analizo namreč začne z vprašanjem: Kaj je pravo, kaj je država in kaj je ideologija? Na prvi pogled se zdi, kot da jasna klasifikacija podeljuje tem področjem avtonomijo in da se je Althusser nazadnje ujel v »liberalno« past avtonomije področij, ki naj bi jo sam kritiziral. A to izhodišče, ki začrta in podeljuje relativno avtonomijo vsakemu od teh področij, je vendarle nujno, če se hoče otresti tako prostorske metafore na eni strani kot dozdevne enotnosti področja nadzidave na drugi. Njegov korak je nujen, če hoče prestopiti z ravni deskripcije na nivo teorije. Šele v soočenju dveh teoretsko-ideoloških pozicij, marksistične in liberalne, je bil mogoč njegov prelom. Althusserjeva gesta je usmerjena k omejitvi Marxove pa tudi marksistične teorije, ki ne razvija ne teorije države ne teorije prava.15 Tako zaradi spremljajočih prevedenih Althusserjevih tekstov v tem zborniku ČKZ kot tudi zaradi podhranjenosti tega področja v althusserjanski teoriji smo se odločili za kratek očrt njegove teorije prava.
16 Althusser v razumevanje teorije ideologije vnese ključno dimenzijo ne. .	.	..	zavednega: ideologija so prakse, prakse,
Očrt Althusserjeve teorije prava	ki pa so za (ideološki) subjekt večinoma
.... .. ...	. ..	. . .. .	nezavedne, nevidne... Čeprav je pravna
Ker )e vellko Althusser|evlh razmisl)an) ostalo v nJegovlh zapi-	ideologija po Althusserju konstitutiv-
skih, katerih del je bil objavljen šele posthumno, je bilo doslej	na samemu pravu, pa je postavitev,
pravu namenjeno malo pozornosti. Pravo je danes tista ključna	izhodišče pravnega subjekta, subjekta,
družbena vez, ki povezuje našo »civilizirano«, »postmoralno« izpostavljeno drugim mehanizmom in
drugemu polju, ki je seveda z ideologijo družbo, vez, na ozadju katere delujejo družbeni procesi in na .c„ , , t, •,,• '	'	11	r	v specifičnem odnosu, kot bomo videli
kateri so urejena družbena razmerja. Po Althusserju je pravo	pozneje. Za nekaj več o razmerju prava
ideološka forma posplošene tržne ekonomije, pravna ideolo-	in subjekta glej tekst Mirta Komela v
gija pa je tista, ki je konstitutivna razredni buržoazni družbi.	pričujočem zborniku.
Poudarek je seveda na tezi, da je pravo praksa (pravne proce-	17 Vsako delovanje (praksa) se samou-
dure, sklop institucij, ideologije). Althusserju pri raziskovanju	mevno izvaja na obzorju juridične ideo-
reprodukcije nikakor ni šlo izključno za tematizacijo ideologi-	logije, pa četudi je navidezno usmerjeno
je in ideološkega subjekta, marveč tudi za mišljenje subjekta, proti pravu. Althusserjeva gesta je v tem, .	i ■■ i	i ■ ■■ »i i	w -i da pokaže, da tako pravo kot razredni
ki je osredn)l element v procesu konstitucije Moderne. Meril odnosi ne izginejo v fazi socialistične
je na pravni subjekt, ki ga določa buržoazno pravo oziroma tranzicije.
pravni sistem z vsem, kar mu pritiče. Gre seveda za temeljno
pravno fikcijo, ki je notranja pravu. Althusserju torej ne gre
samo za to, da bi bil ključna in končna predpostavka ob razumevanju ideologije nezavedni subjekt,16 ampak mu gre hkrati še za opredelitev drugega subjekta, pravnega subjekta, prek katerega in v katerem se oblikuje posebna družbena vez. Ta družbena vez obarva vse druge ideologije in postane »konsenzualna« in konstitutivna vez moderne družbe.17 Med mestoma ideološkega in pravnega subjekta ni lahkega prehoda, med njima obstaja razmik, luknja: sta ireduktibilna drug na drugega. Pravna vez ne meri izključno na intersubjektivnost, njena vloga je v izvajanju reprodukcije na makroravni. Seveda gre pri pravu za urejanje medčloveških razmerij, a vendarle gre za neko razširjeno vrsto intersubjektivnosti. Medtem ko lahko ideološki (nezavedni) subjekt analiziramo s pomočjo psihoanalitskega konceptualnega aparata (ideološki mehanizmi zgostitve, premestitve, sekundarna obdelava; identifikacija, transfer, fantazma ...), pa, nasprotno, obdelava pravnega subjekta zahteva drugačno analizo. Pri slednjem imamo opravka z drugačnimi »reproduktivnimi« mehanizmi - s stranjo reprodukcije, ki jo/jih v »zadnji instanci« določa razredni boj (in ne recimo spolna razlika). Katere so torej značilnosti prava, ki pravo šele vzpostavljajo kot avtonomno področje s svojo (notranjo) logiko?
Značilnosti »buržoaznega prava«
Buržoazno pravo je že v izhodišču univerzalno pravo, ki naj bi zajemalo vse, tako družbene prakse kot vse posameznike, ki so subjekti prava. Pozneje postane pravni subjekt tudi korpora-cija. Tako pogoj za pravni subjekt ni več status fizične osebe. Pravo je obenem necelo, saj se človeška (in druga) razmerja nenehno spreminjajo. Tako mora ostati inkluzivno, dojemljivo za nenehne popravke in širjenje na področja, ki niso nujno strogo »človeška«. Na tem mejnem »človeškem« področju delujejo »siva« področja prava, ki obravnavajo tujce, begunce, »ilegalne« imigrante, živali in podobna bitja. Na drugi strani pa imamo prisotnost korporacije kot enakovrednega pravnega subjekta. Poleg same univerzalnosti prava velja posebej poudariti še
dve značilnosti: formalnost in abstraktnost prava, ki sta hkrati tudi ključni operaciji, ki sta na delu pri pravni praksi.
Prva značilnost je formalizem prava: pravo regulira kapitalistična razmerja in zagotavlja formalni nivo vseh pogodb. Althusser pokaže na mesto, kjer se vzpostavi univerzalnost buržoaznega prava. Vzpostavi se prek temeljne izključitve, t.j. izključitve produkcijskih odnosov oziroma kot pravi Althusser, se formalizem prava aplicira na določene vsebine, ki so odsotne iz samega Prava: »Te vsebine so produkcijski odnosi in njihovi učinki« (1995: 90 [glej tudi prevod »Pravo« v pričujočem zborniku]). Ta formalnost se po Althusserju nanaša na naslednji dve točki:
1.	Pravo obstaja samo v funkciji obstoječih produkcijskih razmerij.
2.	Pravo nima forme Prava, torej sistematične formalnosti, razen če so produkcijska razmerja, v funkciji katerih obstaja, v celoti odsotna iz samega Prava ... pravo »izraža« produkcijska razmerja
tako, da tega ne omenja znotraj svojega sistema pravil, ampak jih odstranjuje.« (ibid.) Druga značilnost prava je njegova abstraktnost. Znano je, da pravo ni vezano ne na posebno mesto ne na poseben status individua, ki bi mu pripadale določene pravice oziroma privilegiji. Pred zakonom so vsi enaki, vsi individui so enaki in svobodni - v nasprotju s časom fevdalizma, ko je bila neenakost naravno dejstvo. Neenakost je bila prepoznana in institucionalizirana v medosebnih razmerjih - statusih (osebna odvisnost fevdalec-tlačan). V osrčju meščanskega prava stoji abstraktni individuum, ki je iztrgan iz vseh družbenih vezi. Kakšna ironija! Individuum je v pravni imaginarij umeščen kot iztrgan od vsega in ravno prek te vključitve v pravo - kot izoliran abstrakten individuum - postane ta umestitev še kako vpletena v družbeno vez, lahko bi rekli, da gre za določajočo umeščenost. V ozadju je seveda liberalno-ideološko umevanje družbe, ki naj bi bila sestavljena iz atomiziranih individuumov. Le-ta se potem lahkotno preslika v pravno konstrukcijo. Buržoazno pravo pa postane univerzalno v trenutku, ko imamo v »sistemu« (univerzalno) pravno osebo, ki nastopa kot svoboden subjekt, ki je zmožen sklepati (enakopravno) pogodbe. To je ta famozna enakost pred zakonom! In seveda je v tem pogledu glavna kvaliteta prava kakopak sama abstrakcija:
»Videli smo, da formalnost in univerzalnost nista mogoči razen pod pogojem, da je pravo abstraktno, kar pomeni, da dejansko abstrahira vso vsebino, in da je ta abstrakcija celotne vsebine konkreten pogoj učinkovitosti prava nad svojo vsebino, na isto vsebino, ki jo nujno abstrahira.« (1995: 201 [glej prevod v pričujočem zborniku »Ponovno o pravu...«])
Kot pravi Althusser, je vsaka abstrakcija določena. In sicer abstraktnost prava v naših družbah določajo kapitalistična produkcijska razmerja - ravno tista razmerja, ki so odsotna iz samega prava! Konkretno pa se problem vrti okoli (vprašanja) temeljne ločitve1 ki jo pravo uspešno maskira (za silo jo poimenujmo slepa pega prava). Lahko bi rekli: pravo je univerzalno in nevtralno, enako za vse, ki jih zadeva. A z izključitvijo načela eksploatacije, ki je glavna podstat produkcijskih razmerij, seveda pravo izključi neko neenakost, jo prikrije. Konkretno to pomeni, da je ločitev na delavca in na kapitalista »nevidna« in ravno pravo je tisto, ki ureja ta odnos; ureja ga tako, da ga izključuje. Pred zakonom so namreč vsi enaki, svobodno sklepanje pogodb vseh udeležencev je zagotovljeno, seveda vseh, ki so tretirani kot pravni subjekti,19
Zahvala za uvid v osrednjost mehanizma abstrakcije pri pravu gre predavanju Rastka Močnika na Epistomologiji huma-nistike in družboslovja 4.4. 2007 (FF). 19
Althusser razvija predvsem ekonomsko in ideološko investicijo prava, ki pa ji moramo dodati tudi politično investicijo v golo življenje. Kako se današnja suverena oblast tako prek prava, medicine, tehnologij in oblasti na splošno investira ravno v golo življenje, je odlično tematiziral Agamben (2004). Določitev, kdo je pravni subjekt, se zdi ena osrednjih točk vsakokratne razprave; Agamben to logiko preobrne in gradi svojo teorijo ravno na primeru »vključujoče izključitve«, prek mejnega primera. Današnji imigrant ali begunec sta tako paradigmatksa primera Moderne kot taborišča.
Na tem mestu si bomo dovolili manjšo rektifikacijo Althusserjeve teze. Seveda so produkcijska razmerja še vedno odsotna iz samega prava, a, kot smo ugotovili zgoraj, današnja ločitev (razmerje med delom in kapitalom) ni več tista, ki naddoloča (re)produkcijski način poznega kapitalizma. Glavna ločitev [Trennung] poteka po drugi črti in v postfordizmu slednje ne pomeni več lastništva nad produkcijskimi sredstvi, temveč njihovo upravljanje. Z drugimi besedami, menedžer-ska revolucija, ki se je zgodila v 70. letih 20. stoletja, je imela dolgoročne učinke tako na sam produkcijski način kot tudi na pravo ter ideološke in politične prakse. Zanimivo interpretacijo menedžerskega vzpona in tipa fleksibilne osebnosti (fleksibilnega kapitalizma) je podal Brian Holmes (2005). Če malce poenostavimo Holmesov argument, lahko rečemo, da je mene-džerska revolucija nastala kot odgovor na maj 1968. Spomnimo se ključnih zahtev iz tistih časov: zahteva po odpravi rigidnih hierarhij, demokratizaciji podjetij in večji fleksibilnosti samega delovnega procesa. Te zahteve so bile po svoje - »znotraj« kapitalizma - uslišane: kritika je bila kooptirana, ekonomski sistem je postal fleksibilnejši.20 Na neki makroravni je prišlo do premika od koncentracije kapitala (lastništva) k razdrobljenosti (subtracting, outsourcing),21 od sfere produkcije (selitev proizvodnje v Tretji svet) k čedalje večji vlogi vodenja podjetja (tehnike vladanja oziroma uvedba novih odnosov v podjetju: družinskost, pozitivno mišljenje, evalvacije ...) in k sferi cirkulacije (logistika, plasiranje blaga, analiza potrošnikov ...).
A medtem ko so se te strukturne spremembe začele na Zahodu v 70. letih, bi lahko rekli, da so se v socialističnem taboru dogajale že prej. Socialistične države namreč niso poznale zasebne lastnine, saj so imele državno in družbeno lastnino. Kje je torej potekal boj, če ni bilo ne ločitve (delo in kapital v klasičnem pomenu besede) ne zasebne lastnine? Res je, da delavci niso imeli v rokah lastnih proizvajalnih sredstev, a prav tako jih ni imela partija. V socialističnih državah je prišlo do »premestitve« temeljne ločitve in razrednega boja: upravljanje lastnine so začeli prakticirati že dolgo pred Zahodom. Ključna točka je bila torej upravljanje in organiziranje tega upravljanja. In kdo ve, ali se niso menedžerji učili ravno od tehnokratov?!
Kaj nam ta ločitev pove za razredni boj v socializmu? Omejimo se na primer Jugoslavije, kjer se je boj dogajal v vladajočem razredu (slednjega ne moremo označiti za kapitalistični razred), konkretno je razredni boj potekal med tehnokrati (znanstvena inteligenca, tehnični kadri ...) in birokrati (partijska nomenklatura).22 Glavni spopad ni potekal - kot nas poskušajo prepričati novodobni tehniki vladanja in revizije - na ravni partija in disidenti (disidenti kot reprezentant slovenskega naroda in nacionalne biti), temveč je potekal na ravni politično-ekonomskih elit, torej takratnega vladajočega razreda.23 Pravzaprav bi lahko rekli, da danes na svetovni ravni vlada podobna situacija. Tehnokrati, z drugim terminom, menedžerji, se borijo proti birokratom (politikom-upravljavcem, vsi hočejo postati dobri menedžerji!) in proti lastnikom kapitala - kapitalistom: priča smo kapitalističnemu razrednemu boju.24 Do
V nasprotju z Negrijem in Hardtom je ta interpretacija »pesimistična«, češ, da je kritika kooptirana - Holmes predstavlja le hrbtno stran teorije o imanenci multitude, ki bije dialektični boj z imperijem (kako paradoksno). Maj '68 je treba videti tudi s čisto političnega stališča -stališča politike, ki je pomenil novum v takratni situaciji.
21	To pa nikakor ne pomeni, da monopoli in koncentracija kapitala ne obstajajo več; prišlo je le do drugačne organiziranosti - tako so produkcijske enote povezane v širše, horizontalne mreže,
ki laže proizvajajo in se laže odzivajo na potrebe trga ... Delovanje kapitalistične produkcije je postalo kompleksnejše.
22	Za precizen in artikuliran pregled razrednega boja glej Kirn et al. (1985).
23	To seveda ne pomeni, da ni bilo ljudskega organiziranja, spomniti se je treba le študenstkih protestov v 70. letih ali novih družbenih gibanj v 80. letih.
24	Trenutno - razen poganjkov gibanja za pravično globalizacijo, ki preizkuša različne metode/načine organiziranja in povezovanja - ni nobenega subjekta, politične sile, ki bi vzpostavljala drugo fronto oziroma bila razredni boj in kapitalu stopila na prste. Najbolj organizirani protikapitaslitični upor je danes bržkone prisoten v Latinski Ameriki, kjer so na delu tako gibanja kot vladajoče komunistične skupine.
25	Zanimivo je, da se je v socialističnem pravu samoupravljanje v celoti tematizi-
rab, do zadnjega detajla (če odštejemo	kapitalistične sinteze ni prišlo le na Kitajskem, kjer se je vzpo-seveda dejstvo, kdo ga je izvajal oziroma	. -i . i i -.v ¡^-s, i ~i(\(\n\	i ^ . i-i ki. . . ' •	stavil turbokapitalizem (Zizek, 200/), ampak se toliko bolj v imel pri tem zadnjo besedo) - kar je	....... ...... r .. .
nasprotna operacija kot pri buržoaznem Jugoslaviji, ki je predhodnica m z^tara (samo)-upravljanja.
pravu.	Čeprav je imelo samoupravljanje tudi svoje emancipatorne
26	....	, ... . ,. . dimenzije, ni znalo zastavljene logike razviti do svojih skrajno-Althusser uvede razlikovanje med temi
pozicijami izjavljanja: pravno, pravno-	sti. Postal° je vladaj°ča ideologija, projekt, ki je M zastavljen
ideološko in moralno-ideološko na treh	»od zgoraj«,25 ki je zahteval malodane zverziranost v birokra-
različnih primerih. Glej (1"5: ibid. glej	ciji (kritiko te ideologije je izvedla malodane celotna kritična
pričujoči prevod).	teorija v 80. letih pri nas). Kljub spodletelosti in ignoriranju
27	Kot pravi Althusser, igra: »pravno-	nekaterih vprašanj (razrednega boja itd.) se temu konceptu ni
moralna ideologija (igra) odlo£ilno vl°g°	treba na hitro odpovedati. Če smo torej pokazali, da je temelj-v kapitalističnih družbenih formacijah in i v.	■ ■ ii-j.i-j.-v i vi i
. . „ . •-.,»,- i	na ločitev in organiziranost kapitalistične druzbe drugačna njeno izvrševanje, pravni ideološki aparat
Države, je specifični aparat, ki nadzidavo	od Marxovih ra^v pa je treba ugotoviti, kako to vphva na artikulira na bazi in v njej« (1995: 202;	pravo? glej še pričujoči prevod »Ponovno o pravu...«). To tezo bo treba še podrobneje raziskati.	Moralna ideologija kot nepogrešljivo
dopolnilo pravni ideologiji
Na tem mestu na to vprašanje še ne moremo odgovoriti, bomo pa vsaj delno pokazali nadaljnjo členitev prava po Althusserju, ki bo pomagalo misliti načine vpetosti prava v ideologijo: »Pravo je sestavljeno tako iz pravne ideologije kot iz svojega konstitutivnega dopolnila, to je moralne ideologije« 26 (1995: 98).
Pravo je torej podvojeno, celo potrojeno v samem izhodišču. Na eni strani imamo normalno prakso prava, se pravi procedure in zakonitosti, ki so lastne samemu pravnemu sistemu in bi jih lahko označili kot pravno prakso. Na drugi strani pa imamo pravno ideologijo, ki nujno proizvaja nekakšno oporo, spontano teorijo o samem pravu - pravzaprav šele pravna ideologija dodaja tisto gorivo, na katerem nato potekajo pravni procesi. Pri tej zadevi je spet zanimivo dejstvo, da pravo potrebuje še neko zunanjostl,27 in sicer moralno ideologijo kot konstitutivno dopolnilo prava (na ena področja, ideologije, intervenirajo oziroma jih naddoločajo neke druge ideologije - interferenčnost ideologij, ki niso vezane na svoje izvorno področje, zgostitve/premestitve). Z drugimi besedami, v pravu imamo vselej na delu neko moralno dopolnilo, ki ob pravni ideologiji (notranja podvojitev/dopolnilo) deluje kot zunanje dopolnilo. Kot da bi pravo in pravna ideologija potrebovala še dodatek, ki ju nujno prešije, se pravi neki dozde-vek, nekaj, kar naredi pravo še bolj univerzalno? Ta moralni dodatek je nepogrešljiv, saj brez njega pravo sploh ne more delovati. Oglejmo si konkreten primer moralne ideologije danes.
Da se prevladujoča oblika moralne ideologije nahaja v ideologiji človekovih pravic in v splošni (pravni) ideologiji individualizma (posameznik lahko počne, kar hoče), verjetno ni nič novega ali presentljivega. A vendarle - ali nimamo pred očmi v nebo vpijočega paradoksa? Medtem ko je na globalni ravni v teku čedalje hujše izkoriščanje (»manchesterski« tip kapitalizma se je preselil na Kitajsko in v Indijo), pa v zahodnem svetu takšen tip izkoriščanja postaja vedno bolj redek oziroma je vsaj »neviden«. Še več, mehanizmi izkoriščanja postajajo bolj perfidni in skriti. To zaostrovanje pogojev eksploatacije na globalni ravni pa spremljata proces in zagovor širjenja človekovih pravic, ki poziva k temu, da je vsak enak in svoboden. Gre za širjenje določenega koncepta prava, ki pa je le navidezno v protislovju z načelom
eksploatacije. Strateško dopolnilo tega koncepta prava je seveda zagovor človekovih pravic, ki ga srečamo na vsakem koraku.
Veliko teoretikov trdi, da je vladajoča ideologija prava ideologija človekovih pravic. S tem se do neke mere strinjam, a hkrati mislim, da je treba ločiti med ravnijo »zunaj-znotraj«. Ko predstavniki velesil govorijo o človekovih pravicah, jih uperjajo proti t.i. nedemokracijam, nestabilnim regijam. Evropska unija in ZDA sicer navzven zahtevajo preskripcijo spoštovanja človekovih pravic, vendar človekove pravice čedalje bolj postajajo mehanizem za disciplini-ranje in interveniranje na tujem (Irak, Iran, Latinska Amerika, Severna Koreja ...). Se pravi, moralna ideologija postaja res notranja samemu pravu - postaja normalna praksa. Ločitev med pravom in moralno ideologijo izgine in meje postajajo zabrisane. Problem se kaže tudi v določenem konceptu človekovih pravic, saj so slednje čedalje bolj omejene le na pravice do golega življenja. Kot da bi se v tej tehniki gospostva kazala stara suverena oblast, oblast nad življenjem in smrtjo. Tako kot se navzven kažejo človekove pravice kot golo življenje, bi lahko podobno dejali tudi za že omenjene primere znotraj razvitega sveta (imigranti, begunci...).
A vendarle bi težko zagovarjali tezo, da je vladajoča (moralna) ideologija znotraj Evropske unije, ZDA in takozvanega razvitega sveta, zagovor človekovih pravic. Seveda imajo nemalokrat voditelji držav na ustih formalne deklaracije človekovih pravic, a vendarle nas novodobne ideologije zagrabijo na nekem drugem področju. Gre za vsakdanje življenje, ki je eden ključnih biopolitičnih zastavkov oblasti. Če bi že imenovali glavni moralni ideologiji, ki sta podpora pravu, bi poudarili spoštovanje zakona (obligacija spoštovanja pogodb) in svobodo izbire (vsak posameznik si lahko izbere sebi primerno življenje; časovni menedžment: vsakdo je svojega časa kovač). V ospredju imamo individuuma kot potrošnika, ki poskuša najti različne načine za samouresničevanje. Seveda sta tako svoboda izbire kot tudi samo spoštovanje zakona že vnaprej določena, tista prva odločitev je bila že sprejeta brez nas, čeprav se jo vedno razglaša v našem imenu, za javno dobro, za varstvo potrošnikov in podobno. Strogo pravno gledano je ključno moralno dopolnilo vsebovano v pozivu k vesti, dolžnosti in spoštovanju zakona. Althusser nekje dobro pripomni: je že res, da obstaja veliko pravnih sporov, a večina ekonomskih postopkov poteka nemoteno, ker se pogodbe in pravila spoštujejo. In to ne zaradi teh pravil samih, temveč zato, ker ljudje verjamejo vanje. Verjetno se vsakdo spomni trenutka, ko hoče ali celo ukrade nekaj iz trgovine, bonbon, čokolado ali žvečilni gumi. Nato ga starši oštejejo, da se to ne dela. Zakaj pa ne, se sprašuje otrok. Odgovor se ponavadi glasi: »Zato, ker to ni lepo, ker to ni dostojno, ker se to ne dela ... «
Represija v pravu in pravni subjekt
Za Althusserjev očrt prava sta pomembni (vsaj) še dve točki, ki sta iz povedanega do neke mere razvidni, do neke mere pa ju moramo še razviti. Na eni strani Althusser misli notranjo povezavo med pravom in nasiljem, na drugi pa nakaže, da gre pri moralni (in pravni) ideologiji za področje, kjer poteka interpelacija, kjer pride do konstitucije ideološkega subjekta. Pravo se torej prepleta s področjema države in ideologije.
Pravno-moralna ideologija deluje kot predstavnik nasilja, če smo preciznejši, je predstavnik odsotnega nasilja, ki je odsotno iz prava, četudi Alhusser lucidno pristavi, da Civilnega prava brez Kazenskega prava ni. Policija oziroma represivni organi so izključeni iz samega prava: »Pravno-moralna ideologija torej zastopa mesto [tient lieu] žandarja, toda v tolikšni
28	Represija je že v izhodišču vključena v pravo. Pri Althusserju imamo vselej na delu dvojec ideologije in represije, ki je prav tako na delu v pravu. Ta ločnica je problematična in k njej se bomo vrnili
v sklepu. Lahko pa se vprašamo, koliko sploh obstaja pravo onstran svoje končne realizacije, se pravi represije? Poleg te zunanje instance lahko navedemo še primer represije, ki je notranji pravu. Poleg zunanjega »kaznovanja« je vselej prisotna tudi prevzgoja kot vsebinski moment, ki je notranji pravu (pravne ideologije, moralne ideologije), tako da se ločnica med represijo in samim pravom postavlja na novo. Represija ni nekaj, kar bi bilo pravu le zunanje, ampak je nekaj notranjega, kar se oglaša od znotraj. V osrčju samega prava imamo obscen element. A ne gre zgolj za preprosto topiko Svetega Pavla, ki prikazuje točko povezave med zakonom in grehom (željo): če imamo zakon, imamo tu že željo za njegovo prekršitev. Moramo še korak naprej, v smer Agambena, ki zločinca, prestopnika, izvržek, postavi kot konstitutivnega samemu pravu. Althusser sicer premestitev represije tematizira in umesti v moralno ideologijo, a se še vedno v zadnji instanci in ključno zanaša na razumevanje represije kot radikalne zunanjosti.
29
Žižek na številnih mestih razvija zanimivo tezo o diskrepanci med vednostjo in verjetjem, ki je ena ključnih dimenzij za delovanje današnje ideologije. Čeprav se subjekt zaveda, da je nekaj absurdno (vraževerje, božiček), se bo še vedno obnašal v skladu s tem, še vedno bo deloval, kot da to obstaja. Na ozadju te diskrepance bi veljalo misliti na razmerje med verjetjem in prakso.
meri, kolikor zastopa [njegovo] mesto, ni žandar.« (1995: 99; glej pričujoči prevod »Pravo«) Moralna ideologija je torej tenant-lieu policije. Zastopnik grožnje, nevidna grožnja v okviru pravnih praks. Če seveda ta nevidna grožnja ne zadošča (v večini primerov zadošča), potem sledi kazen, ki jo seveda izvrši represivni organ, ki ni več tako odsoten.28 Tukaj je očitna navezava na Lacana, kjer je celo samo besedišče identično (razprava o De Gaullu in francoskih diplomatih kot reprezen-tantih Francije), a svoje teze o represiji, odsotnosti represije in moči fiktivne grožnje ne razvija naprej. Tu nam priskoči na pomoč psihoanaliza, z Lacanom v prvi vrsti. S svojim spisom Kant s Sadom (1994) je namreč pokazal ravno na obscenost samega zakona, na temno nadjazovsko plat morale, ki subjektu nalaga največja odrekanja ali pač največje prilaščanje. Tu se poleg dialektike želje in zakona izrisuje še tretji termin, ki je ključen za razumevanje delovanja etike, gre seveda za etiko užitka. Zakaj si namreč ne bi vzeli za vodilo tudi najbolj perverzne fantazme? Kako je mogoče - kljub zavedanju o možnosti smrtne kazni - še vedno delovati kot serijski morilec? Represija sama ni nekaj zunanjega, temveč postane konstitutivni del vsake moralne ideologije; gre za nasilje, ki ga subjekt prizadeva samemu sebi, ko sledi takšnim in drugačnim zapovedim. Moralna ideologija je bržkone najučinkovitejša ravno takrat, ko si jo subjekt sam nalaga in ostane kot dober državljan. Najosnovnejši primer s ceste: ko se ponoči sprehajamo po mestu, zagledamo rdečo luč. Na cesti sicer ni nikogar, a vendarle bo marsikdo počakal na zeleno luč. Če smo štartali iz pozicije, da »represija« ni nekaj zunanjega, temveč nekaj, kar je subjektu notranjega, je treba pristaviti še dodatno tezo (da bo izveden dialektični obrat): v procesu ideologije ne gre za nek notranji glas,29 pač pa za neko verjetje v nekaj zunanjega. Althusser ima prav: seveda je tu prisotna tudi represivna instanca, a ta je že ponotranjena - v ozadju imamo malce bolj subtilen mehanizem.
Ta argument nas pripelje do druge teze: pri pravni in moralni ideologiji se dogaja ideološki proces; mehanizem interpelacije je vseskozi na delu. Pravo sestavlja kompleks institucij: sodstvo, komisije, pravniki, pisarne ... Vse te institucije imajo svoje lastne kodekse, pravila, ki se skozi procedure - prakso - uveljavljajo v realnem življenju ljudi. V teh institucijah in zunaj njih se proizvaja in prakticira pravna in moralna ideologija. V ospredju našega prispevka pa ni raziskovanje tega ideološkega subjekta, ampak osrednji pojem pravnega subjekta. Na področju prava imamo torej na delu realen ideološki subjekt, ki ga prečita pravna in moralna ideologija, na drugi strani pa ključno pravno fikcijo, tj. pravni subjekt. Na ravni družbe se ta podvojitev kaže že pri Marxu, pri njegovem Prispevku k židovskem vprašanju. Na eni strani imamo sfero države, sfero abstraktnega citoyena (državljana), na drugi strani pa področje civilne družbe, področje konkretnega buržuja. Ravno
Pravni subjekt se kaže kot polje v pravni strukturi (mesto, ki je fiksno) in
pravna konstrukcija, pravna praksa je tista, ki omogoči to loči- Preko njega se formulira in |egitimira raz, »i	i-	-ji"- í 11 i v.	r-i ■■ cep na izpraznjen (neoseben) subjekt in tev. Na ozadju pravne ideologije je potekla ločitev na hkcno r„. , ' , ..	..' . ..
r ... \ ' i ■ /ii /■ i i i na človeka. Dopolnilo moralne ideologije
citoyena (pravnega subjekta) in burzuja/delavca (ideološkega kaže na zagato prava, ki ne zna misliti subjekta). Pravni subjekt je subjekt, ki je odtrgan od družbenih »človeka«. vezi. Pravni subjekt je svoboden in enak, lahko sklepa pogodbe
in se jih mora nato držati. Jacques Bidet opozarja, da pri interpelaciji - mi dodajamo tudi pri konstituciji pravnega subjekta - ne gre za notranji glas, ki me interpelira, temveč za javni glas, ki je glas »moderne ustave in razglaša človekove pravice, ki vsakega individua postavlja kot svobodnoenak [librégal], suveren subjekt in subjekt suverenosti« (1995: 13). Vpis v to pravno strukturo, v pravni družbeni red, ni mogoč brez pravnega subjekta, ki venomer stoji kot prva in zadnja referenca v pogodbi (zakonu).
Tako moramo torej ločiti dva postopka, ki sta na delu pri pravu. Prvi zajema konstitucijo pravnega subjekta, ki je ključna fikcija30 (kamor se steka verjetje; subjekt, za katerega se predvideva, da verjame/spoštuje pravila?), ki je toliko star kot samo pravo, drugi postopek pa implicira vpetost ideološkega subjekta in delovanje ideologije. Gre torej za dva različna »subjekta«: na eni strani pravno fikcijo - pravni subjekt, ki je mogoč le znotraj pravne strukture (njenih institucij, praks), tu ni mogoča improvizacija. Pravo je univerzalno in formalen sistem pravil, kjer je vse določeno. V samo pravo so vgrajene tudi varovalke, ki preprečijo kratek stik, preprečijo, da bi pravni subjekt padel iz strukture (ravno tu se drugače pri psihoanalizi začne subjekt), če ne določa vsega, pač prepusti sodni praksi, da upošteva načelo pravičnosti in načelo inkluzivnosti (vključevanje novih primerov, ki se nato formalizirajo v pravu). Kot smo pokazali, so pri pravu na delu druge značilnosti/mehanizmi kot pri sami ideologiji. Na tej drugi strani pa imamo »realni« subjekt, ki ga determinirajo različne ideologije. Slednji proces se ne dogaja izključno znotraj pravnega ideološkega aparata - ne gre torej le za konkretne podpise pogodb, obiske sodišč, plačevanje kazni ... Sledeč Althusserju je moralna ideologija nepogrešljivi dodatek prava: le-ta pa se izvaja zlasti znotraj družinskega ideološkega aparata, pozneje pa tudi v šoli in medijih. Vidimo torej, da pravo in pravna ideologija zapuščata okvire lastnega področja ter odločilno prečita druge ideološke aparate države.
Althusserjeva operacija podvojitve
Operacija podvojitve pri Althusserju nastane že v njegovem razumevanju države in aparatov države: na eni strani represija (RAD), na drugi strani ideologija (IAD). Področje prava ni izjema: »represija« naj bi bila sicer iz prava odsotna, a ob plačevanju kazni (materialna odgovornost) in ob kazenski odgovornosti (sistem policije, zaporov), se represivne institucije takoj vključijo v normalno delovanje pravnega sistema. Na drugi strani pa imamo pravno in moralno ideologijo, ki dajeta potrebno vez, da pravo sploh deluje. Zakaj pravu niso dovolj le zakoni in pravni postopki? Zdi se, da Althusserju ta podvojitev pomeni zagato, saj nikakor ne more pobegniti iz dualne logike. Kako rešuje ta temeljni problem ločitve na represijo in ideologijo? Poskuša ga rešiti tako, da uvede v logiko aparatov (naddoločitev - z represijo) hegemonijo. Znotraj ideoloških aparatov države (IAD) je ideologija tista, ki je dominantna, medtem ko pri RAD prevladuje represija. Na obeh področjih sta torej prisotni tako represija kot ideologija. Nekaj podobnega je tudi na področju prava. Po eni strani imamo v ozadju represijo, ki garantira (v zadnji instanci) nemoten potek pravnih postopkov, po drugi pa imamo dominantno,
31	V tem je tudi problem njegove zastavitve - skrita predpostavka je namreč ta, da je v ozadju vsega, v zadnji instanci, represija, ki vse omogoča. Represija je nekakšna baza (s), determinanta za ideologijo (ss) za reprodukcijo. Ideologija pa je v reprodukciji (in v superstrukturi) dominanta. Torej, vsem področjem reprodukcije je notranji razcep/podvojitev, ki ga zasledimo tudi pri Althusserjevem tekstu o ideoloških aparatih države (2000). To odpira še eno althusserjansko problematiko: dominanta in determinanta, ki jo puščamo ob strani.
32	Kvečjemu lahko le podamo očrt mogočega branja s pomočjo artiku-lacije. Na nekem drugem mestu bomo poskušali razviti, kako deluje vsak element (ideologija, pravo, država) z drugim v reprodukciji in kako vsak od teh vpliva oziroma kako se kaže v produkciji.
33
Res je, da po svetu obstajajo različni pravni okviri, v katerih je okolje za kapital primernejše. (Prvotna) akumulacija malo-dane povsod poteka s pomočjo (državne ali zasebne) represije, ki se poveže z določeno ekonomsko organizacijo. Pravo pride šele pozneje.
ključno ravno moralno dopolnilo, ki pomeni odsotnost represije.31 Kot smo poskušali pokazati. se ravno na podagi lahko izvajajo najbolj represivni mehanizmi za individue ...Ta ugotovitev nas pelje v smer, ki poskuša navrtati shemo zunanjosti (represije) in ideologije (notranjosti) prava.
Sklep
Pravzaprav v našem prispevku nismo ponudili nadgradnje32 Althusserjeve teorije, le dosledno smo se držali njegovega navodila »postaviti se na stališče reprodukcije« in vzeli drugi vhod v njegovo teorijo. Poskušali smo izvesti vsaj eno minimalno teoretsko operacijo: šlo nam je za umestitev prava v sfero reprodukcije, v njegovo sočasno zamejitev in prepletenost z drugimi področji reprodukcije. Zdaj lahko končno odgovorimo na vprašanje: Kaj dela pravo univerzalno in avtonomno? Althusser je tu ostal zvest strukturalistični operaciji, ki univerzalnost (polja) izvede tako, da en element izključi oziroma ga naredi odsotnega. Pravo se bojuje za svojo lastno avtonomijo vsaj s tremi različnimi področji, ki pa so v njem vendarle prisotna in ne nazadnje omogočajo vzpostavitev prava kot prava. Prvo je področje baze, se pravi kapitalistični produkcijski način. Kot smo videli, Althusser ugotavlja, da so produkcijska razmerja iz prava odsotna. A vendarle ravno ta produkcijska razmerja določajo abstrakcije, ki jih izvaja pravo. Pravo prav tako formalno uravna vse ekonomske procese, podaja glavno vezivo in je garant za nemoten potek kapitalistične produkcije, menjave, cirkulacije.33 Naslednje področje je represija, ki je vsaj navidezno odsotna. Represija je sicer eden ključnih momentov/aparat (monopol nad legitimno prisilo - država) političnega področja. Če se želi pravo vzpostaviti kot avtonomno področje, mora proizvajati lastne pogoje za delovanje. To mu uspeva s pomočjo pravne ideologije, hkrati pa potrebuje še en element - moralno ideologijo - ki je zastopnik represije. Althusserju uspe locirati nekonsistentnosti v samem osrčju prava. Slednje misli negativno - na način izključitev (produkcijska razmerja - navezava na ekonomijo) kot tudi pozitivno - na način strateškega dopolnila pravne ideologije in moralne ideologije (predstavnik represije - navezava na politiko). Pravo ima kljub tem prepletenostim še vedno svojo lastno logiko in svoje mehanizme. Še več, ravno pravna ideologija (ena od dimenzij samega prava) je ključna ideologija današnjega časa, je tista nevidna vez, ki je samoumevna, a v katero spontano verjamemo.