Cerkvene zadeve. Blagoslovljenje gimnazijske zastave. Vse šole in vsi zavodi širne avstrijske domovine so slovesno obhajali vladarsko petdesetletnieo presvitlega cesarja. Na izvanredno svečan način pa so praznovali ta pomenljivi dan dijaki c. kr. gimnazije v Mariboru. Takega dneva gimnazija morebiti še nikdar ni imela. Vsi mnogobrojni dijaki si ga bodo ohranili celo življenje v najprijetnejšem spominu. Bil je za nje dan posebnega veselja, a tudi dan njihove velike časti. Da bi tem slovesnejSe proslavili letošnja dva jubileja — papeževega in cesarjevega — so kupili dragoceno zastavo, katero so svojemu zavodu v trajen spomin darovali. Zastava je v istini krasna, mojstersko delo umetnika Vergerja v Lijonu in tukajšnih dobro znanih šolskih sester. Velja 315 goldinarjev. Iz svitlorudeče, težke svile je, ter ima na eni strani podobo presv. srca Jezusa, spodaj pa papežev grb; a na drugi strani je podoba sv. Alojzija in spodaj je avstrijski orel. Oba grba in podobi ste izdelani z dovršeno lepim vezenjem. 2. decembra je bila zastava od premilostl. knezoškofa dr. M. Napotnika blagoslovljena. Vsi dijaki s prekrasno zastavo so se zbrali v stolni cerkvi. Ž njimi je prišlo toliko vernega ljudstva k prelepi slovesnosti, da še nismo nikdar videli stolne cerkve tako natlačeno polne, mnogo ljudi v njo sploh ni moglo priti. Začetkom slovesnosti so imeli premilostljivi knezoškof na gimnazijske dijake velekrasen nagovor. Razložili so njim v vznesenih besedah pomen zastave, potem so jih pa vnemali, naj bodo zvesti sveti cerkvi in svojemu cesarju. Papežev grb naj jih spominja dolžnosti do sv. očeta in do sv. vere sploh. Naj družijo vero z učenostjo; kakor so bili najslavnejši učenjaki zelo pobožni kristjani, tako naj delajo tudi oni vedno čast svojemu verskemu prepričanju. V drugem delu so jih nujno spominjali na dolžnosti, katere imamo vsi do svojega ljublienega vladarja in do preslavne avstrijske domovine. Slednjič so jih opozorili na dve čednosti, ki ste dijakov najlepši kind: pokorščinain marljivost. V tem oziru naj jim bode Izveličar sam in sv. Alojzij, kojih podobi kaže krasna zastava, v jasen vzgled; a ravno tako jih na to opominja presvitli cesar, kojega veliko svečanost obhajamo. Tako so premil. knezoškof v svojem izbornem govoru lepo združili cesarsko slavnost s posebno slavnostjo gimnazijske mladeži. Na vse občinstvo, uradnike, mestne zastopnike in druge odlične udeležnike je govor naredil mogočen vtis. Potem so blagoslovili škof zastavo. Sledila je slovesna sv. maša, pri kateri smo občudovali dični pevski zbor pod umetnim vodstvom gospoda L. Hudovernika. Takega petja niti v velikih mestih ni slišati. Nepopisno lepa, veličastna in ganljiva je bila sklepna pesem: Slavospev Sreu Jezusovemu, katero je pelo nad dvesto pevcev. To je bila prisega večne zvestobe Srcu Jezusovemu! Po sv. maši so se zbrali osmošolci, kot zastopniki cele gimnazije v knezoškofijski palači, da bi se v iraenu vseh svojih sošolcev iskreno zahvalili premilostljivemu vladiki za velikansko slovesnost, katero jim je njihova milost priredila. Zraven so prevzvišenemu obljubili, vedno varovati čast svoje zastave ter nikdar ne pdzabiti zlatih besed in očetovskih opominov, katere so škof izrazili v svojem govoru. Knezoškof so imeli še na osmošolee lep nagovor, so dijake pohvalili ter vsakemu podarili knjigo v spomin. Tako se je slovesno obhajala svečanost, katera ostane vsem udeležencem, posebno diiakom, v neizbrisljivem sporainu in kojo bode mariborska gimnazija zapisala z zlatimi črkami v svojo zgodovino.