PROSVETNI Štev. H in 12 Ljubljana, 15. junija 1957 LETO VIL Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo in uprava Narorjeva 1-1. Telefon številka 22-192. — Letna naročnina din 300_____ Štev. ček. računa 60-KB-1-2-140 — Tisk Časopisno saložniškega podjetja •Slovenski poročevalec« DELAVEC GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV Higiensko stanje na naših šolah (Poročilo tov. dr. Lunačkove na peti seji Sveta za šolstvo) vodooskrbnih napravah, možnosti za umivanje rok skoraj nikjer. Sicer je res, da je rok 10 dni prekratek, da bi se moglo dokončno urediti stvari, ki čakajo ureditve že mnogo let, vendar bi po našem mnenju lahko storili nekaj več za to, Ali kaže samo čakati na šolsko reformo Med epidemijo poliomelitisa eo organi republiške in okrajne sanitarne in prosvetne inšpekcije v petih okrajih pregledali velik del šol, da se prepričajo, če so občinski ljudski odbori in šolska vodstva v resnici izvedla predpisane zaščitne ukrepe. Ti pregledi so potrdili že znano dejstvo, da je fond šolskega prostora v LRS nižji od potreb in da je njegova, higienska raven pogosto tako nizka, da resno ogroža zdravje šoloobveznega otroka. Ne kaže naštevati in podrobno obravnavati šolskih zgradb, tistih zasilnih, kjer se otroci šolajo v higiensko neustreznih razmerah, pripomnili bi le, da njihovo število niti ni tako nizko. Tako n. pr. znaša število šolskih poslopij splošno izobraževalnih šol, ki so že dotrajala, cca. 4 odstotke, t. j. približno 50 Zgradb, cca. 8 odstotkov šol je nameščenih v privatnih stavbah, le 10 odstotkov zadovoljuje po higienski strani, a vse ostalo se giblje nekje v sredini. Nekaj pogleda v dejansko stanje našegia šolskega prostora nam dajo statistični podatki iz leta 1952. Čeprav se je v zadnjih štirih letih dogradilo nekaj novih šol, niso mogle toliko vplivati na zadevno stanje, da bi iz teh statističnih podatkov ne dobili vsaj grobe orientacijske slike. Približno 150.000 šolskih otrok se šola v LRS v 1251 šolah. 61 odstotkov je šol z enim ali dvema prostoroma, 15 odstotkov šol ima tri, 9 odstotkov štiri in le 10 odstotkov šol ima več učnih prostorov. 16 odstotkov šolskih razredov ima talno površino, ki se giblje od 20 do 50 kv. m, 45.7 odstotka ima primerno površino, t. j. 50—70 kv. m. Nadalje je 15.8 odstotka teh prostorov izredno nizkih, saj merijo v višino komaj 2 do 3m. Ce upoštevamo, da so tako nizke navadno učilnice, ki imajo tudi majhno površino tal, si lahko mislimo, kakšna ja mikroklima v teh učilnicah, kako to negativno vplivala na zdravje in delovno storilnost učenca. To stanje še poslabša visoki odstotek vlažnih stavb, ki jih je 21.4 odstotka, torej dobra petina. Zanimiva, toda za Slovenijo obenem tudi porazna je oblika stranišč in način odvajanja odplak. 14 odstotkov naših šol sploh nima stranišč, samo 13.5 odstotka jih ima na vodno izplakovanje, 72 odstotkov šol pa uporablja suha stranišča. iCa-nalizacija je urejena le pri 5.5 odstotka naših šol, 76.8 odstotka ima zidane greznice, ki so higiensko dostikrat oporečne, pn 15.7 odstotka šol pa se od-piake stekajo v improvizirane jame ki onečiščajo bližnje vodne tokove. Naprave za odpla-kovanje so pogosto v slabem stanju, premeri odtočnih cevi preozki, cevi same pa neredko poškodovane, školjke okrušene in brez lesenih desk. Celo v novejših zgradbah naletimo na kabine, ki so zaradi neuporabnosti zaprte. — Šole so redko opremljene s črpalkami in zato se dogaja, da ne morejo prazniti greznic o pravem času. Mnogo na boljšem nismo niti pri oskrbi šol z vodo. 7.5 odstotka (približno 93 šol) je v Sloveniji brez vode. Ena petina, t j. 20 odstotkov šol, se oskrbuje z vodo iz javki h vodovodnih naprav, 7.5 odstotka ima lastne hišne vodovode, 0,2 odstotka zabite, 11.6 odstotka odprte in 35 odstotkov zaprte vodnjake, 6.7 odstotka šol v kraškem svetu pa se oskrbuje z vodo iz cistern. Del teh voda. kakovostno pogosto ni na višini, *aj je 23 odstotkov šolskih vodnjakov komaj nekaj 10 m proč od greznic, 33 odstotkov pa 11 do 30 m in samo pri 12 odstotkih vodnjakov je oddaljenost večja. Elektrificiranih Imamo sicer 63 odstotkov šol, toda napeljava je pogosto nadopečna in stara, način osvetljave pa tako boren, da se giblje osvetljenost delovnih mest, kot je pokazalo naše luksometriranje, med 10 in 30 luksi. V skladu z današnjo stopnjo našega gospodarskega razvoja bi lahko upravičeno zahtevali osvetljenost 100 luksov, t. j. eno tretjino tega. kar postavljajo gospodarsko višoko razvite države. Le nove šolske zgradbe in del industrijskih šol ter šole. ki jim je v zadnjih treh letih uspelo obnoviti električno napeljavo, se približujejo zaželeni osvetljenosti. Prav tako je pomanjkljiva v starih in starejših šolah priročna osvetlitev. Količina vpadne svetlobe je zaradi nizke površine okenskega stekla ne- zadostna, prav tako pa tudi količina odbojne svetlobe, in to predvsem zato, ker so stene nepravilno preslikane, ker se podmaže s prašnim oljem, ker so delovne ploskve obarvane črno itd. Nepravilna razmestitev oken in s tem vpad svetlobe iz raznih smeri vpliva negativno na kvaliteto dnevne svetlobe, oblika svetlobnih teles pa vpliva na kvaliteto umetne svetlobe. Dobra umetna osvetlitev učilnic je pri nas problem, ki je bolj važen kot v zamejstvu. Pri nas smo danes v skoraj polovici šol vezani na dve izmeni. pouk traja pozno v popoldanski čas, tako da se umetni razsvetljavi skoraj vse leto ne moremo izogniti, Kako bo pomanjkljiva osvetljenost vplivala na vid naših otrok, bo pokazala šele bodočnost, za zdaj opažamo pri otrocih le velik porast astigmatizma, ki se dvignil pri osnovnošolskih otrocih za pol odstotka, pri srednješolskih kratkovidni astigmati-zem za 1.18 odstotka, daleko-vidni pa za 2.64 odstotka. Poleg slabega materialnega okolja pa tudi higienski režim na šolah ne ustreza. Nečistoča šolskih prostorov samih in bližnje okolice, neprezračevanje učilnic, pomanjkljiv odnos do zdravstvenih vprašanj na splošno, zlasti pa do zdravstvene vzgoje otrok, ni redek pojav. Vzroki za tako stanje naših šol so deloma objektivnega, deloma subjektivnega značaja. Med objektivne moramo šteti: 1. Starost 'šolskih zgradb. Po osvoboditvi smo sprejeli kaj slabo dediščino, saj je visok, odstotek šol iz prejšnjega stoletja, šola Kapela datira celo iz leta 1812. Sol zgrajenih v letih 1918 do 1940 je le 14.7 odstotka. Od leta 1945 do danes pa je bilo obnovljenih oziroma na novo zgrajenih samo 9.4 odstotka, tako da imamo komaj dobro četrtino, t. j. samo 26.8 odstotka šol starih pod 40 let. 2. V narodnoosvobodilni borbi je bUo popolnoma uničenih in močno poškodovanih skoraj 30 odstotkov vseh šol v Sloveniji. Tako je n. pr. bilo v območju okrajnega ljudskega odbora Gorica od 187 šol porušenih 19, poškodovanih pa 82. Do danes nam je uspelo na tem področju obnoviti oziroma na novo zgraditi samo 11 šol. V celoti smo v LRS obnovili oziroma na novo postavili 80 šol. Gradnja ni bila enakomerno razdeljena po okrajih, saj je okrajni LO Koper obnovil in na novo zgradil 16, okrajni LO Gorica in OLO Ljubljana po 11 (na ožje področje mesta odpade le 1 šola, ki je še v gradnji), okrajni LO Kranj 10, okrajni LO Maribor in Novo mesto po 9, okrajni LO Trbovlje 5, okrajni LO Kočevje 4, okrajni LO Celje 3, okrajni LO Murska Sobota in Ptuj samo po 1. V prvih letih po osvoboditvi so se te šole obnavljale Iz navedenega vidimo, da imajo okrajni in občinski LO sicer razumevanje za zgraditev in ureditev ustreznih prostorov, da pa nimajo zadostnih sredstev. To nam kaže tudi dejstvo, da so morali prenehati z gradnjo cele vrste novogradenj oziroma, da potekajo te gradnje izredno počasi. Mislimo tu na Šmarješke Toplice, Vinico, Polje, Hudinjo pri Celju, Dolenjo vas pri Ribnici, Poljane v Ljubljani, Smarje-Sap, Brezovico, Dražgoše, Trstenik, Sežano, Žirovnico pri Radovljici, Podbrežje. Verjetno pa je še kaka taka šola, ker se gradbeni projekti za šole z manj kot 4 učilnicami revidirajo danes na okrajih samih in ne vemo vedno za vse novogradnje. Iz pogovorov na okrajih smo posneli, da je za zgraditev prepotrebnih novih šol v tekočem letu kaj malo upanja. Vsa razpoložljiva sredstva nameravajo namreč vložiti pretežno v dograditev že začetih stavb, novih pa ni pričakovati, razen v OLO Ljubljani in Mariboru. 3. Število otrok je po zadnji vojni močno naraslo. Z migracijo podeželskega prebivalstva v mesto, v razvijajoča se nova industrijska naselja, sedanja kapaciteta učilnic ne more več kriti potreb, v plan stanovanjskih novogradenj pa nismo vključili izgradnje šol. — Tako stojimo pred dejstvom, da ima Stražišče pri Kranju trikratno izmeno osnovnošolskega pouka, da isto grozi Ljubljani in Jesenicam. Natrpanost naših šol se kaže v visoki zasedenosti posameznih razredov, saj imajo povprečno po 40 do 44 učencev, in pa v tem, da ima po dvoje izmen 47.6 odstotka naših šol, po tri izmene 1.2 odstotka, celo po štiri izmene pa 0.3 odstotka šol. K temu stanju je prispevalo tudi to, da se je. del osnovnošolskih stavb porabil v večjih naseljih za nastanitev strokovnih ali visokih šol. Tako je imela n. pr. Ljubljana pred vojno 28 osnovnošolskih zgradb, a jih ima danes, ker je izgubila 6 poslopij, na novo zgradila pa le šolo v Besnici in pridobila poslopje na Erjavčevi cesti, za isto območje, a za skoraj še enkrat tako veliko število otrok, le 25 stavb s 174 učilnicami in 330 oddelki. Pri dvakratnih izmenah manjka še vedno 6 učilnic za 12 oddelkov. 4. Sredstva, ki jih okrajni ljudski odbori odmerjajo svojim šolskim ustanovam, so zelo pičla in pogosto ne zadostujejo za kritje tistih izdatkov, ki so nujno vezani s pravilno nego šolskih prostorov. Za vzdrževanje zgradb se je v okrajnih in občinskih proračunih potrošilo: v 1.1951 60,855.000 din; v 1.1952 145,786.000 din; v 1.1953 142,403.000 din; v L 1954 435,571.000 din. V letu 1953 je torej na učenca odpadlo približno 1000 din, v letu 1954 pa 2900 din. Opaža ! Zdravje otrok je močno odvisno od oko-t ljaf v katerem živijo neplansko, pogosto brez pravega strokovnega vodstva, večina na pobudo občanov samih, ali pa so se teh vprašanj lotevali strokovnjaki, ki niso dovolj poznali problematike šolskega poslopja in niso imeli dovolj izkušnje na tem področju gradbene dejavnosti. Ta stavbe nimajo zato vedno ustrezne higienske ravni, nekatere so predimenzionirane kot n. p. Gra-čišče to Muljava, pogosto nepravilno situirane, n. pr. Duplje, Šentrupert, Sodražica. Dve šoli smo po letu 1952 v prevelikem optimizmu gradili izven okvira naše gospodarske zmogljivosti, n. pr. Vinica in Velenje. Koliko sredstev se je vložilo v novogradnje in kako je šolskem področju z decentralizacijo in pri najširši krajevni samoupravi, je razvidno iz naslednjih postavk: V letu 1951 je bilo v okrajnih proračunih predvidenih le 7 milijonov 401.000 din, v republiškem prgračunu pa te postavke sploh ni bilo. V letu 1952 te postavke še vedno ni v republiškem prora-računu, v okrajnih proračunih pa zraste na 56,303.000 din. V letu 1953 ima republika ze v svojem proračunu 46.131.000, okrajni pa doseže vsoto 292 milijonov 831.000 dto. V letu 1954 je za te namene predvideno v republiškem proračunu 168,566.000, v okrajnih 542,162.000 din. Izdatki okrajnega LO Koper v teh zneskih niso upoštevani. se torej porast, čeprav gre povišanje delno tudi na račun zvišanja cen raznim materialom in storitvam. V to vsoto žal ni vračunano samo ožje tekoče vzdrževanje zgradb to šolskih prostorov, temveč tudi razni drugi operativni izdatki to razne investicije, kot nabava šolske opreme in slično. — Točnih podatkov o vsotah, ki so jih okrajni oziroma občinski LO namenili posameznim šolam samo za tekoče vzdrževanje, imamo malo (v OLO Kočevje je odpadlo n. pr. na šole letno le 11.200 din). Na podlagi pogovorov z učitelji in upravi, telji raznih šol pa lahko trdimo, da so te dajatve prenizke in da jih bo treba, znatno dvigniti, če bomo hoteli vzdrževati šole na primerni higienski višini. Vzroki subjektivnega značaja so: 1. Slab odnos pedagoškega kadra do zdravstvenih vprašanj na šolah, ki ima svoje korenine v pomanjkljivi zdravstveni prosvetljenosti, ker več let po osvoboditvi v učnem programu učiteljskih šol sploh ni bilo predmeta »šolska higiena«. 2. Okrajni sanitarni inšpektorati niso povsod dovolj močni, da bi lahko večkrat na leto zajeli vse šole, oziroma jim delo otežuje nesorazmerje med velikimi asanaoijskimi potrebami šol in majhnimi materialnimi možnostmi okrajnih in občinskih ljudskih odborov. da v danih pogojih vsaj malo . Akcija, ki smo jo izvedli po neustrezna stanja. ilah v času ooiiomeiitisa. ie dolska vodstya so se zagovar- Zadnje čase slišimo, da s šol- skem letu v veljavi sedanji, predvidela odgoditev šolskega ^ imajo silno nizka gko reformo še zdepa ne bo kad* pouka za 10 dni z namenom, da Proračunska sredstva, da pa To je pravzaprav tisto, kar že se omogoči šolskim vodstvom in toh pogosto ne morejo reali- dolgo vemo, da namreč reforme občinskim LO, da izvedejo hi- kff primanjkuje obrtni- solsiva m mogoče izvajat: na m mogoče izvajati na in da je tu treba naj- občinskim lo, da izvedejo hi- J sobiva giensko zaščitne ukrepe, ki smo žkih podjetij ki bi mogla opra- papirju jih predpisali. Ti so obsegali v viii potrebna popravila v od- prej še marsikaj drugega. Pa prvi vrsti prebelitev šolskih daljenih vaseh. Šolski odbori če opustimo vse, kar je doslej prostorov, asanacije in dvig kot organ družbenega upravlja- o tem povedal »Pavliha« (če je higenske ravni sanitarnih ob- nja šol se v tem položaju tudi malo pretiraval, je vendar po- katerega naj posamezni učiteljski zbori po svoji uvidevnosti sami popravljajo, potem moramo vsaj z načelnimi postavkami zediniti vse šole. Za vsas razred bodoče osemletke je treba do novega šolskega leta določiti, katera učna snov je zanj predpisana. Manjka nam učiteljev. Če bomo tudi šele čez pet let začeli temeljito izvajati šolsk3 reformo, je vendar treba prven- nigensKe ravni samtarnin od- »»ju soi se v tem poiozaju tuni um-io preuravar, je venaar jektov, ureditev možnosti umi- niso znašli in niso mnogo sto- stavil marsikaj na pravo vanja rok tudi v šolah, ki niso rili, pogosto celo nič. sto!), bi bilo vendar treba že oskrbljene s tekočo vodo, po- N st)lošno na le Iahko trfH_ °d vsega začetka miskti na eno: —..........,v s ostritev higienskega nadzora da ie akriia rodila nekai vPrašanje reforme celotnega reformo, je vendar treba p nad šolskimi kuhinjami, pregled ..™Phov Maihni so sirer ti elEtema našega šolstva (m treoa sfveno računati s sedanjim prj-osebja, zaposlenega v teh usta- h, vendar so tu in tam le i« zaieti ce’totni sistem) ni mo- svetnim kadrom. Po razpisu novah in slično. Nekateri OLO , , . goče rešiti hitro in ga ne bodo počitniških tečajev sodeč bo iz so po svojih sanitarnih organih m™!,' T7 ,rešile še tako številne komisije, posameznih kraijev sprejetih v pregledali vse šole svojega pod- , ■ ■ "J®!" če ne bodo pri tem pomagali te tečaje le majo učiteljev, pa ročja, poskrbeli za to, da so se Si J, m tudi “čirtelji * ^ojim sočasnim *- *' — - vsaj najnujnejši hedostatki od- „ . . . T obe nski LO praktičnim delom. Kaj je torej nravli. ponekod na so zaprli . \. 23stotih, da ne gre na- vzrok, da prosvetni delavo, do- celo šole. Med OLO se je po .O' ----- ’ niSlt> vnemi in ustreznosti ukrepov a Podjetja in razne pridobit- navdušenja za vse lepo napisa-in materialnih žrtev odlikoval vene Panoge našega gospodar- nie besede in referate, da ni vse OLO Kranj. Manj uspešno je stva, temveč, da je sočasno tre- tisto, kar je v našem sedanjem potekala asanacija n. pr. v ba storiti tudi nekaj za šole, da šolskem sistemu priznano sia-OLO Kočevje, ki pa je imela 80 zaslutili, da so nekje tudi bega, moglo razgibati naš:n procentualno največ primerov oni sokrivi slabih pogojev v na- društev, učiteljskih in profesor-poliomelitisa. Občinski LO v žih jolah. Od zdravja otrok za- skih zborov. Za reformo je tem okraju niso namreč dou- vlsi delovna storilnost bodoče- namreč potrebno predvsem dvo-meli namena odgoditve šolske- ročnega in umskega delav- je: usposobiti najprej naše šoi-ga pouka, ga smatrali enostav- ca> nf^ življenjski standard, sike prostore in naše kabinete, no za podaljšanje letnih počit- zdravje otroka pa od okolja, ki so večinoma prazni in pa nic, kar je marsikje dovedlo do v katerem živi doma in v šoli. odpraviti eno ih dvooddelčne odsotnosti učiteljstva prav v Spremeniti in zlomiti staro mi- šole, kajti nihče ne more trdi-času, ko bi bila njihova pri- solnost, ki se je zakoreninila ti, da se bo otrok na enooddelč-sotnost na ustanovi nujno po- na OLO in obč. LO, da je šola ni šoli naučil prav toliko kakor trebna. Tako na dan kontrole »neproduktivna« ustanova, je na viže organizirani in da bo-13. IX. 1946 večina učiteljev ni prvi korak k asanaciji našega sta potem ta dva otroka tako L ”“» “ “re bila na svojem službenem me- šolskega prostora. Uspeh krat- različnih šol imela enake pogo- !1,apl stu. Kako so potekala asanacji- kotrajnih akcij hitro plahni, je za nadaljnje izobraževanje! *'a? te^av’ 86 n-ska dela, si lahko mislimo. Ko- če jim ne sledi kontinuirana Dalje: nismo nevoščljivi Ljub- PoilvaI;itl- Imamo le misija je sicer našla del učilnic skrb, stalno zalaganje vseh za Ijančanom in prebivalcem red-prebeljenih, a sanitarije v obup- higienizacijo naših šol odgovor- kih drugih krajev, če imajo nem stanju, pogosto okvare na nih organov. nabavo uči Peta seja Sveta za šolstvo LRS Svet za šolstvo LRS je imel dne 30. maja tl, svojo 5. redno sejo. Obravnav*,! - je predvsem higiensko stanje na naših šolah. Po prikazu tega stanja, ki ga je podala tov. dr. Lunaček Slava, je za zboljšanje zdravstvenih prilik na šoiah sprejel svet sklep, da se izvajajo naslednji ukrepi, katere je predložil Svet za zdravstvo LRS: a) treba je. da okrajni In občinski ljudski odbori vodijo pravilno investicijsko politiko glede na načrtno Sradnjio novih saj ji s tem damo možnost, da si pridobi znanje, ki ga pozneje ..lahko uporabi pri asanaciji svojega lastnega doma; j) na šolah toi bilo treba postaviti higienske komisije, v katerih naj bodo zastopniki šolskega odbora, pedagoškega kadra in šolske mladine. Naloga teto komisij bi bila, da vzgajajo šolske kolektive k zdravim navadam, da vzbude v slehernem obroku zavest, da zavisi higienska raven okolja, v katerem žive, do neke mere tudi od odnosa kolefcjdva do higienskih b) v okrajnih in občinskih pro- vpreušamj. Kjer 90 že v okviru ičunih bi bilo treba uvesti red- podtaladka Rdečega križa slične sodeiujejo nabavo učil večje vsote v prtri računu. To je prav in potrebno! Ni pa prav, če so na podeželju v večini krajev take postavke tako malenkostne, da se z njimi praktično ne da nič narediti. Če bo šlo tako naprej, bo moral posredovati okraj, da bo s posebnim fondom nabavljal učila. To. je tudi edini način, če hočemo, da bodo prišle nekatere šole do vsaj najpotreo-nejših Učil. O sedanjem učnem načrtu, katerega smo v preteklih letih dodobra preizkusili, je bilo povedanega tudi mnogo negativnega. To. da naj učiteljski zbori posameznih šol sami spreminjajo načrte, da bi se tako najbolj približali predvidenemu učnemu načrtu refOrmiirane Šole, se mi ne zdi najbolje. Če naj ostane v prihodnjem šol- še ti tečaji so v glavnem namenjeni tistim, ki poučujejo na gimnazijah. Pa za osnovnošolsko učiteljstvo ni nič manjša potreba! Naši ljudje premalo berejo in študirajo, sami si knjig r.e morajo nabavljati, ker so predrage, Živimo pa vendar v časih, ko se moramo kot učitelji in vzgojitelji mladega rodu nenehno izpopolnjevati. V prednačrtu zakona o državnih uslužbencih je člen, ki pravi, da bo ocena dela prosvetnega delavca bistveno vplivala na njegovo napredovanje. To je dobro, to je zdravo! Tudi glede pedagoškega tiska, kj bi predvsem našim mlajšim tovarišem z metodičnimi in pedagoškimi napotki pomagal iz moremo -. Sodobno pedagogiko, pa še ta pride ali pa ne pride. Pa vendar se ram zdi. da bi vsaj ta naša edina pedagoška revija bila najbolj poklicana nakazati, kaj bi se dalo z novim šolskim letom v naših učnih načrtih in pri našem razrednem delu zboljšati. Velika pomanjkljivost sedanje splošne izobraževalne šole je, da nima v učnem načrtu obvezno uvedenega gospodinjskega pouka z ročnim delom in vrtnarstvom. Zatrdno vem. da imamo med starejšimi učiteljicami toliko sposobnih tovarišic, da bi lahko v večini krajev uvedli ta pouk obvezno, kajti kader, ki ga daje Višja gospodinjska šola v Grobljah, še desetletja ne bo mogel zasesti na šolah vseh mest. Smelo pa trdim, da bi z uvedbo teaa predmeta pomagati v precejšnji mr-r! dvigati življenjski standard vasi. Ludvik Snuderi računih bi bilo treba uvesti redne in dovolj visoke postavke za tekoče vzdrževanje naših šol. Upravljanje teh sredstev, pa naj se prepusti šolskim odborom. ker j« -to del njihove zadolžitve; c) da bi zvišali zdravstveno odpornost mladine, zmanjšaj formacije, naj le-te pri tem delu; k) okrajna prosvetna inšpekcija in okrajni sanitarni inšpektorat naj v šolskem letu 1957-58 po možnosti organizirata skupen ogled šol; l) v zdravstveno prosvetne Esperontski pedagoški teden Kranjska gora od dne 26. Julija bodo razne radjooddaje, kultur neugodne vplive šolske sredine svrhe nad se v mladinskem ti i til.: « . tl — t * - - cv 1n t 1 rm* [V-urvv* «t - — Ljl,—. in dopolnili pomanjkljivo mačo prehrano, bi bil0 treba skrbeti za dodatno hrano v šoli sku. zlasti v Cicibanu in Pionirskem listu uvede posebna stalna rubrika, ki bo obravna- do 1. avgusta 1957 Šolska komisija pri Federaciji esperantistov Jugoslavije bo pod pokroviteljstvom jugo-slovensbe nacionalne komisije UNESCO priredila za učitelje ne prireditve ter krajši izleti v okolico. Vsi referati bodo posneti na magnetofonski trak in pozneje ponatisnjeni v knjigi. V seminar se je doslej prija- sKrnst! za dodamo hrano v šoli sKima rutoriKa, ni do oronavna- UNESCO priredila za učitelje V seminar se je doslej prija »di aneksom X, ki kljub začasni odgoditvi ustanovitve avtonomne pokrajine Furlanija—Julijska Krajina, izrecno poudarja ohranitev zaščite jezikovnih manjšin. Resolucija, ki j0 je 14. januarja 1957 sprejelo trideset slovenskih političnih, kulturnih in drugih organizacij in ki so jo poslali predsedniku re-. publike, predsednikoma obeh zbornic parlamenta, predsedniku ministrskega sveta in ministru za javno šolstvo v prvi točki izrecno terja, da morajo ustanoviti državne šole s slovenskim učnim jezikom povsod tam, kjer obstaja slovenska nacionalna manjšina. Razen tega prvi člen novega zakonskega osnutka še pravi, da se lahko uvedejo v Goriški pokrajini in na Tržaškem poleg italijanskih tudi šole in t e č a -j i (podčrtal avtor) v slovenskem ieziku, kar že samo po sebi vsiljuje razlago, da sp lahko slovenske šole in tečaji samo poleg italijanskih šol. Iz tega Je tudi moč sklepati, da sta predvideni dve vrsti pouka v slovenščini, in sicer: v šolah in tečajih. Osnutek ničesar ne pove, kje naj bi 'bile šole in kje tečaji,vendar že sama uvedba oblike tečajev pomeni posreden poizkus, kakor to izrecno poudarja tudi slovenska javnost v Italiji, ukiniti, čeprav že zelo okrnjeno samostojnost slovenskega šolstva na Goriškem (na Tržaškem se ohrani status quo), pomeni izpodrezati mu korenine in ga takoutesnjenega v navadne vzporednice na italijanskih šolah, obsoditi na počasno in zanesljivo hiranje. Praktične posledice tega b' bile, da bi seveda slovenski pouk usmerjali in nadzirali italijanski šolski In didaktični ravnatelji, ker pač slovenski po taki »fuziji« splob ne bi bili več potrebni. Slovenski krogi v Italiji ob tem opozarjajo na trpke izkušnje iz polpretekle dobe. raznotere psihološke ozire In činitelje ter na sedanje splošno vzdušje na Go. riškem, ki je žal praktično (s tem nočemo podcenjevati dobre volje določenih krogov) še vedno precej daleč od ustvarjalnega strpnega sodelovanja med obema ondotnima narodoma. Uvedba tečajev pa pomeni tudi zapostavljanje slovenske manjšine v primerjavi z ureditvijo šolstva drugih nacionalnih manjšin v Italiji, ker take odločbe na primor »Ploh n« ve- ljajo za Nemce na Južnem Tirolskem, pa tudi ne xa tam-kajšno maloštevilno ladinsko manjšino. Uveljavitev zakonskega osnutka v sedanji obliki bi namreč praktično pomenila potrditev naslednje »diskriminacijske lestvice«: Tržaškim Slovencem priznavajo šole (na podlagi določb Posebnega statuta), gorlškim Slovencem tečaje, Slovencem iz Beneške Slovenije tn Kanalske doline pa ničesar. To absurdnost je ugotovil tudi italijanski strokovnjak za manjšinska vprašanja prof. Carlo Schifrer, ki je izjavil, da iz teh določb sledi, da M goriški Slovenci uživali na osnovi republikanske ustave manj pravie kot tržaški, glede katerih se vlada sklicuje na londonski memorandum, iz česar je spet prof. Schiffrer povzel, da bi to pomenilo, da je »italijanska ustava manj liberalna in manj demokratična kot je akt, ki je bil podpisan pod vplivom tuje države«. Minimum pravičnosti bj zato bilo, da italijanska vlada prizna in uveljavi obstoječe stanje (na Goriškem je v sedanjem šolskem letu 21 slovenskih osnovnih šol, nižja strokovna šola, nižja gimnazija, višja gimnazija in učiteljišče). Razen tega pa bi bila že moralna dolžnost italijanske vlad* popraviti številne krivice in nadomestiti gmotno škodo, ki j0 je povzročilo ravnanje italijanskih oblasti gori-škim Slovencem med obema vojnama tudi na šolskem področju. Tako je na primer italijanska vlada januarja letos izdala predpise, ki priznavajo nemškim učiteljem, k( so i GentiJijevo reformo (od leta 1923 do 1928) izgubili službo, vso izgubljeno službeno dobo za napredovanje in pokojnino. NI-česar pa odgovorni krogi nočejo slišati o popravku krivic, ki so bile storjene slovenskim šolnikom, saj so italijanske oblasti takoj po zasedbi teh krajev po prvi svetovni vojni odpustile večje število učiteljev in učiteljic, kar je fašistični režim še stopnjeval, tako da jih ne koncu ostalo v vsej Julijski Krajini le petdeset in še te so večinoma premestili v notranjost Hali je. Tretji odstavek prvega člena zakonskega osnutka še določa, da se ustanavljajo In ukinjajo slovenske šole in tečaji z odlokom predsednika republike na predlog ministra za javno šolstvo, kar je v nasprotju z določbami Posebnega statuta (člen 4, odstavek c), ki določa, da se smejo slovenske šole na Tržaškem ukiniti le po predhodnem posvetovanju v mešani jugo-siovansko-itaiijanski komisiji. (Sporazum o njeni ustanovitvi so dosegli aprila letos). Zakoniki osnutek tudi ničesar ne pove, kje naj bi se ustanovile slovenske šole, medtem ko predpisi za ureditev nemškega šolstva na Južnem Tirolskem (dekret začasnega šefa države št. 555 od 16. maja 1947) v prvem členu izrecno določa, v katerih občinah se morajo ustanoviti nemške šole. Viharno reakcijo je povzročil drugi člen, ki pravi, da je pravica do vpisa v šole in tečaje slovenskega jezika pridržana na podlagi prošnje italijanskim dr. žavljanom, ki pripadajo slovenski etnični skupini. Razen tega predvideva ta člen tudi ustanovitev posebne komisije, ki jo bo imenoval šolski nadzornik in ki jo bodo sestavljali inšpektor, didaktičen ravnatelj in dva učitelja, izmed katerih bo eden pripadal italijanski, drugi pa slovenski etnični skupini. Ta komisija naj bi šele ugotovila, alj Je slovenščina za učenca, ki je zahteval vpis v slovensko šolo, zares materin jezik. Po uradni italijanski razlagi pa ne gre za ugotavljanje materinega, marveč občevalnega jezika. To pomeni, da skuša zakonski osnutek uveljaviti načelo, proti kateremu so Slovenci že od nekdaj protestirali, saj so pojem »občevalnega jezika« že v polpretekli dobi (nazorna primera sta štetji leta 1910 in 1921) na razne načine izrabljati na škodo Slovencev. Isto interpretacijo so tudi uporabili italijanski uradni krogi, ko so otrokom sla-^ enskih optantov prepovedali vpis v slovenske šole in uradno izbrisali učence, ki so že bili vpisani. Notranja kontinuiteta med prvim členom zakonskega osnutka, ki naj bi na Goriškem utesnil slovensko šolo v nesamostojne tečaje In med drugim členom, ki v nasprotju z običajnimi,. veljavnimi demokratičnimi načeli terja posebno prošnjo in odobritev tk vpis v slovensko šolo, je očitna. Pripadniki slovenske etnične skupine so spet v podrejenem položaju v primerjavi z ostalimi italijanskimi državljani, ki jim P»č ni treba delati nikakršne prošnje za vpis otrok v osnovno šolo. Ta določba krši tretji člen italijanske ustave, ki med drugim pravi, da imajo vsi državljani enako družbeno dostojanstvo in da so enakopravni pred zakonom ne glede na spol, raso in jezik, kakor tudi splošno deklaracijo o človečanskih pravicah, ki določa, da imajo starši prvi pravico določiti (člep 26), kako s« naj njihovi otroci izobrazijo la členom 7 Iste deklaracije, ki poudarja, da so vsi enaki pred zakonom, da imajo vsi brez razločka pravico do enakega varstva po zakonu, kakor tudi pred slehernim razločevanjem, ki bi kršilo to deklaracijo in pred vsakim ščuvanjem k takšnemu razločevanju. Kolikor bi ta člen ostal nespremenjen, bi to praktično razdelilo italijanske državljane na dve vrsti: prve, ki jim ni treba delati nikakršne prošnje in druge (pripadniki slovenske manjšine), ki bj moral) napraviti posebno prošnjo z izjavo o rabi jezika in o svojj etnični pripadnosti. »Večje diskriminacije na škodo slovenskega življa«, poudarjajo slovenski krogi v Italiji, .si skoraj ni mof zamisliti«. Prof. Schiffrer je v zvezi s tem pripomnil, da je bil po njegovem mnenju sestavljen zakonski osnutek tak„ kot da je hotel preprečiti »asimilacijo« Italijanov Po Slovencih. Jasno je namreč, da zaradi številnih razlogov, izbere manjšinsko šolo le tisti, ki manjšini tudi res pripada: Predpisi, ki urejajo šolstvo nemške manjšine, predvidevajo ustanovitev mešanih komisij le v primeru, ko gre za prestop učencev iz italijanske šole v nemško, ali obratno, drugače pa je za vpis odločilna volja staršev. Zahteva po posebni prošnji je tudi v nasprotju s Posebnim statutom, ki ne predvideva take omejitve. Tretji člen zakonskega osnutka določa obvezni pouk italijanščine na podlagi programov, ki jih bo odobril minister za javno šolstvo. Tudi tu je zakonski osnutek nejasen, ker ničesar ne pove, v katerem razredu naj bi se začel ta pouk, koliko ur tedensko bi mu bilo namenjeno, bar je vse v predpisih za ureditev nemškega šolstva natančno določeno. Razen tega zakonski osnutek sploh ne govori o pouku slovenščine v italijanskih šolah, tudi ne v krajih, kjer imajo Slovenc) večino, medtem ko to recipročnost priznava v Bocenski pokrajini, kjer živi nemška manjšina. Sesti člen določa, naj bi poučevali italijanščino učitelji rednega staleža, ki so zato posebno kvalificirani, to se pravi, da bi bili to izključno Italijani, kar pa ni primerno že iz pedagoških razlogov in bi bilo bolje, da bi italijanščino poučevali razredni učitelji, al) pa vsaj slovenski učitelji, ki skoraj vsi perfektno obvladajo italijanski jezik, ker pr) tem ne h) trpela enotnost pouka. Peti člen zakohskega osnutka ustanavlja poseben stalež učiteljev za pouk v slovenskih šolah in tečajih in določa, da se bodo ta mesta prednostno (podčrtal avtor) podelila kandidatom slovenskega materinega jezika, kar spet pušča odprto možnost, da bi v nasprotju s Posebnim statutom (člen 4 odstavek e), ki Izrecno določa, da bodo italijanske oblasti storile vse potrebno, da bodo na slovenskih šolah pončeval) predavatelji istega materinega jezika kot učenci. Na ta način je to vprašanje tudi urejeno na Južnem Tirolskem, če povzamemo, zakonski osnutek predvideva za slovenske učitelje le prednost, ne zagotavlja pa jim pravice. Isti pomisleki veljajo za osmi člen, ki pravi, da bodo šolski nadzorniki po možnosti pritegovali za inšpekcijske in vodilne posle ▼ ©snovnih šolah In tečajih s slovenskim učnim jezikom učno , osebje slovenskega materinega jezika, kar je še eno zapostavljanje v primerjavi z ureditvijo, ki velja *a nemško šolstvo in ki določa, da mora šolski skrbnik popolnoma obvladati italijanščino in nemščino, da je njemu dodeljen namestnik nemške narodnosti in da bo Poleg italijanskega inšpektorja nastavljen tud) nemški inšpektor za potrebno koordinacijo šol v obeh jezikih. Razen tega tudi ni nikakršne določbe, ki bi jamčila slovenskim šolnikom enake ekonomske pogoje kot Italijanskim, kakor to zagotavlja zakon 0 ureditvi nemškega šolstva. Ce bi po tem pregledu posameznih členov zakonskega osnutka o ureditvi slovenskega šolstva v Italiji, ki ga je že odobrila vlada; poskušali povzeti njegovo vsebino, je očitno, da vsebuje kopico diskriminacijskih načel, nejasnosti in namernih dvoumnosti, da skuša šolstvo slovenske manjšine potisniti v podrejeni položaj v primerjavi z drugimi, na primer z nemško narodno maolši-n© (mnogi menijo, da bi bilo najbolje raztegniti veljavnost šolskih zakonov za Bocensko pokrajino tudi nz. pokrajine, kje* žive Slovenci, kakor sta že marca 1954 predlagala-poslanca KPI Beltrame in Lozza) In da Imajo nekatere določbe Izrazito asimilacijski namen (določba o tečajih in zahteva o posebni prošnji za vpis v slovensko šolo). Iz vsega tega J« mo® opravičeno ugotoviti, da zakonski osnutek v sedanji obliki nikakor ne pomeni uveljavitev šestega člena ustave (značilno za italijansko zakonodajo Je, da ustava predstavlja samo deklarativna načela, ki Jih je treba Sele uveljaviti » posebnimi zakonskimi predpisi), marveč nasprotno, da je v nasprotju s temi določbami, kakor tudi s sporazumom med Jugoslavijo In Italijo 5. oktobra 1954 (Posebni statut), ki je s sporazumno določitvijo metod in načel ustvaril trezno izhodišče tudi za reševanje celotnega vprašanja slovenskega manjšinskega šolstva v Italiji. Slovenska javnost v Italiji je enotno in spontano nastopila proti zakonskemu osnutku in že omenjena resolucija tridesetih slovenskih kulturnih In drugih organizacij terja (navedli bomo le glavne zahteve), da Se ustanovijo slovenske šole povsod tam, kjer obstaja slovenska narodna manjšina, da se ohranijo obstoječe samostojne šole na Tržaškem in Goriškem, da je vpis v te šole svoboden in da zanj veljajo isti predpisi kot za italijanske šole, da mora vodstveno In učno osebje šol s slovenskim učnim jezikom popolnoma obvladati slovenščino in slednjič, da se osnovne in srednje šole uzakonijo na osnovi številčnega stanja v zadnjih dveh šolskih letih. Spoznanje, da je sedanji zakonski osnutek diskriminacijski, delijo tudi italijanski demokratični krogi, ki so podprli proteste slovenske javnosti (ko- munistični in socialistični poslanci v parlamentu, kakor tudi predstavniki socialnodemokratske stranke v Trstu). Obljubili *o vso podporo prizadevanjem da bi modificirali osnutek, o katerem že razpravlja komisija poslanske zbornice za šolstvo in lepe umetnosti in ki ga morata potrditi še obe zbornici parlamenta. Tj krogi se strinjajo z ugotovitvijo, da lahko edino zares enakopravne slovenske šole opravijo poslanstvo, če ponovimo izjavo, ki jo je dal 2. oktobra 1955 takratni minister za javno šolstvo Rossi sodelavcu revije »Tovariš«, za boljše spoznavanje dveh sosednih narodov na področja duhovne in khlturae izmenjave, kar je spet Po mnenju ministra Rossija, najbolj zanesljiv temelj sle. hernega dela za medsebojno zbližanje. Tudi predsednik italijanske republike Gronchi f* ob svojem lanskem ob!skr v Gorici (S. novembra 1956) ©menil nujnost spoštovanja jezikov, lih pravie, med katerimi sodi šolstvo nedvomno na eno Izmed prvih mest. Temu mnenju. * katerim se strinja tnd: naša javnost, je nujno dodati le to, da lahko poslanstvo, kakor ga je opisal takratni minister Ressl. opravi le samostojno in na načelih medsebojne strpnosti in spoštovanja urejeno slovensko šolstvo, oziroma Širše: manjšinska za- ščita, ki bo umela potegniti ustrezne zaključke iz trpkih izkušenj med obema vojnama in ki se bo navdihovala ob načelih splošne deklaracije 0 človečanskih pravicah. To pa terja odločno črtanje vseh diskriminacijskih določb, priznanje Slovencem v Italiji vseh tistih pravic, ki jim gredo kot enakopravnim državljanom in konec slehernega zapostavljanja v primerjavi z drugimi manjšina, mi v Italiji. Nj namreč moč sprejeti teze določenih krogov, da bi bilo treba obseg pravic določene manjšine prikrojiti njeni velikosti, saj bi bil to ciničen posmeh osnovnim demokratičnim principom. Kakorkoli je pozitivno, da s» je italijanska vladi lotila po desetih letih tega perečega in delikatnega vprašanja, vendar je za uspeh te pobude nujno, da se že na začetku poti otrese vseh negativnih elementov, kj bi utegnili to prizadevanje spremeniti v njegovo negativno nasprotje. Jasno Je namreč, da lahko le demokratična ureditev slovenskega šolstva v Italiji brez dvoumnosti in skritih osti prispeva k boljšemu razumeva, nju in sodelovanju med dvema narodoma na tem etnično mešanem področju in da So lahko Slovenci v Italiji le v enakopravnih pogojih most, ki naj bi prijateljsko verzal obe sosednji državi. J. Jeri Problematika knjižnic in arhivov (Na 5. seji Sveta za kulturo in prosveto LRS) Svet za kulturo in prosveto LRS si je izbral posrečeno metodo dela. Na vsaki sej) obravnava kompleksno po eno ali dve vprašanji s svojega delovnega poaroeja, in to na podlagi gradiva, ki ga poprej pripravi Sekretariat SKR. Tako je tudi na zadnji seji (10. junija) obravnaval dve hvaležni temi — problematiko knjižnic in arhivov. Pri tem se je seveda pomudil tudi pri obeh zakonih, ki sta v pripravi: Zakon o bibliotekah in Zakon o arhivih. Posebno prvoimenovanj je boleča točka našega kulturnega življenja, šaj $e »rojeva« že celih deset let in se je zaradi pomanjkanja zakonitih predpisov že marsikatera skrbno zasnovana knjižničarska akcija izgubila v pesku. Upajmo, da bo leto 1937 prineslo poleg napovedanih tudi ta zakona! Iz zelo zanimivega materiala o problematiki knjižnic in arhivov prinašamo v naslednjem nekaj povzetkov. ZNANSTVENE IN STROKOVNE KNJIŽNICE Ob koncu leta 1956 smo imeli v Ut Sloveniji 36 takih knjižnic. Od navedenih knjižnic je bilo 15 ustanovljenih od L 1945— 1955. V 1. 1956 ni bila nanovo ustanovljena nobena specialna in strokovna knjižnica, kar kaže, da sedanja mreža zadošča in da ni čutiti potrebe po ustanavljanju novih knjižnic tega tipa. Najvažneje je, te knjižnice utrditi, v kolikor je jpo-trebno vskladiti njihovo delo in uvesti — podobno kot pri ljudskih knjižnicah — strokovni nadzor. Najbolj pereče vprašanje, ki ovira razvoj znanstvenih in strokovnih knjižnic, je prostor. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani in Studijska knjižnica v Mariboru sta edini, ki razpolagata z lastno stavbo. Vsega tiskanega gradiva skupaj imajo te knjižnice 1,926.571 enot V enem letu se je fond povečal za število 390.443. Od knjižnic ima NUK nad 500.000 zvezkov, ena specialna znanstvena ima od 100.000 do 500.000 zvezkov, od .50.000 do 100.000 zvezkov imajo 2 univerzitetni in 3 specialne znanstvene knjižnice, od 10.000 do 50.000 zvezkov ima 7 univerzitetnih in 12 specialnih knjižnic, od 5000 do 10.000 zvezkov imajo 3 specialne knjižnice, od 2500 do 5000 zvezkov ima ena univerzitetna in 4 specialne knjižnice, od 1001 do 2500 zvezkov ima 1 specialna knjižnica. Med strokovno osebje spadajo bibliotekarji (fakultetna izobrazba) in knjižničarji (srednja izobrazba) V NUK je uslužbenih 23 bibliotekarjev (od teh je 8 znanstvenih sodelavcev), 12 knjižničarjev in 33 drugih uslužbencev. V univerzitetnih knjižnicah je zaposlenih 21 bibliotekarjev, 19 knjižničarjev in 34 drugih uslužbencev. V specialnih (znanstvenih) knjižnicah je 31 bibliotekarjev, 29 loijižni-čarjev in 39 drugih uslužbencev. Podatki kažejo, da je v knjižnicah povprečno 44 % nestrokovnega kadra. Knjig je bilo prebranih v čitalnicah in izven knjižnice 346 tisoč 619. Bralcev, ki so so izposodili knjige na dom je 43 tisoč 839, ............... LJUDSKE KNJIŽNICE Delo na področju ljudskega knjižničarstva se že sedaj razvija v smeri, ki jo nakazuje osnutek Splošnega zakona o bibliotekah. — Pred sprejemom knjižničarskega zakona je poudarek delovanja na okrepitvi knjižnic, na vzgoji kadra, na propagiranju modemih načel v ljudskem knjižničarstvu kot je odprava izposojnine itd. Vsi ti napori so rodili že nekaj uspehov, predvsem pa se je začelo širiti pojmovanje o ljudski knjižnici kot o kulturni, splošno-izobraželavni ustanovi. — Njen pomen je zrastel tudi v zvezi s šolsko reformo. Na V. plenumu Socialistične zveze Jugoslavije je tov. Aleksander Rankovič poudaril pomen in vlogo ljudskih knjižnic za vaškim knjižnicam s sredstvi in strokovnimi nasveti, za tiste kraje, kjer ni pogojev za razvoj knjižnice, pa potujoče knjižnice. Te nujno spadajo v dobro organizacijo ljudskih knjižnic. Številčno ljudske knjižnice zadoščajo, potrebno jih je utrr dl ti in doseči, da bo segel vpliv okrajnih in občinskih knjižnic do vseh naselij. Težnja je, da se najprej ustanovijo dobre, okrajne mladinske knjižnice, urejene po modernih načelih, to je po svobodnem dostopu ,do knjižnih polic. Take knjižnice že imamo v Ljubljani, Celju, Murski Soboti, Ptuju in na Jesenicah. Pri tem se je v Celju pokazala nezdrava težnja, da se Društvo prijateljev mladine ni hotelo splošno izobraževanje ljudi in‘ povezati z okrajno ljudsko stimuliranje založniške dejavnosti in nakazal v zvezi s tem dolžnosti okrajnih in občinskih ljudskih odborov pri vzdrževanju knjižnic. Ob koncu L 1956 imamo po adresarju 678 knjižnic, podatke pa je dalo 663 knjižnic. Po izkušnjah na področju ljudskih knijžnic, je bolje vzeti zadnje število, t. j. 663 kot realno. Od 1. 1954 do 1. 1956 se je število zvišalo le za deset. Čitalnico ima samo 57 knjižnic, brez čitalnic je ostalo 606 knjižnic. Največ ljudskih knjižnic je bilo ustanovljenih med leti 1945 do 1955 (602), 37 jih je bilo ustanovljenih od 1. 1918—1944, po L 1955 jih je bilo ustanovljenih deset. 663 ljudskih knjižnic je imelo ob koncu 1. 1956 832.710 zvezkov, 5148 revij, 70.329 časnikov (?) in 1910 enot drugega gradiva. V ljudskih knižnicah je bilo izposojenih 1,869.883 zvezkov, to se pravi, da se je knjižna zaloga, če upoštevamo samo knjižne zvezke, obrnila povprečno v enem letu 2.2-krat. Bralcev, ki so si izposodili knjige na dom — ali jih prebirali v čitalnici, je 113.271, Na enega bralca pride na leto 16,5 zvezkov. Največja pomanjkljivost v našem ljudskem knjižničarstvu je razlika med mestom in vasjo. Knjižni fond je nesorazmerno razdeljen med večje in manjše knjižnice, ki so na vasi. Splošno knjižničarsko pravilo, ki ga bo republiški zakon nedvomno uzakonil, je, da govorimo o knjižnici šele takrat, ko ima 500 urejenih knjižnih zvezkov. Ob koncu 1. 1956 imamo še 382 knjižnic od skupnih 663, ki nimajo 500 zvezkov. Ko bo izšel zakon, bo moralo teh 382 knjižnic v določenem obdobju izpopolniti svoj knjižni fond in izpolniti ostale pogoje, ako si bodo hotele priboriti pravico do delovanja. 1 ■ Kot v knjižnem fondu, tako se tudi pri izposojenih knjigah, sredstvih, bralcih in čitalnicah kaže ta velika razlika. V Ljubljani s* knjižni fond v enem letu obrne do petkrat (to se pravi, da preseže evropsko povprečje), zato pa je na vasi mnogo knjižnic mrtvih, ker nimajo sredstev za nakup novih knjig. To razliko bomo premostili takrat, k« bomo imeli dovolj močne okrajne in občinske ljudske knjižnice, ki bodo pomagale knjižnico ali s študijsko knjižnico. Zato je knjižnico uredil nestrokovnjak po nemodernih načelih. V ljudskih knižnicah je v letu 1956 delalo samo 60 strokovnih uslužbencev (1 bibliotekar in 59 knjižničarjev). Vse ostalo je prostovoljni knjižničarski kader. Ta kader za svoje strokovno delo navadno ni honoriran, zato knjižničar če-sto zapusti knjižnico, ki je preveč narasla. Sekretariat Sveta je s posebno okrožnico opozoril na ta problem okrajne ljudske odbore. Okrajni ljudski odbori naj bi s posebnimi tečaji skrbeli za prostovoljni knjižničarski kader in ga tudi honorirali. Pri ureditvah ljudskih knjižnic poznamo dva sistema: pult-ni sistem, pri katerem loči bralca pult od knjižnega skladišča, in sistem svobodnega pristopa do knjig, pri katerem gre bralec do knjižnih polic in sam izbira knjige. Zato morajo biti knjige urejene po strokah, naj večkrat po decimalni klasifikaciji. V Sloveniji imamo trenutno te nekaj takšnih knjižnic, vendar se vedno bolj kaže težnja, da bi se pri nas uredile knjižnice bo tem modernem sistemu, ki ga tudi UNESCO priporoča. Knjižnice pa pri tem ovira to, da nimamo slovenske izdaje decimalne klasifikacije, prirejene za potreb« ljudskih knjižnic. Knjižni fond ljudških knjižnic je preveč usmerjen izključno v leposlovje. Temu je vzrok deloma tradicija, deloma pomanjkanje poljudne strokovne m znanstvene literature, od leta 1950—51 pa so knjižnice zaradi pomanjkanja finančnih sredstev še bolj začeie segati po leposlovju, ki sj ga bralci izposojajo in imajo knjižnice ^5.e.-dohodke izP°sojnine. Občuti se pomanjkanje poljudnoznanstvenih del, za mladino je premalo povesti in spominov iz narodnoosvobodilne vojpe, za vaške knjižnice pa premalo poljudnih izdaj naših klasikov — Primanjkuje tudi mladinska književnot za doraščajočo mladino. ARHIVI Podatki se nanašajo le oa javno arhivsko mrežo v Sloveniji in ne vključujejo specialnih in zgodovinskih arhivov, kakršni so mariborski škofijski arhiv (ustanovljen 1.1228), Ijub- (Nadaijevanje na 3. stran# Kje je Uijme za boljše vzgojne in učne uspehe Hitro kakor blisk je minilo šolsko leto in že se za nekaj mesecev zapirajo šolska vrata. In kakor lani bodo tudi letos tisti, ki se jih najbolj tiče -star. ši, učenci in šolniki - ob ugotovljenih neuspehih mnogo razpravljali in za nezadovolji. ve storitve verjetno obtoževali drug drugega. Starši radi 'vale krivdo na svoje potomce in i šolo, šolniki na učence in na dom, učenci pa - se včasih o-pravičujejo, včasih molče in si mislijo, da bo že boljše, ko se poleže prva ihta. Kolikor niso zakrknjeni, si od naslednjega šolskega leta obetajo vse, česar v minulem ni bilo. Ali je njihov optimizem upravičen? Med odraslimi vlada bolj pesimizem, češ da današnja mladina ne opravičuje kakih posebnih nad; ne zna se obnašati, izkazuje slabe učne u-spehe, je nerazgledana (izvzem-ši območja motornih vozil, športa in filma) in zainteresirana le za trenutne prijetnosti. To neugodno sodbo res potrjujejo marsikateri znaki. Vendar ne smemo pozabiti, da je po nekaki nujnosti sleherna starejša generacija z mlajšo nezadovoljna. Z občudovanja vrednim samozadovoljstvom meni, da je bila sama v mladosti vsekakor boljša. Ostro presoja pomanjkljivosti mladih, precenjuje svoje resnične in dozdevne vrline (od katerih si je mnoge pridobila šele po šolanju v življenju) in ganljivo zamolčuje lastne napake. Pravičnost pa, ki je vsaj za poklicnega vzgojitelja ena izmed najvažnejših lastnosti, nam veleva, da motrimo neuspehe (vzgojne ali učne) naših učencev tudi z njihovega stališča. Preprosto povedano: poskušajmo se vživeti v njihovo situacijo in jih razumeti. Razumeti pa se pravi, poznati in ustrezno upoštevati vse pogoje, v katerih rastejo in se razvijajo Aha! bo nemara dejal ta ali eni zastopnik trde roke in strahovanja v šoli. Razumevanje, ki ga oznanjajo sodobni pedagogi, je vendar istovetno s popuščanjem v smislu dvomljivega izreka »Tout compren-dre c’est tout pardonner« (»Vse razumeti, se pravi, vse odpustiti), ki vod« k še bolj dvomljivemu »Laisser faire, laisser passer!« (Naj gre, kakor hoče!«) in v njegovem znamenju naravnost v anarhijo. To pa so v razredu posebna nadloga, ker so brezbrižni, nevestni, neredni, zanikrni, lenivi, nemirni, nedisciplinirani, lahkomiselni, lažnivi, uporni itd. Vprav takšni učenci pa so preizkusni kamen za učiteljevo pedagoško znanje in vzgojno umetnost. V učnovzgojnem delu ni samo hladno objektiven ugo-tavljalec in sodnik, temveč v prvi vrsti vzgojitelj, ki mu noben, tudi najneprijetnejši učenec ni »nebodigatreba« in ki se vgljablja vanj, odkriva vzroke njegovega neustreznega obnašanja, poskuša razumeti njegov položaj ter mu z akti-vizacijo njegovih pozitivnih dispozicij pomaga do boljšega življenjskega sloga. Za mladega človeka je življenje čudovita, hkrati pa težavna zadeva. Neprestano mu zastavlja naloge in zahteve, grmadi predenj ovire in zapreke ter terja od njega, da svoje nagone, potrebe in interese vsklaja z okoljem, v katerem živi. Pri tem doživlja otrok (ali mladostnik) zmage in poraze, dobiva rane in brazgotine, doseza uspehe in neuspehe. V najglobjem bistvu gre za prilagajanje obstoječi življcn-ski stvarnosti. Ali le-to uspe ali ne, je odvisno od objektivnih in subjektivnih činiteljev. Včasih so krivi neuspehov objektivni činitelji, n. pr. prevelike zahteve šole ali neugodni delavni pogoji, včasih subjektivni, na primer telesna in-dispozicija, kritična razvojna doba ali kak duševni pretres, večinoma pa se oboji povezujejo. In tako se lahko' zgodi, da pod njihovim pritiskom mladi človek omaga in »vrže puško v koruzo«. Res je sicer, da objektivne in subjektivne težave mobilizirajo v človeku odporne sile, toda le do neke meje, ki je individualno pogojena, to se pravi, eden prenese več, drugi manj. Kakor hitro nekdo to mejo prekorači, njegovi uspehi kljub naporom ne rastejo, temveč nastopi splošno nazadovanje. Prirodna pot za reševanje problemov je tudi za učenca, ki je doživel neuspeh, da jih ne opusti, temveč se mirno in preudarno pripravlja za nov poizkus. Zal ta prirodna pot ni pravilo. Mnogo pogosteje odgovarjajo otroci in tudi mladostniki z zgrešenim obnašanjem. Problem rešujejo samo navidezno ali pa se mu Za mladega človeka je življenje čudovita, i hkrati pa težavna naloga odločno odklanja. In prav ima, če jo odklanja. Samo da razumevanje niti najmanj ni popuščanje in še manj podarjanje pozitivnih ocen ob koncu šolskega leta, marveč je v smislu socialističnega humanizma neobhoden pogoj za pravilne odnose med ljudmi, v šoli pa za pravilno presojanje mladega človeka in -kar je še mnogo važnejše - za pravočasno in u-činkovito pomoč. Navsezadnje je vendar vsaka, tudi šolska vzgoja pomoč - pomoč pri razvoju našega naraščaja, pomoč, ki nikogar ne izključuje, pomoč, ki uresničuje naš splošni vzgojni smoter ter oblikuje nove, svobodne in odločne socialistične ljudi. S tem je že povedano, da morata dom in,šola mlademu človeku tako pomagati, da čedalje samostojneje premaguje ovire, težave in stiske, se ne izmika naporom in se nauči svoje želje, potrebe in zahteve podrejati višjim interesom skupnosti. Docela brez težav ni noben učenec, nekateri pa (in njih število se iz raznih razlogov veča po vsem svetu!) izognejo, zabredejo v zagate in postanejo težavni. Težavni učenci nikakor niso nenormalni ali težko vzgojljivi, so samo začasno ali - če jim nihče ne priskoči na pomoč -tudi trajno iztirjeni. Oblike, v katerih se javljajo, so številne, vendar ugotavlja novejša mladinska psihologija pet značilnih skupin težavnih učncev: nekateri so napadalni (agresivni), drugi obupani (resignirani), tretji se na svojevrstni način krinkajo (maskirajo), četrti se zabubijo vase in peti se umikajo na nižjo razvojno stopnjo (insatilno regresivni). Skoro vsi pa so žrtve nezavestnega duševnega mehanizma, to se pravi, da se svojega zgrešenega življenskega sloga, posebno njegovih vzrokov, niti ne zavedajo. Kdo naj jim pomaga, če ne psihološko in pedagoško šolani poklicni vzgojitelj? Starši so večinoma o takih zapletenih duševnih stanjih premalo poučeni ter nagibajo k rabi radikalnih sredstev, ki situacije ne izboljšajo, temveč jo poslabšajo. Namen tega članka ne Problematika knjižnic in arhivov (Nadaljevanje z 2. strani) lanski škofijski arhiv (usta-ovljen 1 1463), arhiv Muzeja-arodne osvoboditve (ki je še edno sestavni del muzeja) in rugi. Po stanju konec leta 1956 no imeli v Sloveniji tele sa-losto j ne arhivske ustanove: 1. Državni arhiv LRS, 2. Dr-ivm arhiv — podružnica Ma-ibor, 3. Mestni arhiv v Ljub-ani, 4. Mestni arhiv v Kopru, Mestni arhiv v Ptuju, 6. lestni arhiv v Piranu. Omenjeni arhivi razpolagajo nekaj nad 2000 kv. m arhiv-so uporabnega prostora. Od dotnega arhivskega materiala, i ga imajo vskladiščenega, ni » niti polovica tako urejenega i evidentiranega, da bi lahko užil kot gradivo za znanstveno bdelavo. V najtežjem položaju je od seh Državni arhiv LRS. Zato 5 še .danes približno dve tret-ni arhivskega materiala vskla-iščenega v kleteh. Omenjeno gradivo je v ne-rimemih prostorih ne samo edostopno za kakršnokoli raz-ikovanje, ampak je v nevar-osti, da v nekaj letih povsem ropade. Državni arhiv je sicer prav edaj dobil lokacijo za posebno poslopje (stalo bo na vogalu Aškerčeve in Gorupove ulice nasproti stavbe Prirodoslovne in filozofske fakultete), vendar bo do definitivne rešitve problema z novogradnjo po vsej verjetnosti poteklo še toliko let, da je .treba še naprej iskati možnosti za provizorično pre-vskladiščenje ogroženega arhivskega materiala. V nič boljšem položaju glede prostorov ni arhiv v Piranu, ki ne more za arhivske namene adaptirati stavbe, ki mu jo je že dodelil občinski ljudski odbor, čeprav imajo piranske ar-hival-ije edinstven pomen. Drugi arhivi so s prostori na boljšem, je pa seveda zaradi izrednega naraščanja arhivskega materiala pričakovati, da bodo v nekaj letih prav vsi v stiski zanj. Podatkov o številu arhivskih dokumentov in spisov ne moremo niti približno navesti, ker bo njih število ugotovljeno šele tedaj, ko bodo vsi arhivi in-ventarizirali svoj material, kar' bo z ozirom na obseg gradiva trajale nekaj let. Statistična služba LR Slovenije verjetno prav zato v svojih poročilih še ni zajela dejavnosti arhivov, niti nima podatkov o obstoječih registraturah. more biti, da bi' izčrpno razpravljal o vsaki izmed navedenih skupin. Zadoščati morajo kratke označitve, ki naj opozo-rc šolnike na problematiko težavnih učencev, jih podnetijo k razmišljanju in vzbude v njih željo, da po svojih najboljših močeh pomagajo. Napadalni učenci nasprotu.1e.1o ustaljenemu redu. do okolja pa jih navdajajo čustva sovraštva m mržnje, ki se izražajo na zunaj kot neubogljivost, kljubovalnost, nediscipliranost, upornost in sploh kot antisocialno obnašanje. Vzrok je skoro vedno neuspeh v učnem delu ali v razredni skupnosti. Ker se ne morejo uveljaviti, postanejo napadalni. Pristni uspehi jih preusmerijo — če čutijo ob sebi dobrohotnega vzgojitelja. — Resignirani učenci so postali taki spričo zunanjih ali notranjih težkoč, ki se jim ne čutijo kos. Na zunaj se kažejo pasivne, apatične ih celo indolentne, namesto da bi šli v šolo. ,se potepajo, včasih pa so mrzlično aktivni na kakem izvenšolskem območju, da bi se zamotili in pozabili. Le postopno in previdno opogumljanje jih iztrga iz njihove resignacije, biti pa mora povezano s prepričljivimi doživetji nekih, čeprav majhnih uspehov na katerem koli območju. — Maskirani učenci poskušajo svoje pomanjkljivosti zabrisati s tem, da jih'nekako »obidejo« (v jeziku psihologa Alfreda Adlerja bi rekli: čez mero kompenzirajo!. Pogosto se kažejo močne, čeprav so notranje plašno negotovi, vzvišene nad dano situacijo, zbijajo šale, se norčujejo tudi iz samega sebe (razredni Pavlihe) ter tako lažejo sebi in drugim. Nezavestno poskušajo izzvati pozornost starejših tudi z glavobolom ali ponočnim mokrenjem. Takim učencem lahko pomaga vzgojitelj samo s tem. da jim nudi možnosti resničnih uspehov in postopno odpravlja njihovo silno razvito čustvo manjvrednosti. — Vase zaprti učenci so večinoma tenkočutni, senzitivni In plašni otroci, ki so doživeli v razredni skupnosti neuspeh, razočaranje, zasmehovanje ipd. Umaknejo se v svoj domišljijski svet, v katerem doživljajo vse, česar v trdi stvarnosti ne ' morejo, in v katerem so junaki in zmagovalci. Svoj umik v samoto doživljajo z neko bolestno naslado, ki 'jo spajajo z željo po smrti in z mislimi na samomor, v šoli se zavijajo v molk, se predajajo dnevnemu sanjarjenju in razvojno ne več ustreznim igram. Pozabiti pa ne smemo, da je tako zapiranje vase značilna razvojna poteza pubertetnikov, toda pri njih je praviloma le začasna. Pomoč takim učencem je posebno težavna, ker jo okianjajo in delajo vtis, da so zakrknjeni. Vzgojitelj potrebuje mnogo potrpežljivosti in resnične pedagoške ljubezni. — Infantilno regresivni učenci so tisti, ki se ob neuspehih v šoli obnašajo podobno kakor mlajši otroci; pred nadležnimi nalogami so utrujeni, potrebni milujoče materine roke, nesamostojni, preobčutljivi, boječi ipd. — skratka, učinkujejo otročje. Včasih imajo tudi razvade mlajšega otroštva, n pr. sesajo prst, močijo posteljo, dobrodušno klepečejo ipd. Tudi z njimi je vzgojno delo dokaj težavno, ker jih je treba postopno navajati, da se težavam ne izmikajo, marveč se z njimi pogumno spopadejo. Nobeden izmed navedenih tipov ne uživa simpatij - niti doma in še manj v šoli. Vzgojitelji se z njimi nekaj časa in z rastočo nevoljo pač ukvarjajo. Ko pa ostajajo razna vzgojna sredstva, kakor kazni, nagrade, prepričevanja (dostikrat v obliki povsem neplodnega pridigovanja), ukazi itd. brez učinka, se jih polagoma naveličajo in jih puste ob strani. Ukori in slabe ocene se še kopičijo, mladi človek pa le ostane na napačni razvojni po- ti, v škodo sebi in skupnosti, v kateri bo živel. Tega ali onega izuči in preusmeri sicer poznejše življenje, ne vrne pa mu lepe mladosti, ki bi jo bil z vrstniki lahko užival, če bi bil pravočasno naletel na razumevajočega vzgojitelja. Ta mu ne popušča, temveč mu pomaga, ker pozna osnovni vzrok slabega uspevanja. Ve, da se marsikateri mladi človek zaradi čuta manjvrednosti ne more pravilno uveljaviti in da išče nezavestno različne, toda napačne izhode iz svoje zagate. Pri tem doživlja ponovne neuspehe, ki ga še bolj zastrašijo in ga tirajo čedalje bolj navzdol. AU ni teh mladih ljudi škoda, ker so v jedru dobri in tudi dovolj nadarjeni, da bi uspevali? Delo z njimi vsaj v po-četku ni lahko, izplača pa se bolj kot katero koli drugo. In konec koncev - kakšno zmagoslavje za vzgojitelja, če se mu preusmeritev posreči. kako sladka zavest izpopolnjene vzgojiteljske dolžnosti! Zdi se mi, da so taka raz-motrivanja ob koncu šolskega leta potrebna, letos pa toliko boli, ker bomo začeli realizirati reformo našega šolsftva. Elaborat o reformi naše obvezne šole zelo pravilno in zelo prepričevalno poudarja, da so njeno jedro spremenjeni o-dnosi v šoli ,ki jih je treba »humauizirati«. V tej osvetljavi tudi težavnejši «ičenci šolnikom ne smejo biti breme, marveč morajo vprav njim posvečati svojo posebno skrb. Ključ do n.iih in s tem do boljših vzgojnih in učnih uspehov pa je ra-zumevanje, ki dopušča pravičnejše presojanje in pravočasno učinkovitejšo pomoč. Gustav Šilih Učitelj, učenec in spričevalo Zadostno (2) na zatožni klopi TaJe izvajanja niso podprta s citati sedanjih, preteklih in predpreteklih pedagogov. Zelijio biti le prispevek k razpravi o teh vprašanjih, ob katera trčimo'vsak dan pri svojem delu. Kakšna pa j« njih resnična vrednost, bo pokazala bodočnost. Menim, da ni šolnika, ki se ne bi vsaj od časa' do časa pritoževal, da se učenci ali pa dijaki (kako dih bomo imenovaJi v osemletki?) uče samo »za rede«, da se ne učijo, ker »sp biti že vprašani«, da se pogosto tudi ob spremljavi celotnega družinskega orkestra živčno in žolčno prepirajo o ocenah, govore — tudi živčno in žolčno —• o njih nezasljšani krivičnosti, se pn-tiožuijejo po privatnih pa tudi javnih linijah in kanalih (mimogrede: še nihče se ni pritožil, da je bil predobro ocenjen, kar se tudi mnogokrat, oj, pre-mnogofcrat zgodi!), da... Poleg tega ima še vsak, ki daje ocene, svojo lastno teorijo o ocenjevanju, včasih celo dve — za osebno in javno (beri: im-špeiktorsko) rabo. Tako se zgodi, da imajo dijaki v istem razredu na primer sijajne ocene iz fizike, porazne pa iz matematike, kar pač tam poučujeta dva različna profesorja z različno orientacijo,' zahtevnostjo in seveda s poprej omenjeno teorijo. Tako se zgodi, da ima neki izrazito len razred dobre ocene iz zgodovine, potem pa se mu še dobro zdi — kar tudi javno »iznaša« — kako profesorja »Okoli prinaša« itd. itd. O teh primerih in še mnogih drugih bi lahko napisali, debele knjige (naklada bi zaradi aktualnosti teme takoj pošla!), mislim pa ob njih povedati, da k takemu stanju, pravzaprav sistematično vzgajamo otroke sami, ker je današnji sistem ocenjevanja tak, da drugače ne • more biti. Otroci pa to marljivo (to jte edina spontana zabeležena marljivost vseh otrok brez stanovskih do drugih razlik!) prenašajo domov med svoje bližnje in daljne sorodnike, se s tem marsikdaj rešujejo pred poplavami in. nevihtami ob slabih ocenah, da ne govorim o bolj učinkovitih, a danes že obsojanja vrednih, reakcionarmo-konservativnih vzgojnih pripomočkih kot so palica, buške, hruške, brce, klečanje, post, pomivanje posode in ribanja poda, hišni zapor in o drugih rekvizitih in pedagoških pomagalih pretekle dobe. Istočasno pa otroci s to. nadvse zanimivo tematiko ubijejo še drugo muho: dajejo namreč odraslim in pametnim osebam zlasti ženskega spola sijajno gradivo za izpopolnjevanje dolgih zimskih večerov, popoldanskih »kofetov« ter raznih drugih sej in seans zabavne narave. Tako se dijaki učijo »samo za’ ocene«, ker smo jih pač talko navadili in nam je mnogokrat v šoli ocena alfa in omega vsega našega izobraževalnega in tudi vzgojnega, da, vzgojnega prizadevanja in ubadanja. Ker je palica prepovedana, stati v kotu ali klečati sramotno in so ukori sila neučinkoviti, so zaradi tega sankcije za vzdrževanje reda in'-discipline reducirane na minimum. Premnogi pa se poslužujejo negativnih ocen tudi za, dosego teh smotrov in le za marsikoga »fajfa« edina kolikor toliko uspešna sankci-' ja. Pri tem so pedagogi že davno ugotovili, da je najlažja in naj cenejša avtoriteta sile m strahu, da strah, ki drži otroke v šahu, vpliva silno negativno na otroško duševnost itd. Pa še to bi si upal trditi — naj mi kolegi ne zamerijto — : ali s temi »cveki« pogosto ne »odbijemo« svojega izobraževalnega in vzgojnega posla na najlažji, naj preprostej ši način, ki pa j)* vse prej kot sodoben? Včasih so ocene že kar absurdne: v IV. razredu gimnazije je v predmetu pod oznako petje na sporedu gllasbeina .zgodovina (tako bi moralo stati v tudi v spričevalu). Tako se zopet lahko zgodi, da gre nekdo brez posluha na primer na učiteljišče z oceno odlično iz —-petja! Sosedovi Francki šola ni šta od .rok: algebra, past tense in fis-miolova lestvica so ji grenili življenje. Strašansko pa je pogrešala iročno delo. Ker ji .1® oče padel v partizanih, je pogrešala seveda še marsikaj drugega, predvsem ljubezni in topline pa dobrih, spodbudnih besed, mirnega kotička za učenje, urejenega družinskega življenja in še mnogo drugih, za življenja in zdrav telesni ter duševni raizvoi , nadvse važnih stvari, ki jih v tistih mrzlih ocenah ni moglo biti. Imela pa je Francka zelo spretne rc*ke — na natečaju za pobiralko zank na nogavicah je zmagala v hudi konkurenci med 40 kandidatinjami! Kolikokrat pa tudi mi sami resno mislimo na to, da šola m in ne more biti samo lov za ocenami, kofflkoknat se spustimo v splošno , vzgojna vprašanja, odpiramo oziroma pomagamo odpirati mlademu državljanu svet, pomagamo mladi duši preko tisoč brzic in prepadov, Cez tisoče vprašanj, ki ga neprestano mučijo? Imamo torej rede od ene do pet (na univerzi celo deset in še danes ne vem, zakaj) ter z njimi ocenjujemo človeka, mladega, upa polnega pa tudi mnogokrat razklanega in neurejenega na zunaj in na znotraj: Ocenjujemo ga in se včasih ne zavedamo, da se človeka ne da oceniti s številkami, da se ni-kiov vsega ne da oceniti s številkami — da številke ne morejo povedati vsega o človeku. Povedal sem že nekoč: marsikatero strokovno Pomanjkljivost bo mladi človek v življenju z lahkoto nadoknadil, zagrenjene mladosti nikoli! Kdo pa pride na delovno mesto popolnoma strokovno usposobi j en? Ali se ne učimo neprestano z delom, ki nas k izpopolnjevanju in delu samo priganja? Oceniti moramo to. kako .smo vzgojili človeka, kakšen je njegov odnos do dela, do skuom,-sti, do ljudskega premoženja, do napredka, .pravice jn resnice, skratka — ocenjujmo njegove moralne kvalitete! Saj resnično ni potrebno, da bi vse do pičice natanko znal. marši-Votorn stvar nai Posluša in ob tem, ko mu govorimo, va vzgajajmo v dobrega državljana, v , poštenega in nesebičnega člove-Vi» in dobrega delavca. 7,r, v«o te stvari pa bo pozneje resnično prepozno! Tudi se marsikomu snov sama še pozneje »odpre« — koliko je dobrih študentov na univerzi, ki v gimnaziji niso bili kaj prida! , Sem torej za to, da ocenjevanje na sedanji način s številkami ni več sodobno, da navadno ne ocenjujemo pravo stran otrok in da bo treba nekaj spremeniti. 1 Pri svojem razmišljanju izhajam iz postavke, da morajo v obveznem šoHanju prav vsi (!) učenci predelovati oziroma poslušati določeni program Iz vseh predmetov in da praktično torej nihče ne sme pastj. Govorim le o zdravih, normalno razvitih otrocih, ki so ločeni po intelektualnih stopnjah in tem primernih okvirnih učnih načrtih, v okviru katerih naj se razvije šolnikova individualna dejavnost in sposobnost. Zakaj ne bi smel potemtakem nihče pasti? Če imam v razredu še vedno negativno oceno iz predmeta, je lahko a) učni program prezahteven in preobširen, ni prilagojen stopnji dojemljivosti otrok, Iz česar nujno sledi delitev po sposobnosti, jn ■ zahtevnosti učnega programa; b) če je prvo urejeno in kljub temu ne gre, smo krivi lahko mi sami, ker se nismo dovolj potrudili, so naše metode in prijemi slabi in nezadostni, je premalo učil, pomagal itd. — kar je potem -naša slaba ocena; c) . so delovni, zdravstveni, družinski, sploh življenjski pogoji . slabi, zato otrok ni kriv in nezadostno ocenimo starše ali skrbstvene organe. Po mojem mnenju bi namesto številk v spričevalu veliko bolj ustrezala neke vrste karakteristika, za kar je pa potrebna predvsem večja stalnost učnih moči in nujnost, da poučujemo v določenem razredu čim več ur, se' pravi vsaj določeno skupino predmetov (jeziki, fiaravo-slbvnl predmeti z matematiko, narodopisni predmeti itd.). Menim, da bi bilo mnogo bolje namesto nezadostne ocene, na primer iz matematike, napisati, kaj dijaku ne gre, kakšne so njegove umske sposobnosti v zvezi s predmetom -in potem seveda tak dijak ne bo mogel biti na primer računovodja; tisti pa, ki mu delajo tudi jeziki težave, pa ne bo uslužbe-n pri potovalnem uradu za tuj,e turiste, morda pa bo izvrsten traktorist ali pa nenadomestljiva specialistka za oblikovanje damskih klobukov. Seveda — trenutno rede še imamo In čez noč ne morem,o preko toga. Zato vsaj ocenjujmo javno, s skrivanjem ocen le še podžigamo tisti nesrečni »lov« ali pa zgrešeno ambicijo. S podjetji, ustanovami m mojstri. ki jemljejo v službo, pa bi morda veljal tihi dogovor; do nadaljnjega naj velja zadostna ocena za manjšo nadarjenost in sposobnost v določenem predmetu. Saj je ta nesrečM zadostno že itak deježen niajvečjega pohujšanja v našem sedanjem redovanju. V beležnicah šolnikov, ki ocenjujejo po teoriji — za odlično zna bog. za prav dobro jaz ... — se sprehaja ta In- > kri,mi-rani red v sila pestrih va-r-sntah (še zadostno, komaj zadostno, zadostno s piko in brez nje. dober zadosten, soliden zadosten — mordia bj uvedli še normirani zadosten, udarniški zadosten in morda še katerega). ■' 'V Andrej Česen Šolsko leto je pri kraju. Napetost v razredih in zbornicah je na višku. Vsi učitelji na vseh zavodih zaključujemo ocene in se z učenci vred veselimo skorajšnjih počitnic. Da, zaključujemo ocene! O tem hočem nekaj premišljevati, če bom zmogel prav; o odnosu učitelja in učenca do spričevala, d ocenjevanju v naši praksi sploh. S šolsko reformo si veliko obetamo in je resnično korak naprej pri nas. Poraja se tudi vprašanja ocenjevanja v vseh stopnjah šol. Predvsem pereče s® mi dozdeva vprašanje ocenjevanja v osnovnih šolah' in nižjih gimnazijah. Učitelj je pr,siljen, da ugotavlja količino znanja v vsaki otroški glavici' in ga razvrščuje v pet predalčkov, v pet ocen. Toda pri vsem tem ne sme pozabiti, da ima pred seboj osebnost, fei jo mora vrednotiti in jo s pomočjo pet-številčne skale prikazati otroku, staršem in družbi, ki bo z oziroma rfa ta statistični prikaz zopet ost varita svojski odnos do otroka. Otrok se razvija v osebnost s prirojenimi dispozicijami in pod vplivom okolja. Čestokrat se zgodi, da učitelj vidi zgolj znanje do tega objektivno pS količini in kakovosti, oceni z eno izmed petih številk, ki jih ima na razpolago. Prav, znanje mora biti in znanje se ocenjuje! In pri vsem tem niti ni najbolj važfia številka, s katero smo hoteli prikazati določeno sposobnost učenca za ta ali drugi predmet, temveč j© važno, kako vpliva ocena na razvijajočo se osebnost. ^Vsi težimo za tem, da bi bila naša šola življenjska, praktična. Nedvomno je, da mora vsak učenec osvojiti osnovno znanje in doseči primerno stopnjo splošne izobrazbe. Spričevalo je tdisti dokument, s katerim si pomaga čez ovire, z njim si odpira vrata v obrt, v proizvodnjo, v samostojno življenje. Vprašanje je, če je spričevalo resnična, pravilna slika mlade osebnost. Velika je odgovornost vsakega vzgojitelja, saj lahko z neprevidno napisano številko zavre življenjsko pot mlademu človeku, da ga poniža, ga zavede v brezizhodnost in mu ubije voljo do dela. Ponovno poudarjam, da mora otrok osvojiti osnovno znanje, ni pa nujno, da bi bil vsepovsod doma, da bi za vse Imel potenciran interes. Mnogi učitelji — posebno mlajši — smo v začetku večkrat bolj brezobzirno strogi kot mili ' in se vse premalo zavedamo, da včasih brez nujne potrebe marsikateremu otroku odbijemo leto. No, ne trdim, da je obvezno tako! Vsak dela po svoji vesti .in vendar čestokrat iščemo koga, ki bi nam pomagal nositi odgovornost za nezadostno oceno. Včasih kličemo na pomoč razredni kolektiv, učence, ki skušajo biti zelo nepristranski in so mnogokrat strožji od samega učitelja,' Učenci ocenjujejo količino znanja, a tudi pristransko nastopajo, če oce- njujejo kakega svojega ljub« ijenca n. pr. dobrega športnika. Čustveni moment igra večkrat odločilno vlogo. Iz lastnih izkušenj vem. da je marsikdaj silno težka odločitev pravilnega reda. Naj navedem nekaj primerov iz prakse, ob katerih se mora vsak vzgojitelj zamisliti. Poznal sem učenca,- ki je živel v silno težkih socialnih razmerah. Brez očeta je bil, očim ga je pretepal in na posestvu je moral garati od ranega jutra db pozne noči. Ze v prvih razredih ni mogel spremljati pouka re-alij predvsem ne računstva. Prva razreda je nekako prebrodil, v petem pa se mu je zataknilo. Pri računstvu je odpovedal. Odlično pa je-bral, se zelo zanimal za zgodovino, socialne probleme in zemljepis. Imel je močno razvito domišljijo in je bil zelo tovariški. Kazalo Je, da ni bil sposoben osvojiti zakonitosti logičnih procesov pri ugotavljanju medsebojnih odnosov kombiniranih računskih operacij. Iz računstva je moral bitd negativno ocenjen. Neka učenka pa je bila izredno marljiva pri ročnih delih ia gospodinjskih poslih. Naučila se je nekaj stvari, toda bila je zelo trda, kot pravimo. Ni mogla dojeti slovničnih in matematičnih zakonitosti. Risala je izvrstno. Zaostala je. Mnogo bi še lahko naštel podobnih primerov, pa dovolj. Vprašamo se samo, kako je bilo otroku, kako staršem? Alj smo bilr sposobni s petimi številkami pravilno oceniti marljivost imenovane učenke? Ali smo bili upravičeni učenko ponižati, zapostaviti in zavreti .mlademu človeku pot v poklic? Tu je tista boteča točka našega ocenjevanja. Nimam naipena razpravljati, le nekaj pomislekov sem hotel nakazati. Večkrat se sprašujem, da bi bilo morda bolje, če bi učencu, potem ko smo uborabili že vse metodične in vzgojne prijeme, resnično pripravili učenca, da daje vse iz sebe, napisali v spričevalo karakteristično sliko za imenovanega učenca: »Učenec je dobrosrčen, se zelo zanima za socialna vprašanja, odlično čita, je praktično inteligenten, za delo, ki pa zahteva širših računskih operacij, ni sposoben.« § tem bi bolj objektivno ocenili učenčevo osebnost in bi nam številke rabile zgolj kot vzgojno važen faktor za kakovost znanj a im tako ne bi bili biriči, k: smo človeku vzeli leto dni io mu onemogočili primeren razvoj. Menim, da ni odveč, ker sem zapisal nekaj o tem. Naj tudi drugi povedo svoje. Prav zdaj ob koncu šolskega leta nam bo praksa spet dala ponovnih izkušenj in potrudimo se razmišljati ob njih. Glejmo v učencu vedno malega človeka, ki raste, in skušajmo to rast oplemenititi, pospešiti, a nikoli zavirati! Sola naj bo resnično življenjska! Rudi Lešnik NAROČNIKOM! Z 11. in 12. številko smo pripravili našim bralcem bogat počitniški material. S to dvojno številko zaključujemo prvo polletje, čeprciv boste 1. julija dobili v roke še posebno številko Prosvetnega delavca z DRUGIM RAZPISOM SLUZ-BEN1H MEST. Uredništvo Letovišče Združenja učiteljev in profesorjev LR Srbije V času šolskih počitnic bo organizirano za naše. članstvo letovišče v kraju GRLJEVAC pri Splitu. Kraj je oddaljen od Splita 8 kilometrov ob cesti za Omiš in je zvezan s Splitom z mestnim prometom (avtobusi). Kraj leži ob morski obali, plaža ima pesek in je dolga več kot 5 km ter zelo pripravna za kopanje odraslih in otrok. Kraj in okolica imata mnogo sadja in povrtnine. Stanovanje bo v Hišah (v sobah z 2 do 5 posteljami) in pod šotori (2 do 4 postelje). Dnevna oskrbnina za letovanje v hišah je 410 din, v šotorih Pa 350 dinarjev. Otroci do 7. leta starosti, ki ne bodo imeli svojega ležišča, bodo plačali SOs/o oskrbnine. V tem letovišču se lahko letuje najmanj 15 in največ 30 dni, in sicer v izmenah: L izmena: od 3. julija do vključno 17. julija 2. izmena: od 20. julija do vključno 3. avgusta 3. Izmena: od 6. avgusta do vključno 30, avgusta. Prijave za letovanje je poslati na naslov: Republiški odbor Udruženja učitelja, nastavnika i profesora NR Srbije — Beograd, Kralja Mil ma 66 — * oznako »za letovalište«. Prijavi je treba priložiti dopisnico za odgovor. V prijavi je treba navesti: 1) v kateri' izmenj želite letovati 2) ali na) bo letovanje v hiši ali pod šotorom 3) ime in priimek vseh prijav. 1 jenih (za otroke tudi leto starosti). Prijavi je treba priložiti Potrdilo, da je prijavljenec redni član našega združenja in da je plačal Članarino. Ko bo prijavljeni član dobil obvestilo, da je v letovišče sprejet, mora takoj vplačati 50*/e celotnega zneska ’ Za letovale na tekoči račun: 103-T-950 in na prej omenjeni naslov. Prijave pošljite TAKOJ M naslov v Beograd. Republiški odbor 1 \ Kaj pa Pina sredstva? Nova šola, fcatere pričetke naj bi začeli uveljavljati v prihodnjem šolskem letu, bo zahtevala nove načine dela, nove ue-ne oblike in tudi boljše odnose med učečim in tistim, ki ga je treba vzgajati in izobraževati. Ne delajmo si utvar, marsikje bodo te spremembe začetek lepega delovnega poleta, vsestranskega iskanja in tudi precejšnje zaskrbljenosti, drugod pa se razen zunanjih, organizacijskih ukrepov še lep čas ne bo diosti spremeniiilo in bo pireteklo še nekaj vode, da bodo spremembe prešle preko prepleskanih naslovov. To je tudi razumljivo. Velik del našega šolskega sveta je tako vajen starih učnih načinov, starih oblik in dosedanjih organizacijskih shem, da predstavlja zanj sleherna sprememba že kar notranji pretres, zlasti, ker v zadnjih letih osebno ni imel dovolj prilike, ogledati si boljše, naprednejše šolsko delo v tujini, doma pa kljub mnogemu razpravljanju le niso prišli do tega, da bi nove načine dela v večji meri tudi pokazali'konkretno pri dovolj močnem, kvalitetnem vsakdanjem delu, poleg tega se je marsikatera sprememba izvršila brez zadostne preizkušnje. Od samega načelnega razpravljanja o novem ljudje ne morejo živeti in marsikdo si prav zaradi tega zamišlja • kot popolnoma novo nekaj, kar bi moralo biti v vsaki naši dobro urejeni šoli nekaj povsem povprečnega. Jasno, da so pri uveljavljanju novega prva stvar kadri, njihova notranja pripravljenost in strokovna usposobljenost. Preusmeritev teh kadrov na tak način dela, kakor ga predlagajo reformna prizadevanja, bo dolgotrajen proces, ki se ga ne bo dalo urejevati administrativno in z neko ihtavo naglico. Ljudje dozorevajo počasi, preoblikujejo se" še počasneje, ako nočejo biti naivni površneži, ki se vdajajo sleherni trenutna modni puhlici. Zato bo tako pred organi prosvetne oblasti, kakor tudi pred sindikati, p-eda-Sc'”k!mii društvi, zlasti pa pred Pedagoškim centrom mnogo potrpežljivega in obenem odgovornega dela, ki ne bo rodilo sadov od danes do jutri, temveč šele po daljši dobi. Treba pa je razpravljati tudi o materialnih sredstvih za take spremembe. Staro pravilo, da je za malo denarja malo muzike, bo našlo tudi tu svoj odraz. Dobro delo v razredu je nujno vezano na poglobljen, strokovni študij, za tako delo je treba strokovnih. knjig, seminarjev, ekskurzij — torej denarja. Marsikdaj se bo kak najosnovnejši reformni ukrep ustavil ob presenetljivem ’ pomanjkanju zgradb, lepo zamišljene stvari bodo prešle v neko zasilno obliko, ki bo prerasla v večletno stalnost, če gradimo za prihodnost, če hočemo ljudi, ki bodo več producirali, moramo imeti boljše šole, tah pa zastonj ni, treba je zanje nekaj investirati. To ne velja samo .»a velike stvari, za mogočne zgradbe, temveč tudi za tista sredstva, ki jih .potrebujemo sleherni dan pri pouku, za učila, knjige in za druge potrebščine. Te stvari imajo dve pomanjkljivosti. Večina od njih je usmerjena v našo staro uveljavljemo učno obliko frontalnega dela z učenci, in sicer tako. kjer dela dejansko samo učitelj, učenec pa malo ali nič, kjer učenec samo pasivno sprejema. Nove učne oblike zahtevajo tudi tu spremembe, poskusov naj bt na primer ne opravljal samo učitelj, temveč skupine učencev ali celo sleherni učenec. To seveda zahteva, na eni strani določene večje količine material- nih sredstev, na drugi strani pa seveda izdelavo preprostih učil, s katerimi je mogoče ilustrirati osnovne prirodne zakonitosti. V svetu imajo takih učil na pretek, uvažati jih pa verjetno zaradi deviznih težav ne bomo mogli, postati pa bomo morati gibčnejši Jn hitrejši v domači produkciji. Ob tem je treba vsekakor opomniti, da je prt nas šolsko delo vse preveč omejeno samo na učiteljevo razlago in na učno knjigo, vse premalo pa uporabljamo sodobna tehnična sredstva, kakor radio, dia-skop, film, gramofon, magnetofon itd. Res predstavljajo ta sredstva danes še precejšnje investicije, ki jih ni mogoče .povsod uveljaviti, imamo pa na drugi strapi vrsto šolnikov, ki smatrajo delo s takimi sredstvi le za zabavo in jih zatn kljub boljšim; prilikam ne vključujejo v redno delo. Jasen odraz tega stanja je tudi dejstvu, da s« naša metodika sorazmerno zelo malo ukvarja s takimi sredstvi in jih ne popularizira. Zato ostaja edina učna opora na večini šol 1« učna 'knjiga. Učna knjiga za obvezno šolo je prestavljala doslej obširno, sistematično zbrano gradivo določenega predmeta, ki je, bilo za učenca navadno pretežko Jn je neredko obsegalo vse tisto, kar bi moral znati spet samo učitelj. Take knjige se 'je učenec bal, navajala ga je k pasivnemu sprejemanju, učitelja pa je prav zaradi svoje obširnosti priganjala, da je z gradivom hitel, prehajal v. nepotrebne podrobnosti in le boljši šolniki ao bili toliko samozavestni, da so se omejevali le na najvažnejše. Je pa£ tako in bo tudi v prihodnje, da marsikateri učitelj ne preštudira učnega načrta in se ne nasla- nja nanj, temveč na učno knjigo. V prihodnji obvezni šoli bo pa morala biti obvezna učna knjiga primerno skrčena, obsegati bo morala tisti najnujnejši pregled bistvenih poglavij določenega predmeta, ki tvori jedro zahtev učnega načrta za neko učno stopnjo. Način šolskega dela sam pa bo zahteval, da bo za poglobitev obravnavanih vprašanj služila dobro urejena in bogata razredna knjižnica, v katen bo poleg literarnih in umetniških del tudi potrebna količina priročnikov, pomožnih knjig in leksikonov. Takih knjig že nekaj imamo, izdajajo jih vse naše založbe, največ Mladinska knjiga, ki pripravlja tudi prvi slovenski otroški' leksikon, mnogo takih priročnikov bo pa še treba pripraviti ter jih urediti nalašč za šolsko rabo. Skupinsko delo v razredu, ,o katerem toliko govorimo, je na primer nemogoče brez zadostnega števila priroč-n,itkov. Rauredna knjižnica, v. kateri bi morali imeti po več izvodov takih knjig, bo odigrala v prihodnje pri pouku važno vlogo, postala bo del rnoufca samega. To je pomembno zlasti za podeželje, kjer otrok nima doma potrebnih knjig in bo pn samostojnem delu nujno vezan samo na gradivo, ki ga bo nudila razredna knjižnica. Boj za večje dotacije šolskim knjižnicam bo dobil še novo argumentacijo, obenem pa še bd moral dvigniti interes šolnikov za knjigo m knjižničarstvo sploh, saj bo treba učence vsakega razreda uvajati v osnovne elemente urejene skrbi za večje število knjig. Druga stvar, ki jo je treba upoštevati, j® dejstvo, da se bo pouk v obvezni šoli do neke mere le naslanjal na krajevne prilike in da za obravnavanje take snovi ne .bo mogoče dobiti izčrpnih podatkov v rednih učbenikih, še daleč pa nismo in še ne bomo na taki stopnji, da bi lahko prešli k izdajanju obveznih učbenikov za določene pokrajine. V kolikor obstajajo taki primeri v drugih naprednejših državah, zajemajo precej široka območja z več milijoni prebivalcev, pri nas pa si bomo morali pomagati še precej časa z raznim priložnostnim tiskom, e raznimi almanahi, lokalnimi zborniki In vodniki, opisi in podobno, dasl pestrost slovenskega ozemlja teži k drugačni ureditvi tega vprašanja. Tudi zunanji pogoji našega šolstva bodo v raznih krajih različni. Močan industrijski center bo lahko vedno več dajal svoji šoli kot zaostalo kmečko okolje. Povprečalvn zahtevam učnega načrta bosta morala sicer ustreči oba, pričakujemo pa, da bodo v boljših šolskih .razmerah dali vendar nekaj nad povprečjem. Za primerno poglobitev pa bodo potrebovali nekaj več kot oficieilni učbenik in tu jim bo spet pomagala razredna knjižnica, če bo pestra in pravilno ‘urejena. Zato se zračaj obvezne učne knjige v prihodnje nekoliko spremeni. Šolska knjiga, ki je naslonjena na učni načrt, ne more bistveno mimo njega. Konkretizirati pa mora tudi tiste vzgojne smernice, ki jih poudarja naša družba. Razvijajoči se človek, zlasti učenec obvezne šole, ne more sprejemati karkoli in na kakršenkoli način. Poleg strokovne. znanstvene točnosti In umetniške vrednosti (obstajajo tudi pedagoške ih psihične zakonitosti, ki jih je treba prav tako upoštevati. .Idealna stalna učna 'knjiga, ki naj velja za dolgo vrsto let, je danes nemogoča, ker se življenje in znanost tako razvijata, da ju je vč.asih le težko dohitevati. Kakor na eni strani ne moremo zahtevati, da bi knjiga dajala sproti vse najniovejše izsledke določenega predmeta, tako je na drugi strani neprijetno, če učenec lahko ugotavlja, (kako močno je stvarno življenje ze prehitelo njegovo predpisano učno knjigo. Potrebna pravilna srednja pot je lahko le posledica treznega premisleka, problematično je, težnjo po sodobnem v učni knjigi uresničevali zgolj z navajanjem še ne usta-Ljemh, .neprečiščenih tez. Močno aktualizirane učne knjige bodo vedno v nevarnosti, da jih bo čas prehitel, zahtevale bodo neprestanega popravljanja tn bodlo vzbujale v mladih ljudeh občutek. neke vihravosti, nestalnosti, šibke trdnosti. Trezna presoja novega in zastarelega pa ne more zakriti tega, da lahko pričakujemo veliko pestrost učil, učbenikov tn priročnikov posebno za obvezno šolo. Da bi vso šolsko modrost lahko nakopičili v eni sami knjigi, bo pač le pobožna želja, živfljeinje pri nas je prebogato, preširoko, niti mladinske revije in listi ga ne morejo vsega zajeti, čeprav se neprestano širijo, krepijo, flrav bi bilo, da bi že prvo leto dela po novem pokazalo nekaj drznejših posegov v tej smeri. W. . » « ► Razvijajoči se človek, zlasti učenec obvezne šole, ne more sprejemati karkoli in na kakršenkoli način 4 .• ■ Na posvetu izvedencev za telesno vzgojo, ki ga je organiziral Zavod za proučevanje šolstva LR Slovenije, je imel prof. Drago Ulaga referat, ki ga v naslednjem objavljamo v celoti: Tudi v današnji dobi, ko smo na področju šolske telesne vzgoje znatno napredovali, naletimo ponekod na nepričakovano in presenetljivo nerazumevanja. Nekateri še vedno mislijo, da gre pri telesni vzgoji samo za »predmet«,. pri katerem bi se naj otroci navadili malo lepega vedenja in nekaj spretnosti, drugi vidijo svojo učiteljsko nalogo edinole v posredovanju znanja. Neredko slišite pritožbe, da gradijo novo šolsko poslopje z modernimi učilnicami, primernimi kabineti in reprezentančno avlo, vendar brez telovadnice in brez igrišča. Tudi tu gre konec koncev za nerazumevanje, za nepravilno vrednotenje nalog. ki jih ima sodobna šola. Ce bi pomenila telesna vzgoja samo nekak predmet, pri katerem predelujejo vadbeno gradivo z namenom, da bi. znali otroci tudi korakati, skakati, plezati in delati lepe vaje, ne bi biio tako velike škode, če bi jo zanemarjali. Ker pa po-' meni telesna vzgoja mnogo več, ker izvira iz bioloških potreb otroka in je za normalni psihofizični razvoj neobhodno potrebna, ji moramo odmeriti v šolskem sistemu primerno mesto. Sestali smo se z namenom, da bi kritično proučili jn dopolnili osnutek . novega učnega načrta za teiesno vzgojo v osemletni šoli. Ravnali bi napačno, če bi začeli z učno snovjo, kajti na-, še izhodišče mora biti otrok, to je razvijajoče se živo bitje s svojimi posebnimi fiziološkimi in psihološkimi potrebami. Tudi ne smemo začeti razprave pri sedemletnem otroku, ker gre dejansko za nadaljevanje nečesa, kar se je že dolgo razvijalo in dosegio določeno stopnjo razvoja. Da bi kar najbolj pravilno dognali biološke gibalne potrebe šoloobveznega otroka in njegovo razvojno pot od nagonskega udejstvovanja 'do razumnega, si moramo v. glavnih potezah ogledati njegov razvoj od za-fetka. Novorojenec nima niti moči niti gibalnih izkušenj. »Dete je nebogljeno, .da bi se učilo samo sebi pomagati«, piše Gross. Novorojenec ničesar ne zmore, ničesar ne zna, vsega se mora učiti. John Locke je jasno povedal, da ni ničesar v inteleknu, česar nismo s čutili dojeli. Dodamo naj, da so ob rojstvu tudi čutila še neizurjena. Vsega se je treba učiti popolnoma znova. Vendar novorojenec, čeprav-nebogljen, ni len. Sleherno minuto budnosti izkoristi za svoje spontane telesne vaje, s katerimi se razvijio tudi prve psihične funkcije. »Spontano gibanje pomeni začetek vseh telesr nih vaj. To je prva naravna telovadba, ki so jo ustvarile notranje sile nezavisno od vsen vzgojnih stremljenj in vsen umsko zastavljenih ciljev«, piše psiholog Sippel. Svoj vadbeni program m razvoj duha in telesa izvaja dete nagonsko. »Kaže, da je tako dinamično udejstvovanje otroka v igri spontano in da je sestavni del njegove razvojne nujnosti«. Dr. Marij Avčin). Z igro se razvija tudi otrokova duševnost. Petletni oitrok se že vključi v druščino. Začenja se doba skupnih iger, doba otroškega vrtca, čutila so v fiziološkem oziru razvita, živčni preplet sr izpopolnjuje in s tem v zvezi tudi telesna spetnost. Punčka si že zna zavezati čevelj, fantek zna žvižgati — oba sta kajpada na svojo spretnost hudo ponosna. Otrok predšolske dobe čuti potrebo »pomagati« odraslim pri vsakdanjem de:u. Punčka sd želi svoj likalnik tn peče svoje potičke; fantek dobi miniaturno orodje — grablje, motiko samokolnico — in ima dobro zavest, da je koristen pomočnik in tovariš očetu, ko ^ela na vrtu. Kakor igra, tako je tudi delo za ’■ otroka psihična, hkrati pa seveda tudi biološka potreba. Otroci predšolske dobe se Igrajo ne glede na jezik, ki ga govorijo, imajo pa svoj »zapik«, čutijo, kaj je prepovedano tn zat;o. že spoštujejo določena pravila igre. Vse delajo z dušo in telesom, v vsem so še psihosomatska enota. Vedno znova se nagonsko lotevajo tistih nalog in iger, ki so za njihov umski m telesni razvoj posebno primerne. Dobri ljudje jim lahko pomagajo le s primernimi rekviziti, s pobudo in usmerjanjem. Kaj vs'e pride v poštev? Kocke, vozliček, obroč, žoga, skiro, trokolo, kotalke, rogovila (posušeno drevo), zvirala, plezala, bruna, lestve, nizki drogovi, smučke, drsalke, sani in podobno. Seveda ne smemo pozabiti na ilovico, mivko, testo, papir in sne.?, kar vse pomaga razvijati ustvarjalno sposobnosti otroka. Razvoja v ničemer ne smemo prehitevati. Docent Avčin svari pred slehernim pretirava-njepi in pred forsiranjem nadarjenih otrok, kajti le-to vodi slej ko prej do »fizičnih, psihičnih. karakternih in tudi pedagoških nevšečnosti, zlasti če Je vzgajanje naj mlajših talentov zvezano z občudovanjem tn prevelikim poudarjanjem Se itak po uveljavi] anijiu stremeče otrokove, vsebine«. Predšolska doba je namenjena ■.razvijanju vseh tistih lastnosti in sposobnosti, ki pomenijo pogoj za poznejše uspešno učenje m delo, seveda 'moramo tudi s tega vidika zagovarjati zahtevo po vsakodnevnih igrah in telesnih vajah. V igri se ostrijo otrokova čutila, razvija se sposobnost opažanja, dojemanja, pozornosti, mišljenja, iznajdljivosti m ustvarjalnosti. Izpopolnjuje se centralni živčni sistem in s tem se boljšajo pogoji za psihične funkcije. Otrok naj ostane doma do T. leta, šele potem ga napotimo zdravega, odpornega, za umsko delo razvitega m ukaželjne©a v šolo. O usodni spremembi, ki Jo obvezna šola pomeni za Otroka, piše Avčin naslednje: »S pričetkom obveznega šolanja otrok se v njihovem življenju .pojavijo bistvene spremembe zlasti glede omejevan j a še dokaj spontanega in nujnoatnega nagiba otrok k motorični dinamiki m udejstvovanju v iSn. Spremembe nastanejo zlasti zaradi rednega dnevnega štiri do pet urnega šolskega dela, pa tudi izvenšolskega izpopolnjevanja doma in izven doma z udejstvovanjem otroka pn stranskih predmetih, kakor so na pr. fjjjii jeziki, glasba, razni krožki itd.« Nenadna sprememba, ko preidejo otroci od svobodnega udejstvovanja pod šolski režim, in ko jih nepoučeni starši obremenjujejo še z izven-šd^klm učnim delom, utegne pomeniti. za nadaljnji razvoj nepopravljivo škodo. Telesno zaostali, slabo razviti, umsko utrujeni in skorajda bolehni otroci se tudi intelektualno ne bodo razvili do tiste stopnje, co katere bi 'se lahko, če bi bil prehod od - psihosomatskega, skorajda nagonskega uveljavljanja v predšolski dobi na šolski režim kaj bolj v duhu »postopnosti«. Otrok se le težko disciplinira, težko se navadi na mirno sedenje in na pasivno poslušanje. V starih časih so si učitelji pomagali z ustrahovanjem, dandanes pa gradijo bolj na psihični težnji otroka, ki bi bil* rad pohvaljen in odlikovan pred drugimi. Težnja po osebnem uveljavljanju je značilna za vsa šolska leta in konec koncev za celo življenje, vendar ne tn smela biti glavni motiv za učenje ali za prizadevanje pri telesnih vajah. Ključ do uspehov je v ustvarjanju interesa, tega pa vzbudimo, če se znamo kar se le da'■približati dejanskim, to je biološkim in psihološkim petrebim otroka. Pri sedem- in osem-letnem otroku bi morali še vedno upoštevati, da jo psihofizično bitje in da »glava ni edini del človeškega telesa«. Hotelj smo opozoriti na igralno metodo, na delovno metodo in zlasti na zahtevo nazornega pouka. Ce je otrok gibanja tako zelo potreben, tedaj je jasno, da ga je tudi željan. Zelje pa že spadajo v svet duševnosti. Zanimivo in nad vse poučno je gledati, kako‘se otroci po dvournem sedenju v šolski učilnici zapodijo na igrišče, na plezala, zvirala in nizke drogove, ki tam stojijo. Včasih izkoristijo kar ves odmor za telovadbo in igre. In vendar naletite na vzgojitelje, ki tega ne vidijo in ne razumejo, na pedagoge, ki krajšajo odmore ali pa celo zadržijo učence v zaprtih prostorih pod nadzorstvom. Tisti, ki se je spozabil in sledil klicu narave in se je kaj Irolj razgibal, je navadno »nediscipliniran učenec«. Dečki in deklice s© vse ••*••• •••••«••• •••«•»••• ••••••»•• •••••," nudi šolam in prosvetnim ustanovam vse vrste radijskih sprejemnikov in specialne naprave za ozvočenje. RADIO CENTER, LJUBLJANA naša šola upoštevati, če bo hotela biti v resnici življenjska šola. Pomagati bo morala otroku, da se bo v življenje vključeval lahko brez večjih težkoč. Šola bo morala v marsičem menjati svoj karakter. Če smo jo doslej imenovali učno-vzgojna ustanova, v resnici je bila pretežno učna ustanova in le v manjši meri vzgojna, bo nova šola lahko življenjska le, če bo postala vzgojno-učna ustanova. V »temeljnih načelih« je med drugim rečeno, da mora reformirana obvezna šola otroka vsestransko vzgajati; torej ne samo intelektualno, temveč v enaki mpri tudi fizično, moralno-etično, estetsko, politehnično. Enako je poudarjeno zaradi tega, ker je pač doslej vzgajala pretežno intelektualno, vse drago pa je bilo bolj ali manj zapostavljeno. S tem seveda ni rečeno, da bo n. pr. politehnični in estetski vzgoji posvečeno v obvezni šoli enako število ur kakor intelektualni vzgoji. Toda šola mora vzgajati mladega člove-ga vsestransko, njegovo osebnost v celoti. To se pravi, otrok naj raste v dobro vzgojenega plemenitega človeka in državljana, člana naše socialistične ljudske skupnosti. Dobro vzgojen človek pa .mora biti seveda tudi primerna izobražen. Intelektualna vzgoja in ostala vzgojna področja se torej medsebojno nikakor ne izključujejo, nasprotno - — se medsebojno oplajajo in dopolnjujejo ter šele tako zlivajo v harmonično celoto. Tu pa se odpira vprašanje: ob čem in kako bomo dosegli v naših šolah takšno idealno stanje? Ljudje, ki so maloduš-ni, se pri razgovorih o reformiranj šoli pogosto ustavijo pri ugotovitvah, da nimamo za novo šolo niti najosnovnejših materialnih pogojev, niti primerno usposobljenega učiteljskega kadra. Manjkajo nam celo šolski prostori, da ne govorimo o sodobnih učnih pripomočkih, knjižnicah, ljudeh itd. Ker je vse to v veliki meri res, je seveda razumljivo, da si prosvetni delavec, ki bo v jeseni ie prvi šolski dan stal' pred dejstvom, da je reforma »stekla«, s skrito skrbjo zastavlja vprašanje: kako in. ob čem bom otroku ustvaril novo, reformirano šolo. Nova, reformirana šola mora biti življenjska. To nam je eno izmed osnovnih načel, ko govorimo o novi šoli. »Življenjskost šole« pa ni samo v tem, da daje otroku življenjsko uporabno znanje, temveč v največji meri tudi v tem, da . je šola z vsem svojin življenjem kot celota sestavni del stvarnosti, v kateri otrok živi in raste. Naša današnja in jutrišnja stvarnost, za katero šola otroka pripravlja in vzgaja, pa je izredno bogata in razgibana. To je stvarnost, v kateri srečavamo vsepovsod najostrejši boj med starim in novim,, to je čas, ko se dvigamo iz gospodarske in kulturne zaostalosti in zapostavljenosti, čas tehničnega napredka, doba televizije in uporabe atomske sile. Pravzaprav je to stvarnost, ki je zajela ves napredni svet, v katerem imamo svoje mesto tudi mi. Poleg tega pa naša stvarnost oblikuje rast novih, socialističnih družbenih odnosov. V tem vrenju se bistveno spreminja čustvo- di, s tem pa se menjajo tudi odnosi med ljudmi, odnosi človeka do sočloveka in družbe, do domovine in naše skupne lastnine, skratka do vsega, kar nas obdaja v našem ožjem in širšem okolju. V vsem tem naš človek ne more biti več skromen, ponižen, ubogljiv in nezainteresiran izvrševalec določenih nalog, ker ga postavljamo v ospredje vsega gospodarskega, kulturnega in družbenega dogajanja. Od njega želimo in pričakujemo, da bo aktiviio in živo zainteresiran za svoje delo, za vse kar se dogaja okrog njega, da bo samozavestno in pogumno posegal v tok dogajanj, se boril za novo, naprednejše upravljal tovarne, podjetja, ustanove, šole itd. Če danes slišimo še številne kritike na račun družbenih organov in delavskih svetov, je to v največji meri zato, ker naši ljudje za naloge, ki jih srečujejo kot člani v teh družbenih organih, niso biti pripravljeni, ker nas vse še bolj ali manj bremeni preteklost. Nova šola, ki bo hotela biti v resnici ljudska, to je življenjska, bb morala torej med prvimi nalogami rešiti vprašanje odnosov med učitelji in razred, v katerem se bodo učenci lotili reševanja številnih nalog in zapletenih problemov veselo, morda včasih celo s pesmijo in vriskom kakor pa razred s težkim, togim in preresnim vzdušjem, Ljubezen, toplina in sproščenost v celotnem vzgojnem kolektivu so samo srečen in ugoden temelj za učiteljeva pedagoška prizadevanja. Ko smo jih ustvarili, se nam odpirajo vprašanja drugo za drugim. Poudarili smo, da mora šola pripravljati otroka za življenje .v naši stvarnosti, za življenjsko delo, ki ga bo opravljal kot manuelni ali intelektualni delavec v podjetju, ustanovi, v rudniku ali na polju, kjerkoli že. Ker terja naš čas od slehernega človeka mnogo, znanja in vzgojenosti, mora obvezna šola kot množična šola razvijati mladega človeka enakomerno v celoti. Razvijati mora njegove intelektualne, pa tudi etične, estetske, fizičnd, politehnične sposobnosti. Nova šola bo morala torej v nasprotju s staro posvetiti posebno pozornost tudi estetski, moralno-etični, politehnični in fizični vzgoji mladega človeka. Potem nam ne bo težko postaviti našo šolo v sredo živega življenja vanje in mišljenje naših Iju- »♦««»»♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ t »«»»♦»»♦»♦»»»♦♦♦♦»»«> >MMI|MM»«»«»»»»»»»»»»»»»«»> t l>IMI»»» ................... učenci, med samimi učitelji in samimi učenci ter jih uskladiti z odnosi, ki rastejo in se oblikujejo v naši ljudski skupnosti. V naših šolah je še vse preveč tistega »klasično šolskega« duha. Krivico bi delati našim prosvetnim delavcem, če bi rekli, da je v njih premalo ljubezni do mladine. Kdor se je odločil za učiteljski poklic, pa naj uči v katerikoli šoli, je skoraj vedno tudi prijatelj mladine, Četudi pač izraža ljubezen do otroka vsak učitelj po svoje. Le redke izjeme so učitelji, o katerih pravi mladina, »da te zazebe«, ko vstopijo v razred ali ko pokličejo dijaka oziroma učenca k tabli. Šolski duh, ki smo ga imenovali klasični, se izraža v drugem. Največ v tem, da otroka obravnavamo še vedno kot mlajšega ali starejšega šolarja, ki se mora pustiti vzgajati. Otrok je še vedno v največji meri objekt vzgoje. V sodobni, naši, socialistični šoti pa mora postati otrok živ in aktiven sodelavec svoje raste in napredka. Ne več pasivni, skromni, ubogljivi in poslušni sprejemalec, ki bo svoje znanje boljše ali slabše oddajal, ko bomo potegnili iz miznice katalog, temveč sproščen, radoveden, misleč in deloven mlad človek, kateremu smo mi vzgojitelji v njegovf rasti izkušeni vodniki in pomočniki. V novi šoli bo moralo biti mnogo topline. Res je, da je šolsko delo resno delo. Tisti, ki pravijo, da bi se moral otrok v obvezni šoli — zlasti v nižjih razredih — vse igraje in brez truda naučiti, in bi radi današnjo preveliko resnost spremenili v nekako igračkanje, nikakor ne pojmujejo šole pravilno. Prav pa imajo v toliko, da je treba vnesti v naše šole več veselja in topline. Trdno sem prepričan, da bo veliko bolj uspel. Za sodobni pouk so naše šole pomanjkljivo opremljene. V zadnjih letih so si sicer mnoge šole nabavile tudi sodobnejše učne pripomočke, na primer diaprojektorje, kinoprojektorje itd. Vendar pritekajo še razmeroma zelo počasi. Če naši šoli med drugim očitajo v erbalizem, da uporablja skoraj izključno samo frontalno obliko Sela, v katerem je učenec bolj ati manj samo pasivni spremljevalec, je tega krivo tudi pomanjkanje sodobnih učnih pripomočkov. Velik del krivde moramo iskati tudi drugod. Priznati moramo, da se je sorazmerno premalo ljudi trudilo, da bi iskati novih oblik in metod dela v razredu. Življenje pa terja od šole in učitelja kljub vsem zaprekam, da pripravi otroka za delo v življenju, za delo v kolektivu, pri družbenem upravljanju, pri upravljanju podjetja, tovarne, ustanove. Tempo našega razvoja je silno nagel in če hoče biti človek »na tekočem«, se mora nenehno učiti, izpopolnjevati, rasti. Takšno je življenje in učitelj se mora tega v polni meri zavedati. Z drugimi besedami. Šola mora otroka pripravljati, da se bo za to in tako življenje usposobil. Z različnimi oblikami in metodami dela: s skupinskim, individualnim ali frontalnim poukom se bo otrok že v šoli znašel v različnih situacijah, kar mu bo v pomoč, da se bo nekoč znašel brez večjih težav tudi v različnih situacijah pri opravljanju svojega dela in pri različnih nalogah, ki jih bodo oh njega zahtevati družba in življenje. Že v šoti se bo navadil opravljati določene naloge skupno, druge pa samostojno, brez sleherne pomoči; med nekaterimi urami pa bo istočasno sprejemalec in živi sodelavec razrednega kolektiva.-Sola pa mu mora vzbujati tudi veselje in zanimanje za stvari, ki jih v šolski uri sicer niso obravnavali, pa se lahko z njimi seznani, če bo prebral to ali ono knjigo, če bo pogledal v svoj leksikon (takega pripravlja Mladinska knjiga!) itd. Za tako delo so seveda materialni pogoji na naših šolah danes še sorazmerno skromni. Vendar pa ne moremo reči, da jih sploh ni ati da zaradi skromnosti ne moremo začeti z reformo. V naslednjih letih, ko bomo postopoma graditi novo šolo, se bomo morali pač zagrizeno boriti, da bomo te pogoje ustvariti ali jih izboljšati, obenem pa bomo predvsem morati sami »s srcem in dušo« kot ljudje in vzgojitelji graditi resnično ljudsko, življenjsko šolo. Še vedno se nismo dotaknili vzgojnih področij, o katerih smo rekli, da so bila doslej v šoti zapostavljena. Vzemimo na primer področje estetske vzgoje. Tega nikakor ne smemo omejiti samo na likovno vzgojo, to je rta sedanje risanje, kakor se to često dogaja. Ne bi mogli reči, da je bila estetska vzgoja v šoti doslej čisto zanemarjena. Dobri šolniki so jo gojiti zlasti pri slovenščini, petju in risanju. V novi šoti jo bomo morali še razširiti in poglobiti. Starostni stopnji primerno bo morala obvezna Šola razvijati v otroku bogate notranje življenje ter ga seznanjati s pridobitvami kulturnega in umetniškega ustvarjanja naših narodov in vsega človeštva. Se več! Notranje bogat in kulturen človek mora znati lepo doživljati in uživati. Uživati mora znati slast in lepoto umetnine, lepe pesmi ali glasbe, slike, pa tudi lepoto prirode, ki ga obdaja. Saj je velik del človekove sreče prav v tem, če se zna včasih predati lepoti glasbe, knjige ali prirode, jo občutiti in doživeti s slehernm vlaknom svoje biti ter se zliti vanjo ves v eno samo lepoto. Nova šola bi morala otroka k temu navajati. Že s samo svojo zu-, nanjostjo in posebej še z notranjostjo, ki je lahko kljub temu, da je morda stara, vendarle toplo in privlačno urejena, če imajo ljudje, ki v njej živijo, za to dovolj smisla. — Ko smo si ogledovati pred leti nove šole na Koroškem, smo opazil v razredih, na hodnikih, v zbornicah in delavnicah nenavadno veliko število umetniških stik in kipov. Rekli so nam, da so njihovi umetniki ponosni, če je v šoli njihova slika, saj so si s tem pridobili najširši krog občudovalcev in za bodočnost tudi — odjemalcev. Pri nas je kaj takega menda velika redkost, saj najdemo umetniške slike le pri redkih zasebnikih, najpogosteje pa le na razstavah, v galerijah in morda Še v pisarnah in dvoranah. — Otroku primerna knjižnica, ki bo dovolj bogata, bo vzbudila z našo pomočjo njegovo zanimanje za lepoto dobre knjige, ekskurzije in izleti, ki so danes tudi skoraj še redkost, pa lepši odnos in toplo zanimanje za prirodo in njene lepote, ki jih mladi ljudje že skoraj ne zna-. jo več uživati. Z nekaj besedami se pomudimo še pri politehnični vzgoji. Med šolniki Še vedno ni do kraja razčiščeno vprašanje, ali naj bo politehnična vzgoja v obvezni šoti princip ali posebno vzgojno področje s poseb- ' nimi učnimi urami in seveda tudi s posebnim učnim načrtom. Za enkrat smo se odločili, da bomo dali tehnični vzgoji od četrtega razreda dalje posebno mesto in posebna učne ure. V n}nogih naših Šolah na višji stopnji obveznega (Nadaljevanje na 6. strani) kupujejo tujci robčke s starogrškima In narodnima motivi, krožnike poslikane s pod ono Akropole in dugih zgradb alf z mitološkimi osebami, vrčke, tar marmornate kipce božanstev, filozofov, pesnikov in drugih. Trgovina je v Grčiji, zlasti v Atenah zelo živahna. Zdi se, aa vse prodaj.ajo. Blago ponujajo v. velikih količinah razstavljeno, razobešamo in nakopičeno. Na prometni ulici sem dolgo opazoval in poslušal mlajšega moškega, ki je jz ogiromnega koša prodajal čisto navadne kozarce. Take plohe iz človeškin ust in. izgovohjene s tako naglico še svoj živi dan nišam slišal. Mož pa je imel tudi uspeh, kajti ljudje so v gosti gneči stali okoli koša in kupovali. Grki so tudi vneti igralci državne lotariie. Prodajalci srečk pa ne sede prj mizicah kakor v Ljubljani, temveč švigajo. Po ulicah tar glasno in zgovorno ponujajo listke, ki jih nosijo pritrjene na. vzporednih letvicah, ki so pribite na dolgi palici. V ponedeljek, zadnji danibiva-nja v Atenah, smo hodili bolj vsak zase. nakunovali. č= tp ostalo še nekaj drahem, in ogledovali,- J®z sam obiskal antični Kolonos Hippios (Konjski grič), sedaj predmestje Aten rrajstirm kraj dramatika Sofokleja; po dolgem iskanju sem našel tisti grič, ki ga pesnik opisuje v Jjagediji Oid^pus na Kolonu, kjer omenja cjčne gaje slavčke potoke, in studence. Grič je sedaj večinoma gol in skalnat, oljčni'gaji so še, toda ne v neposredni bližini, in tudi vrtovi, ki jih namaka voda iz reke Ketiša. ki teče tod blizu. Njegova voda pa ne prispe do morja, ker se (porabi za namakanje. Tu sem tudi opazoval moža, ki ja bil ves zaverovan v oprave« z golobi pismonoši. Okolica griča danes ni še malo ne romantična. vsa je pozidana z majhnimi, skromnimi hišicami, kjer stanujejo revnejši meščani, zlasti maloazijski begunci iz d. 1923. Ko so se izselili iz Grčije Turki, g« ie priselilo en in pol milijona Grkov iz Male Azije, in Sicer največ v okolico Aten, Pireja in Soluna. J« pa tudi precej izseljencev iz Bolgarije in Rusije, Tako smo se pogovarjali prav pod Akropolo z grško izseljenko iz Rusije. Stopili smo namreč na neko dvorišče, od koder smo slišan, da je tekla voda. Mi smo govorili slovenski, žena pa ruski, pa smo se kar dobro razumeli. Na onem griču Kolonu Hippt-ju sta dva spomenika, precej »anemarlena Pod enim počiva srce arheologa in orientalca Drancona Lenoirmana (+ 1859), d»-ngi pa je grob nemškega ac-heolioiga' Otfrida MiiUerja (+ 1840). Tu v bližini urejali o. razkopavaj j, i,n regulirajo prostor. kier le bila Platonova akademija. Na žalost nJsern več utegnil, da bi še obiskal aten- sko pokopališče, kajti tudi ogled tega prostora je za tujca vedno poučen in zanimiv. Na atenskem pokopališču je tudi mavzolej Henrika Sohliemanna. Ta genialni samouk, ki je znal tud: slovenski in ki mu je vilo v Atenah Poslikal Jurij Šubic, je o arheološki metodi -spočetka, ko j« kopal v Troji, vedel sicer še -malo, a bil je izvrsten praktik in »pravi terenec«. Veliki arheolog Dorpfeld in deloma tudi Anglež Evans pa priznavata. da je bil Sohliemann pri odkrivanju Miken in Tjirnsa že pravi znanstveni raziskovalec z lopatofC. W. Ceram). Pri vseh njegovih izkopavanjih mu je zvesto pomagala njegova žena, lepa Grkinja Sofia Eegastrome-nos. Schliemann je umrl v Neaplju 1390.1.; njegovo truplo so orepeltali v Atene. V navzočnosti dvora, diplomatskega zbora ter voditeljev znanstvenih ustanov so .se pred Homerjevim kipom zahvalili prijatelju Grkov. Schliemann je z neverjetno drznostjo popeljal starimo-■''ovic izpod petrolejke študijske sobe pod sonce helenskega nplv> jn z lopato rešil trojansko vprašanje. Z enim korakom je stopil s področja klasičnega jezikoslovja v živo p-aiazgodovrno fn z n i o movečal klasično znanost. Koknr nV.-oT pokopališča nj bilo več časa: mo-ai san, so vrniti v hotei. kajti v ponedeljek zve*er 'mo se poslovili od Aten. Še zadnji pogled na Akropolo, ki se je izgubljala v 'temi, in vlak je ze ropotal skozi atenska predmestja proti severu. V SOLUNU Zjutraj smo dospeli v Solun, kamor srnu telefonirali že iz jugoslovanske ambasade v Atenah. poiskali smo jugoslovanskega poslanika, ki nam je izročil še nekaj drahem za najnujnejše izdatke. Odšli smo v jugoslovansko pristaniško cono, kjer smo se umili in odpočili. Prostor jugoslovanske cone ob morju je bil meKj zadnjo vojno popolnoma razbit. Sedaj pa je res odlično urejen. Tu so lepa upravna poslopja, kopalnice in druge zgradbe ter ogromni, naj moderne j e opremljeni ma-gacini z vsemi potrebnimi pripravami. Vendar je bil takrat promet zelo šibak, tudi grška luka j te bila prazna, v njej je bila le ena ladja. V mestu Je precej brezposelnih, kakor s0 pripovedovali. Upravnik je dejal, da se bo to stanje kmam popravilo. In res. Solunska jugoslovanska svobodna cona je dosegla aprila 1957. leta največ-j.i povcljni promet 25.597 ton. Lani je imela naša cona skupno prometa 136.802 toni. največji mesečni promet pa je bil lani maja in sicer 18.600 ton. Letos je tudi udeležba jugoslovanskega izvoza Pkoz.j solunsko cono skoraj 2.5-krat večja kot v vsem letu 1956. Piri razkladanju m nakladanju blaga v naši coni delajo grški delavci, ki se pulijo za to delo, ker so dobro plačani od utre in se po dem lahko okopljejo v kopalnicah. Solun, ki je znan po svojih mednarodnih velesejmih, ima okrog 300 tisoč prebivalcev. Imenuje se po sestri AJeksan-dna Makedonskega Tesaloniki.. Tu je živel leta 58. pred n. št' v Izgnanstvu Cicero, tu sta bila Pompej in Cezar, tu sta živela brata Ciril in Metod. Mesto leži ob znani (rimski cesti Via Egnatia, ki je bila speljana od Drača preko Ohrida, Bitolja (stare Herakleje) in Soluna do Bizanca. Ogledali smo si solunske znamenitosti, cerkev sv. Sofije ž lepimi mozaiki, cerkev sv. Demetrija s kripto, ki so jo odkrili leta 1917 po požaru, ki je cerkev močno, poškodoval; nato bivšo cerkev sv. Jurija, okroglo zgradbo Iz rimskih časov, Turki pa so jo spremenili v mošejo in prizidali minaret, ki je danes še edini ohranjen Od številnih minaretov; predzadnjega so podrli leta 1925 pri carkvi sv. Sofije. Paznik na* je peljal v sredino pod kupolo in ve!el. naj kaj rečemo. Zaklical sem »na svidenje Helada«, in do zgoraj se je slišal močan in razločen odmev. V bližini je monumentalni slavolok cesarja Galerija, pod katerim pelje še danes imenovana Via Egnatia. Na zidovih tega slavoloka so re- liefi z vojnimi prizori. Lepa j* cesta in promenada bb morju, imenovana Nabrežje zmage. Na vzhodnem koncu je tako imenovani Levkos pirgos — Beli stolp. Ko sem se v pritličju umival pri vodovodni pipi, ml je vojak dejal, naj pridem drugi dan pogledat muzej, ki je v stolpu. Ta stolp so zgradili v 15. stol. Benečani v turški službi in je bil v sklopu trdnjavskih objektov. V 18. stol. je bil ta stolp ječa za janičarje, ita-krat so ga Imenovali Stolp krvi. Na ulic} sem vprašal nekega starca, kje je avtobusna postaja. Povedal je, da je Slovenec, doma fa Janč pri Ljubljani. Bil je do solz ganjen, ko je po dolgem času spet mogel govoriti z rojakom slovensko. Spotoma na avtobusno postano sem stopil v turško kopališče, kakršnih je več v Solunu. Lastnik me, je prijazno Povabil na kopanje, češ da se bom prerodil in pomladil, toda za to ni bilo časa niti denarja. Avtobus nas je potegni! na Zeitinllk (Oljčni grič), kjeir je znamenito mednarodno pok opal išče iz prve svetovne vojne. Tu so hišice rožnikov posameznih pokopališč Paznik jugoslovanskega deia nam je odprl kapelo, ki ima v spodnjem delu od vrha do tal in v več hodnikih po dolgem in počez prostorčke za kosti z napisi padlih vojakov. Zgoraj v kapelici sta bila dva ogromna venca z napisom, ki ju j« dal sem položiti tov. Tito, ko je bil v Grčiji. Paznik je pripovedoval, da so hoteli Nemci kapelico porušiti, on pa je to preprečil, češ da so med pokopanimi turi Nemci, kajti med imeni je tudi nekaj nemških. Njegova sinova, ki st,a- v Ameriki, ga vabita, da bi se preselil k nijima, a pravil nam je, da se ne more ločiti od vseh teh kosti, ki jih je sam pobiral in zlagal v grop-nico. Navedel je tudi število pokopanih, pa si ga nisem zapomnil. Pretreseni smo zapustili solunsko pokopališče. Preden smo se vrnilj v mesto, smo z Zeitimika občudovali lep razgled. Daleč na obzorju sr se bleščali vrhovi Olimpa (2918 m) v žarkih zahajajočega sonca. DOMOV Zvečer smo se poslovili od prijaznih uradnikov, uslužbencev in upravnika jugoslovanske cone in se odpeljali z nočnim vlakom. Okoli polnoči smo prispeli n» me.io. Carinski pregled Je bil le formalen. Spet smo bili na domačih tleh. Jaz sem se peljal iz Titovega Velesa še v Ohrid, od tam pa čez nekaj dni z avionoim v Skoplje. Prvič sem bil v mestu Dušana Silnega, carja Srbov jn Grkov. Zvečer sem se odpeljal proti domu z živo željo v srcu. da bi mogel vsaj še enkrat obiskati našo Makedonijo in sončno Hela» do. —- Komisija je odločila, naj-se podre. Nič ji ni moglo več pomagati moje staro prijateljstvo. Kaj bi! Tak je zakon: razvoj in razkroj — m spet nova rast! Dialektika, ki v njej za sentimentalnost ni prostora. Tako je in tako je prav. Vsi vemo: po vojni so naši šolski vrtovi vedno bolj propadali; dostikrat niso bili več vrtovi, še mnogo manj šolski. Vzrokov je bilo takih in drugačnih, čemu bi jih naštevali. Potrebno pa je, da to propadanje ustavimo in da šolske- ■ mu vrtu vrnemo veljavo, ki jo je nekoč že imel, da mu jo našim novim življenjskim pogojem primerno še razširimo in poglobimo, skratka, da ga usposobimo za vse naloge, ki mu bodo v sestavu naše nove tole pripadle. ■To sem hotel poudariti; kar bi še rad povedal v tej zvezi, je samo moje osebno mnenje, za nikogar ni obvezno, in ima Vsak, ki bi se ne strinjal, že Vnaprej mojo odvezo. — Stvar se mi namreč le ne tdi tako preprosta, kakor zdi. Da vrtove pospravimo, Uredimo, da postavimo povsod šolskega vrtnarja, da poskrbimo za kredite itd., vse to je Seveda potrebno in brez tega ni mogoče. Ni pa to še zdavnaj hedovolj, Pri tem prav nič ne dvomim, to še posebej poudarjam, da imajo ljudje, ki so zadevo vzeli v roke in ji dali celo že prve oblike, — glej naslov —, res najboljšo voljo, da jo izvedejo. Pri tem me nič posebno ne moti, da kakih velikih uspehov ne bo m.ogli biti čez noč. Samo da se je pričelo! Tempo obnove bosta uravnavala čas in življenje. Zdaj pa se pojavi tisto temeljno vprašanje: Ali je šolski vrt samemu sebi namen? Nekaka po sili razmer skrajšana in poslabšana izdaja zadružne ekonomije, samo da se nad neuspehi zaradi malenkostnega obsega ne razburjamo toliko? Če bom s tem vsaj nekoliko pripomogel, da bomo o tem razmišljali vsi, sem svoj namen dosegel. Sploh sem samo to hotel. Bojim se, da smo začeli iskati odgovor na vprašanje, preden smo si bili sploh na čistem o vprašanju samem: Kakšnim namenom naj vrt v reformirani šoli služi? »Komisije, ki jim je bila poverjena naloga reorganizacija šolskih vrtov, so sestavljene iz samih strokovnjakov«, mi je zadnjič nekdo odrezal vse pomisleke. In je postavil piko. Človek, ki posebnosti te materije pozna samo od daleč, bo mislil, da je tako edino prav. Kaj sem hotel, tiho sem bil. Potihem pa nisem bil tiho, ker sem prepričan, da le ni prav. Veliko premalo je!.. ».. .ne zdi se mi važno, čeprav je važno, ni pa bistveno..., ali bo kdo znal nekaj več ali manj botanike...« (Rodoljub /Zolakovič, intervju »Nedeljnik informativnih no-vin« 27. nov. 1955). Glede šolskih vrtov mislim, da je strokovno vrtnarska plat sicer tudi važna vendar pa le samo drugotna, sporedna, njeno težišče pa je pedagoško. XXX Naloga naše šole bo, da našo mladino skladno razumsko in telesno in etično razvija v krepke, celotne, aktivne osebnosti, da ji usmeri pravilen pogled na svet, da ji zbudi veselje do znanja, ki bo podlaga za njeno bodoče delo v skupnosti in za skupnost. Kar se ožjega, strokovnega dela tiče, mislim, da bi naj bil šolski vrt predvsem nekak zgled za naše podeželske domače vrtove, torej naj bi bil prilagojen krajevnim prilikam. Uvajal naj bi mladino (in tudi odrasle!) v panoge, ki bi bile najdonosnejše, propagiral naj bi manj razširjene in deloma sploh neznane zelenjadne vrste, opozarjal na važnost sortnega izbora, na selekcijd semen, zatiranje škodljivcev, prikazoval z nazornimi poskusi delovanje umetnih gnojil itd. itd. Da bi kakor koli oskrbovale trg, od teh parcelic ne moremo zahtevati. Pri intenzivni obdelavi (ki je našim ljudem sploh še neznana), bi se pokazala tudi korist razširjanja vrtnih kultur, kar bi posebno v bližini mest in pri vedno naraščajočih potrebah nekmetskega prebivalstva po-meniloa nov in znaten vir dohodkov. Kje najdemo n. pr. sedaj na naših vrtovih toplo gredo? Možnosti je mnogo. Šolski vrt naj bi zbujal pri mladini razumevanje zb snovanje narave, gojil ljubezen do nje, kar bo prav gotovo koristilo tudi tistim, ki pozneje morda ne bodo več imeli prilike, da bi se bavili s temi morala tista rdeča nitka, ki jo imam v mislih, teči skozi vse predmete, najmanj pa skozi prirodopisno skupino. Dokler bomo po naših šolah, tudi osnovnih, še bolj pa po nižjih gimnazijah preštevali zvončkom prašnike in ugotavljali pretresljiva dejstva, da ima na primer korenje peterozobo čašo, peteršilj pa šest do osem listnih ogrinjale, — ste to ve-deltf —, toliko časa se bo smisel za naravo na sploh na ves glas jokal. Šolska učenost še davno ni znanje, je komaj prva stopnja do njega! Brez znanja pa — ki je pa z listnimi ogrinjalci ne bomo zbudili prav gotovo ne, brez znanja ne bo šlo. Znanje mora biti pregledno, stroko si bodo tisti, ki si jo bodo izbrali, lahko pridobili in tudi morali pridobiti pozneje. Ljubezen do nje pa naj vcepi šola, dokler je otrok še čustveno dovzeten. Temeljita preureditev vsebine vsega, kar je šlo doslej pod imenom prirodopis je, je torej nujna. Kmetijski pouk je potreben; koliko in kdaj itd., pa šolska učenost še davno ni znanje, je komaj prva stopnja do njega stvarmi. Potem bi počasi zginili iz našega časopisja tudi tisti, za kulturno raven našega ljudstva tako porazni članki, kakor smo jih n. pr. brali v Slov. Poročevalcu z dne 2., 4. in 9. marca letos, pa jih tudi sicer beremo in ki ostajajo glas vpijočega v puščavi... Delo v vrtu ali vsaj malo ukvarjanja recimo s cvetlico lončnico, opazovanje njenega razvoja ni filistrstvo, temveč je dragoceno duševno pomirjanje po delu v tovarni ali pisarni, je mentalna higiena, estetski užitek, zanimiva, lepa, povrh vsega cenena zabava, stokrat nad gostilno in kartami. Harmonična vzgoja vsega človeka, sem rekel. Nekoliko poezije prav gotovo ne more škodovati produkciji, prej obratno. »Človek ne živi samo od kruha«, je naslov romana, ki ga je napisal pred kratkim mladi sovjetski pisatelj in čez noč postal slaven z njim... Tudi med kulturno in fiz-kulturno nalogo šole bo treba določiti pravično razmerje. Danes se teža le preveč nagiba na eno stran. Hipertrofirani športnik ima o svetu in dogajanju v njem docela izkrivljene predstave, misli, da se svet suče samo okrog njega in za njega, prav malo pa se zaveda nalog in dolžnosti, ki jih ima do skupnosti Ko bi poznali mero, bi bilo vse v redu in prav, pa je ne. Najmanj, kar moramo zahtevati, je to, da bo kmetijski pouk in z njim šolsko vrtnarstvo kot njegova prva stopnja moral postati v predmetniku naših obveznih šol vsaj enakopraven. In zdaj še šolsko tehnična stran reorganizacije šolskih vrtov. Tu nam niti najboljši vrtnarski strokovnjak ne more kaj prida pomagati, ker je v tem verjetno še bolj laik kot jaz v vrtnarstvu. Tu bomo morali sami. In tu je — začetek! Šolski vrt je učilo. Učilo za kateri predmet? Pridemo do paradoksa, da v našem predmetniku ni niti ene same ure, ki bi bila odmerjena zgoraj naštetim učnim in vzgojnim smotrom. »Ročne spretnosti« so omnibus; -nekaj učnih enot, ki se vrtnarstva nekako dotikajo v prirodopisju, je toliko kot nič. Ne bi se spuščal v podrobnosti, mnenja pa sem, da bi Ob čem in kako bomp gradili novo šolo? (Nadaljevanje s 5. strani) šolanja ter v večini osnovnih šol imamo že uvedeno tako-imenovano »ročno delo«. Toda žal je to v resnici samo staro »ročno delo«, saj imamo delavnice le v redkih šolah, pa še te so pomanjkljivo opremljene. Politehnična vzgoja pa zahteva od človeka dvajsetega stoletja mnogo več. Najmanj to, da je seznanjen s sodobnim tehničnim razvojem in da enako vrednoti manuelno in intelektualno delo. Ne gre torej samo za to, da bi se otrok naučil v šoli obdelovati n. pr. les ali kovino, da bi vsi učenci znali plesti recimo košare ali nogavice. V nekaterih industrijsko razvitih deželah na primer učenci obvezno spoznavajo motorna vozila, znajo Paziti avto ali traktor in podobno. V dobi tehnike pač ne moremo v obseg splošne izobrazbe, ki jo mora imeti vsak povprečen državljan, šteti samo znanje računstva, zgodovine, zemljepisja itd., temveč tudi razumevanje in poznavanje bo treba premisliti in odvčiti. Z ljudmi, ki so z eno nogo doma na njivi in z drugo v tovarni, si že zdaj ne more veliko pomagati niti kmetijstvo niti tovarna. Ko se bo zahteva po vedno večji produktivnosti še bolj zaostrila, bo s tem še slabše. Težišče dela na šolskem vrtu torej ne bo • smelo biti na strokovnem pouku vrtnarstva. K predmetu nujno spada tudi učitelj. Koliko naših mlajših učiteljev je sposobnih in voljnih, da bi poučevali ta predmet? Sposobnost in volja je znanje in ljubezen. Samo znanje je premalo, samo ljubezen tudi. Kmetijski pouk v obvezni šoli ni predmet, ki bi se ga dala poučevati za katedrom s kazalcem med listi knjige. Treba je imeti zanj vsaj posluh. Tako smo pri novem problemu, ki ga bo treba rešiti, ker nam prej vsa strokovno še tako pravilno zamišljena in tudi izvedena reorganizacija šolskih vrtov ne bo prida pomagala. Dokler faj-moštra ni k oltarju, se maša ne bo pričela, pa če so vse sveče prižgane. In ima že sam ta problem kopico sinčkov: Ali naj bodo vsi učitelji usposobljeni šolski vrtnarji? Nagnjenja se ne da diktirati. Kje naj se usposobijo? V sgbi? Knjiga je siva, je boljša, najboljše pa bi bilo oboje skupaj. Kdor se sam prijavi, pa bi bil zato česa drugega razbremenjen? To bi morda še najbolje ustrezalo. In še to, — pozneje na šoli: Predmetni pouk? Drugače'sko-ro ne gre. Kako ga organizirati na osnovni šoli? Izpustiti jo? Večina nižjih gimnazij je brez vrtov. In tako dalje. Na vsak način mora biti pouk enotno načrten. Kako zagotoviti obdelovanje vrta, da bo vse leto za zgled in vzor? Vrt zahteva, ne ozira se na na urnik ne na šolski koledar. Proračunske plati se niti ne dotaknem. Pa je pereča. Idealizem učiteljev — vsaj nekaterih še — je čudovito trdoživ, a če hočem zakrpati plot, potrebujem lato in vsaj dva žeblja, s sdmo dobro voljo luknje ne morem zamašiti. No, eno lato, morda dve bi za silo še nekako kje organiziral, več si pa skoro ne upam, kaj bodo pa sosedje rekli?! Metafiziko in čarovništvo bo torej treba tudi iz proračunov pregnati. Po neki uredbi obdeluje in uživa šolske vrtove sedaj vse učiteljstvo na šoli. Kako, je drugo vprašanje, ki pa iz razumljivih in tudi odpustljivih razlogov močno, da ne rečem odločilno posega v problematiko. Treba bo novega pravilnika, treba ga takoj in takega, da ne bosta sita niti volk niti koza, temveč stvar, za katero gre. Morda bo kje celo vse troje; tem bolje. Ampak pravilnik je vkljub temu potreben. Nakazal sem — samo bežno — nekaj vprašanj, ki jih bomo morali rešiti, ker je prav od njih v prvi vrsti odvisen uspeh reorganizacije šolskega vrtnarstva (ne samo šolskih vrtov!), kakršnega si želimo in ga hočemo doseči. Dela ne bo malo. Za vse ga bo dovolj. Nikakor bi ne bilo prav, če bi odslej vso skrb za razvoj šolskega vrtnarstva prevalili na ramena strokovnjakov. Glavni delež bo ostal le nam samim. Oni pa bi morali prevzeti mentorstvo: usposabljali bodo naše mlade- šolske vrtnarje po strokovni plati,, jim stali pozneje ob strani z nasveti, navodili, tečaji, sestanki, obiski po šolah. Iz sinteze njihovega in pa dela šolskih metodikov in vzgojnih praktikov pa bodo, o tem šem prepričan, pognale na svetlih tradicijah Levstika, Humeka, Škulja in še toliko drugih nove rodovitne mladike, vse v korist našega delovnega ljudstva. Naj nam na naših šolskih vrtomh poleg čim več in čim bolj debelih paradižnikov., in sočnih paprik in malin in ribeza zraste tudi čim več novih ljudi: Takih, ki bodo razumeli in zato tudi spoštovali kmetsko delo, čeprav si sami morda ne bodo služili kruha z njim. Naj najdejo v naravi plemenito zabavo za svoj oddih, počitek za živce, estetski užitek, košček sonca in zdravja in zadovoljstva. Saj bodo s tem tudi notranje bogatejši in zato srečnejši Ernest Tiran udobno in poceni — kupujete v VELEBLAGOVNICI MmM pred pošto — v LJUBLJANI sodobne tehnike ih sodobnih tehničnih sredstev. Še in še bi morali govoriti: o zdravstveni in fizični vzgoji otroka, ki si je med vsemi nekoč zapostavljenimi področji doslej utrla že krepko pot naprej, o moralno-etični vzgoji, ki smo jo pred leti vnesli v šolo, pa smo ostali na pol poti, in še o mnogih problemih, ki se kopičijo pred nami danes, ko stojimo pred začetkom nove poti v razvoju našega šolstva. O vsem tem bomo morali govoriti še mnogo. Pri praktičnem delu pa bomo doživljali uspehe in tudi neuspehe. Enih in drugih bo najbrž dovolj. Toda uspehov bo toliko večj kolikor bolj vedro bomo šli no delo z zavestjo, da hočemo dati otroku najboljše, kar zmoremo. Potem nam tudi ne bo težko postaviti našo šolo v sredo živega življenja, da bo postala resnično — ljudska šola, v katero bo hodil otrok rad, ker bo našel v nji toplino in vedrino življenja. Vlado Cvetko Tir NOVE KNJIGE KNJIŽNICA »PIONIRSKEGA LISTA« T. Pavček in F. Slana: TRIJE BRATJE IN ZLATA PTICA — 2. knjiga iz te knjižnice, Knjižica je primerna za množično razširjanje med mladino. Bogato ilustrirana stane samo 75 din. KNJIŽNICA ZA ŠOLARJE T. Sekelj: KUMEUAUA, sin pragozda, prevedla Nina Vidervol, ilustriral in opremil Vladimir Lakovič. Cena broš. 95 din, kart. 140 din. J. Hagerup: LAPONKA JUVI — prevedla Nina Vi-dterol. Cena ppl. 295 din. PRIRODA IN LJUDJE P. Kunaver: KRAŠKI SVET IN NJEGOVI POJAVI — opremil Uroš Vagaja. Cena broš. 195 din, ppl, 295, cpl. 395 din. , IGRA IN DELO V. zvezek — KUNCNICA — 70 din. VI. zvezek — JADRALNI MODEL — pl. 50, broš. 70 din. ŠOLSKE KNJIGE J. Jurančič: SRBOHRVATSKO BERILO za UL in IV. razred' gimnazije. Naprošamo tovariše poverjenike in šolska vodstva, da poravnajo zaostalo naročnino za knjige in liste, katere ste prejeli v letošnjem šolskem letu, do konca šolskega leta. Te dni smo vam poslali tudi račun za liste (Ciciban štev. 7, 8, 9, Pionir štev. 8 in 9 ter Pionirski list od štev. 22 do 34. Končni obračun prejmejo poverjeniki v mesecu septembru. Založba »MLADINSKA KNJIGA« Ljubljana, Tomšičeva ul. 2 Uredništvo je naprosilo prof. Ivana Tominca, da objavi svoje predavanje v Radio Ljubljana tudi v Prosvetnem delavcu. Uredništvo Revijo »Jezik in slovstvo« je redila potreba. Spričo pomanjkljivosti naših jezikovnih priročnikov smo vsi, ki pišemo, pisatelji, prevajalci, časnikarji, pravniki in mnogi drugi pogosto v zadregi, kako rabiti to ali ono besedo, stavčno konstrukcijo, česa se je treba izogibati itd. itd. Sklep Slavističnega društva, izdajati tako revijo, je zato ustregel želji vseh tistih, ki Onm je jezik vsakdanje orodje pn njihovem delu in jim je do Tega, da bi pisali čisto in pravilno slovenščino. Revija pa Je prišla prav tudi vsem drugim ljubiteljem našega jezika. Revija izhaja že dve leti. Zato Si danes že lahko zastavimo vprašanje, -kako izpolnjuje naloge, ki jih je prevzela, ko Je začela izhajati. Katere so ite naloge? Iz uvodne besede v prvi številki lanskega, prvega letmaika, razbiramo, da te naloge niso majhne, da zajemajo jezik, književnost in vzgojo. Časopis bo skrbel — tako so obljubili uredniki — za kulturo slovenskega jezika. Prinašal bo članke iz pravorečja in pravopisa, be-sedotvorja, oblikoslovja ' In skladnje. Razpravljal bo o ljudskem govoru raznih zemljepisnih področij In o jeziku ter o slogu naših pisateljev klasikov. Ocenjeval bo z jezikovne strani vse pomembnejše knjižne novosti, izvirna dela in prevode. Opozarjal bo na napake v vsakdanji javni rabi jezika, v dnevnem časopisju, po sestankih in napisih. Spremljal bo našo govorjeno in pisano besedo ter Jo normativno usmerjal, prikazujoč pri tem njeno intimno bistvo, domače prvine ter svaril pred škodljivimi in nepotrebnimi tujimi primesmi. Druga naloga lista bo, da bo odgovarjal na najbolj živa vpašanja s področja književnosti. Prinašal bo sodobne osvetlitve raznih obdobij, osebnosti in del jz slovenske literarno zgodovine. Sproti bo z idejnega in estetskega zrelišča presojal vse pomembnejše novosti v domačem leposlovju. S sproščeno in pošteno polemiko bo posegal v važnejše dogodke našega kulturnega življenja. Spremljal bo’ tudi razvoj iknjiževnosti pri ostalih slovanskih narodih, zlasti pri Hrvatih, Srbih, in Makedoncih. Glosiral bo končno tudi' literarne zanimivosti iz tujine, ki bi kakor koli pojasnjevale duhovni svet sodobnega človeka. Tretja skrb lista bo posvečena pouku materinega jezika v naših šolah in idejno-estetskil vzgoji naše mladine. Tovrstni članki bodo razpravljali o metodiki jezikovnega pouka na raznih stopnjah, o podajanju književne zgodovine, obravnavi literarnih tekstov in vsem drugem, s čimer imajo slavisti šolniki vsak dan opravka. Namen teh člankov bo, dvigniti kakovost prj pouku slovenščine In ga metodološko kar najbolj poenotiti. V tem članku namerjamo govoriti le o tem, kako skrbi revija za kulturo slovenskega Jezika in oceniti dosedanje pr.za-devanje časopisa na tem področju. V uredniškem zboru ta med sodelavci revije »Jezik in »lovstvo« so sestavljale! Slovenskega pravopisa, sedanje slovnice in prihodnjega slovenskega besednjaka, dalje nekaj poznavalcev našega jezika, prianamn pisateljev in prevajalcev. Časopis ima torej dovolj potrebne avtoritete. Med sodelavci jezikovnega dela moramo imenovati na prvem mestu urednika tega dela dr. Antona Bajca, pofesorja slovenskega 'jezika na ljubljanski univerzi. Pomudimo se malo pri njegovih člankih, ki obravnavajo besedje slovenskega knjižnega jezika. Prvi letnik Je prinesel »Sprehode po slovenskem besedišču«, letošnji, drugi letnik pa razpravo o slovanskih izposojenkah v knjižni slovenščini Vprašanje besedišča našega knjižnega jezika je bilo vedno aktualno, posamezna obdobja so ga različno reševala. Tudi danes celo načelno to vprašanje še ni popolnoma rešeno, čeprav se zmaga že močno nagiblje na tisto stran, ki se nam zdi najnaravnejša, zato tudi naj pravilnejša. Ko se bralec omenjenih člankov sprehaja z avtorjem po slovenskem besedišču, se mu odpirajo oči-za probleme, ki jih že od nekdaj rešujejo ustvarjalci našega knjižnega jezika. Gre predvsem za besede neslovenskega izvora, slovanskega In neslovanskega, dalje za ljudske in knjižne izposojenke; med ljudskimi tujkami moramo dalje ločiti starejše, ki imajo Že slovensko lice, in mlajše, terih lahko vsakdo spozna tujke; med slovanskimi izposojenkami pa imamo danes že nepogrešljive izraze in pa take, ki jih zagovorniki ljudske razvojne smeri knjižne slovenščine, ker so nepotrebne, po pravici zametujejo. Ustvarjalci knjižne slovenščin, so imeli v različnih dobah različno merilo za rabo izposojenk. Naš prvi pisatelj Primož Trubar je pisal skoraj vse, kar jih je ljudstvo govorilo. Njegovi nasitopniki pa so že bili, eni manj, drugi bolj, puristi. Rabili so narečne besede ta si tu in pa tam že kaj izposodili pri drugih slovanskih narodih. Iliromani, ki so si prizadevali za jezikovno zbližanje ali celo zlitje s Hrvati in Srbi, pa so si na debelo izposojali besede iz drugih slovanskih jezikov, predvsem seveda iz hrvaščine in srbščine. Zamenjavali so n« le ljudske izposojenke, temveč tudi domače besede s hrvaškimi. To so bile nezdrave in neljud-ske tendence, ki jih je Sas ovrgel, ni pa mogel iztrebiti vseh čisto po nepotrebnem izposojenih izrazov. Ostale so v našem knjižnem jeziku za ogledalo časa ko smo jih sprejeli. Omenjeni člank? prof. Bajca v revjiji o Jezik ta slovltvo« imajo to vrednost, da so neke vrste dopolnilo slovenskemu pravopisu. Slovenski pravopis j? sicer zaznamoval nekatere besede s križcem oziroma zvezdico, kar pomeni, da prve splon ne sodijo v slovenski knjižni jezik, drugih pa se moramo v skrbnem jeziku izogibati. Sicer pa pravi Pravopis o besedah, sprejetih v svoj slovar, da s tem že ni nič rečeno o njihovi jezikovni vrednosti, ali je beseda domlača, tuja, potrebna, nepotrebna, ljudska, papirnata itd. Bajec pa v omenjenih člankih besede tudi ocenjuje po njihovi jezikovni vrednosti, po potrebnosti in nepotrebnosti. Prt tem se drži po našem prepričanju tiste potrebne in previdne mere, ki ne more škoditi pisani tradiciji našega knjižnega jezika, a daje vendar dobre napotke za rabo tujk in izposojenk v knjižni slovenščini. S temi stanmi se ukvarja tudi daljši članek Lina Legi še: »Kako kvarimo jezik«, ki ni bil deležen vsestranskega odobravanja. Tudi urednik jezikovnega dela revije je k članku pripomnil, da ho vzbudil hude ugovore pri struji, ki je nasprotnega mnenja, ko dober del ■ pišočih Slovencev ne vidi v rabi besea, kakor sta n. pr. dičiti in smel, tako »zaostalega pisanja«, kakor misli avtor. Za kaj gre tukaj pravzaprav? Za stvari, o katerih smo že govorili: za besedišče v knjižnem jeziku, predvsem za neljudske izposojenke, zlasti tiste iz slovanskih jezikov. Raba teh »e zdi avtorju kvarna za knjižno slovenščino. Zavrača n. pr- Izraze, kot so: čitanje, namesto branje, dvigniti namesto vzdigniti, razmišljati namesto premišljati, smatrati za namesto šteti za, prekiniti namesto pretrgati, ustaviti i pd., zapad namesto zahod itd. Ne glede na to, ali so vsi avtorjevi predlogi sprejemljivi ali ne, se nam zdi članek vendarle vzpodbuden, ker obravnava aktualna vprašanja našega besedišča in kaže, kot pravi urednik na drugem mestu o nekem drugem dopisu, na dva skrajna tabora naših besedanjev: na eni strani »rešetarji«;, ki se bojijo tujih besed ko hudega vraga, na drugi strani domačnostnl pisci, ki gore samo za ljudske besede. Pravda pravzaprav traja brez prenehanja že nad* sto let in še ni dognana. Naj nam bo dovoljeno dodati k temu samo tole: menimo, da so dandanes že premagana tista nezdrava prizadevanja, ki so hotela približati knjižno slovenščino drugim slovanskim jezikom in jo tako oddaljiti od ljudskega jezika. Ce pa dajemo prednost ljudskim izrazom, ne moremo prezreti dosedanjega razvoja knjižne slovenščine, med katerim so se nekatere slovanske Izposojenke tako udomačile, da hi bil boj proti njim brez koristi, posebno še zato, ker so sd nekatere ustvarile že številno družino, druge pa dobile poseben pomenski odtenek. Kjer pa je mogoče, dajajmo prednost ljudskim besedam! Sicer pa je besedišče v različnih jezikovnih odtenkih različno, dmgačnto v znanstvenem kot v leposlovnem ali v časnikarskem jeziku.1 Primerjajte 0 tem članek Rudolfa Kolariča v 3. številki II. letnika revij« »Jezik in slovstvo«. Slovenskega pravopisa iz leta 1950 smo bili vsi veseli. Ta prepotrebni priročnik je danes vsem, M pišejo, dober svetovalec. Čeprav smo morali ugotoviti že marsikatero pomanjkljivost in tudi nedosledniost. Nekatere teh je revija »Jezik in slovstvo« v svojlih člankih že obravnavala. Nova izdaja Slovenskega pravopisa ne bo mogla mimo teh pripomb v član-ttfa Antona Bajci, ftudolfa Ko- lariča, Franceta Tomšiča in nekaterih drugih. Revija izpolnjuje tudi obljubo, dano v uvodni besedi prve številke prvega letnika, da bo prinašala tudi kritike. Tako je letošnji letnik objavil Franceta Tomšiča obširno oceno najnovejše slovenske slovnice Bajec -Kolarič-Rupel. Z, nadrobnim pregledom slovnice je avtor ugotovil pomanjkljivosti in napake. ki j»h bo morala nova izdaja upoštevati in dopolni tl oziroma popraviti. Tudi o kočljivem vprašanju pogovornega jezika je revija že spregovorila. Mislim predvsem na članek Antona Bajca v dvojni 6/7 številki prvega letnika, kjer smo brali nekaj načelnih, gotovo tehtnih in sprejemljivih ■ misli o slovenskem konverzacij skem jeziku. Razen tega je priobčila revija tudi nekaj pripomb drugih avtorjev k temu vprašanju. Podoba pa je, da T-a stvar le počasi zori, da pojmi še niso razčiščeni; marsikomu se zdi, da Je še prezgodaj o tem razpravljati. Zahteva po slovenskem pogovornem jeziku pa ni nova. Zato bi bilo prav. da bi se oglasili k temu vprašanju Se drugi avtorji. ' »iRevijia »Jezik in slovstvo« je srečna dopolnitev slavistične revije, čisto znanstvenega časopisa naših slavistov. Mnogo je problemov, tičočih se našega jezika, Id jih slavistična revjja ne more obravnavati. T0 »o v prvi vrsti vprašanja praktične narave, ki ne zanimajo le jezikoslovcev, temveč vse, ki pišejo. Pouku slovenščine na naših šolah posveča revija posebno skrb. Da so vprašanja, ki so s tem v zvezi, velike važnosti za jezikovno kulturo, ni treba posebej dokazovati. Od pravilne učne metode in od učiteljeve ljubezni do predmeta pa od njegove požrtvovalnosti je odvisen uspeh pouka. Da pa ravno glede teh stvari ni povsod osovražen predmet. Kriva je temu metoda pouka, pogosto pa kar brezmetodičnost pouka, ' Namen člankov o metodiki jezikovnega pouka v šolah je izboljšati kakovost pri pouku slovenščine in s tem pomagati, da bodo uspehi boljši. Metodološki članki Etbina Bojca, Franca Finka, Rudolfa Kolariča, Brede Pogorelec, Milene Topolovec in Silve Trdine bodo marsikateremu mlajšemu pa tudi starejšemu učitelju slovenščine pomagali iz zadrege, ko bo premišljal, kako naj se metodološko pravilno loti v šoli kakega slovništoega poglavja, da bo dosegel boljše uspehe. j"’ •»cročilu nismo omenili ne vseh člankov ne vseh sodelavcev revije. Hoteli smo na nekaterih primerih pokazati, s kakšnimi vprašanji se ukvarja revija in kakšnega pomena je ta časopis za kulturo našega jezika. To, kar je revija doslej objavila v jezikovnem delu v člankih, v slovniških in pravopisnih drobtinah, v rubriki »Odgovori in pogovori« pa v metodoloških nasvetih, dokazuje, da j« izpolnila dano obljubo, zamašila občutno vrzel v našem revijalnem slovstvu in dokazala upravičenost do svojega obstoja. Tone Peruško, Pravopisni priročnik Tone peruško, prosvetnim delavcem dobro znani svoječasnt glavni urednik »Skollskjh no-vdn«, je- sestavil zelo koristen priročnik, ki bo prišel prav tudi našemu dijaštvu in učitelj, stvu pa tudi vsem tistim, ki bi hoteli pravilno pisati v hrvat-skem oziroma srbskem jeziku tiste besede, ki nam povzročaj« največ preglavic. To so besede, v katerih se nahajajo glasovi č, 6 dš, d, ije da je. (Pri na# jih pogosto tudi izgovarjamo povsem nepravilno!) Sestavlja-lee je delal v glavnem po Bo-raničevem • »Pravopisu«, n; ra seveda pozabili konzultirati tudi drugih hrvatskih in srbskih pravopisov in besednjakov, tako da najdemo v tem priročniku mnogo besed, ki jih (že davno razprodani) Rorandč nima. Posebna zanimivost priročnika so besede, ki so nastale šele v novejšem času ali pa celo šele po osvoboditvi (»komičarevac« — delavec v tovarni »Rade Končar« ta pod.) Priročnik pa ni sestavljen samo iz bosMro-kov besed z glasovi 6, dž, d, je ta Ije, ampak ima pčed vsako besedno skupino tudi postav je o tem. kako je treba glasove izgovarjati ta katera pravopisna pravila veljajo za obravnavano glasovno skupino. Janezu Pokornu, Ljubljana Odgovorov na Vaša vprašan v našem časopisa ne bomo ob Javili. Ker nam Vaš naslov ni znan, lahko dobite dopis z našim mnenjem na zastavljena vprašanja v pisarni RepubU« škega odbora Združenja učite. Ijev in profesorjev Slovenije 4 Ljubljana, Miklošičeva 22/2 • ODMEVI o vzgojnem aktu in učnem procesu Vsgejni atot je enkratno, ved-sio nanovo se porajajoče doži-veitje. VzgO(jni afct je vedno izviren, z vedno novo vsebino in motiviko.,- Ce tako pojmujemo vzgojni proces, ugotovimo, da se gradi na medsebojnem razumevanju, spoštovanju in liju-i-Jzni. Tak vzgojni akt ohranja učiteljevo in učenčevo individualnost, kajti sleherni od njih ima svoje značilnosti, ter, branj. v sebi zasebne interese, težnje, želje in stremljenja. Duševna, stanja naših učencev ne nastajajo Po nekem apriornem vzgojnem načelu, niso; produkt vzgojiteljevih idej im stremljenj, ampak koreninijo v družinski in. družbeni stvarnosti .ter jih napaja sok prejšnjih generacij in pokolenj. Vse to neizmerno bogastvo preživelih rodov se zrcali v nas in je osnova tisti, raznolikosti^ ki j0 opazu-jenvr-vsak d£ta pri učencih. Pred nam; se vrsti galerija značajev. Eni. so nam prijetni, lahko dostopni, razumemo jih ;.n jim skušamo pomagati ter ugoditi. Drugi nas zopet odbijajo, so nemirni, .potuhnjeni in uporni. Zaman jih iščemo, povsod se nam umikajo in. bežijo p.rei-vati v dragih in uradno mrzlih hotelskih sobah za 600 din? Ce pa ste v internatu več dni (vsaj en teden), stane prenočevanje samo 150 din. Odločite se za bivanje v našem internatu, kadar vas pot zanese v Ljubljano. Ne bo vam žal. To vam svetuje vsakdo, ki je v njem že prebil nekaj prijetnih dni.’ L. O esperantu v naših šolah No, sedaj pa še te! Kaj pa Je še tebe treba bilo? Tako nekako bo zabrundal marsikateri slovenski šolnik, ki vsaj delno zasleduje reformo šolstva in ki se vsa) malo zanima za notranjo vsebino te reforme. Esperanto, mednarodni jezik, se poučuje v Sloveniji že na mnogih šolah in v novem učnem načrtu je predviden za sedaj esperantški jeizik še kot neobvezni predmet, ki naj bi se pričel poučevati v 6. razredu. P red vide vaj o, da se bo v treh letih učenja po dve uri tedensk0 tega tudi naučil, da bo znal ustno in pismeno v njem izražati svoje misli in nazore ter govoriti in pisati o svojem življenju in delu. Alj je prav, da se vpelje esperanto v naše šole? Kakšna je njegova praktična vrednost? ■Kaj so na njem našli dobrega tisti, ki se ga učijo v šolah in tečajih? Jasna In brez izjemna slovnica esperanta ter mednarodni besedni_ zaklad ustvarjata najboljši temelj za poznejši pouk tujih jezikov. Obvladanje besednega zaklada mednarodnega jezika pripomore k pravilnemu razumevanju tujk, .ki so pri nas v vsakdanji rabi. Poučevanje esperanta ima vse Jo'—'»Ine vrednosti tujejezičnega pouka. Pismeni in osebni stik z mladino vsega sveta širi dijakom obzorje in pospešuje mimo sožitje v svetu. Se posebno pažn0 pa je, da esperanto omogoča neposredne stike s pripadniki malih narodov, katerih jezikov se pri nas gotovo ne bomo učili. Vzgojni smoter pa n« predvideva samo osnovnih koristi, temveč izoblikuje mladega človeka v plemenito osebnost, ki združuje ljubezen do lastne domovine s težnjo k mednarodnemu in človečanskemu sožitju. Mednarodni jezik vzbuja v dijakih zavest o popolni enakopravnosti velikih in malih narodov in o potrebi kulturnega in gospodarskega sodelovanja med njimi. •••••»a «•»•••••• «•••••••• ••*•••••• «••••••#• •••«•*«•• *•*•••••• «•••••••■ «••«#•••• DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENITE V LJUBLJANI opozarja na naslednje nove publikacije: Edvard Kardelj - Sperans: Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Druga, pregledana la dopolnjena Izdaja. V platno vezana 480 dinarjev. Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov. Borbe v Sloveniji m. zvezek. —- Junij - avgust 1942. V platno vezana knjiga stane 600 dinarjev. Dr. Svetozar Ilešič: Afrika, Avstralija in Južna Azija. Cena 980 dinarjev. Kapus-Petkovšek: Botanika za nižje razrede gimnazij. Kartontrana 220 dinarjev. Pudolf Rakuša: Slovenska stenoarafija, I. del. 200 dinarjev. Rudolf Rakuša: Slovenska stenografija, II. del. 180 dinarjev. Novak Simič: Kaj vse prinašajo reke. Roman. Cena 550 dinarjev. Manica Lobnik: Gorniki in čas. Roman. Cena 480 dinarjev. Nina Trdina: Ritmične vaje in folklorni plesi. Cena 300 dinarjev. •••«••«•• •••»••«•* »♦—»ei»> g+lif— Glede jezika samega pravi v »Popolni slovnici esperantske-ga jezika«, ki jo je že leta 1910. izdal v slovenščini Ljudevit Kosar iz Juršincev pri Ptuju, takole: »Podlaga mednarodnega pomožnega jezika esperanto je zdrav človeški razum in logika. Slovnica in slovar temeljita na znanstvenih načelih, nikjer ne vlada samovoljnost; pravil je malo, a še ta so izredno preprosta in ne dovoljujejo izjem. Celo človek manjše razboritosti in razsodnosti si prilasti esperanto z lahkoto. Kljub svoji preprostosti je jezik, kakor ga je sestavil dir. Zamenhof, popolna celota ma-tennaftiičlne natančnosti, ki izključuje vsako dvoumnost ter lahko izraža vse, tudi naj finejše nianse človeškega mišljenja in čutenja«. Esperanto je torej za nas lahek jezik. Ce poleg tega pomislimo, da mnogi naši dijaki, tuji jezik, ki se ga učijo od enega do štirih let, hitro pozabijo, potem je praktična vrednost esperanta tem večja. Večina naših dijakov pa ne nadaljuje šolanja. Esperanto seveda ne ho ovinal učenja tujih jezikov. Narobe! Esperanto olajšuje učenje teh, toda temu učenju naj se posvetijo le tisti, ki imajo za to nagnjenje in zanimanje. Res je esperanto jezik brez naroda, toda prav to je njegova odlika. Mednarodni jezik mora biti nevtralen; za drugimi jeziki stoje vedno gospodarski, kulturni ali celo imperialistični interesi, esperanto pa ne more imeti lakih interesov, ker služi enako vsem narodom. Tako je spoznala tudi UNESCO, ki ga vsem priporoča. Svoje velike prednosti bo mednarodni jezik lahko dokazal seveda v polni meri šele takrat, ko bo uveden v čim več državah in v čim večje število šol. In kar ga učenec hitro obvlada, posreduje esperantska organizacija tudi kolektivno dopisovanje razreda s sličnim kolektivom istega razreda v drugih državah. Zamenjujejo se razglednice, slike, šolski izdelki, risbe, znamke, kamenine. žuželke; otroci opisujejo svoj kraj in svoje običaje ter resnični duh internacionali zrn a prevzema razred in dušo posameznika. Vzgoja’ k ljubezni do domovine, do materinega jezika, do lastne kulture in lastnega ljudstva se organlčno izpopolnjuje z vzgojo k initer-nacionalizmu. In vsakdo tako z lahkoto obvlada dva jezika: materinščino in svetovni pomožni jezik — esperanto. Za pouk tega jezika imamo. Slovenci že odlične učne knjige in slovar, zanimanje med dijaki m prosvetnimi delavci je veliko, v mnogih krajih imaio jezikovne tečaje za esperanto, V Ljubljani se je ustanovil že tudi aktiv esperantf-sto.r pedagogov. Kaj pravijo nekateri znameniti možje o esperantu? Tolstoj: »Žrtve, ki jih človek doprinese kratkemu študiju esperanta, so zelo majhne proti usnehom. katere doseže!« M. Gorki: »Misel konservativca trdi trdovratno, da je esperanto utopija. Resnična stvarnost, ki se razvila po prf-rodnih zakonih pa vedno močneje pobija mnenje konservativcev!« Tn kaj pravi naš Tito: »Glede učenja jezikov hočem povedati, da je esperanto mnogo laže priučljjv kot kateri koli drugi jezik. Mnenja sem, da je učente esperanta času primerno. Znanje esperanta »e da izkoristiti v vsaki dežel-;. Veliki narodi hočejo, da bi njih jez:k nadvladoval, toda - esperanto jima .resnično mednarodni značaj. Ker je zmožen razvoja, ima bodočnost. Esperanto Je zelo koristna zadeva!« Stanislav Skiejibec: »DalirnO svetu nov jezik, ki mor* združiti vse narod”' razcepljenega človeštva v eno družino, govorečo poleg različnih domačih jezikov vsem enako ljub skupni jezik, posegajoč bogastvo vseh, vse presegajoč po lahkoti in lepoti!« Dr. Edvard Beneš: »Ideja o enem jeziku za sporazumevanje, kakršen je esperanto, je dragocena za vse iskrene pacifiste. Danes ona ni več utopija temveč problem, s katerim se bavi inteligenca vsega sveta!« Ideja esperanta najbolje služi mednarodni politiki jugoslovanskih narodov, politiki aktivne koeksistence in če smo tu med prvimi, bodimo še v esperantu. Joška Košorok — / Tovarišice Ane Kleinsteinove 1 ni več Tiho je odšla od nas, a vendar je njena smrt težko odjeknila zlasti med prebivalci Polhovega Gradca, kje.r je službovala celih 32 let. Še kot mlada učiteljska pripravnica je leta 1912 prišla v kraj. Vsa obupana je v začetku mislila, da ne bo mogla vzdržati. A kmalu so njene oči pričele srkati vase lepoto obdajajoče jo narave jn vzljubila je kraj, da ji je postal drugi dom. Toda živela nj, zase. Zavedala se je v polni meri svojega poslanstva. Ni samo učila, vzgajala je in predvsem je ljubila mladino. S tenko čutečim srcem je prisluhnila njenim potrebam ter ji razdajala znanje in svoje moči, a poleg tega še svoj zaslužek. Tiho se je zamislili marsikateri domačin ob vesti o njeni smrt). Spomnil se je, kako mu je, siromaku, kupila obleko ali čevlje, da je lahko posečal šolo. Ni jih bilo malo, ki jim je kupila šolske potrebščine. A koliko je hillo potrebnih! Še drugim bi rada pomagala — vsem. Ker njeni dohodki niso zadoščali, je organizirala razne prireditve in izkupiček . darovala socialno šibkim. Svoje človekoljubno delo je nadaljevala v organizaciji RK, v kateri je bila tajnica od njene ustanovitve. Vedno je bila budna, pripravljena pomagati najpotrebnejšim v vojnem in mirnem času. Zlasti je prišla do izraza njena dejavnost, ko so zadele Polhov Gradec elementarne nezgode ja vojna. Na stotine .pisem je bilo z njeno pomočjo poslanih v koncentracijska tabcrišča. Vsa predana svojemu poklicu je bila vzorna učiteljica, štiri leta tudi upraviteljica ter co-bra tovarišica, ki je vsakemu rada pomagala z nasveti. A Pri vsem svojem delu je pozabila nase. Posledice niso izostane. Težka bolezen, živčna ohromelost, je polagoma zajela njeno telo. Zate je bila prisiljena v šolskem letu 1945-46 Vzeti bolniški dopust in prositi naslednje leto za upokojitev. Leta 1948 je marala zapustiti kraj svojega požrtvovalnega dela in poiskala je zatočišče v Domu za onemogle, kjer je letos umrla. Umrla je, toda spomin nanjo je ostal med ljudstvom živ. Sejala je ljubezen in dobroto in ®i s tem postavila najlepši spo-3mer.1v v srcih domačinov. N Krager Mir* 30 letnica Tako se uče na tujem prvih slovenskih maturantov v Kočevju Letos v juniju bo minilo trideset leit, foar so maturirali na slovenski gimnaziji v Kočevju prvi dijaki. Bilo jih je .21, vsi so bili Slovenci. Prej j,e bila gimnazija v Kočevju nemška, obiskovalo jo je le nekaj slovenskih dijakov iz kočevske okolice, ki Pa so bili v veliki manjšini. Tudi profesorji so bili v avstrijskih Sasih večidel Nemci oz. Kočevarji. Po prvi svetovni vojni Pa, ko je mlada Jugoslavija pretrgala okove m okvir mačehovske Avstrije, emo Slovenci tudi v Kočevju dobili svoje pravice, tako v občinskem odboru, kakor tudi v šoli in drugod. A prvi slovenski rod si je moral na Itej točki naše zemlje utirati pot, ki ni bila lahka kljub pravici, oblasti in narodni svobodi. Tu je bil trd nemški in memškutar-eki živelj, močno zapičen trn v našo zemljo, ki ga je bilo treba omajati in izdreti. Tako ic prvi rod Slovencev v Kočevju polagoma prebijal led in trudoma ustvarjal slovensko kulturno ozračje. Prve mesece )n leta lie bilo čutiti s strani Kočevarjev, kli so tvorili Nemcem dobrodošlo odskočno desko za njihov »Brang nach Adrien«, Se nekaj odpora, Vse stene so bile polne bojnih klicev proti nam, neredko so nas zmerjali 8 .najhujšimi žaljivkami (»Wi-n-disehe Hunde«! d. p.), PriSlo je tudi do pretepov in pobojev; zlasti je prihajalo večkrat do prask med .slovenskimi in nemškimi dijaki, ki so še obiskovali zadnlje razrede nižje gimnazije ... Poleg Slovenskih društev in njih prireditev v (tedanjem že trdnem kočevarskem gnezdu je zlasti prvačila v prosvetnem delu slovenska dijaška mladina, fcj se je v takem bojnem ozračju hitro znašla in pogumno nastopala. Prav je, če ob tem (tridesetletnem zgodovinskem jubileju malo odpremo te pozabljene liste naše slovenske preteklosti. Slovenci smo kij.' razdelitvi na katoliške, liberalne in socialistične sltranke, ki so bide tedaj v ospredju, in kljub razcepljenosti v. društvih, k>; so jim bila podrejena, vendarle na splošno nastopali v skupni bojni črti proti trdoživemu odporu Kočevarjev, ki jih je v zadnji sveltovnj vojni teko lepo »odrešil« Hitler in jih sprejel v svoj »tretji najh«. Družila nas je enotna volja, da se Slovenci kljub zaprekam in njihovi zasidranosti ter podpori s severa uveljavljamo dostojno Itudj s kulturnim delom. Zate nas je vezalo nekako prijateljstvo, prekaljeno v skupni borbi proti zagrizenemu sovražniku. Rod slovenske mladine, ki je eranre« rcrjcj Naročite bogato Ilustrirani zgodovinski roman »GRIČARJI« ILKE VASTETOVE pri SVETU SVOBOD IN PROSVET-NIH DRUŠTEV okraja NOVO MESTO. tel. štev. 87, p. p. 58. Pohitite * naročili! Posamezniki dobijo knjigo tudi na obroke. maturirali v Kočevju pred .30-leti, je stal v prvih vrstah tega boja in se je trudil, da da Kočevju slovensko lice, kolikor je bilo v takratnih .razmerah mogoče. Sodeloval je v društvih, hkrati pa tudi na svojo roko prirejal, posebno v višjih ajazredih, ko je posltala gimnazija p® dijaštvu slovenska, razne akademije in igre tar celo izdajal v rokopisu dijaški literarni list (»Bliskavice«), a tudi v šoli ni hotel zaostajati. V (tedanji .reformirani realni gimnaziji so učili: od prvega razreda latinščino, srbohrvaščino, nemščino poleg slovenščine, a v tretjem razredu se je pridružila še francoščina. Tretiešolci pa smo se iz zanimanja učili še ruščine (poučeval prof. Polovic), grščine (p-nof. Iv. Sivec) in italijanščine (prof. dr. Bajec). Tako je bjil,o 'tudi učenja dovolj. Ravnateljstvo zavoda je Po, odhodu prof. Watzla v Kranj prevzel prof. Anton Burgar, francoščino je poučevala dr. Mitriam Zalaznik, dr, Jože Ilc in nekaj časa tudi Milan Fabjančič, ifci je sicer .poučeval srbohrvaščino; v nižjih razredih je razrednikova! prof. Uršič, ki je poučeval tudi kemijo in fiziko. v višjih pa mineralogijo prof. Kumer, mate-maltiko prof. Albin Žabkar in. prof. Lojze Sivec. Verouk in nemščino je poučeval brat pok. arhitekta Plečnika pok. Andrej Plečnik, ki. ga je prišel slavni arhitekt večkrat obiskat, kasneje pa Maks Stanonik. Medsebojni odnos med dijaki in profesorji je bil v glavnem dober, (tesen in iskren, zlasti pod dobrohotnim vodstvom humanega ravnatelja Burgarja, doma iz Ribnice, ki je bil ponosen na svojo mladino in tudi mladina nanj. , Polovica maturantov, ki ob-haj*jo letos 30-letni jubilej, je bila doma v Kočevju, kjer so bili njih sftarši po vojni nameščeni. ostala polovica pa je prišla od drugod in ie stanovala ter se hranila v »Dijaškem domu«, ki ga je vodil pok. dr. Sajovic. Bili so to; Pucelj Anton, Križnič Anton, Stadler Janko, Kajfež Janez, Jenčič Milan, Javornik Alojz, Čampa Leopold, Dolenc, Jesih Cvetko, Pungerčič, Lesjak. Bogaltaj Mirko, Šeško Josip, Mihelič Stane, Kralj Lado, Gregorač Franc, Bojc Etbin. Debelak Milan, Kajfež Fanči, Štolfa Žarka, S val Milan. Ves razred je bil pod močnim vplivom zavednega marksista pok. Josipa Šeška, narodnega heroja, k; je bil sicer slavist m profesor v Mariboru, kasneje pa politični vodja kočevskih komunistov in kot talec ustreljen. Država Čas pouka Domače naloge Francija 8.30 — 11.30, 15.30 — 16.30 šest ur dnevno ura in pol Anglija 9.30 — 12, 14.30 — 16. 30 4 in pol dnevno nobenih Švedska 8 — 13 pet ur dnevno pol ure Združene države 9 — 12, 13 — 15 pet ur dnevno 15 do 20 minut Poljska 8 — 12 štiri ure dnevno dve uri Sovjetska zveza 8.15 — 13.15 pet ur dnevno veliko Zahodna Nemčija 8 — 12 ali 12 — 16 ali 16 — štiri ure dnevno 20 zelo veliko Argentina 7.45 — 12.45 ali 13.30 — 18.30 pet ur dnevno eno uro Švica 8 — 11, 13.30 — 16.30 šet' ur dnevno zelo malo Španija 9 — 13 ali 13 — 17 štiri ure dnevno malo Danska 8 — 12 in 12.30— 14.30 šest ur dnevno malo Finska 8 — 11 in 13 — 15 pet ur dnevno veliko ITALIJA V smislu novih navodil je treba pouk v osnovnih šolah nasloniti predvsem na svobodne dejavnosti, ki se odvijajo v okviru šole. Tudi učnemu osebju v ostalih šolah je naročeno, da z nalogami ne smejo pretirano obremenjevati mladega človeka ter da mu je trepa pustiti zadosti prostega fasa za kulturno izpopolnjevanje in šport. ZDA Pouk v ameriških osnovnih šolah se prične ob devetih zjutraj in s® konča ob treh popoldne. Vmes sta dva odmora: desetminutni •ob pol enajstih in enourni opoldne, ko otroci kosijo. Učenci prvega razreda ljudske šole pa sploh ostajajo v šoli le štiri utre, in sicer od devetih do ene, ali pa od poldne do štirih. Domače naloge služijo le utrjevanju predelane snovi, zato se učenci nikoli doma ne smejo učiti novih stvari, ker bi se lahko naučili samih napak in si te zapomnili. Zato ni torej doma nobenega pravopisa, izgovorjave ali aritmetike. Osnovnošolci nad se med drugim učijo le opazovati svet okoli sebe. Pripovedujejo ali opišejo naj pot v trgovino, kino, po cesti, čez most ali 'trg. S tem se budi njihov opazovai-■ni duh. Domače natege ne smejo trajati več kot prti ure dnevno, v prvem in drugem razredu ljudske šole pa celo samo 15—20 minut. Švedska V večini mestnih središč se pričenja pouk ob osmih zjutraj, vendar smejo šolske oblasti v skladu z lokalnimi prilikami nastaviti začetek tudi • na pol deveto uro, ali še kasneje. Njihova osnovna šola (foilksko-la) je podobna približno naši osemletki. V prvih letih število tedenskih ur ne sme presegati 24 ur, v zadnjih pa 36. Praviloma smejo dajati čim manj domačih nateg, ker se od učencev zahteva že v šoli pre- UUBLJANA TRGOVSKO IZVOZNO PODJETJE ZA DOMAČO IN UMETNO OBRT ^ nudi prosvetnim delavcem, šolam In ustanovam svoje izdelke po zelo zmernih cenah. 1'OIOIOIOIOIOBOIOIOIOIOIOIOR OROiOROiOBOtOBC 0 n 0 ■ o ■ o ■ o ■ o ■ o B o »SLOVENIJALES« PODJETJE ZA IZVOZ LESA IN LESNIH IZDELKOV UUBUAM Titova cesta 1 0 ■ 0 o B o ■ o priporoča šolam In prosvetnim ustanovam vse vrste lesnih Izdelkov. 0 ■ o B o B o ■ Sl OlOflO IOIO BO BO to lOlO BomovooioiolOlO VOKM o ■ o ■ o a o B cejšen napor. Zato v vrvem razredu sploh ni domačih nateg, v zadnjih razredih pa kvečjemu za 4—5 ur na teden. Na leto je 214 šolskih dni. Poleg običajnih poletnih, velikonočnih in božičnih počitnic je namenjenih kakih 8—12 dni na leto za ekskurzije in izlete. Večinoma se ti dnevi strnejo v februarju, da otroci lahko odidejo v spremstvu učiteljev na smučanje, * ANGLIJA Angleški otroci začnejo že s tretjim letom obiskovati Nur-sery Schooi, to je nekakšen otroški vrtec, in sicer dvakrat tedensko, ob nedeljah in petkih od pol desetih do štirih popoldne. Opoldne porabijo dve uri in pol za kosilo in počitek v postelji, vse v šoli seveda. Od 5. do 7. leta traja Junior Schooi. Učenci prihajajo v šolo vsak dan razen sobote in ostajajo tam od pol desete zjutraj do -pod petih popoldne. Vmes imajo dva odmora P® 15 minut, da lahko spijejo čašo mleka. Opoldne imajo dve uri prosto za kosilo, ki ga štiri petine učencev vzame kar v šoli. Pod devetim letom starosti ne sme imeti otrok nobene domače naloge, v srednji šoli pa kvečjemu za eno urn na dan. Ves pouk je treba opraviti mea šolskimi urami. FRANCIJA V francoskih osn-ovni]a šolah traja pouk -od pol devete do pol dvanajste ure ter od pol dveh do pol petih. Ob četrtkih in nedeljah ni pouka. Šolsko leto traja od 1. oktobra do 30. junija, vmes pa imajo 12 - dni počitnic za Božič, 5 za Pusta in 18 za Veliko noč. Letos prvega januarja so biile odpravljene vse domače naloge. Opravijo jih v razredu m porabijo za to eno uro dnevno. V nekaterih šolah ostajajo dijaki v šoli še od pol pete ure do šestih zvečer, da tam napišejo vse natege m da doma potem nimajo nobene skrbi s šolo. Odpravo domačih nateg so na splošno sprejeli z velikim zadovoljstvom, vendar se boje, da se bo tako .še bolj čutilo nizko število šolskih dni v latu, o-z. prekratko šolsko leto. Zato uvajajo zlasti privatne šole, v katere zahaja skoro petina francoskih otrok, dodatne šolske ure, da ne bi trpela kvaliteta pouka. Za Jugoslavijo navaja ista preglednica, da traja pouk od 9—12 in oci 13—15, to je pet ur dnevno ter pripominja, da imajo naši učenci veliko domačih nateg. (Po italijanskem tedniku Epo-ca, št. 332 posnel M. Hrovat.) ŠOLSTVO PO SVETU NOVA ZELANDIJA Od 1. 1944 je srednja šola za vse obvezna. Učni načrt obsega obvezni, skupni del (angleščina, socialne vede, naravoslovje, osnovna matematika, glasba, ročna dela ali risanje, telovadba). Ostali del urnika je posvečen predmetom, ki si .jih dijaki sami izberejo. Kdor hoče po gimnaziji na univerzo, mora opraviti še en dodatni razred, kjer ga pripravijo za sprejemni izpit, potreben za vstop na visoko šolo. _ Vlada bo nudila krajevnim oblastem znatno finančno pomoč pri gradnji plavalnih bazenov v gimnazijah. SIRIJA Izvedena Je nacionalizacija šolskih knjig. Odslej skrbi prosvetno ministrstvo za pripravo in izdajo učbenikov. ZSSR Odpravljena je šolnina tudi na višjih gimnazijah, na posebnih srednjih šolah in na univerzah. Odslej je pouk na vseh vrstah šol brezplačen. šesta petletka predvideva gradnjo šol za 4 milijone učencev. Po načrtu bo v šolah le ena izmena dnevno. Vsak absolvent tehnikuma (srednje strokovne šole) mora povrniti državi stroške za njegovo izobraževanje s tem, da po končani šoli za tri leta prevzame delo v vzgojnem ali industrijskem zavodu, kjer je potreben. Zaradi teh ukrepov v SZ ne čutijo pomajkanja učnih moči. Se 0 premestitvah Pri za-d-njem razpisu službenih mest smo videli, da po naših šolah manjka največ učnih moči za pouk matematike in fizike. To ni čudno, saj je študij matematike zelo naporen, zato s® zanj odloči le malo kandidatov. Zato smo se pa tembolj začudili. da imajo matematiki (poleg predavateljev angl. jezika) manjše pravice pr; izbiri, oziroma dodelitvi službenega mesta, kot pa ostali prosvetni delavci. Vzemimo tale primer; Učitelj matematike izpolnjuje vse pogoje ki jih navaja razpis. V vsej Slovenit ie za predmetee učitelje matematike razpisanih okoli 70 mest. Zato med temi izbere šolo v kraju, ki mu bolj ugaja, ker je tam večja šola. žeiez-nica, boljše stanovanje itd. Napiše prošnjo in z veseljem pričakuje, da bo le prišel tja, kamor že dolgo želi. Je pa tembolj razočaran, z utemeljitvijo da nima zamerteve. Snrašujem se, kje se bo dobil tak človek, ki bo prišel za zamenjavo v kak slab kraj? Taj; prosilec je obsojen na čakanje v nedogled. Verjetno ne bo več z veseljem delal, saj dobro vemo, kako na učitelja vpliva okolje. Mislim, da ne bi smeli postaviti zahtevo po zamenjavi. Sa| bo učitelj ostal v prosvetni .službi. razlika bo le ta. da ho prišel na drugo šolo, kjer ga' prav tako ali pa še bolj potrebujejo in kjer se bo bolje vživel v svoje okolje. Zato na morem razumeti, kaj je napotilo načelnike dio takega sklepa, koit ga lahko beremo v članku »Premestitve in organizacija pouka na seji načelnikov« v Prosvetnem delavcu št. 10. Ali ni tak sklep skrajno kritičen? Kdo bo pa še šel študirat matematiko, če bo imel po napornem študijo manj pravic kot ostali? Cel kup razpisanih mest mu bo ie v posmeh. V. D. - TEHJVOMETAL TRGOVINA S TEHNIČNO ŽELEZNINO IN KOVINSKIM BLAGOM LJUBLJANA TITOVA CESTA 24 Telefon: 20-145, 21-356, 23-453 Poštni predal: 159 Telergam: TEHNOMETAL Šolskim vodstvom priporočamo nabavo orodja za šolske delavnice, vsega gradbenega in instalacijskega materiala za novogradnje ali za vzdrževanje. Se posebej opozarjamo na posebni oddelek orodja in strojev za obdelovanje lesa. FoMrial LJUBLJANA Titova ulica 20 Prodajamo optične izdelke znane v ljubljanske tovarne »TOS« proti takojšnjemu plačilu ali pa tudi na obroke. Vsaka sodobna šola bi morala imeti sodobne učne pripomočke znamke »Tos« Ljubljana. Mnoge šole so nas pismeno zaprosile za pojasnilo, če Jim lahko naše podjetje prodaja optične Izdelke znane tovarne »TOS«, to je Tovarne optičnih in steklopihašnih izdelkov, na obročno odplačevanje, češ, da prejemajo denarna sredstva le postopoma za nabavo učnih pripomočkov in da bi jim le obročno odplačevanje omogočilo nakup prepotrebnih diaprojektorjev, šolskih mikroskopov itd. Da, ustrežemo željam mnogih interesentov, obveščamo vsa šolska vodstva, da PRODAJAMO OPTIČNE IZDELKE »TOS« NA OBROKE PO TOVARNIŠKIH CENAH 4rt. 5002: lupe za opazovanje prašnikov In pestičev, II X povečave — 891 dinarjev. \rt. 5502: stoječa aplanat lupa, 0 75 mm, 25 X — 6629 linarjev. Art. 6601/A šolski mikroskop, kompleten s priborom, tremi objektivi in enim okularjem, ter e možnostjo povečave 40 X, 80 X, 120 X — 16.680 dinarjev. I Art. 6506: diaprojektor za projiciranje 50 X 50 mm diapozitivov in 36 mm diafilmov — 30.000 dinarjev Trenutno so FOS-ovi diaprojektorji najboljši v državi. Art. 6510: eplskop, projicira barvane in črnobele slike na platno direktno Iz knjig oz. načrtov — 95.000 dinarjev. Art. 7501: zbirka šolskih leč — 3350 dinarjev. »F0T0MATERIAL«, LJUBLJANA, TITOVA ULICA 20