SLAVKO KOKAU, MOJSTER ZA INSTRUMENTE
» Vsako pokvarjeno violino moram popraviti«
Slavko Kokal), sicer upokojenl kro|ač, a celo žlvljen|e zagnan glasbenl amater In popravjalec predvsem brenkal in godal, že dolgo živi za Bežlgradom. To, da tukaj stanu|e, ima določene In ze-lo konkretne posledlce. Samo v nail občlni Je ustanovll kar trl tamburaike ansamble. Na|pre| na OŠ dr. Vita Kralgherja. Sprva ga |e tudi vodll. Zadnja leta |e 20 de-klet In fantov, kl Igrajo v tambura-Skem ansamblu »Blsernlca«, prevzela Nlves Brzii, ki na te| šoll uči. A mo|3tra Kokalja *e vedno pokll6e|o, če se jlm pokvarl kak-ien Instrument all če začno čud-no škripat).
Ustanovil je tudi tamburaški or-kester prl KUD Stadion, ki se ime-nuje »Mandolina« in šteje 18 čla-nov in članic. Tudi ta ima sedaj že drugega vodjo: Milana Kontarčka. Slavko Kokalj pa jih redno obisku-je. Pregleda, Le vsi Instrumenti de-lajo, jih popravi, če je treba. Sploh pa je zelo dragocen tudi zato, ker vse, že na pol polomljene in na videz že odpisane instrumente spet spravi v red. Koliko na takšen način privarčujejo, si lahko samo mislite. In prav lahko zapišemo, da brez njegove iznajdljivosti, brez njegovih tisočerih prostovoljnih uric, ki jih je preživel (in to še ved-no počne) pri popravljanju in ogla-
ševanju tega ali onega instrumen-ta, ne bi delovali ti dve tamburaški skupinici.
Še vedno pa je zeio aktiven pri »Godbi Bežigrad«, ki šteje kar 45 članov in članic. V Dom na Stani-čevo 41 pa prihaja vedno, ko vadi-jo. Sam igra violino, klarinet, tam-burico... Z mladimi pa tudi zna. Hkrati jim odpira notni ter glasbeni svet, zraven pa jim pove še kaj ko-ristnega za življenje.
Ko takole kramljava, mi pove, da
ga zeio skrbijo zdrahe treh krajev-nih skupnosti: Stadiona, Triglava in Koroških partizanov in zraven doda, da vseh teh sitnosli najbrž ne bi bilo, če bi se pred leti ne razcepili na tri dele. Sedaj pa se prepirajo predvsem zaradi zgradbe na Staničevi 41. Vsak hoče svoj delež in slišati je, da bi ena krajev-na skupnost rada svoj del (svojo tretjino) prodala kakšnemu po-djetju ...
»jabolko spora /e predvsem dvorana in lepi prostori«, pove brez dlake na jeziku. »Mene pa močno jezi, da se funkcionarji teh krajevnih skupnosti neprestano prepirajo med sabo, namesto da bi bili s pametnim in vzornim sodelo vanjem vsem za zgled. Močno se bojim, da bodo to dvorano ali mor-da kar vse prostore prodali. Kje pa se bomo potem zbirali še tisti zad-nji Mohikanci, ki na terenu kaj mi-gamo? Bo potem zamrla še tista kulturna dejavnost, ki jo sedaj že imamo,« se je upravičeno zaskrb-Ijeno spraševal.    NEVA ŽELEZNIK