Neodvisno slovensko krščajaskosocijalno glasilo. Štev. 11. V Ljubljani, v soboto 15'. marca 1902. Letnik VII. »Slovenski List“ izhaja v sobotah dopoludne. — Naročnina je za vse leto 8 K, za četrt leta 2 K. Vsaka Številka stane 14 vin. — Dopisi pošiljajo se uredništvu »Slovenskega Lista' — Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo; rokopisi se ne vračajo — Naročnina, reklamacijo in oznanila se pošiljajo upravništvu „Slov'. Lista*. Uredništvo in upravništvo sta v Ljubljani Stari trg štev. 19. Uradne ure od 9 do 12 ure dop. — Oznanila se računajo po navadni ceni. Fej it Ljubljanski župan je čestital v imenu Ljubljane sv. očetu, velikemu prijatelju Slovanov, k njegovemu jubileju. Ljubljana je središče odločno katoliškega naroda in naj je poslal Ivan Hribar čestitko s katerimkoli namenom, krščansko misleče časopisje je to čestitko z zadovoljstvom zabeležilo, kakor je velevala časnikarska dolžnost. »Sl. Narod' pa, ki je svoj čas nazval sv. očeta z „izvrgom človeštva" in ki je spravil v svet ostudne laži o »papeževi kletvi", ne da bi jih preklical, je tudi sedaj ostal samemu sebi zvest. Ni ga na vsem svetu lista, ki bi se ob tej priliki tako obnašal, kakor glasilo „siovenske inteligence". Celo židovski listi so dostojno zabeležili jubilej sv. očeta, celo ti listi so slavili modrost Leona XIII. in pripoznali njegovo brezmejno skrb za sinove in hčere katoliške cerkve, »Narod' pa je zopet zagrabil kup blata in ga zagnal proti Rimu in sv. očetu. Tako ostane torej »Slovenski Narod", ki podaja v volitvah v svet mnenja narodno napredne stranke, zvest sovraštvu proti plemenitemu, sivolasemu vladarju katoliške cerkve. Z ogorčenjem je vstal vedno ves slovenski narod kadarkoli je iz liberalnega tabora priletel napad na našega ljubljenca Leona XIII. In tako bode tudi sedaj 1 Naj bodo liberalci, ki psujejo svetega očeta za ves njegov velikanski trud, ki ga je imel v 25. letih pri vladanju katoliške cerkve, prepričani, da dobe odgovor, kakeršnega zaslužijo, kadar zopet pridejo ob volitvah med ljudstvo 1 Mi upamo, da bodo naši somišljeniki povedali slovenskemu ljudstvu do zadnje koče, kako slovenski liberalci postopajo proti sv. očetu. »Narod' pravi, da je češčenje sv. očeta »ul t ra m o n t ansk a pretiranost" in ker je tudi »Edinost' slavila sv. očeta, pravi, da je to »bizantinizem najgrše vrste'! »Vse je sila pretirano" kriči o sv. očetu »Narod", ki kakega Aškerca slavi kot pol boga! Glasilo liberalcev pravi, da smo šolobarde, ako se obračamo proti sv. očetu in tiste, ki niso »Narodo- vega" mišljenja psuje s »kitajskim kulijem, ki pade vsikdar na kolena, kadar vidi svojega mandarina!44 Leona XIII. torej glasilo liberalne stranke primerja s kitajskim mandarinom, vzrok spoštovati in čestiti sv. očeta imamo torej po liberalnih načelih ravno tako, kakor čestiti kakega kitajskega mandarina ... Kitajski mandarin je za »Narod" enake cene z Leonom XIII.! In potem se laže »Narod"; »Papežev Rim je od nekdaj bil središče najkrutejše reakcije, je stoletja in stoletja moril in davil najboljše duhove, in je pri vsaki priliki in povsod zaviral napredek človeštva', ter pravi: »Ce se torej »naprednjak' pred papeževim u m o m odkriva, vidi se nam tako, kakor bi se odkrivali potomci pred kolesom, s katerim so se njegovim prednikom kosti trle"... Grdi svoj članek zaključuje »Narod" s klicem: „Ali na trebuhu tudi pred rimskim papežem ne bomo ležali", kakor bi kdo kaj tacega hotel. Saj bi trebuhi naših liberalcev kaj tacega ne mogli prenesti 1 To je resnica, še nikdar niste in ne boste tega storili, saj tega tudi treba ni, zato pa tembolj ležite na trebuhu pred vlado in pred baronom Schvvegelom! Kaj hočemo še reči? Vsaka beseda o sv. očetu v »Narodu" sama dovolj kriči, vsaka beseda je atentat, na čustvovanje našega ljudstva. Liberalci so že na koncu svoje „Va ban-que“ igre . . . Take liberalce, ki se napram sv. očetu tako obnašajo v »Narodu' pokopljimo v gnoj! Liberalce naj bo v dno duše sram take »Narodove" pisave. Somišljeniki, Vi pa med ljudstvo in povejte mu kako nesramno so liberalci zopet napadli velikega Leona XIII., moža, ki je Slovanom dal »Grande munus" in delavskemu ljudstvu »Rerum novaruml" Proč z blatitelji takega moža iz vrst poštenih slovenskih mož, proč iz slovenskih vrst z možmi, ki so nesramnejši kot Židje I Ogorčeni do dna duše kličemo takim ljudem v ime našega ljudstva: „Fej!“ — obžalovanje pa tistim Slovencem, ki tako liberalno politiko še podpirajo 1 Politični pregled. Vseneinški načrti. Petrograjski list »Kraj" prinaša razgovor, katerega je imel nedavno neki odlični Poljak z jednim nemškim politikom. Pri tej priliki je razkril Nemec vsenemški politični načert in je dejal med drugim : S Francozi so naši računi storjeni in cesar Viljem si prizadeva da bi uvedel dobre odnošaje s Francijo. Mi damo (?!) Francozom Maroko, del Afrike, če treba tudi Belgijo in Luksenburg. Ali druga stvar je z Rusijo. Tu je ogenj in voda, dva naroda, dve civilizacije, dva sveta. Tu mora (!) priti do spopada. —Nemški »Drang nach Osten' ni samo pusta fraza. Ko nam zmanjka prostora kam pa hočemo, ako ne v zemlje Slovanov? Gibanje, ki zamore donesti do vojne, pa še lahko traja 50 let v zgodovini. Za narodi so prišli narodi, za civilizacijo civilizacija. Ob času Rimljanov, Galov in Germanov še ni bilo Slovanov, a tudi ti se morajo pojaviti. Vprašanje o Češki in Poznanju so le predigre, predstraže, za temi pride velik boj, ki se bode bil ob mejnih pokrajinah. Zakaj pa se je vračala naša vojska iz Kitajskega čez Trst? Zato, da pokaže nemškemu narodu, kot pelje najbližja pot v sredozemsko morje. Danes ni Nemca, ki bi ne sanjal o Trstu. — »Ali pride do boja z Avstrijo?' vpraša Poljak. »Bog obvaruj! Avstriji damo (?!) Solun, Srbijo, Carigrad, ali Trst mora biti naš.' — Tako hočejo domišljavi Nemci razpolagati s svetom, a ne mislijo na resnični rek, ki pravi: »Prevzetnost gre pred padcem." Umorjeni misijonarji. Kakor vsako leto poroča tudi zdaj francoski list: »Le Missions Catholiques“ o številu umorjenih misijonarjev 1. 1900. v raznih delih sveta. To jo, žal, veliko! Znaša 171, med temi 9 škofov in 162 drugih duhovnikov! Štirje škofje so bili Francozi, trije Italijani, dva iz drugih dežel. Eden teh je bil živ sežgan! tri italijanske škofe so Kinezi razsekali. En duhovnik je bil živ zakopan, dva sta zgorela v cerkvi z vso trumo vernikov, ki Godec Kozma. Slika. Spisal J. E. Kabin. (Dalje.) 4. In zopet se je izpremenilo. Kozma je postal godec. Čudna je usoda godca. Odreči se mora skoraj svoji pameti, norčevati se mora in biti sam drugim za norca in vendar pri zdravi pameti. Pokoriti se mora vsem, prezreti mora mirno, kar mu je neljubo, in preslišati, kar bi vsak drug zavrnil. Ugoditi bi moral vsem, a vsem ne more ugoditi. Tu imaš denar, ti godi, a mi plešemo. Plesali bomo, kakor boš ti godel, a gosti moraš po naši volji, zdaj tako, zdaj tako, zdaj kratko, zdaj dolgo, zdaj hitro, zdaj počasi, kakor je nam všeč, kakor je naša volja, a ti molči, saj dobiš denar, plačan si in zato delaj. Kaj mislite — in včasih še tako ni. Ni denarja, ni plačila, a — godi, godi... Tako je, in poleg tega je na slabem glasu, da je pijanec, ničvrednež, ki ne ve, kaj velja denar, da je lahkoživec, ki ne pozna dela, ki lenuhuje noč in dan, ali pa po noči gode, po dnevi spi, da podpira ples, da zasluži zlahka, a še lažje zapravi, kar je zaslužil — godec nima dobrega imena. Stari, ranjki Krobar je bil tudi godec. Kro-bar je šepal na jedno nogo — hodil je ob palici — bil je majhne postave, imel je sive lase in levo oko so mu nekoč poškodovali. Bil je suh, in, kadar se je smejal — Krobar se je zelo rad smejal — pokazal je, da je izgubil zobe. Rekel je, da je prezgodaj začel kaditi pipo-okovanko, in zato je izgubil zobe ... No, Krobar je bil tačas že star. Delati ni mogel mnogo: redili so ga doma, saj je imel pri sinu kot. Za godca ga takrat že niso marali več — rekli so, da je prestar in da ne zna dobro gosti. In Krobar — včasih ga je bilo povsod polno, poznal ga je vsak kot prijaznega, zabavnega človeka, neštetokrat je bil na ženitninah, na plesih in v posvetnem, šumnem življenju, prehodil je mnogo sveta, povsod cenjen, znan in spoštovan — je sedel zdaj doma, moral je sedeti doma in počivati proti svoji volji in zibati ali pa pestovati. Prijetno to ni bilo. Lahko se je pri gorki, zeleni peči spominjal davno preteklih dnij, lahko je cel dan kadil pipo-tepko, če je imel tobak, lahko je šel iz hiše ven pred hišo na klop, če ni bilo premrzlo, a moral je biti doma v Petnicah. No, včasih, ko mu je zmanjkalo krajcarjev za tobak, vzel je svojo staro, razglašeno potrto harmoniko s police nad pečjo, vzel je svojo močno palico, grčavo, trdo, okovano in odšel je z doma po vaseh od hiše do hiše. Pestovali in zibali pa so drugi mesto njega. Šel je v dolino, v Dvorce. No, Krobar je vselej spoznal, kako nehvaležno je pozabljen nekdaj cenjeni godec. Ljudje so ga spoštevali kot starega znanca, kot prijaznega, zabavnega človeka, ali, kot godca ga niso več pohvalili. In to je starčka Krobarja bolelo, zelo bolelo. Nekateri so rekli, da ne zna več, drugi, da ne more več, a tretji so rekli, da zna po starem še dobro, a po novem ne zna. Kdo ve, kdo je imel prav, ali vsi, ali kako. Krobar je mislil, da nobeden. Le tu in tam se ga je kaka starica razveselila, ko je stopil Krobar v hišo in je rekla: »Krobar je godel na moji poroki, ko sem bila nevesta, kaj ne, Krobar.' »Da, da, takrat smo bili mladi,' odgovoril je veselo stari godec. »He, he, pa res, takrat smo bili mladi." »In kakšno življenje je bilo med mladimi ljudmi! Drugače kot sedaj." »Kaj ne, he, he, drugače, vse drugače." »Take ste bile kot rožice." »Kot rožice, he, he, kaj ne, rdeče pa zelene." je bila pri sv. maši; drugi so bili na razne načine umorjeni. Kaj pač ne trpijo ubogi oznano-valci sv. vere po misijonih!? In vendar se jih poda vsako leto mnogo križem sveta, da sejejo po Kristusovem povelju seme božje besede. Kaj »Narod* zamolči. »Narod", ki na pragu »klerikalcev* vidi vsako trohico, noče videti sledečega: Mažari so podali nov dokaz liberalnega »vzornega gospodarstva". Iz liberalnega kota v torontalskem okraju je že pred dalj časom dohajal v javnost skrajno neprijeten duh po korupciji, toda s pomočjo znanega Szellovega zistema so morali vso stvar še nekaj časa prikriti. Ker so se pa vedno bolj množile pritožbe, morali so pričeti s snaženjem Avgijevega hleva. Preiskavati je začel vladni komisar Kaffka, ter odkril celo vrsto uradnih zlorab, goljufij in ponev urjenja uradnih dokumentov. Nič manj kot 41 uradnikov in občinskih upra v'n i k o v je moralo priti v disciplinarno preiskavo. Obtoženi so sleparij najrazličnejših vrst, korupcija je bila na vrhuncu, liberalizem v svoji vladi ni poznal nikakih mej. Gmotna škoda tega okraja je velikanska, ker je skoro docela minirana. Občinske doklade so povišali na 15 milijonov kron, 13,700.000 pa znašajo novi dolgovi; lotili so se celo ubožnega zaklada. Občnih zborov se je do 600 upravičencev udeleževalo komaj 40 do 50 po veliki večini liberalnih volivcev. Tu so se seveda lahko predlagali računi, kakor so naslednji: za razsvetljavo 7000 K, zato, ker se niti po dnevi ni delalo, 14.000 K za razne pisarije, čeravno je nerešenega nad polovico vsega materiala. Sam oskrbnik sirotiškega urada je imel 887 nerešenih aktov. Kot posebnost non plus ultra bodi omenjeno, da so zaračunali za metle 1262 kron. Toda najlepše še pride. Blagajniški računi niso bili zaključeni že od leta 1893., v blagajni je bilo primanjkljaja 16 277 K, od leta 1899. nad 13 občin ni predložilo svoje račune, .v hranilnici v Jarkovcu so nekorektno izkazali 32.000 kron. Radi takih in enakih goljufij in sleparij so prijeli nad trideset funkci-jonarjev, ki so uživali doslej v vladnih očeh največje zaupanje. Bili so zvesti oprode sedanje vlade, uživali nje popolno varstvo in protekcijo. Pri podeljevanju služb se ni gledalo na zmožnosti in pri volitvah je zmagoval le oni, ki je več plačal. Ta »aferica" je naravni sad liberalizma, čeprav morda to našemu »Narodu* ne bo posebno všeč. Umazana korupcija, nemoralnost v politiki, v javnem življenju in v uradovanju, kakor tudi v rodbinskem življenju so kužni bacili liberalnega zistema. Liberalno časopisje skuša seveda to zadevo pokriti s plaščem pozabljivosti, a je preočita, da ne bi prišla v polnem obsegu na dan. Davek na vožne karte. Pododsek, ki se je bavil s tozadevno vladno predlogo, je te dni končno sprejel vladni načrt brez premembe, vstavil je v načrt le sledečo določbo : »Na vseh »Mhm. Zdaj pa so črna dekleta, celo kadar gredo k poroki, kakor da gredo za pogrebom." „He, he, včasih smo bile, bile.* »Kot rožice . . .“ Krobar je imel še dober glas in vpil je vedno ogorčeno na vse grlo in si s tem zaslužil pri starici domačega prepaljenca in črnega kruha. In starčki so tudi še pohvalili Krobarja. A mladi svet ni maral zanj in za njegovo godbo. Smejali so se mu — on jim v obraz ni zameril — in plesali so neradi, če je on igral. In, čez nekaj dnij se je vrnil Krobar domov na Petruče, založen s tobakom in s kruhom, in celo krajcarjev je prinesel v žepu, a vendar ni bil vesel. Ni mu šlo v glavo, zakaj ni več tako, kot je bilo nekdaj. In potem je premišljeval žalosten pri peči o nekdanjih dneh in o sedanjem svetu, spačenem, nedenarnem, neveselem ... A kdo se je menil za starega godca, časi se spreminjajo, nekdaj je bilo drugače, a sedaj — tako. A preziran in žalosten ni maral biti Krobar. vzel je zdaj pa zdaj svojo staro priljubljeno harmoniko v roko in godel je o sladkih spominih. In prišli so otroci v Petruče in plesali, a Krobar se jim je smejal. In Kozma je tudi prišel in pripeljal vse Barove seboj. Sam je prisedel k Krobru in gledal, kako premiče svoje suhe, ko- glavnih železnicah se obdačijo vožni listki za 3. razred z 10 odstotki, v prometu z ogerskimi deželami ter Bosno in Hercegovino pa z 8 odstotki". Obenem se je pa sprejela resolucija, v kateri se vlada poživlja, naj omeji dovoljevanje prostih kart ali olajšav, in v tem oziru vpliva tudi na zasebne železnice. Dveletna vojaška služba v Franciji. V francoskem parlamentu se je vršila te dni razprava o uvedbi dveletne vojaške službe. Vlada v svoji predlogi samo dovoljuje, da se zmanjša službena doba od treh na dve leti, nikakor se pa ne more strinjati z nasveti poslancev, naj se dovolijo še druge olajšave, ker bi se itak zmanjšalo število vojaštva za 210.000 mož. Ministerski predsednik Waldeck-Rousseau je izjavil, da vlada rada ustreže zahtevam ljudskih zastopnikov, a imeti mora pred vsem pred očmi skrb za narodno obrambo. — Po daljši razpravi, v katero so posegli poslanci La Hotisse, Gonzy in Lasies, seje sprejel s 553 proti 2 glasovoma naslednji predlog: Zbornica jemlje na znanje vladno izjavo, se izraža za načelo dveletne prezentne službe, ob enem pa za istodobno odpravo vseh vojaških olajšav ter za reaktiviranje po pretekli službeni dobi — da se zagotovi narodna obramba. Vclikansk anglcžki poraz v Južni Afriki. Buri so strašno natepli angležkega poveljnika Methuena. Burske čete so pod Delare-yevim vodstvom dne 7. t. m. blizu Frebo-seha napadle Methenovo armado. Ušel ni z zdravimi udi menda nihče. Na angležki strani so ubiti 3 častniki in 38 mož, ranjenih je 5 častnikov in 72 mož, pogreša se pa 1 častnik z 200 možmi. Poleg tega so izgubili Angleži vse topove in živež. Methuen je težko ranjen. Buri so bili napravljeni v obleke angležkih vojakov, tako, da jih Angleži niso spoznali. Poleg tega se je te dni vršil drug boj, v katerem so zopet Buri zmagali. Podrobnosti niso znane. — »Petit Bleu“ javlja, da je Delarey ujel 1000 Angležev. Kitchenerja so Buri že obvestili, da Methuena ne izroče, dokler se ne sklene mir. Major Pariš se je udal Burom po sedemurnem boju z vsem moštvom. Iz Afrike prihaja vest, da so se Buri preko Oranje reke pogolnoma udobno uredili in da njihova uprava redno posluje. Angleži ondi nimajo nič več moči. Na Irskem se je pričelo živahno gibanje proti Angležem. Namestu v Južno Afriko so trije bataljoni angležkega Sufflok polka morali oditi na Irsko. Buri so nabili angleške oddelke, katerim sta Greenfield in Kekevich zapovedovala. V Južni Afriki vlada velikanska zmešnjava. Buri se pripravljajo na nov napad. Domače novice. »Cvetje z vrtov sv. Frančiška." Tako je naslov podlistku v sobotnem »Narodu*. Človek bi se čudil, da je to mogoče, toda resnica je, črno na belem. Ko sem prečital ta »Narodov" ščene prste po bobkih, kako raztegne meh in zopet zoži. Opazoval je vse in v njem se je na tihem vzbudila želja po taki harmoniki. In kadar je Krobar odšel za trenutek ven, tedaj je prijel Kozma previdno harmoniko v roke — spočetka boječe, pozneje pogumneje — in je poskušal, kako se gode. In bolj in bolj si je želel take harmonike, ali pa še boljše. In kmalu je znal pritisniti tako, da je lepo zapelo, in Kozma se je razveselil zelo, zelo. A otroci so zavpili: „Kozma že zna, že zna“, in privabili so Krobara v hišo, in s skrbnim obrazonm je vzel Kozmi, harmoniko iz rok in rekel: »Ne, ne, da mi ne potereš, to je drago.* A pozneje se je Krobar izpremenil. Kdove — zakaj! Rad je imel Kozmo, in dobro se mu je zdelo pri misli, če bi imel takega učenca, ki bi še po njegovi smrti ljudi spominjal nanj, in ljudje bi rekli; »Če ta tako zna, kako je šele znal tisti, ki ga je učil." E, godci so navadno vsi častiželjni. In nekaj sladkega je občutilo takrat pri tej misli starčkovo srce. In pozneje je včasih prijel Kozmo za roke in rekel: »Kozma, nauči se gosti, glej, tako-le se gode*, in naučil ga je, Kozma je bil bistre, po- podlistek, ki je sestavljen zgolj iz življenja sv. Frančiška, podlistek, v katerem se pisatelj na najinfamnejši način norčuje iz življenja svetnikovega, iz priporočilnih molitev in še celo iz jezika in sloga, dasi dotični pisač ni vreden, da bi odvezal jermena od čevljev učenjaku Škrabcu, tegaj sem se vprašal, kaj je pač vzrok, da se je »Narod" kar naenkrat spravil nad »Cvetje", nad učenjaka Škrabca in nad tretjerednike sploh, ker je te navadno pri miru-pustil? Uzrok najti ni težavno. Pred nedavnim časom je na Dunaju slavil ves umetni svet priprostega frančiškana Hartmana. Vsi časopisi, razun židovskih, so bili polni hvale. To, zlasti da se je celo dvor s pre-svitlim cesarjem na čelu udeležil koncerta, kar se menda že ni dolgo zgodilo, to je peklo Žide in ž njimi vred tudi seveda naše liberalce. In treba je bilo zadati kak udarec redu sv. Frančiška, iz katerega je izšel slavni o. Hartman. Ali ni tudi takrat, ko je veliki Leon XIII. slavil petdesetletnico svojega škofovanja »Narod" priobčil nesramni pamflet »Papeževa kletev?" Isti namen je imel tudi sedaj. Pred svetom osmešiti red sv. Frančiška, iz njegovega ascetičnega življenja se norčevati, tretjerednike pa postaviti kot duševne kretine. Iz vsega tega spoznamo, kako daleč je padel »Narod", da, če se iz svetnikov norčuje, da sploh dalje ne more iti. Čestitka ljubi, župana papežu tudi »Narodu" ni bila prav. Zato se ne smemo čuditi, če dr. Tavčarja pri dotični seji mestnega zbora ljubljanskega ni bilo. Ali je imel zopet nujen opravek, kakor takrat, ko se je šlo za glasovanje pri dispozicijskem fondu? O mi poznamo dr. Tavčarja, on je dosleden in tje ne gre, kjer ve, da bi nasprotovalo njegovim načelom. Liberalni »Slov. Narod* je skoro nato zahvalo kardinala Rampolla zlorabil. Norčeval se je iz tega, da je papež vse občinske svetnike blagoslovil, škof jih pa baje preklinja. No, tedaj dr. Tavčar vsaj kot občinski svetnik ni bil deležen papeževega blagoslova. Sploh pa »Narod* sam ve, da je papežev odgovor dejanje, katero že takt in olika zahtevata. Kako bi pisal Malovrh, če bi papež ne bil odgovoril. Liberalcem vse prav pride 1 Nemški zapisniki pri okrajnem glavarstvu. Kadar ima voditelj okrajnega glavarstva v Kranju uradne posle s kmeti, ki ne razumejo besedice nemški, napravlja zapisnike v nemškem jeziku in jih da kmetom podpisati, ne da bi jim povedal, kaj je zapisal. Na ta način lahko kmetje podpišejo, da so hudodelci in da zaslužijo vislice. Mogoče je, da tako dela voditelj Pirc iz namena, da bi se prikupil deželni ekscelenci in vzdržal na mestu. Prav bi pa le bilo, ako bi državni poslanci ministra vprašali, če je ono ravnanje postavno in pravično. Iz Kranja se nam piše: Kranj se je vendar pomiril. Zadnjo zimo smo imeli toliko blata in snega po mestu, da je Ciril mislil iz blata in snega sredi mesta napraviti tovarno za barve. No, sneg je skopnel in blato je veter posušil in učljive glave. Krobar je večkrat pomenljivo prikimal in res — kmalu je znal — a harmonike ni imel. Krobar pa se je bal za svoj stari meh in vedno ponavljal; »Varuj, varuj, pazi, pazi, da mi ne potereš, take ne dobiš več. Kozma je postal godec sam po sebi, sam ni vedel, kedaj, in bil je sila vesel, da je bil godec . . . Kozma je godel, po hiši pa so skakali otroci in Krobar je gledal vse to zdaj s smehom, zdaj z resnim, zamišljenim obrazom. Otroci so vpili od veselja, Kozma pa se je naslajal ob tistih njemu tako ljubih glasovih . . . O božiču je šel Kozma s Krobarom kole-dovat. Kozma je nosil vrečo, a Krobar harmoniko. Šla sta — kot je navada — od hiše do hiše, Krobar naprej, Kozma pa za njim. O božiču je zima in sneg. Krobar je imel kožuh in Kozma se je dobro oblekel . . . Krobar je vselej stopil z glasnim pozdravom v hišo in začel stoje pri vratih; »Bog vam daj veliko sreče celo leto, da bi polje dobro redilo, da bi ga nebesa obvarovala uim in nesreč, da bi se goveda vam v zdravju pomnožila za dosti glav, da bi se vam z ovcami napolnile staje in da bi bile obvarovane pred Kranj se je pomiril. Drugo vznemirjenje je delala mestna razsvetljava. Liberalci sami pravijo, da ulične svetilke delajo škandal naprednemu mestu. Ves električni odsek je postal nervozen, ko je tvrdka Pichler odprla prve žarnice v mestu. Kokalj, oba Pirca in Rakovec, vse na nogah. Ciril je hotel že odstaviti vseh osem petrolejk na glavnem trgu in celo v hišo svoje matere napeljati električno razsvetljavo, pa so monterji vse pokvarili. Sklicali so shod pri Potučku in rekli, da niso naprednjaki, ampak sociji. No, monterji so morali oditi in mestne svetilnice so se pomirile. Turistom sv. Jošta bodo svetile tudi po polnoči še ravno tako, kakor so se svetile v minulem veku, kadar bo »dohtar dajal od sebe štimco*. Trst se je pomiril, Kranj pa tudi, dasiravno sta si bila podobna tudi ob času delavskih nemirov. „Ali denar, ali pa drob", je rekel najeti delavec v hiši zraven sv. Janeza pod mestom, in je dvignil sekiro. Zaradi te sekire so bile ustavljene volitve v bolniško blagajno. Liberalci bi radi pravi vzrok utajili. Seveda so vznemirili tudi drugo stranko, ker so jo opeharili. Vse je bilo nemirno. Vsled bombe v dunajski zbornici so kranjski liberalci besneli. Ko so vsi skupaj čakali po klaverni čitalniški predstavi v kavarni pri Jagru, si mislil, da ima notri prvo predstavo cirkus Nemečkov. No, bomba je šla, cirkus šel in Kranj se bo pomiril. Kateri list jc humorističen ? Sobotni »Narod" piše takole: »Slovenci že nekaj let nimamo humorističnega lista, ki bi zanimal splošno, dasi se .Slovenec* in ,Slovenski List' večkrat prav odločno poganja za to, da bi ju smatrali za lista a la ,Lažnjivi Kljukec', ,Jurij s pušo‘ ali ,Kike-riki‘. Pravega, ,najivnega humorja ni med nami, ker smo menda vsi zastrupljeni od politike ter se izliva v vsa naša peresa k večjemu še žolč.“ Mi k tem pristavljamo samo to: Liberalci ne potrebujejo prav nobenega humorističnega lista več, ker jim »Narod* preskrbi vso duševno hrano. Le poglejmo, kaj liberalci najrajše bero. Kake uvodne članke o politiki, o narodno-gospodarskih vprašanjih, o političnem pregledu, o socijalnem vprašanju (pa tega „Narod“ itak nima), tega liberalci sploh ne čitajo. Ce se pa v »Narodu" zasveti kaka notica: »Zopet jeden", »Katoliška laž", »Ubegla nuna", »Duhovnik in kuharica" itd. takrat se pa kar zasveti liberalčevo lice in samega zadovoljstva si briše brado, češ, Malovrh pa zna, to jih je dal. Brez teh »ocvirkov* je .Narod" tako pust list, da ga ena tretjina liberalcev takoj pusti. In vi še hočete imeti humorističen list? Po našem mnenju ga ni bolj neumnega lista kot je »Narod* — za liberalce pa ne boljšega! Izstop liberalcev iz katoliške cerkve. Iz dežele se nam piše: Vi, g. urednik, ste »Narodovo" poročilo glede vprašanja, kako se izstopi iz katoliške cerkve, smatrali resnim, jaz ne. Liberalce se mora poznati. To je samo fingirano vprašanje, to je pripravljalna akcija, v katero boleznijo. Da bi bila srečna družina, pri dobrem zdravju, da bi se zdravi in veseli videli leto osorej. “ In potem je sedel k peči ter pel in godel obenem: „Oj, koledo, oj koledo. ali pa:^ Trije kralji jezdijo. vsi se v zlalu svetijo * Pel je Krobar resno in, ko je končal, se je nasmejal veselo in sladko in stiskal roke vsem po hiši, mladim in starim in vsakemu voščil svoje, n. pr.: ,Bog ti daj srečo, oče, hišni gospodar." In: »Da bi bila zdrava, mamka, hišna gospodinja.* Krobar je znal, in Kozma se je grel sedeč pri peči in gledal in poslušal. — Potem pa je prišel dar: žito, bel kruh, prepaljenec, in poleg tega še — svetli denar, nesvetlega se koledniku ne sme dati, da ne odnese sreče. In Kozma je hodil cele dni ckoli po vaseh, zvečer pa se je vračal truden in težko obložen z vrečo domov. In bil je srečen in zadovoljen. »Tako je, fant, glej", rekel je Krobar in se zadovoljno smejal. bi »Narod* rad svoje somišljenike zaplel. Liberalcem se o kakem izstopu iz katoliške cerkve še ne sanja ne, ker ne vedo kam. Ali mislite, da bodo potem svoje verske dolžnosti spol-novali, če jih sedaj ne? S tem je hotel „Na-rod“ speljati na led liberalce in klerikalce. Liberalci, da bi rekli, poglejte, tukaj že hočejo iz katoliške cerkve izstopiti, in klerikalcem je hotel malo ponagajati, češ, da bi ti rekli, odnehajmo od svojega boja, drugače se je bati razkola. Malovrh takih notic lahko napiše sto in sto — in liberalni svet mu vse verjame. G. obč. svetnik Lenče si je v Ljubljani pridobil splošne simpatije zaradi svojega pogumnega nastopa. Le interpelira naj, kadarkoli se mu bo zdelo, da je kaj napačno, Prepričan naj bo, da mu je tudi marsikak skrit liberalec hvaležen, ki se ne upa svojega mnenja povedati, pripravljen pa naj bo tudi, da ga bodo liberalci kmalu proglasili za klerikalca. Ljubljančani so bili navajeni samo mirnih debat v mestnem zboru, kar so nekateri rekli, to je obveljalo, naj pride tudi v mestni zbor »nov ton". Pogovor dveh liberalcev. Jože: »Veš kaj, Ljubljana se pa res postavi, odkar je Hribar župan." ^Jaka: »Zakaj? Jaz nič posebnega ne vidim, saj se je vse to naredilo z našim denarjem." Jože: »Je že res. Pa pomisli, koliko let je bil Grasselli župan, pa ni nič naredil. Misli na vodovod, na »Mestni Dom", na elektriko, novi most, tramvaj itd., ali niso to lepe naprave ? Ali ni to vse lepo?" Jaka: „Lepo je že, pa je tudi drago 1" Jože: »Ti pa nimaš smisla za napredek. Ali ni že to lepo, ker, kamor pride kak tujec, povsod vidi same spominske plošče?" Jaka: »Plošče so že lepe, samo nekje so pozabili nekaj narediti." Jože: »Kaj?* Jaka: »Tam na Žabjaku manjka tablice: ,Počasi vozite 1‘ in pa — spominske plošče 1" Lep prizor. »Slov. Narod" je prinesel po »Gorenjcu* posneto to - le vest: „Lep prizor so opazovali udeleženci zadnjega semnja v Kranju, videli so namreč dekana Antona Koblarja, kako je prodajal vole, kar mu je neki prav dobro pristojalo‘k. Izvedeli smo iz gotovega vira, da je bil prizor še lepši. Koblarja ni na semnju v Kranju nihče videl prodajati vole, ker še nikdar ni nobene živine na semnju na prodaj postavil, pač pa je prišel pogledat, če sta med voli že znana liberalca. O obravnavi proti Gašperju Heldu je prinesel »Slovenec* obširno posebno poročilo, katero so povsod s zanimanjem brali.. »Narod" o tej stvari ni imel posebnega poročevalca. Konečno obravnavo je na kratko priobčil z motivacijo, da je bila obravnava dolgočasna in nezanimiva. To je naravnost neresnica. »Narod* tukaj svojega posebnega poročevalca ni imel. Ge je kje kak liberalen shod, ali kaka sokolska slavnost, tedaj ima »Narod* vedno svojega posebnega iz-vestitelja, tukaj ga pa ni imel, zlasti še zato ne, ker se ni šlo zoper kakega duhovnika, ampak A prešel je predpust in koledovanja je bilo konec . . . In prešlo je leto in prineslo seboj vse tisto kar poprejšnje. Kaj vse ne prinese čas seboj, vprašam vas? Vse prinese. In prinesel je celo smrt — Krobarju. Na koledovanju se je prehladil — in umrl je. Bil je pač star. Kozma pa je podedoval — harmonike. Rekli so, da je Krobar zelo rad imel Kozmo, celo na smrtni postelji je kazal nanj in rekel: »Tale — Kozma ..." potem je nekaj zamrmral in nobeden ga ni razumel, kaj . . . Potem se je začelo Kozmi življenje, kot vsakemu godcu. Bil je še mlad in hvalili so ga povsod. Godel je na ženitovanjih, po krčmah, povsod in bil je zadovoljen, na videz celo srečen. In vendar ni imel vsega, kar si je želel, pogrešal je nečesa, pogrešal in potreboval... In pogosto je slišal: godec — pijanec. A on ni bil pijanec. Redko so ga premotili s pijačo, a sodba o njem je bila taka in pomagati si ni mogel. Tuintam pa so rekli: »Glejte, saj se je izpremenil.* A nekateri niso zapazili, da bi se bil izpreobrnil . . . No, Kozma ni bil nikoli prav zadovoljen, čutil je, da mu nečesa nedostaje, nekaj neob-hodnega, nekaj, brez česar je življenje prazno. zoper navadnega cigana. In potem ni težko umevno, da je bila obravnava dolgočasna in nezanimiva. Liberalce samo to zanima, če je kaj zoper farje. Zato je pa »Narod* v isti številki precej potem poročal o neki pravdi proti duhovniku g. Schaderju v Celovcu, ki je bil obsojen kot urednik lista, in precej zatem o duhovniku g. Jungbauerju na Dunaju, ki je bil kaznovan zaradi telesne kazni nad šolskimi otroci. To seveda vleče. Mi sicer ne vemo, če je bilo vse res, kar »Narod" poroča, toda to je resnica, da »Narod* pred vsem stika za duhovniki, in potem lahko na cigane pozabi. »Narod" pravi, da je že pretirano, če se dandanes piše o velikem Leonu. No, mi verjamemo, da je to našim liberalcem jako malo všeč. Vsi bodo izginili iz površja, Leon bo pa živel naprej v zgodovini človeštva kot jeden največjih papežev in kot velikan duha. Mi pa vemo, da bi bilo liberalcem zelo všeč, če bi kdo dejal veliki dr. Tavčar, ali celo veliki Malovrh! O reformi katolicizma kaj rad »Narod" poroča. Ce le kje kak katoliški učenjak predava, kaj bi se naj v katoliški cerkvi napravilo, da bi bila bolj moderna ter se prilagodila našim razmeram, brž »Narod" o tem poroča, češ, da bi liberalce prepričal, kako zastarela da je katoliška cerkev. Mi se v omenjene probleme ne spuščamo, ker različni učenjaki odločilne besede itak nimajo, ampak Rim sam, mi le občudujemo velikansko skrb Malovrhovo, za preosnovo katol. cerkve. Ni čuda, saj so mu znane vse razmere po naših župniščih, saj se vtakne v vsak misijon, v vsako bratovščino, da, še celo molitve zahteva na konci konventualnih maš, kjer niso ukazane. Ta skrb, ta ljubezen je res občudovanja vredna. Ko bi mi ne poznali Malovrha, da ne piše — odkrito. Reformirajte najprej sebe, katoliško cerkev pa pri miru pustite 1 Za častnega člana so izvolili, kakor čujemo, gospoda Plantana vsi novomeški — mutci. Čestitamo ! Mednarodna panorama bo kmalu končala s svojimi serijami. Kot zadnja velezanimiva ločka bodo, kakor čujemo, razstavljene različne slike iz — Plantanove afere. Ce bo to res, tedaj bo panorama gotovo natlačeno polna. Sodnijsko poslopje v Radovljici. V Radovljici se bo gradilo novo sodnijsko poslopje. Delo oddalo se je kranjski stavbi n ski družbi. Ta družba vložila je ponudbo 32 dni pozneje, nego drugi ponudniki. Akoravno je zamudila razpisani rok in je bila najdražja, vendar se je delo oddalo tej družbi! Mi vprašamo: čemu je treba razna dela razpisati, ako se tako oddaja ? Čujemo, da je nek nemški drž. poslanec akcijoner te družbo. Najnovejša spominska plošča se bo vzidala na bodočem slovenskem krematoriju, ki se bo baje glasila tako-le: Ustanovljeno, ko je stala Ljubljana na vrhuncu svojega razvoja, ko je bil 5. Godec Kozma — vsi so mu rekali samo godec Kozma — je šel po vasi. Po Petručah je padal mrak. Pomladanski večer je odeval unii-rjeno vas. Le pri vodnjaku so še stale klepetave vaščanke — mlade in stare, a v večini mlade — točile so vodo, stale in govorile, smejale se in šepetale nagajivo. Kozma si je žvižgal brezskrbno neko pesem, držal roke v žepih in gledal na desno in levo po motno razsvetljenih oknih. Večerni veter je vel po vasi, po nebu so vstajale zvezde, na vzhodu je iznad gora vzhajal velik mesec. Kozma je gledal in užival lepi pomladanski večer, in v njem je vstala tista dosedaj nevgašena, neizpolnjena želja po nečem, brez česar je bil dosedaj na svetu ... Ali po sreči? Hm, mogoče . . . Lotila se ga je neka otožnost, zdel se je sam sebi nesrečen, zelo nesrečen . . . Zakaj ni on užil sreče na svetu? . . . Njegovo čuteče srce je hrepenelo po tisti sreči, tihi, skriti, nedosežni... On ni bil to, za kar so ga imeli ljudje, a moral jim je biti vsaj na videz to... Sočutja je užival malo, in doma ni bil nikjer; bil je sam in to je čutil, bridko čutil. Skrivnostna narava spomladanskega večera je vplivala nanj s svojo čudovito silo, s svojimi čudovitimi močmi. Ivan Hribar župan, Ivan Plantan še državni poslanec in Riko Malovrh poročevalec „Slov. Naroda". Kako so Testni, ko gre za laškega kralja. Te dni je imel v Vodnjanu v Istri postne prepovedi jezuit o. Colieoni, kateri se ni baje preveč laskavo izrazil o laškem kralju in o laški kraljevi rodbini. — V hipu je bil ves laški Izrael na nogah in je klical ogenj in žveplo na tega prepovednika, ki se je. upal dotakniti kronane glave onega vladarja, o katerem avstrijski Italijani še vedno upajo, da ga bodo v kratkem mogli slaviti kakor svojega kralja. Aystrijska vlada, ki svoje po Bartoliju zatrjevano rfasprotstvo do Italijanov kaže navadno s tem, da je postrežljiva vsem najmanjšim željam svojih ljubljencev Italijanov, se seveda tudi tu ni dala dolgo drezati, temveč je takoj ukrenila potrebne korake, da se preneha žaljenje narodnega, ali — dinastičnega čuta naših Italijanov. Okrajni glavar puljski je zaukazal namreč, da mora o. Colieoni zastaviti svoje propovedi in je propovednika izročil sodnim oblastim. Tako je odpravljena ta velika nepristojnost in Italijani imajo novega vzroka za tožbe, kako so v Avstriji zatirani! Radovedni smo, dali bi bila odpomoč tudi tako nagla v slučaju, ko bi se bil kateri propovednik žaljivo izrazil o — roškem carju ! Vilharjev kip. V kratkem času preseneti akademisni kipar, gospod Repič, slovensko javnost s krasnim umetniškim delom. Povečani doprsni kip pesnika Vilharja, ki ga je izdelal za Postojino je namreč že vlit in ga še rezbar spopolnjuje. Umetniku so pri delu služile tri slabe slike pokojnega, a ravnal se je najbolj po oni, ki ga predstavlja kot očeta, sledečega sredi družine. Kip je vsestransko popoln! Vilharjevi sorodniki, katerim je gospod Repič poslal sliko originala, so se mu prav iskreno zahvalili, osobito za to, ker je podobnost tako dobro pogodil. — Delo bo razstavljeno meseca maja ali junija v Ljubljani, kjer se bo lahko vsakdo divil nad redko domačo umetnostjo. Razmere v Trstu. Mi smo že ob dogodku z bratovščino sv. Cirila in Metoda v Trstu pojasnili svoje stališče glede tržaških cerkvenih razmer. Takrat je tudi .Slovenec" dejal in na tem stališču tudi mi še danes odločno stojimo: „Mi sicer nimamo dolžnosti dajati v tem pogledu kaka navodila, zato je poklicana pristojna višja oblast, vendar pravico pa imamo in dolžnost, da vsakomur, tako tudi duhovnu kličemo v spomin njegove dolžnosti katoliškega duhovna, ki mora biti duhovni pastir vsem svojim vernikom, ki mora torej v Trstu objemati z isto ljubeznijo slovenske kakor laške katoličane. Ako bi duhoven iz narodnostne strasti postopal drugače, tedaj bi ne bil katoliški duhoven, marveč naroden fanatik, kar pa je v polnem nasprotju z njegovim svetim zvanjem.* Na istem stališču stojimo tudi, ako se obistini vest, katero prinaša „Edinost“. „Edinost" piše: G. kapitularni vikar je poslal v Ricmanje (v Ric-manje, prosimo 1) svoj ukaz v italijanskem jeziku, njega Slovenščine zmožni odposlanec je začel ta ukaz slovenskim Riemanjcem čitati v italijanskem jeziku in je na prigovarjanje Ricmanjcev odrezal: „Vi imate pravico govoriti slovensko, a škofov namestnik ima tudi pravico v Ricmanjcih govoriti italijansko." — Za sedanje razmere v Ricmanjih bi bilo tako postopanje več nego neumestno! Skrajni čas jt že, da se .delovanje* kapitularnega vikarja Petronija omeji, ker njegovo delovanje kaže, kakor bi nalašč hotel nagajati tržaškim Slovencem. Ali ni nobenega moža nad Petronijem? Dopolnilne deželnozborske volitve na Goriškem. Tudi pri dopolnilnih deželnozborskih volitvah na Tolminskem bode sijajno zmagala katoliško-narodna stranka. V sežanskem okraju sicer še ne bo zmagala, vender je že znatno omajala to liberalno trdnjavo. Drobne novice. V .Vratah pod Triglavom bo zidalo »Slov. planinsko društvo* internacijo- ‘ nalni hotel. — 70 letno Marijo Rajk iz Gracar-jevega turna je umorila njena sinaha v družbi s svojimi stariši in brati. Vsa rodbiha je pod ključem. — V Žalcu se je ustanovila »Hmeljarska zadruga*. — V Mariboru si je z britvijo prerezal vrat učiteljiščnik Roman Novak. — Ivan Pogačar, star 18 let, ki je izvršil tatvine pri kanoniku Zamejcu in prof. Zupančiču je bil pred ljubljanskimi porotniki obsojen na pet let težke ječe. — V Tr- stu so ustanovili ^Dramatično društvo". — V sredo dne 5. marca je po daljši bolezni v bolnišnici usmiljenih bratov v Št. Vidu ob Glini umrl č. g. Josip Pogačnik, župnik v Timenici, star 58 let. — Celovški rodoljubi so sklenili , napraviti društvo „Učiteljski dom". Namen društva je: vz-državati v učiteljskem naraščaju ljubezen do katoliške vere, ljubezen do materinega jezika in do avstrijske domovine. — Od Čavna se je odtrgalo kakih 200.000 kub. metrov zemlje, ki se počasi porniče proti vasi Lokavec. Nevarnost utegne postali velika. — Sladkor se poceni najmanj za 20 h pri kilogramu, ko se izvede znana bruseljska pogodba. — Pri Železnikih na Gorenjskem so našli, kakor se poroča, veliko množino rude, ki ima jako mnogo zlata v sebi. — Električno napravo si omisli v svojem mlinu posestnik in trgovec g. Fr. Seidl v Novemmestu. — Petindvajsetletnico praznuje dne 15. aprila ljubljanska ljudska kuhinja. Dne 20. aprila bodo dijaki in redni gosti brezplačno pogoščeni z jedjo in pijačo. — Umrl je deželni stavbni svetnik g. Fran Witschl. — Dne 10. marca je v Žireh pogorela hiša trgovca gosp. Pr. Lengerja. — V deželni blaznici na Studencu se je obesil dne 12. t. m. zjutraj okrog 8. ure umobolni Anton Šmajdek iz Toplic. U^l je baje pod streho ter si končal življenje. — Novo realčno poslopje v Idriji prično graditi prihodnji mesec. — Štajerski dež. zbor bode skoro gotovo sklican v prvih dneh meseca aprila. — Za zgradbo novega gimnazijskega poslopja v Novem Mestu se je izrekla komisija dežel. šol. sveta. — Deželni šolski svet štajerski je dovolil, da se ustanovi enoraz-redna ljudska šola z nemškim učnim jezikom v občini Slatina. — Utonila je v Kropi v malem jarku poleg Mat. Šolarjeve hiše 501etna Frančiška Šiler. Zvrnila se je v jarek in se tako pobila, da je v potoku obležala nezavestna. — V Karčovini pri Mariboru se je obesila 721etna starka Neža Rumpf, ker od svojih sorodnikov ni mogla dobiti nazaj izposojenega denarja. Aretirali so nadučitelja iz Žužemberka Koncilija radi poneverjenj. Vabilo k II. znanstvcno-poučneinu predavanju, katero bode v nedeljo dne 16. marca 1902 v II. razredu ljudske šole v Toplicah pri Zagorju ob polu 4. uri popoludne. Predaval bo dr. Zarnik Tomo o akutnih nalezljivih bolenih, ter demonstiviral različne zdravila in instrumente. Cigan Gašper Held, ki je 9. januarja leta 1899.. umoril s svojim bratom Simonom Heldom blizu Krke na oesti kmeta Martina Novljana, je bil pred novomeškimi porotniki obsojen v dosmrtno ječo. Simon Held je bil pred leti obešen, Gašper Held pa je pobegnil in so ga šele zadnji čas ujeli. Ker je bil po umoru že zaprt radi raznih tatvin, se ga po našem zakonu ni moglo obsoditi na smrt. Razne stvari. Gospodarjeva dela v mesecu marcu. Drevje. Mlade lanske divjake presadi, pri tem ostro prireži koreninice, srčno korenino skrajšaj na polovico, odreži vrh. Že požlahtnjena vzgojena drevesca, sadna in lepotna, ter grmičke presadi na stalno mesto. Iglasto drevje se presaja šele aprila in maja. Cepljenje se prične najboljši cepiči so močni enoletni poganjki, z dreves še le odrezani; in najboljši čas, ravno preden se začno odpirati očesa; v kleti hranjene deni pred uporabo kake 2 uri v vodo; že poganjajoči cepiči se morajo precej porabiti. Trto vsaj zdaj obreži (sicer 'se preveč solzi ob toku soka), cepi še v sobi in polagaj v mah; samo med solzenjem ne cepiti; po solzenju se zašilo še cepi. Na gorko gredo deni špargelj, korenčke, majaron, karfijol, kolerabo. Na vrt, ko se zemlja otaja, kolerabo, glavno solato, ohrovt čebulo, preteršil, radič, grah, zgodnji krompir. Zakrite rastline na prostem se odkrijejo. Zarodne mladike (zatiče) se v zemljo vtikajo. Nastavi nove zarodne zatiče, fuksije in pelargonije. Cvetice. V gorko gredo posej astre, leekoje, nageljne, vitice, sploh spomladi cvetoče, ki ne utrpe mraza; če nimaš grede, deni v lončke med okna. Na prosto se devljejo tiste enoletne rastline, katere se prestavljati ne smejo. Vzgojiš že na prostem primulo, mačeho, marjetico, vijolico. — Zalivaj opoldne. OBRTNI VESTNIK. Urejuje Ivan Kregar. Malemu obrtniku v pomoč. Trda gre dandanes malemu obrtništvu. Mnogoteri so vzroki njegove stiske, najhujši sovražnik da mu je nedvomno velikoobratno obrtništvo. Ogromni kapital, uporaba vseh modernih tehničnih naprav, kar najrazvitejše delodelje, popolno izčrpavanje produkcijskih sredstev zlasti omogoču-jejo velikemu obrtništvu, da more nerazmerno ceneje 'in hitreje proizvajati nego mali obrtnik. V hudem, posrednem in neposrednem, konkurenčnem boju z velikimi vršbami gre za nohte rokodelstu, in marsikatera maloobrtna stroka je že šla pozlu, v drugih pa čimdalje huje pritiska veleobrt na malega mojstra. Od dne do dne bolj mu manjša neposredno prodajo konsumentu. Ne majhno število malih obrtnikov dela že danes za tovarne, v mnogih strokah pa so primorani pri njih kupovati poluizdelke, ker se jim ne izplača več, da bi jih sami izdelovali. Včasih je ključar sam izdelal ves ključ, danes mu ga ulije tovarna, ključar ga le opili in prilagodi. Še celo na poprave se že razteza konkurenca velikih vršb. Tako se malemu obrtniku vedno bolj krči delo, zaslužek mu gre na malo, in zatorej že mnogi pretresajo vprašanje, če se more samostojno rokodelstvo, izvzemši majhno število strok, sploh trajno vzdržati. Važen je maloobrtni srednji stan za državo, in naravno je, da se je mnogo ugibalo in se ugiba, kako mu pomagati, umevno je, da se je moral s tem pečati tudi državni zbor. Že pred desetimi leti, ob proračunski razpravi v seji dne 10. novembra 1891 1., je državni zbor vzel na razgovor, težavni položaj malega obrtništva. Državni poslanec dr. Maks Menger je pri tej priliki opozoril na mnenje odličnih strokovnjakov, da bi bilo precejšnje število malih obrtnikov moči rešiti, če bi se jim omogočila uporaba modernih tehničnih pripomočkov: razstave v Frankobrodu, na Dunaju, v Monakovem in v drugih mestih, da so pokazale, da je človeški duh malemu obrtu izmislil obilo takih tehničnih pripomočkov, ki bi nekatero malo vršbo mogli poleg velike industrije ohraniti ugodno za življenje, — ti delavni pripomočki pa da se razširjajo sila polagoma, ker mnogi, tudi izvrstni obrtniki, o njih ne {izvedo ničesar, če pa izvedo zanje, dostikrat nimajo sredstev, da bi si jih nabavili, ali pa nimajo zaupanja vanje, kar je lahko umeti: težko se je malemu obrtniku zanesljivo poučiti o vrednosti kakega stroja. Zategadelj je dr. Menger podpiran po nekaterih drugih poslancih, sprožil takoimenovano .akcijo v ohranitev in okrepitev obrtnega srednjega stanu*.*) Te akcije namen naj bi bil, uvesti kakor motorje in stroje, tako tudi nove načine izdelovanja, nove delavne metode, potem pa tudi osnovati strokovne tečaje, za različne obrtne stroke, zlasti za čevljarje. Vlada se je s hvalevredno vnemo lotila dela v zmislu dr. Mengerjevega predloga, Že 1. decembra 1891 leta je državni zbor sprejel vladno predlogo, predloženo po trgovinskem ministru markizu Bacquehemu, da naj se vladi za 1. 1892 dovoli 10.000 gld. kredita za pospeševanje malega obrta, 1. marca 1892 pa je bilo v trgovinskem minister-stvu prvo posvetovanje o primerni uporabi tega kredita, in se je kmalu nato že pričelo z akcijo v korist malemu obrtniku. V teku zadnjih let se je ta akcija znamenito razvila, se postavila na široko podlago in se pomnožila z mnogimi novimi po-' speševalnimi sredstvi. Dobro kažejo njen razvoj zneski, ki jih je trgovinsko ministerstvo V posameznih letih porabilo zanjo : 1892. 1. . 10.000 gld. 1896. 1. . 135.500 gld. 1893. „ . 20.000 „ 1897. „ . 135.500 „ 1894. „ . 20.000 „ 1898. , . 175.000 „ 1895. „ . 44.500 , 1899. . . 213.950 „ Državi pa so se pridružile tudi z znatnimi denarnimi žrtvami dežele, trgovske in obrtniške *) Glej „Die Gewerbef6rderungsaction des k. k. Han-delsministeriums. Uebersichtliche Darstellung des Standes aiu Beginne des Jahres 1901*. zbornice in drugi obrtnikom prijazni faktorji. Vsega skupaj se je v zadnjem desetletju porabilo nad 4 milijone kron za malega obrtnika. Izvrstni uspehi, ki odlikujejo to \akcijo, so vzbudili celo v inozemstvu pozornost, priznanje in posnemanje. Na Pruskem, Bavarskem in v mnogo drugih državah so po avstrijskem vzoru začeli delovati v povzdigo malega obrta. To akcijo v ohranitev in okrepitev obrtnega srednjega stanu opravljajo ta čas tri skupine :*) tehnično pospeševanje obrta z uvedbo preiskuženih pripomočkov za delo (motorjev, strojev in orodja) in izkušenih načinov maloobrtnega izdelovanja: gospodarska organizacija obrta s pospeševanjem pridobitnih in gospodarskih zadrug in obrtnega kreditstva: vplivanje na izobrazbo vajencev. Sredstva, s katerimi izkuša ministerstvo doseči te namene, so naslednja: I. Strokovna pojasnila, katera daje c, kr. trgovinskega ministerstva urad za pospeševanje obrta (Gewerbef6rderungsdienst) na c. kr. tehnologičnem obrtnem muzeju na Dunaju. II. .Trajne in začasne razstave maloobrtnih motorjev, strojev in orodja, ki jih prireja urad za pospeševanje obrta. III. Mojsterski tečaji, ki jih prireja ta urad, IV. Prireditev in podpora strokovnih tečajev izven Dunaja (potovalnih tečajev) in obrtni potovalni pouk po uradu za pospeševanje obrta. V. Stroji, ki jih c. kr. trgovinsko ministerstvo po posebno ugodnimi pogoji prepušča po gorenjem uradu obrtnim zadrugam ; povzdiga prevedbe, (prodaje) izdelkov takih podjetij. VI. Pojasnila obrtnim surovinskim, skladi-škim, produktivnim in sličnim zadrugam na podlagi poizvedb in predlogov obrtnega pospeševalnega urada. VII. Vplivanje na izobrazbo vajencev. Akcija je podrejena c. kr. trgovinskemu mi- nisterstvu, kateremu je na strani „svet v zadevah obrtnega pospeševanja" (Beirath in GewerbefSrde-rungsangelegenheiten); izvršilni organ je minister-stvu c. kr. trgovinskega ministerstva urada za pospeševanje obrta na c. kr. tehnologičnem obrtnem muzeju na Dunaju* (der Gewerbeforderungsdienst des k. k. Handelministeriums am k. k. technolo-gischen Gewerbemuseum in Wien IX/2, W&hrin-gerstrasse 59). Akcija je važna tudi za naše obrtnike. Ne bo menda odveč, če obširneje popišemo zgoraj navedena sredstva v pospeševanje malega obrtni-ništva in seznanimo naše obrtnike s pogoji, pod katerimi morejo biti deležni priredb pospeševalnega urada. [DalJe Prih ] §§ 59. in 60. Zakon o spremembi §§ 59. in 60. obrtnega reda je dobil cesarjevo potrdilo. S tem bo vendar vsaj deloma vstreženo obrtnikom, posebno po večjih mestih. Občni zbor gostilniške zadruge v Ljubljani se 11. t. m. ni vršil, ker je bilo premalo članov navzočih. Prihodnji občni zbor bo 18. marca. Občni zbor kovinske zadruge. V nedeljo, dne 16. marca letos popoldne ob 2. uri vrši se v Hafnerjevi pivovarni občni zbor kovinske zadruge s sledečim dnevnim redom: 1. Poročilo predsednika. 2. Branje zapisnika. 3. Poročilo o računskem zaključku za 1. 1901. 4. Poročilo računskih preglednikov. 5. Dopolnilna volitev odbora. 6. Dopolnilna volitev računskih preglednikov za 1. 1902. 7. Sklepčni nasveti. Razstava zobotehnikov. Nižjeavstrijska zadruga zobotehnikov priredi skupno z zobo-tehniki in strokovnimi društvi severne Češke prvo razstavo na Dunaju. Razstava se otvori meseca maja in zaključi meseca junija letos. Namen razstave je, pokazati napredek na polju zobotehnike v zadnjem času. Razstava bo zelo zanimiva. Razstavljeno bo vse, kar v to stroko spada, med drugim tudi najnovejše opravljeni atelje, v katerem se bo delalo. Obiskovalci bodo imeli priliko si natančno ogledati, kako se izdeluje umetno zobovje itd. Razstavljena bodo tudi vsa pripomočna sredstva, katere rabi ta stroka. *) Glej .Bericht des k. k. Handelsministeriums tlber