ŽIVLJENJE IN DELO JANKA KREKA Kar protinaravno je, da starejši piše toliko mlajšemu tovarišu v spomin in dela obračun o njegovem življenjskem delu, ki ga še ni mogel končati, saj je bil na višku duševnih moči, še poln ustvarjalnosti in načrtov. Kljub temu je obračun o delu Janka Kreka, ki je umrl 23. aprila 1981, star šele 48 let in pol, ze lo bogat na pozitivnih postavkah. Ze ve lika množica ljudi, ki so ga spremili do groba, in hvalne besede, ki so jih izrekli govorniki o njegovem vsestranskem delu, je dokaz, da smo visoko vrednotili nje govo osebnost in njegovo delo, ne le nje govi rojaki, temveč tudi mnogi sloven ski kulturni delavci. Janko Krek se je rodil 3. oktobra 1932 v Škof j i Loki že dokaj priletnima za koncema Luku in Tereziji in jima bil edini otrok. Starša sta si postavila skromno hišico pod Kamnitnikom (sedaj Partizanska cesta 5), ki pa je bila tako vlažna, da sta se zaradi sinovega zdrav ja preselila v zunanje stanovanje ur- šulinskega samostana, kjer je bil oče, MočeradnikoV Luka z Osovnika, delavec za vse, za urejanje cerkve in za delo na vrtu. Od uršulink, ki so imele tedaj ljud sko, meščansko in učiteljsko šolo za de kleta, je dobil šolar Janko smisel za knjige in prve solidne osnove za nemški jezik in za glasbo. Malo pred zadnjo vojno je začel pot šolanja in je v Loki končal štiri razrede ljudske šole in štiri razrede nižje gimnazije (sedanji višji raz redi osemletke). Ker loška gimnazija tedaj še ni imela višjih razredov, se je vozil v Ljubljana na VII. realno gimnazijo in leta 1952 opravil maturo. Nato je na ljubljan ski univerzi študiral slavistiko in je jeseni 1959 diplomiral iz slovenskega in srbohr- vatskega jezika s književnostjo. Po diplo mi je odšel za leto dni k vojakom v Poža- revac. Nato je nastopil službo. Izmed dveh strok, ki sta ga mikali, t. j. knjižničar stvo in turistično vodništvo, je izbral prvo, drugo je pa potem opravljal še zraven. Ze v nižji gimnaziji je pomagal prof. Jamarjevi pri delu v šolski knjižni ci in uredil šolsko razstavo knjig. Kot študent je delal v Ljudski knjižnici v Loki, ki je bila odsek Kulturnega dru štva in jo je skupaj z muzejskim od delkom NOB upravljal Stane Pečar. Ko je 1. 1958 postala knjižnica občinski za vod, je delo knjižničarja prevzel Janko Krek kot honorarni bibliotekar. Po opravljenem strokovnem izpitu za biblio tekarja pred republiško komisijo je prev zel vodstvo knjižnice in bil vse do smrti njen ravnatelj. Ob prevzyemu je bila knjižnica še Skromna in potrebna mlade delovne moči, da jo razširi, preuredi in posodobi. Ze leta 1960 jo je preuredil po univerzalnem sistemu mednarodne deci malne klasifikacije in jo približal lju dem s tem, da so obiskovalci dobili prost dostop do knjig. Imel je temeljit pregled nad slovensko književnostjo in se je sproti seznanjal z novimi knjižnimi deli. Naj je bilo še tako težko za denar, je morala knjižnica dobiti vsako novo slovensko knjigo. Rad je sodeloval pri izposojanju knjig in pomagal bralcem pri izbiri. Pod Krekovim vodstvom je mno žina knjig zelo narasla, krog članov-bral- cev se je znatno povečal in knjižnica je zavzela pomembno mesto v kulturnem življenju Loke in okolice. Knjižnično omrežje v občini je Krek razširil s tem, da je matična knjižnica v Loki oskrbo vala s knjigami tudi izposojevališča na 296 J. Krek s kolektivom knjižnice Ivana Tavčarja Trati pri Loki, Gorenji vasi, v Zireh in v Železnikih, v nekatere druge kraje — v Dražgoše, Davčo, Sorico, v Poljane, Ja vorje, Lučine in Sovodenj pa so dovažali kovčke, polne knjig, za izposojo in jih po določenem času zamenjavali z novimi. V načrtu je imel, da bi namesto kovčka uvedli bibliobus, ki bi krožil po odroč nih vaseh. Še ko je bila knjižnica nastanjena v Domu ZB, je uredil posebni oddelek za mladino in čitalnico za odrasle, ki je ze lo prav prišla študentom in dijakom. Krek se je izkazal kot zelo dober kultur ni animator in je v knjižnici, posebno še v klubsko-čitalniških prostorih, organizi ral različne razstave — bibliotekarske in slikarske, predavanja, večere s pisatelji, ure pravljic za otroke, glasbene večere itd. Ker se je knjižni fond iz leta v leto večal, je kmalu bilo jasno, da bo morala knjižnica drugam. Dolga leta je ravna telj vse sile posvetil preselitvi in kon čno leta 1979 uspel, da je ob izselitvi Ljubljanske banke knjižnica dobila, nje ne prostore v stavbi Šolska ulica 6. Dan preselitve 3. oktober 1979 je kronal dol ga leta pričakovanja in naprezanja, to je bilo zaželeno plačilo za ravnateljevo dol goletno delo. Se posebna njegova zasluga je bila, da so preselitev opravili z zelo skromnimi sredstvi. V novih prostorih so se pokazale nove možnosti dela, ne samo pri izposojanju, temveč tudi pri izvaja nju širšega kulturnega programa. Od te daj se je v knjižnici zvrstilo na deseti ne predavanj z diapozitivi, literarnih in glasbenih večerov, prireditev za otroke, študentskih sestankov in debat i. dr. V zimski polovici leta je bilo le malo de lovnih dni, ko v knjižnici ni bilo nobe nega večernega programa. Glede odprto sti, založenosti s knjigami in možnosti kulturnega izobraževanja in razvedrila nudi malokatera knjižnica v Sloveniji kaj več kakor loška knjižnica Ivana Tavčarja. Janko Krek svojega strokovnega dela ni omejeval samo na loško matično knjiž nico z njenimi podružnicami, temveč je ustvarjal zveze tudi z drugimi knjižni cami in svoje zamisli širil tudi na druge. Več let je bil predsednik Društva biblio tekarjev Gorenjske in kot tak član šir šega odbora republiškega društva biblio tekarjev. S pomočjo svojega kolektiva je leta 1973 organiziral letno zborovanje 297 slovenskih bibliotekarjev v Škofji Loki. Na takih srečanjih je večkrat imel stro kovna predavanja. Navezoval je stike tudi s knjižnicami v tujini. Na mnogih turističnih izletih, ki jih je vodil po evropskih deželah, je obiskoval knjižnice in se seznanjal s tujimi strokovnjaki. Po svojih sposobnostih in po delu je spadal v prednje vrste slovenskih bibliotekar jev. Komisija za priznanje kvalifikacij bibliotekarske stroke pri Narodni in uni verzitetni knjižnici v Ljubljani mu je le ta 1978 priznala naziv višji bibliotekar. Za skrbno in uspešno delo je prejel naj višje bibliotekarsko priznanje — Čopovo diplomo. Kot diplomirani slavist je Krek več krat prevzel pouk na šoli v Loki, na Trati ali v Gorenji vasi in nadomeščal kakega tovariša, ki je odšel na daljši dopust. Razen slovenščine je včasih učil tudi angleščino, ki jo je prostovoljno študiral na filozofski fakulteti in jo iz popolnjeval iz knjig in plošč. Za jezike je bil zelo nadarjen. Razen nemščine in angleščine, ki ju je dobro obvladal, je govoril tudi italijansko in rusko, delo ma francosko, kar pa je zadnji čas imel v načrtu, da si to znanje s študijem iz popolni. Tudi glasbeno je bil zelo izo bražen. Z igranjem v ansamblu si je po magal pri preživljanju med študijem, pozneje je pa na klavirju spremljal raz ne prireditve v kulturnem društvu. Ze kot študent se je odločil za inten zivno javno kulturno delo. Leta 1954 je v prvem letniku Loških razgledov ob javil članek »Nekaj problematike škof jeloških študentov«, s katerim je razodel svoj življenjski program. Ko v članku ugotavlja mrtvilo v življenju loških štu dentov in opozarja na delo starejših ge neracij loških izobražencev, dostavlja: »Njihovo delo bo treba nadaljevati in iz popolnjevati. To pa je naloga sedanje študentske mladine. Precej več nas je študentov kot jih je bilo pred vojno in vendar nas Loka premalo občuti. Če prav z žrtvijo in odpovedovanjem bi svojemu kraju študentje vendarle mo iali dati, če že ne iz idealizma, pa vsaj iz hvaležnosti do tistih, ki so nam omo gočili delo na univerzi.« V istem letniku LR je objavljen tudi Krekov članek »Par gledaliških proble mov«, ki kaže, da se je že 'kot študent ukvarjal z mislijo o primernejšem odra in boljšem gledališču, vendar obnove Loš kega gledališča na Spodnjem trgu, v katerem bi ga čakalo mnogo kulturnega dela, ni dočakal. Pri Loškem gledališču oziroma pri njegovi prednici Gledališki sekciji K UD je Janko Krek sodeloval skoraj vsa leta svojega službovanja v knjižnici. Večkrat je odigral kako vlo go, npr. ravnatelja v Golievi mladin ski igri »Srce igračk«, partizana Dura v drami V, Ocvirka »Ko bi padli oživeli«, sina Rudolfa v Tavčarjevi »Otok in Struga«. Za mnoga dramska dela je prevzel režijo. Režiral je Borovo »Težko uro«, Ocvirkovo »Ko bi padli oživeli«, Frankovo »Jezusovi apostoli«, Molierovi »Šola za žene« in »Tartuffe«, A. Christie »Mišolovka«, »Vodnjak želja«, Linharto vo »Zupanova Mk:ka«, ki so jo odigra li na gradu, Ele Perozzi »Pravljice žive v velikem starem mestu«. Sodeloval je pri opereti »Pri treh mladenkah« in pri Ma- retičevi »Dundo Maroje«. Kot režiser je snoval primerne prijeme, neutrudno učil na vajah, pri nastopih pa se je umaknil in izza kulis spremljal igro, skromen, kakor je bil pri vsem svojem delu, ko se ni silil v prve vrste in se zdel javnosti nepomemben, a je bil zato od sodelavcev tembolj cenjen. Priredil, režiral in vodil je več Veselih večerov, ki so bili obilno obiskani in so dali društvu sredstva za nabavo kurjave in pianina. Skozi 18 let je organziral prireditve dedka Mraza, za nje izbral igrico in glasbo, jih spremljal na klavirju. Nastopali so 4-do 5-krat na dan, i. s. v knjižnici, gledališču, po pod jetjih in ustanovah in to dan za dnem pred novim letom. Za igro »Zupanova Micka« je uporabil loško narečje in predstavo razširil s prizori vasova nja in kmečke ohceti. V letih 1955—1957 je bi\ predsednik gledališke sekcije kul turno umetniškega društva. Prizadevno je sodeloval pri škofjeloških poletnih pri reditvah in bil tajnik odbora za te prire ditve. Organiziral je klubski večer v grajski kapeli z naslovom »Domača po krajina in ljudje v Tavčarjevih delih« Z vso vnemo je poprijel za delo ob pripravah na tisočletnico Loke. Bil je član odbora za praznovanje in je organi ziral osrednjo prireditev »Skofja Lcka skozi stoletja« 30. junija na prireditve nem prostoru grajskega vrta. Svojemu mladostnemu nagnjenju do turizma in turističnemu vodništvu je ostal Janko vse življenje zvest. Dobro je spoznal domovino in tujino. V štu- dentovskih letih je prekolesaril Slovenijo in Jugoslavijo, pozneje je prehodil slo vensko planinsko transverzalo. Vodil je 298 skupine ameriških Slovencev po najlep ših turističnih krajih in k spominskim obeležjem. Od turističnih agencij je sprejemal vodstva izletov po poteh AVNOJa. po srbskih samostanih, po Dalmaciji, na Ohrid itd. Vodil je za agen cijo Transturist oz. Alpetour, Alpe Adria, Generalturist, Globtour, Inex, Putnik. Viator. Zbral si je veliko turistične lite rature, zemljevidov, mestnih načrtov, prospektov idr. Za vsak izlet si je izdelal podroben načrt ogledov in razla ge. Da so imeli izletniki največ koristi od plačane potnine, se je ravnal po načelu: v najkrajšem času največ videti in spoznati! V inozemstvo je peljal prvi izlet v Benetke. Izletov pod njegovim vodstvom so se udeleževale skupine iz kolektivov ali turisti, ki so se posamezno priglasili na razpis agencij; mnogi so se priglašali na vsak izlet, ki ga je on vodil. Kot odličen vodnik z znanjem tujega jezika in poznavanjem zgodovine in kul ture tujih dežel je obiskal vse evropske države od Portugalske do Sovjetske zve ze, Skandinavije do Grčije. Menda samo v Albaniji ni bil. Vodil je tudi v izven- evropske dežele: Malto, Kanarske otoke, Maroko, Alžirijo, Tunizijo, Izrael dva krat, Indijo leta 1977, ZDA leta 1970 in 1971. Njegov predzadnji izlet je bil 1980 v Egipt, od katerega je upal, da mu bo zboljšal zdravje. Zadnji izlet pa je vo dil na Ažurno obalo, kjer je v Niči zbo lel in končal svoja številna potovanja. Posebno zanimivi so bili izleti s posebnim programom študija umetnosti in zgodo vine, npr. Po dolini Loire. Po sledovih loške zgodovine, Barok v Avstriji z ogle- J. Krek kot turistični vodnik v Londonu dom gradov, cerkva in razstav o baroč nih spomenikih na Štajerskem. Dolnjem in Gornjem Avstrijskem idr. Ob že tako obilni zaposlenosti je Janko Krek vendar še našel čas, da je pisal poročila in razmotrivanja o kulturnem življenju Loke, o kulturnih ustanovah, njihovem delu in problemih in jih ob javljal v Glasu, njegovi literarni prilogi Snovanja, priložnostno v Delu, predvsem pa v Škofjeloškem prosvetnem listu in Loških razgledih. Pri Snovanjih je bil tudi član uredniškega odbora. V Glasu je objavil tudi nekaj potopisov. V Škofje loškem prosvetnem listu, ki je spremljal predvsem gledališko življenje Loke. je med drugim objavil: Nekaj misli ob pre mieri Tartuffa, Ob koncu sezone, Razgo vor z režiserjem. Loka in Ločani prvič pred filmsko kamero, O literarno-glasbeni akademiji škofjeloškega akademskega kluba, O lahki glasbi in jazzu pri nas. Drobec o glasbeni šoli. Pri Loških raz gledih je bil Krek reden sodelavec, saj je pisal že v prvi letnik in so njegovi spisi objavljeni v 17 letnikih, od teh jih pet obravnava zadeve knjižnicek po štiri gledališča, kulture in prosvete, eden tu rizem in šest naše kulturne delavce ob življenjskem jubileju ali ob smrti. Za Loške razglede je dvakrat sestavil biblio grafski pregled prispevkov — leta 1951 za prvih, leta 1964 za drugih deset letni kov. S pomočjo kolektiva je nekaj let v redu in pravočasno opravil razpoši ljanje glasila članom Muzejskega društva in naročnikom. Zato je prav, da v Loških razgledih ostane nanj hvaležen spomin in se ga v Muzejskem društvu spominjamo kot zelo delavnega člana in pomembnega kulturnega sodelavca. Ni pa najmanjša življenjska postavka njegovo zasebno življenje. Dragocena je bila njegova solidnost in zanesljivost njegova skrbnost za družino, ženi je bil trdna opora, sinovoma dober vodnik, vzor in prijatelj. Staro očetovo hišico pod Kamnitnikom je pred petimi leti preno vil, povečal in posodobil, na žalost mu pa ni bilo dano, da bi v njej dalj časa užival družinsko srečo. Viri: Podatki družine in kolektiva loške knji žnice I. Tavčarja, predvsem Ane Flor- jančič in Snežne Lotrič; članki J. Kreka v Loških razgledih in v Škofjeloškem prosvetnem listu. France Planina 299