Suetouna uojška
Viharji vse groze so vstali,
Da poka in trese se svet;
Ko znali, bi sodni dan vžgali V lepoti najmirnejših let.
Strah kaže že prva beseda, Katera se z vojsko grozi; .
Da smrt vladarica bo bleda In tekla človeška bo kri! A
•
Ko sel je cesarski pozivne Plakate pribi! na steno j ■
Človeški rod milo" izdlpne :
»Zdaj vojska svetovna je to !«
In kakšen sad bo obrodila Smo lahko si mislili vsi;
Da škode bo mnogo storila Katere opisati ni.
Iz krajev premnogih pregnani Pred vojsko seljani so vsi;
So hrami do tal jim požgani Iz polja pa prah se kadi.
Premnogi si vprašanja daje: »Kje dom si zdaj srečen, vesel?« Ko gleda ves žalosten kraje Na kupih le prah in pepel.
Še ptičica žalost občuti Če se ji razdere gnezdo; Otožna pobeša peruti,
Se milo ozira v nebo.
Po vrhu te škode umira Še grozno število ljudi;
In v grob jim prerani zapira Vso upanje svobodnih dni.
Veliko jih tudi požere Zdaj v žrta^ neskončno morje; Ki z ladjami vred jim odpere Grob v sredi brezmerne vode.
m
Naj bode na suhem al’ vodi Povsod je zdaj groza in "strah;
Se r:kdo ne zmeni-po čkceR ......
mar bo vse vničeno v prah.
Tam grozno gromijo topovi In pojejo smrtno slovo;
Se valjajo v krvi sinovi In zemljo napajajo ž njo.
Glasovi tam milo vpijoči Se čujejo dni in noči;
Vsak ranjenec prosi pomoči, Dokler mu ne zmanjka moči.
Očetje, ki so zapustili Le majhne otroke doma;
K pomoči jih kličejo v sili Pred smrtjo iz vsega srca.
Oh, kje bodo grobe iskali Otroci na vernih duš dan ? — In kam bodo vence' jim djali Ker grqb jim je njihov neznan.
■ * . " \.
Kje bodo pa klečale žene,
Le tega dotičnega dne ? —
Na grobeh ne bode nobene Kjer njihovi spijo možje.
Vam žalost srce pa razriva, Ljubljeni mi stariši zdaj;
Vam zemlja sinove pokriva Tam v tuji deželi sedaj!
Zdaj leto že konec je vzelo, Odkar se to klanje vrši;
. .Bog ve ...- če še drugo imelo*
O	c*
Ne bode dovršenih dni.
Oj, Bog ti nebeški edini Odloži to šibo iz rok!
Zanesi tej solzni dolini Usmili se njenih otrok. /
Podaj ji mir zopet in spravo, Jo reši teh težkih nadlog!
In ljudstvu ljubezen daj pravo, Te prosi ves zemeljski rod.
Sv. Bolfank v Slov. goricah, 1915.
MAT. BELEC.
Suetouna uojška
Viharji vse groze so vstali,
Da poka in trese se svet;
Ko znali, bi sodni dan vžgali V lepoti najmirnejših let.
Strah kaže že prva beseda, Katera se z vojsko grozi; .
Da smrt vladarica bo bleda In tekla človeška bo kri! A
•
Ko sel je cesarski pozivne Plakate pribi! na steno j ■
Človeški rod milo" izdlpne :
»Zdaj vojska svetovna je to !«
In kakšen sad bo obrodila Smo lahko si mislili vsi;
Da škode bo mnogo storila Katere opisati ni.
Iz krajev premnogih pregnani Pred vojsko seljani so vsi;
So hrami do tal jim požgani Iz polja pa prah se kadi.
Premnogi si vprašanja daje: »Kje dom si zdaj srečen, vesel?« Ko gleda ves žalosten kraje Na kupih le prah in pepel.
Še ptičica žalost občuti Če se ji razdere gnezdo; Otožna pobeša peruti,
Se milo ozira v nebo.
Po vrhu te škode umira Še grozno število ljudi;
In v grob jim prerani zapira Vso upanje svobodnih dni.
Veliko jih tudi požere Zdaj v žrta^ neskončno morje; Ki z ladjami vred jim odpere Grob v sredi brezmerne vode.
m
Naj bode na suhem al’ vodi Povsod je zdaj groza in "strah;
Se r:kdo ne zmeni-po čkceR ......
mar bo vse vničeno v prah.
Tam grozno gromijo topovi In pojejo smrtno slovo;
Se valjajo v krvi sinovi In zemljo napajajo ž njo.
Glasovi tam milo vpijoči Se čujejo dni in noči;
Vsak ranjenec prosi pomoči, Dokler mu ne zmanjka moči.
Očetje, ki so zapustili Le majhne otroke doma;
K pomoči jih kličejo v sili Pred smrtjo iz vsega srca.
Oh, kje bodo grobe iskali Otroci na vernih duš dan ? — In kam bodo vence' jim djali Ker grqb jim je njihov neznan.
■ * . " \.
Kje bodo pa klečale žene,
Le tega dotičnega dne ? —
Na grobeh ne bode nobene Kjer njihovi spijo možje.
Vam žalost srce pa razriva, Ljubljeni mi stariši zdaj;
Vam zemlja sinove pokriva Tam v tuji deželi sedaj!
Zdaj leto že konec je vzelo, Odkar se to klanje vrši;
. .Bog ve ...- če še drugo imelo*
O	c*
Ne bode dovršenih dni.
Oj, Bog ti nebeški edini Odloži to šibo iz rok!
Zanesi tej solzni dolini Usmili se njenih otrok. /
Podaj ji mir zopet in spravo, Jo reši teh težkih nadlog!
In ljudstvu ljubezen daj pravo, Te prosi ves zemeljski rod.
Sv. Bolfank v Slov. goricah, 1915.
MAT. BELEC.