\
SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (ASO) XLVIII (42) Šltev. (No.) 49
ES LOVE NÍA LIBRE
BUENOS AIRES 14 de diciembre — 14. decembra 1989
JOŽA LOVRENČIČ
Misli o spravi
Za resnico'
IM n o go se danes govori doma in v zdomstvu o tako imenovani slovenski spravi med obema med vojno bojujočima se taborama. Predno pridem na bistveno točko o spravi, hočem oomeniti, kako Španci, ki s preživeli triletno državljansko vojno, štiridesetletno Francovo diktaturo in po prehodni dobi dosegli sporazum, danes žive v pravi demokraciji.
Kot je znano, je Španija krvavela v državljanski vojni med levičarskimi republikanci in desnico na čelu z generalom Francom. Državljanska vojna je začela na eni strani vsled težkih socialnih razmer, političnih razprtij, delitev med monarhisti in republikanci in vedno ostrejšega centralizma. V državljansko vojno so se na eni strani vmešavale osne sile (Italija in Nemčija v oporo generalu Francu in na drugi strani Sovjetska zveza preko različnih komunističnih strank in drugih levičarskih gibanj.) Tudi Slovenci smo imeli prostovoljce v republikanskih vrstah, kjer so se borili z Josipom Brozom - Tito v mednarodni brigadi. Vojna je bila zelo krvava. Končno se je končala 1938. leta. Pričela se je Francova diktatura, ki je trajala 40 let. Ko je Franco že čutil, da se mu bliža smrt, je začel idejno in vojaško pripravljati svojega naslednika princa Juana Carlosa iz Burbonske plemiške rodbine, sina pretendenta na španski prestol Don Juana. Po Francovi smrti je prevzel oblast Juan Carlos najprej začasno, a ko je plebiscit odobril vrnitev monarhije, je prevzel oblast. Od vsega po-četka je trdil, da bo uvedel pravo demokracijo in pomirjen j e med Španci. Španija je bila centralistično urejena. Vse je bilo osredotočeno v Madridu, Španija ni etnično e-notna država. Regionalizmi so močno zasidrani v španskih provincah. Tudi glede jezika Španija ni enotna. Pravzaprav španskega jezika ni. Temu, kar mi pravimo, da je španščina, je kastiljščina, jezik, ki ga govore v Castilla laVieja in Castilla la Nue-va ter v Madridu. Ta se je uveljavil in postal uradni jezik v Španiji in v danes samostojnih državah Južne Amerike, ki so bile nekdaj španske kolonije. Vlade, ki so vladale pod okriljem monarhije, so priznale avtonomnost Galiciji, Kataloniji, deželi Baskov in še Andaluziji in Astu-riji. Tu so imeli svoje parlamente in svoje deželne vlade. Jeziki kot npr.
Exigencias de Croacia
El Partido Comunista de Croacia, la segunda república en población de Yugoslavia, pidió que se celebren eleciones libres y multipartidarias.
“No puede existir un socialismo democrático sin pluralismo político basado en el derecho a la asociación política y a la competencia igualitaria entre temas y programas políticos” expresó el jefe del partido de Croacia, Stanko Stojcevic.
Hablaba en Zagreb, en un congreso del partido, donde el Comité Central adoptó una proposición para que se lleven a efecto elecciones parlamentarias completamente libres el mes que viene en vez de marzo.
La propuesta, que debe ser ratificada por el Congreso, alineó a Croacia con Eslovenia que los desea en mayo.
Alejó a ambas de Serbia, la mayor de las seis repúblicas confederadas, cuyo gobierno explícitamente prohibió un sistema multipartidario y rompió todas sus relaciones económicas con Eslovenia.
Croacia añadió un pedido para derogar el liderazgo político del Partido Comunista fijado por la Constitución.
gallego, katalonski in baskovski so bili priznani kot enakopravni španščini, ziroma kastiljščina. Vlada je razglasila amnestijo in povabila vse Špance v inozemstvu, da se vrnejo v Španijo. Temu povabilu so se odzvali mnogi, med njimi tudi Pasionaria, znana iz državljanske vojne. V Španiji so bile dovoljene vse stranke in vse demokratično tekmujejo v svobodno izvedenih volitvah. Španci so pokopali svoje mrtve, jih počastili in danes grade srečno bodočnost za Španijo. Imajo že tretjič socialistično vlado in so postali ustavni mo» narhisti. Tako so Španci rešili svoj problem.
Kaj pa mi Slovenci? Bomo še naprej zaprti v ozkosrčno mišljenje? Imeli ,smo štiri leta vojne in revolucije, doma imamo — že 44 let komunistično diktaturo. Res se tu pa tam v domovini sliši govorjenje o spravi, a to so le glasovi vpijočega v puščavi. Zasaditi lipo sprave na pokopališču ni dovolj, ni dovolj komemoracija za pobite. Moramo prej ali slej sesti eni kot drugi za mizo. povedati svoja mnenja in si začrtati pot za bodočnost. Kot neki osnutek, kar bi morali mi demokratični Slovenci zahtevati za predpogoj k spravi. To kar bom predlagal je le osnutek, le baza za razpravljanje. Ne smatram se in nisem pooblaščen, da dajem navodila, a lahko demokratično povem svoje mnenje, katerega se lahko upošteva ali pa ne.
Te točke ali mnenja za sporazum in spravo naj bi bile sledeče:
1)	Izbrisati besedo „izdajalec“ za protikomunistični tabor, kot celoto ali za posameznike.
2)	Rehabilitacijo vseh obsojenih na procesih.
3)	1 Rehabilitacijo vseh pobitih bodisi med vojno ali pa po vojni.
4)	Zgraditi za te žrtve veličastno kostnico, mavzolej, slovesen prenos zemskih ostankov teh žrtev v mavzolej in blagoslovitev mavzoleja.
5)	Vrnitev zaplenjenega premoženja ali plačanje odškodnine.
6)	Skupen proglas sprave vseh preživetih borcev obeh taborov.
7)	Počastitev vseh mrtvih. Slovesna zaobljuba, da bomo skupno delali za boljšo bodočnost slovenskega
MLADINA, št. 40 — 17. XI. 89
Po nekajdnevnih množičnih likvidacijah nad Podutikom, nato pa v Kočevskem rogu, so jih takoj poslali na Bled, na prsi pa so jim pripeli najvišja partijska odlikovanja,
To je pripoved I. G., partizana iz
26.	dalmatinske partizanske divizije.
Rodil sem se v Veliki Luki leta 1925. Stanoval sem doma, pri starših, dokler me partizani niso prisilno mobilizirali 10. 9. 1943. Znašel sem se v 26. dalmatinski partizanski diviziji, kjer sem bil določen za delo v angleški bolnišnici na Visu zaradi svoje mladoletnosti. Marca 1945 sem bil priključen XI. dalmatinski brigadi v Gospiču po padcu tega mesta. Odtod sem odšel v boje pri Trstu in po padcu naprej po soški dolini vse do Kranjske Gore, kamor smo prišli
15.	ali 16. maja 1945. Tam sem s svojo enoto ostal en dan, dokler se na sedlu proti Koroški niso predale neke nemške čete (vlasovci v nemških uniformah.
Na Koroškem sem ostal 6 dni, bil sem v Celovcu in okolici. Tu ?em bil navzoč, ko so angleške čete predajale hrvaške vojake, ki so jim zaupali in so se jim predali, ter jih prevarane izročale titovcem. Nato so nas z vlakom poslali v Jugoslavijo, skozi predor na Jesenicah, ker nam zave-
naroda.
8)	Sestop komunistične partije z o-blasti.
9)	Priznanje enakopravnosti vsem strankam.
10)	Svoboda vere in prepričanja.
11)	Sestava začasne vlade in razpis svobodnih volitev.
12)	Volitve v ustavodajno skupščino.
13)	Plebiscit o državni pripadnosti Slovenije (Neodvisna država. Jugoslovanska konfederacija, Evropska unija).
V slučaju, da se slovenski narod odloči, da ostane v sklopu Jugoslavije, da bi se morali izpolniti sledeči pogoji:
1)	Sporazum vseh jugoslovanskih narodov, da ustanove tretjo Jugoslavijo kot Konfederacijo suverenih držav suverenih jugoslovanskih narodov.
2)	Sporazum in sklep legalnih predstavnikov jugoslovanskih narodov. o medsebojnem spoštovanju in o nevmešavanju v zadeve narodov Jugoslavije.
3)	Volitve v ustavodajno skupščino, ki naj določi ustavo nove Jugoslavije in razdelitev države na kon-federativne edinice: Slovenija, Hrvaška, Srbija, črna Gora, Makedonija ter Bosna in Hercegovina. Določitev7 meja teh konfederativnih držav.
4)	Volitve v novi parlament in senat.
5)	Plebiscit ki naj odloči med monarhijo ali republiko in če narodi Jutroslavije sprejmejo konfederacijo.
Take so moje osebne misli o sporazumu in spravi med Slovenci in o bodoči pripadnosti Slovenije. Ponavljam in poudarjam, da so te ideje moje, privatne, da govorim in pišem kot privatnik in si ne domišljam, da bi te ideje vsilil bodisi posameznikom bodisi skupinam ali strankam. Mislim, da kot demokrat imam pravico misliti in predlagati. O vsem tem kar sem povedal, bodo lahko'to odobravali ali pa ne. če smo demokrati, bomo lahko soglašali ali pa ne;-ne pa apriori kritizirali. Nihče do sedaj ne more govoriti v imenu slovenskega naroda, ker nihče nima za to narodovega pooblastila.
zniki niso več dovolili ostati na Koroškem.
Naslednji dan smo se peš premaknili v Kranj (okoli 24. ali 25. 5.). V Kranju, točneje v Primskovem na drugem bregu, smo 03tali še en dan. Tedaj je v štab XI. dalmatinske brigade iz štaba 26. divizije prispelo povelje, da izberejo iz vse brigade (i-mela je 4 bataljone) najzaupnejše^ komuniste, častnike in vojake, za neko zaupno nalogo-. Iz, njih so sestavili posebno četo. Takrat mi je moj sovaščan, podporočnik D. J., zaupal, da smo izbrani za ubijanje ujetih hrvaških, slovenskih in nemških vojakov. Moja tretja četa (in jaz osebno) smo bili določeni za spremljanje in zaščito novoustanovljene enote, ki je štela 60 do 70 ljudi. Poveljeval jim je Nikola Maršic i:z okolice Ma-karske (bivši namestnik komandanta 2. bataljona), komisar čete je bil Ivan Bokež-Crnogorac, glavni komandant pa je bil major Simo Dubajič iz Kistanja pri Šibeniku, načelnik štaba IV. armade, operativni oddelek.
Zjutraj 25. ali 26. maja 1945 je ubijalska četa v spremstvu 3. čete
3.	bataljona krenila v Ljubljano, kjer smo s kamionov stopili v taborišče pred Ljubljano, kjer je bila v lesenih barakah 1 množica ujetnikov, vojakov in civilistov, celo žensk in celih družin. Zvedel sem, da se taborišče imenuje Šentvid,
SKUPŠČINI SR SLOVENIJE
Prireditelji žalne komemoracije za žrtvami revolucije in vsi zbrani ob lipi sprave prosimo, naj naša najvišja oblast v potrditev že začete slovenske sprave povrne živečim prastaro, o-bičajno pravico do verodostojno- potrjene smrti in do izkazovanja časti vsem umblim brez izjeme. Svojci in bližnjiki žrtev, ki so padle' na premagani strani naše državljanske vojne in v povojnih obračunih, so še danes brez te elementarne civilizacijske pravice. Ne samo, da je tukajšnja oblast v vsem povojnem času štela vsak poskus počastitve te kategorije umrlih za sovražno dejanje, temveč tudi vse do danes ni izdala nobenega, sporočila, s katerim bi potrdila dejanja množičnih usmrtitev v vojni in v povojnem času. Izdala tudi ni ne kraja ne časa teh usmrtitev, in celo ne tistih, ki jih je izvršila po nareku politiehih sodnih procesov.
Ime umrlega ter podatki o kraju in času njegove smrti so temeljna sestavina spomina na rajne: ti podatki so izhodišče za sleherno obravnavo nastalih posledic in za urejanje novega stanja: kraj posmrtnih ostankov je običajno kraj izkazovanj znamenj časti in spomina umrlim. Po štirih desetletjih zarotnega molka, po našem premiku k odprtosti in zaupanju je čas za potrdilno znamenje izstopa iz te zarote.
Spravni duh novega časa med nami terja, da najvišje oblasti izdajo uradno 'sporočilo o množičnih nesod-nih usmrtitvah v Vojnem in povojnem času, saj jih ni mogoče tajiti ali oporekati njihovi resničnosti. To sporočilo naj bo podlaga za izdajo listin o smrti premnogih pogrešanih oseb. Dopolniti se mora s podatki o kraju in času usmrtitev, -skupno s podatki o krajih pokopa.
'Od oblasti terjamo prost dostop 'k doslej zatajenim grobiščem ali posameznim grobovom s posmrtnimi o-stanki žrtev, o katerih je tu govor, ter njihovo- svobodno počastitev s spominskimi znamenji.
Še posebej poudarjamo: v tem zahtevku ni mesta za maščevalnost. Gre
kjer je bila škofijska gimnazija (Škofovi zavodi), a ograjeno je bilo z žico.
Našo tretjo četo sta dva‘kamiona okoli desete ure istega dne odpeljala na zbiranje opreme pobitih ujetnikov. Vozili so nas štiri ali pet kilometrov v smeri Tržaške ceste, oz ceste, ki gre proti Trstu. Nato smo šli kilometer in pol nazaj proti Ljubljani, potem smo zavili desno in šli po širši poljski -stezi okoli tri km (skratka, iz Škofovih zavodov v Šentvidu, kjer je danes vojašnica, so šli do vasi Glinice nad Podutikom, op. I. Ž.). Prišli smo do kmečke hiše, obdane s sadovnjakom, za katero sta bila gozdiček in njiva ter neka jama okoli 100 metrov stran od hiše (Brezarjevo brezno, op. I. Ž.). Ko smo prispeli, sem videl skupino ujetnikov, okoli 50 ljudi, ki so jih slačili ter zvezali z žico za roke po dva in dva, posamezne pare pa so spet povezali z žico. Tiste, ki so se zgrudili od izčrpanosti ali .strahu, so naložili med dvojico močnejših, da so jih nosili do jame, pri tem pa so jih pretepali U-kazovali so jim, da pojejo „Sjeno slama, kuča — jama.“ Slačili in zvezo-vali so jih tisti, ki so jih potem pobijali. Ljudi so pripeljali s kamioni v spremstvu slovenske kurirske enote pod poveljstvom nekega visokega plavolasega kapetana Slovenca, borca od leta 1941 s spomenico. S kamioni je približno vsako uro prihajala pa ena skupina, in to ves dan, skupaj okoli 40 kamionov, zvečer pa so se hvalili, da .so pobili 800 do 1-000 ljudi. Da bi se streljanje manj slišalo, so nameščali na angleške roč-(Nad, na 2. str.)
in pravico
'■ ' '* ’ ^ . 1 1; \ le za potrditev, da so v vseh teh primerih umrli ljudje, da so ugašala dragocena človeška življenja. Gre za povrnitev k našemu najboljšemu kulturnemu izročilu. Ivan Cankar je v Podobah iz sanj zapisal: „Pomislil nisi, da nikoli nobena kaplja krvi še ni bila prelita zastonj...“
Tragedija našega državljanskega spopada, tako vojnega (oboroženega) kot povojnega (ideološko segregacij-skega), naj se s tem preseli v preteklost, kot svarilni spomin in opomin.
Skupina prirediteljev komemoracije ob lipi sprave
Žale, 1. novembra 1989
Podpisani: Milan Apih, Drago Bajt, Viktor Blažič, Andrej Bohinc, Franc Bučar, Niko Grafenauer, Radovan Hrast, Spomenka Hribar, Stanislav Klep, Manca Košir, Jože Pun-čik, Alenka Puhar, Jože Snoj, Jaroslav Skrušny, Vera Trampuž, Tine Velikonja, Stane Vezjak, Zdenko Zavadlav, Ivo Žajdela
POBITIM V SPOMIN,
ŽIVIM V SVARILO
S pripisom: Občinska konferenca ZSMS Ljutomer — na slovenski tro. bojnici — z rožami in prižgano svečo
Vse to na vencu, ki ga je četverica mladincev iz Ljutomera pred dnevom mrtvih (30. oktobra) položila na gladino jezera v kraju nesrečnega imena. Še več je teh/takih krajev-na slovenskih tleh: Huda jama pri Laškem, Košnica pri Celju, Hrastnik, Slovenska Bitrica (impol-ski bunker), Kidričevo, Tovarna av-‘ tomobilov, Miklavž na Dravskem polju, Pohorje, Fram... Kaj je res ta zemlja eno samo morišče in grobišče? Bodo novi časi enkrat za vse»
• lej pometli tudi s črnobelim slikanjem naše bližnje preteklosti -— obdobja tik po vojni vihri, zlasti v maju, juniju in juliju 1945, ko so še kar naprej padale žrtve, se vrstili vsakovrstni procesi, si sledile množične likvidacije po hitrih postopkih? Kdaj bodo razkriti takratni dogodki v Babjem Ložižu pri Ljutomeru, na severni meji, predvsem o-krog Cankove...?
Kjer je danes umetno jezero, kamor odlaga odpadke celjska Cinkarna je bilo nekdaj taborišče za domobrance, ženske, otroke. Po koncu vojne so tod pobili več tisoč ljudi — t.i. sovražnikov režima in izdajalcev naroda. Krvava rana Teharij. Jezero je krog in krog ograjeno z bodečo žico-. Videli smo uhojeno travo na tej strani žice. Na obhodu je vratar. Ni kaj. Izvrstno zastražen pomnik realsocialistične morije, kjer so pred 44 leti v imenu nekakšnega vojaško-ljudske-ga sodišča delali po kratkem postopku in brez usmiljenja. Ob ekološki še civilizacijska, človeška katastrofa.
Prisluhnili smo pričevanjem domačinov, ki več nočejo, ne morejo molčati. Najbrž jih je opogumil podlistek Krvava rana Teharij v reviji 7 D avtorja Romana Leljaka, bolj znanega po delu Sam proti njim. Teharski župnik nam je pred podružnično cerkvico svete Ane, od koder je enkraten razgled na jezero, posredoval izjavo ene od prič na smrtni postelji: „Videl sem, kako je mlad partizan odstrelil od materinih prsi. otroka!“ Nam pa so Teharčani priznavali : „Prvi ste po 44 letih, ki ste si upali položiti venec in prižgati svečo. Veste, tudi .svojci pobitih prihajajo — iz domovine in tujine; postajajo pred ograjo in se spominjajo. Na kraju, kjer je zdaj umetno jezero, je bila svojčas gosta hosta in tu so rasli najlepši zvončki.“
Kdaj bomo zvedeli resnico o vseh naših Teharjih?
Branko Žunec
VESTNIK (Murska Sobota)
9.	novembra 1989
Ubijalska četa iz Roga
Pisma braicev
PREROŠKI GOVOR DR. KULOVCA
„	Tone Mizerit
EMJCNIA V ARGENTO
Moj dopis je motiviral} po Koceio-vem članku „Preroški g-ovor dr. Ku-lovca“ kot ga je objavila „Svobodna Slovenija“ v št. 42/89. Tu me pisec članka kara kot kakega malopridnega poredneža, češ da „ni lepo od Pov. heta“, da ni navedel vira, ko je objavil Kulovčevo izjavo na seji pu-čistične vlade na dan 5.\aprila 1941.
Moja osuplost je dvojna: 1) da je njemu ovitek važnejši od vsebine; 2) še posebno pa, zakaj je on molčal 48 let ter šele zdaj objavil to izredno važno Kulovčevo deklaracijo.
Jaz sem že zdavnaj, čim sem zvedel, poskušal to kje javno -zapisati. In to v prvi vrsti, da se to ne bi pozabilo; potem pa tudi v potrditev mojega že ponovno javno izraženega protipučističnega prepričanja, ki je v Kulovčevi izjavi našlo najboljše pokritje.
Na mojo žalost so vse meni dostopne publikacije takrat še vedno pogrevale pro-pučistično juhico; ali pa se jim je zdelo neoportuno, da bi kaj takega objavili; takrat so puč in pu-čisti še visoko kotirali. Šele leta 1983 je prišlo do objave v pariškem „Sa-vremeniku“, in to po zaslugi mojega prijatelja, ki je pri tej publikaciji imel vpliv. Kasneje sem — slovensko verzijo -—• bral v Kosovi knjigi, ki je izšla leto dni pozneje. Avtor je Kulovcev govor omenil samo „pod črto“, kot da bi to bilo komaj o-membe vredno, in se pri tem skliceval na dr. Koceta. „Savremenikov“ tekst (v srbohrvaščini) je bitno i-dentičen s slovenskim Kosovim tekstom.
Odkod sem jaz za zadevo zvedel, to se mi res ne zdi važno. Važna je edino vsebina! — Moj informant je želel diskretnost, na kar sem ¡se brez nadaljnjega obvezal. Zdaj je tako on kot tudi njegov vir že med pokojnimi, a mene obljuba veže. Res se moram čuditi, zakaj je Kocetu vir informacij bolj važen kot pa vsebina sama. Politiki, advokati in trgovci so menda pač radovedni ljudje?
Jaz nisem ne politik ne zgodovinar. Meni je bil edini namen, da se ta pomembna Kulc-včeva izjava nekje zapiše in da ne pade v pozabo. Zato sem se držal načela rimskega oratorja Quintilijana : „Scribitur ad narrandum, non ad probandum“ — No, zdaj je pa tudi zgodovinarjem zadoščeno, kajti je to vse podrobno in kompetentno — dasi z ogromno zamudo! — zapisal in razložil Jure Koce. S tem je pa on tudi nehote potrdil, da moj zapis ni bila neka zlobna iznajdba, s katero bi gonil neko slovensko propagando; in pri tem,
da bi bil colo hote! speljat: na tanek led (naivnega?) Miloša Stareta; Koce namreč govori c- neki „dobri veri“ Staretovi. Res deplasirano sumnlji-čenje!
Spoštovani gospod doktor se je mogel vsak čas obrniti na mene direktno. -če je čital „Savremenik“, potem je tam mogel zapaziti tudi moj naslov. Ta je bil zapisan v vseh poznejših številkah lista. Znano je, da politiki imajo rajši ovinke kot pa kratko pot.
O nekem Clevelandu in celo „zapuščini“ jaz seveda nimam pojma. Koce se je spodtaknil tudi na izraz „trak“ (namreč magnetofonski). Če ga to moti, naj me pač smatra za pomanjkljivo tehnično izobraženega. Relata refero — je veljalo celo za poznanega zgodovinarja Herodota, pa naj bi veljalo tudi za mene, — in s tem dopolnilo Kocetovo zakasnelo „odkritje Amerike“.
Alojz Povhe
Avstralija
Slovensko društvo Ivan Cankar v Geelongu je slavil v soboto, 18. novembra 34. obletnico. Geelong je oddaljen sedemdeset kilometrov južno od Melbourna. Društvo ima nad 150 članov, predsednik pa je Franc Kolenc. V Melbournu so pa kar dva dni praznovali 35- obletnico Slovenskega društva Melbourne na gričku. Bilo je obilo plesa in veselja.
Tudi v Geelongu je letos izšla knjiga „A fresh start in a new land“, ki opisuje preko intervjujev življenjske poti predstavnikov različnih narodnosti, vključuje tudi štiri Slovenke: Štefi Matkovič, zastopnico Slovencev pred Ethnik Communities Council, Frančiško Deželak, Marijo Miletič in Frančiško Smilanič.
Pater Bazilij Valentin, duhovni vodja avstralskih Slovencev, ima novega pomočnika v fari Sv. Cirila in Me-tda v Kew, Melbournu. To je pater Nikolaj iz Slovenije. Nadomestuje Toneta Gorjupa, ki se je vrnil v domovino, da bo tam študiral slavistiko na ljubljanski univerzi in deloval kot kaplan v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja pri Tro-mostovju v Ljubljani. Letos se bo ponovno zbralo k polnočnici ob lurški votlini nad tisoč rojakov iz Melbourna in okolice. V tridesetih letih je slovesna maša na prostem samo dvakrat odpadla zaradi slabega vremena. Tudi pater Valerijan Jenko bo imel polno zasedbo v cerkvi Svetega Rafaela v Marrplandsu.
Udarec je bil hud. Zabolelo je vsepovsod. Bolečina je zadela zlasti malega človeka, delavca ali uradnika, ki živi od svoje majhne plače, pol-zaposlene rokodelce, brezpselno množico-, ki se nenehno veča. Zabolelo pa je tudi vlado, vladno gospodarsko ekipo. Težko se je predstavljati za „rešitelja“, narodnega heroja, ki bo državo in narod potegnil iz stiske, pa spo-znati, da je nenadoma prešel v vrsto že napol pozabljenih in opsovanih „bivših rešiteljev“, ki so svoj plan ponujali z bliščem in sijajem, pa se poraženi umaknili z odra.
SNOC PA DAV’
JE SUANCA PALA
Dejansko slana pada na naš vrt že dolga desetletja. Te dni, vsled novih gospodarskih potez, so strokovnjaki brskali po zapiskih in arhivih in podali statistike tega nenehnega ovejanja. In ker je dolar tisti najbolj vidni barometer naših križev in težav, so opisali zgodovino a-meriške devize v ' zadnjih desetletjih. Ne bomo je tu ponavljali, nima smisla. Zatrdimo le, da je leta 1981 tedanji gospodarski minister Lorenzo Sigaut (tik pred njim je kraljeval Martínez de Hoz) skoval tisto slavno frazo: „Kdor stavi na dolar, bo zgubil.“ Stavek predstavlja ideje, ki jo imajo vsi gospodarski ministri v trenutku, ko nastopijo. Predstavlja pa tudi žalostno zgodovino, v katere loteriji so zadeli le tisti, ki so stavili na dolar.
Poglejmo-, za boljše razumevanje, le dve ekstremni točki tega leta Še marca letošnjega leta ko se je moral posloviti dotedanji gospodarski minister -Soyrrouille, prav zaradi nevzdržnc-sti ameriške devize, smo plačevali 40- avstralov za en dolar. Pretekle dni, ko je vlada sklenila z močnim udarcem podreti v oblakih .zidane gradove je uradni dolar izenačila 1.000 avštralom (se še spomnite, da so vsi trdili, da ga bo dvignila le na 850?). In v trenutku, ko pišemo te vrstice, ga na sedaj „svobodnem tržišču“ prodajajo po 1280 avstralov. Kolikšen procentni skok
ZADNJE NOVICE
Po telefonskem sporočilu Vinka Levstika iz Gorice je v ponedeljek, 11. t. m. notranji minister SRS Ertl v skupšini obravnaval povezavo Janše in Bavčarja z Vinkom Levstikom vso politično emigracijo. Delo pa je prineslo novico, da je Levstik pc-d nadzorstvom notranje uprave.
v borih devetih mesecih! Enako moč in enak skok je pripisati inflaciji, ki pije kri in moč domačemu gospodarstvu.
JE VSE ROŽCE POMORILA
Dolar nad tisoč avstralov; cena mesu je narasla čez 50%, poskok vseh cen, in ne le tistih, ki so- na kak način povezane z dolarjem... Pa, saj je jasno, vse naše gospodarstvo je že desetletja neizbežno povezano z dolarjem, ker je vsa ekonomija v hipoteki zunanjega dolga.
Jasno, da ni vso krivdo metati na ta dolg. Je še notranji dolg, ki tudi ni majhen. Potem so še razne nesposobnosti, pa intelektualna oholost, češ, jaz znam, jaz vem; kot jaz, nikdo drug. In kar vemo, da so zarečenega kruha poje več kot zapečenega — smo, kjer smo. Še pred nekaj dni nazaj so vsi, od predsednika, preko gospodarskega ministra pa do zadnjega višjega funkcionarja trdili, da bodo tako tarife, kot cene dolarja, ostale nespremenjene do meseca marca. Torej?
Dovolj je bilo znakov, dovolj a-larmnih zvoncev, ki so jih vsi videli in vsi slišali, le vlada ne. Res je, da je za vsem tem mnogo špekulacije, da se je bil hud boj med gospodarskimi korporacijami in vlado, a res je tudi, da je do tega boja prišlo, ker vlada ni izpolnila svojih o-bljub prave stabilizacije in tudi ni znala prav odstraniti prvih kamnov na poti izvajanja načrta. Kaj prepozno je minister Rapanelli 24. novembra napovedal „racionalizacijo“ državne uprave, o kateri pa ni bilo nikakih resnih načrtov, niti datumov, niti številk. Edin resen načrt (pa naj z njim oglašamo ali ne) za racionalizacijo železnic, je naletel na tako močno sindikalno opozicijo, da so vsi vedeli, da iz te moke ne bo kruha. Pred dnevi ko s-o- odpustili 300 vlakovodij, je predsednik zatrdil, da bodo zaprli vse proge, ki bodo stavkale, pa so stavko izpeljali, in nazaj sprejeli tistih 300 odpuščenih. Neresnost je torej tako očividna, da jo vidi vsak človek. Koliko bolj gospodarski mogotci, ki so na take zadeve še posebej občutljivi.
Vlada si ni mogla privoščiti, da bi dnevno državna blagajna izgubljala do 40 milijonov dolarjev. Vsi so že vedeli, da je uradni dolar prenizek in izkoriščali priliko. Izvozniki niso prodajali deviz ker so- računali, da bo— prej ali slej — dolar moral poskočiti. Uvozniki pa so kupovali na debelo, naročali in plačevali, ter de-

UBIJALSKA ČETA Z ROGA
(Nad s 1. str.)
ne strojnice z 20 naboji t. i. „dušilce“.
Ubijanje je potekalo ob breznu in to v glavnem -s kroglo v tilnik, nekateri pa so tudi živi poskakali v jamo, globoko vsaj 50 m. Mnogi niso takoj izdihnili, temveč so stokali v jami, zato so partizani od časa do časa metali v jamo angleške bombe. Žrtve so bili predvsem Slovenci, nekaj pa je bilo tudi Hrvatov, ki so , bili vsi ustaši. Okoli enajste ure sem se prikradel do jame in pogleda] vanje-, vendar se ni nič videlo. Nato sta me Bokež in Maršič tako pretepla, da sem se okrvavljen onesvestil. Naši spremljevalni četi ni bilo dovoljeno gledati. Tu smo ostali do večera in zbirali stvari pobitih ljudi (neke zelenkaste uniforme in druge reči). V taborišče v- Šentvidu smo se vrnili okoli osmih zvečer. Tega večera je prišel ukaz majorja Sime Dubajiča, naj ne pobijajo več v bližini mesta, ker lahko ljudje zvedo za skrivnost. Govorilo se je, da bodo jamo minirali skupaj s trupli in tako zakopali skrivnost. Med ubijanjem so kri okoli jame posipavali z živim apnom, da se niso zbirale muhe in da kri ne 'bi zaudarjala. Apno je prinesel neki kmet.
Zjutraj smo krenili z vlakom v Kočevje, ki je bilo zelo- porušeno. Nastanili smo se v neki na pol porušeni kasarni okoli 800 metrov ven iz mesta, kjer so bile nekoč nemške čete. Likvidatorska četa je prispela pred nami, vendar je nismo več vi-
deli. Po pripovedovanju tovarišev je že odšla v gozd, dve ali tri ure hoda daleč, vendar ne vem natančno kam. Vem le, da ¡so bile,tam v času vojne partizanske postojanke. Ta gozd se je imenoval Kočevski Rog.
Naloga moje čete je bila, da najprej sprejmemo v kasarno tiste, ki so jih privedli slovenski kurirski odredi, hkrati pa so jim v sobah jemali opremo, iskali orožje in zlato -— nabrali ¡smo pet ali šest kilogramov zlata, za dragocenosti pa je bil odgovoren komisar 3. čete Ljubo Barbarič s Hvara. Opremo smo zlagali na kupe ter jo vozili na železniško postajo. Rekli so nam, da bo predelana v vojaške obleke. Prav tako je bila naša naloga paziti na ujetnike do prihoda kamionov ter jih nalagati nanje. Poveljnik čete je bil Ivo Frankovic s Pelješca.
V Kočevju smo bili osem dni. Dnevno je prihajalo deset in več vlakov z zaplombiranimi (zaprtimi) vagoni, vedno najmanj deset včasih tudi po dvajset. Ljudi sc- pripeljali iz Ljubljane, vendar mogoče tudi iz drugih krajev. -Skoraj v-si so bili vo-jaki-moški, vendar je bilo tudi nekaj žensk, ki so jih pred jamo tik pred ustrelitvijo posiljevali. Nekaj je bilo tudi nedoraslih mladeničev, starih petnajst ali šestnajst let, in vem za primer, ko je kapetan, plavolasi Slovenec, preprečil streljanje nekega fanta, verjetno, ker ga je poznal. Od tistih, ki so -šli skozi moje reke, je bilo več Hrvatov kot Slovencev, vendar je bilo tudi nekaj .srbskih četnikov. Ne vem, katere čete so bile pobite. Vseh pobitih, go-
vorili so o dveh jamah, je bilo 30 do 40.000 v osmih dneh. Preden so morilci po osmih dneh odšli na Bled na počitek, bila je ravno nedelja, so zanje v soboto priredili ples. Na plesu so se hvalili, da so likvidirali 30 de- 40.000 sovražnikov v osmih dneh. Po oblekah, ki smo jih odpravljali iz Kočevja, je bilo več kot 30.000 pobitih. Iz Kočevja -sme- poslali okoli dv-ajset vagonov opreme, dva do tri vagone na dan.
Glede žensk lahko izjavim, da sem jih videl deset ali petnajst, vendar sem v času, ko sem bil tam, videl samo del nesrečnih ujetnikov, gotovo pa je bilo žensk veliko več kot petnajst. Njih niso slačili v naši kasarni ampak so jih do- morišča vodili oblečene; posiljevali so jih pred jamami ter se kasneje s tem hvalili, predvsem neki Božo Kačič s Hvara, po činu Titov zastavnik. Ženske so še posebej slabo izgledale in so neprestano jokale, ločili so jih od njihovih mož, ki so bili hrvaški častniki, pobiti pri Kočevju. Z njimi ni bilo o-trr-k. Ženske ,so bile oblečene v meščanske obleke, nekatere pa so nosile vojaške hlače in čevlje, verjetno zaradi lažjega potovanja. Nam sploh niso pustili v bližino žensk, ker so likvidatorji očitno imeli z njimi svoje namene. Poleg žensk sem videl mogoče do 200 fantov starih od štirinajst do petnajst let, ki so nosili uniforme, mislim, da je šlo za usta-ško -mladino. Pobili so vse, razen prej omenjenega fanta, ki ga je rešil kapetan Slovenec.
Vagoni z ujetniki so izgiedali strašno-. Ker jim niso dovolili iti na po-
trebo vseh iz vagonov so bili vagoni onesnaženi in so .strašno smrdeli Na poti sploh niso dobivali hrane in vode in ne vem, kako- so jih hranili v taborišču. Vsekakor je res, da so iz vagonov nosili nezavestne in marsikdaj nore ljudi, drugi pa so se od slabosti in žeje opotekali in padali. Te so potem spremljevalci pretepali ali natovorili na hrbte bolj zdravih in močnejših ujetnikov. Ne vem, ali je bil pri tem kdo ubit. Od postaje do kasarne so šli peš in še oblečeni. Zavedali so se. da gredo v smrt. Nekateri o-d ujetnikov so glasno protestirali in govorili likvidatorjem, da bo prišel dan pravičnega maščeva-nia. Drugi so jokali, omenjajoč pri tem ženo, otroke, mater. .. Nekateri so govorili, da .so delali dobro in reševali celo partizane, ter prosili, naj se jih usmilijo, vendar noben ni bil uslišan. Zasliševanj, selekcij med ujetniki ali Sojenj ni bilo: vsem privedenim v Kočevje je bila namenjena smrt.. Skupaj so bili pobiti hrvaški domobrani, ustaši, četniki. Rupnikovi domobranci in še mnogi. Bilo je celo nekaj malega nemških vojakov v uniformah, posebno oficirjev. Ubili so tudi dva ali tri ustaške polkovnike, vendar se ne spominjam, kako so se imenovali.
-Slišal sem, da je več ljudi pobegnilo izpred jame, ko so že videli, da bodo čez kakšen trenutek umrli, in so po-tem tvegali življenje, pri čemer so se nekateri tudi rešili, vendar so jih nekaj partizani ubili, kc- so streljali za njimi. Sam sem rešil nekaj ljudi.
Po osmih dneh je ubijalska četa
lali izkupiček „za bodočnost“. Računajo, da bo sedaj, po sprostitvi dolarja, v državno blagajno v kratkem roku padlo kakih 1000 milijonov dolarjev. Kot vedno so tisti, ki imajo (in so vedno dobro poučeni) naredili svoj „kšeft“ uboga raja pa šteje avstrale in vidi, da ne bo prišla do konca meseca. Huda povišica vseh cen, in majhna povišica plač (dejansko le 24.000 avstralov) bo vse prizadela. Ta mesec, za praznike, bo ljudi še rešil „aguinaldo“, to je polovica trinajste plače. A potem? Znova bodo zasedale paritetne komisije, znova pogajanja, pritiski in stavke in premajhne povišice. Vse to zaradi pomanjkanje resnosti in prevelikega optimizma, kateremu se je narod, po zgledu vlade, udinil.
INTERNIZEM IN KORUPCIJA
Da je mera težav polna, je te dni prišlo do izraza težko stanje, lastne tukajšnji politični dražbi: inter-nizem -in korupcija. Le kratek opis teh pojavov.
Internizem je -strasten boj raznih struj v kateri izmed političnih -strank. To, ki je zlasti vidno v pero-nizmu in radikalizmu, pa ni tuje tudi drugim strankam, npr. liberalcem. Sevéda je to najbolj vidno zmeraj pri vladni stranki. Sedaj je prišlo to do izraza pri volitvi novih funkcionarjev mestne zbornice v prestolnici države. Prišlo je do napadov, uporabljanja orožja, in mestni svet je bil dejansko ločen na dva dela: v enem peronisti in njih zavezniki, v drugem radikali s svojimi in dvema peronističnima Uskokoma. Problem ne bo imel le juridičnih posledic, marveč zlasti politične: preveč vroč je spor med raznimi strujami, in preveč vidna ločitev med vlado ih stranko. Temu razvoju je treba slediti, kajti mngo je odvisno od smeri, v katero se pot obrne.
Kar se pa tiče korupcije, zadeva tudi ni nova. Važno je le to, da se govorice poostrile prav zadnje dni. In da obtožbe o korupciji visokih funkcionarjev prihajajo na dan po tožbah samih peronistov. So ospora-vani primeri resnica ali le izraz notranjih političnih sporov? Ali pa morda oboje? Predsednik Menem je najprej obtožil opozicijo lažnih tožb. A vendar je predložil parlamentarno komisijo, ki naj raziskuje to zadevo. Da bo komisija imela več resnosti, je tudi odločil, naj bo predsednik komisije parlamentarec iz opozicio-nalnih vrst. A dobro vemo, da komisije kaj malo pomagajo proti korupciji. Potegnejo na luč že zavožena dejanja. Glavno je trdna etika in o-sebna poštenost. Za to pa je potreben dolgoročen vzgojni napor in pa peda-gogija v vladi sami. To pa je trenutno kaj težko...
prenehala ubijati vendar ne vem, ali ni kdo drug prej in kasneje tam pobijal protikomunistov. Slišal sem, da so prišli neki ljudje v civilu, ki so imeli nalogo, da minirajo skale ter tako prikrijejo množične grobove, nato so na tem strašnem mestu položili po tleh še zelene veje. V soboto, zadnji dan morije, je prišla neka komisija višjih oficirjev v uniformah, ki sem j c- osebno videl (bilo je pet, šest ljudi med njimi polkovnik Dule Korač, Srb s Korduna, ter drugi podpolkovniki in majorji), z njimi pa še dva ali trije civilisti vi leph oblekah. Pri nas v kasarni so se ustavili za kakšne pol ure, sprejela pa sta jih Simo Dubajič in komisar Ivan Bokež. Prišli so pogledat, kako spravljamo obleke, posebno skrb pa so posvetili zbiranju zlata, ki so ga na koncu odnesli s seboj.
Po tem so odšli v gozd k jamam — množičnim grobovom. Ob prihodu komisije sem izvedel, da je njihova naloga pregledati, kako je bilo o-pravljeno množično pobijanje in če so dovolj dobro zakrite vse sledi Komisija ni prišla nazaj v Kočevje. Pred odhodom komisije se je slišalo iz Kočevskega Roga nekaj zaporednih eksplozij in bili smo prepričani, da prekrivajo jame, v katerih je tiso-č mrtvih teles.
Morilska četa je v nedeljo zjutraj okoli 7. ure odšla z vlakom prek Ljubljane na Bled. To sem zvedel kasneje, ko so se likvidatorji vrnili v svoje čete v Makedonjio. Pripovedovali so, da so bili dobro nagrajeni, tako da so dobili deset do dvanajst dnevni počitek v nekem hotelu na
"•j*:

SLOVENCI V ARGENTINI
KANAL — Obnovili so staro mest-no jedro. Stavba, imenovana gotska hiša, je sprejela knjižnico, dobila dvorano za komorne kulturne prireditve in tudi spominsko sobo skladatelja Marija Kogoja. Gotska hiša je kulturno-zgodovinski spomenik prve kategorije.
LJUBLJANA — Izmenjavanje študentov je v Jugoslavij precej razvejano. Kar 1-500 jugoslovanskih študentov se je odločilo, da bo študiralo eno leto v tujini: od teh se jih je 211 priglasilo na slovenskih fakultetah. Največ jih gre v ZRN (€5) in na Poljsko (34); 37 jih bo potovalo izven Evrope: kar 14 jih bo šlo v Egipt. — V nasprotju pa tuji študentje (kakih 10.000), prihajajo v Jugoslavijo le za mesec ali dva na izpopolnjevanje.
LJUBLJANA — Novi rock je v Križankah doživel že deveto izdajo. Po treh letih premora so pripravili dva večera, na katerih so poleg slovenskih skupin nastopile tudi iz o-stale Jugoslavije in Nemčije. Težko-metalni rock je prevladoval na prvemu večeru, drugi je bil bolj no-rockovski, na obeh pa so bili prisotni marihuana, alkohol in še kako trše mamilo. Milica je priprla nekaj čez trideset nasilnežev in narkomanov.
LJUBLJANA — Poškodb pri delu
je bilo v lanskem letu nekaj čez
41.000,	med njimi 27 smrtnih slučajev. V primerjavi s predlanskim letom je teh poškodb za 8,6% manj, vendar so vzroki isti: pomanjkljivosti na delovnih pripravah, nezavarovani e nevarnih delov strojev in ljudi, ki jim strežejo, zastarelost e-lektričnih inštalacij. To ni nič čudnega, če smatrajo, da je približno 80 odstotkov strojev že amortiziranih in ne nudijo varnega načina dela. .
LJUBLJANA — Drobiž je v današnji inflacijski karieri postal odvečen in celo nadležen. Kovanci in bankovci za 10, 20 in 50 dinarjev so sicer še veljavni do zadnjega dne tekočega leta, v resnici pa ae jih vsi otepajo. Seveda, če se še danes govori o „starih“ milijonih in «če je sredi novembra bilo potrebno zbrati 62.200 dinarjev za en ameriški dolar, potem res ni mogoče pričakovati, da bi tak kovanec ali bankovec še bil pri kom v čislih.
LJUBLJANA — Na tujem ,so slovenska podjetja uspešno trgovala v lanskem letu. Od 60 lastnih in 55 me-
Bledu, da so jih zelo dobro hranili in da so se izvrstno zabavali, saj so se kopali in imeli na razpolago čolne, vsak večer pa je zanje priredila predstavo neka amaterska skupina iz štaba divizije. Vsi so bili visoko odlikovani in vsak cd njih je imel dve do tri odlikovanja, imeli po so tudi zlate ure, fotoaparate ipd. Med temi največkrat odlikovanimi ubijalci je bil neki Ante čepic iz Makarske, kurir štaba brigade, mladinski predsednik, star 21 ali 22 let.
Po teh dogodkih so mnogi od likvidatorjev doživljali živčni napad (t. i. partizanska bolezen).
Moja četa je ostala v Kočevju do nedelje zvečer, nato je bila premeščena v Kranj, kjer smo ostali deset dni, nato« pa so nas poslali naprej v Makedonijo, v Tetovo, kamor smo prispeli 7. julija 1945.
Resničnost povedanega sem pri-pravljen izpričati pred vsako pooblaščeno komisijo, pripravljen pa sem zanjo jamčiti tudi s svojim življe-njem.
Pripravil IVO ŽAJDELA
To je zelo žalostna zgodba. Rad bi videl, da o tem spregovorijo Ivan Maček, če je še živ, Maks Bače in Javo Kapačič, saj sem bil globoko pod njihovim nivojem. Zato o tej stvari nočem govoriti. Spomini na to so strahotni. V tistem času sem bil neprestano pijan. Privlekel sem si poln džip bakarske vodice in se zapijal. Imel sem strahotno slab občutek, in še danes, ko se spomnim tega, kar smo naredili, mi je slabo. ■.
šanih podjetij so štiri ustvarila kar 42% vsega dobička. So to: londonska Iskra Limited, IMP Metal iz Št. Jakoba v Rožni dolini, munchenska Lesco Gmbh in Gorenje Pacific iz avstralskega Sydney^.
LJUBLJANA — Post kartica je prva slovenska kreditna kartica Izdala jo je Poštna hranilnica in z njo bo zaenkrat mogoče dvigovati gotovino v približno 500 slovenskih in 3.500 jugoslovanskih pošt ter o-pravljati razna plačila. Z njimi bo možno tudi operirati na novih bančnih avtomatih.
LJUBLJANA — Svetovno združe. nje za trgovino (WOT!A), ki ima po svetu veliko poslovnih centrov, bi bilo pripravljeno zgraditi enega v Ljubljani, v katerem bi združevali delo iz vsega Balkana. V centru bi bilo prostora za moderna komunikacijska sredstva, visokokvalitetni hotel, banke in pisarne mednarodnih družb. Vse to bi združenje samo financiralo, oblasti bi jim morale le predati primeren prostor in odobriti načrte za gradnjo.
MARIBOR — Daljnovod Maribor-Kainachtal, ki bo imel 400 kilovoltov, bi moral biti zgrajen do avgusta 1990. Takrat morajo izključiti jedrsko elektrarno Krško in z novim daljnovodom so mislili premostiti primanjkljaj. Zdaj pa so gradnjo morali na slovenski strani prekiniti zaradi finančnih problemov. Zaenkrat so zabetonirali dve tretjini temeljev.
UMRLI SO OD 12. do 18. oktobra 89:
LJUBLJANA — Pavlina Slokan roj. Javornik, 80; Danica Lovrič, 9'5; Vladimir Šeme; Ana Naler roj. Jeran, 81; Silvo Beseničar; Danica Urbanija roj. Putinja; Jože Loviše; Matija Žavbi, Anton Modic st., 63; Ciril Šuštar, 62; Janez Ovsec; Franc Štoka; Jože Trtnik; dr. Branko Reibesko, 69; Nevenka Kurent roj. Cimperman; Ivanka Sten-ko; Jernej Strle, 83; Amalija Turk; Vencelj Avbelj, 82; Stane žalar; Jakob Novak, 88; Ton,či Vogrinc; Borut Mavec; Ivanka Pristov; Marjan Volta; Angelca Geršak roj. Bevc; Jože Čampa, 97; I-vanka Ravnik roj. Baraga; Terezija Žitnik roj. Pavčič, 82; Janez Okršlar.
IRAZNI KRAJI — Sonja Plut, Šentjernej; Janko Zupančič, 57, Trbovlje; Jolže Urankar, Kranj; Katarina Šar-kanj, Koper; Ana Starc, Koper; Danica Jan roj. Koprivnikar, Litija; Adolf Sedlar, Celje; Terezija Barle, 88, Vel. Gaber; Ludvik Lampret, Žalec; Marija Janšek roj. Stres, Rog. Slatina; Janez Homar, Podbrezje; Stanko Vehar st., Bevke; Angela Oračem roj. Maršič, Sodražica; dr. Ervin Mejak, 91, Celje; Cirila šifrer, Polhov Gradec; Pavla Vrečko roj. Vrhnjak, 87, Prevorje; Franci Dolenc, Kamnik; Ivan Lubšina, Artiče; Filip Zajc, 66, II. Bistrica; Marija šmon, Domžale; Julij Burgar, 58, Vodice; Franc Krajlšek, Radeče; Mirko Dornig, Tržič.
Krst: Dne 10. decembra je bil krščen v cerkvi Marije Kraljice v Slovenski va. si Peter Avguštin Suarez, sin Petra in Marice roj. Barle. Botrovala sta Carlos Dante Povesi in Roza Levstik por. Barle. Krstil je Barle Jakob CM.
Srečnim starišem čestitamo!
Poroki: V cerkvi Ntra. Sra. de las Victorias sta se poročila Peter Truden in Susana Guenca. Za priče so bili njuni starši.
V soboto, 9. decembra pa sta se poročila v cerkvi Marije Pomočnice v Ra-mos Mejiji Urška Marolt in Carlos Diaz Bruno. Za priče so jima bili nevestini starši Tone in ga. Kristina Marolt ter ženinova mati ga. Sara Bruno de Diaz in Roberto Ricei, poročil pa ju je Jože Škerbec. čestitamo!
Smrt: 12. t. m. je umrla ga. Lucija Skvarča roj. Koce. Naj počiva v miru!
podal Jože Horn. Nato pa je predsednica Zveze Majda Ocvirkova razložila podrobne misli o naših domačih in družinskih običajih v adventu. Razvil se je živahen razgovor, ki je jasno pokazal, kako važni so takšni družabni pogovori, in bila je splošno izražena želja, da bi Zveza ta bogoslužna vprašanja periodično obravnala vzporedno z liturgičnim letom.
Med drugimi točkami je bilo govora in izmenjava misli o miklav-ževanju, o čemer je govorila prof. Marija Fink-Grintalova.	jjb.

DAN OČKOV IN MAMIC
V nedeljo, 15. oktobra so naši o-troci šolskega tečaja sv. Cirila in Metda pod vodstvom Lenčke Bož-narjeve pripravili dan očkov in mamic s prisrčnim sporedom.
Za začetek so nastopili učenci višje stopnje. V ospredje je stopil deček in odmolil za ta dan prirejeni „Oče naš“, nakar so nastopajoči kar ubrano ¿apeli Gor čez izaro, fantiček pa je izrekel „Pozdrav očetu“ Sledili sta pesmici Lisička in čuk se je oženil. Nato so nastopili prvošolci s pesmico mamici in v zboru povedali „Kaj mamica dela“. Zapeli so nam še pet pesmic spremljane z mimiko. Spet je nastopila višja stopnjo s prizorčkom „Veselo praznovanje“ k godovanju mamic in očkov, spremljano s petjem. Prisrčno je bilo gledati rajanje otročičev iz našega vrtca, ki so voščili mamicam s pesmico. Popestrili so svoj nastop prav s tem, ko jim ni šlo vse gladko in so vzbujali odpuščajoče nasmehe. Kdo bi jim zameril! Učenci višje stopnje so predstavili prizorček „Volk in sedem kozličev“ po pravljici Rdeče kapice in nato učenci nižje stopnje prizorček „čudežna zvezda“. Kot vsako leto so tudi letos poklonili svojim mamicam šopke rež.
Po končanem programu je stopila na oder Majda Ocvirkova, predsednica Zveze žena in mater, in v imenu Zveze čestitala mladi materi Veroniki Nemanič-Llanosovi z osmimi malimi otroki, vzgojenimi lepo v slovenskem duhu in jo imenovala za Mamico leta. Tudi mi čestitamo!
Posebno zahvalo zaslužita voditeljica tečaja Lenčka Božnarjeva in Marjana Bajdova, ki je naučila o-troke toliko pesmic.	HR
ZVEZA ŽENA IN IMIATER
je za nedeljo, 5. novembra takoj po skupni maši povabila vse rojake na razgovor o adventu.
Osnovno duhovno« misel je najprej
PONOVITEV
„ZAJČJEGA FESTIVALA“
Velik uspeh pravljične spevoigre „Zajčji festival“, ki jo pripravila Slomškova šola za svojo 40-letnico, je kar vabil k ponovitvi, ki je bila v nedeljo, 29. oktobra. Velik obisk gledalcev iz drugih področij Velikega Buenos Airesa in navzočnost gostov iz Kanade in Koroške je ponovitev še bolj upravičila. Pred predstavo se je predsednik Slomškovega doma Marjan Loboda zahvalil dolgoletni voditeljici šole Heleni Malovrhovi za vse njeno neprecenljivo delo v Slomškovi šoli, katere eden od sadov je tudi ta predstava. Tajnica Doma Helena Oblak in odbornica šolskega odbora Andreja Hrovat sta ji izročili lepa šopka ko«t simbola zahvale. Predsednik je pozdravil tudi goste iz Kanade in Koroške in jim izrekel dobrodošlico. Nato pa so zadoneli prijetni akordi glasbe iz spevoigre in zajčki na odru so pripravili uro resničnega razvedrila. Nad 80 otrokom bo pač ta nastop morda njihov najlepši mladostni spomin, spomin iz slovenske šole. Režiserki ge. Klavdiji Jakoševi, prof. Andrejki Vombergar in ostalim sodelujočim pa še enkrat iskrena zahvala. Vaš trud je obrodil bogat sad!
„SLOVENŠČINA MOJ JEZIK“
V petek, 3. novembra je iniciativna skupina „Slovenščina, moj jezik“ predstavila v Slomškovem domu svoj program in dejavnosti, ki so jih razvili v preteklih mesecih.
Najprej jih je pozdravil predsednik Doma Marjan Loboda in se jim zahvalil za obisk. Nato so v sproščenem razgovoru mladi s Koroške predstavili svoje delo in cilje v bodočnosti. Številna vprašanja, ki so jih stavili navzoči, so še bolje osvetlila vso problematiko, ki jo živijo naši bratje na Koroškem, ki je v mnogih potezah podobna naši. Kolika je pag zakoreninjenost nekega naroda
30 let cerkve Marije Kraljice
Govor Ignacija Glinška
Praznujemo 30. obletnico blagoslovitve prve slovenske Marijine cerkve v Južni Ameriki.
Kmalu pc« naši naselitvi na ta košček argentinske pampe, katerega nam je posredoval pok. msgr. Janez Hladnik, smo poleg skrbi za naše mlade družine in osebni napredek — prišli smo vsi revni — ustanovili razna društva za dobro naše nastajajoče vaške skupnosti, kot so«: olepševalno društvo, kulturno društvo Slovenska vas, ki je kaj kmalu pripravilo več prireditev na leto, imeli smo močan pevski zbor s številnimi pevci, slovensko sobotno šolo za naše otroke, imeli smo živahne mladinske organizacije, drug drugemu smo velikodušno skočili na pomoč pri gradnji naših takratnih hišic. Pomislimo v kako revnih razmerah smo« tedaj delali in živeli ob pomanjkanju vsega, kar je potrebno za človeka dostojno in nekoliko bolj udobno življenje. Spomnimo se s kakšnim mladostnim zagonom, s kakšnim navdušenjem in veseljem ter močno volje« smo prijeli za vsako delo.
Le eno nam je manjkalo. Ni slovenske vasi brez cerkve «s slvenskim duhovnikom. Naše tihe sanje so se uresničile, ko so« se lazaristi v ad-
ventnem času leta 1956 naselili med nas. In tudi njihovi "začetki so bili prav skromni. Za božič istega leta smo že imeli sveto mašo v začasni kapeli, prizidani našemu prvotnemu društvenemu domu na ulici Colon. Tisti božič je bil začetek stalne slovenske službe božje med nami in u-stanovni dan naše takratne vikari-je, oziroma sedanje župnije Marije Kraljice sveta, ki naj skrbi za du-šnopastirstvo za Slovence po naših običajih.
Jeseni leta 1957 so pričeli z gradnjo cerkve, pri kateri so poleg poklicnih zidarjev pomagali tudi številni vaščani s prostovoljnim delom. Zlasti kadar je šlo za večja dela, pri katerih je bilo potrebno več delovnih sil. Blagoslovil je cerkev lomaški škof dr. Alejandro« Schell namesto našega obolelega škofa dr. Gregorija Rožmana. To je bilo v nedeljo, 15. novembra 1959.
Od takrat je minulo 30 let, kar stoji cerkev med nami, veličastna zgradba s stolpom, visoka nad našimi hišami, kot spomenik naše žive vere. V tej cerkvi se zbiramo dolga leta nedeljo za nedeljo, ob cerkvenih praznikih pri službi božji. Ta naša cerkev naj nam bo svetilnik na poti na-
še osebne in skupne duhovne rasti. Naša cerkev ima c«d vsega začetka dvojno poslanstvo in sicer, da se versko ohranimo in da se tudi o-hranimo narodno čimdalje v prihodnje čase.
V teku časa so« med nami nastale spremembe, toda to naj ne bo razlog, da so ohladijo dobri odnosi med sosedi in se trgajo stare prijateljske vezi. Bodimo si dobri kot v začetku naše naselitve. Pomislimo, ista usoda, oz. ista tragedija nas je pripeljala sem in ta naj nas stalno druži.
Naloga naše slovenske cerkve in njenega slovenskega dušnoppastir-stva je tudi, da se narodno čimdalje ohranimo.
Vi mladi, vsi tisti, ki ste se tu rodili, in. ki ste danes večina v vasi, negujte in ohranite lastnosti in vrednote, ki so last slovenskega človeka.
Nam starejšim v tolažbo, našim mladim v ponos, lahko rečemo, da so naši mladi profesionalci, poklicni delavci, uradniki in uradnice po raznih službah — cenjeni, iskani in upošte. vani. Biti potomec slovenskega rodu je dobro spričevalo za zaposlitev. So tu med nami mladi, ki to lahko iz lastnih skušenj potrdijo. Zato« bodi-tete ponosni na svoje slovensko poreklo in ohranite vrednote katere ste podedovali od svojih staršev. Zavedajte se, da ste zrasli iz zdravih korenin.
¡Sklenimo danes ob tem mejniku, da bomo dali nov zalet našemu va-
v svojem bistvu, če je lahko iz starega debla Karantanije pognala tako živa mladika, kot obeta biti ta iniciativna skupina „Slovenščina, moj jezik“. Kako nas je povezala ob zaključku pesem Gor čez izaro, ki smo jo vsi navdušeno zapeli. Da, slovenščina je naš jezik!
Pred tridesetimi leti so slovenski lazaristi prevzeli dušno pastirstvo med rojaki v Slvenski vasi v Lanusu in takoj pričeli zidati prvo slovensko cerkev v Južni Ameriki.
Tega dogodka smo se spominjali lets novembra. Slavnosti je dal poudarek obisk vizita.torja jugoslovanske province lazaristov dr. Antona Stresa, pa tudi dolgoletnega su-periorja Ladislava Lenčka, ki sedaj živi na Koroškem.
V nedeljo zjutraj se je pričelo slavje v cerkvi s slovesno mašo dr. Stresa, somaševali pa so še superior Janez Petek ter vsi tukajšnji slovenski lazaristi ter drugi slivenski duhovniki; vseh je bilo 13. Nad trideset slovenskih narodnih noš je obdalo oltar, polna cerkev okoliških Slovencev ter gostov je napolnila veliko cerkev.
Po maši je dr. Stres blagoslovil novi mogočni križev pot, ki ga je v lesu izdelal umetnik Ivan Bukovec in ki je nadomestil prejšnje risbe kiparja Goršeta. Sledilo je bogato kosilo, ki so se udeležili skoraj vsi vaščani, potem pa se je pričel kulturni del programa v dvorani gimnazije. Na lepo okrašenem odru z Marijinim kipom v sredi je nastopil cerkveni zbor, ki ga vodi J. Omahna in mu pomaga pri orglah prejšnji dirigent Ivan Mele. Zapeli so: Slovesni dan praznujemo, Dajte mi zlatih rož, Zdrava Marija in Večerni zvon. Vmes pa so mladi podali recitacijsko točko o Mariji Kraljici v Slovenski vasi, ki se je lepo prilegala slavnostnemu trenutku.
'Dr. Anton Stres se je še vsem zahvalil za opravljeno delo in dal Vzpodbudo« za nadaljevanje. Nato je pozdravil tudi sedanji superior Janez Peter, glavni govornik pa je bil starosta okraja Ignacij Glinšek, katerega govor prinašamo malo okrajšanega tu spodaj.
Med gosti, ki so se tega slavja u-deležili, moramo omeniti dr. Tarasa in Alenko Kermauner, ki med svojim obiskom živita v Slovenski vasi ter misijonarja Ladislava Lenčka ter mnogo prijateljev iz vseh okrajev velemesta.
Za konec praznovanja so bile v cer-kv še pete litanije. Slovenskim lazaristom želimo še dolgo uspešnega delovanja med slovenskimi rojaki v Lanusu, kakor tudi med svojimi argentinskimi farani.
BBBBBBBBBBBBBBBBBBBBflllBB BBBBBBBBBBB NBBBMBB ■■■■■■■■■■
škemu življenju: poživimo naše versko in kulturno življenje. V imenu naše skupnosti prosim vas mlade: kdor ima glas, veselje in voljo do lepega petja, naj pristopi k pevskemu zboru, ki letos praznuje 40. obletnic svojega delovanja. Nove, mlade moči naj se pridružijo zboru, ki s svojim petjem povzdigne slovesnost naše nedeljske svete maše in naših cerkvenih praznikov.
Ne glejmo več nazaj in ne očitajmo drug drugemu, kaj je kdo narobe naredil v preteklosti. Doba naše generacije je skoraj zaključena. Napočil je nov čas, vaš čas. Zgrabite za delo in glejte naprej.
Kakšno bo življenje okoli naše cerkve v prihodnosti, je odvisno od vas, mladih!
Ob zaključku, prejmite od tiste generacije, ki je bila udeležena pri nastanku, rasti in razvoju vasi, sledeče besede kot neko oporoko. Ne vemo, če bomo še vsi skupaj, ko boste čez 10 let praznovali 40- obletnico na pragu novega tisočletja, ki se bo pisalo 2000.
Ne trgajte se od slovenske skupnosti, oklenite se močno naše slovenske cerkve, ohranite živo vero« vaših očetov, ohranite lastnosti in vrednote slovenske identitete. S temi vrednotami in s svojim zgledom, vplivajte na okolje, v katerem živite in delajte za boljšo in lepšo bodočnost in predvsem za pravičnejši socialni red vaše Argentine.
mali oglasi
OPTIKA
Optika Galilei - Tomi Lovrenčič vam
nudi najboljšo izbiro očal. O.cala z o-foičajnim okvirom in brezbarvnim kristalom Samop 7000. — Ajda. Nazca 4/200 - T. E. (dom) 683-1449.
ZOBOZDRAVNIKI
Viktor Leber - splošna odontologija, lm-plantes oseo-integrados; sreda m petek od 14 do 18; Belgrano 3826 -
7.	nadstr. B . San Martin - 1. tt. 755-1353.
A T TPT
Andrej Duh — načrti, gradnje in vodstvo del v mestu in okolici; nepremičninski misli— P- Moreno 991, 5. nadstr. “C”, Bariloche, T. E. 0944-20733.
TURIZEM	, ,	..	,
Potovanja, skupinske ekskurzije, letal ske in pomorske vožnje poskrbi po ugodni eeni Marjeta Šenk. — T. L. 762-2840.
ADVOKATI	....
dr. Vital Ašič — odvetnik - ponedeljek, sreda, petek od 17 do 19, Don Bos-co 168 - San Isidro. T. E. 743-5985.
¿\~Franc Knavs — odvetnik; ponedeljek, torek, petek od 16 do 20. Tucu-man 1455 9. nastr. “E”, Capital -T. E. 45-0320 in 46-7991.
POHIŠTVO: za jedilnice, spalnice, dnevne sobe, moderno in angleški stil. Tine Kovačič. -— T. E. 765-1682.
REDECORA — celotna oprema stanovanj: blago za naslanjače, odeje, zavese, tapete, preproge. - Bolívar 224, Ramos Mejia - T. E. 654-0352
Garden Pools — konstrukcije bazenov -filtri - avtomatično zalivanje — Andrej Marolt, Martínez de Hoz 211, San Miguel - T. E. 664-4374.
Alpe Hogar — Stane Mehle - vse za vaš dom - L. Vernet 4225 - 1826 Rem. de Escalada - T. E. 248 4021.
TRGOVINA
Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital - (1 kvadra severno od postaje Liniers).
SANITARNE NAPRAVE Sanitarne in plinske naprave — privatne - trgovske - industrijske odobritev načrtov — Andrej Marolt, Avellaneda 216, San Miguel - T. E. 664-1656.
GOSPODARSTVO , ,
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sarmiento 385, 1. nadstr., pis. 10 .. Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 325-2127.
Kreditna zadruga SLOGA — Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574/654-6438. Od ponedeljka do petka od 10. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od ponedeljka do petka od 10. do 19. ure.
SLOGA — PODRUŽNICA CASTELAR Slovenska Pristava - Monte 1851 -
Uraduje ob sredah- od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10.30 do 12.30 (g. Nande češarek).
SLOGA — PODRUŽNICA SLOVENSKA VAS — Hladnikov dom - Msgr. J. Hladnik in Hernandarias Uraduje ob sredah od 19. do 21. ure in ob nedeljah od 10.30 do 12.30 (ga. Marija Gorše).
LOGA — PODRUŽNICA SAN MARTIN — Slovenski dom - Cordoba 129
T. E. 755-1266 - Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10. do 11. ure (g. Stanko Oberžan).
SLOGA — PODRUŽNICA SAN JUSTO Naš dom (pisarna) H., Irigoyen 2756
T. E. 651-1760. Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od
9.30	do 11.30 (gdč. Julka Moder).
Cena največ štirih vrstic A 150.. za jen-kratno objavo, za vsak mesec — 4 številke — A 500.-.
NOVICE IZ SLOVENIJE
TROJANE — Na cesti Celje-Lju-bljana bodo zgradili počasi tretji pas. Prvi del, dolg 1,4 km, bo zgrajen do konca prihodnjega leta na Trojanah, naslednjih 6,5 km pa v letu 1991.
SELO — Dva obrtnika, ki zaposlujeta dvajset ljudi, izdelujeta plastične kocke in didaktične igre s tehnologijo, ki sta jo sama razvila. Na kocke namreč neposredno tiskata motive, ki gredo v zelo dober denar v tujini. Prihodnje leto bo kar 85% njunih izdelkov odšlo v inozemstvo, lani pa sta iztržila kakih 600 tisoč nemških mark. Najbolj znana sta zaradi naročil, ki jih prejemata iz Unicef, zdaj pa tudi z izdelavo lesenih zložljivk in kock z Disneyevimi motivi, za kar imata enoletno licenčno pogodbo; izdelki gredo v Avtri-jo Skandinavijo, Grčijo, Islandijo, Madžarsko in Izrael.
■	■
■	Rl
NAŠ DOM	SAN JUSTO
SILVESTROVANJE	I
■	. ■
•	■
v nedeljo, 31. decembra 1989
s	:
MTMBSIBBBBKBBB JVBBBBBBBBB BBB ■ BB BBBBBflBBNBBBflSB BBBBBBBBBBBBBBBBBBB BB BB B BBB BBBB BBBB BBB BBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBR
■rrirmrhrrrrirrrrjrrrrrrbririhiririrrirhhirbrrrrrrrrrrrrrriirirrirrrirrirrirrirrrrrrrrrrrrrrrrrrhirrirrr
i	i
PRISTAVSKA
MLADINA
:	i
S PRISTAVO v novo desetletje...
: b : Silvestrovanje na prostem
21.30	Prijateljska	večerja	S
5	■
0.00 'Sprejem Novega leta
B	■
6.00 Novoletni zajtrk
Sodelujeta: ISKRA in EMEESE
S	B
nRMRIIRRR«SRHRRRIBRRRR«»RRRRaainRIIRRIRRIRIflRRHiaMMIIIIIBRRBRHRBIHRRaaRRIRaiBIIRRRIIRllRaBBHRIRRIRR
OBVCSTILG ESL0VENIA LIBRE
Prišla, je nova pošiljka dr. Žebotove knjige
NEMINLJIVA SLOVENIJA
T
Cena je to pot — za Argentino — znatno znižana v primerjavi z obstoječimi cenami v knjigarnah za uvožene knjige v tujih jezikih. Kdor knjigo želi naročiti, lahko to stori na naslednjih naslovih: Tine Duh, tel. 768-3997; Slavko Erjavec, tel 441-1393; Ema Kessler, Marmol 149, Lomas del Miadcr.
V Barileeah sprejema naročila arhitekt Andrej Duh, tel. 20733.
Priporočamo, da zaradi počasnega dostavljanja knjig iz Celovca pohitite z naročili dokler so knjige še na razpolago.
ČETRTEK, 14. decembra:
, Seja Upravnega sveta Zedinjene Slo. renije ob 20. uri.
PETEK, 15. decembra:
Kulturni večer SKA ob 20. v Slov. tisi. Predava Marko Jenšterle: O predvojnem sporu na kulturni levici.
SOBOTA, 16. decembra:
Božičnica ZSMŽ ob 19 v Slovenski hiši. Božične pesmi poje zbor iz San Martina.
NEDELJA, 17. decembra:
Občni zbor Sanmartinskega doma ob 9.30.
III.	Festival Ping-pong za vse v
Slomškovem domu ves popoldan.
Po mladinski maši v Slomškovem domu srečanje mladine z dr. Tarasom Kermaunerjem in dr. Alenko Goljevšček.
SOBOTA, 23. decembra:
Ob 19 slovenske melodije ob božičnem dreveščku na Av. 9 de Julio in Av. Santa Fe. Slovenski instrumentalni Ansambel.
NEDELJA, 24. decembra:
Slovenska polnočnica v cerkvi Marije Pomagaj ob 23. uri.
BOŽIČ, 25. decembra:
Maša v Slomškovem domu ob 10. uri, pri Svetogorski Kraljici pa ob 18. uri.
NEDELJA, 31. decembra:
Slovenski dom v San Martinu — tra. dicionalno silvestrovanje.
Silvestrovanje na Pristavi; začetek ob 21.30.
Darujte v tiskovni sklad
Fundador: MILOŠ STARE Director: Valentín B. Debeljak REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Teléfono: 6 9 - 9 5 0 3
Glavni urednik: Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775 TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nac. de la Propiedad Intelectual N9 85.462	
N ročnina Svobodne Slovenije za 1989: za Argentino A 6.000; pri pošiljanju po pošti A 7.000; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 .USA dol.; ZDA. Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol.
V Evropi lahko kupite Svob. Slovenijo: v Trstu: knjigarna Fortunato, Via Pa-ganini 2;
v Celovcu: knjigama Mohorjeve družbe, Viktringer 26.
TALLERES GRAFICOS "VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -T. E. 362-7215
K Bogu je odšel po plačilo neutrudni
prof. Božidar Bajuk
Svojo veliko ljubezen do slovenske besede in pesmi ter cerkvenega .petja je izkazal s tem, da je ustanovil naš mendoški pevski zbor in ga vodil dolga leta, Slovencem v vzpodbudo in
Bogu v čast.
Hvala ti, dragi pokojnik; naj ti Gospod poplača ves trud in delo.
Tvoji pevci
Oče naš, ki si v nebesih, zgodi se Tvoja volja!
Zapustil nas je mož, ki se je do zadnjega diha ves razdejal v dohro slovenskemu življu med nami
profesor Božidar Bajuk
Zaslužni pevovodja slovenskega pevskega zbora, ustanovni član našega Društva, neutrudni duhovni buditelj in prosvetni delavec je dne 2. decembra 1989 odšel, da prejme pri Bogu zasluženo večno plačilo.
Z iskreno hvaležnostjo se vas bomo spominjali
Društvo Slovencev v Mlendozi
PRAVKAR IZŠLO
ZORKO SIMČIČ:
„Trije muzikantje ali Povratek Lepe Vide“
(„...stara, vendar večno nova zgodba za starejše otroke, morda tudi za mladostne starce...“)
IZDALO „DUHOVNO ŽIVLJENJE“
Strani 72 + Priloga •—- Cena: A 3.000.- (5 USA dol.)
6. decembra je Bog poklical k sebi, v 89. letu življenja, našo drago mamo, staro mamo in prastaro mamo, gospo
Jerico Vombergar roj. Bergant
/
Zahvaljujemo se vsem, ki šo jo obiskali, kropili ter spremili na zadnji poti, predvsem pa dr. Alojziju Starcu za prinašanje zakramentov, pogrebno mašo ter vodstvo pogreba.
Pokojnico priporočamo v molitev.
Žalujei: Hčerki: Cilka por. Lipar z družino Zofka por. Juvančič z družino sin Mirko z družino
vnuki: Metka, Irene, Janez, Jelka, Mirko, Irene, Lojzka
pravnuki: Andrés, Veronika, Mariano, Emiliano, Maximiliano, Alejandro, Sebastian, Tomás, Abril
Buenos Aires, Cleveland
Med Gallusom in orglami
POGOVOR Z DR. E. ŠKULJEM
Leta 1991 bodo v Sloveniji in drugih evropskih državah velike slavnosti ob praznovanju 400-letnice smrti Jakoba 'Petelina Gallusa. V Ljubljani se bo vršil mednarodni znanstveni simpozij o Gallusu in njegovih sodobnikih. Do tedaj bo izšel v celoti in enotnosti Gallusov glasbeni opus, ki ga v sedanje ključe in note prepisuje dr. Edo Škulj, duhovnik in tnuzikolg, ki je dolgo let živel v Argentini. Škulj se je rodil v Podsmreki na Velikih Laščah. Gimnazijo in semenišče je doštudiral v Adrogué-ju. Potem je odšel v Italijo in nadaljeval študije na Pontificio Instituto di Música Sacra, kjer je leta 1972 dosegel doktorat v muzikologiji s tezo: Stanko Premrl — Cerkveni glasbenik. Hkrati pa je tudi naredil magisterij v teologiji na Lateranu. Tri leta je bil župnik za Slovence v Frankfurtu. Leta 1975 je postal stalni vikar in organist s skrbjo za ljudsko petje v ljubljanski stolnici. Poučuje zgodovino in orglarstvo na Orglarski šoli. Oživel je revijo Cerkveni glasnik, katere urednik je še danes. S ,sodelavcem je leta 1980 uredil pesmarico Hvalimo Gospoda. Zbral - je tudi Cerkveno zborovsko pesmarico s 600 skladbami. Lani pa je izšla nova peiSmarica Slavimo Gospoda v založbi Mohorjeve družbe v Celju. Škuljevo ime je vključeno v Leksikonu Jugoslovanske muzike (Zagreb 1984) skupno z drugimi po-
membnimi glasbeniki, ki so živeli v Argentini, kot so bili Franca Golobova in Marijan Šijanec.
Ko je bil letos v Argentini na počitnicah, mu je kronist stavil nekaj vprašanj:
Kako je nastala izdaja celotnega Gallusovega vokalnega dela?
Na povabilo Muzikološkega inštituta (SAZU) sem leta 1985 začel s prepisom Gallusovih skladb in sicer z Opus Musicum, v katerem so zbrani vsi moteti urejeni po bogoslužnem letu. Do zdaj sta obstajali dve izdaji, izvirna Gallusova in druga Mantua-nijeva, obe v starih ključih in notnih vrednostih. Nova izdaja pa prinaša vse skladbe v današnji pisavi, zato ni samo znanstvenega pomena temveč tudi praktičnega, ker pevci lahko vzamejo izdajo v roke in poje-jo.'Celotni Opus Musicum obsega 374 motetov razdeljenih V 13 zvezkih. Do sedaj je bilo izdanih deset. V tej zbirki bodo izšli tudi madrigali in pozneje še maše. Tako bo leta 1991 natisnjen celi Gallusov glasbeni o-pus.
Vi ste se še posebej zanimali za slovenske orgle.
Posebno skrb sem posvetil slovenskim orglam, predvsem tistim, ki so v okviru ljubljanske nadškofije, katerih opis je izšel kot priloga Cerkvenega glasbenika. Za evropsko leto-glasbe, pred štirimi leti, je izšla knjiga Orgle na Slovenskem, ki sva
jo pripravila z Milkom Bizjakom. V njej je prikazan razvoj slovenskega orglarstva v besedi in fotografiji. V barvnih slikah so prikazane stare orgle iz cele Slovenije. Posebno so me pritegnile stolniške orgle in njihova bogata zgodovina skozi petsto let. V založbi SAZU bo izšla monografija, ki bo opisala vse orgle v prejšnji in sedanji stolnici, Ob študiju stolniš-kih orgel se človek poveže z drugimi stolniškimi orglami. Te so opisane v knjigi, ki bo verjetno izšla pri Slovenski matici. Ljudski opus orgel in njihovo zgodovino pa bo izdala Mohorjeva v književni obliki z glasbeno kaseto, kjer bodo razložene orgle po registrih.
Kakšno važnost imajo orgle v slou venski glasbeni kulturi?
¡Slovenci imamo bogato orgelsko izročilo. Z orglami se lahko merimo s kateremkoli narodom v Evropi. Morda se nikjer tako jasno ne pokaže, da je kak manjvrednostni občutek sad nepoznanja. Žal prvih trideset let po vojni, časi niso bili naklonjeni orglam. V zraku so bili nasprotovanje Cerkvi, in mišljenje, da so orgle „verski“ instrument. Z orglami v Cankarjevem domu je bil ta predsodek premagan. Vplivalo je tudi pomanjkanje denarja in končno, zaprtost pred evropskimi tokovi. Šele pred kratkim je prevladalo mišljenje, da so mehanske (stare) orgle boljše od pneuma-tičnih ali elektronskih. Zato imamo sedaj precej novih mehanskih orgel, seveda uvoženih: Mariborska stolnica, Rogaška Slatina, Grostiplje, Nova Gorica, kmalu tudi Stična, poleg nekaj manjših. Ob tem pa je že veliko
obnovljenih starih orgel, ki so ponovno cenjene. Orglarska šola v Ljubljani ima kar štiri mehanske orgle za vajo. S tem se postavi v sam evropski vrh.
Kako poteka glasbeno življenje v Ljubljani? *
Ljubljana ima precej razgibano glasbeno življenje. Središče sta oba orkestra: Slovenska Filharmonija in R1TV Ljubljana, brez dvoma najboljša v Jugoslaviji. Koncerti se večinoma odigrajo v veliki dvorani Cankarjevega doma, kjer so tudi največje orgle v Jugoslaviji. Velika dvorana ima 1400 sedežev, v Slovenski Filharmoniji pa je 600 središč. Vsi so mislili, da bo dvorana Cankarjevega doma prevelika in pogosto prazna. Zgodilo se je ravno obratno. Abonmaje Filharmonije ponavljajo v četrtek in petek. Predstavita letno o-sem programov, to se pravi 16 koncertov. To znese 2800 poslušalcev na vsak koncert, medtem, ko jih je prej lahko slišalo samo 600 ljudi Obstoja pa tudi abonma za komorno glasbo. Tudi orkester RTV Ljubljana ima svoj abonma in je tudi zelo veliko vokalnih koncertov: zborov ok-
J
tetov in drugih sestav. Pri zborih vodi Consortium Musicum, sledi pa radijski zbor. Oba vodi dr. Mirko Cuderman, ki je hkrati profesor zbo-rovstva na Akademiji za glasbo. Ljubljanska opera pa doživlja trenutno precejšnje težave. Gospodarska kriza se najprej pokaže v kulturi. Muze utihnejo ne samo med vojskovanjem, ampak tudi v gospodarsko slabih časih.
Pogovarjal se j« Janez Vasle