Jedro tihote Nevin Birsa KI POJE SREDI JEDRA TIHOTE Odkril sem ozemlje ki poje sredi jedra tihote. Kdo ve, kaj sem odkril, katero jodovo obvezo sem snel, katero oblačilo sanj sem oblekel, in majhna torbica smodnika, ki sem jo prinesel 593 594 Nevin Birsa s seboj iz pekla, se kadi, v zametku, se kadi, preizkuša srh ravnin in bede, zlata, vgraviranega v ogromne portale smrti, vse si prinesel s seboj. kar potrebuje občestvo: lestve strahu, izbruhe suhih vulkanov, nemoč prepolnih arzenalov, ples šibkih dečjih nog, papir, ki šelesti v šivankinem ušesu ... Vse si prinesel s seboj. Le tenki naboj las, ki kroži kot satelit, izoliran od neurja in pegastih situl mraza, se krči v dišečo rožo isker, zanesenih v opoju čarobne sladkobe pomladi in resastih vlaken, ki vzburjajo gluho samoto, okrašeno z neznatnim vonjem dima te ognjene pomladi! PERJANICE DNEVA Perjanice dneva so nabite s tvojo krvjo, atlas, skopa svetloba klokota kot kamenčki po tvojih zlatih, slinastih ustih, žejnih polnočnih zvezd: vse se je utelesilo v ozkem rezilu mraka, ki se suši na obrežju, z maskami apnenca in s frekvenco podkev in morskih zvezd, iz alg, hrepenenja pinij, presnavljanja amfor, v največjih globinah. Glej, pastirice z vrha gora prihajajo v dolino s suhimi prameni planik, snega in ozona, in vse prihaja v oči in ušesa, kakor oddaljeni zvon. Ti, glej, tam daleč, kjer se blešči mrak, in kjer je mrak svetloba. 595 Jedro tihote STEKLENO BODALO LJUBEZNI Čutim, da je jezdec na rdečem pladnju vetra uprl kazalec proti zvezdam, krhkim kot stekleno bodalo ljubezni, čutim, da se skale obračajo k svojemu obrazu in solze k svojemu - obveze, mokre kot suhi dež, so bile poškropljene z mrzlico strahu, in meso na žaru je postajalo gnusno: črvi, sladki med, črvi, v ogromnem zrklu senc, črvi v perutnicah obteženih ptic, ki so padale, padale, padale. Se zmerom čutim svoj obraz, poln zvezdnega soja, in različne kače, glen, zublji voda žuborijo čez kanale in nasipe, in železo se spreminja v ogenj in oči se množijo kot site podgane, ki jedo same sebe, in vlačuge so se zatekle v moje bujne lase: ostri se nož, in vsi prihajajo k ranjenemu listu. DVA ZLATA GOLOBA Neizrekljivo sem utrujen od žvenketanja dveh golobov, ki se spreletata v moji glavi. Lepa je ta broška, ki sem si jo pripel na prsi vetrov, in misleč na smrt, ki morda nikdar ne pride, zavreščim kot nora luna, kot nabrekle žile. V dimu, gostem kot skale ali vodik, nekdo toži: glas se poceja čez lovorove liste. Kaj sem storil s svojim srcem, da je pomodrelo kot tišina? Utapljam se v črnilu, kri burka zlato svetilko, od katere se oddaljujem: kukavica se oglasi iz mreže vejevja, in tudi tu slišim trepet zlate svetilke, 596 Nevin Birsa od katere se oddaljujem: tu in povsod, stoječ v vodah čudovitih zvezd, tu in nikjer, padajoč v gluhi soj svetilk, tako zlatih, da moram jokati, in spet se oddaljujem, in spet šelestijo zlati čeveljčki svetilk, ki se množijo, in bolijo me oči, in v moji glavi frfotata, zmedena od svetlobe, dva zlata goloba. VEDEL SEM Globina papirja, ko sem odprl oči, temotna ravnina, koder sem se dolgo iskal, a nisem iskal samega sebe: v duhu sem videl postave, poševne kot dež, revne in drobne, ki so ihtele na stopnišču belih listov in neprijaznih hiš, v komaj nedolžni mavrici prihajajoče noči. Vedel sem, da bo sleherna ura, zaprta v obleko uharic, nosila seme vijočega se arzenala, spiralastega dima solz, ki so se pojavile, nenadoma, sredi mokrih rastlin kot neurje in kot silikati ovdovelih rož. Vedel sem, da bo pregnetena zemlja ponovno jokala s slepimi solzami, bolnimi vekami, s koščki utrinjajočih se velikih zvezd, in ugašali bodo v bolečini umirajoče krvi. KDO RAZUME TEGA ČLOVEKA Kakšne sile se sproščajo v meni! Kdo razume tega človeka, kdo naj govori o njem, razen njega? 597 Jedro tihote Testirali so me psihiatri, zmešani psihoJogi, pregledali so me vsi specialisti: od nevrologov do mazačev, od vračev do samoukov: srce je bilo kot noro. (Je nor?) Piše pesmi, so dejali. To je norost. Nisem zaspal z glavo pod kamnom: (in spočel se je blisk, nedoumljiv in dolg kot stoletje, tudi tisočletje je minilo, blisk pa je trajal, zažgal moje lase in moje srce, blisk je trajal: s svojo vezenino me je obšel od korenin do sluha, in deblo, ki ni moglo zogleneti ne zaspati, se je razplamtelo in naelektrilo vse telefone, žice, slušalke!).