------ 370 ----- Jezikoslovne reči. Parlamentarni jezik, — slovenski naglas. Piej ko bom razložil svoje mnenje o parlamentarnem jeziku, hočem Vam naznaniti, kako so se moje misli izci-mile in kako se odnašajo proti dragim našim bratom. Sami ------ 371 ------ va se bi se kmali lahko zedinili v govornem jeziku tako, da bi se nam ne bi bilo treba bati nobenega avstrijanske^^a pajdaša. Paldruo:i milijon Sloveneov se že sedaj med sabo porazumija brez vseh težav, dasiravno jo vsaki bolj po svoje, po domače zavija. Kako lepo bi pa tekel gladki slovenski jezik, ako bi se še ti mali razločki pobrisali v družbi učenih gospodov pa miločutečih Slovenk. To bi ne potrebovalo toliko preiskovanja. Pa to preiskovanje ne velja le nam. Očitala hi se nam po pravici sebičnost, ako bi ravnali le kakor j,Cicero pro domo sua." Vse nase dela, posebno pa jezikoslovne , se morajo ujemati s prizadeljem naših ju^oslavenskih bratov. Da me boste, častiti čitatelji, bolj natanko razumeli, ako se morebiti ne izrazujem dosti razumljivo, mislite si, da Slovenci med sabo že govore parlamentarno. Eden izmed teh parlamentarno-ffovorečih Sloveneov se snide z Jugoslovanom, s Cehom, z Rusom, s Poljakom. Vemo pa vsi, da nam je treba saj jezikoslovno s temi našimi brati govoriti. Ali nima pravice naš Slovenec toliko, da popravi svoj jezik nekaj, da se porazumi s tem ali unim teh Slovanov? Kdo nam bo to pravico kratil? Pa vendar, ako si hočem govorni jezik po drugem popraviti za dalji čas, pripraviti ga tudi za drugega, je gotovo treba se le enemu približevati; hote se približevati vsem, se spet obračam od vseh — in pa tudi od samega sebe. Gotovo se bom pa po tistem ravnal, kteri je moj sosed, kterega največkrat obiskujem, s kterim imim največ opravkov. To gotovo drugi ni kakor Jugoslovan. Treba je dobrega premislika, da, približajo se književno, se ne ločimo parlamentarno od onih Jugoslovanov. Književno se ve, da smo se približali, akoravno še ne zedinili. Pa zakaj ? Iz same Ijubezfii do Jugoslovanov ? Dvomim. Ne samo naravni nagon nas je tje na one strani vlekel, temveč temeljito jezikoslovno preiskovanje, deloma pa sila, kadar nam je pomanjkovalo besed za nenavadne pomene. Horvati sami priznavajo, da so Slovenci v zadnjih letih posebno po „Novicah^' veliko storili za književno uzajemnost, za edini književni jugoslovanski jezik. Gotovo bodo tudi ini Jugoslovani se nam približevali, kadar bodo začeli svoj jezik bolj natanko preiskovati; kadar ne bodo več pisali kakor govorijo. Le takrat nam je upati, da dobimo občen književen jezik; le tadaj smemo se tudi nadjati moralne kreposti v družini izobraženih narodov. Le pismeno se zedinjevati, govorno pa ločiti, bi bilo samo sebi navskriž, bi bilo nespametno. Kdor pa misli, da so preiskave o parlamentarnem jeziku prazne, da je skoraj škoda za čas, ki se o tem potrati, naj roma o pravem časa v Zagreb, da se mu oživi ozajemnostl duh tudi o tej reči. Stopivši v veliko dvorano bo pričakaval želno in nemirno, da ,,veliki sabor'^ začne narodne opravila. Onda se bo prepričal, kako gladko teče krepki jugoslovanski jezik. Prepričal se bo pa tudi, kako potreben je nam Slovencem. Mislil bi človek res, da se ta veliki zbor shaja že leta dni, ker si je svoj jezik tako lepo ugladil. Pa — govorijo kakor pišejo, ker pišejo, kakor govorijo. Tam se je razvil govorni jezik na stroške književnega; tii se je razvil književni — brez govornega. Se dvomim, da se bodo iz ono strani oglasili tudi jezikoslovci, kteri bodo prldigovali uzajemnost. Posebno pa bo ju;^oslovanska akademija neizmernega upljiva. Prizadevajmo si, da bomo saj književno zedinjeni. Saj poznate sloge silo. Mislim, da mora biti ponos vsakega Slovenca, vsakega Jugoslovana, da se prišteva tudi narodu, ki šteje čez 15 milijonov jugoslovanskih duš. Tje, dragi moji, tje se ozirajte še tadaj ter tadaj, ne le na svojo okolico samo, na svojo vas samo. To bi bilo lepo plačilo za naš trud, da se zedinijo narodne moči in kreposti, da se potem v knjižtva tudi lahko stori kaj velikega. Pa velike misli so dandanašnji redke. Sebičnost jih podjeda. Redke so pa za to tudi velike dela. Povedal sem Vam, po kteri meri jaz sodim parlamen- tarni jezik — po meri uzajemnosti jugoslovanske. To v obče. Posebno bi pa rad nektere nasvete, morebiti pravila o naglasu izpeljal. Veljavnim jezikoslovcom naj bodo v prevdarek. Castitemu M. P. v 31. listu ^^^Novic" se zdi, ^^da bi v drugih jezikoslovnih pravilih razun imenovane (1 za v ali 0 izgovarjati) kake preiskave ne bilo treba, temveč se je bati, da bi ta preiskava le mnogemu in dolgotrajnemu prepiranju priložnost dala.^^ Bog nas vari prepiranja; al pretresovanja se mora veseliti vsaki dober rodoljub. Mislim, da je gospod dopisnik prepir dobro razločil od pretresa. Jezikoslovnega pretresovanja še je mnogo treba; čem več bomo jezikoslovne pravila preiskovali, temveč hočemo dobiti uzajemni jezik. Ravno ta gospod dopisnik piše bolj od-spodaj: zdaj in sedaj, jedno za drugim. Zato mu je tudi vse jedno pisati zdajšni, sedanji, sedašnji. Dasi-ravno bi slovnica dopustila pisati zdaj in sedaj, vendar logika ne bi dopustila tako spremenjavati. Ona veli saj v istem spisu rabiti eno, bodi si pravo ali krivo obliko. S tem bi le rad pokazal , da je treba še precej se poprijeti slovnice posebno pri izpeljevanju samostalnih imen. Oblika zdaj je kriva. Ker je jako navadna in skoraj zmirom v ustah, se je tako izlizala iz terdejše besede sadaj (sedaj) kakor stara desetica med persti. Ako ustanovimo pravilo za govorni jezik, da se govori, kakor se piše, ne bomo nikoli pravilno izgovarjali te besedice, ker je pravilno pisali ne bomo, dokler nam slovnica ne dokaže pravilne oblike. Tu je toraj treba spremeniti pisavo in potem še le izgovarjati po pismu. Saj mislim, da je ravno io neobhodna lastnost parlatnentarnega jezika, da je čist, učen , v^^eh lokalizmov prost. Pravila o parlamentarnem jeziku se motajo o dveh zadevah. Te bi bile: 1. Kako se razločuje govorni jezik od pismenega; 2. kteri slogi so dolgi ali kratki, n a-gl aš e u i ali ne? Ko bi bilo pismo pri nas uterjeno, ali ko bi le na se gledali, bi lahko stavili pravila o pervi zadevi. Pa dokazal sem, da naše pismo še ni utemeljeno in da moremo se ravnati po uzajemni slovnici. Toraj naj bo pervo pravilo, da vpeljamo v pisfno tiste spremembe, ktere nam veleva jugoslovanska slovnica. Pri izgovarjanju pa se ravnajmo po večini Jugoslovanov. Toraj naj se izgovarja ol kakor u, 1 pri glagolih pa kakor o; p. gonil, izg. gonio; volk, izg. vuk.^J^") Dodajamo še, da je 1 polglasnik, kterega jugoslovanski pesniki, posebno narodne pesmi rabijo za celega — per licentiam poe-ticam. P. Poranio Kraljeviču Marko itd. Ako bi izgovarjali giagolski I, bi se res približevali Rusom in Cehom. Pa ti bratje so nam predeleč, in treba bi nam bilo se siliti, da bi se še bolj oddalili od naših naj-bližniših sosedov, ker že itak po onem pravilu govorimo. Ako bi pa pisali o namesto I, bi se oddalili od slovnice, česar tudi treba ni, ker že itak prav pišemo. To pravilo bi bilo mislim dosti ugodno tudi našim bratom Jugoslovauotn, da si popravijo krivo glagolsko pisavo; da spoznajo, da je 1 polglasnik, v pesmih celo glasnik kakor r. (Konec prihodnjič.) *) Dobro, da se ta reč pretresa. Nedavne] kar smo se pogovarjali ravno o tem z našima prijatloma, izverstnima jezikoslovcoma, ter se nadjamo, da bode gospod, ki je v „Novicah" pervi sprožil besedo o „parlamentarne«i jeziku" , ob svojem času ravno o tej zadevi govoril. Vred. 376 'V Jezikoslovne reči. > Parlamentarni jezik, — slovenski naglas. y ' ; * (Konec.) Pa največi razloček je v naglasu. Tu smo mi res siromaki. Ni dobiček jezika, ako se prelahko vije, ako je premehek, tako da ga človek dveči kakor hoče. Ravno to so edini vzroki, zakaj se je izcimilo toliko narečij, ravno to je zapreka edinega jezika. Lotim se uekterih pravil, dasiravno vem, da naloge tako rešiti ne morem, kakor bi terjal, da jo resi zveden jezikoslovec. Gospod M. P. je našel: ^Izgovarjaj sleherni glasnik slišljivo in le stisnjeni slogi dobijo naglas." Pervi del tega stavka mu poterdim, drugega mu ne bo morebiti nikdo po-terdil. Ako le ^stisnjeni slogi dobijo naglas", onda so vsi nestisnjeui slogi brez naglasa, to da se slišljivo izgovarjajo. Izgovarjajmo besede: ^Slovenija", 55beseda", „korenjak", — vidite, da imajo naglase, akoravno so nestisnjeni. Perva ima naglas na tretjem slogu, druga na srednjem, tretja na zadnjem. Ono pravilo toraj nima obče veljave. Mislim, da tudi občega pravila pri nas nikdo našel ne bo. O glasju (prozodii) se se pri nas dosihmal nismo poskušali. Ne vemo, ali se naglašajo le dolgi slogi ali tudi kratki. Cehom se ve da je to lažja reč. Mi pa, akoravno smo skoraj vso svobodo zgubili , je vendar se v jeziku preveč imamo, ker vsaki ga vleče na svoje kopito. Za parlamentarni jezik bi veljale morebiti sledeče pravila o naglasu: 1. Enosložne imena so kratko in visoko nagi as ene; postavimo: boj, sod, siu, les, poln (= pun), stan itd. 2. Vrisesložne imena imajo naglas na korenini; na pr. danas, možki, poterditi, razumiti itd. 3. Pri glagolih ua-ovati se naglasa veznica — ova — na pr. izdelovati, spoštovati. 4. Suffiksi so v obče kratki in brezglasni; dolge in naglase ne končnice so pa: a d, ač, a k, ar, a t, en, i v; na pr.: živad, kovač, siromak, lončar, rogat, lesen, bojazljiv. 5. E d n o s l o ž n e besede sostavljeue s predlogom naglašujejo predlog, dvojesložne pa koren i u o; na pr.: ogled, ogleda; nauk, naučim; ustav, ustaven. 6. Pri sklanjanja imen ali pregibanj u g la-golov ostane naglas o udi, kjer je bil v imeno-vavniku ali v pervi osebi; le stisnjeni slogi dobivajo naglas; na pr.: naglas, naglasa; končnica, končnicama (na sterti slog); le nektere enosložne besede dišijo po ruskem naglasu, na pr.: sad, sadii; kost, kosti. Vem, da se ne bo nihče nič novega naučil iz tega pregleda. Pa novega tudi ne iščem. Jezikoslovec naj le stare pravila iz tojiue spravlja na svitlo, da se jih čitatelj tudi zave. Treba jih je pa vediti zavolj edinosti in pesništva. Dokler še se niso uterdile jugoslovanske narečja, je zmirom mogoče jih zediniti. Ako se pa vsako za se razvije brez onih, ostane betvo brez debla. Le glejmo, kako se je uterdil francozki jezik iz baskega, keltiškega, batavskega, latinskega, nemškega v dveh narečjih; dodajmo še iz gerškega in arabskega. Smeš je tudi angležki jezik. Pa v celi svet je prederla nju literatura. Zakaj bi se ne zedinili naši je-zičici, kteri so si podobni kakor dvojčki? Kar je tam ustanovila politiška sila, naj pri nas stori moralna moč! Marsikteri morebiti misli, da nam bodo pesniki naznanili pravila za na g lasje. Težko bo kaj. Pesniki rabijo besede, kakor jih nahajajo v prozi. Toraj od njih za prozo naglasa pričakovati nimamo. Da, terdil bi še več, dasiravno bi se morebiti tudi lahko dokazalo, česar se pa jaz lotiti ne morem; terdil bi namreč, da jugoslovansko pesništvo naglasa sploh nima, da zanemarja govorni naglas, da sloge le šteje. Se ve da me bodo naši pes- niki pisano pogledali; pa izvirne pesmi v teh rečeh le to dokazujejo, da se je pravilo zgubilo iz narodnih pesem. Tudi tu se oziram na celi narod. Ako bi prozaični naglas ednak bil tudi za poezijo, bi moral vsaki uaglašen slog priti v višino (arsis); ako pa to ne, bi se saj naglas spre-menjevati ne smel iz enega sloga na drugega čisto brez vsega reda. Kdor pa pazljivo prebira pesme, posebno serb-ske, najde, da naglas ni nič stanovitnega. Sedaj je v eni besedi na pervem, sedaj pa v isti besedi na drugem, tretjem slogu. Včasi ima ena beseda dva naglasa. Rid bi navel kratko serbsko pesem, v kteri najdete eno za drugim d e-vojka, devojka; Kosovo, Kosovo itd. Pa mislim, akoravno vas teh posebnosti jugoslovanske prozodije ne morem prepričati, da se vendar od pesnikov nimamo nadjati veljavnih pravil za naglasje. Francozki jezik velja gotovo na svetu; pa tudi francozki pesniki sloge le štejejo, brez opazke na prozaični naglas. Med slovanskimi je, mislim, tudi poljski jezik tej meri podveržen. Na vprašanje: je li parlamentarni jezik mogoč ali ne? hočem spet kazati na Francoze. Ker nas pa ptuji manj skerbijo kakor domači, kažem tudi na Ruse. Pri obeh se govorni jezik odlikuje od jezika prostega kmeta. Francoz ima tri načine za izgovarjanje. V prostem govora drugače kakor pri čitanju, spet drugače v glediščih na odru. Rasje tudi obračajo svoj jezik po posluševavcih. Njih slovesni jezik se bolj poprijemlja pravila: rGovori kakor pišeš.u Kdor nemško govori kakor se piše, tudi lahko preide celo Nemško; govoreč pa gorno-štajarski ali koroški, bi se marsikje spodtikal. Po tem bi mi spet kdo očital nedoslednost zastran iz-jemka o čerki 1. Pa mislim, da sem saj to do tankega povedal, zakaj se rajši približujem izreki jugoslovanski, kakor pa ruski. Izjemek ne podira občega pravila. Ta izjemek tudi ne bi bil nič oktroiranega, česar se dandanašuji vsaki do živega boji. Zedinovanje pismeno in govorno mora iti vštric. Pervo je potrebuo vsled jezikoslovnih preiskav; drugo je stvar proste volje. O rabi parlamentarnega jezika ni treba precej govoriti. Vrsaki dan je priložnosti dosti. Posebno pa se lahko obdeluje v šolah, med dijaki, v veselih družbicah, v deželnih zborih, v privatnem govoru itd. Terdijo, da je jezik pamet. Ker priobčujemo misli in čati le po jeziku, živi res celi človek duševuo le v svojem jeziku. Cem več si gladi jezik, temveč si izobražuje pamet. Saj vidimo ponos marsikterega človeka, ki le nektere misli ve lepo, prijetno, gladko izraziti. Edino po jezika nas sodijo tudi naši neprijatli. Naš jezik je jako gibljiv; da se obračati; prilega se pomenu, misli, ktero ima izraziti, da je vsakemu drugemu kos. Da prostovoljna govorna vzajemnost ne bi bila že sadaj mogoča, bo pozneje gotovo se tudi po naših krajih izcimila, pa po sili. Ne bodo je nam oktroirali; radi se ji bomo podvergli zavolj svojega dobička. Pride čas, kadar bomo v Zagreb pošiljali svoje deca na učilišča. Toraj štejem med naše dolžnosti, da že sedaj ob-delavamo pot za naše jugoslovanske uuuke. J. Geršak.