3. llovnata zemlja. Ilovica (kremeno-kisla ilovnata perst), katera je poglavitni del ilovnate zemlje, je tesna zveza ilovice s kremenovo kislino, in ima v sebi več ali manj železne rujavine, po tej postane siva, rumena, rujava al rudečkasta ravno tako kakor druge rudnine, iz katerih se je napravila. 0 vsakem teh delov hočemo nekaj pregovoriti. 21* Uovica ni enojna snov, ainpak sestavljena iz dveh pervotnih snovi namreč iz glinca (Thonroetall), in kisleca. Glinec ni nikdar čist in najdli so ga še le v naj novejših časib ia izločili ga iz glinovih zvez. Prav zanimiva kovina je, sveti se kakor srebro, je raztegljiv in potegljiv kakor železo, v vodi se rad raztopi, ruja se ga ne prime, kakor tudi zlata ne, in je prav posebno lahek. Dosibmal so ga rabili, ker je precej drag, le za drage posode in lepotičenje. Prištevajo ga žlahnim kovinam, in imenujejo ga tudi aluruinij. V zvezi s kislicom postane rahla, bela štupa brez okusa. V naravi se prav redko sam Dahaja. Kristaliziran nareja v zvezi z drugimi snovi, kateri ima barvino v sebi, drage kamne (rubine, safire). Kremenova kislina ali kremenova perst, drugi poglavitni del ilovice je tudi iz dveh različnih snovi, namreč iz kremenca (Kieselstoff) in kisleca. Kremenec ni kovina, ampak snov, tamno rujava, ki se v vodi ne da raztopiti, ako se sogreje in pristopi kislec, pa postane kremcnova perst v naravi v lepem gorskeni kristakf, potem v navadnem kresilnem kamnu in v kvarcu. Ta je poseben znaten v podobi belkastega kamna, ki se tamno sveti, pa večkrat v dolgih žilah in logah prevleče karanje in je primešan raznemu gorovju n. pr. granitu, gnajsu, tinjčeinu skrilniku in glinatemu skrilniku, tudi med peskom v vodi so bela ali siva kvarčeva serna. Kremenova perst je neogibljivo potrebna za mnogo mnogo rastlin, posebno pa za trave in žita. V bilkah in listih nekaterih rastlin n. p. ločja, preselce in drugih je nje toliko, da so puste osoine, in da ž njim snažimo posodo. Tudi v vodah nekaterih vrelcev je razkrojeno veliko kremenove persti, in v nekaterih lepih žlahnih kamnih (v granatu, smaragdu je v podobi kristalov. Kedar pa sečemo travo ali ločje, pa skerha koso. Tretji del ilovice je pa železna rujavina. Železo je kovina, katera je izmed teških kovin po zemlji naj bolj razširjena. Nabaja se v zemlji v bolj ali manj bogatih legah, in v prav različnih oblikah, pa tudi v rastlinah (v njihovem pepelu ga ravno tako n/ijdemo kakor kremenino), pav človeški in živalski kervi. Je tedaj hranaza živeča bitja, in rastlinsko rast prav vidno pospešuje, kedar je razredjen (verdiinnt) v podobi raztopnega železnega vitriola, kjer pa je v persti preveč raztopnega železnega vitriola, pa močno škoduje rastlinstvu. Razbeljeno železo jemlje po ¦vročinski stopnji razne barve, postaja ali rumeno ali rujavo, rudeče ali višnjevo. Pri stvaritvi zemlje, kjer so sodelovale razne vročinske stopnje, so bili železni deli tudi razno razbeljeni in pobarvani, in ti deli pa tudi ilovico, kateri so primeseni, razno barvajo, ravno tako tudi nekatere persti in kamenja. Kedar k železu pride kislec iz zraka in ogelno kislec, ki je v vodi, spojita se s kislicom in z vodo v rumen železni oker. Rumene, rujave ali rudeče vodice, ki curljajo po kisli zemlji in po ilo- vici, imajo to barvo od železnega okra ali železne rujavine. Ako je železo spojeno le v mali meri s kizlogazom je raztopno in redi rastlini, v veliki meri je pa zelo škodljivo, ako se pa še bolj spoji s kislogazam, postane neraztopen in tudi neškodljiv. Kako različno sestavljena je n. p. kepa gline, debela kakor grah! Tu je glinec s kislogazom (ilovica ali ilovnata perst), kremenec s kislicem (kremenina, kremenina perst) in še železo s kislogazom. Poglejrao pa posebne vlastnosti ilovice. V vodi se ne raztopi in saraa na sebi ne redi rastlinstva. Ker pa je sestavljena iz tako malih delov, poserka veliko vode in v nekaterih primerljejih privabi k sebi plinove, ki rede rastlinstvo, kakor oglenčevo kislino in araonijak. Napojena z vodo ne pripušča več vode, zato iz ilovnatih leg večkrat studenci izvirajo, ker vodijo vodo, ki od verha ponicuje, naprej in jo oddajajo na nižjem kraji. Vognjise ne raztopi in ne zgori ilovica. Na zraku se zmehča in ni več tako deržeča, ker njeni deli so se nekako premenili. Ako je v zemlji za polovico ilovico in manj kot za polovico peska in drugih tvarov, je tako zemlja ilovnata zemlja. Večkrat pride taka zeiulja iz sperhnjenega granita, kateri razpade v ilovico in kremea, pa tudi iz železnih delov, kateri so v sinjecu ali tinjecu. Ravno tako sperhne živec, porfir, ilnat in tinjčev škrilnik večidel v ilovnato perst. Ima pa potem svoje posebne lastnosti. Gorkoto počasi sprejema, zato se imenuje ,,merzla zemlja". Pozneje tedaj na ilovnati zemlji začne rasti in le počasi raste, zato se imenuje nlena zemlja". V suhih letih rastlinam potrebno vlago dalj časa zaderžuje, kakor druga perst. Izsušena se prime skupaj, razpoka in poškoduje tanjše rastlinske koreninice, katere se v njej ne morejo več razprostirati. V mokrih letih je premokra in premerzla, da bi bila ugodna rastlinam. Ilovica je deržeča in težavna za obdelovanje in potrebuje veliko dela in moči, pravijo ji tudi ,,težka perst". Vmokrem izoranas nareja špehaste brazde, katere še le v zmerzlini razpadejo in se prijema oralnega orodja, v suhem zorana, pa nareja velike, zategljive kepe. Spomladi in poletu, ako je mogoče, se mora le tačas obdelovati, kedar ni premokro in ne presuho. Globoko preorati se pa mora na zimo, da po zimi dobro razmerzne, to je bolje kakor vse kopanje in vlaka. Zato se reče po pravici: Zmerzlina je za ilovico naj bolj ratar. V ilovici gnoj le počasi razpada, ker je zraku bolj zapert kakor v rahli zemlji. Vendar prenaša in tirja ilovnata zemlja bolj močno gnojenje, pa ravno zarad tega ostaja dolgo časa močna in rastline je tako hitro ne oslabe. Ako hočemo, da gnoj bitro dela, rabiti se mora že skuhan razkrojen gnoj, n. pr. gnojnica i. dr.; gnoj pa, kateri se kuha, kakor n. p. stelnjat ali slamnat, pa greje in mehča ilovico. Razpadajoči rast- linski deli narejajo v težki zemlji jamice, katere zelo pospešujejo razširjenje rastlinskih korenia. Kedar pa gnije gnoj in rastlinski deli, narejajo se tudi plinovi, kisline in soli, in ker je ilovnata zemlja deržeča, jih ne spušča in tako se nareja obilna zaloga rastlinske hrane. Zato pravimo da je ilovnata zemlja, ako se primerno ž njo ravna, bogata, močna zemlja. Na nji posebno rada rase pšenica, ječmen, fižol, repa in razne trave. (Dalje prihodnjič.)