cCeto II.	71 Celovcu, SO. novembra 1898.	Štev. 22.
Lov.
"Ltmika že se dnevu noč —
Budi me lovski rog pojoč;
Dvocevka s stene, hitro z mano!
V naravo kreniva prostrano.-----
Oglaša že se pok na pok!
Tam veverico nosi skok Od vitke smreke do oreha,
Tam zvrne se zadet srnjak,
Pred potnim psom drviti neha.
Ženo dvocevke zrna v zrak In ptici kri perut zalije,
Omahne, pade na zemljo, čez polje zajca psi ženo,
Pa komaj v lozo jo zavije,
Že strela se razlegne grom!
In lovec pohiti po robi,
Žival otme požrešnim psom —
Mrtvaško pesem rog zatrobi. —
Počijmo si, — končan je lov.
Kdor meril dobro, streljal srečno,
Ponosen in vesel domov
S pečenko se povrača tečno.	Bogdan.
Kako so na Reberci zaklad kopali.
(Spisal Ožbolt.)
(Konec.)
„Zdaj pa kar naravnost tam gor, samo potrebnega orodja moramo še prej imeti. Jaz vzamem kramp in motiko, ti pa Štefej, poišči veliko vrečo in svetilnico, da bomo imeli kam djati denarje. Janez ti si pa priskrbi velik dežnik, da ga bodeš pred vetrom razpel, da nam ne ugasne luč, ko bodemo denarje vsipali v vrečo."
Kmalu so bile na Tomaževo povelje zaželjene stvari skupaj in takoj jo mahnejo po hribu navzgor. V cerkvi je odbilo ravno enajst. Bila je temna noč, črni oblaki so pokrivali nebo in od daleč sem se je slišalo votlo bobnenje groma. Sove so skovikale, da je bilo groza.
„Fantje, zdaj pa le pogum, korajža velj&,“ jih je navduševal Tomaž; „tukaj si malo privežita dušo z žganjem, da se vama ne bodo preveč tresle hlače". In potegnili so vsi trije prav krepko iz steklenice.
Žganje jim je dalo poguma in moško so korakali naprej. Ko bi ne bilo že devetnajsto stoletje, ampak še
tisti čas, ko so še vitezi stanovali po gradovih, bi vsak lahko rekel, videč te korenjake:
„Vitezi cenjeni,
Kam ste namenjeni,
Kaj vam zažiga v obrazu pogum. “
Vsake poti je enkrat konec, in tako je tudi naša trojica prišla že blizu razvalin. A tedaj jih je tudi zapazil naš Korliček.
„So že tukaj, oj ti tički, so mi res šli na limanice, zdaj pa le na delo." In takoj potegne svetilnico raz zid in jo spravi k sebi.
„Glej luč je ugasnila," pravi spodaj Tomaž, „hudi duh nam že zopet hoče nagajati, a le čakaj, meni še ne bodeš kos."
„Le kar tam gor jo udarimo," pravi Janez; „gotovo je tam spodaj, kjer je luč brlela, zakopan zaklad." V par sto korakih so bili na določenem mestu.
„Tukaj bo," pravi Štefej, „meni se zdi, da je tu že nekdo kopal."
Toda predno so se poprijeli dela, so se še vsi enkrat prav dobro pokrepčali z žganjem. Nekako tesno jim je pač bilo pri srcu, a upanje, da se jim kmalu prikaže zaklad, jih je zopet ojunačilo. Kopali so, da je kar teklo po njih. Ali so bile te srage samo od dela ali pa tudi malo od straha, tega ne vem.
V tem zadene Tomaž naenkrat ua kotel, da je zazvenelo. „Ga že imamo, je že naš."
Hitro odpravijo še kamenje in pred njimi je bil kotel napolnjen z ogljem. Užgali so luč, da bi vse bolje ogledali.
„Oh, to je samo oglje, kaj pomaga to."
„Ali ne vesta", zavrne ju Tomaž, „da se zaklad ne prikaže v pravi podobi."
„Da, tako pa že; in pa toliko oglja je, koliko bo to denarja," vzklikneta zdaj Štefej in Janez samega veselja. Toda kako zdaj? Kdo pa bode vzdignil zaklad?
„Jaz ga ne vzdignem," pravi Janez, „ker tisti, ki ga prvi vzdigne, mora umreti, ga bodeš moral ti Štefej."
„O primaruha, tega pa že ne, rajši ga pustim."
„Ga pa ti, Tomaž, ki si rekel, da imaš največ korajže," silita ona dva v njega."
„Ga ne maram, za nobeno ceno, ne, ljubši mi je pa še življenje," brani se Tomaž, ga pa vidva skupaj potegnita."
86
„Da, to bi bilo kaj za-te, potem bi pa midva umrla, ti bi se pa mastil; iz te moke ne bo pogače“, se hudujeta ona dva.
„No, kako bi pa bilo," pravi Janez, misleč si, da jo bode najbolj pogodil, ko bi vsi trije naenkrat potegnili."
„O, ti buča neumna, potem smo pa vsi trije mrtvi, in potem nima nobeden nič."
„E, saj res, na to se še spomnil nisem."
Kaj začeti? Pustili zaklad niso radi, vzdigniti si ga pa tudi nobeden ni upal.
„Jo že imam," pravi Tomaž, vesel, da je iz zadrege, vesta kaj, pri Grajnarju imajo staro kobilo, po tisto idimo, naj da ona potegne zaklad, če bode krep-nila, nič ne dč, stara je že dovolj, in kar bode stala, to lahko plačamo."
„Dobro si si jo izmislil, ti si še glava", pohvalita ga Štefej in Janez.
„Toda brata," pravi dalje Tomaž, „predno gremo po kobilo, moramo še oglje spremeniti v pravo podobo, bodi že zlato ali srebro!"
„Da, seveda, drugače nam med tem še lahko izgine in smo vsi opeharjeni, ali pa tudi veš, kako se more to storiti?"
„Kako bi ne vedel, saj sem čital v „Kolomonovem žegnu" tiste latinske besede, katere se pri tej priliki rabijo, dobro sem si jih zapomnil."
Korliček pa, ki je vse videl in slišal, kar se je godilo, je skoraj od smeha poknil. A nazadnje mu je tudi že bilo predolgo in čakal je le primerne priložnosti, da bi jih prav pošteno ostrašil. In ta prilika se mu kmalu ponudi. Tomaž je stopil prav razkoračeno pred kotel, razpel roke čez kotel ter govoril z votlim, resnim glasom:
Hokius, Pokius,
Kolobocius, Klobacius,
Se boš črni oglius V zlato spreobrnius.
Komaj je Tomaž te besede izpregovoril, skoči Korliček izza grma, ogrnjen z belo rjuho in s čelado na glavi, v roki pa ono koso ter zavpije z močnim glasom: „Pustite mrtve pri pokoju," ter udari s koso ob kamenje, da se je kar posvetilo. Trije junaki videč to, so mislili, da je to duh kakega viteza. Lasje so se jim zje-žili in orodje jim je popadalo iz rok. Kurja polt jih je oblila, pustili so vse skupaj, samo Janez je v strahu zagrabil za svoj dežnik ter drl za onima črez skalovje in grmovje, da so bili, kakor bi trenil, dol na vasi. Od samega strahu se niso več čutili, zmerom so mislili, zdaj in zdaj jih zgrabi oni vitez v beli obleki ter jih raztrga na drobne kosce. Ko so leteli po hribu dol, so sprožili veliko skalo, ki je s strašanskim ropotom se valila dol po hribu in zadela ravno v staro kapelico stoječo za cerkvijo, da je precej zida odrušila. A ti trije v svojem strahu tega niso zapazili, ampak so le mislili, da je oni vitez vrgel skalo za njimi. In to je še le pomnožilo njih strah. Še le na vasi so se malo oddahnili, a bledi so bili kakor stena in tresli so se, da so jim zobje šklebetali.
Bilo jih je pa tudi smešno pogledati. Vsak je dobil kako luknjo v svojo obleko. Janez pa je imel še to posebno srečo, da je svoj dežnik čisto polomil in strgal, da bi se ga še stari Kracij s pomočjo svoje ljube ženke ne upal popraviti.
„No, danes je nas pa splačalo", pravita Janez in Štefej, ko sta se že malo oddahnila, „ničesar drugega nimamo od tega, kakor strgane hlače".
„Prav se vama godi, ko sta takšni šlevi strahopetni," se jezi Tomaž, „ko sta se kar spustila v beg".
„Kaj, v beg, midva, ti si prvi pustil vse in šel po grmovju dol."
„Bi pa vsaj kotel vzela seboj, bi vendar denar imeli."
„Da, denar", zavrneta onadva Tomaža, „saj se še spremenilo ni v zlato, tvoje copranje ni za nič, to so bile na pol slovenske besede, ne pa latinske."
„Bi pa vidva poskusila, morda bi boljše bilo," vpije Tomaž nad njima ves razježen, da se mu upata kaj takega povedati v oči.
Prepirali so se še dolgo, mnogo lepih priimkov je letelo sem in tja, katerih ne maram objaviti. Gotovo bi se še stepli, ko bi se v tem ne vlila huda ploha, ki je prepirajoče pregnala domu.
. Korliček pa je med tem, smejaje se, da jih je tako pošteno splačal, pobral svoje reči ter šel domu veseleč se, da bode mogel jutre ljudem povedati zopet kaj novega. In res, drugi dan je vedela že cela vas, kaj se je zgodilo. Smejali so se vsi, in trije „junaki" so morali slišati marsikatero ojstro zabavljico, in to je bržkone tudi bilo vzrok, da so jim za vselej prešle muhe, iti še kedaj kopat zaklad.
&
Koščeva
abrusil dobro sem koso L)a rezala otavo bo.
Kako se travica solzi! Nebrojno kapljic se blesti.
Kaj ne bi solz prelivala,
Ko v smrti bo počivala!
pesem.
Po trati bo ležala že,
Ko v-plava solnce nad gore.
Pa solnčni žar se bo razlil, Solze na travici popil.
In jaz koso ustavit bom, Obrisal pot, odšel na dom.
Bogdan.
Ne laži!
Pred nekoliko leti so izpustili iz kaznilnice mladega trgovca, ki je bil radi goljufije tri leta zaprt. Bil je iz Berolina, kjer je stanovala njegova žena z malim detetom. „Kaj bo sedaj z menoj," je vprašal žalostno kaznilničnega duhovnika. Le-ta mu nasvetuje, naj vedno le resnico govori, kar bo, pa bo. „Pomagati Vam more jedino le Bog, a on sovraži laž." Trgovec mu obljubi, da se noče zlagati, „dasi", pravi, „dobom težko službo, ako razodenem svojo žalostno preteklost."
Nekaj let pozneje pride k onemu duhovniku odlično oblečen gospod, v katerem je težko spoznal nekdanjega jetnika. Povedal mu je sledeče:
„Kmalu potem, ko sem prišel v Berolin, nameril sem korake proti veliki trgovski hiši, in zaprosil, da me sprejmejo v službo. Odvedli so me k gospodarju. Ta je marljivo prebral moja spričevala, kakor bi nekaj iskal Slednjič me vpraša, česar sem se najbolj bal:
„Kje ste prebili zadnja tri leta?" Srce mi je silno bilo, a odgovoril sem odločno: „V kaznilnici v I."
„Zakaj?"
„Vsled goljufije!"
„In to poveste vi tako mirno? Kako se morete nadejati, da vas sprejmem v službo?"
„Duhovnik iz kaznilnice mi je prigovarjal in jaz sem mu obljubil, da hočem govoriti vedno le resnico."
„Tako; ste mu-li tudi obljubili, da hočete od sedaj naprej biti pošten in veren?"

87
„Sem“, odgovoril sem mu. Nato mi on ponudi roko in reče prijazno:
„Ker ste držali prvo dano besedo, mislim, da boste ravno tako držali tudi drugo, in mi gotovo zvesto služili."
Tako sem precej v prvič našel jako povoljno mesto, kakoršno bi kdo drugi težko dobil. A to le zato, ker sem govoril resnico. Vam pa, velečastni, večna hvala, da ste mi tako lepo svetovali."
Živinska kupčija, nje težave in goljufije, in kako se odvračajo.
(Konec.)
Pri konjih je osem po postavi zavarovanih bo-leznij ali „patentnih napak", katere barantijo razdero — troje jih je na 15, petero pa na 80 dnij, in sicer so zavarovani na 15 dnij: kužna smolika, smrkelj, naduha; zavarovane na 30 dnij pa: tiščavka (nemirni kolar), upornost (štatljivost), mesečna slepota, jasna slepota in pa kožna črvivost. Pri goveji živini so samo francozi ali pojatnica poglavitna bolezen, in sicer zavarovana na 30 dnij. Pri prašičih je zavarovana tudi le ena, namreč: ikre (katerim tudi pšeno, pšenki ali stroge pravijo) na osem dnij. Pri ovcah so zavarovane 4: koze in pa garje ali grinte na 8 dnij, metljaji na jetrih (ali jetrni metulji) in pa metljaji na pljučih (ali pljučni metulji) na 2 meseca.
Ali s temi poglavitnimi boleznimi, katere razderd živinsko barantijo, ni še vsega konec; cesarska postava skrbi še po drugih naredbah, da živinski kupci ne trpe škode po krivici. Treba je torej, da povemo našim ljudem tudi te postave in jim rečemo: zapomnite si jih dobro v svoj dobiček, kajti dostikrat se bodete mogli rešiti s to ali ono teh postav, ko vam one „poglavitne napake" ne pomorejo iz zadrege. Pazljivo torej berite, kar vam zdaj povemo.
Vsaka, bodi katera koli bolezen, razdere kupčijo ali menjo, ako kupec v 24 urah potem, ko je kupljeno ali zamenjano žival prevzel, zapazi, da je žival bolna, in to brž d& vedeti poprejšnjemu gospodarju samemu, ali pa od gosposke potrjenemu zdravniku, ali županu svojega kraja, ali pa naravnost svoji cesarski gosposki. Če v 24 urah kupljena ali zamenjena žival tudi pogine, zadene vsa škoda prodajalca ali poprejšnjega gospodarja, ker se sme misliti, da je živina že pri njem zbolela. Tako veleva § 924. državnega zakonika. Le takrat, ko bi prodajalec mogel spričati, da je kupec sam kriv, da mu je žival zbolela ali poginila, tedaj mora on sam trpeti škodo.
Že marsikateri kupec je prišel v škodo zato, ker ni vedel te postave, katera za-nj dobro govori.
Dalje se kupčija ali menja razdere, če se je prodajalec vpričo dveh prič ali pa s pismom zavezal, da je za vsako napako ali bolezen porok toliko in toliko dnij. Če kupec izgovorjenega časa ne zamudi, razsodi gosposka v takih okoljščinah pravico vselej za-nj, ako bi prodajalec izlepa ne hotel živine nazaj vzeti in če ne more izkazati, da je šele kupec živino pokvaril.
Kazun vsega tega je pa še ena postavna pot, po kateri se more’ogoljufani kupec rešiti zadrege, iz katere ga ne rešijo ne „patentne napake", pa tudi ne postava „za 24 ur" — ta pot je po § 934. drž. zak. tista, če kupec more dokazati, da je kupljena ali zamenjena žival
čez polovico predraga ali zavoljo starosti ali zavoljo kake druge napake, če se kupec misli tako goljufanega, ima pravico pritožiti se pri gospdski; ona bo dala po zvedenih možeh živino ceniti, in če je res še manj nego pol vredna, se kupčija ali menja razdere, ali pa mora prodajalec toliko doplačati, da je cena prava. — Po postavi je čas za take pritožbe določen na tri leta; ali bolje je, da se kupec kmalu oglasi, sicer bi mu utegnil prodajalec marsikaj pritakniti, da se je živina popačila v njegovih rokah.
Kakor pa varuje postava kupca, tako varuje tudi prodajalca, da se mu ne godi krivica. Treba je torej vedeti tudi te postave, da ne bo praznih tožb, katere le mošnjo koljejo, pa nič ne pomagajo.
Čujte torej še te postave!
Kupec se ne more pritožiti, če se je pri kupčiji ali menji sam vpričo mož zavezal, da kupi ali zamenja žival, kakoršna je, imej „napake" ali bolezni kakoršne koli.
Kupec se ne more pritožiti, če mu je prodajalec pri kupčiji ali menji očitno (vpričo dveh mož) povedal, da ima žival to ali ono bolezen in da mu za njo ni porok, kupec jo je pa vendar le kupil.
Kupec izgubi pravico do povračila, ako prodajalec more izkazati, da je žival obolela še le pri kupcu.
Kupec nima pravice do povračila, ako je s kakim drugim blagom ali s celo kmetijo vred kupil tudi živino, pa vse počez, in tedaj živina ni bila posebej cenjena.
Kupec nima pravice pritožiti se, ako je kupil žival na očitni dražbi, ki jo je gosposka dala napraviti.
To so poglavitne postave pri živinski kupčiji. Naj si jih vsakdo dobro zapomni, da se ogne škode, pa uide tudi dragim pravdam.
Naposled še nekaj. Ker je „kratka sprava boljša nego dolga pravda", je vselej bolje poravnati se zlepa, kakor pa začeti pravdo. Če je kupec v pravdnem času zapazil bolezen, katera po cesarski postavi razdere kupčijo, in če prodajalec sam dobro ve, da ima od njega prodana žival res to napako, ali če mu to zatrdi zveden živinozdravnik, naj jo vzame rajši izlepa nazaj, sicer pravdo zgubi in vrhu tega bo plačal še stroške. „Km.u
Drobiž.
O početku trga Št. Paveljskega. Tedaj, ko se je še po celi labudski dolini razprostiralo jezero, stal je na obrežju jezera mogočen grad Rabštanj, njemu nasproti pa, onkraj jezera, grad Kolniški. Grof Rabštanj-ski je imel sina Pavla, ki je bil zaročen s hčerjo grofa Kolniškega. Pavel je svojo zaročenko večkrat obiskaval in sicer veslaje v čolnu, včasi tudi v temi. Da bi vedel kam veslati, postavila mu je njegova zaročenka gorečo svečo na okno. Prigodilo se je pa, da je služkinja prestavila svečo, ne vedoč, kako važen je nje pomen. Ponočni veslalec je, izgubivši tako svoj kažipot, nesrečno poginil v jezeru. Njegov oče pa, hoteč imeti truplo svojega ljubljenega sina, dal je prebosti gore, ki so branile jezeru iztok v Dravo. Tako je izginilo jezero. Truplo se je našlo; pobožni grof pa je postavil tam, kjer je našel truplo svojega sina, cerkev sv. Pavla in samostan. Polagoma so nastale v bližini hiše — nastal je trg Št. Pavel.
Koliko je vredno jedno ptičje gnjezdo? Jedno ptičje gnjezdo je vredno najmanj 1000 kron. E, kdo ti bo to verjel? No, počakajte, vam bom povedal. Vaš Janezek razmeče gnjezdo, kjer je čivkalo pet golih penic
88
ali pa pet rdečerepk. Sedaj pa pomislite! Pet takih-le golobčkov, ki nimajo druzega dela, kakor za kljunček skrbeti, poje en dan že nekaj, recimo samo 50 gosenic. Torej vseh pet sne 250 gosenic, ki žro poleti naše drevje, zato ker je vaš Janezek razmetal gnjezdo in vzel mladiče, ki so potem poginili. Recimo torej, teh pet požeruhov bi bilo le še trideset dnij odpiralo lačne kljune v gnjezdu, in vsak dan lepo v miru pohrustalo svojih 250 gosenic, bi bili požrli 7500 gosenic. „Ali je prav, ali ne?“ „Menda bo.“ Sedaj pa dalje. Vsaka gosenica, to je gotovo, požre na perji in cvetji, kedar se na to vrže, toliko, kolikor je sama težka. Recimo, da tako bo prav — da žre trideset dnij, in da vsak dan uniči le jeden sad, pa jih gotovo več, potem bodo vse skup nič manj kakor 225.000, reci dve sto pet in dvajset tisoč jabolk ali hrušk uničile, in ti so, če računamo en sad samo pol omerja, vredni 1125 kron, reci: tisoč sto pet in dvajset kron. — Torej če vam pravim, da je jedno gnjezdo vredno 1000 kron, mi nikar ne ugovarjajte, ampak verjemite mi. Vašemu Janezu, ali če imate še kaj takih porednežev, pa vbijte v glavo — če drugače ne grč, tudi z leskovim oljem — da naj ptičja gnjezda pri miru pusti, da bodo ptički mogli pomagati stiskanemu kmetiču.
Bogastvo naše zemlje. Zemlja rodi na leto tri tisoč milijonov hektolitrov žita, 150 milijonov hektolitrov vina, dvanajst tisoč metričkih centov kave. Dalje se izdela sto milijonov centov sladkorja, pet in pol milijonov centov svile, 215 tisoč kil zlata, okrog štiri milijone kil srebra, 23 milijonov kil železa, pet tisoč milijonov centov premoga in 175 milijonov hektolitrov piva. Po vodah vozi 184 tisoč ladij, železnice so dolge 647 tisoč kilometrov, telegrafi pa čez poldrugi milijon kilometrov. Vse države imajo čez 70 tisoč milijonov goldinarjev dolga in davkov dobijo dvanajst tisoč milijonov na leto. Ko bi bilo to premoženje prav razdeljeno, bi lahko vsi ljudje zadovoljno živeli, tako pa je bogastvo v rokah peščice Židov, ljudstvo pa trpi pomanjkanje.
Klin s klinom. V nekem južno-ogerskem mestecu je pes nekega odvetnika ukradel celo gnjat. Mesar je šel k lastniku dotičnega psa in ga vprašal: Ali je lastnik psa dolžan plačati, kar je ukradel njegov pes. Odvetnik je odgovoril z „da“, na kar je mesar poredno smehljaje se rekel: „Prosim gospod doktor, plačajte mi 5 gld. za gnjat, katero mi je ukradel vaš pes.“ Odvetnik je bil precej presenečen, a plačal je zahtevano svoto, drugi dan pa poslal mesarju račun: „Za pravdno posvetovanje . . 15 gld.“ Mesar se zdaj ni več smejal.
Dobro ga je splačal. Profesor Lukan stanuje v ozki ulici nasproti krojaču Suši, velikemu prijatelju ptic-pevk. Pred njegovimi okni visi nad dvajset tič-nikov, polnih ščinkovcev, čižkov, Škerjancev, škorcev in drugih sličnih pevcev. Dobro veste kak močen zbor je to, ki prepeva in žvrgoli od ranega jutra pa do poznega večera. Zato se ne čudimo, da je slednjič ubogemu Lukanu zmanjkalo potrpežljivosti, pa prosi uljudno Sušo, naj to „bando“ preseli v svoje notranje prostore. Ali zastonj. Krojač pusti ptičke na prejšnjem mestu, češ, kaj bi jim kratil zdravega in svežega vzduha na prostem. Profesor si misli svoje. Brzo si kupi mladega kozla, mu da napraviti primeren, gajbi podoben kurnik, pa hajdi ž njim med okno. Skoro se razlega glasni „me-ke-ke-ke“ po ozki ulici, kajti bradati kozel se kar ne more navaditi vzvišenega stališča nad spodaj hodečimi ljudmi. To zasliši tudi naš Suša. Pogleda skozi okno. Njegov sosed na profesorjevem oknu je znani sovražnik krojačev
— „mek-mek11 —. Spodaj na ulici pa je tolpa porednih paglavcev, postopačev in nagajivcev, ki se na glas krohotajo in norčujejo iz ubogega krojača. Razjarjen divja Suša po sobi, kliče ženo in hčer in ugiblje, kako priti iz te zagate. Slednjič ugane. Odpre okno in tičnik za tičnikom jemlje v sobo — profesor je rešen neprestane godbe. Ravno tako hitro izgine iz nasprotnega okna četveronogi rogati pevec. Lukan je dosegel, kar je želel; v soseščini je zavladal mir.
		1		Črka,
	9	2 3		Nekaj hudega,
10	11	2 12	5	Majhen del,
3	14	4 5	15	5	Škodljiva žival,
14	11	5 4	5	Pijancem znan del ceste,
11	5	6 8	15	5	Konec dežele,
16	11	5 17	13	Orodje za močno roko,
	12	7 8		Malerina skrb,
		8		Črka.
Nadomesti številke s primernimi črkami tako, da dobiš besede, ki odgovarjajo pridjanim zahtevam in potem čitaj črke v srednji najdaljši vrsti od zgoraj navzdol in dobiš slovenski pregovor.
Rešitev v prihodnji številki.
Rešitev skrivnostnega križa v 21. številki.
1.	2.	3.
			č	B	ž			
			r	e	i			
			n	z	r			
Č	r	n	0	g	0	r	e	c
B	e	z	g	0	v	i	n	a
Ž	i	r	0	v	n	i	c	a
			r	i	i			
			e	n	C			
			c	a	a			
Smešničar.
*	Iz krčme. Tujec: „Kaj pa ta vrišč tukaj?“ Pivec: „O nič posebnega. Fantje so župana ven vrgli, ker se sramujejo v njegovi navzočnosti pretepati.“
*	Jezik za zobmi! Jako jezična gospica pride k zdravniku in vpraša ga za svet v neki zadevi. Toda ta ji ne utegne dati odgovora, ker vprašanja in klepetanja ni bilo ne konca ne kraja. Zdravnik ne vd kaj začeti. Slednjič ji reče: „Gospica! pokažite mi jezik!“ Gospica sluša. — Tedaj ji reče: „Prosim, držite jezik iztegnjen, dokler ne končam govoriti.“
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. Odgovorni urednik Iv. T e r š e 1 i č.
Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.