Slomškova stoletnica na Ponikvi dne 5. t. m. Ni še videl Spodnji Štajer tako velikanskega slavlja, katerega bi se bilo vdeležilo slovensko ljudstvo iz vseh slojev z enakira zanimanjem in z enako presrčnostjo, kakor Slomškove velike slavnosti na Ponikvi. Vsi vlaki so privažali v poranoženih vozovih na tisoče in tisoče slovenskega ljudstva od vseh strani širne domovine, a iz sosednjih župnij so se poraikale cele vrste okrašenih uprežnih voz. Največ občinstva je pripeljal vlak ob pol 9. uri zjutraj. Prišla sta celjski in Ijubljanski ^Sokol", BDelavsko društvo" iz Jesenic na Gorenjskem, ljubljansko nKrščansko-socijalno društvo" z zastavarai ter brezštevilno drugih društev in korporacij. Na kolodvoru na Ponikvi je pozdravil došlece v presrčnih besedah vojni kuratg. Marzidovšek. V nepregledni vrsti, ki se je poraikala ob zvoku ,,Celjske narodne godbe", smo videli razen naštetih zastav še ono akademičnega društva »Triglava" iz Gradca. Pred vasjo je velel župan ponkovški gosp. P o d goršek ob krasnera slavoloku došlece dobro došle. Vsa vas je bila že ob prihodu tega vlaka prepravljena z najraznovrstnejširai gosti. Ker je mariborško knezoškofijstvo prepovedalo slovansko mašo, je šla večina vdeležnikov k maši ob 10. uri, pri kateri je propovedoval znani govornik prof. g. dr. Medved iz Maribora, BCeljsko pevsko društvo" pa je želo z veličastnim petjem v sprerastvu istotako vrle »Narodne godbe" vsestransko občudovanje. Škoda, da je zamogel le manjši del občinstva v cerkev, v kateri ima le kakih 3000 oseb prostora. Ob eni uri je vrela brezštevilna množica z društvi in z zastavami k novi šoli, kjer se je po krasnera govoru g. nadučitelja Vek. S t r rn š k a odkrila spominska plošča; učiteljski zbor je prekrasuo zapel. Dasi je začelo deževati, je vztrajala nepregledna množica do konca slovesnosti pred šolo. Banket se je vršil pod prostornira Podgorškovem kozelcem. Dasi sta bili na vseh treh straneh dve dolgi vrsti miz, vendar niso dobili vsi prijavljenci prostora. Mnogoštevilni odlični hrvaški gostje so imeli lastno vrsto miz. Odlični prisotniki so se oglašali v proslavo slavljenca Slomška, hrvaškoga, češkega, slovenskega naroda, za hrvaško-slovensko vzajeranost itd. V imenu ljubljanskih Slovencev je govoril župan g. H r i b a r, v imenu Sokolov g. dr. Tavčar, v iraenu Hrvatov gg. Kukuljevič- S a k c i n s k i in poslanec S p i n č i c, vimenu »Slovanskokrščanske narodne zveze" njen načelnik, poslanec gosp. P o v š e, v imenu učiteljstva g. Eng. G a n g 1, v imenu družbe sv. Mohora njen tajnik g. R o z ra a n. Oduševljenje je bilo velikansko. Po banketu je bila telovadba BCeljskega Sokola" na drogu, ter se občinstvo ni moglo načuditi veliki izvežbanosti vrlih telovadcev. lzlet na Slomškov rojstni dora ni mogel biti zaradi deževja in slabe poti tako velikanski, kakor bi bilo sicer pričakovati. Prvi je govoril na pragu Slomskove rojstne hiše g. Kač iz Zalca, ki je med drugirn posebno lepo razvijal, kaj poraeni Slomšek za slovenskega kmeta. Večina daljnjih gostov se je na to podala k večernira vlakom na kolodvor, dočim jih je mnogo še ostalo pri igri in petju v nepozabnih Ponikvah. Vsa slavnost je imela strogo n a r o d n o lice. Tudi učiteljstvo, ki je bilo zastopano po mnogih svojih članih, ima obilo zaslug, da se je Slomškova stoletnica izvrsila tako veličastno. Klerikalstvo ni prišlo nikjer niti najmanje do veljave. Gelo mariborško škofijstvo, za katero ima Slomšek nevenljivih zaslug, ni poslalo k slavnosti svojega zastopnika, raed tem ko ga je poslal veliki biskup J. J. Strossmayer. Da, klerikalstvo se je izgubilo ob splošnem čistem narodnem oduševljenju, kakor se izgubi gasneča dušica v veliki solnčni luci.