Zapreke pri vzgoji in pouku. (Govoril Fr. Gale, učitelj v Šiški, pri učiteljskej konferenciji za okolico Ljubljansko v 27. dan julija 1887. 1.) Znano je, da ljudska šola sama ne more otroka dovesti k namenu, kajti pred in za njo ter poleg nje vplivajo na-nj še drugi vzrejevalni faktorji — namieč: narava, rodbina, cerkev in ljudje raznih stanov, s katerimi otroci v dotiko pridejo. Ako ti faktorji delujejo vkupno in harmonično v blagor Ijudske šole, sme se od slednje mirno pričakovati povoljnega uspeha. Ako se ozremo po našej deželi in si ogledamo naše narodno šolstvo, pridemo takoj do prepričanja, da tu ni vse, kakor bi si srce želelo; da ti vzrejevalni faktoiji ne delujejo složno in soglasno v prospeh vzgoje in učenja mladine, tetnuč še premnogokrat uničujejo drug druzega. Naša dežela Kranjska se gotovo ne more dičiti, da je v narodnem izobraževanji storila toliko, kakor druge sosedne, posebno na severu ležeče dežele. Premalo je uvaževala koristi in potrebe ljudske šole. Dežela, katera ve ceniti ljudsko šolo, se je drži trdno ter se je vklene z vso navdu.enostjo, dobro vedoč, da si s tem podkrepi in razširi svoje blagostanje. Zato tudi v naši deželi propada in se ni povzdignila obrtnija do tiste stopinje, do katere so se druge manj bogate dežele vzpele. Ne bom govoril, da prvi pogoj k vsakemu blagostanju je dobra ljudska šola, da rau ravno ona da vsega, česar mu je treba v življenji. Da se Ijudstvo te dobrote ne poslužuje, da ne ve koristi šole ceniti, da smatra šolo še premnogokrat ko potrebno zlo, je žalostna resnica. To preziranje in to mrzenje do šole in učiteljstva odpraviti, bodi nam vsein sveta naloga! Pogledimo zapreke pri vzgoji in pouku! Take so: 1. Neredna hoja v šolo. Vsakemu izmed nas je znano, da učenci, ki pridno ne hodijo v šolo, ne morejo imeti skoro nikakoršnega dobička od šolskega pouka. Cim pogosteje izostajajo, tem manj more ž njimi učitelj opraviti; vsled pogostih zamud se kaj celotnega nikakor naučiti ne morejo. Po neredni hoji v šolo pridobljeno znanje bi prispodobljeval verigi, katera je izgubila svojo vkupnost, ker so jej odpali mnogi obročki. Znano je, da je v tej zadevi posebno naš okraj za drugirai okraji zaostal. Prazna šola učitelju jemlje veselje do učiteljskega stanu, ker vidi, da se njegovo delovanje na polji narodne izomike ne ocenuje dovolj in se le prezira. 2. Družina in odrasli ljudje, s katerimi pridejo otroci v dotiko, vpliva mnogo na vzgojo otrok. Tu vidimo premnogo žalostnih vzgledov. Zidaj in zidaj na otroško srce, kolikor ti je drago; pride slednjič brezvesten in neraaren človek z grdimi besedami, podere ti v malo treuotkih vse, kar si leta si prizadeval v šoli, in temelj naj bode še tako trdno sezidan, jel se bode majati. Surovost nekaterih roditeljev ne pozna nobenih mejl Govorijo, preklinjajo in počenjajo reči vpričo otrok, da mora človeka rudečica obliti. 3. Paša. Vzpomladi, ko se zač.nja paša, imamo po naših šolah jako slabo šolsko obiskovanje. Ako vprašamo otroka: nKje si bil včeraj?" odgovoril ti bode: BMoral sein pasti". Otroci pastirji so prava nadloga v šoli; od nje nimajo nobeuega ali le malo haska, ker navadno zanernarjajo šolo, a če tudi dojdejo v šolo, navadno spijo ali sede biez dela v šoli vsled težkotnega pastirovanja. Na paši počenjajo velikokrat nenravne reči ter pohujšajo drug druzega. 4. Revščina je tudi jedna glavnih ovir šolskega pouka. Ko pride mrzla zima ter sneg zapade, ostane otrok ubogih starišev domd, ker nima niti obuvala, niti obleke. Šolska postava veli sicer, da naj takim otrokom občina napravlja potrebno obleko ; a ta postava je Dajveč le na papirji, ker iskušnja ysakdanja nas le predobro uči, da občin. kaj malo ali nič ne store v tej zadevi. 5. Velika daljava v šolo. Daljna pot v šolo utrudi učenca, izgublja čas, in ako je slaba pot ali neugodno vreme, izostajajo otroci iz šole. Med potjo v šolo uganjajo burke, se pretepavajo ter govore in počenjajo marsikaj, kar ni prav in spodobno. 6. Žganje. Ta strupena pijača, katera razjeda, kakor trihinja — človeški drob, širi se kot kužna bolezen od hiše do hiše, ter kaže svoje trofeje že pri šoli. Otroci žganjarskih starišev so slaboumni in bedasti. Stariši sami jim dajejo pokušati in piti od te nesrečne pijače. To je nesrečno ljudstvol Že dovolj nesrečni, da so ubožni, upijanijo 23* se od žganja, ne vedoč, da so potem še bolj nesre.ni in ubogi. Ko sem bil v prejšnji službi, videl sem žalostne prizore! V krčmi videl setn neki dan, da je oče žganjar gostilničarju prinesel črevlje svojih otrok, ki jim jih je mati kupila za krvavo pridobljene novce ter denar, kojega je dobil za-nje, zapil in slednjič še otroka svojega, ki ga je prišel klicat, upijanil. Drugi pot videl sem svojega učenca, ki je na njivi pijan ležal. Poizvedel sein, da ga je lastni oče v krčoii z žganjem napojil, meneč: nda bode fant bolj raočen". S to pijačo uniči se rod moralno in materijalno. Tu ima gotovo cerkev in šola svojo veliko dolžnost, da zatira to strašno kugo. 7. Varovanje malih otrok doma. Večkrat se prigodi, da idejo stariši z doma; — v okolici Ljubljanski je to čestokrat, ker ljudje mnogo občujejo z glavnim inestom Ljubljano — in pustijo otroka samega doma, da varuje manjše bratce in sestrice svoje. Ker se to pogosto zgodi, tedaj tudi ovira pouk in zraven tega učenca odteguje od doinačega ačenja, ker mu primanjkuje časa, da bi se pripravljal za šolo. 8. V okolici večjih mest nahaja se navadno mnogo tovarn, katere dajo prostemu Ijudstvu mnogo zaslužka. Zato tudi stariši komaj pričakujejo, da pošljejo svoje koraaj 12 let stare otroke v tovarno, da si sami služijo svoj borni krub. Da to ne vpliva dobro na šolo, vidi se že iz tega, ker je v takih krajih učeča se mladina zelo pokvarjena. — Na levem bregu Saye peča se Ijudstvo tudi se slainarijo. Tu pletejo otroci komaj 4 — 5 let stari kosman in kite za slamnike. Taki otroci so gotovo iiajbolj usmiljenja vredni. Otroci, prišedši iz šole domov, se ne smejo niti oddahniti, temuč koj zapodi ga oče ali mati k delu in mu naložf nalogo, da mora toliko splesti, če ne, ne bo šel pred spat. Razume se, da otrok ranogokrat dela do polunoči in še dalje, da zadosti ukazu brezsrčnega očeta. Učitelj se ne sme čuditi takemu otroku, ako je potem v šoli zaspan in za učenje nesposoben. 9. Mrzenje do šole in učitelja. Resnica neovrgljiva je, da naše Ijudstvo ni udano novi šoli. Dokler ljudstvo ne bode spoznavalo koristi šole, bode šola težko svojo nalogo izpolnovala. 10. Krajni šolski sveti. Ako imajo krajni šolski sveti namen, da ljudsko šolo in učitelja podpirajo, potem je to koristna naprava; ako pa ti nasprotujejo temu, potem le ovirajo napredek pouka. Žal, da učitelji premnogokrat tožijo o nepotrebi krajnega šolskega sveta, kateri učitelju tolikrat iz osebnih stvari polena pod noge meče in mu ovira pri njegovem poslu. Kako se mora včasi učitelj boriti in prosijačiti, predno dobi kak krajcer za napravo učnih pripomočkov! Naštelo bi se lehko še mnogo zaprek, katere zavirajo vzgojo in pouk na deželi, a mislim, da sem tu le najbolj senčnate strani omenil. Gotovo potrebno je, da iščemo leka tem ranam, ki se prikazujejo v ljudski šoli, da jih kar je moč tudi odpravljamo, — pogledimo, kako! 1. Hoja v šolo izboljšala bi se s tem, da okrajoi šolski svet ravna bolj strogo proti zanikrnim starišem. Ozira naj se na to, ali so zamujeni poludnevi opravičeni, ali ne; v zadnjem slučaji naj kaznjuje naznanjene stariše — če krajni šolski sveti ne narede v opombo postavnega uzroka zamud. 2. Učitelj naj, kolikor mu prosti čas dopušča, občuje z ljudstvom ter naj ,je poučuje v tej ali oni stvari in svoj pogovor vedno obrača ua korist šole itd. Ponuja se mu tu lepa prilika nevedno ljudstvo pou.iti in je napeljevati, otroke redno v šolo pošiljati. Ako bode ono preverjeno, da je učitelju res mar na blagra otrok, pošiljalo mu bode redno svoje male v šolo. 3. Učitelj naj si prizadeva, da vpliva na to, da si občina pridobi vkupnega črednika, ker izostajanje radi paše naj se nikakor ne ima za opravičljiv uzrok, ker postava odločno prepoveduje živino pasti šolskim otrokom. 4. Naj pospešuje in podpira vsako društvo, ki služi v izobražbo in otniko ljudstva, kakor bralna in pevska društva. S tem pospešuje oraiko Ijudstva, da si v prostih urah, mesto da bi pilo in razgrajalo po krčmah, s čitanjem časopisev in dobrih knjig poučuje in s petjera blaži srce in um. 5. Krajni šolski svet naj bi se prisilil, da bi nakupil knjig in zvczkov ubogim učencein. Koliko drazega časa izgubijo taki otroci v šoli, ki so še dru gim v nadlego ter jih motijo pri delu. Stvar bi ne stala toliko, a šoli bi to mnogo koristilo. Ljudski učitelj naj ne bode le učitelj izročene mu mladine, ampak izobraževalno naj deluje na vso okolico, v kateri živi. On naj bode v svojem domačem in javnem življenji najlepši yzgled dobrega, poštenega in značajnega človeka ia zvestega državljana. Z dostojnim in ljubeznjivem obnašanjem naj se povsod kaže pravega in odkritosrčnega prijatelja svojemu narodu. Ljudski učitelj naj zagovarja in pospešuje vsako podjetje, ki deluje na nravni in dejanski dobiček, napredek in razvitek človeškega blagostanja, in to še posebno, ako je na korist njegovi občini. Skrbel bode nadalje, da se raed ljudstvo širijo domače, poučne knjige ter priporočal društva, katera delajo v izobraženje in razširjanje domačega književstva. Da rau je pa mogoče to lepo nalogo izvršiti, treba mu je, da s pozornim očesom opazuje vse svetovne dogodke, posebno napredovanje narodnega blagostanja. Dobro naj se seznani s šegami, potrebarai in navadami svoje občine. Vedno naj preudarja in misli, kako bi vsakemu posameznemu občanu poraagal in pripomogel k napredku in izboljšanju. Končarn k sklepu z besedami Schmidta: »Smoter, ki ga ima učitelj doseči, je velik in vzvišen; pot do tega pa je trnjeva in polna muk. Nasproti pa je njegovo delo višje cene, nego vse drugo, po čemur hrepeni človek, kar si sicer vsvoji".