221 Letnik 39 (2016), št. 2 Ključne besede: Podlipa, Podlipščica, Tunjica, Rovte, Smrečje, Šentjošt, kartuzija Bistra, urbarske dajatve Key-words: Podlipa, Podlipščica, Tunjica, Rovte, Smrečje, Šentjošt, Bistra charterhouse, land register taxes IZ ARHIVSKIH FONDOV IN ZBIRK FROM THE ARCHIVAL FILES AND COLLECTIONS 1.04 Strokovni članek UDK 930.253:908(497.4Podlipska dolina)"16/18" Prejeto: 25. 7. 2016 Podlipa med Bistro in Šentjoštom Ob 750-letnici prvega zapisa iz Podlipske doline POLONA ZALOKAR prof. zgodovine in diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja samostojna arhivistka in kustosinja Grobeljska pot 5, SI – 1000 Ljubljana, Slovenija e-mail: polona.zalokar@gmail.com Izvleček Po arhivskih virih sta bili v Podlipski dolini od srednjega veka dve naselji, Tunjica in Podlipa. Najkasneje v jožefinski dobi so ju združili v vas Podlipa, ki je s cerkvijo sv. Brikcija postala tedaj sedež lokalije. V podlipsko cerkev in po drugih opravkih v vas so zahajali tudi prebivalci iz spodnejga Smrečja iz žu- pnije Šentjošt in prebivalci Rovt, naselejni ob zahodnem robu doline, njihovi otroci pa so že od druge polovice 19. stoletja zaradi bližine raje obiskovali podlipsko šolo. V dolini so se preživljali s kmetijstvom. Potoka Podlipščica in Tunjica, danes Lahovka, sta poganjali več mlinov in žag ter omogočali še dru- ge domače obrti. Prebivalci so živeli samooskrbno, saj je bila pot do prvega večjega kraja Vrhnike dolga in v preteklosti večkrat poplavljena. Abstract PODLIPA BETWEEN BISTRA AND ŠENTJOŠT. THE 750TH ANNIVERSARY OF THE FIRST WRITING FROM PODLIPA VALLEY According to archive sources, two settlements existed in the Podlipa val- ley, Tunjica and Podlipa. They were merged into the village Podlipa which then became the seat of the parish at St. Brice church. Residents from lower Smrečje of Šentjošt parish and residents of Rovte on the western side of the valley had also visited the Podlipa church and the village for other errands, and their children preferred to visit the Podlipa school from mid-19th centu- ry onwards due to its vicinity. Agriculture was the main activity in the valley. Streams Podlipščica and Tunjica, now known as Lahovka, ran several mills and sawmills, and provided other home crafts. Residents were self-sustain- able as the path to the nearest town of Vrhnika was long and often flooded in the past. 222 Polona Zalokar: Podlipa med Bistro in Šentjoštom. Ob 750-letnici prvega zapisa iz Podlipske doline, str. 221–230 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Uvod Podlipska dolina leži na jugozahodnem delu Ljubljanskega barja, ujeta med poraščenimi Polhograjskimi dolomiti na eni strani in Rovtar- skim hribovjem na drugi. Po dolinskem dnu te- četa potoka Podlipščica in nižje v dolini Lahovka, nekdaj imenovana Tunjica, s pritoki. Obe vodi se izlivata v Ljubljanico, v preteklosti pa sta poga- njali več mlinov in žag.1 Na koncu dolge in ozke doline se nahaja staro vaško jedro Podlipa s cer- kvijo sv. Brikcija. Ostali deli naselja so razkroplje- ni v več zaselkih, raztresenih po slemenih v doli- ni. Na samo dolino in podlipsko, sedaj vrhniško župnijo, se navezujejo tudi prebivalci sosednjih vasi iz spodnjega Smrečja, ki jih loči od Podlipe le potok Podlipščica, potem rovtarske domačije ob zahodnem robu doline in Kozikova domačija iz Žažarja. Srednji in novi vek Kot kažejo arhivski viri, sta bili v dolini v srednjem veku dve naselji. Najstarejša zapisa iz leta 1265, listina italijanskih kartuzijanskih pri- orjev Girarda in Joannija ter darovnica koroške- ga vojvode Ulrika III. Spanheimskega, omenjata v dolini zaselek in potok Tunjico.2 Vas Podlipa se omenja leta 1659 kot vas Pod lipami, čeprav vemo, da je bil kraj pozidan že precej pred letom 1526, ko je v zapisniku cerkvenih dragocenostih z vrhniškega območja navedena tamkajšnja cer- kev.3 Pod lipami je živelo šest kmetov, eden od njih, Jurij Pajsar, je bil tudi mlinar. Zaselek Tunji- co so najpozneje v jožefinski dobi združili z večjo Podlipo, ki je tedaj štela že 29 hiš, od tega so bile štiri nenaseljene. Na področju doline so se do zemljiške odveze leta 1848 stikale meje petih zemljiških gospostev. Večina kmetij je pripadala kartuzi- janskemu samostanu Bistra. Bistra je imela v lasti tudi kmetije iz Male Ligojne ter obsežna barjanska posestva na desnem bregu Ljubljani- ce, več kmetij onstran Save na Gorenjskem, pose- stva v okolice Cerknice in posamezna zemljišča na Vipavskem, pri Kopru in pozneje pri Trstu.4 Smreške domačije in kajže z mlini so pripadale vsakokratnim lastnikom dvorca Dol pri Ljubljani 1 Pivk, Žitko: Vodni pogoni na Podlipščici in njenih pritokih, str. 117–118. 2 Mlinarič: Kartuzija Bistra, str. 37. 3 Marolt: Dekanija Vrhnika, str. 156. 4 Ogrin: Dajatve bistriških podložnikov, str. 175. Podlipa s cerkvijo sv. Brikcija in župniščem na griču sredi vasi, razglednica iz leta 1939 (hrani: Janez Žitko) Jurij Pajsar plačuje za četrtinsko kmetijo in mlin 2 goldinarja in 40 krajcarjev davka. (Arhiv RS, Urbar Bistra, 1659) 223 Letnik 39 (2016), št. 2 (gospostvo Lustthal), najpozneje od leta 1666 pa plemiški rodbini Raspom iz Stare Loke pri Škofji Loki. Filipičeva kmetija pri Štantu in mlaj- še rovtarske koče so bile ves čas podložne loga- škemu gospostvu. Koče so postavljali imetniki ali potomci s premožnejših domačij v Rovtah in so se sčasoma osamosvojile. Višje ležeči Volavčeva in Žagarjeva kmetija sta najprej sodili k posesti škofjeloškega meščana Matije Paplerja, ki je leta 1631 kupil posest od Mihaela Papplerja, Mihael pa je dobil nekaj posesti od polhograjksih gospo- dov Gallov leta 1601. Po letu 1731 je obe kmetiji prevzelo gospostvo Lesno Brdo (Holzenegg), ki je bilo v lasti polhograjskega gospostva.5 Zakajnski mlin iz Smrečja, prvič omenjen v terezijanskem katastru iz leta 1754, je skupaj z izvorno doma- čijo Zakajnc pripadal ženskemu dominikanskemu samostanu Velesovo (Michlstteten), ki je imel si- cer obsežno in strnjeno posest na levem bregu Save pri Kranju.6 Veleposestniki so posest zaradi lažjega upravljanja ter pregleda nad dohodki in obve- znostmi podložnikov razdelili na manjše enote županije.7 V podlipsko županijo, najprej imeno- vano tudi tunjiška, so sodili kmetje iz Podlipe, Tunjice in nekaj kmetov iz Ligojne. Po urbarju iz leta 1659 so prinašali kartuziji 42 goldinarjev in 40 krajcarjev letnega davka. Celotna samostan- ska posest je tedaj poleg podlipske obsegala še 11 drugih županij: Verd pri Vrhniki, Zabočevo, Zavrh pri Borovnici, Borovnico, Ig, Begunje in Be- zuljak pri Cerknici, Rašico pri Ljubljani, Moravče, Topole pri Mengšu in Šenčur pri Kranju. Celotni letni prihodki samostana so znašali 531 goldi- narjev, 53 krajcarjev in 1 denarič denarja. Menihi so kot letne dajatve v naravi pobirali še krušna in krmna žita: 77 ljubljanskih starov pšenice, 9 starov rži, 27 starov prosa, 199 ¾ starov ovsa in 4 stare ješprenja; 2915 jajc; 1450 kosov desk in 536 vozov lesa; 385 povesem lanu ter 15 kokoši in 2 kopuna. Podložniki so bili dolžni opraviti za samostan tudi 48 drvarskih dni. Župani, pred- stojniki županij, so dobili v samostanu, kadar so prišli po opravkih, hrano in nekaj denarja v skupni vrednosti 150 goldinarjev. Na velikonoč- ni ponedeljek so morali prinesti menihom tudi pogače in pirhe.8 Podložniki iz podlipske doline so bili poleg tega dolžni na dan sv. Martina odda- jati še 25 goldinarjev in 34 krajcarjev gosposkega davka činža v gotovini ter sprva 130 in pozneje 5 Košir: Dediščina župnije Šentjošt, str. 27–28 in 31–32. 6 Košir: Dediščina župnije Šentjošt, str. 465. 7 Mlinarič: Kartuzija Bistra, str. 432. 8 Ogrin: Dajatve bistriških podložnikov, str. 178. Zapis o tlačanski obveznosti kmetov iz Podlipe, Borovnice, Verda, Zabočevega in Zavrha do samostana Bistra (Arhiv RS, Urbar Bistra, 1659) 224 Polona Zalokar: Podlipa med Bistro in Šentjoštom. Ob 750-letnici prvega zapisa iz Podlipske doline, str. 221–230 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections 261 jajc. Skupaj s kmeti iz Borovnice, Verda, Zabočevega in Zavrha pri Borov- nici so morali vsako leto, razen v času trgatve, oskrbovati samostanske posesti na Primorskem z živili in drugimi potrebščinami ter nositi grebenice, trakove, okove, sode, sklede in drug material v Šentvid pri Vipavi in Solkan. Iz vinoro- dnih krajev so morali pripeljati v Bistro 101 tovor vina letno, od tega podlipski kmetje dvanajst tovorov.9 Za smreške posesti v Podlipi je bilo nekdaj v veljavi domače ime Rašpovc. Ime je nastalo po pripadnosti tamkajšnjih domačij zemljiškim gospodom Ra- pom. Plemiška rodbina Rasp je bavarsko-koroškega porekla. Potomec Pavel Rasp (1462–1524) se je na povabilo avstrijskega cesarja Maksimilijana I. leta 1501 priselil na Kranjsko, kjer je pridobil ugledne državne službe. Za smreške posesti sta najbolj pomembna Janez Jurij Rasp (1624–ok. 1690), loški žitničar, in njegov sin Leopold Maksimilijan Rasp (1673–1742), župnik v Kamniku ter eden vodilnih kranjskih izobražencev, član Akademije Operosorum, mecen in učitelj.10 Iz urbarja Janeza Jurija Raspa (urbar Raspovega imenja) za leto 1666 so znani imetniki smreških posesti. To so bili: Jakob Celar, Andrej Skobl, Gregor Žerovc, Boštjan Smrekar, Primož Jurica, Matija Skobel in Marko Likar. Njihove vsakoletne dajatve so se gibale med 2 goldinarjema in 55 krajcarji za kmetijo ter do 40 krajcarjev za kajžo.11 Terezijanski čas V času cesarice Marije Terezije (1717–1780) so bili podlipski in tunjiški kmetje po novem rektificiranem urbarju dolžni plačevati samostanu različne dajatve. Napovedani davek (Neue Beansagung), kontribucija in navadni davek so bile davčne obveznosti do države. Napovedani davek je bila manjša vsota in ni presegla 30 krajcarjev na kmeta. Verjetno je predstavljala razliko med starimi in novimi dajatvami. Dajatve, pravdni činž sv. Jurija skupaj z davkom od gozda in soli, žitna dajatev ter mala pravica so šle zemljiškemu gospodu. Vse dajatve so bile v denarju, edino malo pravico so poravnali z oddajo jajc. Največjo obreme- nitev za podložnike je predstavljala kontribucija. Za polovično kmetijo je znaša- la 3 goldinarje in za tretjinsko 2 goldinarja na leto. Jurij Kosar in Ludvik Dittrih iz Tunjice sta plačala zanjo 8 goldinarjev in 45 krajcarjev oziroma 7 goldinarjev in 30 krajcarjev ter Matija Pajsar iz Podlipe 5 goldinarjev in 15 krajcarjev. Na- vadni davek je znašal od enega do dobrih treh goldinarjev. Po nizki obremenitvi izstopa Jurij Troha iz Podlipe, najbrž kajžar, z 1 krajcarjem in 13 denariči za da- jatev sv. Jurija. Višina dajatev je bila vezana na velikost kmetije. Večina kmetov v podlipski županiji je uživalo polovične kmetije. Matija Jereb iz Podlipe je imel tri osminsko, Gašper Erjavc, Jurij Smrekar, Matija Brenčič in Jurij Podlipec iz Tunji- ce pa so uživali tretjinske kmetije. Od povprečja izstopata Jurij Troha in Matija Pajsar, oba iz Podlipe, ki sta obdelovala osminsko in sedem osminsko kmetijo in sta plačevala temu primerne nizke oz. višje dajatve. Jurij Kosar, največji kmet v dolini, je obdeloval za slabo kmetijo in pol veliko zemljišče v Tunjici in je bil dolžan oddajati samostanu za skoraj 18 goldinarjev dajatev. Ludvik Ditrich se je odkupil od tlake z 1 goldinarjem in 42 krajcarji denarja. Za ostale podložnike tlaka ni bila vpisana. Iz tabele lahko razberemo le, da se je delila na tovorniško, vprežno in ročno tlako. 9 Za pomoč pri prevodu o prevozniških obveznostih podlipskih podložnikov do bistriškega sa- mostana se zahvaljujem Vojku Pavlinu. 10 SBL, rodbina Rasp. 11 Več o podložnikih in dajatvah glej v članku Zalokar: Podlipska dolina, 750 let prve pisne omem- be, ki bo izšel v Vrhniških razgledih. 225 Letnik 39 (2016), št. 2 V Rašpovcu zasledimo leta 1757 pet malih kmetov. Jurij Corn st. (danes Kovter), lastnik hiše z mlinom, kajže in nekaj zemlje, je plačeval 2 goldinarja kontribucije, 1 goldinar in 3 krajcarje gosposkega ter 1 goldinar in 12 krajcarjev navadnega davka, 20 krajcarjev od kmetije, 15 krajcarjev vinske naklade in 34 krajcarjev namesto tlake na leto. Podobne dajatve kot Corn je imel Luka Skobl, kajžar in mlinar (danes Skobelj), le gosposki davek je znašal zanj 1 goldinar in 20 krajcarjev ter navadni davek 1 goldinar. Jurij Urh (Mivšek), Jakob Arhar (Kovač) in Jurij Corn starejši (Černč) so imeli le kajže, od katerih niso plačevali ničesar.12 Jožefinska doba Cesar Jožef II. (1741–1790) je dal v letih 1785–1789 zaradi izboljšanja davčne politike v monarhiji narediti nov, bolj izpopolnjen jožefinski kataster, zapotrebe katerega so oblikovali manjše ozemeljske enote, imenovane katastr- 12 Košir: Dediščina župnije Šentjošt, str. 471. Tabela 1 in 2: Razpredelnici prikazujeta natančen popis letnih dajatev podložnikov iz Podlipske doline po urbarju samostana Bistra iz leta 1764. Ime podložnika nova napoved kontribucija davek pravica sv. Jurija, davek od gozda in soli mala pravica Jakob Celarič 30 kr. 3 gld. 1 gld. 52 k. 2 d. 59 kr. 3 d. 10 Anže Malovrh 30 kr. 3 gld. 1 gld. 45 kr. 35 kr. 10 Andrej Terček in Miha Kenk 30 kr. 3 gld. 1 gld. 45 kr. 1 gld. 10 kr. Jakob Prašnik 30 kr. 3 gld. 2 gld. 12 kr. 9 d. 38 kr. 2 d. 10 Jurij Troha 22 kr. 2 d. 2 gld. 15 kr. 1 gld. 42 kr. 15 kr. 2 d. 7 ½ Simon Jereb 30 kr. 3 gld. 2 gld. 17 kr. 1½ d. 31 kr. 1/2 d. 10 Matevž Zalesnik 30 kr. 3 gld. 2 gld. 12. kr. 3 d. 38 kr. 2 d. 10 Matija Corn 30 kr.. 3 gld. 2 gld. 4 kr. 2 d. 38 kr. 2 d. 10 Matija Jereb 7 kr. 2 d. 45 kr. 34 kr. 46 kr. 2 ½ Luka Jereb 30 kr. 3 gld. 2 gld. 17 kr. 1 ½ d. 36 kr. 2 ½ d. 10 Matevž Celarič 30 kr. 3 gld. 2 gld. 12 kr. 2 d. 38 kr. 2 d. 10 Jožef Podlipec 30 kr. 3 gl. 2 gld. 13 kr. 58 kr. 2 d. 10 Matija Pajsar 52 kr. 2 d. 5 gld. 15 kr. 4 gld. 25 kr. 1 gld. 45 kr. 2 d. 10 Jurij Troha 1 kr. 13 d. Ime podložnika nova napoved kontribucija davek pravica sv. Jurija, davek od gozda in soli mala pravica Gregor Kokal 30 kr. 3 gld. 3 gld. 25 kr. 1 d. 2 gld. 27 kr. 2 4/5 d. 10 Lovre Brdnik 30 kr. 3 gld. 2 gld. 12 kr. 2 d. 38 kr. 2 d. 10 Jurij Kosar 1 gld. 27 kr. 2 d. 8 gld. 45 kr. 5 gld. 39 kr. 1 gld. 51 kr. 20 Lovre Šteusa 30 kr. 3 gld. 1 gld. 40 kr. Ludvik Ditrich 1 gld. 15 kr. 7 gld. 30 kr. 3 gld. 30 kr. 2 gld. 27 kr. 2 d. Jožef Trček 30 kr. 3 gld. 2 gld. 12 kr. 2 d. 49 kr. Matija Pajsar 30 kr. 3 gld. 3 gld. 17 kr. 2/5 d. 1 gld. 34 kr. 3 3/5 d. 10 Gašper Erjavc 20 kr. 2 gld. 1 gld. 3 kr. 22 kr. 1 d. Jurij Smrekar 20 kr. 2 gld. 1 gld. 3 kr. 23 kr. Matija Brenčič 20 kr. 2 gld. 17 kr. 3 1/5 d. 31 kr. 2 4/5 d. Jernej Brenčič, od mlina 29 kr. 1 1/5 d. 43 kr. 3 4/5 d. Jurij Podlipec 20 kr. 2 gld. 26 kr. 2 d. 54 kr. 3 d. 226 Polona Zalokar: Podlipa med Bistro in Šentjoštom. Ob 750-letnici prvega zapisa iz Podlipske doline, str. 221–230 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections ske občine. Znotraj teh so opravili tudi izmero posameznih zemljišč.13 Celotna podlipska dolina je bila zajeta v katastrsko občino Podlipa, ki je pri pašnikih me- jila na katastrsko občino Žažar, s travniki na katastrsko občino Stara Vrhnika, na južnem in zahodnem robu doline s katastrskima občinama Zaplana in Rovte ter na najbolj severni strani s katastrsko občino Šentjošt. Takšen obseg z manjšimi spremembami ima še danes. Občina se je delila na pet ledin. V prvi, krajevni ledini Podlipa, se je nahajala cerkev sv. Brikcija in hiše s številkami od Podlipa 1 do Podlipa 15 ter hiša Podlipa 29. V ledino so sodili še hišni vrtovi ter obdelo- valni svet. Na drugi ledini Jezerke z manjšimi ledinami V jezerkah, Na lazeh, Pod vasjo, V polju, Na griču in Na strmini ter s hišama Podlipa 16 in Podlipa 17 so se nahajale njive, travniki, pašniki in gozdovi. Ledina je mejila na ledino Podlipska gmajna in deloma že na smreško katastrsko občino. Tretji ledini, Podlipski gmaj- ni, so pripadali vaški pašniki in rovti z njivami in travniki. V četrti ledini Toinca so se nahajale hiše Podlipa 6, Podlipa 8, Podlipa 18, Podlipa 19 in Podlipa 20 ter naštetim hišam pripadajoče njive, travniki in pašniki. Peta ledina je bila Razor- ska dolina s hišnimi številkami od Podlipa 21 do Podlipa 25 ter pripadajočimi njivami, travniki, pašniki in gozdovi. Vse njive v občini so obdelovali po trile- tnem kolobarjenju. Prvo leto so sejali pšenico, drugo leto ječmen in tretje oves. Edino v Podlipski gmajni so sejali prvo leto ječmen, nato pa dve leti zaporedoma oves. Travniki so prinašali sladko seno. V jožefinskih katastrskih operatih, nastalih med leti 1785–1789, so pod- lipske hiše že oštevilčene. Prvo številčenje naselij na Slovenskem sodi v leto 1771, ko je bilo izvedeno ljudsko štetje prebivalstva z namenom izboljšave na- bornega sistema.14 V jožefinski dobi je imela Podlipa 29 oštevilčenih hiš. Pripa- dale so spodaj naštetim lastnikom. Stanovanje v vikarijatski hiši Podlipa 29 ni bilo obdavčeno. Hiša Jožefa Kogovška (Podlipa 26) je bila naknadno pripisana vikarijatu iz Bistre št. 25, vikarijatska hiša Podlipa 29 pa Martinu Trčku. Čas franciscejskega katastra od 1824 do 1833 Podlipa leži pol milje daleč od poštne postaje Vrhnika v severozahodni smeri. Celotno ozemlje občine leži položno od severa proti jugu, jugozahodni in vzhodni del pa na ravnini. Gre za ozko in le proti jugovzhodni strani odprto dolino, ki jo zapira dvoje vzporednih, od severozahoda proti jugovzhodu pote- kajočih hribov. Klima na višini je suha in vetrovna, v ravnini vlažna in meglena, toda v celoti zmerna. Površina tal v občini znaša 963 oralov in 1560 kvadratnih klafter ter se deli na 816 parcel. 13 Ribnikar: Zamljiški kataster kot vir za zgodovino, str. 327. 14 Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev, str. 377. Tabela 3: Lastniki hiš v Podlipi po jožefinskem katastru, leta 1789 Hiša lastnik hiša lastnik hiša lastnik Podlipa 1 Primož Celar Podlipa 11 Tomaž Merlak Podlipa 21 Florijan Butin Podlipa 2 Valentin Brenčič Podlipa 12 Luka Slovša Podlipa 22 Jožef Smrekar Podlipa 3 Jernej Brenčič Podlipa 14 Nikolaj Troha Podlipa 23 Tomaž Razor Podlipa 4 Peter Križaj Podlipa 15 Janez Križaj Podlipa 24 Anton Žitko Podlipa 5 Nikolaj Celar Podlipa 16 Primož Filipič Podlipa 25 Matevž Celar Podlipa 6 Jurij Celar Podlipa 17 Peter Celar Podlipa 26 Jožef Kogovšek Podlipa 7 Jurij Jurca Podlipa 18 Ludvik Dietrich Podlipa 29 vikariat Podlipa Podlipa 9 Jurij Podlipec Podlipa 20 Simon Furlan Podlipa 10 Jurij Jurca 227 Letnik 39 (2016), št. 2 Zahodno od naselja ležijo v precej velikem obsegu rahlo združeni vrtovi in nekoliko proti vzhodu tudi njive ter vzhodno v naraščajočem terenu manjše število pašnikov, ki segajo do roba gozda. Jugovzhodno od vasi se razprostira majh- na ozka ravnina z vrtovi, travniki in polji, severno pa se ponovno nahajajo pašniki in nato gozdne parcele. Na jugovzhodni ravnini se nahaja tudi precejšnja vrsta nižinskega gozda, ki se upora- blja hkrati za pašo. Na jugu občine ležijo čisto na ravnem travniki in končno proti jugovzhodni meji večja površina dvigajočega se gozda, v kate- rega se zajedajo globoko ležeči, deloma položni, deloma ravni travniki s posameznimi njivami. Iz občine Šentjošt v severozahodni smeri priteče v dolino potok Podlipca, ki se pozneje združi s po- tokom Tunjica iz izvira v hribih in se v spodnjem toku izliva v Ljubljanico. Potoka poganjata dva mlina na dveh strugah, povzročata pa tudi škodo zaradi poplavljanja bližnjih njiv in travnikov. Sko- zi občino vodi s Stare Vrhnike do kraja občinska cesta, ki je v slabem stanju in se konča ob vznož- ju hribovja ter služi le za povezavo. Do sosednjih občin Šentjošt na severu, Žažar in Velika Ligojna na vzhodu, Stara Vrhnika na jugu ter Zaplana in Rovte na zahodu vodijo le pešpoti. Najbližji tržni kraj je glavno mesto Ljubljana, oddaljena 3 milje, kjer se ob sredah in sobotah odvijajo tedenski sejmi. Do Ljubljane pridejo mimo Vrhnike. Pri- stojno okrajno glavarstvo je samostan Bistra. Žu- pnija (oz. lokalija) je v kraju samem, šolski pouk ni organiziran. Zemljiška gospostva v vasi sta samostan Bistra in gospostvo Logatec, desetino oddajajo omenjenemu samostanu in župniji Vrh- nika, bero župniji Vrhnika ter odvetniški davek gospostvu Logatec. Po popisu iz leta 1830 živi v Podlipi 222 duš, od tega 113 moških in 109 žensk. Stanujejo v 31 hišah z 39 gospodinjstvi. V 21 gospodinjstvih se preživljajo s kmetijstvom, v 17 z malo obrtjo, eno gospodinjstvo pa se ukvarja z obema dejav- nostma. Prehranjujejo se z močnatimi, mlečnimi in zelenjavnimi jedmi skupaj z ovsenim ali ajdo- vim kruhom ter samo ob posebnih priložnostih uživajo doma posušeno in dimljeno svinjsko ali goveje meso. Večje kmetije zaposlujejo dva hlap- ca in dve dekli, ki so del družine. Stanje živine v vasi je sledeče: 22 konj, 20 volov, 40 krav, 25 glav mlade govedi in 40 praši- čev. Konji so domače male deželne pasme, enako voli male hribovske pasme. Tako vole kot krave zredijo doma ali jih kupijo na trgu. Ostalo živino prav tako vzrejajo doma. Večino živine pasejo (razen pozimi, ko jo krmijo s slamo, suhim se- nom in različnimi zelenjavnimi odpadki, da ni mršava). Konji in voli služijo za vprežno živino Stari most čez Podlipščico, ki je pripeljal do vaškega jedra Podlipe (okoli leta 1995). (foto: Ivan Krvina) 228 Polona Zalokar: Podlipa med Bistro in Šentjoštom. Ob 750-letnici prvega zapisa iz Podlipske doline, str. 221–230 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections v poljedelstvu. Krave dajejo prirastek telet in mleko, ki ga deloma prodajo, deloma porabijo za prirejo, nekaj svežega mleka pa porabijo v doma- čem gospodinjstvu ali ga predelajo v maslo. Osta- rele vole in krave, ki niso več za rabo, zakoljejo za meso in maščobo ali prodajo v mesnico. Večji posestniki redijo par konjev in volov, dve do tri kravi, dve teleti in enega do dva prašiča. Od pe- rutnine gojijo le kokoši za jajca. Na njivah sejejo pšenico, ječmen, oves, ajdo, krompir in deteljo. Na eni dvajsetini njivskih površin gojijo še proso, zelje, repo in lan ter kosijo travo. Pridelava krom- pirja je v porastu. Na travnikih pridelajo dve ko- šnji na leto. Z vrtov pridobivajo sadje in travo za živino. Pašniki služijo za pašo, prav tako gozdovi, kjer sekajo tudi les za gradnjo in izbor za drva. Za delo sposobni delavci, to je posli, se do- bijo v domačem kraju. Kmetje najamejo dninarje le ob zaključku poljedelskih del. Domača živina pridela dovolj gnoja, ki ga potresejo po njivah čez kompostno gnojilo. Čas za jesensko setev ozimnih žit se začne konec oktobra, jarih žit pa v začetku aprila. Prva žetev je sredi julija, zadnja pa konec avgusta ali še pozneje. Travnike kosijo dvakrat, mrvo sredi junija in otavo konec avgu- sta, hribovske travnike pa le enkrat proti kon- cu julija. Za kmetovanje uporabljajo preprosto orodje. Za prevoz z njiv koristijo lesene drdrajoče vozove, imenovane lojtrnike, ki so brez železne- ga okovja. Za obdelavo polj uporabljajo preprost enojni plug, brano z železnimi zobmi in žitni srp. Pri živinoreji uporabljajo koso, lesene grablje, se- nene in gnojne vile ter za delo v gozdu rovnico in sekiro za drva. Največ kmetij, deset, je polovičnih, sedem tričetrtinskih ter po ena tretjinska, četrtinska in osminska. Enajst kajžarjev je brez zemlje in se preživlja z dninarskim delom in malo obrtjo. Cer- kev je grajena iz dobrega materiala in pokrita s skodlami. Župnišče je podobno ostalim hišam in gospodarskim stavbam v vasi – deloma je kamni- to, deloma leseno ter pokrito s slamnato streho. Večina gospodarskih stavb je v gradnji nekoliko revnejša in v notranjosti manj čista. Podlipa je imela leta 1824 33 oštevilčenih hiš, vendar za hiše št. 8, 18, 25, 27, 28 in 29 ni bilo znanih lastnikov. Vsi navedeni posestniki so bili kmetje. Kmečka gospodarstva so bila različ- no velika. Tri gospodarstva so premogla po dve hiši, dva po dve gospodarski stavbi, eno gospo- darstvo pa dva hleva. Osem lastnikov je na svojih posestih premoglo poleg hiše še gospodarsko po- slopje ali samostojen hlev, štirje pa oboje. Ostali prebivalci so imeli stanovanje in hlev združena pod eno streho. Na začetku vasi je delovala tudi topilnica in predelovalnica železa v lasti Urbana Trlice lanu pri Pajsarju (med obema vojnama) (hrani: Janez Žitko) Žetev pšenice pri Mrvcu, leta 1944 (hrani: Janez Žitko) 229 Letnik 39 (2016), št. 2 Brenčiča iz Podlipe 2 (danes Gojer). Leopold Ditrich iz Podlipe 19 pri Kalinu (danes Mrvc) je imel nižje v ravnini zasebno opekarno, ki je stala poleg hiše in gospodarske stavbe malo pred Pajsarjem. V cerkveni lasti so bile župnijska cer- kev sv. Brikcija, hiša za prebivanje kaplana ali župnišče Podlipa št. 30, mežnarija s stanovanjem Podlipa št. 13 in kapela sv. Križa pred vasjo. V katastrski občini Šentjošt se nahajata vas Šentjošt, ki je hkrati tudi žu- pnijsko središče, ter vas Smrečje s podružnično cerkvijo sv. Marije. Občina ima 71 hiš in 103 stanovanja. V njih živi 508 prebivalcev, od tega 268 žensk in 240 moških. S poljedelstvom se ukvarja 39 gospodinjstev, z obrtjo 61 in z obema dejavnostima tri gospodinjstva. Poleg obdavčenih poljščin pšenice, ovsa, ajde, krompirja in detelje pridelujejo zase v manjšem obsegu še proso, korenje, repo, lan in zelje. V hlevih redijo poleg govedi še prašiče in večje število ovc. Domačini trgujejo na tedenskih sejmih v Ljubljani ter na sejmih v Polhovem Gradcu in na Dobrovi, kamor vodijo deloma slabe, deloma dobre lokalne in okrajne ceste. V kraju imajo posesti zemljiška gospostva Logatec, Polhov Gradec, Komenda Lju- bljana, Lesno Brdo in Stroblov dvorec. Bera pripada Polhovemu Gradcu in Loki. Desetino pobirata gospostvi Polhov Gradec in Dol pri Ljubljani, odvetščino pa gospostvo Polhov Gradec. K Smrečju spada 31 oštevilčenih hiš, 28 jih je naselje- nih. V spodnjem Smrečju se nahajata dva mlina. Kraj Rovte v katastrski občini Rovte ima 133 hiš, v katerih živi 873 lju- di – 454 žensk in 419 moških. Od tega je 167 najemnikov. Večina najemnikov, 159, se ukvarja s poljedelstvom, osem najemnikov pa z drobno obrtjo, kot so zidarstvo, krojaštvo, čevljarstvo, kovaštvo, krovstvo, mlinarstvo in krznarstvo. S kmetijstvom se preživlja 33 družin. Sto kajžarjev se preživlja z dninarskim delom ali drobno obrtjo. Čeprav se prebivalci teh krajev poročajo pozno, imajo dokaj velike družine s petimi do šestimi otroki. Na večjih kmetijah zaposlujejo po dva hlapca in dekli ter dva pastirja. Najbližji trg je v Ljubljani, kjer ob sredah in sobotah kupčujejo z žitom. Poljski pridelki in trava so povprečne kakovosti. Le oves in les pridelajo v presežkih. Oves, ki je tu zelo kakovosten, prodajajo gostilnam na Vrhniki in v Logatcu, les pa v Trst za gradnjo ladij. Zemljiško go- spostvo, desetina in odvetništvo pripadajo gospostvu Logatec in bera Vrhniki. ARHIVSKI VIRI Arhiv Republike Slovenije (ARS): • AS 1074, Urbarji: urbar gospostva Bistra 1659 in 1784–1802, Raspovo imenje 1666, urbar gospostva Logatec 1674–1712, urbar gospostva Velesovo 1458; • AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko: gospostvo Bistra, gospostvo Logatec, gospostvo Kamnik (Raspovo imenje), gospostvo Velesovo; • AS 175, Jožefinski kataster za Kranjsko: občina Podlipa, občina Šentjošt; • AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko: občina Podlipa, občina Šentjošt, obči- na Rovte. LITERATURA Košir, Tone, et alt.: Dediščina župnije Šentjošt, Šentjošt 2013. Marolt, Marijan: Dekanija Vrhnika, topografski opis, Umetnostni spomeniki Slove- nije, Ljubljana, 1929. Mlinarič, Jože: Kartuzija Bistra, Ljubljana, 2001. Ogrin, Rafael: Dajatve bistriških podložnikov. V: Vrhniški razgledi 1(1996), str. 175–179. VIRI IN LITERATURA 230 Polona Zalokar: Podlipa med Bistro in Šentjoštom. Ob 750-letnici prvega zapisa iz Podlipske doline, str. 221–230 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Novi Slovenski biografski leksikon (SBL), spletna izdaja, ZRC SAZU, Ljubljana 2013. Pivk, Olga: Začetki šole v Podlipi. V: Vrhniški razgledi 11 (2010), str. 59–64. Pivk, Olga, Žitko, Janez: Vodni pogoni na Podlipščici in njenih pritokih. V: Vrhniški razgledi 8 (2008), str. 116–128. Sergij Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev: od naselitve do zloma stare Jugoslavije, Ljubljana, 1961. Rajšp, Vincenc, Ficko, Majda: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, zvezek 2, Karte, Ljubljana, 1996. Ribnikar, Peter: Zemljiški kataster kot vir za zgodovino. V: Zgodovinski časopis 36 (1982), št. 4. Slovenski etnološki leksikon (ur. Angelos Baš), Ljubljana 2004. Slikovni material so prispevali domačini iz Podlipe, za kar se jim najprijaznejše zahvaljujem. PODLIPA BETWEEN BISTRA AND ŠENTJOŠT. THE 750TH ANNIVERSARY OF THE FIRST WRITING FROM PODLIPA VALLEY Two settlements existed in Podlipa valley in the Middle Ages. Tunjica was first mentioned in a document in 1265 and expanded along the valley on valley sides and ridges. Podlipa is a nucleated village at the end of the valley which was inhabited before 1526 when the St. Brice branch church is first mentioned in records of church valuables in the Vrhnika area. Residents of the valley and nearby hamlets Rašpovc from Smrečje and Podpesek from Rovte were subju- gated to five landlords before land emancipation in 1848. Most farms belonged to Bistra Carthusian monastery. They managed vassals from Podlipa, Tunjica, and partly Ligojna in their own Podlipa or Tunjice parish. Their members were obligated to pay the annual tax and St. George contribution from forests and salt in money, and the “small right” in natural contributions. They also performed transport serfdom by supplying monastery lands in Primorska region and by transporting wine to the monastery. They paid taxes to the state as contribu- tion that was the largest by the amount, and a new declaration, probably as the difference between old and new obligations. Farms and cottages in Smrečje be- longed to the Rasp family from Stara Loka at Škofja Loka and later to the Dol pri Ljubljani castle. Cottages of Podpesek settlement in Rovte and the Filipič farm above the valley were part of the Logatec lordship, and the Zakajnski mill was under the Velesovo monastery near Kranj. Homesteads of Žagar and Volavec on higher locations were first under the Papler, citizen of Škofja Loka, and were taken over by the Lesno Brdo (Holzenegg) castle in 1731 which was owned by the Polhov Gradev lordship. During the Josephian period, Podlipa had house numbers. They received their own cadastre municipality with local fallow Podlipa in agricultural fallows Jezerke, Podlipska gmajna, Toinca, and Razorska dolina. Based on several archive sources, the valley is presented in more detail. More than half of local residents lived from agriculture, mostly by livestock farming, cultivation of potato, oth- er vegetables, and fruits. They still cultivated flax and hemp after the Second World War. Larger farms transported wood to Italy. Blacksmiths, wooden pile manufacturers, carpenters, leather dressers, shoemakers, weavers, and later inn-keepers, masons, and tailors also lived in the village. SUMMARY