Mark Tulij PISMA BRATU KVINTU 1, 1 
CICERON (O upravi province) 
Prevod Aleš .MA VER, 
Marija Nefo PIRC, Mitja SADEK, 
Miran SAJOVIC in Nina VUK1 
( 1) Čeprav ne dvomim, da bodo mnogi glasniki, pa tudi človeške go-
vorice same s svojo hitrostjo prehitele to pismo in boš tako že prej od dru-
gih slišal, da se je mojemu hrepenenju in tvojemu naporu pridružilo še 
tretje leto2 , vendar sodim, da ti moram tudi sam prenesti to nadležno no-
vico. Kajti v prejšnjih pismih, in to ne v enem, marveč v mnogih, sem ti 
ohranjal upanje, da se boš mogel kmalu vrniti, čeprav so drugi nad tem že 
obupali. Tega nisem počel le, da bi te kar najdlje razveseljeval s to prijetno 
mislijo, marveč tudi zato, ker smo tako jaz kot pretorji vložili toliko napo-
ra, da nisem dvomil, da bi se naš namen ne mogel posrečiti. (2) Ker je zdaj 
tako naneslo, da niso mogli niti pretorji s svojim vplivom niti jaz s svojim 
prizadevanjem ničesar doseči, je seveda nadvse težavno prenesti zadevo 
ravnodušno. Pa vendar naju, ki sva se vajena spopadati in se kosati z naj-
zahtevnejšimi nalogami, taka nadloga ne sme zlomiti ali potreti. Kakor pa 
ljudje navadno najteže prenašajo tisto, kar se je zgodilo po njihovi krivdi, 
je pri tej reči nekaj, kar sam celo teže prenašam kakor ti. Po moji krivdi se 
je namreč zgodilo tisto, proti čemur si se pri meni zavzemal že, ko si odha-
jal, še bolj pa v svojih pismih, da preteklemu letu upravništva ne bi sledilo 
še eno. Nisem ravnal pametno, ko sem skrbel za dobrobit zaveznikov, ko 
sem se upiral nesramnosti ne maloštevilnih mešetarjev, ko sem skušal s 
tvojimi odlikami pomnožiti svojo slavo, zlasti še, ker sem dovolil, dajemo-
glo to drugo leto tvoje službe pritegniti še tretje. 
(3) Ker priznavam, daje to moja napaka, morata tvoja preudarnost in 
omikanost poskrbeti in narediti, da bo to, kar sem sam nespametno izpe-
ljal, popravila tvoja marljivost. Če se boš še silneje spodbujal k temu, da bi 
se o tebi povsod govorilo le dobro, če boš tekmoval ne kakor z drugimi, 
marveč kakor s samim seboj, če bo slednjič vso tvojo razumnost, vso skrb in 
premislek usmerjala želja po odlični hvali v vseh rečeh, bo eno leto, doda-
no tvojemu naporu, lahko mi verjameš, dodalo mnoga leta radosti nama 
obema. Kajti slavo bo prinašalo še najinim potomcem. 
1 Prevod je nastal v okviru latinskega seminarja na Oddelku za klasično filologijo FF 
v zimskem semestru študijskega leta 2000/01. 
2 Kvint Tulij Ciceronje po preturi leta 61 pr. Kr. odšel za upravnika v provinco Azijo. 
Ker so mu upravništvo kar dvakrat podaljšali, je tam ostal vse do 58 pr. Kr. 
Keria III - 1 • 2001, 117-128 
118 Keria III - 1 • 2001 
( 4) Zaradi tega te najprej prosim, da ti ne uplahne ali upade pogum 
in da ne dovoliš, da bi te obilica opravkov preplavila kakor hudournik, 
marveč se dvigneš zoper to in se upreš ali greš zadolžitvam celo naproti. 
Saj vendar ne upravljaš takega dela države, v katerem bi gospodarila uso-
da, marveč takega, v katerem največ štejeta razumnost in marljivost. Če bi 
videl, da bi ti bilo kot upravitelju podaljšano poveljstvo v kakšni siloviti vojni, 
bi v duši trepetal, saj bi vedel, da je bila sočasno podaljšana oblast usode nad 
nama. (5) Tako pa tije bil zaupan tisti del države, v katerem nima usoda ali 
nobene vloge ali prav majhno in za katerega se zdi, da je ves v rokah tvoje 
krepostnosti in zmernega duha. Ni se nama treba bati, kakor menim, nobe-
nih pasti sovražnikov, nikakega vojaškega spopada, nobene izdaje zavezni-
kov, ne pomanjkanja denarja ali prehrane, pa tudi ne upora v vojski. Vendar 
se celo zelo modrim možem pogosto zgodi, da ne zmorejo biti kos udarcem 
usode, kakor tudi najboljši krmarji niso kos divjanju nevihte. Tebije bil na-
klonjen popoln mir, popolna spokojnost, vendar tako, da bi zmogla spečega 
krmarja celo preplaviti, budnega pa tudi razveseljevati. 
(6) Znano je namreč, da sestavljajo prebivalstvo te province najprej 
zavezniki, ki so izmed vseh človeških rodov najbolj omikani3 , ob njih pa 
taki naši državljani, ki so bodisi kar najtesneje povezani z nama, ker so 
davčni zakupniki4 , bodisi sodijo, da sem jim jaz kot konzul obvaroval pre-
moženje", ker so premožni trgovci. (7) Vendarle med njimi samimi priha-
ja do resnih sporov, nastajajo številne krivice, iz njih pa izhajajo veliki pre-
piri. Saj govorim, kakor bi mislil, da nimaš nobenega dela! Vem, da je 
naloga nadvse zahtevna in terja tehten premislek, toda spomni se mojega 
mnenja, daje ta naloga prej stvar razuma kakor usode. Kaj je namreč take-
ga brzdati tiste, kijim načeluješ, če lahko brzdaš samega sebe? To naj bo, 
kakor tudi je zelo zahtevno, zahtevno in težavno za druge. Zate je bilo to 
zmeraj nekaj najlažjega inje tako tudi moralo biti za človeka s takšno nara-
vo, da se zanjo zdi, da bi mogla biti zmerna celo brez izobrazbe, izobrazba 
pa, ki si je bil deležen,je tisto, kar bi moglo predrugačiti celo najbolj zakrk-
njeno naravo. Ko se boš sam upiral miku denarja, ko se boš upiral nasladi 
ali vsakovrstnemu poželenju, kakor počneš, bo, mislim, zares nastala ne-
varnost, da ne boš zmogel stopiti na prste nepoštenemu trgovcu ali neko-
liko prepožrešnemu davčnemu zakupniku! Kajti Grki bodo, ko te bodo 
videli tako živeti, gotovo menili, da se je spustil v provinco nekdo iz baje-
slovne preteklosti ali celo kak polbog iz nebes. 
3 Misli seveda na Grke. 
4 Ker senatorjem ni bilo dovoljeno, da bi se ukvarjali z denarnimi posli, je velika 
večina davčnih zakupnikov pripadala stanu vitezov, iz katerega sta izhajala tudi Mark 
in Tulij Ciceron. 
5 Med Katilinovo zaroto je bila ena od zahtev upornikov tudi odpis dolgov, ki bi za 
mnoge bogataše pomenil pravi finančni polom. 
Mark Tulij Ciceron, Pisrna bratu Kvintu !, 1 (O upravi province) 119 
(8) Tega ne pišem, da bi ti tako delal, marveč zato, da bi se veselil, ker 
tako že delaš in si delal. Skoraj neverjetno je namreč, da si prebil dve leti v 
Aziji kot vrhovni poveljnik tako, da te od popolne poštenosti in zmernosti 
ni odvrnil noben kip, nobena slika, nobena posoda, nobena tkanina, no-
ben suženj, niti ne lepota kake ženske, pa celo ne denar, čeprav je vsega 
naštetega v tej provinci v izobilju. 
(9) Kaj je namreč moč najti tako izjemnega ali tako zaželenega kakor 
to, da taka plemenitost, zmernost duha, samoobvladovanje niso skrite ne]8e 
v temi, marveč so položene na azijsko sonce, pred oči najimenitnejše pro-
vince in v ušesa vseh narodov in ljudstev? Da ljudi ni groza tvojih potov, da 
jih ne izmozgava tvoja potratnost, da jih tvoj prihod ne vrže iz tira? Da 
vlada, kamor koli prideš, bodisi javno bodisi zasebno, kar največje veselje, 
ker se zdi, da mesto sprejema varuha in ne trinoga, hiša pa gosta in ne 
plenilca? 
(10) Izkušnje so te gotovo naučile, da v teh rečeh nikakor ni dovolj, da 
imaš sam te kreposti, temveč da se moraš temeljito ozreti okrog, da se bo 
videlo, da pri upravi province pred zavezniki, državljani in državo ne izsto-
paš le ti sam, marveč vsi tvoji podrejeni. Sicer pa imaš za legate take ljudi, 
lki bodo že sami po sebi skrbeli za tvoj ugled. Med njimi se po časti, ugledu 
in starosti odlikuje Tuberon<i, o katerem sodim, da more, zlasti še, ker piše 
zgodovino, iz svojih analov izbrati mnoge, kijih želi in more posnemati. 
Tudi najin Alien je po eni strani po naravi in dobrohotnosti, po drugi 
strani pa po svojem vedenju pravi zgled krepostnega življenja. Kaj naj na-
dalje rečem o Gratidiju?7 Zanj zagotovo vem, da se tako trudi za svoje do-
bro ime, da s tem zaradi bratske ljubezni do naju skrbi tudi za najino. 
(11) Za kvestorja nimaš koga, ki bi ga izbral po lastni presoji, marveč 
tistega, ki ti gaje določil žreb. Že sam po sebi mora biti zmeren in se poko-
ravati tvojim pravilom in načelom. Če bi bil med njimi kdo preveč koristo-
lovski, boš to prenašal, dokler bi sam zase kršil pravila, ki jim je zavezan, ne 
da bi izrabljal za svoj dobiček tisto oblast, ki si mu jo dodelil kot znamenje 
dostojanstva. Zares mi pa ne ugaja, da preiskuješ vsako malenkost in da 
kaznuješ vsakogar izmed njih, zlasti še, ker podrejeni svoj značaj kmalu 
navadijo na preveliko udobje in prizadevanje za naklonjenost, marveč, da 
vsakomur poveriš toliko opravkov, kolikor mu zaupaš. Za tiste, ki tijih za 
spremljevalce in pomočnike v javnih zadevah dala država, boš jamčil le v 
okvirih, ki sem jih že prej navedel. 
(12) Kar pa zadeva tiste, o katerih si hotel, da bi bili s teboj bodisi kot 
domače osebje bodisi kot osebni služabniki, kijih navadno imenujejo ne-
kake telesne stražarje, morajo biti ne le njihova dejanja, temveč tudi njiho-
,; Lukij Ajlij Tuberon, eden mlajših analistov. 
7 Mark Gratidij, Ciceronov daljni sorodnik. 
120 Keria III -1 • 2001 
ve besede povsem skladne z najinimi navodili. Vendar imaš s seboj take 
ljudi, kijih moreš zlahka ceniti, če ravnajo prav, če pa premalo skrbijo za 
tvoj ugled, jih moreš zlahka obrzdati. Zdi se, da so, dokler si bil še neizku-
šen, ti znali pretentati tvojo velikodušnost (kajti, če je mož sam brezgrajen, 
zelo težko sumi, da so drugi nepošteni). Naj se torej to tretje leto odlikuje 
po isti poštenosti kakor prejšnji dve, ta pa naj bo preudarnejša in skrbnej-
ša. (13) Tvoja ušesa naj bodo taka, da bodo sodila, da slišijo le tisto, kar 
(dejansko) slišijo, ne pa taka, da bi vanje šepetali izmišljotine in hlinjeno 
prijaznost zaradi dobička. Tvoj prstan naj ne bo kot kakšna posoda, mar-
več kakor ti sam, ne služabnik tuje volje, marveč priča tvoje. Uradni sluga 
naj ima tak položaj, kakršnega so zanj hoteli naši predniki, ki te službe -
ne kot znamenje ugodnosti, temveč kot zadolžitev in obveznost - niso na-
ključno zaupali nikomur razen osvobojencem, kijim niso ukazovali skoraj 
nič manj strogo kakor sužnjem. Liktor naj ne bo služabnik lastne, marveč 
tvoje blagosti, butare in sekire pa naj nosijo bolj kot znamenja dostojans-
tva kakor oblasti. Po vsej provinci naj bo znano, da so ti najpomembnejši 
blagor, otroci, ugled in premoženje vseh, kijim stojiš na čelu. Prav tako 
naj se uveljavi mnenje, da boš, če boš za to le izvedel, sovražen ne samo 
tistim, ki sprejemajo podkupnine, temveč tudi tistim, kijih dajejo. Ničesar 
več pa ne bodo dajali, če se bo razvedelo, da tisti, ki zatrjujejo, da imajo pri 
tebi veliko veljavo, v resnici od tebe ne dosežejo ničesar. 
(14) Tega nikakor ne govorim tako, kakor bi želel, da bi bil ti do svo-
jih pretrd ali sumničav. Če je namreč (med njimi) kdo, za katerega nisi v 
dveh letih nikoli imel razloga, da bi ga sumil grabežljivosti, kar sam slišim 
in sodim, da sem to s teboj vred ugotovil o Kaj siju, Hajripu in Labeonu, ni 
nič takega, o čemer bi menil, da tem in še komu drugemu takih odlik tega 
ne smeš zaupati ali poveriti. Če pa je kdo tak, da si z njim že imel težave, da 
o njem kaj sumiš, temu ne verjemi ničesar in mu ne prepusti v varstvo 
nobenega kosa svojega dobrega imena. 
(15) Če si v sami provinci našel koga, ki je vstopil globoko v tvojo 
zasebnost, pa namaje bil poprej neznan, le glej, koliko mu smeš zaupati! 
Saj ne, da ne bi mogli biti številni ljudje iz province poštenjaki. Toda to 
smemo upati, presojati o temje nevarno. Posameznikova narava je namreč 
zakrita z mnogimi tančicami svetohlinstva in zagrnjena kakor z nekakšnim 
pajčolanom. Čelo, oči, obraz lažejo zelo pogosto, najpogosteje pa govor. 
Kako lahko zatorej kaj najdeš med ljudmi te vrste? Saj se vendar odpove-
dujejo vsem tistim rečem, od katerih naju ne more nič odtrgati, ker jih je 
zmamil pohlep po denarju, tebe pa, tujega človeka, naj bi ljubili iz vsega 
srca in se ne zgolj hlinili zaradi koristi? Vsaj meni se to zdi zelo težavno, 
posebno še, če isti ljudje nimajo radi skoraj nobenega zasebnika, upravni-
ke pa vse po vrsti. Če si vendarle srečal med njimi koga, ki ima raje tebe 
samega kakor tvoj položaj (to bi se namreč moglo primeriti), takega brez 
Mark Tulij Ciceron, Pisrna bratu Kvintu I, 1 (O uprav·i province) 121 
zadržkov prištej med svoje. Če pa tega ne boš opazil, se moraš zaupnosti s 
tako vrsto ljudi varovati bolj kot s katero koli drugo, ker poznajo vse poti 
denarja in tudi vse počno zaradi denarja ter jim ni prav nič mar za dobro 
ime tistega, s katerim jim ne bo treba živeti. 
(16) Tudi seje treba varovati izrazov prijateljstva Grkov samih, z izje-
mo zelo redkih, če je kdo vreden stare Grčije. Zdaj so namreč mnogi med 
njimi neiskreni in se obračajo po vetru, dolgotrajno suženjstvo pajimje 
privzgojilo čezmerno klečeplaznost. Pravim, da jih je sicer vse potrebno 
velikodušno sprejeti, z najboljšimi med njimi se tudi povezati z gostinskim 
prijateljstvom; pretesne zveze z njimi pa niso niti častne niti zanesljive. Ne 
upajo si namreč nasprotovati našemu mnenju in ne sovražijo le nas, mar-
več celo svoje ljudi. 
(17) Ker bi želel biti previden in skrben že pri tovrstnih zadevah, za 
katere se celo bojim, da ne bi bil (v njih) pretrd, kaj meniš, kako gledam 
na sužnje? Te moramo tako ali tako povsod držati na kratko, zlasti pa še v 
provinci. O tej stvari bi se dalo dati mnogo naukov, toda najkrajši in tak, da 
si ga je najlaže zapomniti, je ta, naj se na azijskih potih obnašajo tako, 
kakor bi hodili po Apijevi cesti. Tudi naj nihče ne misli, da je kaka razlika, 
če gre v Trale ali v Formije. Če je kdo med sužnji izjemno zanesljiv, naj ti 
služi doma in v zasebnih zadevah: izmed tistih reči pa, ki zadevajo izvajanje 
tvoje službe ali kako državno zadevo, naj se ne pritakne ničesar. Številnih 
opravkov, ki bi jih bilo moč po pravici zaupati zanesljivim sužnjem, jim 
vendarle ne gre zaupati, da bi se izognil obrekovanju in graji. 
(18) Toda ne vem, kako, da seje moje pismo sprevrglo v dajanje nas-
vetov, čeprav to spočetka ni bil moj namen. Kako naj namreč dajem nasve-
te komu, za katerega vem, da posebej v tej zadevi ne zaostaja za menoj po 
preudarnosti, po izkušnjah pa me celo prekaša? Kljub temu menim, da ti 
bo tisto, kar počneš, prijetnejše, če se temu pridruži moja potrditev. Zara-
di tega naj bodo temelji tvojega ugleda naslednji: najprej tvoja poštenost 
in zmernost, nato spodobnost vseh, ki so s teboj, previdno in skrbno izbira-
nje bližnjih sodelavcev med Italiki v provinci in Grki, med sužnji pa trden 
in stalen red. ( 19) Ker je vse to častno že v najinih zasebnih in vsakdanjih 
opravilih,je nujno, daje pri tolikšnem obsegu pristojnosti, pri tako spače­
nih nraveh in v tako pokvarjeni provinci videti kot od bogov dano. To 
načelo in ta red lahko pri ukrepanju in odločanju ohranita ono odločnost, 
ki si jo kazal v zadevah, zaradi katerih sva si nakopala precej zamer, sicer 
na moje veliko veselje, razen če morda meniš, da so me užalostile pritožbe 
nekakega Pakonija, ki še Grk ni, temveč prej Mizijec ali Frigijec, ali gobez-
danje Tuskena,jeznoritega in pokvarjenega človeka, ki si mu iz umazane-
ga goltanca povsem upravičeno izdrl predmet umazanega pohlepa. (20) 
To in drugo, kar si z vso strogostjo ukrenil v provinci, bi le stežka vzdržala 
brez največje nravne moči. Zato naj pri deljenju pravice vlada strogost, da 
122 Keria III - 1 • 2001 
je le ne prilagajaš zaradi osebne naklonjenosti, marveč ostaja za vse enaka. 
Pa vendar malo zaleže, da ti sam pravično in skrbno razsojaš, če ne bodo 
prav tako ravnali tisti, kijim boš prepustil kak kos te naloge. Zdi se mi, da 
pri upravi Azije raznolikost opravil sploh ni velika, da pa vsa provinca v 
največji meri sloni na sodstvu. Kar se tega tiče,je osnovno načelo, zlasti, ko 
gre za province, preprosto: potrebni sta stanovitnost in resnost, ki nista 
neobčutljivi le za osebno naklonjenost, marveč tudi za sumničenja. 
(21) Pridružiti jima je treba še pozornost pri poslušanju, popustljivost 
pri odločanju, pri pomirjanju in v sporih pa natančnost. Zaradi teh zmož-
nosti je bil nedavno tega zelo priljubljen Gaj Oktavij*, pri katerem je bil 
tiho prvi liktor, molčal je služabnik; vsakdo je govoril, kadar koli je hotel in 
kakor dolgo je hotel. Zaradi tega bi se morda zdel preblag, ko ne bi ta 
blagost varovala njegove strogosti. Prisilil je namreč Sulove ljudi, da so 
vrnili, kar so si s silo in ustrahovanjem prisvojili. Kar so kot uradniki krivič­
no določili, temu so se morali kot zasebniki pokoravati. Ta njegova stro-
gost bi se zdela neznosna, ko je ne bi blažil s številnimi začimbami človeč­
nosti. 
(22) Če je taka prijaznost priljubljena v Rimu, kjer vladajo tolikšna 
objestnost, tako nebrzdana svoboda, tako neskončna samopašnost ljudi, 
kjer je nadalje toliko uradnikov, toliko pomočnikov v stiski, kjer ima ljuds-
tvo toliko moč in senat tolikšen vpliv, kako prijetna more biti upravnikova 
ljudomilost šele v Aziji! Tam tolika množica državljanov in zaveznikov, to-
liko velikih mest, toliko občin upira svoj pogled v migljaj enega. Tam ni 
pomočnikov ne možnosti pritožbe_ ne senata, pa tudi ne skupščine. Zato je 
dolžnost velikega človeka, kije po eni strani že po naravi zmeren, po drugi 
strani pa tudi izveden v učenosti in v vseh najboljših veščinah, da ob toliki 
moči ravna tako, da si tisti, ki jim načeluje, ne bi želeli nobene druge obla-
sti, (23) kakor je Ksenofont upodobil slavnega Kira, ne po zgodovinski 
resnici, marveč da bi podal zgled pravičnega vladanja. Omenjeni filozof je 
združil njegovo največjo strogost z nenavadno ljudomilostjo. Te knjige naš 
Afričan - ne brez razloga - skoraj nikoli ni dal iz rok. V njej namreč ni 
izpuščena nobena dolžnost skrbnega in zmernega vladarja. Če je te dolž-
nosti tako izpolnjeval tisti, ki mu ni bilo treba nikoli biti zasebnik, kako se 
jih morajo držati šele oni, kijimje bila oblast prav tako izročena, kakor jo 
pozneje vrnejo, in so jim jo dali prav tisti zakoni, h katerim se morajo povr-
niti. 
(24) Zdi se mi pa, da morajo tisti, ki načelujejo drugim, vse obrniti na 
to, da bi bili tisti, ki so pod njihovo oblastjo, kar najbolj zadovoljni. Brž ko 
si stopil v Azijo, so stalen dober glas in govorice vseh razglašali, da je tebi to 
* GAJ OKTAVI], oče poznejšega cesarja Oktavijana, kije bil l. 61 pr. Kr. pretor, nato 
pa propretor v Makedoniji. 
Mark Tulij Ciceron, Pisrna bratu Kvintu I, I (O upravi province) 123 
najpomembnejše in tije že od vsega začetka bilo. Dolžnost ne samo tiste-
ga, ki ima pod seboj zaveznike in državljane, marveč tudi onega, kije po-
stavljen nad sužnje in nad nemo živino, je namreč, da služi blagru in do-
brobiti tistih, kijih ima v oblasti. 
(25) Ugotavljam, daje vsem znano, da si v to vložil kar največ truda. 
Da mestnim skupnostim nisi nakopal nobenega novega dolga, mnoge pa 
rešil starih bremen; da si na novo postavil številna porušena in domala 
zapuščena mesta, med njimi preslavni mesti Jonije in K.arije, Samos in Ha-
likarnas; da v mestih ni nobenih uporov, nobenih prepirov; da si poskrbel, 
da upravljajo mestne skupnosti sveti optimatov; da si iz Mizije pregnal raz-
bojništvo, na mnogih krajih pa odvrnil poboje, po vsej provinci vzpostavil 
mir; da si zatrl roparske združbe, ne le tiste ob poteh in poljih, marveč tudi 
številčnejše in bolj razvejane po mestih in ob svetiščih; da si od dobrega 
glasu, premoženja in prostega časa premožnih odvrnil tisto najnevarnejšo 
služabnico upravnikovega pohlepa, spletko; da stroške in dajatve mestnih 
skupnosti enakomerno nosijo vsi, ki žive na ozemlju teh mest; da je dostop 
do tebe zelo preprost, da so tvoja ušesa odprta pritožbam vseh, da nista 
pred nikogaršnjo stisko zaprta ne samo ljudsko sodišče in sodni dvor, mar-
več celo ne tvoja hiša in spalnica, in da skratka na vsem območju tvoje 
oblasti ni nič neprijaznega, nič krutega, vse pa da je polno miline, blagosti 
in človečnosti. 
(26) Kako neizmerna pa je šele tista tvoja zasluga, da si ob velikih 
težavah zame Azijo rešil krivičnega in gromozanskega edilskega8 davka! 
Če se namreč neki imenitnik vpričo tebe priduša, da si mu iztrgal dvesto 
tisoč sestercev\1, ker si odločil, naj se denar ne potroši za igre, koliko de-
narja bi se nabralo, če bi ga zahtevali za vse, ki v Rimu prirejajo igre (kakor 
je bila že navada)? Sicer pa sva vse te obtožbe zatrla s tistim sklepom (za 
katerega ne vem, koliko ga hvalijo v Aziji, v Rimu ga z nemajhnim občudo­
vanjem), da sem, čeprav so mestne skupnosti namenile denar za gradnjo 
najinega spomenika in svetišča, in čeprav so to storile prostovoljno spričo 
mojih velikih zaslug in zaradi tvojih velikih uslug ter je zakon izrecno pred-
videval, naj se sredstva potrošijo za svetišče in spomenik, vendarle preso-
dil, da tega, kar bi bilo dostojno in v skladu z voljo tistih, ki so se tega lotili, 
ne gre sprejeti, čeravno to, kar bi bilo narejeno, nikakor ne bi šlo v nič, 
marveč bi bilo v okras svetišču, tako da se mi zdi, da ne bi bilo bolj posvečeno 
meni kakor rimskemu ljudstvu in nesmrtnim bogovom. Ob drugih razlogih 
me je k tej odločitvi vodilo tudi to, da bi tisti, ki jim taka počastitev ne pripa-
da nitijim ni namenjena, to laže prenesli. 
8 Edili so bili med drugim zadolženi tudi za organizacijo iger, saj Ciceron (De legi,bus 
3,7) pravi, da so »curatores urbis, annonae, ludorum sollemnium« 
u Več kot pol milijarde slovenskih tolarjev. 
124 Keria III - 1 • 2001 
(27) Zaradi tega se z vsem srcem in z največjo vnemo usmeri v tisti cilj, 
ki si se mu že doslej posvečal, da namreč skrbiš za tiste, ki sta jih senat in 
rimsko ljudsko izročila in zaupala tvoji zanesljivosti in moči, jih v vsakem 
oziru varuješ in hočeš, da bi bili kar najsrečnejši. Če bi te žreb postavil na 
čelo Afričanom, Hispancem ali Galcem, dhjim in neomikanim plemenom, 
bi bilo zate kot omikanega človeka vendarle primemo, da bi služil njihovi 
dobrobiti, koristi in blaginji. Ker pa sva postavljena na čelo tistemu rodu, ki 
mu je omika ne le domača, marveč se celo misli, da je od njega prešla na 
druge, morava to omiko zagotovo izročiti v najboljši obliki tistim, od katerih 
sva jo prejela. (28) Ne bo me namreč sram povedati, še zlasti ne pri takem 
življenju in pri teh dosežkih, ob katerih ne more biti niti najmanjšega suma 
nesposobnosti ali lahkomiselnosti, da sem tisto, kar sem dosegel, dosegel s 
pomočjo znanja in veščin, ki so mi jih posredovale grške vede in stroke. Zato 
se zdi, da smo poleg splošne odprtosti, ki smo jo dolžni vsem ljudem, še 
posebej zavezani temu ljudstvu in da si prizadevamo pri tistih, po katerih 
naukih smo se vzgajali, pokazati, kaj.smo se naučili. 
(29) Tudi Platon, prvi med misleci in učenjaki,je menil, da bodo dr-
žave šele tedaj srečne, ko jim bodo bodisi začeli vladati učeni in modri 
možje bodisi bodo tisti, ki vladajo, vse svoje prizadevanje posvetili učenju 
in filozoftji. Sodil je, da more biti taka povezava med oblastjo in modrostjo 
državam v prid. To seje morda nekoč že uresničilo v vsej naši državi10 , zdaj 
pa se zagotovo uresničuje v tej provinci, da ima namreč v njej vrhovno 
oblast tisti, ki je od otroštva največ truda in časa posvetil temu, da bi si 
pridobil krepost in omiko. 
(30) Spričo povedanega poskrbi, da se bo zdelo, daje bilo to leto, kije 
bilo dodano tvojemu napornemu delu, dodano v blagor Azije. Ker je bila v 
prizadevanjih, da bi te obdržala, Azija srečnejša kakor jaz v svojih, da bi te 
pripeljal nazaj, stori, da bo zadovoljstvo province ublažilo moje hrepene-
nje. Če si bil namreč nadvse skrben v tem, da si si pridobil časti, ki so tijih 
izkazovali toliko kot menda še nikomur, moraš še veliko večjo skrb name-
niti temu, da si te časti ohraniš. (31) Kaj si mislim o tovrstnih časteh, sem ti 
pisal že prej. Zmeraj sem bil mnenja, da so, če so vsakdanje, neznatne, če 
jih izkazujejo zaradi položaja, brez teže; če pa so bile podeljene, kakor se je 
zgodilo tukaj, tvojim zaslugam, sodim, da moraš precejšen trud posvetiti 
varovanju le-teh. Zatorej boš, ker imaš najvišjo moč in oblast v tistih me-
stih, za katera veš, da so povzdignila tvoje kreposti in jih uvrstila med bogo-
ve, pri vseh zadevah, kijih boš presojal, o njih odločal injih izvrševal, teme-
ljito razmislil, kaj dolguješ takšnemu javnemu mnenju, takšnim sodbam o 
sebi in takim počastitvam. To boš dosegel na tak način, da boš skrbel za vse, 
da boš pomagal ljudem v stiski, da boš imel vedno pred očmi njihovo blagi-
10 Ciceron najbrž meri na čas svojega konzulata. 
Mark Tulij Ciceron, Pisrna bratu Kvintu I, 1 (O upravi province) 125 
njo in da si boš prizadeval (boš hotel), da bi te vsa Azija imenovala in te 
dejansko imela za očeta. 
(32) Veliko težav ti v tem hotenju in prizadevanju delajo davčni za-
kupniki. Če jim nasprotujeva, bova ta za naju tako zaslužen in po naju z 
državo povezan stan odtrgala tako od naju kot od države; če pa jim bova v 
vsem popuščala, bova dopustila izkoriščanje tistih, ki sva jim dolžna zago-
toviti ne le blagor, marveč tudi znosno življenje. To je, če hočemo prav 
premisliti, edina težava na vseh področjih tvoje oblasti. Kajti to, da si zme-
ren, da se vzdržiš vsakega pohlepa, da brzdaš svoje uradnike, da vzdržuješ 
pravične sodne postopke, da si skrben pri poizvedovanju o stvareh, da si 
prijazen pri poslušanju in sprejemanju ljudi, prinaša več slave, kakor pa je 
v resnici težavno. Ni namreč stvar nekega napora, temveč nekake duševne 
usmeritve duha in volje. (33) Koliko ogorčenja zbuja pri zaveznikih zadeva 
z davčnimi zakupniki, smo videli ob državljanih, ki se nedavno ob italskih 
carinskih postajah niso toliko pritoževali nad samo carino kot nad krivič­
nim ravnanjem nekaterih carinikov. Zato še predobro vem, kaj se dogaja 
zaveznikom v oddaljenih deželah, ko vendar že v Italiji slišim pritožbe dr-
žavljanov. Zato se mi zdi tvoje ravnanje, da zadovoljiš zakupnike, posebno 
še, ker je bilo javno ozemlje odkupljeno pod ceno, in pri tem ne dovoliš 
propada zaveznikov, stvar nekake božanske kreposti, to je tvoje. 
Najprej se to, kar zbuja pri Grkih največ nejevolje, da so namreč davč­
ni zavezanci, le-tem ne sme zdeti tako grozno, ker so bili v enakem položa-
ju tudi brez uradnikov rimskega ljudstva, pod domačo oblastjo. Ustanove 
davčnih zakupnikov pa tudi ne morejo zavračati, ko vendar brez zakupni-
ka niso zmogli plačati davka, kijim gaje sorazmerno predpisal Sula11 • Da 
pa pri izterjevanju davkov Grki niso nič bolj prizanesljivi od naših zakupni-
kov, se vidi po tem, da so se Kavnijci 12 in prebivalci vseh tistih otokov, kijih 
je Sula dodelil Rodijcem, nedavno zatekli pred senat, da bi davek raje pla-
čevali nam kakor pa Rodijcem. Spričo tega se ustanove zakupnikov ni tre-
ba bati tistim, ki so že vedno bili davčni zavezanci, ne smejo jih zavračati 
tisti, ki sami niso zmogli plačevati davka, nasprotovati pa jim ne tisti, ki so 
jih sami zahtevali. (34) Hkrati naj Azija pomisli na to, daji ne bi bila pri-
hranjena nobena nevarnost, ne vojne z zunanjim sovražnikom ne notra-
njih razprtij, če ne bi bila pod to oblastjo. Ker pa te oblasti ni mogoče na 
noben način ohraniti brez davkov, naj si z delom svojih sadov ravnodušno 
kupuje večni mir in brezskrbnost. (35) Če pa bodo mogli ravnodušno pre-
našati sam stan in ustanovo davčnih zakupnikov, se jim lahko zaradi tvoje 
11 Med prvo vojno z Mitridatomje Sula za potrebe vojske od prebivalcev Azije zahte-
val, naj v enem letu zberejo davek, ki bi ustrezal vsoti petih običajnih davčnih let. 
Ker tolikšne vsote niso mogli zbrati, so vsoto plačali davčni zakupniki in jo potem 
izterjali - kajpak z obrestmi. 
12 Prebivalci mesta Kavnos v jugovzhodni Kariji. 
126 Keria III -1 • 2001 
razumnosti in preudarnosti zdijo manj boleče tudi ostale zadeve. Tako se 
pri sklepanju pogodb ni treba strogo ozirati na cenzorski zakon 1 ~, marveč 
bolj na koristnost sklepanja poslov in na reševanje pred odvečnimi težava-
mi. Moreš delati tudi to, kar si že izvrstno počel in počneš, da namreč 
opozarjaš, kolikšen ugled imajo davčni zakupniki in koliko sva dolžna temu 
stanu, da s svojo naklonjenostjo in ugledom povezuješ zakupnike z Grki, 
ne da bi pri tem vpletal svojo oblast in dostojanstvo, obenem pa od tistih, 
za katere si tako zaslužen in ki ti dolgujejo vse, zahtevaš, da nama s svojo 
uvidevnostjo omogočijo obdržati in ohranjati tisto bližino, kije med nama 
in zakupniki. 
(36) Toda čemu te spodbujam k temu, kar bi ti ne le mogel izvrševati 
po svoji volji brez kakršnih koli naukov, marveč si to v veliki meri že dose-
gel? Ne nehajo se mi namreč vsak dan zahvaljevati najodličnejše in največ­
je združbe zakupnikov, kar mije še toliko prijetneje, ker isto delajo Grki. 
Težavno je namreč zgolj z osebnim prizadevanjem povezati tisto, kar se 
razlikuje glede na ugodnosti in koristi in že skoraj po naravi. Tistega, kar 
sem zapisal zgoraj, seveda nisem zapisal, da bi te poučeval (saj kot preuda-
ren človek ne potrebuješ nikakršnih naukov), vendar me je pri pisanju 
razveseljevalo omenjanje tvoje vrline. Sicer pa sem v tem pismu daljši, ka-
kor sem bodisi hotel biti bodisi sem mislil, da bom. 
(37) Je pa nekaj, česar ti ne bom nehal naročati in ne bom trpel, koli-
kor je v moji moči, da bi te hvalili zgolj z zadržkom. Vsi, ki prihajajo od 
tam, govorijo namreč o tvoji kreposti, poštenosti in omikanosti na tak na-
čin, da izvzemajo, ko te sicer na vso moč hvalijo, edinole vzkipljivost. Ker 
se ta napaka že v zasebnem in vsakdanjem življenju kaže kot znamenje 
šibkega in nestanovitnega duha, ni nič tako grdega kakor to, da kdo s svojo 
vrhovno oblastjo združi kruto naravo. Zato se ne bom polotil tega, da bi ti 
na tem mestu razlagal, kaj so o vzkipljivosti govorili največji učenjaki, ker 
po eni strani nočem biti predolg, po drugi strani pa se o tem lahko zlahka 
poučiš iz spisov mnogih piscev. Kljub temu menim, da ne smem izpustiti 
tistega, kar sodi k pismu, to je, da človeka, ki mu pišeš, seznaniš s tistim, 
česar ne ve. 
(38) Skoraj vsi mi poročajo tole: kadar nisi podvržen besu, navadno 
rečejo, ne more biti nič prijetnejše od tebe. Toda brž ko te razkači kaka 
nepoštenost in izprijenost, se v duši tako razburiš, da nenadoma vsi pogre-
šajo tvojo človečnost. Zaradi tega se, ker sta naju ne toliko kakšna častih­
lepnost kot sam položaj in usoda pripeljala do tega, da bodo ljudje vedno 
govorili o naju, varujva, kolikor moreva pač storiti in doseči, da ne bodo 
govorili, da naju je kazila očitna pomanjkljivost. Ne zavzemam se za to, da 
13 V cenzorskem zakonu (lex censoria) so bili navedeni pogoji, pod katerimi so davčni 
zakupniki najemali državne dajatve za 5 let. 
Mark Tulij Ciceron, Pisma bratu Kvintu I, 1 (O upravi province) 127 
bi spremenil svoj značaj, kar je morda že po naravi, še zlasti pa v najini 
starosti težavno, in da bi, če je kaj globoko vraščeno v nravi, to nemudoma 
izkoreninil. Če se ji že ne moreš povsem izogniti, te vendarle opominjam, 
da se, ker tvojega duha napolni bes, še preden more razum kaj vplivati, 
vsak dan vnaprej pripraviš in misliš na to, da se je potrebno vzkipljivosti 
upirati. In kadar ta najbolj razburka duha, tedaj moraš kar najskrbneje 
brzdati jezik, kar se mi včasih ne zdi nič manjša vrlina od te, da bi se sploh 
ne jezil. Kajti slednje ni le znamenje resnosti, temveč pogosto tudi brez-
brižnosti. Obvladovati se pa v misli in besedi, kadar si jezen, ali celo molča­
ti in obdržati vznemirjenost in strast pod nadzorom, je, čeprav ne znak 
popolne modrosti, vendarle znak nadpovprečne sposobnosti. 
(39) Poročajo sicer, da si, kar se tega tiče, že mnogo bolj umirjen in 
blag. Ne prihajajo več do mene novice o kakih tvojih večjih živčnih izpa-
dih, o nikakršnih psovkah ali žalitvah. Po eni strani se vse to ne sklada z 
izobrazbo in civiliziranostjo, po drugi strani pa je v nasprotju s (tvojo) ob-
lastjo in dostojanstvom. Kajti čejejeza nepomirljiva,je to razumljeno kot 
najhujša krutost; če pa je popustljiva, je to resda znamenje nedoslednosti, 
ki pa ji je v težavah vendarle treba dati prednost pred okrutnostjo. ( 40) A 
ker seje prvo leto zelo veliko govorilo o tej tvoji slabosti- menim, da zara-
di tega, ker so se nadte v nepričakovanem obsegu zgrnili krivičnost, poh-
lep in nesramnost ljudi in so se ti zdeli neznosni - drugo leto pa je bilo že 
mnogo bolje, ker so te izkušnje in razum in, kot sodim, tudi moja pisma, 
naredili bolj potrpežljivega in blagega, mora biti tretje leto tako brezhib-
no, da ne bo niti najmanjše reči, ki bi jo mogel kdo grajati. 
( 41) Na tem mestu te ne pozivam ali ti naročam, marveč te v bratov-
skih prošnjah rotim, da ves svoj napor, skrb in razmislek usmeriš k temu, 
da bi si vsepovsod pridobil vsesplošno hvalo. Če bi bil najin položaj le do-
mena vsakdanjih pogovorov in govoric, bi se od tebe ne zahtevalo nič iz-
jemnega, nič neobičajnega. Tako pa se zaradi sijaja in veličine nalog, ki sva 
jih deležna, zdi, da se bova, če v tej provinci ne doseževa kar največje hvale, 
le stežka mogla izogniti zelo hudi graji. Ta najin položaj je pač tak, da vsi 
dobri, ker so nama naklonjeni, tudi terjajo in pričakujejo od naju priza-
devnost in sposobnost, za vse nepoštene, ki sva jim napovedala večno voj-
no, pa se zdi, da so zadovoljni že z najmanjšim povodom za grajo. ( 42) Ker 
je torej tvojim sposobnostim dano na voljo gledališče vse Azije, natrpano z 
obiskovalci, zelo razsežno, izurjeno v presojanju, po naravi pa tako odmev-
no, da prinaša namige in žvižge vse do Rima, si, prosim, prizadevaj in se 
potrudi, da se bo zdelo ne le, da si bil vreden teh reči, marveč da si s svojo 
veščino tudi vse presegel. ( 43) In ker je naključje meni z uradnimi služba-
mi namenilo upravo mesta, tebi pa upravo province, poskrbi, da bo, če se 
moj delež ne umakne pred nikomer, tudi tvoj posekal ostale. Hkrati pomi-
sli na to, da se ne trudiva več za še preostalo in šele pričakovano slavo, 
128 Keria III - 1 • 2001 
marveč se boriva za že pridobljeno, za katero si nama ni bilo potrebno 
tako prizadevati, kakor jo morava zdaj varovati. Če bi moglo biti v mojem 
življenju kar koli ločeno od tebe, si ne bi ničesar bolj želel kakor to, da bi 
bil to položaj, ki sem ga že dosegel. Zdaj je pa s stvarjo tako, da menim, da 
nisem ob tolikih svojih naporih in v tolikih nevarnostih, ki sijih bil tudi ti 
deležen, dosegel ničesar, ko ne bi bila vsa tvoja dejanja in besede od tam v 
skladu z mojim položajem. Če si bolj kot drugi pripomogel, da sva si prido-
bila velikanski sloves, si boš gotovo enako bolj kot drugi prizadeval, da ga 
ohraniva. Ne smeš se namreč ozirati zgolj na mnenja in sodbe ljudi, ki žive 
zdaj, temveč tudi (na mnenje) tistih, ki bodo šele prišli; njihova sodba bo 
vendar pravičnejša, ker bo prosta zavisti in obrekljivosti. ( 44) Naposled 
moraš misliti še na to, da slave ne iščeš le zase; če bi tudi bilo tako, je 
vendar ne bi zametaval, zlasti ker si hotel, da bi bil spomin nate povzdig-
njen z najodličnejšimi pomniki. Toda svojo slavo moraš družiti z mojo, to 
morava zapustiti potomcem. Pri tem moraš paziti, da bi se, ko bi bil manj 
skrben, ne zdelo ne samo, da se ne trudiš zase, ampak tudi, da si še svojim 
sorodnikom zavisten. 
( 45) Vsega tega ne govorim, da bi bilo videti, kakor da so te moje 
besede zbudile iz spanja, temveč da bi se zdelo, da so te spodbudile v polni 
vnemi in teku. Zmeraj boš namreč počel, kar si že (doslej) počel, da bi vsi 
hvalili tvojo pravičnost, zmernost, strogost in nepodkupljivost. Vendar mi 
je zaradi edinstvene ljubezni do tebe posebej všeč tvoja nekako neizčrpna 
želja po slavi. Seveda sodim, da zdaj, ko ti mora biti Azija že tako domača 
kot komur koli drugemu njegova hiša in ko seje tvoji kar največji preudar-
nosti pridružilo toliko izkušenj, ni ničesar, kar prispeva k slavi, česar bi ti 
ne imel pred očmi in na kar ne bi brez kakršnega koli opozorila vsak dan 
mislil. Vendar - ker se mi zdi, da slišim tebe, kadar berem tvoja pisma, in 
da govorim s teboj, kadar ti pišem, se nadvse razveselim tvojih kar najdalj-
ših pisem in sem tudi sam pri pisanju pogosto predolg. 
( 46) Na koncu te prosim in spodbujam, da bi, kakor je v navadi pri 
dobrih pesnikih in učinkovitih igralcih, tudi ti bil v zadnjem dejanju in ob 
zaključku svojega službovanja in opravila kar najskrbnejši, da bi se zdelo, 
daje bilo tretje leto tvojega upravništva (kot tretje dejanje) najpopolnejše 
in najodličnejše. To boš prav lahko dosegel, če boš mislil na to, da sem jaz, 
ki si mi samemu želel zmeraj bolj ugajati kakor vsem drugim, zmeraj s 
teboj, in da sem zraven pri vsem, kar boš govoril in delal. 
Čisto nazadnje te samo še prosim, da karseda prizadevno varuj svoje 
zdravje, če želiš, da bi bili zdravi jaz in vsi tvoji.