IZRABA POGONSKIH MOČI PRITOKOV LJUBLJANICE NA OBMOČJU LJUBLJANSKEGA BARJA (S 3 TABELAMI IN 9 SLIKAMI MED BESEDILOM IN 1 KARTO V PRILOGI) UTILIZATION OF THE WATER POWER OF THE LJUBLJANICA RIVER TRIBUTARIES IN THE A R E A OF LJUBLJANSKO BARJE (THE LJUBLJANA MOOR) (WITH 3 TABLES AND 9 PHOTOGRAPHS IN TEXT AND 1 MAP IN ANNEX) MILAN NATEK SPREJETO NA SEJI RAZREDA ZA NARAVOSLOVNE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 6. DECEMBRA 1984 Uredniški odbor Svetozar Ilešič (predsednik), Ivan Gams (namestnik predsednika), Drago Meze, Milan Orožen Adamič in Milan Šifrer UREDILA IVAN GAMS in DRAGO MEZE IZVLEČEK UDK 664.71 : 556.18(497.12-191.2) 674.093 : 556.18 (497.12-191.2) Izraba pogonskih moči pritokov Ljubljanice na območju Ljubljanskega barja Na osnovi podatkov, ki so bili zbrani na terenu, je prikazana nekdanja in današnja izraba pogon- skih moči pritokov Ljubljanice na območju Ljubljanskega barja ter v njegovem neposrednem zaledju. Razčlenjena je regionalna razširjenost mlinov in žag ter drugih obratov na vodni pogon. Nakazani so osnovni družbenogospodarski vzroki, ki so pospeševali naglo opuščanje nekdanje izrabe majhnih, a v krajevnih razmerah izredno dragocenih domačih energetskih virov. Osvetljena je današnja namemb- nost stavb, v katerih so bili mlini in žage. ABSTRACT UDC 664.71 : 556.18 (497.12-191.2) 674.093 : 556.18 (497.12-191.2) Utilization of the Water Power of the Ljubljanica River Tributaries in the Area of Ljubljansko barje (the Ljubljana Moor) Data collected in the field were used to present the past and the present use of the water power of the Ljubljanica river tributaries in the area of the Ljubljana Moor and in its immediate hinterland. An account of the regional extend of mills, saw-mills and other operations by water power is given. Like- wise, the basic socio-economic cpnditions that were causing the rapid abandoning of the former use of small but under local circumstances very precious home sources of energy are outlined. Finally, the present use of buildings in which there used to be mills and saw-mills is shown. Naslov — Address Milan Natek, strokovni svetnik Geografski inštitut Antona Melika Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti Novi trg 4/II. 61000 Ljubljana Jugoslavija 1. UVOD / i , Prenekatere morfogenetske poteze, ki dajejo Ljubljanskemu barju svojstveno pokra- jinsko podobo, se kažejo tudi v oblikah in načinih njegove gospodarske izrabe oziroma na- membnosti. Posebnosti Barja kot našega najobsežnejšega poplavnega sveta izhajajo iz iz- redno majhnega strmca celotnega ravninskega sveta. Tudi struga Ljubljanice, ki odvodnja- va obsežno barjansko ravnico, ima nenormalno majhen strmec. Poleg njega je za Ljublja- nico značilno, da se njena struga na posameznih odsekih od izvira proti ustju ne samo ena- komerno znižuje, temveč celo dviga oziroma vzpenja čez posamezne »pragove«, ki pov- zročajo zajezitve ( L a h 1965, 9). V tem je ena glavnih ovir za osuševanje prostranega ravninskega sveta v neposrednem zaledju ljubljanske aglomeracije. Zaradi izredno majhnega strmca ni bilo mogoče pogonske moči Ljubljanice izrabiti v raznovrstne gospodarske namene. Zato ne preseneča, da ob njej ni bilo — seveda z izjemo njenih kraških izvirov v Močilniku in Retovju — nobenih obratov z vodnimi pogonskimi kolesi. Ljubljanica kot tipična kraška reka z obsežnim zaledjem in s povprečnim letnim pretokom 55,8 m3 /sek. še danes pomeni pretečo nevarnost, ki s pogostimi povodnjimi zmanjšuje vrednost barjanskemu zemljišču in otežuje njegovo večnamensko izrabo. Izre- dno majhen strmec ljubljaniške struge na območju Barja pa je ugodno vplival na razvoj vodnega prometa po njej. Spričo sočasnih prometnih potreb in zahtev razvoja gospodar- stva in trgovine so Ljubljanico regulirali že Rimljani (prim. M e 1 i k, 1927, 7; 1946, 112— 118; 1959, 176). Pomen vodne poti med Vrhniko in Savo oziroma Ljubljano, ki so jo izrab- ljali ljubljanski in vrhniški čolnarji, v letih 1840 in 1843 tudi parnik, je začel naglo usihati z zgraditvijo tržaške ceste v začetku 18. stoletja; najučinkovitejši udarec pa ji je zadala želez- nica Ljubljana—-Trst (1857). V začetku stoletja je bil promet po Ljubljanici že izredno redek (M e 1 i k, 1959, 176, 1 7 9 - 1 8 0 ; N o v a k , 1907, 862; V r h o v n i k, 1933, 5 0 - 5 3 in 6 0 - 6 3 ) . Nekdanja izraba pogonskih moči potokov, ki jih sprejema Ljubljanica, bodisi iz zakra- selega južnega in zahodnega obrobja, bodisi iz severnega gričevnatega ali hribovitega sve- ta z normalnim rečnim omrežjem, je bila izredno pisana — razširjena in po namenu razno- vrstna. Čeprav so prvenstveno prevladovale mlinarske in žagarske dejavnosti, pa ne more- mo prezreti gospodarskega pomena še nekaterih drugih obratov z vodnim pogonom, ki so služili vsakdanjim potrebam podeželskega prebivalstva. V oblikah in namenih izrabe vod- nega pogona se kaže stopnja gospodarske usmerjenosti in razvitosti območja pa tudi nje- gova povezanost s svetom ali osamelost. Gradivo o nekdanji in današnji izrabi vodnega pogona v porečju Ljubljanice na obmo- čju Barja ter v njegovem zaledju je bilo zbrano na terenu. Prikazuje stanje, kakršno je bilo v jeseni 1983. leta. Tu in tam je bilo mogoče terenske podatke dopolniti z nekaterimi ob- javljenimi potopisnimi vtisi (npr. L e b e z, 1911; O b l a k , 1903 in 1905; Z u p a n č i č , 1941). Osnovno gradivo o mlinih v porečju Glinščice oziroma ob Pržanskem potoku je po- vzeto po G a b r o v c u (1981). 2. RAZŠIRJENOST IZRABE VODNEGA POGONA Zaradi svojstvenih hidrogeografskih značilnosti Ljubljanice in njenih pritokov na ob- močju Ljubljanskega barja njihovega pogonskega potenciala ni bilo mogoče izrabiti v ka- kršne koli vidnejše gospodarske namene. Kljub znatnemu pretoku in povprečnemu strmcu komaj 0,8%< (SL — 82,26) že od nekdaj ni prišla do vidnejše veljave izraba njene pogon- ske moči. Le redki obrati (mlini in žage) so bili postavljeni na obrobju Barja, in sicer le na ljubljaniških pritokih, medtem ko je bilo brez njih njegovo celotno osrednje s poplavnim svetom vred. Izraba vodnega pogona barjanskih pritokov je bila v glavnem osredotočena na njihove srednje in zgornje dele, to je predvsem na predele z gostejšo obljudenostjo ali na območja, ki so odmaknjena in v prometnem zatišju (prim. O b l a k , 1905; Z u p a n č i č, 1941). Na osnovi nekaterih virov lahko sodimo, da je bila izraba vodnega pogona na Barju tudi v preteklosti dokaj slabotna. Po ohranjenih virih je imela Ljubljana leta 1496 dva mli- na, enega pri Šenklavžu in drugega na Koleziji ob Gradaščici ( S t r u n a , 1955, 237); sle- dnji je prenehal mleti 1884. leta (V r h o v n i k, 1933, 274). Leta 1850 je S. Schrey kupil kmečki mlin na Glincah ob Gradaščici in ga preuredil v prvi valjčni mlin ( S t r u n a 1955, 243). O nekaterih tipičnih načinih izrabe vodnega pogona v zaledju ljubljaniških pritokov piše že Valvazor. V Iški omenja velik Engelhausov mlin, ob katerem je stala tudi žaga (po S t r u n i , 1955, 298—299 in slika na str. 300). Na značilna poslopja vodnih žag ob izvirih SI. 1. Stavba opuščenega Malnarjevega mlina pod Kamnikom služi skladiščnim namenom domače kmetije, ki meri 21 ha. Mlin s tremi pari kamnov so opustili v začetku 60. let. Ob njem je stala žaga, ki so jo opustili že leta 1922. Ljubljanice v Retovju pri Verdu nas opozarja Goldensteinova slika iz preteklega stoletja (prim. S t r u n a , 1955, 346). V zadnjem stoletju je bilo na pritokih Ljubljanice 323 obratov na vodni pogon. Več kot polovica od teh so bili mlini, 37% so zavzemale žage najrazličnejših oblik in velikosti, 9,7% pa različne druge obrtne delavnice ali obrati za različne potrebe (npr. usnjarne, mli- ni za čreslovino oziroma za strojila, krajevne elektrarne, kovačnice, kolarne, mizarne, po- gon krožnih žag, mlatilnic, slamoreznic idr.). Danes pritoki Ljubljanice poganjajo le še 7 mlinov, 8 žag in 8 manjših turbin, ki so v večini primerov namenjene za pridobivanje elek- trike bodisi za domačo hišno razsvetljavo, bodisi za ogrevanje hiš oziroma stanovanj. V manj kot petdesetih letih so opustili večino nekdanjih oblik izrabe tekočih voda, ki še ve- dno predstavljajo pomemben potencial krajevnega energetskega vira (prim, tudi si. 1.). Za Ljubljanico je značilen pluvio-nivalni režim zmerno mediteranskega odtenka. Naj- višjo vodo ima v novembru, kar je posledica, da dobiva njeno kraško zaledje največ pada- vin v oktobru. Sekundarni višek ima spomladi (od marca do maja), in sicer zaradi taljenja snega in močnih spomladanskih padavin (11 e š i č, 1948, 81;. V o d n o g o s p o d a r - s k e o s n o v e , 1978, diagram 82 na str. 5/16). Vodnogospodarski izračuni kažejo, da je samo 3,4% (od 60,3% razpoložljivih) vod- nih količin Ljubljanice izrabljenih, preostali del pa tako rekoč neizrabljen odteka v Savo. Čeprav nikjer ni mogoče izrabiti vseh razpoložljivih vodnih količin oziroma njihovega energetskega in drugačnega potenciala v kakršnekoli gospodarske in druge namene, pa vendarle ugotavljamo, da sodi Ljubljanica med najbolj izrabljene reke na Slovenskem (prim. Vodnogospodarske osnove Slovenije, 1978, 15. poglavje). Podrobnejša členitev predvsem na terenu zbranih in preverjenih podatkov o številu ob- ratov na vodni pogon, ki so predstavljeni v tabeli 1, pokaže, da je bila nekdanja izraba vodne- Tabela 1. Število in namembnost obratov na vodni pogon v porečju Ljubljanice in njihovo opuščanje (stanje 1983) Table 1. Number and purpose oj use o] the operations by water power in the Ljubljanica river basin and the gradual abandoning oj them (state 1983) Porečje N Oi a b C č di cb Desni M 90 7 38 26 16 2 1 pritoki Ž 83 20 40 17 2 3 1 O 9 — 5 2 — 1 1 Sk 182 27 83 45 18 6 3 Levi M 82 16 16 21 25 2 2 pritoki Ž 37 3 16 10 4 3 1 O 22 1 7 7 1 5 1 Sk 141 20 39 38 30 10 4 Skupaj M 172 23 54 47 41 4 3 zaledje Ž 120 23 56 27 6 6 2 Barja O 31 1 12 9 1 6 2 Sk 323 47 122 83 48 16 7 O p o m b a : N = namembnost , M = mlin, Ž = žaga, O = obrati, namenjeni drugim dejavnostim (usnjarna, kovačija, mizarstvo, električni dina- m o idr.), O i - število obratov; a = opuščen do leta 1919, b = opuščen v letih 1919—1945, c = opuščen v letih 1946—1960, č = opu- ščen p o letu 1960, di = dela občasno ali za dom, da = redno obratuje; Sk - vsi obrat i skupaj. SI. 2. Pogonska moč Hribskega potoka na Vrhniki je bila izrabljena v različne gospodarske namene. Pogled na stavbi Stržinarjevega mlina in žage, kjer je danes obrtna delavnica (svečarstvo in pla- stika). ga pogona na desnih pritokih Ljubljanice precej bolj razgibana kot na njenih levih vodah. To še posebej velja za celotno povirno območje Iške (z Zalo in Opečnikom) in Borovniščice (s Koželjsko reko, Prušnico in Otavščico). Ob tem je treba opozoriti na svojstveno lego mli- nov in žag kakor tudi na njihovo nenavadno močno zgostitev na posameznih odsekih obeh omenjen ih potokov oziroma na njunih pritokih. Mlini in žage, redkeje tudi nekateri drugi obrat i na vodni pogon, so bili v povirnih delih Borovniščice in Iške postavljeni v ozke in globoke ter marsikje težko dostopne grape, medtem ko se naselja — pretežno gručasta — naha ja jo višje na prostranih uravnavah velike Notranjske planote (prim. M e 1 i k, 1953; 1959, 5 1 3 - 5 2 2 ; L e b e z , 1911; L i p o v š e k , 1941; O b l a k , 1903 in 1905; Z u - p a n č i č , 1941). Prostorska razmeščenost mlinov in žag kaže na izjemno sočasno usklajenost z gospo- darsko usmerjenost jo območja z njegovimi temeljnimi naravno- in družbenogeografskimi značilnostmi. To se je zlasti nazorno pokazalo tudi v nekdanji izrabi vodnega pogona des- nih pritokov Ljubljanice. Njihove vode so poganjale 90 mlinov in 83 žag, 9 obratov pa je služilo še drugačnim namenom (kovačiji, za elektrarno, za pogon slamoreznice, stružnice idr.). Večina levih pritokov Ljubljanice, ki odmakajo Gradaške doline in njihova razgibana ter posel jena pobočja, pa je poganjala manjše število vodnih koles. Tudi na levih pritokih so prevladovali mlini, toda znatno vidneje kot na desnih. Žage so zavzemale le 26% vseh obratov na vodni pogon. Z visokim deležem (15,6%) pa so bili zastopani obrati z drugimi funkcijami. Podrobnejša primerjava o namenih in načinih izrabe vodnega pogona med desnimi in levimi pritoki Ljubljanice kaže na očitne razlike med njimi. Menim, da so bistveni razločki nastali predvsem zaradi temeljnih razlik, ki so med pomembnejšimi oziroma prevladujoči- mi sestavinami geografskega okolja kakor tudi zaradi nekaterih posebnosti gospodarskega in družbenega razvoja območij v posameznih porečjih. Iskanje in spoznavanje razlik med posameznimi porečji nam odstira tudi nekatere skupne značilnosti, ki so usmerjale tehnološki in gospodarski razvoj. To se kaže predvsem v okoliščinah, namenih, potrebah in načinih izrabe vodnega pogona. Avtarkična usmerje- nost kmetijstva, ki je marsikje prevladovala še v prvem povojnem desetletju in dlje, je predvsem temeljila na domači predelavi kmetijskih pridelkov za domačo porabo. In pri tem so ljudje s pridom izrabljali vsakršne razpoložljive pogonske moči bližnjih in sosednjih pa tudi bolj oddaljenih potokov. Ob potokih z bogatim zaledjem gozdov so postavili številne žage. Osnovna predelava lesa, ki je postal pomembna telinična surovina nastajajoče industrije in razvijajočega se gradbeništva že v 19. stoletju, je močno povečala vrednost gozdov. V prvi stopnji razvoja lesne trgovine, ki je zajemala predvsem primarno predelavo hlodovine, so zrasle številne žage ob potokih z močnejšim pretokom ali večjim strmcem. Zato je bilo ob vseh naših vo- dah s pomembnejšimi pogonskimi močmi nenavadno veliko število obratov z vodnimi po- gonskimi kolesi ali celo s turbinami ( Z u p a n č i č , 1941). 2.1. OSNOVNE ZNAČILNOSTI MLINOV IN NJIHOVA PROSTORSKA RAZPOREDITEV Tudi v neposrednem zaledju Ljubljanskega barja so bili mlini prevladujoči obrati, ki so jih poganjala vodna kolesa. Zavzemali so več kot polovico (53%) ugotovljenih obratov te vrste. Podrobnejša razčlenitev velikosti in razporeditve mlinov kaže, da so še v nedavni pre- teklosti, vsekakor pa še v letih pred zadnjo vojno in tudi nekaj časa po njej, predstavljali nepogrešljivo, zato pa toliko globlje v proizvodne sestavine našega podeželja zakoreninje-" no kmečko-obrtno dejavnost. Velika večina vodnih mlinov je bila namenjena predelavi kmečkega žitnega pridelka, v glavnem za prehrambene namene in potrebe domačih ljudi. Zato upravičeno trdimo, da so tudi mlini v zaledju Ljubljanskega barja pomenili skupaj s tamkajšnjim kmetijstvom enovito pridelovalno-predelovalno celoto, ki je bila tako značil- na za prenekatere oblike samooskrbnega kmetijstva v preteklih desetletjih na Slovenskem (M e l i k , 1953, 3 - 4 ) . Zbrano in v tabeli 2 predstavljeno gradivo o mlinih v zaledju Ljubljanskega barja po- nuja najrazličnejše razčlembe in prikaze. Njihove osnovne geografske značilnosti so neloč- ljivo povezane s temeljnimi naravnogeografskimi sestavinami pokrajine ter s stopnjo go- spodarske usmerjenosti in razvitosti območja. Podoba je, da sta eksistenčna nuja in tehno- loški napredek narekovala ljudem izrabo tudi najmanjših pogonskih moči potokov. Zato so bili v mlinarske namene izrabljeni prav vsi potoki, ponekod tudi takšni, ki so v suši do- mala povsem usahnili. Na različnih območjih barjanskega zaledja pa ugotavljamo, da sta v večini primerov oblika vodnega kolesa in lokacija mlina (ali katerega koli drugega obrata) prvenstveno odvisni od pogonske moči potoka in krajevnih mikroreliefnih razmer. V obravnavanih predelih, zlasti še na pritokih Želimeljščice, smo spoznali številne primere mlinščic, katerih struge so bile napeljane po pobočjih dolin (npr. Pucikarjev, Trontljev, Kovačev, Ščurkov mlin, Anžečkova žaga in mlin itd.; prim. tudi sliko 3). Nekaj podobnih primerov smo našli tudi v porečju Horjulščice (npr. Kajucove stope pod JDrenikom, Zis- kov, Rožmanov, Malnarjev mlin itd.). Tako se je pogonska moč izredno majhnih količin Tabela 1. Regionalni pregled obratov na vodni pogon in njihovo opuščanje ter velikost mlinov v pore- čju Ljubljanice Table 2. Regional survey oj the operations of water power, their abandoning and the size oj mills in the Ljubljanica river basin Porečje pritokov N Oi a b C č di dz 1 2 Število kamnov 3 4 5 Stope M/S Želimeljščica M 29 2 5 11 9 2 _ 5 17 5 1 1 24/80 z Iščico Ž 8 1 2 3 1 — 1 O 3 — 2 1 — — — Sk 40 3 9 15 10 2 1 Iška M 27 3 16 6 2 16 5 1 5 5/16 Ž 33 12 16 2 — 3 — Sk 60 15 32 8 2 3 — Borovniščica M 26 17 7 2 21 2 1 - 2 3/5 Ž 26 2 16 8 — — — O 3 — 1 1 — 1 - Sk 55 2 34 16 2 1 - Drugi M 7 2 1 3 1 5 1 — 4/13 pritoki Ž 7 2 2 3 — — — O 3 — 2 — — — 1 Sk 17 4 4 4 3 — 2 Izviri M 1 — 1 , — 1 — — 1/4 Ljubljanice Ž 9 3 4 1 1 — — Sk 10 3 4 2 1 — — Gradaščica M 57 9 13 14 18 2 1 13 35 8 - 1 45/193 Ž 29 3 15 6 2 2 1 O 15 — 5 3 1 5 1 Sk 101 12 33 23 21 9 3 Podlipščica M 13 3 3 3 4 1 10 1 1 — 7/22 Ž 5 — 1 2 2 — — O 3 — — 3 — — — Sk 21 3 4 8 6 — — Hribski M 5 1 1 2 1 1 1 1 2 4/13 potok Ž 3 — — 2 — 1 — O 4 1 2 1 — — — Sk 12 2 2 4 2 1 1 Drugi M 7 3 — 3 1 — — 5 2 — — — ? pritoki Skupaj porečje Ljubljanice M Ž O Sk 172 120 31 323 23 23 1 47 54 56 12 122 47 27 9 83 41 6 1 48 4 6 6 16 3 2 2 7 62 72 23 10 4 93/346 Opomba : N = namembnost objekta, M = mlin, Ž = žaga, O = obrati, namenjeni drugim dejavnostim, O i = Število obratov, a = opuščen do konca 1. svetovne vojne, b = opuščen v letih 1919—1945, c = opuščen v letih 1 9 4 6 - 1 9 6 0 , č = opuščen po letu 1960, di = dela za dom ali samo občasno, cb = redno obratuje; S = število mlinov s stopami; v števcu je število mlinov, v imenovalcu število stop. potoških voda z umetno zvečanim strmcem večkratno okrepila. Vse dotlej, dokler je bil kmečki oziroma podeželski človek neposredno odvisen od domače predelave žit, ki jo je omogočala ali pa vsaj olajševala pogonska moč potokov, je skrbno bdel nad mlinščicami in drugimi napravami, ki so služile mlinu. To je v glavnem trajalo vse do elektrifikacije pode- želja in njegove deagrarizacije, ki sta temeljito spremenila proizvodno usmerjenost kmetij- stva in socialno-gospodarsko sestavo vaških naselij. Pri razčlenjevanju nekaterih geografskih značilnosti izrabe vodnega pogona ne more- mo prezreti vloge in pomena kraških izvirov - Številni mlini (kakor tudi drugi obrati na vo- dni pogon) so izrabljali za pogon vodnih koles močnejše in obilnejše kraške izvire. Najzna- čilnejši primeri so: Soskarjev mlin pod Razdrtim, Gerbčev mlin in žaga na Igu, Malnarjev mlin na Jezeru pri Kamniku (prim. tudi G a m s , 1963, 217), pa številni obrati v Bistri, ob izvirih Ljubljanice, dalje Tomšičev ali Kožuhov mlin ob izviru Hribskega potoka itd. Poseb- nost predstavlja zgornji, danes že tudi opuščeni Bajdinčev mlin pod Turjakom. Poganjala ga je voda, ki priteka iz kraške jame — Vodnega kevdra. Nad mlinom sta v strugi Bajdin- ščice (ali Bajdinčevega grabna) dva po nekaj metrov visoka pragova iz črnega karnijskega apnenca in drobnozrnate apnenčeve breče, ki ju prekriva lehnjak (prim. R a m o v š , 1984, 266—268). Drugi prag, ki je visok okoli 5 metrov, je zgornjemu Bajdinčevemu mli- nu služil kot jez; od njega je bila speljana mlinščica po desnem bregu Bajdinščice. Ponekod so pomanjkanje potrebnih količin vode v potokih nadomestili z rezervoar- jem oziroma »bajerjem«. Čeprav ti niso bili prostorni, pa so vendarle opravičili svojo vlo- go pri pogonu vodnih koles. Značilne bajerje smo našli nad Malnarjevim in Žvarclovim mlinom ob Reberščici, nad Marucovo kolarsko delavnico, Šmeškarjevo in Božnarjevo ža- go kakor tudi nad Gageljnovo (porečje Gradaščice) in Tončkovo turbino (Koželjska reka v porečju Borovniščice), ki sta namenjeni za razsvetljavo. V zgornjih povirnih delih južnih pritokov, ki z globokimi grapami razčlenjujejo tako imenovano Veliko Notranjsko planoto, pa tudi v neposrednem zaledju Borovnice je bilo izredno veliko skupnih vaških (soseskih ali zadružnih) mlinov in žag. Številni zaselki in manjša naselja, ki tam prevladujejo, so imeli večinoma majhne mline, največ z dvema pa- roma krušnih kamnov. V srednjih in spodnjih desnih ljubljaniških pritokih pa so že pre- vladovali večji obrtni mlini, ki so svoje usluge opravljali za številna okoliška naselja. Podrobnejša prostorska razmeščenost mlinov (in drugih obratov) je zaradi pregledno- sti prikazana po posameznih porečjih Ljubljaničinih pritokov (prim. tabelo 2 in karto v prilogi). Tako je mogoče lažje spoznati in v razvojnem zaporedju spremljati tiste osnovne geografske dejavnike, ki so prvenstveno usmerjali nastanek mlinov in tudi pomembneje soodločali pri vsem njihovem nadaljnjem razvoju in pri njihovi gospodarski vlogi v pokra- jini. Največ mlinov je bilo na desnih pritokih Ljubljanice (prim. tabeli 1 in 2). Po številu pogonskih koles so prevladovali mlini v porečju Želimeljščice z Iščico, tem sledijo mlini v porečju Iške, Borovniščice ter na drugih manjših pritokih. Med levimi ljubljaniškimi prito- ki sta imeli največ mlinov Gradaščica in Horjulščica. Znatno manj sta jih poganjala Pod- lipščica in Hribski potok. Velikost mlinov je mogoče najbolj preprosto opredeliti s številom mlinskih kamnov. Pokazalo se je, da so bile glede tega le neznatne razlike med mlini na levih in desnih pri- tokih. Mlinarski obrati v južnem zaledju Ljubljanskega barja so imeli v povprečju po 1,9 parov kamnov, levi pritoki Ljubljanice pa so poganjali mline, ki so imeli v povprečju po dva para kamnov. Precej večje so bile razlike med mlini po posameznih porečjih. Največ mlinskih kamnov so imeli mlini ob Hribskem potoku (2,8) in nekaterih krajših desnih pri- tokih Ljubljanice (2,7), ob Želimeljščici (slika 3) in Podlipščici (po 2,2 para kamnov), za SI. 3. Anžečkova hiša z mlinom (Četež pod Turjakom) ob Granjevščici (povirje Želimeljščice) dobiva novo podobo. Neurje v letu 1974 je razdrlo jez, ki ga niso obnovili. Po opustitvi vodnega pogona poganja elektromotor mlin in žago. spoznanje manjši pa so bili v porečju Gradaščice (po 2 para kamnov) in Iške (1,8 kam- nov); na jmanjše mline pa so poganjali Borovniščica (po 1,5 kamnov), Radenšca in Dro- bentinka pri Brezovici. Izjemna posebnost obravnavanega območja je bil tudi mlin na veter. Po zagotavljanju domačinov je stal nad naseljem Stražišče na robu Bloške planote, na razvodnem območju Koželjske reke oziroma Otavščice (povirje Borovniščice) in Male Cerkniščice. Stal je nad vasjo, na severnem pobočju Špičastega Stražišča (955 m), kjer najpogosteje pihajo moč- nejši vetrovi. Menda so mlin opustili že v letih pred 1. svetovno vojno. 2.2. ZNAČILNOSTI V RAZMESTITVI ŽAG Pri postavitvi žage in izbiri njenega selišča ob potoku so ponavadi odločala drugačna merila kot pri mlinih. Za žagarski obrat je bila v prvi vrsti potrebna večja pogonska moč potoka. Dal je je bilo treba mnogo bolj kot pri mlinih računati tudi s primernim dostopom, ki je omogočal dovoz hlodovine, predvsem pa spravilo oziroma odvoz razrezanega lesa. Z a t o so žage najpogosteje nastale ob močnejših in vodnatih potokih, večjih naseljih z les- no trgovino ali lesno-predelovalno industrijo, pa tudi v samem neposrednem zaledju boga- tih gozdov ter na prometnejših točkah. Kot drugod na Slovenskem je bila tudi na tem območju večina žag obrtnega značaja. V okolici Borovnice ter v njenem neposrednem zaledju kakor tudi v povirnih delih Iške in Borovniščice so bile številne žage v lasti večjega števila posestnikov. To so bile tako ime- novane soseskine ali zadružne (tudi vaške) žage, na katerih so njihovi lastniki in vzdrže- valci sami, po določenem zaporedju, žagali svoj les. V neposrednem zaledju Borovnice so imeli skupne žage: Brežani in Pakovčani, Niževčani, Brezovičani, Draškoni, Sabočevčani, Ohoničani pa tudi bližnji Verjani. V povirju Borovniščice so imeli zadružne žage Padeža- ni, Koželjčanje, Stražiščarji in Otavci, v povirju Iške pa Ravenci in Zahribci, Osrečarii, Za- vršanje, Vidovci, Polšečani in Krvavci. - i Vaške ali soseske žage so uporabljali izključno samo njihovi lastniki, in sicer na osno- vi vloženega deleža, ki je ustrezal določenemu številu dni. Na primer: Draška žaga pri Bo- rovnici je imela zaokrožen obratovalni čas 12 dni. Najmanjši delež, ki je pripadal posame- zniku, je znašal 1 dan. Že od vsega začetka je bil na tej žagi Smole udeležen z dvema dne- voma obratovanja; kasneje je od drugih solastnikov odkupil še štiri dni. S tem mu je pri- padala kar polovica obratovalnega časa draške žage. Zato je lahko žagal šest delovnih dni zaporedoma, medtem ko je bila druga polovica dvanajstdnevnega obratovalnega ciklusa namenjena ostalim solastnikom. Prikazano solastništvo in značaj izrabe žag sta ustrezala predvsem tistim kmetom, ki niso imeli večjih površin gozdov in so se tako lahko posredno vključevali v razburkane to- kove lesne trgovine. Na drugi strani pa spoznavamo, da so skupne žage značilne predvsem za domačije v oddaljenih in prometno težko dostopnih naseljih. Zaradi tega je bilo največ soseskih vodnih žag v povirnih delih Iške in Borovniščice, katerih pogonsko moč so izrab- ljali prebivalci Pokojiške in Bloške planote. SI. 4. Ogrinčeva (nekdaj grajska — Auerspergova) žaga pod Turjakom je ena izmed redkih, ki še obra- tujejo na vodni pogon. Od leta 1918 ima vgrajeno francisovo vodno turbino z močjo 5,5 k \ \ , ki poganja venecijanko z dvema listoma. Žage so bile postavljene ob močnejših potokih. Največ jih je bilo ob desnih pritokih Ljubljanice, in sicer kar dvakrat več kot ob levih. Iz takšne razmeščenosti vodnih žag se kažejo v prvi vrsti številne razlike v naravnogeografskih značilnostih posameznih porečij, predvsem pa v deležu gozdnih površin kakor tudi v drevesni sestavi gozdov. Ob vsem tem pa ne smemo prezreti gospodarske vloge in trgovskega pomena lesa, ki mu je vrednost ne- nehno rasla. Z zgraditvijo železnice Ljubljana—Trst (1857) so prišle do polne veljave bo- gate zaloge gozdov na južnem obrobnem zaledju Barja. Poleg vodnih žag venecijank so se v kasnejših desetletjih — v dobi razcveta lesne trgovine — pojavile že tudi prve parne ža- ge. Njihovo obratovanje ni bilo več odvisno ne od količine vodnega pretoka oziroma od pogonske moči potoka in ne od vremenskih neprilik. Proizvodna zmogljivost parne žage je z lahkoto nadomesti la več vodnih žag-samic. Večina parnih žag — različnih velikosti oziroma zmogljivosti — si je s svojo gospodar- sko upravičenostjo in rentabilnostjo naglo utrdila svoj proizvodni položaj predvsem na ožjem borovniškem in vrhniškem območju. Na Bregu pri Borovnici je bila Šviglova parna žaga. Majaron, Petrič in Kobi so jih imeli v Borovnici. Leta 1934 je Kobi iz Borovnice ku- pil še podpeško parno žago. V letih med obema vojnama je borovniški lesni trgovec in in- dustrialec Petrič postavil parno žago na Rakitni, katere temelji so vidni še danes. Kotnik na Verdu, Jelovšek in Tomšič na Vrhniki so imeli vsak svojo parno žago. Tudi ob Iški, v Iški vasi, je stala »fabrika« — Vrenkova parna žaga in mlin — že pred 1. svetovno vojno. Zat rpanost vodnih žag z lesom v povirnem delu Iške sta delno razbremenili turjaški (Auerspergovi) parni žagi v Robu (1923) in druga pod naseljem Golo v območju mokriš- kih gozdov (prim. tudi KLDB, 1937, 228, 347 in 6 3 1 - 6 3 5 ; KLS, 1971, 409 in 430). K SI. 5. Podolgarjevo žago v Butajnovi pod Šentjoštom je poganjala Mala voda, ki izvira za Črnim vrhom (712 m). Žaga je imela vodni pogon na vreteno, ki so ga opustili po letu 1960; odtlej dalje jo po- ganja elektromotor. tem parnim žagam moramo prišteti tudi parno žago na Škofljici, ki je delala v sklopu Mar- tincovega lesnega obrata. Presenetljivo je, da v precej obsežnem porečju Gradaščice, razen Božnarjeve žage nad Polhovim Gradcem (v zaselku Kurja vas, naselje Butajnova), ni bilo drugih parnih žag (prim. tudi KLS, 1971, 404). Vzroke za to smemo iskati v zadostnem številu venecijank pa tudi v primerni oziroma ustrezni (zadostni) pogonski moči potokov, ki so zadostovali vsem domačim in trgovskim potrebam predelave lesa. Sicer pa tudi ugo- tavljamo, da se zaloge lesa v celotnem porečju Gradaščice nikakor ne morejo primerjati z bogastvom gozdov v porečjih Iške in Borovniščice. Polhov Gradec in deloma tudi Horjul se nista razvila v pomembnejši središči lesnopredelovalnih dejavnosti, kakršna so na pri- mer vznikla ob južnem obrobju Ljubljanskega barja. Žage na vodni pogon so bile praviloma redkejše od mlinov, pa tudi manjši potoki niso bili primerni za njihovo obratovanje. Desni pritoki Ljubljanice so poganjali skoraj sedem desetin ugotovljenih žag v njenem celotnem porečju. Največ žag je bilo na Iški (33) in Bo- rovniščici (26). Izredno na gosto so bile žage tudi ob izvirih Ljubljanice v Retovju (prim. S t r u n a , 1935, 346) ter v Bistri. Ob Želimeljščici smo jih našteli osem. Od teh danes obratuje samo še nekdanja grajska oziroma Ogrinčeva žaga v Podturjaku (slika 4). Levi ljubljaniški pritoki so poganjali 37 žag; od teh žagajo samo še štiri. Najštevilnej- še so bile ob Gradaščici (29), od tega štiri ob Horjulščici. Ob obeh drugih večjih potokih pa je bilo manj venecijank: na Podlipščici jih je bilo pet, ob Hribskem potoku pa tri (prim. tudi H a b i č, 1962, 15 in sliko 2). 2.3. DRUGI OBRATI NA VODNI POGON Podobno kot ob drugih potokih oziroma rekah na Slovenskem smo našli tudi v poreč- ju pritokov Ljubljanice še vrsto obrtnih ali drugačnih obratov, ki so jih poganjala vodna kolesa. Vodni pogon v zaledju Ljubljanice je izrabljalo 31 delavnic. Presenetljivo je, da jih je bilo kar sedem desetin na levih pritokih, vsi drugi, med katerimi so bili zaradi izredne pogonske moči še posebej dragoceni, pa so stali ob desnih pritokih. Želimeljščica je poganjala Kovačevo in Trnškovo kovačijo. Še v petdesetih letih je Opečnik med jeršičkim in ravenskim mlinom poganjal krožno žago, ki je bila v pomoč pri izdelovanju obešalnikov in druge suhe robe. V tridesetih letih je imel Petrič v Borovnici stružnico za obdelavo lesa, ki jo je bil poganjal Beli potok, to je levi pritok Borovniščice. Med obema vojnama je v Dragi pri Igu Draščica poganjala manjšo turbino z dinamom za razsvetljavo. Hribski potok je na Vrhniki poganjal Tomšičevo elektrarno in Tršarjevo strojarno. Tudi Podlipščica je poganjala Verbičeve strojarske naprave v Sinji Gorici kakor tudi Ma- rucove stope za čreslovino. Izredno pogonsko moč izvirov v Bistri so izkoristili za elektrarno, kovačijo in pogon kmetijskih strojev (prim. Razvoj elektrifikacije Slovenije, 1976, str. 73). V dvajsetih letih je bila v Razorih dobrovska elektrarna, ki jo je poganjala Gradašči- ca. Razorska elektrarna je dajala pogonsko moč bližnji žagi, ki je stala na desnem bregu Horjulščice. Marucu iz Dobrove je voda, ki se je nabirala v 10 m3 velikem rezervoarju, poganjala stroje v kolarski delavnici. Vodni pogon je izrabljala tudi Pšavčeva usnjarna v Polhovem Gradcu. Nekaj let po zadnji vojni je to vodno pogonsko kolo uporabljal polhograjski kolar. Podganarjeve stope za strojila, ki so stale na Brišah pri Polhovem Gradcu, je poganjala Mala voda. Ob Glo- bovškarjevi žagi nad Butajnovo je bila mizarska delavnica na vodni pogon. Na Samškem grabnu pod Šentjoštom je Čukova kovačija na vodni pogon. Želje in potrebe po sodobnejši razsvetljavi stanovanj in gospodarskih poslopij so če- dalje hitreje utirale pot vgraditvi hišnih ali večjih dinamov v že obstoječe obrate z vodnimi pogonskimi kolesi. V zaledju pritokov Ljubljanice na Ljubljanskem barju je bilo najmanj 55 dinamov, ki so dajali slabšo ali boljšo razsvetljavo svojim lastnikom, ponekod pa tudi sosedom in le v redkih primerih tudi večjemu številu domov. Skoraj dve tretjini ugptovlje- nih dinamov so poganjali levi ljubljaniški pritoki, eno tretjino pa desni. Največ dinamov, ki so jih najpogosteje poganjala preprosta mlinska kolesa, največkrat tista, ki so bila priprav- ljena za stope, je bilo v porečju Gradaščice (33), od tega osem v porečju Horjulščice. Želi- meljščica je poganjala 10 dinamov, Borovniščica s svojimi pritoki pa šest. Na drugih prito- kih Ljubljanice je bilo komaj omembe vredno število dinamov ali kmečkih elektrarnic, kot jih je prebivalstvo imenovalo. Največja elektrarna je bila Galetova v Bistri iz leta 1911 (Razvoj elektrifikacije Slo- venije, 1976, 73). Vse druge so bile precej manjše. Na Želimeljščici sta bili najpomemb- nejši turjaška, ki je bila postavljena ob žagi v Podturjaku, in Perčičeva v Želimljah, ki je razsvetljevala tudi gasilski dom, župnišče in cerkev. Dinamo v Cukalovi žagi v Borovnici je dajal luč gospodarju in cerkvi. Špajn iz Niževca je v letu 1941 postavil vodno turbino ob Šumniku, desnem pritoku Prušnice, in sicer za pogon dinama, ki je dajal elektriko nižev- skim, brezoviškim in sabočevskim domovom vse do njihove popolne elektrifikacije po za- dnji vojni. Tudi Makočev mlin v Ohonici je imel dinamo za dom in dva bližnja soseda. Tri domove je oskrboval Žitkov oziroma Maroltov dinamo na Verdu vse dotlej, dokler niso dobili kvalitetnejše razsvetljave iz tamkajšnje Kotnikove oziroma Lenarčičeve parketarne. V zgornjem porečju Podlipščice sta bili pomembnejši edino Mačkova in Železnik-Bo- gatajeva elektrarnici, ki sta z lučjo oskrbovali deset smreških kmetij. Pod Šentjoštom, v Cukovi kovačiji, je bila tudi turbina za pogon dinama, ki je dajala razsvetljavo petnajstim šentjoškim domovom v letih 1944—1964. Voda iz Zvirša se je nabirala v 30 m3 velikem rezervoarju, ki še danes poganja naprave v Čukovi kovaški delavnici. Poleg Božnarjevega dinama, ki je bil vgrajen v njegovi žagi v Polhovem Gradcu, je bil tudi Podolgarjev dinamo v mlinu v Butajnovi. Pogon je bil urejen na turbino; z lučjo je oskrboval tudi šentjoški prosvetni dom in tamkajšnjo cerkev. Dinamo na Jurjevi žagi ob Veliki Božni je dajal luč nekaterim kmetijam v Črnem Vrhu in na Prapročah. Elektrarnico je poganjal močan izvir Korito (prim. tudi KLS, 1971, 427). 3. OPUŠČANJE VODNEGA POGONA Najrazličnejše gospodarske, socialne in tehnološke spremembe, ki so v zadnjih petde- setih letih zajele tudi naše podeželje, so sprožile potrebo in zahteve po vnovičnem prevred- notenju smotrne izrabe vseh krajevno razpoložljivih naravnih virov. Majhni in ob števil- nih potokih razpršeni mlini in žage, ki so bili premnogokrat odvisni od vremenskih nevšeč- nosti in nezadostnega vodnega pretoka, so se še dlje časa z dvomljivo uspešnostjo upirali novim, na industrijski način delujočim (valjčnim) mlinom in žagam, ki so se poleg sodob- nejše tehnologije opremili tudi z novimi pogonskimi sredstvi (npr. turbine, parni stroji in kasneje elektromotorji). Obrtno-industrijski način predelave žit in hlodovine sta zelo uspešno usmerjala razra- ščajoča vloga trgovine in sodobni promet. S koncentracijo mlinov in žag v okviru posamez- nih večjih obrtnih ali industrijskih obratov je prišlo do ostrega konkurenčnega boja z vse- mi starejšimi in ustaljenimi domačimi načini predelave poljedelskih pridelkov v mlevske, ali lesa za različne gradbene in industrijske namene. V tem spopadu med starimi kmečkimi in obrtnimi obrati, ki so bili prvenstveno namenjeni osnovnemu zadovoljevanju vsakdanjih eksistenčnih potreb kmetijsko in gospodarsko ter socialno nerazvitega podeželja, in novi- mi, velikopoteznejšimi in industrijsko zasnovanimi proizvodnimi obrati moramo videti te- meljne vzvode usihanja vseh nekdanjih oblik vodnega pogona. Ob tem pa ne smemo prezreti številnih drugih in vzporednih pojavov, ki so s svojimi bolj obrobnimi posegi spremljali razkroj avtarkičnih oblik podeželskega življenja, kakršne- ga so predstavljali tudi nekdanji kmečki ali vaški mlini in žage. Z industrializacijo, elektri- fikacijo podeželja, ki je bila v zaledju Ljubljanskega barja v glavnem uspešno izpeljana v štiridesetih in petdesetih letih, pa z deagrarizacijo naselij ter s temeljnimi proizvodnimi spremembami kmečkih gospodarstev in še z vrsto drugih strukturalnih sprememb, ki so zajele domala vsa naša naselja, so nastale razmere, ki so podpirale hiter propad vodnih mlinov in žag. Tudi davčna politika, ki v vseh povojnih desetletjih ni bila dovolj selektivna, in najrazličnejši obrtni predpisi in drugi administrativni posegi so bistveno prispevali k na- glemu opuščanju tistih dveh predelovalnih dejavnosti, ki sta bili neposredno povezani ali z vsakdanjimi ali samo z občasnimi potrebami kmečkih gospodinjstev in gospodarstev. Med vidnejšimi vzroki opustitve obratov na vodni pogon so tudi večje vremenske ne- sreče. Hudo neurje, kakršno je bilo 8. avgusta 1924 in 26. septembra 1926 v povirnih de- lih Gradaščice, je uničilo več mlinov in žag (prim. 11 e š i č, 1938, 73—74 in časopisna poročila). Mnogih med njimi niso obnovili nikdar več. Številni mlini in žage ter druge na- prave, ki so bili v zgornjem porečju Iške ter v povirju Borovniščice, so bili uničeni med zad- njo vojno. Tudi z regulacijo Prušnice in Borovniščice takoj po končani zadnji vojni, ko so železniško progo prestavili globoko v osredje njunih dolin, so opustili mnogo obratov z vo- dnim pogonom. Poleg navedenih vzrokov usihanja izrabe vodnega pogona pa so še številni drugi, ki so bolj ali manj subjektivni. Med temi so številni primeri, ko je s smrtjo ostarelega gospodar- ja oziroma mlinarja prenehalo delo v mlinu. Čedalje manj je usposobljenih vzdrževalcev in popravljalcev vodnih koles in drugih naprav. Mnogi mlinarji so se zaposlili v neagrarnih dejavnostih, ki jini zagotavljajo redno delo in socialno varnost. Večina mlinarjev, ki je imela poleg obrtnega mlina še večjo kmečko posest, se je po zadnji vojni odločila za do- mačijo. Delo v mlinih pa so ali čisto opustili ali pa so mline namenili izključno domačim potrebam. Večina žag venecijank je bila zaradi neracionalnega razreza lesa zapečatena in opu- ščena že sredi petdesetih let. Predelava hlodovine se je osredotočila na manjše število več- jih družbenih žagarskih obratov, ki so postavljeni v večjih krajevnih središčih lesnoprede- lovalne industrije (Borovnica, Verd, Polhov Gradec, Škofljica). Podrobnejši vpogled v opuščanje vodnega pogona v porečju oziroma zaledju Ljublja- nice na Barju je predstavljen v obeh tabelah in na karti v prilogi. Iz njih se vidi, da so po zadnji vojni opustili dve petini nekdanjih obratov na vodni pogon in le za spoznanje manj v letih med obema vojnama (38%), do leta 1919 pa je prenehalo z delom 47 ali 14,6% ugotovljenih mlinov, žag in drugih obratov. Pregled po posameznih porečjih pokaže zelo različne stopnje opuščanja mlinov in žag v posameznih obdobjih, pa tudi to, da skoraj ni bistvene razlike v deležu opuščenih obratov do konca prve svetovne vojne med desnimi in levimi pritoki Ljubljanice. Skoraj polovica mlinov in žag na desnih pritokih je prenehala delati v letih 1919—1945, ustrezni delež za leve pritoke znaša le 28%. V prvih povojnih letih (do 1960) so opustili na desnih pritokih 25% zabeleženih obratov, v porečju levih pritokov pa nekoliko več, in sicer 27%. V zad- njih dveh desetletjih in pol je v desnem porečju Ljubljanice zamrla desetina vseh znanih mlinov in žag, ob levih pritokih pa 21,3%. Še slikovitejšo podobo opuščanja vodnega pogona dobimo s pogledom po posameznih porečjih. Na Žeiimeljščici z Iščico so največ obratov opustili po zadnji vojni (62,5%), 22,5% v obdobju med obema vojnama in 7,5% pred letom 1919. Trije obrati, od tega dva mlina in Ogrinčeva žaga v Podturjaku, pa še vedno delajo na vodni pogon (gl. sliko 4). Danes poganja Iška tri žage, vsi drugi obrati, med katerimi je bilo tudi 27 mlinov, so prenehali delati ali že v letih pred prvo vojno (25%), v obdobju med obema vojnama (53,3%) ali po zadnji svetovni vojni (16,7%; prim. tudi Z u p a n č i č , 1941). Danes izrablja pogonsko moč Borovniščice, kjer smo kartirali 55 obratov s kolesi na vodni pogon, edinole Tončkov vikend, in sicer za razsvetljavo. Nastal je na razvalinah ko- željske žage, ki je bila porušena med italijansko ofenzivo leta 1942. V porečju Borovnišči- ce so opustili največ mlinov in žag v letih 1919—1945 (62%), v povojnih letih tri desetine, pred nastankom Jugoslavije pa le dve žagi, in sicer Debevčkovo ob Prušnici nad Brezovico in Šviglovo na Bregu. Ob vseh drugih krajših pritokih Ljubljanice je bilo 17 obratov z vo- dnimi kolesi, od katerih redno obratujeta samo še dva: nekdanji Figerjev mlin in muzejska hidrocentrala v Bistri. Na teh vodah so v prvih treh zaporednih obdobjih opustili 4 obrate (ali 23,2%), v letih 1 9 6 0 - 1 9 8 3 pa še tri mline. Tudi ob izvirih Ljubljanice so opustili vse obrate. Po zadnji vojni so delali le še trije (mlin in žagi), v letih med obema vojnama so opustili 4 žage, do konca prve svetovne voj- ne pa tri. Nekoliko drugačno je bilo usihanje izrabe vodnega pogona v posameznih porečjih le- vih pritokov Ljubljanice. V porečju Gradaščice so tretjino obratov opustili v letih 1919— 1945, dobro četrtino po letu 1945 in 12% do leta 1919. Osmina zabeleženih obratov je še vedno aktivna, od tega dva mlina, tri žage in tri hišne električne centrale. Na Podlipščici ni več ne mlinov in ne žag. Po zadnji vojni so jih opustili dve tretjini, v letih 1919—1945 eno petino, dobro osmino pa že pred letom 1919. Na Hribskem potoku, ki je bil izredno pomemben za pogon nekaterih večjih obratov različnih zvrsti obrti (prim. H a b i č, 1962, 13—15 in sliko 2) in se je napajal z vodo iz številnih kraških izvirov, se je ohranil edinole nekdanji Kožuhov mlin, ki je v sklopu ljub- ljanskega živilskega kombinata Žito in ga poganja elektromotor. Na nekdanjem Kožuho- vem ali zgornjem Tomšičevem mlinu sta se že pred 1. svetovno vojno vodni in elektromo- torni pogon medsebojno dopolnjevala. Elektriko je dobival iz žirovske elektrarne (prim. Razvoj elektrifikacije Slovenije, 1976, 73). Poleg mlina se je ohranila tudi Stržinarjeva ža- ga, ki dela predvsem za domače potrebe; od leta 1938 ima vodni pogon kombiniran z elektromotorjem. Polovica mlinov in žag ob Hribskem potoku je prenehala delati po zadnji vojni, ena tretjina pa v prvi polovici tega stoletja. Na drugih manjših in krajših pritokih Ljubljanice (npr. Radna, Drobentinka, Drnica), kjer so prevladovali kmečki mlini, se ni ohranil nobeden. Od sedmih vodnih obratov so štiri opustili po zadnji vojni, tri pa že v prvih dveh desetletjih tega stoletja. 3.1. OPUŠČANJE ŽAG Od nekdanjih 120 žag jih danes obratuje samo osem, kar predstavlja 6,7%. Skoraj polovica jih je prenehala delati v letih 1919 do 1945 (46,7%), dobra četrtina v desetletjih po zadnji vojni in ena petina že pred letom 1919. Opuščanje žagarskih dejavnosti na vodnih žagah ob desnih pritokih Ljubljanice se razlikuje od levih. Največ žag na desnih pritokih so opustili v obdobju med obema vojna- ma (48%), manj v prvih dveh desetletjih tega stoletja (24%) in še malo manj v povojnih letih (23%). Danes žagajo le še štiri žage, od katerih so tri kmečke in samo ena obrtna. V levem porečju so se v današnji čas ohranile 4 žage, kar predstavlja 10,8%. Tudi na tem območju so največ žag opustili v obdobju 1941—1945 (43%), po zadnji vojni 38% in pred nastankom Jugoslavije le tri žage. Žage venecijanke so se ohranile samo ob Želimeljščici in Iški ter ob Gradaščici in Hribskem potoku (prim. tudi slike 2, 4 in 8). Do leta 1919 so razmeroma največ žag opustili v porečju Podlipščice (23,1%), Iške (36,4%) in ob izvirih Ljubljanice (33,3%) ter ob Bistri in Ljubiji (28,6%). Gospodarski razvoj in strahote med zadnjo vojno so zaustavili več kot polovico žag v porečju Borovni- ščice (61-,5%), Gradaščice (52%), Horjulščice (50%) in Iške (48,5%), na drugih potokih so bile precej manj prizadete: ob Želimeljščici 25%, ob izvirih Ljubljanice 44,5%, ob Pod- lipščici sta v tistem času obstali samo Malnarjeva in Podčelska žaga na Stari Vrhniki. Zad- njo je poganjala Razoršca, Razorska voda ali Pajsarca. V prvem povojnem obdobju (1946—1960) so zaradi korenitih administrativnih pose- gov opustili največ žag ob Borovniščici (8 ali 31%), Gradaščici (6 ali 20,7%), na vseh dru- gih pritokih pa po tri žage ali celo manj. V zadnjih dveh desetletjih so opustili šest žag, in sicer po dve v porečju Gradaščice (slika 5) in Podlipščice, po eno ob Želimeljščici (leta 1976 Trnšek v Želimljah) in izvirih Ljubljanice (Oblak pri Močilniku). Danes ni več vodnih žag ob Borovniščici in Ljubljanici, ne ob Bistri in Ljubiji; njihov ropot je utihnil tudi ob Horjulščici in Podlipščici. Potrebe po razrezu lesa so nadomestili nekateri večji žagarski obrati, pri številnih posameznikih pa so se udomačile tudi manjše električne žage. 3.2. ZNAČILNOSTI V OPUŠČANJU VODNEGA MLINARSTVA Mnogo tesneje in neposredneje kot žagarstvo je bilo mlinarstvo povezano s preneka- terimi oblikami kmetijstva in podeželske prehrane nasploh. Zato je bilo opuščanje razpr- šenih mlinarskih obratov po samotnih dolinah povezano s koncentracijo te dejavnosti, kar je dvignilo tudi kvaliteto mlevskih izdelkov. Od nekdanjih 172 mlinov jih danes dela samo še sedem, pa še od teh so trije obrtni. Na levih pritokih Ljubljanice so se ohranili štirje mlini (ali 4,9%), na desnih pritokih le trije (ali 3,3%). Dva mlina poganja Reberšca v porečju Želimeljščice, enega pa Bistra. Ohranil se je tudi že prej imenovani Kožuhov mlin ob izviru Hribskega potoka pa Brežni- kov kmečki mlin v samem povirju Horjulščice ter Vrbancev (naselje Setnik) in Potrebuje- žev mlin (pod Črnim Vrhom); oba sta v zgornjem delu Gradaščičinega porečja. Največ mlinov so opustili v desetletjih po zadnji vojni (51%), v obdobju 1919—1945 31,4% in pred tem časom več kot eno osmino. Zelo različna je bila intenziteta opuščanja mlinarske dejavnosti po posameznih porečjih. Največ mlinov so opustili po zadnji vojni na levih pritokih Ljubljanice (56%), na desnih pa 46,7%. V obdobju 1919—1945 je prene- halo mleti 42% mlinov na desnih in 19,5% na levih pritokih. V prvih dveh desetletjih tega stoletja so opustili na levih ljubljaniških pritokih 16 mlinov (ali 19,5%), na desnih pa se- dem (ali 7,8%). V povojnih desetletjih je propadlo kar 88 mlinov, od tega 32 v porečju Gradaščice, kar predstavlja 56,2% vseh tamkajšnjih mlinov. V istem času je prenehalo mleti tudi 20 ali SI. 6. Rožmanov mlin na Šujici v Vrzdeticu je obstal med zadnjo vojno. V hiši z mlinom se je rodila Cankarjeva mati (Neža Pivk leta 1843) in je zaščitena kot kulturni spomenik. SI. 7. Žagarjev mlin v Smrečju, ki ga je poganjala Podlipščica, so opustili konec 60. let. Novi lastnik (iz Ljubljane) je poslopje preuredil v počitniško hišico, v kateri je ohranjen mlinski kamen s po- gonom na vodno kolo na korce. Tabela 3. Velikost mlinov in opuščanje njihovega vodnega pogona v porečju Ljubljanice Table 3. Size oj mills and the abandoning oj their water power in the Ljubljanica river basin Obdobje opustitve vodnega mlina Porečje Velikost D o m g L _ 1 9 4 6 _ 1 9 6 0 i n D e l a z a R e d n o s k u p a j 1919 1945 1960 kasneje dom obratuje Desni 1 kamen 4 pritoki 2 kamna — 3 kamni 2 4 kamni in več 1 Skupaj 7 Levi 1 kamen 11 pritoki 2 kamna 5 3 kamni — 4 kamni in več — Skupaj 16 Skupaj 1 kamen 15 porečje 2 kamna 5 Ljubljanice 3 kamni 2 4 kamni in več 1 Skupaj 23 25 11 2 — — 42 8 9 5 2 — 24 3 3 5 — — 13 2 3 4 — 1 11* 38 26 16 2 1 90 4 4 _ 1 — 20 11 10 19 1 2 48 1 5 4 — 10 — 2 2 — — 4 16 21 25 2 2 82 29 15 2 1 — 62 19 19 24 3 2 72 4 8 9 — — 23 2 5 5 — 1 15 54 47 41 4 3 172 O p o m b a : * Prištet je valjčni mlin 68,9% mlinov ob Želimeljščici, pa 9 (34,6%) mlinov v porečju Borovniščice, osem (29,6%) ob Iški, sedem ali 54% mlinov so izgubile vode Podlipščice itd. (prim. si. 7). V letih med obema vojnama so ukinili 54 mlinov, in sicer največ ob Borovniščici (17 ali 65,4%), Iški (16 ali 59,3%), Gradaščici (13 ali 22,8%), pet ali 17,3% ob Želimeljščici, trije so prenehali ob Podlipščici itd. Med prvo svetovno vojno in v poldrugem desetletju pred njo so opustili 23 mlinov, kar predstavlja dobro osmino zapisanih. Ob levih pritokih je zaradi različnih vzrokov pre- nehalo delati 16 (ali 19,5%) mlinov, na desnih pa sedem. Največ opuščenih mlinov, in si- cer 9, je bilo v porečju Gradaščice, po trije v porečju Podlipščice, Iške in ob drugih manj- ših levih pritokih. O b razčlenjevanju številnih vzrokov, ki so pospeševali usihanje mlinarske dejavnosti v neposrednem zaledju Ljubljanskega barja, smo skušali odgovoriti tudi na vprašanje, v kak- šnem odnosu sta velikost mlina in njegovo opuščanje. Velikost mlina smo prikazali s števi- lom mlinskih kamnov (prim. tabelo 3). Razčlenitev podatkov je pokazala, da so bili majhni kmečki mlini, ki so imeli pravilo- ma le en par kamnov, mnogo prej izločeni iz predelave žitnega pridelka kot pa večji, moč- nejši mlini. Podoba je, da čim močnejši je bil mlin, tem dlje se je lahko uspešno upiral vsem gospodarskim in drugim pritiskom, ki so izpodjedali nekdanje temelje podeželskega mlinarstva. Že v prvi polovici tega stoletja je prenehalo delati sedem desetin naših najmanjših mlinov, četrtina je ustavila delo v prvem povojnem obdobju. Vse druge mline, ki so imeli po dva para kamnov in več, so zapirali bolj postopoma; ukinitev njihovega obratovanja je dosegla vrh po letu 1960. Po zbranih podatkih je do leta 1919 prenehalo mleti 23 mlinov, med katerimi jih je bilo 15 z enim parom mlinskih kamnov in pet z dvema paroma. Med obema vojnama je zamrlo delo na 54 mlinih: 53,7% jih je imelo po en par kamnov, 35,2% po dva in 11% mlinov je dotlej mlelo s tremi pari kamnov. Do preobrata je prišlo v naslednjem obdobju (1946—1960), ko je bilo iz proizvodnje izločenih 47 mlinov, od tega sta bili dve petini z dvema in tretjina z enim samim kamnom. Tudi v zadnjem povojnem obdobju (po letu 1960) so med opuščenimi mlini v prevladi taki z dvema kamnoma (58,5%), sledijo jim mlini s tremi (22%) in štirimi ali celo več pari kamnov (14,6%). Med še danes delujočimi mlini ima Brežnikov pod Šentjoštom en par kamnov, pet mlinov dela s po dvema paroma in samo eden ima še štiri kamne. Pregled velikosti mlinov in njihovo nezadržno nazadovanje po posameznih porečjih opozarja na pomembno vlogo številnih pokrajinotvornih dejavnikov, ki so neposredno vplivali na način izrabe vodnega pogona. Med vzroki, ki so bistveno prispevali k opustitvi nekdanjih oblik izrabe pogonskih moči potokov, je čedalje več takih, ki so utemeljeni z go- spodarskimi in družbenimi spremembami ter s tehnološkim napredkom. 4. SKLEP Vzporedno z naglimi in korenitimi povojnimi družbenimi in gospodarskimi spremem- bami, ki so zajele vse nekdanje sestavine podeželskega življenja in njegovo kmetijsko pro- izvodnjo, se je spreminjal človekov odnos do vseh nekdanjih bistvenih vrednot in sestavin podeželja. Velikopotezno in načrtno gospodarstvo, ki je v prvih povojnih letih vztrajno terjalo ponovno prevrednotenje nekdanjih in že tudi uveljavljenih načinov in oblik gospo- darjenja in izrabe razpoložljivih krajevnih energetskih (pogonskih) virov, ni bilo naklonje- no ohranitvi starih načinov dela in življenja. Kmalu po elektrifikaciji podeželja je postalo aktualno vprašanje smotrnosti izrabe vodnega pogona, ki je bil prvenstveno namenjen obratovanju manjših kmečkih oziroma obrtnih mlinov in žag ter manjših elektrarn. Z opustitvijo izrabe vodnega pogona so se spremenile tudi nekatere osnovne sestavine podeželja in njegove proizvodnje (prim. sliko 9). Na osnovi zbranih podatkov ugotavlja- mo, da je bila v zadnjih tridesetih letih čedalje močnejša težnja, da se zaradi nagle deagra- rizacije opustijo tudi vsi nekdanji izredno pestri proizvodni viri kmečkih gospodarstev. Preusmeritve v kmetijski proizvodnji je v večini primerov narekovalo pomanjkanje ustrez- ne mlade delovne sile na kmetijah na eni strani, na drugi pa tržne zahteve nekmečkega prebivalstva. Podoba je, da se je večina kmetij v porečjih ljubljaniških pritokov v prvih petindvajsetih povojnih letih tudi zaradi pomanjkanja ustrezne delovne sile usmerjala v ekstenzivne oblike kmetovanja oziroma gospodarjenja na zemlji. Takšna proizvodna us- meritev, ki je namenjena golemu preživetju posameznega kritičnega prehodnega obdobja, je podobna samooskrbnemu zadovoljevanju z nekaterimi najosnovnejšimi kmetijskimi pri- delki. V nakazanih razmerah so mlini pa tudi žage izgubili vso svojo nekdanjo proizvodno veljavo in gospodarsko upravičenost. Njihove funkcije so prevzeli večji mlini in pravi ža- garski obrati, ki so se lahko uveljavili šele z novimi vrstami pogona. Ko smo spremljali razvoj geografskih značilnosti izrabe vodnega pogona v preteklih desetletjih, ne moremo mimo spoznanja, da so ljudje, ki so bili gospodarsko in socialno vezani na izrabo potokov, stalno skrbeli za obnavljanje, kakor tudi za razumne posodobi- tve oziroma preureditve svojih obratov. Kakršnekoli temeljitejše posodobitve proizvodnje so ponavadi terjale večja denarna sredstva, ki so jih zmogli praviloma le lastniki večjih obratov. Večina manjših kmečkih mlinov in žag pa je ponavadi ohranjala nekdanjo pode- dovano tehnologijo predelave žit in razreza lesa. SI. 8. S streho pokrite zapornice Plenkovega jeza na Mali vodi pri Polhovem Gradcu. Namenjen je bil vodni izrabi, ki je poganjala mlin, žago in dinamo za hišno razsvetljavo. Mlin so opustili v začet- ku 60. let, medtem ko žaga še dela za domače potrebe. Na podlagi zbranega gradiva ugotavljamo, da v večini primerov niso spremenili oblik vodnih pogonskih koles. Med redkimi izjemami je npr. Stržinarjev mlin ob Hribskem po- toku na Vrhniki, pri katerem so 1937. leta pet vodnih koles na lopate zamenjali z velikim kolesom (s premerom 4 m; prim. sliko 2). Presenetljivo je, da na številnih žagah s pogo- nom na vreteno (ali tudi prlek, koš ali malo kolo), ki je predstavljalo tehnično zastarelo obliko izrabe vodnega pogona z izredno majhnim izkoristkom (prim. S t r u n a , 1955, 335—337) , tega niso zamenjali z drugim, razvitejšim in gospodarnejšim pogonom. Žage s pogonom na vodno vreteno niso bile samo v odmaknjenih povirnih predelih pritokov Lju- bljanice, temveč so segale do samega obrobja Ljubljanskega barja (npr. Trnškova v Želim- Ijah, zaga v Peklu pri Dobrovi pa več žag v neposrednem zaledju Borovnice itd.). Zanimi- vo je, da so pri obnovi vodnega pogona na Žugovi žagi v Iški po zadnji vojni leseno vrete- no nadomestili s trpežnejšim železnim. Že v letih pred prvo svetovno vojno, zlasti pa v obdobju med obema vojnama so šte- vilni mlinarji in Žagarji vgradili v svoje obrate preproste industrijske ali obrtniško izdelane vodne turbine. V porečju Ljubljanice je bilo na jmanj šestdeset vodnih turbin, ki smo jih ugotovili povsod tam, kjer so imeli potoki zadostni strmec in zadovoljiv pretok. Več kot dve tretjini turbin je bilo vgrajenih v obratih na levih pritokih Ljubljanice, med katerimi je bila Gradaščica na prvem mestu. Skoraj polovica vodnih turbin je bila v mlinih, po eno če- trt ino pa so jih imele žage in drugi obrati. Ž e v letih pred zadnjo vojno, ko je elektrifikacija zajela tudi naše podeželje, so dobili posamezni mlini in žage na vodni pogon še dodatno pogonsko moč v obliki električnih motor jev (npr. Kožuhov in Stržinarjev mlin ob Hribskem potoku, Rožmanov mlin v Vrz- dencu, Vinčarjev valjčni mlin na Viču itd.; prim. sliki 2 in 6). Po zadnji vojni je več obrtnih SI. 9. Vaško perišče ob Studencu (ob izviru Ižice) na Igu. Z modernizacijo hišnih opravil tudi ižansko perišče čedalje bolj izgublja svojo nekdanjo vlogo v vsakdanjem vaškem življenju. mlinov in žag uporabljalo kombinirani pogon: pogonsko moč potokov so dopolnjevali z e lektromotorj i , le v redkih primerih tudi z bencinskimi motorji. Presenetljivo je, da je v šestdesetih in sedemdesetih letih električni pogon ohranil pri življenju marsikateri mlin ali žago in prenekater i od teh obratov dela še danes (npr. Anžečkov mlin in žaga v Četežu delata od 1974 le na električni pogon, podobno je s Perčičevo žago v Želimljah pa z Žugo- vim mlinom v Iški, Kovtrovo žago v Smrečju ali z Malnarjevo žago v Brezju, Pipanovim mlinom v Horjulu, s Podolgarjevo žago v Butajnovi itd.; glej sliki 3 in 5). Vse te navedbe kažejo, da so številni gospodarji predvsem obrtnih mlinov in žag tudi v zadnjih desetletjih skrbeli za racionalnejšo izrabo vodnega pogona, obenem pa so iskali rešitve za njihovo redno obratovanje v dopolnilnem pogonu, ki ga je ponujal električni tok. Številne stavbe, ki so bile namenjene mlinom, žagam ali drugim dejavnostim, so z opustitvijo svojih nekdanjih proizvodnih namenov izgubile svoje osnovne funkcije. Večino zgradb mlinov in žag v zgornjih porečjih desnih pritokov Ljubljanice so požgali in razrušili med zadnjo vojno in po njej skoraj nobeno niso obnovili. Prostori številnih mlinov so bili neposredno združeni s stanovanjskimi deli hiš pod eno streho. Po opustitvi mletja in preureditvi celotne hiše so se ponavadi stanovanjski prostori razširili še na nekdanji mlin. V neredkih primerih so v novo pridobljenih prostorih uredili kopalnico, stranišče in še drugim vsakdanjim potrebam namenjene prostore. Niso redki primeri , ko so v nekdanjih mlinih uredili garaže, skladišča, obrtne delavnice, ropotarnice, iz jemoma celo drvarnice, kleti, hlev oziroma svinjak, prostor za žganjekuho itd. Nekatera selišča opuščenih mlinov (redkeje žag) pa so uporabili za stavbišča novih hiš. V zadnjih dvajsetih letih so prebivalci mest (predvsem Ljubljančani) prenekateri opu- ščeni mlin preuredili v počitniško hišico. V poštev so prišli predvsem zidani objekti, ki sto- je na samem in so dostopni z avtomobilom. Funkcije sekundarnih bivališč—vikendov ima- jo med drugimi tudi nekdanji Soskarjev mlin ob Reberšci, Kovačev ob Želimeljščici, Bab- nikov oziroma Priteklov mlin ob Gradaščici, Kisovski ob Horjulščici, Žagarjev ob Podlip- ščici (gl. sliko 7), pa Malenski na Rakitni itd. Več počitniških hišic je postavljenih v spod- njem delu Mačkovega grabna, in sicer med nekdanjim Mačkovim mlinom in Škrabovo ža- go ter okrog nekdanje Petačeve žage, ki jo je zasulo hudo neurje v avgustu 1924. leta. Na selišču koželjske žage (v povirju Borovniščice), ki je bila požgana 1942. leta, je postavil Borovničan čebelnjak s počitniško hišico. Ob njej je bazen, ki poganja turbino in dinamo za domačo razsvetljavo. Z opustitvijo izrabe vodnega pogona je prenehala nekdanja vsakdanja skrb za vzdrže- vanje številnih jezov na potokih (gl. sliko 8). Jezovi in mlinščice, žage in mlini so predstav- ljali pomembne antropogene prvine v vseh naših obrečnih predelih. V vseh teh napravah je globoko zarisana soodvisnost med naravnimi in socialno-gospodarskimi sestavinami po- krajine. Prav zato lahko pomeni poznavanje osnovnih značilnosti izrabe vodnega pogona in vseh njegovih spremljajočih dejavnosti pomemben prispevek k osnovni hidrogeografski osvetlitvi pokrajine. LITERATURA IN VIRI G a b r o v e c , M., 1981, Mlini in mlinarstvo v porečju Gradaščice. Seminarska naloga, Oddelek za geografijo filozofske fakultete Univerze E. Kardelja v Ljubljani, 30 str. + priloge. G a m s , I., 1963, Jezero pod Krimom. Prispevek k poznavanju jezera in okolice. Geografski zbornik, VIII., 2 1 1 - 2 2 2 , Ljubljana. H a b i č, P., 1962, Vrhnika. Geografska monografija manjšega mesta. Geografski zbornik, VII., 7— 68, Ljubljana. 11 e š i č, S., 1938, Škofjeloško hribovje. (Geografski opis Poljanske in Selške doline.) Geografski vestnik, XIV., 48—98, Ljubljana. I I e š i č, S., 1948, Rečni režimi v Jugoslaviji. Geografski vestnik, XIX., 71—110, Ljubljana. K r ž i š n i k, J., 1898, Zgodovina horjulske fare. Zgodovinski zbornik, XI., štev. 44, str. 699 in dalje, Ljubljana. L a h , A., 1965, Ljubljansko barje. Problemi urejanja in gospodarskega izkoriščanja v obdobju 1945— 1961. Dela SAZU, Ljubljana, 196 str. + 6 kart v prilogi. L e b e z, A., 1911, Pekel pri Borovnici. Planinski vestnik, XVII., 58—62, Ljubljana. L i p o v š e k, M., 1941, Po Menišiji in Bloški planoti. Planinski vestnik, XLI., 123—127 in 168— 171, Ljubljana. M e 1 i k, A., 1927, Kolonizacija Ljubljanskega barja. Ljubljana, 67 str. M e 1 i k. A., 1946, Ljubljansko mostiščarsko jezero in dediščina po njem. Dela SAZU, Ljubljana, 223 str. + 6 kart v prilogi. M e 1 i k, A., 1953, Mlini na Slovenskem. Geografski vestnik, XXV., 3—26, Ljubljana. M e 1 i k, A., 1959, Slovenija. II/3, Posavska Slovenija. Ljubljana, 596 str. N o v a k , J., 1907, Zgodovina brezoviške fare. Zgodovinski zbornik, štev. 54, str. 854 in dalje, Ljub- ljana. O b 1 a k, J., 1903, Pekel. Planinski vestnik, IX., 169—171, Ljubljana. O b 1 a k, J., 1905, Skozi Pekel v Cerknico. Planinski vestnik, XI., 74—77, Ljubljana. R a m o v š , A., 1984, Slapovi na Slovenskem. Ljubljana, 292 str. S t r u n a, A., 1955, Vodni pogoni na Slovenskem. (Gradivo za zgodovino.) Ljubljana. 451 str. + kar- ta v prilogi. V r h o v n i k, I., 1933, Trnovska župnija v Ljubljani. Ljubljana, 447 str. in 1 zemljevid v prilogi. Z u p a n č i č, T., 1941, Iška. Planinski vestnik, XLI., 101—107, Ljubljana. R a z v o j , 1976 = Razvoj elektrifikacije Slovenije do leta 1945. Ljubljana, 218 str. + priloge. SL-82 = Statistični letopis SR Slovenije 1982. Ljubljana, 643 str. Vodnogospodarske osnove Slovenije. Izdala Zveza vodnih skupnosti Slovenije, Ljubljana 1978, 150 str. + 18 kart in 16 profilov v prilogi. KLDB, 1937 = Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana, 715 str. + zemljevidi v prilogi. KLS, 1968 = Krajevni leksikon Slovenije. I. knjiga, Zahodni del Slovenije. Ljubljana, 489 str. + zem- ljevidi v prilogi. KLS, 1971 = Krajevni leksikon Slovenije. II. knjiga, Jedro osrednje Slovenije in njen jugovzhodni del. Ljubljana, 705 str. + zemljevidi v prilogi. O katastrofalnem neurju 8. 8. 1924 pišejo: Grozna noč v Polhograjskem pogorju. Jutro, V., štev. 188, Ljubljana, 10. avgusta 1924; Neurje v Polhograjskem pogorju. Jutro, V., štev. 189, Lj., 12. 8. 1924; Katastrofa v Polhograjskem pogorju. Jutro, V., štev. 192, Lj., 15. 8. 1924; V. M a z i, V dolinah groze. Polhov Gradec. Jutro, V., štev. 195, Lj., 19. 8. 1924; Katastrofalne nevihte in po- plave. Slovenski narod, LVII., štev. 182, Lj., 10. 8. 1924; Podrobnosti strahovite elementarne ne- zgode. Slovenski narod, LVII., štev. 183. Lj., 12. 8. 1924. O neurju 26. septembra 1926 so pisali: Strašna vremenska katastrofa. Slovenec, LIV., štev. 221, Lj. 28. 9. 1926; Strahovite posledice povodnji. Slovenec, LIV., štev. 222, Lj., 29. 9. 1926; Nepregle- dna škoda zaradi povodnji. Strašno razdejanje v Polhograjski dolini. Slovenec, LIV., Lj., 30. 9. 1926; Porazne vesti o vremenski katastrofi v Žireh in Polhovem Gradcu. Žirov ni več. Polhograj- ska kotlina je jezero in puščava. Jutro, VII., štev. 225, Lj. 30. 9. 1926; Strahovito besnenje rek in potokov v Sloveniji. Slovenski narod, LIX., štev. 220, Lj., 29. 9. 1926; Dnevi groze, obupa in raz- dejanja v Sloveniji. Slovenski narod, LIX., štev. 221, Lj., 30. 9. 1926; Besi so zadivjali nad našim planetom. Slovenski narod, LIX., štev. 222, Lj., 1. 10. 1926. UTILIZATION OF THE WATER POWER OF THE LJUBLJANICA RIVER TRIBUTARIES IN THE AREA OF LJUBLJANSKO BARJE (THE LJUBLJANA MOOR) S u m m a r y The water power of the Ljubljanica river, which has a very small gradient, has never been utilized in the area of the Ljubljana Moor except at its springs. The Ljubljanica, the central river between Lju- bljana and Vrhnika, was of great importance for the river traffic from the Roman period onwards. It has been finally ousted by the road and by the Vienna-Ljubljana-Trieste railway — built in 1857. The river traffic on the Ljubljanica and on some of its southern tributaries, for decades of local importance only, died away before the First World War. The numerous tributaries of the Ljubljanica, a typical karst river with powerful springs near Vrh- nika, were in the past of great importance for mills and jaw-mills. Most of the operations by water po- wer have been on the fringe of the Ljubljana Moor and in its direct hinterland, where the rural settle- ments with the local centres are still to be found. On the basis of data collected in the treated area there were at the beginning of the present centu- ry 323 operations by water power (cf. Tables 1 and 2, and the Map in appendix). Most of them were mills (53%) and saw-mills (37%), while the remaining ten percent were other operations by water po- wer. The extraordinary high number of mills and saw-mills, that have been first of all meant for home use only, reflects the typical autarchic orientation of the contemporary economy. W ith the electrifica- tion of the rural area, that started just before the beginning of the World War II, with the development of industry, deagrarization and urbanization of the country, that brought fundamental changes in the agricultural production, and with the development of traffic and trade the former use of local sources of energy — derived from brooks — has almost lost its significance. The study is in detail concerned with the utilization of the water power of the individual tributa- ries of the Ljubljanica river (cf. Table 2).,It has been found out that approximately 15% of the opera- tions by wafer power were closed down already before the First World War, 38% during the 1919— 1945 period, and 40.6% after the World War II. Today, either regularly or periodically, only 23 ope- rations, i.e. 7%, are still working by water power, among them there are 7 mills, 8 saw-mills, and 8 quite small electric plants, meant for individual house-hold use only. Their significance has grown since the general energy crisis began. Numerous operations by water power in the basin of the southern tributaries of the Ljubljanica river were destroyed during the World War II. The buildings abandoned after the Second World War were later on adapted for dwelling places, for the use of artisans or for agricultural productions, and in few cases for weekend cottages. With the ruin of the operations by water power also most of the dams were abandoned, which had formerly played a significant role in the regulation of the discharge of wa- ter as well as in the reducing of the destructive effects of the torrents.