'i^y wi fiy: w w ■ rwuw»^» • m. 3> . * r ZVON A ' V •v.; < u letnik xivi 1 * Q* Q.* 0 ST* vr iJl ' 'lb ' : W Vsebina zvezka za mesec februar: 1. Ait«» Lajovic: Misli • umetnostni politiki...........ti 2. Jug Kozak: Šentpeter. (Palje prik«d«jič.)...........V> 3. Pavel Golia: Trubadur jeva izpoved..............117 4. Dr. N. Preobraženski: Nova Rusija 4. A. Jakovljev....................It9 A. Jakovljev: V rojstne« kraju..............lit 5. Cv. Golar: V pričah....................123 b. Dr. Alma Sodnikova: Vebrov estetski sistem v luči tradicijskih estetskih teorij. (Konec prihodnjič.)................124 7. Srečk« Kosovel: Poniža a jc.................130 8. Dr. Fr. Goršič: Duša nor zakonik v slovenščini.........131 9. France Bevk: Beg pred senco. (Dalje prihodnjič.)........14t lt. Književna poročil«....................147 Slovenska dela: Josip Ribičič, Zavratne pošasti (Pavel Karlin). — Giovanni Boccaccio, Dekameron (A. Debeljak). — Frido- lin Žolna, Tokraj in onkraj Sotle ter tain preko (A. Debeljak). — Slovensko debatno ali komorno pismo v minuli btletni dobi (Konec. — R. Binter). — Srbsko-hrvatska dela: Jovan Palikovič, Pro-gnani (V. Levstik). — Ivo Andrič, Pripovetke (J. Šega). — Sveti-s 1 a v Stefanovič, Pesmn nad pesmaina (V. Levstik). — Gustav Krklec, Dostojevski kao čovek (V.Levstik). 11. Kronika.........................155 Domači pregled: Spomenik septembrskim žrtvam (K. D.). — Inozemski pregled: Kultura in umetnost v novi Rusiji (F. A.). LJUMLJANSKI ZVN izkaja t posamezni h zvezkik ter stane na let« 120 Bin, za pol leta ©i«, za četrt leta 3i Bin, za inozemstvo 15# ©in. Posamezni zvezki se dobivajo po 15 Bin. Na reklamacije se pošlje reklamirana številka brezplačno le tedaj, če se je ista reklamirala najkesneje en mesec po njenem izidu. Za poznejše reklamacije se mora reklamirana številka plačati. Urejuje: FRAN ALIRECHT. Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. Upravništvo: Prešernova ulica št. 54?. _____________^^L,---------------- Izdaja «Tiskovna zadruga», r. z. z o. z. v Ljubljani (Fran Šarabon). Tiska Delniška tiskarna, d.d. v Ljubljani (Miroslav Ambrožič). LJUBLJANSKI ZVON MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO Anton Lajovic / Misli o umetnostni politiki Ko se lotim govoriti o umetnostni politiki, se zavedam ne samo važnosti tega vprašanja, temveč zlasti njegove velike zamoianosti. Vnaprej moram povedati, da si pod besedo politika mislim vsako smotreno delovanje, ki ima pred seboj kol cilj: vplivanje na določeno stroko javnega življenja. Dobro politiko imenujem ono, katera s porabo najmanjše energije dosega svoj cilj. Če govorim o umetnostni politiki, je s tem že rečeno, da umetnosti nikakor ne smatram za kako privatno zabavo ali za luksusni predmet, temveč za važno socialno udejstvovanje. Ni pa mogoče delati dobre politike v kakršnikoli stroki, ne da se v tej orientiram kolikor mogoče dobro. Preden bom torej mogel govoriti o smotrenem udejstvovanju posameznika ali pa socialnih grup nasproti umetnosti, je treba, da vsaj v glavnih obrisih označim pomen umetnika in umetnosti v socialnem žit ju. Podati bom mogel v tem obrisu le nekaj dogmatičnih misli, razločenih samo v toliko.da bodo razumljive. Medsebojna prepletenost družbenega življenja jc tako ogromna mreža sil. ki učinkujejo v socialnem žit ju, tako gosta, da na kratkem prostoru ne bi bilo mogoče eksponirati vse prepletenosti. Moja naloga bo. poudariti le nekatere najbolj značilne poteze, pri čemer mi je jasno, da v življenj si samem ni tako ostrih črt. Izolirane jih bom pokazal samo zaradi metode spoznave, ker bi se drugače o teh kompliciranih pojavih sploh ne dalo niti govoriti, niti jih spoznavati. Tudi ne bom skušal podajati nikakih definicij, ker je večina družabnih pojavov taka, da se ne dajo stisniti v kratke definicije. Ne mislim si, da bo podana slika popolna, niti da je moje gledanje brez zmot. Moj namen je agitatoričen, želim odziva in živahne diskusije o tem tako malo raziskanem in vendar vitalnem vprašanju. Razmerje umetnika in umetništva do svojega naroda in obratno. Zanimalo me je svojčas vprašanje, zakaj tako dogmatično verjamemo v kulturno in umetniško vrednost narodne pesmi. Izluščila se mi je končno tale misel: Narodno pesem je narodu nekoč zapel anonimni narodov pcvec in narod si je tako pesem 81 6 osvojil, če je bila skladna z njegovim čuvstvovanjem in z njegovim nezavestnim umetniškim idealom. Če je bil narodni pevec globoko nadarjen, tako da je njegova pesem imela močno «vita-liteto», se je pesem obdržala skozi daljše dobe. Dolžina te dobe pa je objektivno merilo o življenski sili dotične pesmi. Čim dalje se je v narodu ohranila, tem bolj se je s tem pokazala njena življenska in s tem umetniška sila. Tako pesem so mogli potem smatrati za pravi izraz narodove psihc, ker bi si pesmi narod ne bil osvojil, da ni odgovorjala njegovemu bistvu. Na drugi strani se je mogla pesem smatrati za dragoceno in vredno, ker je šla skozi občutljivo drobno sito dolgih dob, in bila tako preizkušena, koliko ima zlata v sebi. Iz tega je razvidno, da je pevca narodne pesmi smatrati kot izrazitelja narodnega glasbenega čuvstvovanja in torej kot nosi-tel ja narodove glasbene psihe. Vloga vsakega umetnika narodovega je v bistvu enaka vlogi narodnega pevca, ki je ustvaril narodno pesem. Narodov umetnik j c eksponent narodove umetniške d u š e. Dasi ima umetnina, ko jevtelešena, socialno funkcijo, je vendar za razmerje umetnika do porajajoče se umei-nine kategorični imperativ geslo: L'art pour Tart. O kulturi se je že pisalo z najrazličnejših vidikov. Da točno opredelim ta pojem, pojmujem umetnostno kulturo čisto konkretno na tale način: Umetnostno kulturo Slovencev na primer v letu 1925. imenujem celoto vseh umetnostnih del. katera so Slovenci ustvarili v tem letu. Pri tem ne razločujem boljše in slabše kvalitete, ampak jemljem vsa dela kot celoto, ker samo njih celota kaže pravo fiziognomijo slovenskega naroda v letu 1925.. in sicer njegovo umetnostno fiziognomijo z vso svetlobo in z vsemi sencami. Izraz tega obraza ne vidim popoln, če bi mu vzel eno ali drugo. V celoti ustvarjajočih umetnikov v letu 1925. je reprezentirana umetniška ustvarjajoča sila slovenskega naroda v tej dobi. Iz funkcije, katero opravlja umetnik na opisani način v svojem narodu, pa potekajo zelo značilne poteze umetnikovega življenja. Prva taka poteza je ona. ki so jo svoj čas označevali z roman-ticizmom, kjer se je zlasti pesnik smatral za nekakega preroka in Mesijo svojega naroda. Prepričanost umetnikova o svojem poslanstvu je temeljna črta n j e g o - v e g a čuvstvovanj a.1 Ta črta je v vsakem umetniku v izdatni meri izražena, najsi se tudi na zunaj pokazuje primerno značaju umetnika manj izrazito. Ta prepričanost o svoji važnosti, ki jo ima umetnik, se cesto zdi preprostemu človeku kot domišljavost. Vendar je ta lastnost umetniku biološka nujnost, katera ga drži na površju v sredi okolice ljudi, navadno desinteresiranih in mrzlih nasproti početju umetnika. Če mislim na to lastnost, mi prihaja asociativno na misel sipa, katera se sovražnika ubrani s tem, da brizgne iz sebe cel oblak črnila, ki jo zakrije pred zasledovalcem. Enako je misel o svojem poslanstvu, živeča v umetniku, tista, ki ga kakor v bato povija in ki brani, da mraz in nezanimanje njegove okolice ne sežeta do umetnika. Če gledam na umetnost kot na socialni pojav in se vprašam, katera socialna skupina je tista, ki je naravni nositelj umetnostne kulture, ne najdem drugega odgovora, kot da je edini socialni nositelj kulture narod. To je v področju literature tudi brez nadaljnjega jasno. Literaturo ustvarja pisatelj v okviru svojega jezika in naroda in so tako literarne umetnine enega naroda izolirane po jeziku od literarnih umetnin drugega naroda. Noben prevod ne more dati iste točne umetninske fiziognomije kot jo daje v lastnem jeziku pisani original. Kar velja za literaturo, velja v enaki meri za druge umetnosti, dasi se na prvi hip zdi, kot da druge umetnosti niso med seboj enako ostro izolirane, kakor je literatura. Razločiti mi je razmerje naroda do lastne države in njihovih odnosov k umetnostni kulturi. Zaradi lažjega razumevanja dajem poenostavljen vzgled. Recimo, da si hrvatski narod ustvari sam zase državo, v kateri naj bivajo sami Hrvati. Če si mislim, da si oni ustvarijo tako državo, s tistimi državnimi prerogativami, kakršne imajo danes evropske države, potem se more reči na kratko, da bi ta njihova država imela kot vsaka sedanja evropska država sledeče naloge: Braniti svoj narod pred sovražnimi dejanji zunanjih narodov, drugič, vzdrževati red v notranjosti, tretjič, skrbeti eventualno civilizatorično za napredek svojega naroda s tem, da narod opremi s sodobnimi tehničnimi sredstvi napredka, med kar spadajo poleg javnih občil tudi šole. in končno zadoščati — pa »v zelo omejenem obsegu — nekim socialnim potrebam v 1 Ta poteza ni omejena samo na umetnika, temveč jo kažejo vsi voditelji socialnih skupin. Na primer je bil Wilson prepričan, da ga je usoda izbrala v izvršitev velike zgodovinske naloge, ki je ne bi mogel nikdo drugi izvršiti. V isto poglavje spada ideja «Gottcsgnadentuim-a. 83 6* ožjem pomenu besede. Iz tega se vidi. da celotno udejstvovan je države, dasi popolnoma sodobno urejene, ne zajema več, kot samo majhen del narodovega življenja. Vse ustvarjajoče življenje naroda pa poteka samo izven države in državne ingerence. Narod sam si s svojimi silami ustvarja svojo umetnost, svojo znanost, svojo industrijo, svoje gospodarstvo. Država ta razvitek s svojimi materijelnimi sredstvi lahko nekoliko podpira in pospešuje, toda razvitek sain ne leži v njenem delokrogu. Še več! Izven državne ingerence poteka delo naroda še celo v tistih granah življenja, glede katerih se zdi, da spadajo v izključno kompetenco države. Vzemimo pravo! Država je prepredla vse življenje svojega naroda v moderni dobi s silno gosto pleteno mrežo prava, toda v resnici poteka življenje tako, da niti desetina vseh pravnih poslov, kar jih sklepa narod v svojem področju, ne pride do tega, da bi o njih izrekali svoje pravno mnenje državni organi. Pretežno množino pravnih poslov uredi narod sam med seboj, in sicer po svojem lastnem pravnem prepričanju. To prepričanje je celo lahko povsem drugačno in nasprotno državnemu pravu, zlasti tačas, če je država kot n. pr. na Hrvatskem nad ta narod poveznila tuje. rimsko-nemško pravo, ki ne soglaša z narodovim pravnim čutenjem. To vede do spoznanja, da v tej, za umišljen vzgled vzeti, čisto narodni državi nikakor ne gre istovetiti države z narodom. Tudi v tem narodu je ta njegova država: družabna organizacija s čisto določenim in omejenim delokrogom, kateri obsega le prav majhen del vsega življenskcga udejstvovanja narodovega. Potemtakem je ločiti v tej državi dve socialni tvorbi: ena je država, druga je v njej bivajoči narod. Vsaka izmed obeh ima drugačne funkcije in drugačen delokrog. Vsaka izmed obeh pa obsega v sebi iste individue-posameznike. Potemtakem pripada vsak posameznik v tej državi dvema socialnima grupama. V delokrogu države stoji ta posameznik v direktnem razmerju k državi, v delokrogu naroda pa stoji samo v indirektnem razmerju k državi in v direktnem samo k narodu. Ta razločitev v dve socialni skupini se mi zdi izredno važna in praktično dalekosežna, ne samo v vprašanju umetnostne politike, temveč tudi v vprašanju državne politike kat exohen. Prvo skupino imenujem: «u s t v a r j a j o č o skupino», drugo pa: «o h r a n j u j o č o skupino».2 2 Misel nekega prijatelja, da je država narodu isto, kar lupina školjki, je gotovo plastična in do neke mere pravilna. V državi, kot smo si jo umislili zgoraj, recimo, da je pet političnih strank. Politično stranko smatram kot nositeljico posebne idejne orientacije napram aktualnim državnim problemom. Celota političnih strank v državi nudi politično fiziognomijo države in s tem torej enega dela narodovega življenja. Posamezna politična stranka torej pomen ja del enega dela narodove duševnosti.8 Temu nasproti vidimo, da umetnik v svojem narodu pomen ja izraz celotne psi he dotičnega naroda, v kolikor se ta psi ha objektivira v umetnosti. Iz tega razmerja izhaja novo presenetljivo dejstvo, ki se zdi kot zakon, namreč: Nobene m u umetniku ni mogoče, biti pripadnik politične partije. Lmetnikovo življenje, oprto in gledajoče vedno na celoto naroda in upirajoče se instinktivno vsakemu omejujočemu vplivu, ni sposobno iti pod igo kakršnekoli strankarske dogme. Posamezni nasprotni slučaji ne morejo anulirati pravila.4 \ ustvarjajočem umetniku sta gonilni dve glavni močni sili. Individuelna njegova nadarjenost kot glavna komponenta in poleg nje pa druga zelo močna, čeravno po mojem neravnovesna prvi, namreč skozi vse življenje idoče vplivanje umetnikove narodove okolice na umetnika. \ njem torej delujejo sile tradicije, torej preteklosti, katerih nositelj jc vsa ta okolica in katere bistveno oblikujejo umetnikovega duha, na drugi strani pa so umetnikove lastne tvorne sile, t. j. pogon v bodočnost. Čim večje so slednje, tem dragocenejše je to za narod.Toda hkrati ustvarjajo umetniku tem tragičnejše osebno stanje, čim večja je njihova dinamika. Čim večji je namreč duševni zalet umetnika, tem večja je distanca, katera ga loči od njegove narodove okolice, tem večja je tudi njegova izolacija in osamljenost. Čim dalje sega njegov duh v bodočnost, tembolj postaja njegovo življenje žrtvovanje- Kristusovo žrtvovanje in smrt na križu je globok mističen simbol ter znamenje, kako daleč bo v razmerju z žrtvijo segalo čez stoletja njegovo delo. 3 V praktičnem strankarskem politiku se križajo idejni tokovi iz obeh skupin, iz ustvarjajoče in iz ohranjujoče. * Izmed naših pomembnejših umetnikov se je n. pr. Cankar bil formelno organiziral kot socialni demokrat, vendar vsi, ki so ga kot takega poznali, pričujejo, da je bil prav oddaljen od tega. kar pričakuje stranka od svojega ortodoksnega privrženca. Med geni jem, čigar duševna sila ne preneha skozi stoletja vleči narod za seboj, vse do najprimitivnejšega in najslabotnejšega umetniškega tvorca je naravno razprostrta velika množina tvorcev najrazličnejših dinamičnih stopenj, kateri so v celoti narodu potrebni, da ga umetniško razvijejo in kateri v konkretnem trenutku reprezentirajo kot celota ustvaritveni niveau narodov. Učinkovanje celotnega umetništva na narod dviga počasi narodov niveau, kateri je od svoje strani zopet podlaga novemu razvoju. Tako se brez prestanka pretaplja preteklost s sedanjostjo v bodočnost. Skrivnostna je lastnost, da se je človekova duša zmožna pre-nasititi konkretne oblike življenja. V tej lastnosti je zasidran vsak novi pokret v duševnem življenju. Ona je mati Izgubljeni pogled Ob cesti so ugibali. Rožmanovo smrt je stražila skrivnost. Čudne govorice so se plctle, raznašala jih je Škofička s prijateljicami. Godeževka jim je rade volje odpirala vrata in odtam so se razlezle pomešane s strupom zavisti. — Marija ni čula ničesar, preživljala je dneve z doma. Aleš je bil tako slab. kakor da bi moral vsak hip ugasniti. Le kadar je šla na delo, se ji je zdelo sumljivo, zakaj jo zasledujejo posmehljivi pogledi. Mimo Andrejevega doma se je vselej ozrla čez cesto, kajti izza oken so prežale nanjo škodoželjne oči. Celo to so ji zamerili, da še ni slekla po očetovi smrti žalne obleke, čeprav bi jo lahko. Godeževka je zavratno pristavljala: «Za župnikom jo nosi, že ve zakaj.» izvaja koncertc s programom Schubert, Mozart, Beethoven. Vsi vemo, da je štajersko Slovenstvo, čim više proti avstrijski meji, še od prejšnjih časov pod zelo močno fascinacijo nemške Jculture. Umetnostna politika Maribora dela. kot da je treba to fascinacijo na vsak način obdržati v veljavi in kot da ni aktualnejših potreb za naše Slovenstvo ob meji, kakor ta, da se ne pretrgajo, ampak hranijo korenine in vezi s tradicijo nemške kulture. Za take vrste umetnostno politiko smatram, da je vržen v vodo denar, ki ga daje država za umetnostne namene Maribora. Pri Hostarjevih pa so molčali, žalost je hodila po hiši, odkar je umrlo Rožmanovo srce. Le Luka se je pomladil. Oprezno je čuval nad Alešem; delal je za dva, da se je Marija lahko posvetila otroku. Izogibal se je slehernemu pogovoru o njem iz bojazni, da bi se ne izdal. V dveh tednih je Aleš okreval, Luka ga je vodil po dvorišču. Proti večeru pa se je vselej začel zopet bati, imel je prikazni in le Marija ga je lahko umirila. Parkrat je Luka opazil, kako se je izza plota na dvorišču dvignila Škofičkina glava, ki je vselej hitro izginila, kadar ju je zagledala. .Nekega dne pred pustom je stopil Luka pred Marijo. «Jutri bo zborovala zadruga. Prišel je čas.» Ona ga ni hotela razumeti. «V Mengšu je semenj, moram gori. Zaradi fanta se odpeljem dopoldne, zvečer bom doma. Mislim, še preden se zmrači.» «Dobro,» je odgovoril Luka, prepričan, da sta v mislih eno. Toda Marija se je pri kupčijah zamudila. Sence so že za-grinjale snegove, ko se je odpeljala. Trdo so bila kopita po zamrznjeni cesti. Žive duše ni bilo videti. Sejmarji so se vrnili že popoldne, ali pa so še pili in čakali drug na drugega. V trzinski hosti se je že mračilo. Molčale so smreke, iz gozdnih globin je prihajala tema. Pod dolgim trzinskim klancem se je konj nenadoma ustavil. Nepremično se je z velikimi plašnimi očmi oziral v hosto. Širile so se mu nosnice, na noben opomin se, drgetajoč po vsem telesu, ni premaknil. Marija se je začudila. Stopila je z voza in ga poizkušala speljati za uzdo. Ni je ubogal, le parkrat se je prestrašeno ozrl vanjo. Sedla je nazaj. Napela je vajeti ter mu prigovarjala. Tedaj se je hipoma spustil v dir, a ni odvrnil glave od gozda. Tako ostro je motril temo, da je Marijo, ki ni bila vraževerna, izpreletavala groza. Čutila je, da goni konja skrivnostna sla, kajti ona ga ni priganjala. Po samotni cesti, v gozdnem molku je ropotal voz. Nehote se je pričela tudi ona ozirati okrog sebe. Nikjer se ni zganilo, še celo veter je v mrazu zamrl. Čim bolj je bila cesta napeta, tem silnejše se je gnala žival. «Da sem se morala zamuditi!» se je jezila. Tedaj se je spomnila, kako neradi se vozijo Šentpetrčani ponoči sami skozi to hosto. Iz rodu v rod so jih strašile zgodbe, kolikokrat so bili samotni popotniki napadeni. «Jezus, ti me varuj!» je prosila. Zazdelo se ji je, da se je v grmovju zganilo. Pri znamenju sv. Janeza vrh klanca je stopila človeška prikazen na cesto. Tik # pred konja. Žival je odskočila, toda niti za trenutek ni postala. Marija je čutila silen sunek in komaj se je zavedela, je že drvel voz po klancu navzdol. Ohranila je (oliko prisotnosti duha. da je napela vajeti. Prižvižgal ji je kamen mimo glave. Zadel je konja na hrbet. Nekdo je zabrlizgal tam zadaj, takoj nato v njeni bližini. Zdelo se ji je. da čuje ljudi za seboj. «Moj bog, če pade!» je prosilo v njej. Šepetajo je prigovarjala: «Pramček, pramček, reši me!» Vsak hip se je zdelo, da bo voz podrl konja pred seboj. Parkrat je odskočil na levo, zdaj na desno. Ničesar ni videla. Tema krog nje. V prsih praznota, kakršno izdolbe najhujši strah. Ostra sapa ji je brila v lice, od vsepovsod pa so jo obdajale slutnje neznanih, sovražnih ljudi. Še moliti ni mogla. Konj se je spodtaknil. Najbrž je bil že z glavo pri tleh. Potegnila je, da jo je zabolelo v rokah. Nato sta drvela in drvela, kakor bi konju čepela groza za vratom. Zdaj je vedela, klanec je za nama. A žival se ni ustavljala. Skozi mraz sta rezala, da jo je peklo pri srcu. Ozreti se ni drznila. Ob cesti so mežikala razsvetljena okna, tam so stali varni domovi. «V Črnučah sva,» se je zavedela. Srce ji je pričelo burno utripati. Tako slaba je bila, da se je komaj držala na vozu. Ni se mogla spominjati nazaj. Imela je občutek, kakor da je bilo vse le bežen trenutek, v katerem se ji je nekdo s sovražnim namenom približal. Ona pa sama sredi teme, tajnih gozdnih globin, brez vsake moči, zaupajoča v nadnaravno pomoč. V ušesih je zvenelo grozno brlizganje. To pot se ni ustavila v črnučali. Še konj se ni zmenil za znano gostilno. «Kaj bo z Alešem? Ti revež!» Po ljubljanskem polju je žival še vedno dirjala. Ko pa sta zapeljala v Kravjo dolino, je pričel pešati, vse njeno prijazno prigovarjanje je bilo zaman. Komaj se je prestopal. Na farni cesti je sam od sebe zopet poizkusil. Na dvorišču je trepetal kot šiba. Skočila je z voza in ga objela krog vratu: «Ti, moj pramček!» Hlapcu pa je velela: «Pazi nanj. Dobro ga odrgni! Pridi povedat!» Stopila je v izbo, Zeba se je prestrašila: «Jezus, kakšna pa si!» S tihim glasom je prosila: «Dajte mi malo vina! Na trzinskem klancu so naju menda napadli.» 97 7 % «Križ božji, zakaj pa nisi počakala!» je hitela Zeba in prinesla vino. <0, ta zlata žival, le kako je slutil.» Oba, Zeba in Luka, sta jo molče gledala, kako ji čudno žare svetle oči. Naposled se Luka ni mogel zadrževati: Marija, za moj del boš šla lahko precej počivat, toda zdajle je seja. Podpiši mi poverilo. Nocoj volijo načelnika.» «Ne bom!» je dejala odločno. Onadva sta osupnila in se spogledala. «Marija, kaj noriš?» je vpraševala Zeba vsa iz sebe. «saj vendar veš, kaj moraš storiti.» Marija je molče zanikala z glavo. V veži so se oglasili hitri koraki. Hlapec je preplašen vstopil: «Mamka, po njem bo!» Marija je hitela za njim. «Stric, pojdite!» Medtem je Zeba sedela sama in godrnjala: «V tej ženski se pa ne spoznam!» Čez čas se je Marija žalostna vrnila. «Oh, ti uboga žival. Poginil je! Pregnal se je!» Solze so ji zablestelc v očeh. Luka se je opravil: «Tak. Marija, podpiši!» «Sem rekla, da nočem, pri tem ostane!» Kakor bi se hotela opravičevati, je še pristavila: «Tudi oče ne bi bil šel...» Jezno je vrgel Luka kožuh nazaj na klop. a Marija je tačas že zapustila sobo ter odšla k Alešu. V Zamejčevi hiši je zborovala zadruga. Nenavadna resnoba jih je prcšinjala. Andrej je bil nemiren, nezaupljivo se je ogleda val. Dolgo se ni dvignil nihče, naposled je vstal Matijin prijatelj, eden izmed najstarejših v zadrugi. «Možje! Mi starejši smo že precej časa prenašali, zdaj bom govoril v imenu vseh poštenih. Andrej Codež ni časten načelnik naše zadruge. Kako nas je zapustil v tistih dneh. ko je divjala grozna smrt, to veste. Vendar se take stvari pozabijo. Bil je še mlad in se je oženil. Da je pa prelomil pogodbo s Streharjem, ki je pošteno plačeval, to je nekaj drugega. On je v našem imenu sklepal kupčije s človekom, ki mu je posodil denar, da se je vsedel v to hišo. Zdaj niso cene več v naših rokah. Kako se je obnašal v tej častiti hiši, to veste vsi. Recite, ali je to pošteno? ZamejČev duh je nocoj zopet med vami, izprašuje vam vest. Če nočete razbiti zadruge, in to boste storili, volite, kakor bom jaz, Jerneja. Ceninega sina, ki je po materi iz Cunjarjevega rodu.» Andrej je prebledel. Videl je, da so besede celo njegovim ljudem segle do srca. Pa razbijmo zadrugo!» Ogledal se je. Malo jih je bilo. ki so mu pritrjevali. Ne bomo razbijali. Volimo!» je zopet povzel oni. Preden se je Andrej zavedel, je imela zadruga novega načelnika. \ Hostarjevi veži so se oglasili trdi koraki. Prvi, ki je vstopil, je pozdravil: «Cenin je!» Ilvala bogu!» je zašepctala Zeba. Kuhanega vina!» so zahtevali možje. Starki so lica od veselja zardela. Pozno v noč je še vedno stala pri ognjišču. Luka je prišel k njej. Kaj je z Marijo? Da je mogla kaj takega storiti.» Eh. pusti jo, Luka. Vidiš, tako je srce. Le verjemi, še vedno ga ima rada, pa ne bo povedala, tudi če bi se hiša vnela.» Hm. hm.» Nejeverno je Luka zmigaval z glavo ter se vrnil k pivcem. Andrej pa je po zborovanju obsedel za mizo. Čutil se je osramočenega. Kar je zidal, se je pričelo rušiti. V duši se je vzbujala divja jeza, naperjena proti Hostarjevim. Luka ni i je to storil. Ti prekleti dolgi n. Se bova že še spogledala. Nalašč ni nocoj nihče prišel!» Toda jeza mu ni dala tolažbe. Vstal je in poiskal ženo, kakor bi se hotel zateči k njej po pomoč. Ana. nocoj so me odstavili. Zdaj nisi več načel 11 i kova žena!» Ona pa se je prezirljivo obrnila: «Kaj me briga. Saj si vedel, da se pripravlja.» V njem je zagorela jeza. «Tako torej, vse to je zaradi tebe. Kaj boš zdaj?» Zaradi mene? No. lep mož, le znesi se nad mano. če se ne moreš nad drugimi. Jaz ti le to povem, da bi ti že davno ne bil več načelnik, če bi jaz odločevala.» Možu je zastala beseda. Ko je zaloputnila z vrati, je srdito gledal za njo. Nato je pričel piti in sedel je dolgo v noč. Od vina se mu je meglilo v glavi. Postajal je solzav in je bridko čutil v sebi, da nima žive duše, kateri bi se lahko nocoj zaupal. Od časa do časa mu je sicer še vzkipela jeza. ki se je pa v vinjenem hitro polegla. Naposled se je potapljal v tako nemoč, kakor bi se 11111 tajal mozeg. Ko je Marija drugi dan zvedela, ni črhnila niti besede. Zaman je iskal Luka v njenih očeh odgovora. Par dni nato jc Marija praznovala Rozmanov god. Zjutraj je naročila Pušelcu: «Danes ostaneš pri nas, pripelji še druge. Ves dan bo hiša odprta za reveže. To naj bo v njegov spomin.» Ko je zvečer Luka vstopil pri Pacu, je sedel za pečjo Andrej s prijatelji, katerim je plačeval. Že je hotel zapustiti krčmo, pa se je premislil in sedel v posebno izbo, kamor je poklical Svedrača. Andrej je bil vinjen, vedno objestnejši je postajal. Vsem je postalo jasno, da išče prepira. Porogljivo se je oziral proti sobi in kmalu se je pokazal pred Luko znan mešetar. Godežev gospod so vprašali, zakaj niste ostali nocoj doma, ko imajo berači oheet?» Luka je mirno odgovoril: «Povej tam pri mizi, naj si tisti, kdor te jc poslal, oblizne razbito čeljust.» Andrej se je pikro zasmejal. «Odprite vrata! Bom nekaj povedal.» S povzdignjenim glasom, da so ga morali čuti po vsej krčmi, jc dejal: «Pri Ilostarjevih imajo danes berači praznik, nekateri ga pa obhajajo pri Pacu.» Luka je dobro slišal. Trdo je prijel za čašo in povesil mrki pogled. Gostje so stegovali vratove v sosednjo izbo, zavladal je molk in culo se je le pritajeno hihitanje. «Gospod!» je opozarjal Svedrač. Oni se ni zmenil. Andreju jc bilo premalo. Zlobno je dostavil: «Kdor peče beračem teleta, mora imeti težko vest!» Luka se še vedno ni ganil. Vendar se mu je vidno tresla roka. Siknil je čez mizo: «Pes!» Andrej je slišal. Še glasneje je kričal: «Ampak iarovških kosti še nismo glodali.» «Zapri vrata!» je zapovedal Luka. «Slaba vest,» se je rogal Andrej. «Povej no, kaj veš!» so ga ščuvali. «Prašajte tam notri, kaj je Rožman pri Hostarjevih pozabil.» Postaren mož se je oglasil: «Andrej, o Rozmanu ne boš govoril. Nikoli ga ne bo fara pozabila!» ' Nekateri so pritrjevali, kar je Andreja še bolj ujezilo: «Imate prav, Marija ga bo še težje!» Komur še niso bile znane govorice, je odpiral usta od začudenja. Luka je razločil besedo «Marija». Prikazal se je na vratih in brez besede srepo upiral oči na Godeževo mizo. Andrej je za spoznanje zlezel med pivce. Starec, ki je že prej svaril Andreja, je zdaj vstal: «Govori! Vedeti hočem, kaj hočeš povedati. Zame je bil in bo Rozman božji človek!» Andreju je kri zalila obličje. Pozabil je nase in na vse. «Nič ne rečem. Mojzesov pa danes ni.» To se pravi?» je uporno vpraševal starec. Da živi pri Hostarjevih fant, kateremu bi moralo biti ime Aleš Rožman. Mrtva Mara mu je posodila ime in mater, ker se ga živa sramuje.» < Vraga!» je odjeknilo po krčmi. Laže!» je zarjul Luka, ki se je ves izpremenil. Tako so mu upadla lica, da so le kosti štrlele iz njih. < Lahka beseda!» je zaničljivo vrgel Andrej. Luka je povzdignil glas, ustnice so mu drgetale. Poznalo se mu je, da se je postaral. Marija je nedolžna! Ljudje božji, ne verjemite lažnivcu. Aleš je moj sin. Mara mi ga je rodila. Pasji jezik je bolj pošten kot njegov! Kakor mi je bog priča, tako je.» Širil jc roke in dvigal tri prste. Gostje so se umaknili. Nekateri so povešali glavo, drugi zmajevali, tretji se krohotali: «Ho, ho. tvoj sin. ho. ho... je vendar resnica!» Luka je bolj prosil kot zatrjeval. «Ljudje! Saj ste kristjani!» Krstni list naj pokaže!» so se posmehovali tisti, ki so stali za Andrejem. Ljudje so se zgrinjali in vedno več jih je bilo, ki so nezaupno premišljali: «Kaj njemu, če vzame nase?» Celo oni iz posebne sobe so se postavljali za Andreja. A Luki je zavrelo. Stal je pred ljudmi, katerim je izpovedal največjo skrivnost svojega življenja. Nihče mu ni verjel. Niti toliko ni veljal pred njimi, da bi lahko branil Aleša, ki mu je bil najdražje bitje na svetu. In sramota je padla na ljubljeno Marijo. Tako ga še niso ponižali ljudje. Kakor besen je planil proti Andreju, katerega so od vseh plati obstopili. On jih je pehal na stran, vzbudila se je stara moč, v.trenutku je mrtvaškobled obstal pred njim. Z desnico mu jc oklenil vrat, ga pritisnil ob peč. da je Andrej komaj dihal. Lice mu je posinelo, z belimi očmi je prosil pomoči. Ljudje se niso niti zavedeli, že je dobil Andrej dva udarca po licu. da se mu je pocedila kri. Pri tej priči operi njeno ime, če ne, ga boš s krvjo!» Par rok je od zadaj zgrabilo Luko. Čeprav se je branil na vso moč, so ga odtrgali s silo. Srdito je pljunil onemu v lice. «Vidiš, še ta čast je prevelika zate, če ti Zamejcev Luka pljune v obraz!» je hropel ter se boril z možmi, ki so ga s težavo zrinili v sosednjo izbo. Pri njem je ostal edino Svedrač, ki mu je tiho pripovedoval : Že parkrat sem ga slišal.» Oni je zmajeval z glavo. Andrej je medtem zapustil krčmo. Ostali so še dolgo ugibali o novici. Ko je Godeževka zvedela, se je zasmejala: «Kaj ti nisem pravila? Ti, ki sediš na Zamejčevem, pustiš, da te bije tisti potepuh! Strahopetec!» Molče je zapustil izbo. Udarci so ga skeleli na obrazu in v duši. Poklical je hlapce. Domenili so se. Najmlajši je odšel na klanec, odkoder se je neprestano oziral proti Pacovi krčmi. «Svedrač, pojdi k nam. mene ne bo nocoj!» je tiho govoril Luka. «Kaj boste? Pojdite!» «Ne grem.» Povesil je glavo. «Ubogi Aleš, ostal boš brez očeta in matere. Marija te zdaj ne bo mogla imeli pri sebi. Kakšno sramoto si prinesel njej in njemu, ki se ne more braniti iz groba. Ni mogel verjeti. Potapljal se je v topo bolest. «Oh, kako sem sit življenja! — Ne, tega bi si nikoli ne mislil, da more biti človeški jezik tako strupen.» Parkrat ga je Pacov pomilovalno pogledal, ko pa je videl, da se ne zgane, ga je pustil v miru. Naposled se je Luka odločil: «Nič. Svedrač mora za pričo. Javno bom razglasil, Aleša vzamem seboj in ne bo me več videla fara. Oh, in vendar bi tako rad umrl doma.» Ko je že stal med vrati, se je v duhu čudno odsoten povrnil, izpraznil še eno čašo in odšel. — Počasi je hodil, povešajoč glavo. Ko je stal pred klancem, se mu je zazdelo, da prihaja šum od vode. Ni se motil, nekdo je klical na pomoč. Že je hotel dalje, pa se je vseeno ustavil. Od vode je zopet pozval glas na pomoč! Malomarno je krenil navzdol. V temi ni ničesar razločil, na uho mu je prihajalo razločno prerivanje. Tja je nameril korak. Nenadoma je začutil, da je med ljudmi. V tistem hipu ga je nekdo z vso silo udaril pod kolena, izpodneslo mu je noge. Ko je padal, se mu je zablisnilo: «To je Andrej!» A misel mu je presekal močan udarec od Zadaj po glavi. Kaj se je zgodilo potem, tega se ni več zavedal. Tri postave so se izmotale iz teme in naglo odšle za vodo. Zadnji je položil Luko na breg ter ga pahnil proti vodi. Pljusk-nilo je. Marija se je silno začudila, ko je zvedela od Svedrača, da Luke ne bo domov. Stari ji je prikrival, kaj se je zgodilo pri Paeu. Nemirno je hodila po izbi. Preprosila ga je, da je šel ponj. Vrnil se je brez njega. Od Paca je že odšel. «Ne vem, kaj mi je, ampak bojim se nocoj!» je tožila Zebi. «I, kaj bi se mu? Star je že, denarja nima pri sebi.» «Že, že, a vendar mi srce nekaj pravi... Svedrač, bodi tako dober, vzemi Pušelca s seboj — spi pri nas — pa poglejta.» «Kje naj ga iščem?» je ugovarjal Svedrač, «jutri zjutraj pogledava, če ga ne bo.» «Zeba, le verjemi, stric je potreben pomoči,» je govorila Marija s tako prepričevalnim glasom, da je celo Zeba postala pozorna. Odšli sta spat. Marija je legla, pa se je nenadoma dvignila. «Si slišala?» — «Kaj?» «Potrkalo je!» «Kaj pa ti je danes?» je godrnjala starka. Vstala je in pogledala v vežo. «Nikogar ni.» «To je spomin, teta.» «Če je, je meni namenjen.» je mirila Zeba ter legla nazaj. Marija ni mogla zaspati. Venomer se ji je zdelo, da hodi nekdo po sobi. «To je stric,» je šepetala. «Da bi se vsaj zdanilo.» še v somraku je šla v stričevo sobo. Bila je prazna. Hitela je v hlev, kjer je spal Pušelc. «Pokliči Svedrača in poišči ta strica!» Počasi, ko je bilo že svetlo, sta se odpravila. Doma ga nista našla. Hodila sta okrog hiše, nikjer ni bilo sledu o njem. Odšla sta za vodo. «Ti, je bila globoka voda, ko je utonil Škrjanček?» je malomarno vpraševal berač. Svedrač je povesil oči in zamižal. «Pravijo, da čez usta. Ni je mogel popiti.» Molče sta hodila, prihuljena k tlom, zatopljena v misli. Tedaj se je Pušelc ustavil. «Ti, poglej no! Tamle!» Stari Svedrač je takoj razločil: «On je! Spet bo pogreb.» Spuščala sta se k vodi, kjer je ležal Luka. Noge je močila voda. Z gornjim telesom je ležal na kamenju vznak, obrača je obraz v nebo. «Živi?» je spraševal Svedrač berača, ki je prisluškoval pri ustih. — «Ta je pa vrag! Diha!» Pričela sta ga buditi. Polagoma se je Luka napol zavedel. Sprva ni nikogar poznal. Drgetal je od mraza, da so mu šklepetali zobje. Prijel se je zadaj za tilnikom ter poizkušal nečesa se domisliti. «Gospod, doma vas iščejo!» «Zebe, zebe!» «Pojdite z nama. I, kje vraga ste hodili, da ste se zvrnili doli?» je godrnjal stari. Pod pazduho sta ga vlekla s seboj. Noge so mu bile otrple in mu niso služile. Marija jih je pričakovala v veži. Zagledala je kalne oči. «Stric, kaj vam je?» «Zebe, zebe,» je šepetal. Položili so ga v postelj in Svedrač je povedal, kako ga je našel. «Marija, umrl bom!» je izpregovoril čez čas z jecljajočim glasom. «Ne boste!» ga je tolažila. A verjela ni. Ko ga je ugledala, je verovala v spomin. «Pridi bliže, Marija!» Park rat mu je morala popraviti odejo, tako je drgetal. «Kaj želite, stric? Poslala sem po zdravnika.» «Prepozno. Še nikoli nisem bil bolan.» Zopet je umolknil. Spomin se mu je za hip povrnil. Pogledal jo je vdano in dejal s slabotnim glasom: «Marija, veliko sramoto sem ti prizadejal. Vsa cesta laže. da je Aleš tvoj in Rožmanov.» Čutila je, kako ji ledene noge. «Jezus, saj ni mogoče!» «Včeraj so pri Pacu govorili.» Zastrla si je obličje in se zgrudila na stol: «Kristus, Kristus! «Res je, Marija. Andrej je dejal. ...Aleš ne sme ostati pri tebi ... proč mora!» «Moj bog, ka j sem mu storila?» je vzdihovala. «Pokliči može. Da bodo slišali ... Aleš je moj in Marin sin ... Do danes sem skrival... Svedrač ve... On pozna žensko, ki je bila pri rojstvu ... Vse se bo izpričalo, čeprav je Rožman mrtev. «Stric, ali je resnica, kar govorite?» «Ne blede se mi, Marija. Včeraj sem jim pri Pacu povedal. ... pa so se smejali... meni. očetu, so se smejali ... ubogi Aleš! Marija ni mogla misliti. Kar je zvedela, jo je tako presunilo. 1 da ni mogla do besede. 4 «Pojdi po može, prepozno bo ...» Nenadoma se je dvignila. Od svete jeze ji je kri zalila lica. «Ne, stric! Nikogar ne poklicem. Naj govore, kar hočejo. Čista sem pred Bogom! Dovolj ste pretrpeli, stric! Aleš ostane v naši družini, on mi je priča, da ne bo za las prikrajšan. Oh, zakaj mi niste tega prej povedali?» «Nisem vam hotel delati sramote. Rozman ga je dal tebi!» «Jezus, stric, zdaj vem vse. On je vse vedel, kaj govore. Tisto dopoldne je vse vedel.» Luki je omahnila glava. Srepo je gledal v strop. Zakaj ne prinese vina? Pacov, daj vina!» Dvignil se je, oči so mu žarele. Marija se je prestrašila. Položila mu je dlan na čelo in je čutila, kakor bi mu lobanja gorela. Luka jc slonel na komolcih. «Ti si me ... Andrej!» je polglasno šepetal. Kaj pravite, stric?» Zdaj je ni več spoznal. Žejen. Pacov, daj vina!» Dala mu je vode. Parkrat se ji je zazdelo, da jo je zopet spoznal, a vselej mu je omahnila glava. Svedrač se je vrnil z zdravnikom, ki je zmajeval z glavo. «Pazite nanj! Težko bo kaj!» Ko je odšel, se je Marija obrnila k Svedraču. «Slišiš, ne vem. ali se mu je blcdlo, ali kaj, ko je govoril, da je Aleš njegov in Marin. In kar so včeraj pri Pacu ...» Stari jc prikimal. «Ne, mamka, takrat se mu ni mešalo.» Molče se je okrcnila in zapustila sobo. Solze so ji lile na tla. Na dvorišču se je igral Aleš. Stisnila ga jc k sebi: «Ti, ubogi moj otrok!» Ko je pripovedovala Zebi. kaj je zvedela, je starka onemela. Gledali sta si iz oči v oči. Nehote se je reva naslonila na mizo in ihtela kot dete. Ves dan ni zinila besede, šele zvečer je premagala žgočo bolečino. Marija, zakaj nisem gluha in slepa?» Luka je ležal dva dni v najhujši vročici. Stregla mu je Marija. On ni poznal nikogar, celo Aleša ne, ki je ves dan presedel ob postelji. Celo Svedrač je redkokdaj zapustil sobo. Večkrat je opazoval nerazumljive besede govorečega in premišljal: «E, nič več ga ne bova pila. Zakaj mu ga ne dajo, saj ga vse življenje ni mogel pogrešati.» Čudnih besedi ni nihče razumel. Ti goljufaš, Rozman! Pokaži karte! Matija, pomagaj! Hm, kako plete in veže. Z mrtvimi karta.» Svedrač se je nasmehnil. Marija ga je posvarila. Nato je zamahnil z roko in hotel iz postelje. «Proč! Proč!» Komaj sta ga obdržala pod odejo. Trpeča glava mu je padla med blazine. Iz prsi so golčale zmedene besede: «Fej!... Pes... psiea! ... C). Kristus ... Udari!... Rsk, rsk ... črepine ... slišite ... roži ja jo. roži ja jo!...» Tako sta bedela pri njem do tretjega dne. Ko se je zdanilo, je Marija zapazila, da je vročica ponehala. Smehljaj mu je zaigral na ustnicah. Oči so spoznale: «Marija! Aleš! Svedrač!» Nagnila se je čezenj: «Kajne, stric, da vam je bolje?» Meni je dobro!» je šepetal komaj slišno. Odšla je po zdravila. Luka pa je prijel Aleša za roko in si jo pritisnil k prsim. Blaženo mu je zrl v začudene oči. Svedrač je pospravljal. Oče in sin sta se molče gledala. «Lepo je živeti!» je dihnil lako gorko, da se je stari ozrl. «Lepo, lepo!» mu je pritrdil. Aleš pa je pričel zbegano gledati krog sebe. Oziral se je po Svedraču, zdaj v bolnika, ki je vedno slabše dihal. Nato ga je prijel še z drugo roko. Šepetaje je dejal: Oče, stric ima tako čudno mrzle roke. Stari niti pogledal ni. Ko pa je Aleš videl, da sta se Luki zasvetili dve solzi v očeh. že napol zaprtih, je hotel odtegniti roko. Ni mogel. — «Stric, stric!» je pričel glasno klicati. Svedrač je pristopil, oči so se mu razširile. «Umira!» Aleš se je izvil in krčevito zajokal. Lukine ustnice so otrpnile v smehljaju in oči so brez luči zrle v Aleša. Stari je hitel po Marijo, ki jo je srečal sredi dvorišča. «Umrl je, umrl je. V farovž!» Hitel je, kolikor so ga nesle noge. Vsa hiša se je zbrala in vsi so ihteli z Marijo. Samotno je klenkal zvon. «Ne morem verjeti, ne morem!» je plakala Zeba. Pokopali so ga poleg Matije. Za krsto so šli Marija, Zeba, Aleš z Rokom, zadaj je krevsal Svedrač. Zvečer je dejala Zeba: «Včasih so ga vsi poznali. Če bi bili šli vsi, ki so pili za njegov denar, to bi bil pogreb! Fara ga ni še videla! — Svedrač ga je pa vendarle imel rad. Taka zver!» Marija je molčala, prevzeta od bridkosti zadnjih dni. i * Z mračnim obrazom so poslušale nocoj matere šum vode, ki se je valila spodaj v strugi, nikjer doma in vedno bežna. (Dalje prihodnjič.) Pavel Golia / Trubadurjeva izpoved Ljudje, zares, jaz nisem ustvarjen za čare plehkih razvedril, prebister sem, preveč nadarjen, prebögat ekspanzivnih sil. Ne lovec muhastega cilja in ne mešetar padlih cen, jaz sem esenca izobilja in krajnost — to je moj refren. Jaz ljubim vina močna, pristna, razpašnost blodnic, strah devic in vsa dejanja nekoristna, besedo vetra, pesem ptic-- In meje ne poznam ne mere, jaz sploh ničesar ne priznam, preskočim ali strem ovire, vsemir moj dom je in moj hram. Kaj je božanstvenost. banalnost? Vsestranost je moj silni dar, kar izbegavam, to je stalnost, a iščem burje in vihar. Moj duh je točka in brezbrežnost. Mene slučajno veže ž njim usodepolna neizbežnost sozvočja v kaosu brez rim. Moj duh je večni žar pod dimom. Zaman triumf, ko jaz boni pal, kajti pod drugim psevdonimom moj duh bo dalje tlel in žgal. Trpljenje, radost, kes, sožalje — poznam vsa svojstva vseh igrač. Na belem koiiju dalje, dalje — vseeno kam, tak sem jahač. In v mimoletu — konj ves v peni — pronikam v sleherno skrivnost, toda v svoj grad na strmi steni zapiram vrata, dvigam most. A v belem gradu vrh pečine, tam za kolovratom sedi in prede svilene blazine za jasne najine noči moja prelepa Kolombina. Ko pridem z divjih jež domov, z ročicami me iz jasmina tesno objame krog vratu in z ustnami, ki kot nabrane so jagode krog belih sanj, me poljubuje in ugane najgloblji molk mojih vprašanj. Da, to je moja Kodrolaska. vsa duša zanjo plapolala, ker jc tak tihega obrazka, ker je tak blagega srca. Potem ubira strune zlate s svojo jasminovo roko in pesmi tajn in sanj bogate ji izpod nežnih prstkov vro. In prstke te imam najraje, saj so kot bajni blagoslov, kot bele cvetke, ki jih maje nad zlatim slapom dih Njegov. V akorde sočno zvočne vpleta in v bežna jadra melodij prežlahtna ljubica poeta priznanje, da le zanj živi. Vse moje bitje sluša, sluša, jaz sam sem zvok samo in glas, ko mi ob zlati harpi duša sloni v okviru temnih las. Tn ko pripluje pozna ura neslišno nad samotni grad, odenem v sinje sne azura prežlahtno ter jo peljem spat. A komaj prebudi se zora, ko si oči še mane dan, me čaka že pred vrati dvora hrzaje belec osedlan. In spet divjam čez polja širna, pod mano peni se žival, spet moja duša je nemirna, globin sod ruga in daljav. Bodreče zarja se nasmeje, ko s konjem se spustiva v dir. Jaz mere ne poznam ne meje, pa i zaprek ne in ovir. Kako bogato mladoletje, kako brezmejna slast spoznanj! Ljudje, zares, prelep moj svet je in blagoslovljen je moj dan. Dr. N. Preobraženski / Nova Rusija 4. A. Jakovljev. Aleksander Stepa novic Jakovljev spada med mlade sovjetske pisatelje, ki so si izbrali najtežje sodobno vprašanje — ruskega kmeta. Dobro opazujejo, njih povesti so zajete iz globine življenja, toda niso povsem dosledne v zaključkih. Tega je deloma kriv tudi politični pritisk, ki mu je izpostavljena literatura. Jakovljev je prepričevalen, dokler pripoveduje, kar vidi in sliši, a postane nenaraven, koder hoče dokazati (11. pr. v povesti «Povoljniki» |ime srednjeveških gusarjev na Volgi)), da tvori boljševizem neločljiv del ruske duše, zgodovinski zaključek nekdanjih kmečkih uporov. Pisatelji te skupine (Piljnak, Nikitin, Jakovljev i. dr.) gojijo nekako komunistično slovanofilstvo z množico pristnih ljudskih izrazov. V zadnjem oziru daleč prekašajo svojega učitelja N. S. Leskova (umrl 1895.) in so včasih kar ne-umljivi brez dialektičnega slovarja. Sploh ni vplivala na njih slog ona težnja po kratkosti in napetosti, o kateri smo govorili do sedaj. Pred vojno je pisal Jakovljev v moskovskih listih. V svoji avtobiografiji iz leta 1922. omenja, da je kot 12leten deček pobegnil od doma, kar smatra za posledico stare ruske vzgoje. Deček je prehodil skoro 1000 km po uralskih gozdovih, da bi postal epuščavnik ali ropar». Na to je prišla revolucija 1.1905. Jakovljev se je le slučajno rešil vislic. Vojni vtisi iz leta 1915. (20.000 zastrupljenih ruskih vojakov ob Varšavi po nemških plinih, pozneje pa lakota in mraz v Moskvi) malo da niso spravili Jakovljeva v blaznost in smrt. «Rešila me je literatura. Gledal sem Rusijo. Videl sem jo pogubljeno in vidim, da vstaja. Vstaja iz ognjene kopeli, preživi strašna leta, rodi se vnovič edina in velika. Edino ljubezen — to je moja vera in moja tolažba.» Jakovljev je spisal dva romana («Vas» in «Oktober») in tri knjige vojnih, oziroma revolucijskih črtic. Naša povest je vzeta iz zbirke «Brez bregov» (Moskva 1924). Treba je omeniti tudi povest «Trnjevi venec» (v zbirki «Po-voljniki» 192>). Avtor nam opisuje grozote zadnje lakote, a našel je pri poživinjenih kmetih tudi svetlo versko prepričanje, ganljivo ljubezen in sočutje. A. Jakovljev / V rojstnem kraju Ravno pred Vnebovhodom, približno k obedu, je prišel v I rnovo star tujec — visok, suh, zgrbljen, v sivi potnandrani čepici na šest rogljev, z gumbom v sredi, s sivo brado preko vseh prsi. Hodi in se važno podpira s palico. — Otroci so se nehali igrati, ko je šel starec mimo. začudeno so ga gledali: Odkod je neki.» Nikoli niso videli podobnega starca. Starec pa je šel počasi, kot da je premišljeval: v katero hišo naj stopi. Poleg Perepelkinove hiše se je ustavil in potrkal s palico na okno. Babica Gruša je prišla po dvorišču. Starec je ni videl in je pričel zopet tok-tok s palico po oknu. — Kaj pa je? Starec se je ozrl. Babica se je stresla, ko da jo je kdo sunil, pričela se priklanjati kakor jesenska veja: — Svet... svetlost. A-a. ti moj bog! — Starec se je zasmejal. — Si me spoznala? No. dobro je. Kje pa je tvoj mož? Skoči no ponj. — Takoj, svetlost. Izvolite v hišo. Moj bog, mi pa smo mislili, da vas sploh ni več na svetu. Govorilo se je pri nas, da so vas. oprostite, ustrelili kakor psa. Kje pa je vendar vaša kočija? Starec je zamrmral nezadovoljno, idoč po stopnišču pri vhodu: — No, kočija. Bile so kočije ob svojem času, zdaj pa se vozim po lastnih podplatih. Le pokliči hitro moža. Gruša je odhitela na polje, kakor da bi bila vsa mlada. Kakšen dogodek! Filip je zagledal od daleč, da hiti njegova stara na vso moč in se prestrašil: ali je ogenj, kali? — Koga pa je? — je zakričal in ustavil konja. Gruša je pričela mahati z roko: — Pridi hitro. Grof je prišel. — Kakšen grof? — Naš, Pjotr Semjonovič. Obrvi so kar zlezle Filipu na čelo. — Kaj ti je, si znorela? Se je vrnil z onega sveta? — Oh, brž. Čaka. Pojdi. Po tebi vprašuje. In Filip je razumel po njeni razburjenosti, da je prišel zares grof. Pustil je plug. odpregel konja, ga zajahal in odhitel. Pa res je, stopil je v hišo, grof — živi in pravi — sedi za mizo in si gladi brado z roko prav tako, kakor v nekdanjih časih. Samo nos mu jc menda postal bolj rdeč in potem, glej no: oguljeno suknjo ima in stare čevlje, sam pa je ves siv kakor lunj. Zagledal je Filipa: — No, zdravo. — In mu je iztegnil roko. — Kaj pa tako gledaš, ali me nisi spoznal? Tudi glas je isti, mrmra kakor poprej. Filip se je dotaknil z leseno roko grofove roke, v glavo in srce pa mu je stopila zadrega. — Svetlost... — samo to je spravil iz sebe. Grof pa mu pravi preprosto: — Veš kaj. Filip, prišel sem po stari navadi naravnost k tebi. Stanoval bi rad poleti pri tebi. Hišo imaš veliko, rodbina je majhna, kaj bi stala hiša zaman prazna? Vzemi me na letovišče. Plačal ti bom dva červonca1. Filip ni odgovoril ničesar. — Ne morem živeti brez rojstnega kraja — je rekel grof. — Kadar pride poletje, me vleče in nič ne pomaga. Prej sem se bal. zdaj se pa menda sme. Če že ne morem za sedaj v lastni dom, bom gledal vsaj od daleč, od vas, čez reko. na rojstno hišo. Zdaj se je Filip zavedel: — Svetlost, saj mi ... saj bomo itak veseli, če nas počasti vaša milost. To nam je tako veselje ... — No, o veselju rajši molčimo, toda glede najemnine ... Rad bi ti plačal več, a ne morem. A dva červonca — toliko še imam. — Kaj bi govorila, svetlost? Boste pač plačali, kolikor izvolite. In Filip se je vzradoščen smehljal, v zadregi je stopical, kakor da ni vedel, ali sme v grofovi navzočnosti sesti ali ne. Babica Gruša pa je zunaj ropotala s samovarom. Če prav je grof, se vidi vendar, da je velik revež — čevlje ima prav take, kakor pastir Nikiška. Vsaj s čajem mu bomo postregli. — Če bi hoteli čajčka, svetlost? Prosim lepo, pa brez zamere, — se je pričela klanjati, pogrnila mizo z belim, najboljšim prtom. — Z veseljem bom pil. Od postaje je precej daleč do vas. Truden sem. Grof je sedel pri oknu, zraven okrogle mizice, neprenehoma si gladil brado, govoril mračno: — Zet služi, ena hči služi. No, včasi pomaga kdo izmed starih znancev. Iz inozemstva pošiljajo. Živimo. Filip je čepel zdaj na koncu stola ravno nasproti grofu, napeto poslušal, gledal valujočo grofovo brado, ne da bi trenil z očesom, sam pa' je imel rdeč obraz, posfejan z drobnimi kapljicami pota — kot da je pravkar prišel iz kopeli. Vzdihoval je od časa do časa in očitajoče mrmral: 1 Červonec je 10 zlatih rubljev; velja približno 260 Din. — O-oh, kuj so storili. Kaj so storili, sodrga! Toda v vzdililjaju, v pohlevnem, spoštljivem smehljaju je bila nekaka neiskrenost, ko da se je skrival nekje globoko v srcu drug občutek: začudenje in veselje. Saj je res bilo nekako čudno, da je imel baš ta grof petnajst tisoč hektarov, graščino tik nad strmim bregom onstran rečice, ravno nasproti Trnovega, belo hišo s stebriščem. Kakšne konje je imel, kakšne rastlinjake, imel je celo lastno cerkev — zdaj pa sedi ves siv in raztrgan in za stanovanje prosi njega, kmeta Perepelkina. Kaj so storili! — In nenadoma se je spomnil: — Kaj bi govorili! Še meni, kmetn. so vzeli dva konja in kravo. Ti, pravijo, si imel pred revolucijo trgovino. Kaj sem hotel! Ni da bi govoril. Rop na celi črti. Kar pljunil bi človek. — A-a, tebi so tudi vzeli? — se je razveselil grof. — Kako pa se je to zgodilo? No, povej vendar. Pozno zvečer, po dolgem čaju in zelo dolgem pomenku, je spremljal Filip grofa na polje, daleč za vas. Šel je poleg njega kot enak z enakim. Nadaljevala sta svoj starčevski razgovor. Ko sta šla skozi Trnovo, so pohitele ženske iz hiš k vratom, pri oknih so se prikazovali kmečki bradati obrazi, vsi so gledali grofa molče, s široko odprtimi očmi. Ko pa je šel grof naprej, so vsi začudeno zašepetali: — Kaj pa so klepetali, da so pokončali vse grofe. Lej ga no. Kar primite ga, kdor hoče. — A-a, to ti je red. Saj je živ, prav zares. To noč nista mogla zaspati do jutranjega svita Filip in (»ruša. Čez kake tri dni je prišel proti večeru s postaje siromašen voz z grofovo prtljago. Na vozu, na rjavem usnjenem kovčegu je sedela nagubančena, naduta starka v črnem pomandranem klobuku. Ženske ob vodnjaku so si jo pazno ogledale, spoznale in pričele napol glasno govoriti: — To je ona sama, grofica sama. Lej jo, še zmeraj je ošabna, z vozom se vozi. — Prej pa ji nobena kočija ni bila prav, noben konj zadosti dober. Za vozom je šel grof Pjotr Semjonovič sam s hčerko in petorico vnukov. Tri deklice so plaho stopale poleg matere, dva dečka — bosa, suha in dolga kakor dve mladi žirafi, s ploskimi, nerodnimi stopali — sta korakala daleč zadaj. Iz hiš so pritekle kmetice, dekleta, deca. Molče so gledali. Starejše ženske so pozdravljale. In ko je šel voz mimo, so govorili v naglici, začudeni: — Joj, bosi so. Grofi so bosi. Filip se je tudi takoj pomiril, ko je videl, da je deca bosa. — Nič se ne boj, stara, — je šepnil Gruši — vidi se, da so postali berači. Kot prijazen gospodar je stopil pred hišo, da pomaga vozniku raztovoriti prtljago. Stari grof je pomagal ženi stopiti z voza. G ruša se je prištulila zraven — se priklanjala in spoštljivo podprla gospejin komolec. Grofica je rekla važno, skozi nos: — To si ti, Agrafena? Zdravo. Kako stara si postala. In je sunila z roko Gruši v obraz. Gruša je razumela — poljubila. Spoštljivo in veselo je zapela: — Gospa, svetlost, kakšna čast za nas. Moj Bog! Gruša in Filip sta vlekla v sobe culice in košare. Stari grof je prinesel posodo. Prtljage ni bilo dosti. Ko je šla Gruša drugič ven, je bil voz že prazen. Stari grof je plačal voznika. Pred sosednjimi hišami in na drugi strani ulice je že stala množica žen in dečkov. Gledali so molče, nepremično došlece in njih prtljago ... Voznik je že odšel, Filip je že zaprl vrata, kmetje pa so stali še vedno zunaj. Govorili so napol glasno, ulica je postala skrivnostna kot cerkev. — Da-a, vnuki mi rastejo, čas gre — je rekel grof Filipu, ko sta odšla na dvorišče. — Jakovu bo že kmalu petnajst let. — Ali se kje uči, svetlost? — No, kje bi se zdaj učil? Samo doma, za silo. Saj ni zdaj nobene pripravne šole. Kako je zdaj? Učitelji ta je Boga, zavrgli so stari pravopis... Ne, naj sedi rajši sedaj doma. Se bo učil kesneje. Gruša je hitela pogrinjat mizo, prinesla posodo za čaj. Na ulici pod okni je bilo vse živo. Prvi so plaho prišli otroci, gledali skozi veje v odprta okna. Za deco — ženske. Množica je hitro naraščala. Vsi so gledali, poslušali, šepetali: — Glej jih, čaj pijo, kakor mi — reveži. — Glejte, glejte, stara je oblekla progasto krilo. — Pa še same cun je. — Snoči sem pogledala, kakšne Čevlje ima mlada grofica, pa so tako pošvedrani. — A-a, le j no. Prej so hodili v zlatu, zdaj pa kar kažejo gole komolce. — Vsa fasona je proč. Hi-hi-hi. — No, bedak, kaj pa se režiš? Pri ljudeh je nesreča, ti še pa hehetaš. Ljudje so prihajali še vedno. Stali so molče, premišljali menda o izpremenljivosti človeške usode. Saj so bili prej grofi — petnajst tisoč hektarov posestva, hiša-palača se še zdaj beli ponoči za reko — kar pojdi ven, pa jo boš videl —, kočije, konji, samili služabnikov je bilo čez petdeset, — zdaj pa pijejo čaj pri Pere-pelkinu. G ruša je pometla kotiček v staji, kjer prenočujejo ovce, poklicala je sosedo Fedosjo, prenesli sta posteljo in mizo. — No, čez poletje že vzdržimo tu, ne bo prehudo. Fedosja je pogledala slamnato streho: — A, deževalo bo menda skozi. — Ne bo. Zdržimo. Poleti je lahko. Poleti imaš prenočišče pod vsakim grmom. Zasmejala se je zadovoljno: kakšne goste je dal Bog. Takim gostom sc lahko odstopi prostor. Saj se je razburila vsa vas. Na ulici te ustavljajo ženske, vsaka izprašuje, kako in kaj. Filip je bil tudi zadovoljen, dasi je bil strog kmet: čutil se je počaščenega, da ni šel grof k nikomur drugemu, temveč k njemu. Ali je malo lepih hiš na vasi? Vsak kmet bi vzel letoviščarje. Včeraj ga je izpraševal sam Dementij Petrovič, prvi bogataš, in še tako zavidno: — Se je že preselil tisti grof? No. to bo že prav zate. Če bo spet vse po starem, boš gotovo dobil nagrado od njega. — Kakšno nagrado neki? — se je zasmejal Filip. — Ne, zares. Saj tudi graščakinja Sičugova govori kmetom: «Ne bojte se, kmetiči, branila vas bom, če se kaj zgodi. Samo jesti mi dajte in piti.» Hranijo jo že tri leta. Zdaj jo napajajo s samogonom,2 da bo prej crknila, ker je pričela preveč zahtevati. Zdaj leži pijana vsak dan. Filip je prihajal domov šele pozno zvečer, tiho je zapeljal konja pod streho, da ne bi budil gospode, sam pa je zlezel v posteljo h Gruši. — No, kaj pa oni? Še dolgo se je slišalo v temni staji nejasno šepetanje. Prve dni je pomagala Gruša gostom pri kuhanju prostovoljno, potem pa je to postala navada. Vsak dan je pritekla zgodaj h Gruši v stajo najstarejša deklica Zoja — bela, z velikimi sivimi očmi. — Mamka Gruša, mama vas prosi, da bi prišli k nji. Mlada grofica je pričela gospodariti. Petorica otrok, oče, mati — za eno samo preveč. Gruša je nosila vode iz vodnjaka, pomagala je. Potrebovala, je dosti vode. Komaj je napolnila sodček — zvečer pa je že prazen. Kakor race pljuskajo. Kljub temu je pričela lezti v hišo umazanost že od prvega dneva. Gruša 2 Strupeno kmečko žganje iz žita. Boljševiki so otvorili po letu 1914. zaprte žganjarne šele letos. je gledala s srčno boljo, kako blatna so postala takoj njena pobarvana, vedno tako svetla tla. Tudi pletene preproge so se videle kakor umazane cunje. «No, naj bo, bom že pomila, ko odidejo.» Mlada grofica jc pomivala, snažila, drgnila, toda blato je neizprosno zlezlo noter. Zoja je tudi pometala s svojimi majhnimi ročicami po tri-, štirikrat na dan. Zato pa so privlekle druge deklice v sobe prahu in blata na svojih čeveljčkih — sobice so bile majhne in vse je postalo hitro umazano. Jean in Jacques, dva dolgina, oba vedno skupaj, sta privlekla polno kamenja, hroščev, kozarcev z žabami, črvi, založila in zastavila sta vsa okna. Pogosto sta se spričkala. Gruši se je zdelo: ta dva napravita več umazanosti kakor vsi ostali. — Nekoč je Gruša videla: Jacques je prinesel na dvorišče njeno balzamino, ki je rastla v steklenem kozarcu, stresel cvetko v gnoj in pričel brskati s palico, stresati zemljo ven. Gruša je zastokala, a ni rekla ničesar: gostje! Gruša je snažila in pomivala. Od kraja prostovoljno, potem pa je morala. Rekli so ji: — Kadar pride čas, vam bomo že poplačali. Zanemarjala je lasten posel. Treba bi bilo opleti krompir. Treba bi bilo pripraviti grede za zelje. No, pa kaj se hoče! Bo že šlo. Filip je vedno pritrdil: — Naj bo. Če bodo na vrhu, bodo že poplačali. Ne bodo nas osleparili. — Pa kako čudno žive, Filja. No, prav nič ne vedo, kakor otroci so. Še krompirja ne znajo olupiti, kakor se spodobi: kože mu odrežejo kar za pol prsta na debelo. — Pol prsta-a? — se je čudil Filip. — Stara grofica pa noče delati prav nič. — Kar ustrele me naj — pravi. — Bila sem grofica, pa tudi ostanem. — Kaj pa stari? — Stari pa samo vzdihuje, molči. Res, Filip je opazil tudi sam: stari grof v belem, zakrpanem suknjiču iz sirove svile se je potikal ob rečici kakor strah ali prikazen, hodil daleč od Trnovega, zlezel na Dekliško goro, prav na vrh, sedel cele ure, gledal od daleč na reko in svojo graščino, nekaj premišljeval. Kmetje in kmetice so pravile: — Toži se mu. — To pač ni sladko. Vidi, a ne more vzeti. — Težko je včasih gospodi. — Ne, fantje, jaz že ne bi hotel biti gospod. Bogvc kolikokrat so vprašali Filipa, ali ne ve, kaj gospod premišljuje... — Kaj pa jedo? — je vprašal Filip svojo staro. — Nič prida. Kruh, mleko in čaj. — In meso? — Kaj še! Saj nimajo prav nič! # Stara dva zjutraj nista imela prijetno: ovce so se zbudile ob prvem svitu, prišle k postelji, lizale noge, roke, obraz, prebudile Filipa in Grušo. Nerodno je bilo tudi jesti in piti v staji. Gruša je prinesla torej mizo pod vrbo v kotu dvorišča — tam sta kosila. Nekoliko nepripravno je bilo tudi, da hodijo mimo in gledajo od daleč grofi z grofiči. Stari grof je zaklical nekoč: Dober tek! Seveda, takoj je videti pristnega Rusa starinske vzgoje. In Filip mu je naravno odgovoril: — Prosim k mizi, svetlost! — Hvala — je rekel grof in šel v hišo. Toda ta mali dogodek je bil začetek vsega.'Kakor da je bil led prebit. Če sta sedla stara dva h kosilu, so bili grofovi otroci takoj zraven. — Mamka Gruša, kaj ste skuhali danes? — Danes zeljnato juho. — Z mesom? — Z mesom. — Dajte še nam. — Moj Bog, prosim, kolikor hočete, kar jejte. Deklice so prihajale vedno znova. Stopicajo tam okoli, kakor da niti ne vidijo mize, Gruša pa jim že moli krožnik: — Le jejte, a žlicc imamo samo lesene. Deklice pa so takoj pripravljene: — Svoje žlice prinesemo. In so vedno prinesle. Tako je bilo po navadi. Kosilo na mizo, otroci pa se sukajo okoli kakor lačne mačke. Jacques kar kriči: — Zojka, zakaj si sedla na moj prostor? Proč odtod. Zvečer pa pravi Gruša Filipu: — Treba bo kupiti mesa, ka-li? Kaj naj jim dam jesti? — No, pa kupi. Bo že... — Saj nam ne bodo preveč pojedli. — Menda ne bodo ... Toda zadnjič sem kar gledal: vsak poje za poštenega kmeta. Pa sem mislil, da niso vajeni naše hrane... * Ponoči je šel stari grof na dvorišče, stal tam kakor bel stolp v temi. Koncem vasi so kričala dekleta in fantje popevke. Besede se niso razločile — samo rezki, ostri glasovi. Živinska, sirova moč je donela iz njih. On se je domislil, kako so plesali pred mnogimi leti na istem kraju kolo, oče ga je peljal na praznik, kako so se jim klanjali takrat pijani kmetje, kako so peli. Menda so tudi peli. ne tako kakor sedaj, temveč ubrano in nežno. Vse je narobe. Zdaj vlada namesto ubranosti sirova nasilna moč. Grof je zavzdihnil. — Gospod, svetlost, dobrotnik — je zamomljal glas poleg njega. Grof je pogledal. V temi se je videl nekdo siv, nejasen. — Kdo je to? Kdo si? — To sem jaz, svetlost, Pahomka Bezrukin. Dovolite, da pridem k vaši milosti. — No, pridi, no. Kaj pa hočeš? Zdaj je jasno: približa se bradač, prikloni se. Iz teme je zavohal grof topel, rezek, človeški duh. — Oh, oh, po pravici rečem, ne upam se priti podnevi k vaši svetlosti. Glej — bi rekli — Pahomka hoče grofovske družbe. Ljudje so zdaj nesramni. — Kaj pa hočeš od mene? — Rad bi nekaj vprašal, svetlost. — Kaj pa? — Ali bo že kmalu izprememba? — Zakaj pa si jo želiš? So ti mar tudi vzeli posestvo? — Pretežko je postalo življenje. Sin mi dela krivico. Ne spoštuje me. In pomoči ni nikjer. — Tak ti gre slabo? — Pa še kako slabo, svetlost. Ni da bi prestal. Prej sem bil gospodar v hiši, zdaj pa ne smem niti ust odpreti. Pa ne samo meni, vsem starejšim se godi slabo. — jaz pa sem mislil, da ste zdaj vsi graščaki. — Kaj bi mlatila prazno slamo, svetlost. Kakšni graščaki? Živimo, pa prosimo boga smrti. Kaj, ali bo kmalu izprememba? Grof je obmolknil in pomislil: — Sam pričakujem, stari. Menda se bo vse povrnilo, mislim pa, da ne kmalu. Le poslušaj, kako kričijo vaši fantje! Kdo bi jih zdaj spravil v oje? Pahom je zavzdihnil in zamrmral: — Pa dekleta, dekleta so postala še hujša kakor fantje. Sodni dan se bliža. — No, kar se tiče sodnega dne, se menda motiš, za nas pa je menda res blizu — to je brez dvoma. Starca sta obmolknila, poslušala: — Potemtakem nimam pričakovati ničesar? — 'No, zakaj? Pričakovati moramo. Ne vem samo, ali bomo dočakali? — Poginila je Rusija. Zdaj je stal Pahom poleg grofa, ni se več klanjal, nepremično je gledal vanj. — Poginila je Rusija — je ponovil togotno. — Kaj pa ti je? Saj živiš vendar v lastni hiši? — A kaj mi koristi hiša? — je rekel jezno Pahom. — Nisem več gospodar v svoji hiši. Ne samo, da mi sin dela krivico, še vnuk mi je predvčerajšnjim rekel: «Bedak si, ded.» Ta je lepa, kaj? Govorili pa smo baš o vaši svetlosti. — Kako pa to? — Rekel sem jim: pod grofom smo dobro živeli — še lesa smo dobili včasih za stavbe, pa tudi najemnina ni bila visoka. Pričel sem računati, res je — vsega je bilo manj — najemnine in davkov. Glejte, sem rekel, kako dobro smo imeli pod gosposko. Oni pa mi pravijo — bedak ... To bi mu bilo treba pripomniti, svetlost. — Kaj pripomniti? — No, kadar bo pač izprememba, vsaj pod šibe naj bi prišel takrat... — Misliš, da bo kaj zaleglo... Obstala sta v nesoglasju, nezadovoljna drug z drugim. — Hudo je življenje, svetlost. Poprej je bilo pri vas za rečico razsvetljeno, bila je godba. Zdaj pa — ti le sokomolci3 — lomijo drevesa, ne verujejo v Boga. Nesreča je to. — E, kaj bi govoril. Stala sta oba stara in zgrbljena. Po ulici pa so šli v gruči dekleta in fantje. Kričali so pesem ob rezkem cviljenju harmonike. Videlo se je, da neka težka sila lomasti proti starcema ... — Tukaj čepi ta čuk. Pa pojdem malo poklepetat ž njim. Ko je bil bogat, nismo smeli niti blizu. Zdaj pa sedi kakor naš ded — čepi in kljuje z nosom. Z nerodnimi pijanimi koraki je stopil fant h grofu — slišalo se je, kako so drsali pošvedrani škornji po cesti. Potem se je začul glas: — Dober dan, vaša svetlost. Čepiš? Grof ni odgovoril. — Ali čepiš, vprašam? Kaj molčiš? No, pa čepi in molči, le molči kakor kupček govna na cesti. Molči. Kaj bi zdaj počel drugega, molčati moraš. Stopil je bog gadu na rep. Grof je vstal in molče šel noter. — Stoj! Kako smeš oditi, če hočem govoriti s teboj? Čuješ? A-a. — Aljoška je pričel grozno preklinjati pod grofovimi okni. 3 Namesto «komsomolci», člani protiverskega «komunističnega Sojuza Molodcži». Kmetovo zmerjanje se je culo od enega konca vasi do drugega. A nihče ni prišel, da bi ga odpeljal. Končno so se odprla vrata, nekdo v belem je stopil ven z vilami v roki, se približal in sunil Aljoško s pestjo v vrat. Aljoška je padel in pričel pomirjevalno mrmrati iz prahu: — Ampak, dedek Filip, kaj ti je, za božjo voljo? Zakaj bi se prepirala? Mar si se najel temu grofu za lakaja? Filip je spet udaril Aljoško in rekel: — Če ne pojdeš, mrha, te prebodem z vilami. Slišiš? * Na dan svetega Elije je bilo žegnanje. Na ta praznik so se pripravljali ves teden. Vsaka hiša je kuhala brago4 in žgala samogon. Ženske so letale druga k drugi. Maša še ni bila končana, a na vasi se je že pričelo petje, na trgu se je zavrtel vrtiljak, zaigrale harmonike. Dekleta, fantje, otroci so zbežali iz cerkve na sejem. Grof ova rodbina je bila vsa v cerkvi. Ženske so jim prepustile prostorček ob steni. Jean in Jacques sta sicer utekla na sejem sredi maše. Ko se je maša končala, je bila pijana že vsa vas. Mlada grofica je rekla staršem po francosko, ko sta prišla iz cerkve: — Ali ne pojdemo rajši po ovinku? Stara je ponosno vzdignila glavo: — Zakaj pa še to? — Vse je pijano. Neprijetno je. Stara nista odgovorila ničesar, molče sta šla naprej, mlada grofica z deklicami jima je sledila. Množica jim je gledala naravnost v obraz, ko da bi bila začudena. Nenadoma se je dvignilo nekje sredi gneče žvižganje, smeh, tuljenje: — Lej jih... kako lete. Vsule so se psovke. Dekleta in fantje so gledali v zadregi in izzivajoče. — Capinska gospoda gre. Narazen! Stara sta stopala z visoko vzdignjeno glavo, za njima se je prerivala skozi množico mlada grofica. Deklice so se plašno stiskale k materi. Nekdo izmed množice je vrgel stari grofici v hrbet melonino skorjo. Zaslišali so se ogorčeni glasovi: — Zakaj razgrajaš? Ti, slišiš! — Molči, podrepnik gosposki! —• Jaz, da sem podrepnik Pričel se je prepir. Nenadoma se je razleglo nekje v bližini divje kričanje: — Joj, na pomoč! 4 Domače sladko pivo. Množica se je drenjala tja in takoj pozabila na grofovo rodbino. Tam je razbijal pijani Miško Vorobjov hišo žolnirke Ustinje, ker mu je postala nezvesta. Podrl je plot in ga privlekel na cesto. Zdaj je vlekel iz zemlje podboje. — Že so korakali mimo s harmoniko pojoči fantje, a se niso zmenili za Miško. Na sejmu so se čuli cvileči glasovi orglic. Pred hišo je čakala na grofe Gruša v novem sinjem sarafanu. z belo svileno ruto na glavi. Morala je vedeti že, kako je spremljala grofa množica. Očitajoče je dejala: — Tako pretepaški so postali ljudje! Joj, takšni pretepači. Sedli so k čaju in takoj se je razleglo po ulici divje, pijano tuljenje: — Spla-ta-to-or!s Ubijem te! Gruša je razlagala v zadregi: — To je Vanjuša Volčkov, očeta gre pretepat. Pozimi sta si bila razdelila posestvo, pa menda krivično. Vanjka je zameril. In zdaj. pomislite, gospa, kadar je praznik, gre k očetu. «Ti si» — pravi — «splatator. ubijem te». Lastnemu očetu pravi to, pomislite. Vsi so se prestrašili, bogvc zakaj. V naglici so pozabili svoj čaj, ko da se boje: zdaj — zdaj pridrvi pijana ulica na dvorišče in zakriči iz tisoč grl: — Splatator! Letos je bilo dosti gob. Postalo je navada, da je odšla zjutraj vsa grofova rodbina s košarami v gozd. Vabili so tudi Grušo. A Gruša jih je spremila samo dvakrat v početku, da bi pokazala prostore, potem ni hotela več: — Nimam časa, svetlost, res nimam kdaj, gospa. Vrt mi da posla, na polju je dela ... Saj je šla tudi od kraja samo, da bi jim pokazala cesto: — mogoče bodo vendar manj nagajali na dvorišču. In res jih je bilo manj videti. Jean in Jacques sta odhajala že na vse zgodaj. Toda domov sta prinašala mlade kragulje, grlice, zajčke. Ko sta prinesla prvič zajčke — sta pozabila v gozdu Gruši no košaro in košek. — Kje? — Izgubila sva. Lovila sva zajčke, košare pa so ostale neznano kje. — Prvi jo je izgubil Jacques — je rekel Jean — svojo košaro sem jaz izgubil šele potem. * Jacques se je razhudil in zakričal bratu: — Molči, sodrga! Stara grofica malo da ni pala s klopi od strahu. 5 Kksploatator. — Jacques! Kakšne besede?! — je zakričala v strahu. — Moj Bog*, saj se ne sme tako prepirati! Cel kmetavs si postal! Kakšne besede! — Kakšne neki, mama stara! Nič posebnega. Tukaj rabi vsak ta izraz — sod r ga. — Molči! — Kaj bom molčal! Če sem ga oštel s sodrgo, saj je on res sodrga, vaš mili Jean. Ukradel mi je kos zemlje. Pošteni ljudje tega ne delajo. — Pravim ti — molči! — Vi molčite, če vam je drago! Hitro je vstopil stari grof in molče udaril Jacquesa s palico. Udaril je še. Pridušeno je siknil: — Ven, podlež! Ubijem te! Stari grof je menda zapazil, da gospodarjema nekaj ni prav: Gruša ne hiti več pozdravljat, kakor poprej. Filip gleda mračno. Tudi sam je postal bolj molčeč in nezaupen. Vedno je hodil, kakor od kraja, vsak dan po obrežju, gledal od daleč na svojo nekdanjo graščino. Hodil je daleč v polje, sedel tam kakor beli kamen sredi zelenega žita dolgo in nepremično, dremal in premišljal. Kmetje so se razburjali: — Kam neki hodi? Kaj ogleduje tam? Potem so se pomirili: — Svoje življenje pregleduje. Naj hodi. Vsi so zapazili, da ne gre stari nikoli za reko, v svojo nekdanjo graščino, kjer so se ves dan slišali rezki glasovi sovjetskih otrok. Do kmetov je bil nezaupen in mračen. Če pa je pričel kdo govoriti, je rad odgovarjal. Vpraševal je takrat tudi sam — pazno in vztrajno, ko da bi vohunil. Kmetje so se bali govoriti odkrito. Bog ve ka j hoče. Prilizovali so se mu za vsak slučaj. Filip je pripovedoval zvečer na klopi sosedom o razgovoru z grofom in vsi so se smejali. — Lej ga no, čapljo dolginsko! Vedno vprašuje in pozveduje, ali si žele kmetje graščake nazaj ali ne. — Ka j hoče, rad bi spet dobil graščino. — Nikar naj ne misli, da jo bo dobil. — Stari je še precej vljuden. Mlada pa sta naravnost razbojnika. Da bi poginila, hudiča. — Če se res povrne car, bodo spet nad nami. Tedaj nam bodo zasolili. — No, pa takrat bomo tudi mi... spet bomo naredili revolucijo. — Ali bi jih ne pobili rajši precej? Psom pasjo smrt! — Molči, bedak, kaj blebetaš? — Stara pa... u-u, ta je od vraga. Prav taka živina je ostala, kakršna je bila. Na Grušo kar kriči: «Ne smeš sedeti v moji navzočnosti. Jaz sem grofica». To ima Gruša za to, da jih redi in jim streže, kakor le more. — Kaj se hoče, živine so. — Samo mlada, ta je videti človek. — Noseča je spet, pravijo. — Zo-opet? Katerikrat? Pričakovala bo potemtakem že šestega? Ta ti je plodovita — kakor popova žena. — Ali pa svinja. — No, beži, no. Se sine tako govoriti o noseči babi? — Saj ni baba, grofica je. — So morebiti grofice narejene drugače? V resnici je edino mlada grofica uživala nekoliko ljubezni pri kmeticah. Prihajale so k njej zvečer na klop, ko so zvedele, da pričakuje. Začetkoma so stale spoštljivo, potem so sedle na tla poleg klopi, ker se niso upale sesti zraven. Če ni bilo poleg malih deklic, hčerk grofice, so govorile o nosnosti, o svojih ženskih skrbeh, in pogovori so bili prisrčni, iskreni. Zato so menda ljubile kmetice mlado grofico ... Zato pa sta postala Jacques in Jean prava groza za vso vas. Poskušala sta jahati mlade žrebičke, plašila sta črede živine, lazila sta v grah, otresala zelena jabolka. Kmečka deca ju je podila in tepla. Oba brata, koščena in dolga kakor dve mrli i. sta se potikala po vasi in gozdu, kakor da sta iskala, kje bi se dalo kaj razbiti, polomiti, podreti. Nekoč, ko so natepli dečki Jeana, je Jacques zakričal: — Le počakajte, požgal vam bom vso vas. Kmetje so se resnično bali, da ne bi brata zanetila ognja: — Kaj pa jima je? Vseeno bi jima bilo, hudičema! — Sam vrag ju je prinesel. Minulo je Preobraženje — to leto je bilo toplo in solnčno, kmalu pride Uspenje® — čas bo misliti kmetu na letni obračun. Grofi pa še ne mislijo na odhod. — Moj bog, kdaj pa že? — je stokala Gruša. Ob žetvi, ko potrebuje kmetica miru in moči. je občutila, kako se je letos utrudila s svojimi stanovalci. — Še malo potrpi. Saj bo kmalu. — Tako sem izmučena. 6 Praznik matere božje dne 15. avgusta. Filip se je nasmejal: — Ali se spominjaš, kaj si pravila v začetku? «Kakšna čast za nas.» — Kdo pa je vedel, da bodo taki! — No, zdaj se nam vsi smejejo. Pravijo, da smo bedaki — ne napodimo jih in denarja ne zahtevamo. — Kakšnega denarja? Kar sama bi jim plačala, da bi odšli. Teden dni pred Uspenjem je bil Filip na polju, sejal je ozimino, nenadoma je zagledal Grušo, kako teče po stezi kakor mlado dekle. — A-a, kaj pa ti je? Kaj se je zgodilo? — Pridi brž. Grof te kliče. Oditi hočejo ... Nihče ni spremil odhajajočih. Samo, ko se je že voz dvignil v klanec, je stopila Gruša na prag in pogledala za njimi. Zadaj so šli Jacques, Jean in deklice, ki so se čez poletje še bolj razcapali. Grofica in stari grof sta šla zraven na eni strani voza, Filip na drugi. Stara grofica je sedela na vozu. Gruša je jezno gledala za njimi: — So se vendar pobrali... cigani... In nekaj se ji je zasmililo. Ali ti tam? Ali njena opustošena hiša? C. Golar / V goricah Od Mure odtrgal oblak se je škorcev, v Jeruzalem družba se je napotila — jasnine in solnca iz polnih je korcev nebeška jesen na gorice razlila. Ocvetel med trsjem že mak je rdeči, in zdaj zažarela je loža in brajda — na težki, bleščeči se grozd in dehteči čebelo poslala ocvela je ajda. Glasno od klopotcev odmevajo grički, donijo veselo, zamolklo, počasi, skrivnostno in mirno med listi jim črički odpevajo v solncu .s sanjavimi glasi. Po mejici mlada se deklica šeta, objestnim, nevabljenim gostom se smeje in s trto in grozdjem si čelo opleta in gleda za škorci v sinjine brez meje. Dr. Alma Sodnikova / Vebrov estetski sistem v luči tradicijskih estetskih teorij Temeljni problem Vebrove estetike je problem 1 i k a. Za pravilno razumevanje njegove celotne estetske teorije se zahteva, da smo si na jasnem glede pomembnosti likovnega principa, kajti prav z njim reduciraVeber celo kopico tradicijskih estetskih problemov (problem estetičnega objekta, estetskega \ideza, kontemplacije, enote v mnogoterosti, direktnega in asociativnega faktorja, forme in vsebine itd.) na en sam problem. To je tem bolj uvaževati, ker je s tem pokazal novo pot, ki omogoča motrenje različnih, za estetiko fundamentalnih vprašanj z enotnega vidika, kar je vsekakor za estetiko kot znanstveno disciplino velikega pomena. Oglejmo si najprej princip lika, kakor ga je Veber v < Estetiki»1 začrtal, nato pa omenjeno redukcijo. I. Esteiičnost in necstetičnost, ta centralni pojav vse estetike, je v najtesnejši zvezi z izvestnim duševnim stanjem, namreč z estetskimi čuvstvi in stremljenji; vprašanje estetičnosti in neestetičnosti sovpada z vprašanjem strukture estetskega doživetja. Vebru je zato izhodišče analiza estetskega čuvstva, na katerem ugotovi dvojno funkcijo: predočevalno in prilaščevalno. Predočevalna funkcija je izčrpana s tem, da nam tudi estetsko čuvstvo po svoji vsebini kaže poseben predmet, estetsko vrednoto — nevrednoto; s to je v razmerju predočevanja. Prilašče-valna funkcija pa je v tem, da je estetsko čuvstvo usmerjeno še na druge predmete, ki niso več njegovi lastni predmeti, temveč si jih čuvstvo le prisvaja kot temelje, na katerih se more šele graditi omenjena estetska vrednota, oziroma nevrednota. To so prilaščeni predmeti ali sopredmeti estetskega čuvstva. Za primer naj nam služi estetsko ugodje spričo slike: direktno (predočevalno) meri estetsko ugodje le na lepoto slike, indirekt 110 (prilaščevalno) pa na sliko samo. na kateri se šele gradi lepota. Lepota je torej predočevanec in s tem lasten objekt estetskega čuvstva, dočim je slika le njegov prilaščeni ali prisvojeni objekt. Estetsko čuvstvo ima tako funkcijo, da kaže estetski ali neestetski značaj objektov, to pa le preko svoje prilaščevalne funkcije. 1 Dr.France Veber: Estetika. Psihološki in normativni temelji estetske pameti. Zvezna tiskarna in knjigarna v Ljubljani, 1925. V strukturnem pogledu je zato estetsko čuvstvo enostransko odvisno od svoje psihološke podlage, ki predočuje zase estetične ali neestetične o b j e k t e, ki so hkrati njegovi prilaščeni objekti. Na tem temelju je idejno zasidrana Vebrova definicija estetskega čuvstva kot predstavno predmetnega; s prvim je namreč rečeno, da sloni na predstavi kot na svoji neobhodni psihološki podlagi, z drugim, da meri obenem na lasten objekt te predstave (na svoj prilaščeni objekt), torej na to, kar nam predstava po svoji vsebini kaže, na osnovo. Tako smo prišli do točke, kjer je odločiti vprašanje, kakšen je sploh prilaščeni objekt estetskega čuvstva, ali z drugimi besedami, podati klasifikacijo osnov. To se zgodi z dvojnega vidika: vsebine in deja predstave. Po vsebini opredelja Veber osnove v primarne (neduševne) osnove in sekundarne (duševne), v nižje, najnižje in višjeredne ter v prvopotenčne, ki zahtevajo za svoje neobhodne predmetne podlage le osnove, in v drugo-potenčne, ki imajo med svojimi predmetnimi podlagami tudi dejstva, vrednote itd. Važnejše za naše vprašanje je razlikovanje potem deja. Veber porabi namreč dej no stran doživljaja (pristnost — nepristnost) za ločitev med realnimi in irealnimi osnovami. Nepsihološka stran tega razlikovanja pove, da so realne osnove (barva, glas, realno premikanje, realen stik itd.) v slučaju svoje faktičnosti na drug način taktične, nego vse i realne osnove (sličnost, razlika, melodija itd.); faktičnost prvih je v najugodnejšem slučaju zgolj izkustvena, empirična, faktičnost drugih pa neizkustvena, analitična. Da to pojasni, uporablja pojav fundacije. Fundirani pojavi (sličnost, razlika, reč, dejstvo itd.) so vsi taki, za ko jih golo predočevanje se zahteva predočevanje drugih pojavov; nefundirani (barva, glas itd.) pa so pojavi, za ko jih predočevanje se ne zahteva tako sopredočevanje drugih pojavov. Fundirani pojavi so torej predmeti višjega reda, nefundirani pa predmeti najnižjega reda. Dasi se faktičnost nikakor ne krije s fundacijo, saj imamo fundirane pojave, ki niso faktični (n. pr. eksistenco Devete dežele!), in faktične pojave, ki niso fundirani, je vendar fundacija oni moment, na čigar temelju se vrši razlikovanje med empirično in analitično faktičnostjo. Vsi nefundirani predmeti so v najboljšem primeru načelno nefundirano faktični, to se pravi, da njih faktičnost ne izvira iz tega, kar mi že vsebina predstave na pojavu kaže, temveč jo moremo kvečjemu izvajati iz faktičnosti drugih realnih osnov, ki pa so prav tako nefundirano faktične. Če pa je faktičnost dana s faktičnostjo temeljev (n. pr. realno premikanje), tedaj je to fundi rana faktičnost, a ker je faktičnost temeljev zase nefundiranega značaja, zato moremo tudi v tem slučaju govoriti le o relativno fund i ran i faktičnosti, ki je torej koncem koncev tudi nefundirana, saj temelji na nefundiranih faktičnostik. Faktičnost realnih osnov je torej ali načelno nefundirana ali pa samo relativno fundirana. Drugače je z irealnimi osnovami. Njih faktičnost je dana s predmetnimi podlagami samimi, brez ozira na vprašanje, ali so ti temelji tudi sami faktični ali ne; tako izvira faktičnost razlike iz predmetnih temeljev, n. pr. iz rdeče in zelene barve. Tipičen primer za take slučaje je simfonija: njena faktičnost je fundirana v faktičnosti melodij, na katerih se gradi, faktičnost teh pa v posameznih glasovih, vendar brez ozira na njih lastno faktičnost ali nefaktičnost. Faktičnost simfonije je zato končno absolutno fundirana. Ta predmetna razlika se veže z zgolj psihološko razliko na strani pristnega predstavljanja osnov prve in druge vrste. Realne osnove so one, kojih pristno predstavljanje je vsaj načelno brez psiholoških podlag (predstava barve, glasu itd.), ali kojih pristno predstavljanje je glede svoje pristnosti načelno zavisno od pristnosti svojih psiholoških podlag (n. pr. pristna predstava realnega premikanja od pristnih predstav posameznih prostornih točk). Irealne osnove pa so one, kojih pristno predstavljanje je glede svoje prisotnosti vsaj načelno nezavisno od pristnosti svojih psiholoških podlag ali kojih pristno predstavljanje sloni sicer na pristnem predstavljanju, a ne zahteva več enakega značaja nadaljnje psihološke podlage (n. pr. pristna predstava simfonije, ki sloni na pristnih predstavah melodij, a ne glede na vprašanje, ali so tudi predstave posameznih glasov pristne ali nepristne). Na orisani način razlikuje torej Veber realne osnove od irealnih; v okviru višjerednih realnih in irealnih osnov pa odkrije še posebno stran, po kateri mu razpadajo te osnove v 1 i k e in relacije. «Lik je vsaka taka realna ali irealna, prvopotenčna ali drugo-potenčna osnova višjega reda, o kateri ne velja samo to, da se za nje predstavljanje zahteva obenem predstavljanje ali drugačno (n. pr. miselno) predočevanje njenih predmetnih podlag, temveč da nas vede do nje predstavljanja šele oblikovanje kot posebno, vmesno doživljanje, ki ga ne smemo zamenjati ne s predstavljanjem samim,ne z nobenim drugim,doslej znanim doživljanjem, n. pr. mišljenjem, čuvstvovanjem ali stremi jen jem.» Oblikovanje, notranja aktivnost je torej tipično za pojmovanje lika. Dočim zadošča za predstavljanje likov že predstavljanje pristojnih nižjih osnov in oblikovanje slednjih, se pa zahtevajo za osnove, ki so relacije, še sočasne misli, zadevajoče njih temelje; prehod se torej tu izvrši z mišljenjem. Razlika med likom in relacijo je tako zgrajena na različnem dohajanju do višjerednih predstav: do predstavljanja likov nas vede predstavno oblikovanje, do predstavljanja relacij pa mišljenje. Jasno je, da je to razlikovanje nezavisno od vprašanja realnih in irealnih osnov, kajti liki so lahko realni (n. pr. premikanje, stik) in irealni (n. pr. melodija), prav tako pa so tudi relacije lahko realne (n. pr. vzročnost) in irealne (n. pr. sličnost, razlika). Razlikovanje med likovnim in relacijskim tipom osnov kaže, da imamo pred seboj dvoje različnih strukturnih kompleksov, da gre za drugačen položaj v prvem in drugem slučaju. To omogoča delitev celokupnosti osnov v tri dele: v osnove s n o v 11 c g a z n a č a j a (pri čemer pa snov ne pomen ja «fizične materije», temveč najnižje primarne in sekundarne osnove, ki se po svoji strukturi ločijo od likov in relacij), v osnove likovnega in relacijskega značaja. S tem je končana klasifikacija osnov kot prilaščenih objektov estetskega čuvstva in nastane znova vprašanje, ali morejo biti vse te osnove prilaščeni objekti prav estetskega čuvstva, ali pa velja morebiti to samo za nekatere izmed njih. Da odloči to vprašanje, poda pisatelj podrobnejšo analizo funkcije prilašče-vanja: imamo neposredno in posredno prilaščene objekte. Vprašanje se torej glasi, katere osnove morejo biti neposred ni prilaščeni objekti estetskega čuvstva. Skušnja kaže, da moramo relacije iz okvira takih objektov estetskega čuvstva kratkomalo izločiti; napram pojavom, kot sličnost, razlika, kavzalno razmerje itd., izostaja vsaka direktna estetska čuvstvena reakcija. Relacije torej niso neposredni prilaščeni objekti estetskega čuvstva. In kako je z liki? Skušnja potrjuje, da so to pravi estetični objekti; vendar ne vsi liki, temveč le i r e a 1 n i. Le v slučajih, ko se za pristno predočevanje pojava ne zahteva tudi pristno sopredočevanje najnižjih psiholoških podlag, moremo reči, da smo v okviru estetičnih objektov. Veber je prenesel od Meinonga načeto razlikovanje med pristnostjo in nepristnostjo predstav na celokupno predstavljanje, torej tudi na predstave irealnih osnov; ta prenos mu omogoča izklesati «načelo estetske imanence»: estetični objekti so načelno imanentni, se pravi, da njih pristno predočevanje ne zahteva tudi pristnega predočevanja najnižjih psiholoških podlag, ali predmetno, da je njih faktičnost načelno nezavisna od faktičnosti najnižjih predmetnih temeljev. Estetska imanenea se torej tiče le zadnjih predmetnih podlag, ne pa lastne faktičnosti objekta; načelo imanence pove le, da za estetičnost, oziroma neestetičnost višjerednih osnov načelno ni potrebna faktičnost njih nižjih in najnižjih predmetnih podlag. Tako pojmovana imanenea postane center različnih estetskih problemov, zanimivo je zato tudi Vebrovo orisano stališče napram Witaseku. Witasek izvaja v svoji estetiki: .. es scheint mir, dass diese Unterscheidung (imanenten — transcendenten objekt) für die Ästhetik irrelevant ist... Die ästhetischen Urteile beziehen sich gerade so und unter denselben Kautelcn wie alle anderen auf die transzendenten Gegenstände. Wenn man einen Menschen, ein Gemälde schön nennt, so meint man den wirklichen Menschen, das reale Ding und nicht den immanenten Gegenstand; und wenn man von den ästhetischen Qualitäten eines Gegenstandes spricht, dem keine Transzendenz zukommt, so begnügt man sich geradeso mit dem immanenten Gegenstande, wie in vielen anderen ausserästhetischen Urteilen, die keine Wirklichkeit betreffen.» Iz navedenega je razvidno, da gre Witaseku vseskozi le za imanenco neposrednega objekta, ki pa tudi za vprašanje estetičnega objekta ni irelevantna, saj se za faktičnost estetičnosti ali neestetičnosti zahteva faktičnost tega, čemur naj neposredno pripada. Veber je prišel do svojega pojmovanja imanence po poti razlikovanja med neposrednimi in posrednimi prilaščenimi objekti; ta imanenea zadene le najnižje temelje estetičnega objekta, le posredno prilaščene objekte. Je to imanenea, ki je za estetiko tem manj irelevantna, ker ima za seboj vso tozadevno dnevno skušnjo. Problem, ki ga torej imenuje Witasek za estetiko docela i relevantnega, postane tu fundament vsemu nadaljnjemu delu. Če velja za estetične objekte orisano načelo, potem sledi samo ob sebi, da odpadejo iz liste estetičnih objektov ne le najnižje primarne in vse sekundarne osnove, temveč tudi vse realne osnove višjega reda, torej tudi realni liki. Le i r e a 1 n i liki so neposredno prilaščeni objekti estetskega čuvstva, le ti so pravi estetični objekti. Tako je izločil iz okvira neposrednih estetičnih objektov najnižje osnove, ki jih moremo estetsko uživati le preko lika, dočim pripušča Witasek, popolnoma v soglasju s svojim stališčem, tudi to vrsto kot poseben tip estetičnega predmeta. Irealne like, ki temelje kot višjeredne osnove neobhodno na nekih predmetnih podlagah, pa moremo opredeliti v različne skupine, in sicer po vsakokratni kvaliteti predmetne podlage. Kvaliteta posrednih prilaščenih objektov nas vede tako kombi-natoricno do šesterne možnosti likovne strukture: irealni lik, ki ima za neobhodne predmetne podlage 1.) samo primarne osnove (akordi, melodije, simfonije, geometrične figure itd.); 2.) primarne in sekundarne osnove (melodije, simfonije, geometrične figure itd., kolikor izražajo neko duševnost); 3.) primarne osnove in dejstva (umetniški opis neduševnih pojavov); 4.) sekundarne osnove in dejstva (umetniški opis duševnih pojavov); 5.) samo sekundarne osnove (doživljajska harmonija) in 6.) samo dejstva (logična eleganca spisov itd.). S to klasifikacijo pa smo že v sredini problema, ki ga je idejno načel Herbart, razlikujoč vprav s to potezo svojo estetiko od tedaj edino uvaževane vsebinske smeri. Kakor znano, je tipično za vsebinsko orientirano estetiko predvsem vprašanje o bistvu lepote (ki ga iščejo v skladnosti z idejo), o kozmičnem pomenu lepote itd. Herbart začne z novim problemom: vpraša namreč, kaj sploh more biti estetični objekt. To pot je pozneje Fechncr imenoval od spodaj navzgor» in jo tako hotel ločiti od spekulativne metode vsebinske estetike, ki da je «od zgoraj navzdol». Ilerbartovo mnenje, da morejo biti le razmerja nositelji lepote, oziroma grdote, je idejno zakoreninjeno v njegovi psihologiji, ki vidi v čuvstvu le razmerje med predstavami, a ne samoniklega doživljaja. Tudi objekt posamezne predstave mu je zato emocionalno indiferenten, saj gre šele na račun zveze pojavov njih emocionalno diferentni značaj. Le «zveza», «razmerje» so objekti estetskega ugodja in neugodja. Že Herbartu pa je bilo znano, da so razmerja lahko estetske tvorbe ali pa tudi ne, torej tvorbe, ki so izven nasprotja, vzbujati ugodje in neugodje, kakor n. pr. matematična razmerja. Idejno mogoče najbolj zanimiva ugotovitev njegovega estetskega razglabljanja je poizkus, ločiti matematično razmerje od estetskega in priti tako do tipa elementarnega estetičnega objekta. Bistvo estetičnega objekta vidi namreč v relaciji, ki je po svojih členih konstitutivno določena, dočim izčrpa matematično razmerje konsekutivna določenost njegovih temeljev. Na ta način sicer Herbart omenjene razlike nikjer izrecno ne določi, vendar moramo reči, da vodi njegov (pozneje od Vogta izpopolnjeni!) oris matematičnega in estetskega razmerja do poprej podanega rezultata. To vprašanje ima, kakor nam je pokazal oris lika, idejni stik z Vebrovim pojmovanjem estetičnega objekta, ki loči tudi matematična razmerja (relacije) od estetičnih pojavov (likov), seveda 129 9 na drugačni podlagi: tudi konsckutivne strani na pojavih so Vebru lahko estetsko pomembne (n. pr. akord in po glasovih enaka melodija, ki se le konsekutivno drug od drugega razlikujeta, pa sta vendar objekta različne esteske reakcije) in tudi konstitutivno določeni pojavi so lahko načelno izven estetskih reakcij (n. pr. realno premikanje). Ali je pojav estetičen ali ne, torej ni odvisno od konstitutivne ali konsekutivne določenosti njegovih temeljev, temveč od drugih razlik, ki vedejo, kakor smo videli, vprav do orisanega razlikovanja med relacijami in liki. Za Herbartom razvija isti problem Fechner; z novo metodo eksperimenta dohaja do ugotovitve estetičnega elementarnega objekta. Nadaljuje ga Wit a se k, ki določa, oprt na psihološko analizo, petorico takih objektov: osnove (einfache Empfindungsgegenstände), like (Gestalten), objekte kot reprezentante norme (normgemässe Gegenstände), izraz (das Ausdrucks- und Stimmungsvolle) in dejstva kot posredovalce osnov (Objektive). Ker Witasek ne loči med realnimi in irealniini liki, tudi ne med liki in relacijami, zato obsega po njem druga vrsta estetičnih objektov tudi realne like in celo relacije. Teh petero skupin pa nima po Witaseku nikakega internega stika. Šele Vebrov princip lika prikazuje enoten, predmetno elementaren vidik za opredelitev estetičnih objektov: estetični objekt je le irealen lik, ki razpade po svojih neobhodnih temeljih v različne tipe, ohranjujoč pa tu kot tam strukturo lika; vsi drugi objekti ne morejo biti estetični. Problem lika sovpada tako s problemom estetičnega elementarnega objekta, je v zgodovini estetike idejni zaključek Herbart-Fechner-Witasekovega dela. (Konec prihodnjič.) Srečko Kosovel / Ponižanje Tvoje bele roke, plesalka, so kakor svetli plapolajoči trakovi belega ognja, gladke kot marmor. Toda mi iščemo njih mehkobe in njih sladkobe. — Svojo sveto umetnost nam razkazuješ, ki so jo ohranila ves čas v poltemnem hramu svoje duše, ritme duše najdaljnejših utripanj, izbrane trenutke, ko si molila Boga. Mi pa ne iščemo ritmov tvojih kolen in sozvočja kvinte na klavirju s svetlim plamenom luči na rdečo svilo, ampak iščemo tvoje golote. Kadar ti ploskamo, ploskamo, da čutimo še mehkejše vzpon tvojih belih prsi. Tvoja duša pa umira samotna v rdeči svili, ki je kot ugašajoč plamen. Tvoja duša umira ob naši nizkotnosti. Dr. F. Goršič / Dušanov zakonik v slovenščini1 a j novejše izdan je ljubljanske juridične fakultete, tretja knjiga učbenikov, ki leži pred nami, je vzlic skromni obliki znamenit dogodek. Po raziskavah slovenskega prava in sodstva znani univerzitetni profesor d r. M e t o d Dolenc je na naš jezik preložil in prvi sistematsko obdelal zakonik cara Štefana Dušana Silnega (DZ), ki je zakono-davni višek sijajne dobe srednjevečne Srbije s saborov v Skop-lju (1.1349.) in v Seresu (1. 1354.). Naša mlada pravna veda prej ni bila kos nalogam, ki jih ima radi tega slavnega spomenika srbskega prava. V dogmatskem pogledu je naša znanost še na pusti celini, ki se jo je orati lotil pisatelj. V pravnozgodovin-skem oziru je sicer to in ono že obavljeno, a dela je še obilo. Zasluga na tem, kar je, gre tukaj Stoja n u Novakoviču, Jirečku in drugim, ki jih je navedel pisatelj, zasluga pa gre v izdatni meri tudi B o g i š i c u , ki ga je avtor kar znemar pustil, dasi bi se bil pri njem okoristil (Pisani zakoni na sla-venskom jugu J872). Mnogo bo tudi prilik, da navedem i J i -reč ko v o Istorijo Srba v Radonice v i dopolnitvi kot nadaljnji vir, ki ga v knjigi pogrešam. Za dogmatsko in sistematsko obdelavo si je pisatelj priredil moderno m o t r i š č e pravnikov sociologov, ki ga v predgovoru krepko podčrtava. Gre mu brez dvojbe za neizgo-vorjeni aksiom, da se mora dogmatika vsakega pravnega spomenika prilagoditi časovnemu duhu dobe, ki je spomenik spo-čela. Menim, da je treba v okviru tega načela in nazora tolmačiti pisateljevo geslo, da briga njega kot dogmatika le vsebina vira. ne vir kot tak. I občnemu i pravnemu sociologu morata biti obe panogi, dogmatika in pravna zgodovina enakovredni pomožni vedi. Nikari pomena ene, znamenitnice, forsirati v kvar druge, manjvrednice! Dejansko pisatelj svojemu geslu ni sledil, zakaj inače bi bil pravnozgodovinski uvod sploh opustil ali pa bi ga bil vsaj bolj skrčil. Ker je sociologija prava še veda brez izkustva, je pač težko, sila težko najti pravo mejo, ki ob njej načelno porečeš: od tu dalje je pomoček balast. Pisatelj, sam 1 Dušanov zakonik. Primerjalni prikaz pravnih razmer po Dušanovem zakoniku in po istodobnem germanskem pravu s posebnim ozirom na Slovence. Spisal dr. Metod Dolenc, univ. profesor, član stalnega zakonodavnega sveta. V Ljubljani 1925. Založba Zvezne tiskarne in knjigarne. Stran 224. Cena broš. Din 75*—, vez. Din 85*—. 131 9' pravni zgodovinar, je podzavestno previdneje ravnal, nego je bil napovedal. Prav je lako, zakaj bojim se, da bodo njegove misli o pomenu viroslovja (fontologije) za pravoslovje izkoristili zoper sociološko metodo zlasti tisti, ki za to metodo še niso dovzetni. Piscu bodo očitali i glede splošnega pomena DZ i glede zgodovinskega orisa zakonodavstva do 15. stoletja, da je njegov Uvod prepičla uvedba; izrabljajoč njegove besede bodo kazali na to, da pri sociologu ne sme biti dogmatika sama sebi namen; zlasti pa bodo opozarjali, da je knjiga učbenik, ki bodi v njem vse tisto, kar je treba vedeti za izpit. Zdi se mi, da bo pisatelj svoje stališče težko branil proti taki kritiki vsaj v nekaterih točkah, n. pr. v točki, da sploh ni navedel vzrokov, zakaj je zakonik proizšel (neumevno je zares, da se ni pobavil z glavno mislijo Dušanovega pisma ob izdan ju zakonika, kadar je skriti pasus tega pisma o «malih ljudeh» izkoristil, str. 57), dalje, da se je premalo ukvarjal s postankom zakona (str. 7) ter da se ni dovolj pečal z rokopisi DZ, ker jih omenja kar mimogrede (str. 7, 148, 151), mesto da bi bil po načinu Šafarikovem. Bogo-šičevem navedel razred krajših tekstov i prvotnega i preitlačenega sloga ter razred daljših tekstov. Prav dobro ga t i zevajočo vrzel v srbske m p j- a v u novi ta, po Novakovičevi izdaji prirejeni sistem DZ, ki je oprt tu in tam tudi na tekste drugih rokopisov. Za tehnično posrečeno moderno delo je beograjska pravna fakulteta pisatelju zaslugo popolnoma priznala.2 Izpraševalci j i pravnozgodovinskih predmetov in slušatelji prava so veseli tega «učnega p r i p o m očka za študij vsaj majhnega dela jugoslovanske pravne zgodovine». Glavna s vrha knjige jc morala biti merodavnim faktorjem ukaz, da naj delo izide v slovenščini. Baje bo radi tega knjiga nedostopna večjemu delu «naobraženih krogov vse države». Je-li pro- ali kontradokaz že tolikokrat naglašeno dejstvo, da Slovenci srbohrvaških znanstvenih del ne prevajamo več, marveč jih čitamo kar v izvirniku? Radi knjižne bede, ki se ž njo bore slovenski slušatelji prava, je pisatelj na koncu vsakega poglavja, ki jih je šest, dodal manjše tiskano, zelo zrelo, poučno in duhovito paralelo germanskega prava. Na tesnem prostoru je zbral vprav velikansko gradivo. Skoro vse je v teh dodatkih, kar naj bi iz - Prof.Taranovski v Arhivu za pravne i društvene nauke 1925. drugo kolo, knjiga XI., br. 2., str. 157—166. področja nemškega prava znali slovenski kandidati v predmetu, ki se imenuje pravna zgodovina južnih Slovanov.3 A prvi red slovenskih del dviga pisateljevo publikacijo novost. da so pri nemških vzporedbah povsod navedeni tudi slovenski pravni običaji, ki jih je bil pisatelj v prejšnjih spisih sam mnogo dognal, deloma pa zbral iz pičlega slovstva. Regresivno zaključevanje (str. 106) je zares ustrezno sredstvo, boljše od analogije, ker lušči iz pozitivnega gradiva poznejšega časa like pravnih uredb prej minule dobe. Zato po-menja ta metoda najbolj varni način zaključevanja. V posplošil jevan ju s pomočjo analogije in zlasti v zaključevanju a posteriore ad prius. v s i 111 e t s k i metodi, je pisatelj mojster. Koliko slovenskega prava in praslovanskih spominov je tako pričaral na svetlo! Ti dragoceni paberki podeljujejo knjigi značaj čisto domačega dela. ki ga bo. tu govorim po izkustvu, tudi inteligent-nepravnik navdušeno prebiral kakor ne izlepa kako znanstveno objavo. Žal nam bo seveda vsem. da se pisatelju ni bilo moči ozirati na hrvaško pravo. Razlogi njegovi (str. III.) so tehtni. Naloga bodi torej bratov Hrvatov, da sami po^kibc za vzporedbo svojega tisočletnega, močno se razrastlega prava s srbskim pravom! A plastični sliki je pisatelj združil srbsko in nemško pravo, podeli vsi srbskemu pravu s i s t e m . p o d v e d e 1 obe pravi «sistematično i 11 si 11 o p -t i č n o» pod vidik primerjanja te r v z p o r e d i I ž njima preostanke slo v. p r a v a i 11 sle d o v e p r e -o b 1 i č e n e g a tujega krajevnega prava, ki je veljalo med Sloven c i. Ker bo pravna zgodovina i pri Srbih i pri Slovencih še marsikaj novega razkrila, ima pisatelj prav. da proglaša svoje delo za nezaključeno in le bolj za osnovo delu bodočega pokolenja. ali po mojih mislih 11111 ni treba toli poudarjati, da nudi nepopolno stvar. Hvala gre zasnovatclju. čeprav naslednik bolje izvede, pravi arabski pregovor, ki ga \ lad. Mažuranič citira v svojem pravnem slovarju (Dodatci, H .). Razlaga o delitvi dediščine (paterna paternis itd., str. 121) je nedoumna. preveč nedoločna. Takisto dijaki ne umejo nauka o poroštvu (str. 135). kjer je medli pasus vrhu tega -1--;-- 3 Je še drug izpitni predmet, ki se imenuje «Zgodovinski razvoj sedanjega javnega in zasebnega prava \ V tem predmetu je treba pri nekaterih pravnih institutih znati nekaj več nemškega prava, zlasti zasebnega. Vendar sem mnenja, da niti v tej smeri zahteve ne smejo biti tako daljnosežne, kakor so na nemških univerzah. radi dveh tiskovnih napak kar zagoneten. Da bravec ne bi mislil, da na Kranjskem več ni bilo, je treba naštevanje slovenskih kmetskih sodov (str. 68) popolniti v smislu Kaspretovih izsledkov (O večah) z navedbo, da so bile okoli 1. 1500. kmetske veče tudi v Goričanah, trške veče pa v Radečah; škofjeloški pojezdi se pa ujemajo z goriškimi. Meševite sode (vide Jir.-Rad. 1/30 in 111/162, 168) bi kazalo vsekako točneje opredeliti ter razločiti meševiti obmejni sod (mešoviti pogranični sud) — ki je bil stara institucija na zapadu (Miroslavov dogovor 1. 1190.) in se je zval stanak, stanicum (Bogišič, Stanak po dubrovničkom zakoniku od 1272. g.) — od meševitega soda, ki ga je Štefan Uroš II. Milutin uvedel z dvema sodnikoma, izmed katerih je bil eden Srb (v saških občinah Sas), drugi pa Dubrov-ničan; toda še za vlade istega kralja nastane iz dvojice kolegij «meševita porota», po polovici srbska, po polovici «inoverska», ki dobi za Štefana Dušana ime «svedoci», za kneza Lazara pa ime «sudije». Opis pristava (str. 74), dosti manj plastičen ko pri Jirečku (III/140), bi bil boljši, ako bi bil sistematsko izravnan s parcem (str. 65) in hkrati sinoptsko vzporcjen s pravdačem in besednikom (str. 78); tako pa je preveč razmetan. Krvna o s ve t a (str. 14Ö) je vredna boljšega sistematskega pregleda (glej Jir.-Rad 1/52 in III/157), posebej pa še dopolnila, da je za smrt v vojni po sklenjenem miru vršila krvno osveto le vlastela v Bosni. Ne morem se misli iznebiti. da pobija pisatelj Jirečkov nauk o carskih sudijah (str. 84) pod vplivom podzavestne analogije s krvnim sodnikom (Bannrichter). Menim pa, da to oporekanje ni osnovano, saj je Štefan Dušan izvedel globoko-sežno in splošno sodsko reformacijo, da bi osredotočil in ojačil stališče samemu sebi (carjevi rezervati!); DZ pa je bil ustvarjen ravno za nove carske sodnike in naslovljen nanje. Bilo jih je menda dovolj tudi po deželi, četudi so bili morda čefalije bolj redko nameščeni. Vse, kar pisatelj navaja iz DZ, ne govori proti Jirečkovemu nauku, marveč krepko zanj. Meni se zdi stvar do-gnana. Udava je bila srbski običaj, da je upnik dolžnika še pred sodbo sam ali s pomočjo sodišča prijel in ga držal v okovih, dokler dolga ni plačal (Jir.-Rad. III/141). Ta partija (str. 150) se je pisatelju manj posrečila. Radi dolgov so zapirali dolžnike zgolj v primorskih mestih. Dubrovničani pa so se od njega dni pritoževali ravno proti ukavanju, preden je sodba izrečena. Pritoževali pa so se tudi proti nesodnim r e p r e s a 1 i j a m (pressalia, izbnL, preouzbmb), ker so Srbi mesto dolžnika cesto prijeli kar prvega njegovega rojaka, ki jim je prišel v roke. Z razlago o zaručenju v čl. 92 (str. 131) se sicer strinjam, ne pa z mislijo, da je zaručenje v čl. 121 (češ, prehajalni glagol!) izsiljevanje obljube, spondere». Zdi se mi celo, da je pisatelj v čl. 84 izraz «ruka» prav tako netočno prevedel z besedo «za-jamčevanje» (morda ga je zavedla okoliščina, da se navaja izraz ruka tudi kot «taksa za jemčenje», Jir.-Rad. III/141, posebej pa ugovarjam proti obliki «z a jamčevanje» kot slovniški tvorbi), kakor je, po gornjem, udava z izrazom «samovoljno zapiranje» napačno prevedena (zakaj pisatelj ni kar pustil izrazov ruka in udava?). Samostalnik zaruka f. = sequestratio, pignoris capio, pravno odvzetje stvari za razdolžitev po sodu prisojene terjatve, glagol zaručiti, dovrš. = obaviti ta čin (glej VI. Ma-žuranič, str. 1659) in pridevnik zaručan = occupatus, «kad tko što drži u rukama» (ib. str. 1660), skrivajo v sebi prvotni pojem samopomoči, odtod prihaja potem preneseni pomen «zaručenje» = nuptiae, sponsalia, pa dalje izpeljanke zaročenec itd. Gre torej za neko držanje v rokah, za samopomoč, slično tisti samopomoči, ki je navedena v čl. 92: zajetev svojih ljudi ali tujih trgovcev, da ne gredo na carjeva tržišča. Nadaljnji odstavek se tam glasi: «Naj gre vsak svobodno», češ: ne brani samolastno, ne zadržuj! Primeri tudi Srpski Rječnik Vuka Št. Karadžiča (str. 676): «zla me ruka ručila». Niti v čl. 84 ne gre za jamčevanje (Novakovie) ali za zabrano prič (Poličevič), nego zopet le za prepovedano samovoljo (confer die Hand-anlegung, Ergreifung) z ujetvijo (ruka) in ukavanjem (udava). Z ozirom na prvi stavek čl. 84 se mi zdi moja razlaga popolnoma logična: zanj, ki je izvlekel (ne povlekel) železo iz koda, ni več ne sodbe niti pravdanja, in če je opravičen, niti ne sodnih troškov; zanj pa, ki je na sojenju, bodi zgolj sodba in proces, ne bodi mu pa niti ruke niti udave, t. j. nikakršnega samovoljnega preganjanja več. Udava je morda pri tem specialni običaj proti tujcem, ukavanje; ruka utegne biti zajetev zlasti domačinov, če pa tudi tujcev, pa gotovo brez ukavanja in morda sploh v drugi obliki nego v tej, da je ujetnik zavarovan v hiši kakega zasebnika. Nejasnost v čisto jasno stvar prinaša opomba, da so posamezne rodbine isto kakor i n o k o s n e k u c e (str. 112). Bogi-šič je v svojem znamenitem delu o kmetski rodbini pri Srbih in Hrvatih krivdo na pojmovni zmedi naprtil nesposobnemu srbskemu zakonodavcu, kajti enovita kmetska rodbina, ki jo narod imenuje inokosna ali inokoština, je prav tako zadružna kuča kakor skupnost več rodbin ali oseb. Razlika je čisto drugje, namreč med inokoštino pa meščansko rodbino. Bogišič navaja pet točk (vtesnjeno je odrejevanje o imovini inokoštine inter vivos, slična utesnitev velja za smrtni slučaj, očetovo gospodarstvo je omejeno, pri delitvi dobi oče enak delež kot sinovi in po očetovi smrti traja skupnost dalje pod novim gospodarjem). Med univerzalno teorijo (str. 114), ki bi jo z ozirom na Švico (Gemeinderschaft, Gemeinschaft zur gesamten Hand) po-poluil z imeni Gierke, Heusler, Hiibner. zlasti pa Max Iluber in Cohn, pa med tako zvano jugoslovansko teorijo 7 variantama 1. Peiskerja in I. Strohala bi bilo ustaviti «s 1 a-v e n o f i 1 n o» teorijo S. S. B o b č e v a (glej njegovo študijo o bolgarski čeljadni zadrugi 1907). ki kulminira v aksiomu: zadruga je bila v starini pri vseh Slovanih, dandanes je še pri Jugoslovanih. Ne razumem, zakaj meni pisatelj, da vprašanje izvora zadrug še ni rešeno, saj je sociološki pridobitek varno dognan, da korene vse hišne zaedniee v zadružni osnovi narodov, v lastnosti torej, ki je imajo Jugoslovani mnogo. Dobro bi bilo omeniti, da poročilo o «kueah» v D Z (čl. 52, 66. 70 in 71) 11 i najstarejši glas o zadrugah, marveč da se < coni-pagnia frat rum» navaja že v libru statutarum civitatis Ragusae z dne 15. maja 1272. 1.. pa tudi v istodobnih poveljah in hrizo-bulah srbskih kraljev. Potrebna, da se revidira, je tudi razlaga o zgodovinskem razvoju Ljubljane (str. 55). Stare Ljubljane v prvem obzidju (do 1. 1416.) ni tvoril zgolj Stari trg nekako od llradeckega mosta do vhoda \ Florjansko ulico, marveč mesto je segalo do konca te ulice, zakaj kar-lovška ali tako zvana Pisana vrata so bila na južnem koncu mesta pri vhodu v Florjansko ulico (glej nemško pisano \ rhovčevo monografijo o ljubljanskem mestu iz 1. 1886.. str. 10 in nasi.) tako. da je bila Pasja ulica (sedaj \ožarski pot) še v mestnem obzidju. Prav tako bi bilo treba naznačiti g 1 a v n e r a z v o j ne p e r i ode Ljubljane: Stari trg — Novi trg — Glavni trg — predmestja, da bo razlaga dosegla nivo rečene Vrhovčeve kulturnozgodovinske slike. Pri paraleli saških rudarjev na Srbskem pa laških rudarjev na Slovenskem bi bilo morda res umestno razmišljati o etimologiji nekaterih krajevnih imen v Sloveniji 11. pr. imena Fužine f. pl. (Hammerwerk), toda krepko bi se bilo treba zoperstaviti izkušnjavi, ki je pisatelja zapeljala v ljudsko etimologijo, po kateri je slično doneči imeni Sasim-polje in Saška reka vzporedil ob slovenski imeni «Lahovče (Laško?)», češ, to sta rudokopa, ki sta dobila ime po laških rudarjih (str. 57). Da poteka krajevno ime Laško in cela kopa sličnih krajevnih imen na Slovenskem od besede laz, je do konca dognana stvar. Lahovče in Nasovče v kamniškem okraju, ki nikdar niso imele, ne te ne one, nobenega rudnika, so naselbine Uskokov (dr. Jos. Mal, Uskočke seobe i slovenske pokrajine). Lahovče so selo Vlahovičev (primeri stanovniško ime Lah. t. j. [VJlah in Lap), Nasovče pa so morda zadruga Nuvsicev (sedaj ima ta priimek obliko Mušič). Dasi nam je doslej za pojem baština, aviticum zadoščal naziv d e d i 11 a . d e d o v i n a , je baština v tej knjigi novopre-vedena z daljšim in manj točnim terminom dedna o če v i n a (Patrimonium avitum). Ker se drži tega rekla bolj poudarek izvora ko svobodne podedljivosti — primerjaj Patrimonium, das väterliche Erbe, pa tudi patria, die Heimat —. je bil prilastek d cd 11 a očevina potreben. Pisatelj pa sam opušča deloma očevino — glej dedno kmetijo (str. 67) — deloma pa njen prilastek, govoreč 11. pr. 00 če vinskem imetniku (str. 45). skratka, moč novega oznamenila ni ravno presilna. Vprašanje je tudi, ali nam je treba srbsko «i man je» (stas. ordoig) nostri-ficirati z obliko i men je iz slovenskega prevoda gorskega zakona. Prvič menim, da če ni sile. nikarmo ne uvedimo nikoli nobene zastarelke. ki ni v skladu s slovnico ali tudi le s sedanjo razvojno stopnjo našega jezika: drugič pa trdim, da imamo za pojem posestvo, bona pl.. da Gut. kar celo kopo besed: zemljišče, kmetija, de d i 11 a ter tri inačice, izpeljane od glagola imeti, imetje, i 111 e t e k in i 111 o v i 11 a. Arhaizma imen je nam pač ni treba, dasi je v Plet. zabeležen. Končno bi pa terminus imenje tudi odklonil iz nadaljnjega razloga, da bi se ognil zmedi, ki je že za petami, zakaj pisatelj je dedinarja (baštinika), kakor sem že prej naznačil, povišal za «očevin-skega» imetnika (str. 45); običajnega imetnika ali imetelja pa je naredil za — p o s c d o v a t e 1 j a (str. 127); oboje brez potrebe. A knjigi, kakršna je ta, so novinke potrebne: neolo-gizmi so celo bistven del osnutka. Ker ni mogoče vsega našteti, kar se je posrečilo tako, kakor 11. pr. ustanovilo (die Satzung str. 128), dedno po brati ms t v o (die Erbverbrüderung, str. 121), naj se pisatelj zadovolji s pavšalno pohvalo. Včasi se mi zdi, da bi se našla boljša inačica n. pr. mesto nestalnih oblik «priznalnina» (str. 95) in «priznavalni davek» (str. 99) priznavščina, mesto otmice (str. 50, der Frauenraub) morda o t i m a n j e ali o t i m k a. Dvomim, ali smemo repatriirati j e m c a (glagol: jemčevati!) kar v po m e n u porok (str. 132). Prej bi potrdil naivno skovani Recljev ročin m. (die Handveste), ki ga kot arhaizem beleži tudi Pleteršnik. Zins (servitium) ni «služitev» (str. 67), marveč d a č a , davek ali davščina. Kmetje so dajali tlako in dačo. Tukaj je pisatelj prezrl letino, ki jo je Kaspret v spisu o večah odkril. Težko se je odločiti, ali je boljši izraz za Weis t um p r a v o r e k ali n a v o d (sc. starcev), pisateljevo «pravno napotilo» se mi zdi okorno (str. 107). Križ je s prevajanjem terminov Mutterstadt in Tochterstadt. Jaz bi bil za oznamenili matica pa novo mesto (tudi Hrvatje, n. pr. Maurovič, pravijo novi ali filijalni grad), nikakor pa nista dobra naziva matično (?) mesto» in «hčersko (!) mesto» (str. 108). Za nemško-pravni institut «die Auflassung» bi bilo bolje reči opusti I o, n. (confer gori ustanovilo = die Satzung) kakor pa opustitev (str. 126), ki naj ostane opuščanje = omissio. die Unterlassung. Nepravilne so oblike preizročen (str. 10), prav izročen (überliefert), dediščinski davek (str. 99) mesto davek od dediščine, strankina sposobnost (str. 109) mesto sposobnost za stranko ali sposobnost, biti stranka (Parteifähigkeit), celo plačilnik (str. 135) mesto plačnik in progon-stvo (proseriptio, str. 157) mesto izobčenje ali preklic. Prostagma, t. j. listina v bizantinski obliki, se imenuje povelja, e. f. (Jir.-Rad. III/159; Bogišic, Pis. zakoni; Mazuranic str. 1060; Cigale 1853, str. 382, pravi patentu povelja), ni torej prav, da rabi pisatelj obliko povelje, n. Slovnično nepravilna beseda podvrgavanje (str. 48) bi bila v pravilni obliki pod-vržba porabna, potem pa bi bila prikladna i za homagium (str. 48) i za eommedatio (str. 24). O b r a k u = die Ehe v protistavi k zakonu = das Gesetz je slovenska pravda zaključena z zmago braka. Die Missheirat je pisatelju «neskladni zakon», toda meni se zdi to ime prav tako pomanjkljivo kakor naziv «nepristojna ženitev (možitev)» (Bartel); ali ne bi bilo bolje, ako bi rekli zla (blodna?) ženitev (možitev)? Prepovedani gozd (silva septa, der Hegewald) ne more biti «zabrana» (str. 70), nego žagaj (Plet.) ali z a g a j e n i les (Bartel). Deželni sodnik mesto dežel s k i sodnik je brž- kone tiskovna napaka, ker piše pisatelj Kaspretove oblike deželsko sodišče (str. 93) in deželsko pravo (107). «Tisočstvo» (str. 96) naj bi bilo bolje tisočništvo (cf. stot-ništvo, desetništvo) ali pa t i sočni j a (stotnija, desetnija). Razpolagati za ž i v a je dobro rečeno, ni pa dobro, ako vzpo-redim temu odrejanju inter vivos kar razpolaganje «za mrtva» (se. mortis causa!), saj inter mortuos ni pravnega prometa; ostanimo torej pri izraževanju: za smrtni slučaj. «Zaru-bitev na prisilni način» (str. 129) je prisilna r u b e ž e n. Izloženje deteta (str. 155) naj bo bolje izpoložba, f., dočim je izložba — razstava. Ne rečem, da ne bi smeli slovenščine s srbščino zbliževati, kadar bi šlo za nova pravna nazivala ali pa vsaj za taka imena, ki so revizije potrebna, nikakor pa ne smemo pom i lova t i (str. 157) mesto pomiloščevati, odredjivati (str. 96), osa-kačiti (str. 140) mesto pohabiti ali okrniti, niti nikar ne govorimo o rimokatolikih (str. 50) mesto o rimskih katolikih ter o livadah (str. 70) mesto o travnikih. M e r o p a h se sklanja v slovenščini gen. meropaha, nom. pl. meropahi, ne pa gen. meropsa, dat. mcropsu, pl. meropsi. Le v srbščini se izpehuje vokal v končnici: meropah, gen. meroplia in nom. pl. potem seveda meropsi! Ne urnem, zakaj naj bi pisali član (str. 28, 137) mesto člen, zanesen (str. 38) in vnesen (str. 100) mesto zanesen, vnesen ter celo ličiti (str. 54) mesto n a 1 i k o -vati = podoben biti, ki je že udomačena izposojenka srbohrvaška. Germanizmov ima slog še več. So celi odstavki, ki so zgrajeni po nemško, n. pr. «iz določila o darovanju zemlje od strani carja vemo sicer, da se je t o godilo z zapisom listine» (str. 130), ali odstavek, ki se začne z besedami: «Trdnjave napravi jati so pričeli» (str. 98) itd. Kriva raba zaimkov in prislovov: nekdo pa kdo (str. 63 nasi.), kakšen in kak (str. 88 nasi.), naprej in dalje (str. 76 nasi.) ter v koliko (inwieweit) mesto koliko (str. 110 nasi.), dalje izrazi sramoteča kazen (str. 149), r a z m e n i š i 1 se je (str. 156), pritekli dohodki (str. 99), opraščati od česa (str. 99 nasi.), trčiti na kaj (str. J24 nasi.) mesto naleteti ali nameriti se na kaj, prinašati predpise (str. 78), p u r p u r n i plašč mesto škrlatni plašč (str. 17, ali jc bilo treba bagrenico sploh prevajati?), trošiti krivo vero (str. 41, š je menda tiskovna napaka), — vse to je dokaz, da je pisatelj zelo v nem- ški jezikovni sferi. Isto potrjuje nelepi obrat «o tem bo še govora» (str. 72 in dalje in infinitum), ki se mu včasi pridruži (v trdilni obliki!) bratec: «kar daje povoda» (str. 123). Laškim tožilnikom je pisatelj boj napovedal, kajti mnogo manj jih je v tej knjigi kakor v dosedanjih njegovih objavah, so pa še (str. 43: se vabi druge le s pečatom, dalje str. 74, 97, J50, 158). Določne in nedoločne oblike pridevnikov pisatelj ne rabi vselej pravilno (str. 18 nasi.), niti ni prav varen pri rabi predpon u— pa v— pri dovršnih glagolih n. pr. vkrasti. vropati. vdariti itd. (str. 127 nasi.). Krive so oblike: «nek» (str. 96) prav: neki. instr. otroci (str. 59 nasi.) prav: otroki, stopinja (str. 62 nasi.) prav: stopnja. V celoti pa je jezik znatno boljši od jezika v prejšnjih pisateljevih publikacijah. Strani, ki so bile skrbneje redigirane, se zelo dobro bero. o je udaril vonj prve pomladi v sobo in so zacveli ko- stanji v globini dvorišča visoke hiše. sem začutil v svoj tesni kot kakor godbo, ki je prihajala od bogvekodi. Ali je Chopin? Katera njegova mazurka je sladkejša? Čudovita vihravost jc prešla v moje ude. Kakor da sem se izluščil popolnoma in oblekel novega človeka docela, je bil še ta občutek močnejši in odločnejši kot drugekrati. Kakor čmrlj. ki jc zašel v poltemno sobo in išče izhoda ... Tiste dni sem srečal Tončko. Dolge dni sva se videla le na ulicah mimogrede, takrat sva se srečala v drevoredu. Zahrepcncl sem po nji. Prijel sem jo za brado in videl, da je tudi v njenih očeh veliko hrepenenja. Pridi jutri,» sem ji dejal. In kakor da je teža padla na njena lica. jc pomislila. .Nato je prikimala, da pride. Njenega pomisleka tedaj nisem razumel, sedaj mi stopa jasno pred oči. Bil sem jo pripravljen čakati vse vonjave večere in giniti v koprnenju. Saj je tudi samo koprneti lepo. Y koprnenju utone grešnost. A edel sem. da bom. kadar bo prišla, pokleknil pred njo. ona pa -se bo smehljala z zagonetnim smehom. Dobra in lepa. Oklenila se bo .mojega vratu, njeno telo bo gorelo. Kdo jo razume? Dejala je. da pride, ni je bilo. Šest dolgih ur sem meril drevored in jo pričakoval vsako naslednjo minuto. Zaman. Bil France Bevk / Beg pred senco po večini niso močno pretirana, ampak v tako nasilni meri v mladinsko pravljico ne sodijo in nedorasli bralci mestoma tako grenke duševne hrane ne bodo radi uživali. Že uvodno poglavje (Zdravo in bolno mesto) otrokom ne bo po godu in ga najbrž tudi razumeli ne bodo. Prav tako jim težko, obupno poglavje «Med kruhoborci» zbog svoje žalostne in brez dvoma preveč črnoglede zabarvanosti ne bo moglo mnogo dopovedati, nasprotno, še odvrnilo jih bo morda. Zdi se mi, da ravno važnih poglavij, ki bi ne smela vcepiti strahu pred bacili, ampak le, če je to na vsak način potrebno, zanimanje in veselje do higiene, mladina ne bo pregledala od take plati. Knjiga jo utegne morda celo zbegati in napraviti iz nje nadležne hipohondre in smešne bacilofobe. Saj si še strahu in mladinskim povestim odrasli človek tu in tam težko pravilno predstavi dogodek in potem iz njega izlušči tehtni zmisel. Zadovoljni pa bodo mladi bralci z nekaterimi res posrečenimi prizori. Gotovo jim bo ugajala ježa na bolhi, potovanje na muhi, prekanjeno pro-duciranje Trske, zlasti zadeva s krilci in kraljevičevo smrtjo. Ribičič pripoveduje prijetno, domače. V pripovedovanje vpleta gladko tekoč, naraven, poživljajoč dialog. Jezikovno avtor dela ni dovolj pregledal in opilil. Našel sem več nedopustnih izrazov, tako na primer, zajamrala. skumrala, na parah itd. Često sem za nikalnico pogrešil rodilnik in naletel na preveč trpnih oblik. Tiskovne napake ne motijo razumevanja. Jakčevi lesorezi so zgodbi primerno mrki. Pavel Karlin. Giovanni Boccaccio, Dekameron. Prevel Andrej Budal. 1. knjiga. 1926. Tiskovna zadruga v Ljubljani. Str. 270? Po babilonskih svetiščih so v davnimi oboževali blodnice; stari Grki so v javnih sprevodih ob posebnih prilikah nosili phallos okoli; sv. Hieroniin, prevajaje biblijsko zgodbo o Davidovem sinu, ki z zvijačo dobi lastno sestro Tamaro, ali idilično zastranico o Ruti in Boozu, je imel pod zglavjem Ari-stofanove komedije, ne da bi se spotikal ob atenskih smelostih; sv. Tereza je rada prebirala prvotnega Amadiza, čigar najnovejšo očiščeno izdajo si neki ljubljanski dnevnik ni upal oglasiti iz moralnih pomislekov. Ne rečem, ko bi bilo šlo za starofrancoske fabliaux! Nakopičiti bi se dali primeri, kazoči, da se človeški rod po vsem videzu stara. Ob pretirani sramežljivosti se nehote spomniš Hugojevega stiha: Toute Tille de joie en sechant devieüt prude... Kolikokrat je v zadnjih časih gosposka zvala na odgovor drznejše pisce, kot so Notari (Quelle signore). Ch. Swinburne (Oda na Anaktolijo) in drugi, našteti v Ljubljanskem Zvonu. 1922., str. 360. Sicer je res, da je bil tridentski zbor postavil Dekamerona na indeks, a to se je zgodilo zbog pikre satire, naperjene proti malovrednim redovnicam in svečenikom. In na prošnjo jezikoslovcev se je naposled pri- redilo «popravljeno» izdanje, kjer so se opatice nadomestile z običajnimi dekleti in duhovni s trgovci ali vojaki. Ne gre pa misliti, da bi bil Boccaccio Voltaire 14. stol. niti prednik Molinovemu donu Juunu. Pošteni trgovec in učenjak je na priliko ostavil ves svoj imetek, obilno knjižnico, svojemu izpovedniku, nekemu samostanu pa «vse svete relikvije, ki jili je s težko muko in v dolgem času zbral i/, vseh delov sveta». Tako mož, ki je presijajno opisal fratra Čebulo (VI., 10)... «Je li zla navada ali prirodna napaka, da se rajši smejemo slabim stvarem nego dobrim?» vprašuje malopridni Dioneo (V. 10). Toliko je gotovo, da jemlje avtor Dckamerona take slabe strani vsakdanjega življenja poglavitno zbog njihove smešnosti. Tu njegov plamen najviše plapola, medtem ko je v tragičnih prikazih mnogo šibkejši. Če je Dantejeva mojstrovina božanska, divna komedija, je Dekameron ljudska komedija, zrcalo svoje dobe, odsev zdrave, mirne poltenosti. ki jc početek življenja. Posebna vrlina te «deseto-dnevnice» je dramatska napetost in pa bujna pestrost, omogočena po orientalskem načinu okvirjenih pripovesti, ki ga je pozneje posnela tudi kraljica Marguerite de Navarre v svojem Ileptamcronu. Duhoviti Boccaccio, Parižan po materi in rodnem mestu, je nekaterim (Wiese-Percopo) stvaritelj moderne novele, medtem ko gospa VVhartonova O li<» \\ riting of Fiction, 1925.) pripisuje to čast Francozom, ki pa jo spet odstopajo Cervantesu. Bilo to kakorkoli, za italijansko prozo pomeni Dekameron znaten napredek. Slovenska izdaja pa bo zavzela odličen prostor v naši pismenosti, saj se je ročni in točni prelagatelj še izpopolnil od Manzoni-jevih «Zaročencev», tako da bi mu mogel celo strog Aristarh redko kaj opo-nesti. Navedel bi n. pr., da je tiskarski škrat str. 262 snedel zaimek «ki 263. mladenko za dve leti postaral (izvirnik quattordici). 264. po nepotrebnem dodal «moliti h kom u», 268. bi za «falcc» nam. kosa rekel srp. ker gre za žensko orodje in orožje. Tako hrvati ta izraz i Jakša Sedniak v uspelem prevodu iz I. 192)., opremljenem s preglednim uvodom in De Hoogejevimi slikami. Istotam jc podomačil sequitarc i cavrinoli z «goniti srne», Budal pa «slediti srnjakom»; prav bi bilo srnjake, saj zveza tega glagola z daja!-nikom je novejši germanizem. Porre le corna sopra il cappello (194) slove pri nas: «mu v brk osle pokažejo», zagrebško izdanje pa jc čisto prav ohranilo prvotno podobo rogonosca (cocu): «Tako Krist postupa s onim, koji mu postavlja rogove na glavu». Masetto je namreč prešestoval z redovnicami, kristovimi nevestami. \ zorna oprema — tako številne podobice kot jasen, dasi d roba n tisk na dobrem popirju — vam omili velezabavno in kulturnohistorično pomembno knjigo, ki bi potrebovala vsaj nekaj vrstic o avtorju «Dantejevega životo-pisa . Kdor pa se boji pohujšanja, mu kličem: caveat emptor! A. Debelja k. Fridolin Žolna: Tokraj in onkraj Sotle ter tam preko. Domorodne hudo-mušnice 111. Splošna knjižnica, zvezek 56. Str. 68. V Ljubljani 1925. Slovenski Reclam ali Otto. Zvezna tiskarna, je v svoji podjetnosti tekom kratkih let obelodanila poleg številnih drugih snopičev tudi pet knjižic našega • najboljšega humorista. Ta I*odi zadnje čase često po poti, ki jo je prvi nastopil Jules Janin (1804—1874). ustanovnik novinarskega listka. Skladno z Rabelaisovim izrekom, da je smeli človeku bistveno svojstvo, obravnava Fr. ?.. v šegavi in šaljivi, pa ne žaljivi obliki razne trenutno važne zadeve: jezikovno vprašanje Slovenca, ki zajde onkraj Sotle. mnogoličnost cirilice, pijančevanje, sveta vojska, plače državnih uradnikov in zasebnih usluž- bencev, zoprne cnadležnosti» po vsakovrstnih uradih, olepševalna društva itd. Dasi je predmet te ali one satire danes že nekam zastarel, n. pr. tihotapstvo, ostanejo te črtice vendar zanimive kot posebni dokumenti naše dobe. Njcga*dni je sicer oče «Muhoborcev» krepkeje učinkoval s svojimi za-snutki in domislicami, vendar se mu navzlic veliki plodnosti še sedaj katera smešnica izborno posreči, na priliko groteska o kolkovanju (Rsk, sik. bum) ali o gospodični Kodcrmučevi. Druge izzvene nekoliko medleje in neokusne je ali te celo puste hladnega. Poleg številnih komičnih izrazil je pisec uporabil tudi pastiš, posnema je n. pr. slog hudičeve logike iz Cankarjevega Pohujšanja. Prevečkrat pa se te neljubo dojmi ljubljansko kogakavsko narečje. Izraz mu je vobče bolji nego marsikateremu listkarjn, ne da bi bil na višku poslednjih jezičnih ugotovitev ali zahtev. Besedno stavo, ki je včasih izumetničena, je nedavno že na tem mestu grajal Cvetko Golar. A.Debeljak. Slovensko debatno ali komorno pismo v minuli 60letni dobi. (Konec.) Prva izdaja Novakovega debatnega pisma iz leta 1901. je epohalno znanstveno delo in prvovrstna grafična umetnina. Ker se odlikuje po minucijozni natančnosti in težko dosegljivi popolnosti, je seveda predvsem namenjena strokovnjakom, ki se hočejo intenzivno poglobiti v študij in ustroj stenograf-skega sistema ter črpati iz monumentalne zgradbe višek grafične vede. Na 64 straneh drobnega tiska z izbranimi primeri obravnava avtor v pregledni, sistematični razvrstitvi pravil in podrobnih izjem v glavnih poglavjih prehodne, enostavne, sestavljene ali mešane in smiselne ali logične okrajšave ter jih zaključuje v obširnem dodatku z važnimi brzopisnimi okrajšavami v javnem življenju češče rabljenih izrazov. — Drugi del knjige pa obsega na 28 straneh po praškem prof. I. Machi vzorno in jasno avtografirani stenogram. Vendar prva izdaja zaradi razsežno nanizanega znanstvenega gradiva v metodičnem oziru ne ustreza docela svrham šolske knjige. V tem nas potrjuje tudi dejstvo, da se debatno pismo zaradi zapostavljanja slovenščine do prevrata ni v izdatnejši meri gojilo v naših srednjih šolali, saj je prva naklada debatnega pisma stoprav po 21 letih pošla v knjigotrštvu. — Kljub neugodnim razmeram je vztrajni in potrpežljivi ravnatelj Novak samozavestno zrl v boljšo bodočnost, ko se njegov življenski trud glede izpopolnitve slovenske stenografije trajno uveljavi. Po prevratu pa je tudi naša duševnost v vseli panogah občne kulture z narodovim prerojenjem na novo vzbrstela ter pognala sočne cvetove na dotlej zanemarjenem znanstvenem polju. S priznanjem enakopravnosti našega jezika s srbohrvaščino, z ustanovitvijo slovenske univerze, z osnovanjem slovenskih meščanskih in srednjih učilišč, z uvedbo slovenščine v vseh državnih uradih je bil tudi slovenski stenografiji, desetletja zaničevani pastorki, omogočen uspešen razvoj. Neodložljiva potreba je leta 1922. priklicala na dan drugo predelano izdajo Novakovega debatnega pisma, katerega zbog jedrnatega tolmačenja pravil, preglednosti gradiva ter enostavnosti učne metode v skrčeni, a jasni obliki povsem ustreza praktičnosti šolske knjige. Bistvenih izprememb v stenografskem sestavu ne kaže druga izdaja. Obseg učne snovi je v prilog šolske knjige znatno skrajšan na 24 strani tiska s primeri vred, katerih je manj nego v prvi izdaji. Slednje pa nadomešča in izpopolnjuje deset strani obsegajoča zbirka izbranih praktičnih primerov, ki nudijo dijaku dovolj prilike, da se samostojno vadi v krajšanju. Razdelitev sestavljenih (mešanih) okrajšav v začetnosrednje, začetnokončne in pretrgane je Novak poenostavil, ker srednjekončnih več ne obravnava v posebnem odstavku, temveč jih subsumira pod pretrgane, odnosno začetnokončne okrajšave s simbolnim izražanjem «u» na nadčrti ali pod osnovnico. Logične okrajšave ne tvorijo samostojnega oddelka ter jih avtor le precizno omenja pri brzo-pisnih. Velike važnosti v debatnem pismu so zlasti slednje, ki niso obvezne, ampak proste. Ker niso prikrojene strogo po pravilih debatnega pisma, se jih v poljudni obliki poslužujemo pri stenografiranju hitrih govorov. V praksi si prizadeva sleherni komorni Stenograf, ustvariti čim večje število stalnih okrajšav, da pospeši z njimi pisanje, a tudi hitrejše citanje stenograma. Zato jo posvetil Novak posebno pažnjo brzopisnim okrajšavam, ki so bogat prispevek k parlamentarnemu izrazoslovju. — Uredil jih je dvostopno po abecednem redu, jih v primeri s prvo izdajo, upoštevajoč sedanje potrebe v narodni skupščini, znatno pomnožil, redkejše uporabljive iz prve izdaje pa sploh opustil. Njihovo število je z izpeljankami vred naraslo približno na 500. Znano mi je. da je tudi prof. Dolencc kot bivši skupščinski stcnograf priredil obsežnejšo, jako prikladno in alfabetično urejeno zbirko brzopisnih okrajšav, ki jo hrani še v rokopisu. (Ali bi je ne kazalo v doglednem času izdati v priročnem slovarčku?) Nova izdaja Novakovega debatnega pisma prednjači tudi v tem, da so v stenograinu poedini odstavki označeni z vidnimi naslovi, vrste pa opremljene s številkami. Vrednost in prikupljivost knjige pa zvišuje s skrbno natančnostjo in ličnostjo izvedeni, 48 strani zavzemajoči stenogram primerne velikosti, ki ga je avtografiral prof.Osana. — škoda le, da je prvih 16 strani po litografski krivdi prejako zasenčenih. Knjigo zaključuje kratka debatna čitanka šestih sestavkov, obravnavajočih jugoslovansko povestnieo, zemljcpisje ter ustavo. — Skladnost med tiskanim besedilom in stenograinoni je na nekaterih mestih pomanjkljiva. V §§ 8., 9. in 10. so v tekstu poedine besede pa tudi celi stavki primerov izpuščeni, dasi jih v stenograinu ne pogrešam. Stenogram nasprotno ne navaja primerov iz § 10., odstavka 4., ter na strani 40., vrsta 1., stavka: Razpisuje se mesto vcroučitelja. Enako je v stenograinu na strani 18., vrsta 6., izpadel pomožni glagol «so*. V tekstu na strani 12., vrsta 2., naj se samoznak mnog- pravilno nadomesti s končno okrajšavo mog-. Nepravilno je, ker imajo na mnogih mestih znak «s», kakor tudi začetni okrajšavi «sa» in «su>, ako se pišejo osamljeni, zapotezo. Istotako znak za končni «z» ne sme praviloma imeti predpoteze. Osamljeni zložek «si» je v več primerih nejasen, med tem, ko sem pri zlogu «lju» opazil predolgo zapotezo. Vzbočki in zaokrožki so ponekodi preizraziti. Na mnogih mestih so soglasniki preveč ojačeni, ne da bi bilo obrazno označevanje vokala «a» v njih upravičeno. Kot primere navajam: gost (stran., vrsta 19.), pesništvo (1., 21.), srca (2., 10.), relativni (6., 15.), istovrsten ("., 5.), ne veš (11., 11.). — V sledečih besedah predolga spojnica ni umestna, ker se mora «1» s stesnjevanjem spojencev označiti: politični (14., 16.), poljski (18., IL), poljedelstvu (24., 2.), poletnem (48., 9.). — Radi predloga, oziroma prilastka, naj odpade sklonilo v primerili: v slovenskem (9., 19.), po narodnem (9., 20.), za dežjem (10., 14.), dnevnega reda (25., 18). vestnega delavca (27., 2.). V perfektu je prišel (9., 14.) zadošča označba debla. — Nerazločno ali netočno so pisane besede: poravnati (7., 15.), trume (10., 12.), slavospev (16., 20.), potisniti (44., 6.), je bila (44., 11.), snidenja (45., 19.), so (48., 5.), blag (48., 7.). — Pri besedi dolgov (10., 9.) je zapoteza pri «v» odveč, med tem ko del (22., 21.) nima predpoteze. V besedah: razločujem») (25., 2.) — manjka «1»; predloženih (25., 21.) — je sklonilo nepotrebno: bajeslovnem (27., 6.) — naj se krajša začetnokončno. — Pri členkih sein zasledil sledeče nepravilnosti: že davno (21., 1.) — «v» je treba z vpletanjem označiti; celo (21., 17.) — «1» ni izražen s stesnjevanjem; kako (19., 7.) — «o» se praviloma ne izpisuje; zakaj (45., 5.) — simbolno označevanje «a» je v končniku ne- dopustno; a tudi (43., IT.) — «i* pod osnovnico je predolg; malo ne (44., 6.) — co» praviloma odpade; edino tedaj (46., 2.) — zlog «no» se mora izpustiti. — Na označene netočnosti v stenograinu se mi je /delo potrebno opozoriti, ker je nova izdaja Novakovega debatnega pisma odobrena kot šolska učna knjiga ter bi poedine pomanjkljivosti utegnile učenca zavesti v dvome. Osvojitev debatnega pisma je za vsakega inteligenta neprecenljive vrednosti, ker je v tesni zvezi z najvišjimi kulturnimi pridobitvami vsakega naroda. Upravičeno je nemški Stenograf Faulmann dejal: «Durch das Satzkürzungs-verfahren feiert der Geist den schönsten Triumph». Prof. Vamberger pa je zapisal: «Novakovo izborilo delo o stavkokrajšanju bo ostalo v Gabclsberger-jevi stenografiji najracionalnejši in najlogičnejši del vsega sistema». Potreba debatnega pisma se dandanes uvideva v vseh kulturnih državah, kjer je politično i'ivljoi-je doseglo primerno višino svobodnega razvoja, kjer se je razvila trgovina v mednarodno in kjer se je industrija povzdignila. A ker štejemo javne zbornice med najvišje ustanove javnega življenja, tvori politična ali parlamentarna stenografija najvzvišenejšo reprodukcijo njihovega udejstvo-vanja. Z uporabo stenografije se krepi energija mišljenja, ker more stenografija misli že v njihovem spočetju sprejemati ter se z njimi vzporedno uveljavljati. Stenografija ojačujc delazmožnost ter nudi vsakomur, ki se je v kateremkoli poklicu poslužuje, dovolj prilike in časa za duševno poglobitev pri snujočem delu. — Iz navedenih razlogov bi se moralo tudi debatnenri pismu v šoli posvečati več pozornosti nego doslej radi licodpustljive tesno-srčnosti višje šolske oblasti, ki ne uvideva velike koristi stenografije v javnem kot zasebnem življenju. — Težiti je treba za tem, da si vzgojimo med Slovenci čim več izurjenih komornih stenografov. kakršnih v naši državi še vedno primanjkuje. — Pri tej priliki mi sili v pero, pribiti nepojmljivo iu žalostno dejstvo, ki drastično osvetljuje sedanje slovenske razmere v svobodni državi. Ni-li bridka ironija usode, da je bil na I. državni gimnaziji v Ljubl jani, kot matici in gojitcljici stenografske vede, v šolskem letu 1924./25. ukinjen stenografski pouk. čim je zaslužni dovršitelj slovenske stenografije in nestor slovenskih stenografov, ravnatelj Novak, ki je od leta 1900 dalje predaval svoj priljubljeni predmet, stopivši v pokoj, ostavil zavod? Vsekakor pa je v interesu pospeševanja slovenske stenografije, da se po vzorcu drugih slovanskih vseučilišč v kratkem tudi na ljubljanski univerzi osnuje prepotrebna stenografska stolica. ko že izza leta 1920. posluje izpraše-valna komisija za polaganje izpitov iz slovenske stenografije. Vedno očitneje se kaže potreba ustanovitve slovenskega stenografskega društva ter izdajanje strokovnega glasila z vladno podporo. Prosvitljenost nove dobe pa zahteva, da se vrši letos v Ljubljani slovenski stenografski kongres, združen s proslavo 60letnice obstoja slovenske stenografije ter "Oletnice rojstva njenega najzaslužnejšega dovršitelja Frana Novaka. Rudolf Binter. SRBSKO - HR VAT SKA DELA Jovan Palikovic, Prognani. Roman. 360 strani. Založba «Vijenca* v Zag/ebu, 1925. Da spišeš roman po zahtevah pobožne publike in dobršnega dela kritikov, je treba samo nekje začeti in nekje končati; med naslovnim listom in poslednjo piko lahko razmažeš po svoji cesarski volji vse, kar ti pride na um. Saj je vendar znana stvar, da je roman edina vrsta pesništva, ki ne pozna zakonov. Pripovedovati se pravi, povedati karkoli kakorkoli. Kdor ne ve s čim česa početi, naj vzame tisto reč in naj jo zbaše v roman. Ako s tem receptom ne postaneš Flaubert ali Dostojevskij, boš vsaj «realist»: imenitna šarža, ki «diši po domači zemlji» in nas spominja ruske literature... Gospodu Palikoviču priznamo, da je začrtal svoj tloris s poznanjem terena in z zmislom za smotrnost zgradbe. Zavedal se je, kaj bodi roman. Način, kako je razporedil snov, razpletel niti dogajanja, določil prostor temu in onemu ter ostrigel, kar ni bistvenega za organsko rast, razodeva ali veščo roko ali pa nesporen pisateljski talent; oboje je vredno zavidanja. Njegov roman je široko in premišljeno zasnovana, do konca tekoča in z logično doslednostjo v konec usmerjena slika ljudskega življenja in življa med «obromki pitome Bilo-Gore, visokimi vrhovi Papuka in, nekaj niže, vrhovi Moslavačke Gore». Glavna oseba, zmerom blodeči, zmerom koprneči in iščoči, zmerom razočarani, v svojih najlepših upih in namenih večno ukan jeni Ivan Grašar, sin tega ljudstva, siromašen dijak, kesnejc občinski pisar in beden prosvetitelj svojega bednega naroda, je živ in verjeten lik, s katerim čitateij sočuvstvuje. Utemeljen, opredeljen in že naprej obsojen v značaju in usodi svojega versko poblaznelega očeta, zraste iz skromne okolice do širjih razgledov, do globljega spoznanja in do močnejšega, razumnejšega hotenja, ki ga radi sprejmemo kot nujnost. Roditeljeva blodno-vznesena prerokovanja o spasu in zveličan ju se pri njem izkristalizujejo v prizadevanje, odrešiti soljudi s prosveto in organizacijo, in v težnjo po lastnem ustvarjanju, ki pa ostane — tudi to je utemeljeno v značaju — neuresničena. Njegova osre-čevalna naloga vodi Ivana Grašarja sirom domovine od razočaranja do razočaranja ter ga obenem pripravi, da doživi, s koreninami še v rodni grudi, z duhom že kaj nad njo. vso apokaliptično grozo svetovne vojne in vrtoglavico prevrata. To pa je bil poslednji visoki napon, ki ga je zmogla njegova izmučena duša. V popolni neutešenosti in skrajnem dvomu o vseh usodnih vprašanjih sveta in življenja skonča svojo pot. Kako jo konča — tega, se nam vidi. pisatelj ni prav jasno povedal. «Prognani» je tedaj tipičen razvojni roman na verno izdelanem ozadju širokega narodnega življenja. Njegova snovna vsebina in vešči zasnutek bi utegnila izvabiti kritiku dokaj več pohvale, ako bi ga manj odbijala posoda, v katero je pisec naložil te lepe stvari. Umetnostni nedostatek je že preobilica pisem, ki zaustavljajo neposredni tok pripovedovanja in sčasoma utrudijo čitatclja tako zelo. da psihološko važnega razdobja po smrti Grašar-jeve prijateljice Ane ne dojemlje več z zadostno nujnostjo. In čim bolj se bližamo čisto oblikovni strani, tem manj nas zadovoljuje roman. Ako je Walter Pater s svojo definicijo sloga («the finer accomodation of speech to that vision within») le količkaj zadel bistvo stvari, je slog g. Palikoviča baš tisto, kar najbolj neprijetno nasprotuje notranjemu prividu. To ni pripovedovanje epika, ampak priučena, afektirana nepr i rodnost, ubijajoča sekanica feljtonistovskega žargona. Predstavstvena moč pripovesti je v glagolu, naš avtor pa govori v samostalnikih. «Tišino», «mrak» in druge take priljubljene kulise občutja razpostavlja z zapravljivostjo režiserjev, ki podcenjujejo okus in izbirčnost svojega občinstva. S te plati zaudarja njegov roman po šab-lonski ižurnalistiki — in to je škoda, ker je Palikovičev jezik drugače bog it z izrazi ter neobičajno čist in lep. Da resumiramo: uvaževanja vredno delo avtorja, kateremu nalagajo njegove sposobnosti veliko več umetniških dolžnosti, nego jih je to pot izpolnil. Kdor si želi ogledati bistvo «hrvatskih prilik» skozi prizmo žive narodove duše, bo g. Palikoviču hvaležen za nekatera poglavja. V. Levstik. Ivo Andrič, Pripovetke. Beograd 1924. St. 118. Srpska književna zadruga, kolo XXVII., broj 179. Te zgodbe o Turkih in naših Bošnjakih so samo odlomek iz zbirke, započete s pripovedko «Put Al i je Oerzeleza» in do danes nezavršene. Zagledale so po večini beli dan v «S. K. G 1 a s n i k u», v «J u g o s 1 o v e n s k i Njivi"» in sarajevski «P ros ve t i», le nekatere so bile doslej neobjavljene. Folklori-stično so precej zanimive, odlikujejo pa se tudi po živahnem slogu. Evo ti «U musafirhani» (samostanskem gostišču za tujce) maloumnega fra Marka, ki ni za duševno delo, toliko bolj pa robota na polju, nekoč celo poskuša po svoje izpreobrniti v krščanstvo bolnega mohamedanca, ki pa besno pljune v križ in umre. «U zindanu» je isti kutar zaprt v poplavljeni temnici, ker je iz štedljivosti oddal vczirovemu namestniku premajhen džulus, t. j. davek na bogoslužne čine... «Čorkan i Švabica» prinašata sliko razburkanega mesteca, ki ga je cirkuška vrvohodka spravila tolikanj iz tečajev, da mora oblast odsloviti «komendiju», domačega cigana zanesenjaka pa na mrtvo ime pretepsti. «Za logorovanja» se turška vojska, čakajoč streliva, zazre v Višegrad. Dramatični višek tiči v prizoru z ugrabljeno devojko: starec jo leči z obredi, ko pa jo hoče briti, ga popade strast «i pomiješa se vas s n jom»... «Mustafa Madžar», neugnan junak, ki ima že nedogled no vrsto zločinov na vesti ter uganja pred našimi očmi drzna nasilja, izgubi polagoma pamet od nespečnosti. .Njegov konec spominja na Matovo pogibel v Flaubertovi «Salainbi»... «Dan u Rimu» predočuje pijanstvo povojnega kurirja Kriletiča, ki ga srečaš takisto na epskem k roku v bukareštanskem baru (Noč u Alhambri) ... «Rzavski bregovi» so zgoščen privesek Masljevemu «Gospodinu Franju»... Avstrijsko prodiranje v Bosno tvori ozadje tudi čuvstveni historiji «Ljubav u Kasabi», polni vraž in praznoverja. Nazorno je očrtana suša, edino v Leitgebovi knjigi goriških novel utegneš zaslediti slično dojemljiv popis take uime v furlanski pokrajini. Motivi iz prejšnjega stoletja bolj ustrezajo moji radoznalosti nego sodobna klateštva po mednarodnih središčih: vsekakor donašajo več narodopisnih podrobnosti. Izraz je osebnejši in sočnejši nego n. pr. pri Milici Janko-vičevi. Francoski in nemški vpliv je znatno manjši pri našem ijekavcu. Toliko obilnejši pa so turcizmi, za katere je pridejan kratek rečnik. Nam prečanom bi trebalo raztolmačiti še dokaj provincializmov, brez potrebe pa so razložene besede kot ferman, hodža, ramazan. Nekoliko purizma ne bi škodilo: čul sem, da se mora marsikak novinec, ki rabi doma «vojke», pri vojakih privaditi tujemu «dizginu». J- S?!!«- Pesma nad pesmama. Preveo S v e t i s 1 a v S t e f a n o v i č. 24 str. Cena 10 Din. S. N. Cvijanovič, Beograd. Znano je, da «Visoka pesem» prvotno ni alegorija o Cerkvi-nevesti in kristu-ženinu, ampak niz prelestnih ljubavnih pesmi. Zakaj je cerkev <>d nekdaj zatirala to prirodno tolmačenje in zakaj so pooblaščeni prireditelji in Tolmači svetopisemskih besedil nalili v opojno vino starohebrejske erotiko toliko blagoslovljene vode, izprevidiš brez težave, ako čitaš «Pesem nad pesmimi» v nepotvorjenem prevodu, ki ga je oskrbel g. Stefanovič po najzanesljivejših tekstih. Njegova ritmična prepesnitev se čita in uživa kakor najlepši izvirnik. Okusno opremljeni knjižici je pridejan komentar, v katerem najdeš poleg drugih pomočkov za točno umevanje tudi doslovni pomen nekaterih kočljivih mest, ki jih farizejska sedanjost ne bi več prenesla v prostodušni neposrednosti izvirnega besedila. vLevstik. Gustav Krklee, Dostojevski kao čovek. 18 str. štampa d. društva «Na-toševič» u No vom Sadu. Založba — ? Kratka in nepopolna, v nekaterem pogledu plehka slika velikega Rusa, vzlic temu pa zanimiva za ljudi, ki jih mika pogledati v njegovo intimno življenje. Resnični častilec Dostojevskega naj rajši seže po virih, iz katerih je zajel tudi g. Krklee vso snov za svojo razpravo. «Dostojevski kao čovek» je ponatisnjen iz «Letopisa» knjige 305, zv. 1—2. Posebnih ambicij stvarca ne razodeva; nivo je baš dovolj visok za dober podlistek ali za predavanje širjemu občinstvu. Lastilni pridevnik «Dostojevskov, -a. -o», genetiva «Ljubov I jodorovne» in «Jasnaje Poljane», dativ «Tolstoju» in «afero Petraševski» odklanjamo, ker se ne ujemajo ne s slovnico ne s Krklečevim literarnim ugledom. V. Levstik. Spomenik septembrskim žrtvam. Usoda spomenika, ki ga je v spomin Lundru in Adamiču pred več nego petnajstimi leti izvršil kipar Svet. M. Pcruzzi, je prav čudna. Ko je bil nagrobnik dovršen, ga «združeni narodni odbor» iz političnih razlogov ni mogel postaviti na določenem mestu, to je na pokopališču Sv. Križa. Tako je spomenik moral v skladišče, kjer še dandanes čaka odrešenja. Vsako leto se po večkrat javljajo glasovi, ki zahtevajo, da se ta spomenik padlim žrtvam končno le postavi. Tudi letos niso izostali. O Vseh svetih je «Slovenski Narod» priobčil notico, kjer neznani dopisnik zahteva čim skorajšnjo postavitev spomenika v mestu, in sicer na Pogačarjevem trgu. V «Jutru» (št. 254) je Anton Adamič ponovil to zahtevo s sledečim utemeljevanjem, ki je vredno, da se omeni: «Informiran sem sedaj točno, zato ne morem reči drugega, kot da se v popolnem strinjam z nazori g. Fr. Govekarja v «Slovenskem Narodu» pred dvema (prav za prav pred tremi leti; op. pisca) letoma. Spomenik je za sedanje razmere menda res neprimeren! Naloga prihodnjega občinskega sveta je, da poskrbi za preformacijo sedem metrov visokega kolosa. ki bi že vsled svoje kamnoseške preprostosti žalil občutljivo oko, če bi stal. magari tudi na Pogačarjevem trgu. — Pogačarjev trg je najidealnejši prostor!» Ne zaradi tega površnega članka, ki kaže malo umevanja in več ne-poučenosti o stvari, temveč zaradi zmotnih in umetnostno nevzdržnih umetnostnih nazorov, ki jih člankar navaja, treba ponovno jasno in glasno povedati že večkrat poudarjeno resnico: da Peruzzijev nagrobnik žrtvam krvavega septembra 190$. leta ne sodi na Pogačarjev trg. Kot nagrobnik more doseči svoj pravi namen samo na mestu, za katero je bil mišljen, to je na pokopališču. Na vsakem drugem prostoru v mest u bi bil nemogoč. Razen tega treba upoštevati, da je bil spomenik v zmislu naročila zasnovan z izrecnim oziroin na izpostavljen, in povsod odprt prostor. Kiparski del (ženski genij) v nadživljenski velikosti naj po stvari tel jevem zamisleku učinkuje monumentalno z maso in strogimi, grobimi, arhitektonsko občutenimi oblikami in velikopoteznimi obrisi brez izdelanih detajlov. Cela skupina s precej težkim in mogočnim podstavkom in bolj enostavno zamišljeno figuro, močno navpično poudarjeno, je za razmeroma ne veliki KRONIKA DOMAČI PREGLED PogaČarjev trg preveč težka. Celotni pogled bi bil vsled prekratkih razdalj nepopoln in moteč. Preudariti treba nadalje, da je vsak javni monument bistven in neločljiv del prostora, kjer se nahaja in da s svojo okolico tvori enotno sliko, ki more povoljno učinkovati le, če med spomenikom in miljejem vlada skladno in vzajemno spopolnjujoče se razmerje. Zato ne gre postavljati spomenikov brez ozira, da li s svojo stavbinsko okolico tvorijo harmonično celoto. V danem slučaju je naknadna prilagoditev oblik že izgotovljencga spomenika obstoječim stavbam in prostorninskim razmeram nemogoča. Kar se tiče predlagane «preformacije» Peruzzijevega spomenika, ni treba ponavljati, da je vsak tak načrt jalov in brezupen. Poudarjam, da o umetnostni kakovosti tega spomenika tu ne more biti govora. Kako si sicer pisec navedenega članka predstavlja to preformacijo, ne vem. Prepričan sem, da bi iz že gotovega dela bilo težko napraviti kaj več nego polovičarsko skrpucalo, tudi če bi avtor v tako krparijo privolil, kar je pa še vprašanje. Vsekakor že stroški ne bi bili majhni. Preoblikovanje nagrobnika brez umetnikovega soglasja in sodelovanja bi bil dokaz kulturnega barbarstva in pomanjkanja takta napram stvaritelju, ki je tudi po preteku let še vedno duševni lastnik svojega dela in pred vsemi upravičen sklepati o njegovi končni usodi. PogaČarjev trg je eden redkih organsko nastalih in lepo zaključenih ljubljanskih trgov, ki še zaslužijo to ime. Kot le malokateri nudi resnično primeren okvir javnemu spomeniku ali monumentalnemu vodnjaku. Načrt, ki se je pojavil pred leti, da se na tem javnem prostoru postavi Krekov spomenik, je našel v umetnostno razumni javnosti mnogo vnetih zagovornikov. Mislim, da bi primerno zasnovan spomenik, tudi skromnejših dimenzij, ki bi se skladal z okolnimi slogovno enakovrednimi stavbami in ne motil mirne stenske kulise, lahko dosegel prav močan vtis. Za Peruzzijcv nagrobnik pa PogaČarjev trg nikakor ni primeren. Spomenik septembrskim padlim naj končno že najde mesta tam, kamor je bil od vsega početka namenjen: na pokopališču pri Sv. Križu. K. D. INOZEMSKI PREGLED Kultura in umetnost v novi Rusiji. Pod tem zaglavjem je imel pred kratkim Anatol Lunačarski, sovjetski ljudski komisar za ljudsko prosveto in avtor raznih dram, v Berlinu predavanje, ki je v marsičem zanimivo za nepoučeno zapadno Evropo. Njegov govor je ponatisnila berlinska «Die neue Rundschau . V prvem delu govori Lunačarski o prizadevanju komisariata za ljudsko prosveto za pobijanje analfabetstva in dokazuje na podlagi številk stalno pojemanje tega nacionalnega zla. Nato govori o odnošajih med ruskimi znanstveniki in učenjaki ter sovjetsko vlado. Zadnji odstavek, ki govori o sodobni sovjetski umetnosti, prinašamo čitateljem «Ljubljanskega Zvona» predvsem v informativne svrhe, ne da bi se kakorkoli spuščali v idejno stran avtorjevih razmotrivanj. Opozarjamo samo na pasus. ki govori o vpoštevanju preteklosti. Vzlic številnim protivnim glasovom in težnjam v zadnjem času je namreč jasno, da brez žive zveze s tradicionalno preteklostjo in njenimi pridobitvami ni mogoč zdrav, organski razvoj nobene kulturne panoge v narodu, najmanj pa umetnosti, to zlasti še v današnji dobi. ki je tako uborua na nadpovprečno-velikih. genialno-revolucionarnili umetnikih. Lunačarski pravi: . 1925. 360 str. Pečjak Rudalf, Kraljična z lartviai srcem. Pravljičaa komedija v štirik de-jaajik. Pevske ia glasbeae tačke zlažil Aat«a D «1 i a a r. Kraaj. Podmladek Rdečaga križa ia š«lski «dar «Vesne» aa aieščaaski š«li v Tržiču. 1926. 55 str. Peagov Fr. ia Ratajec A., P«ljudaa keatija. Preval je. Bružba sv. M«korja. 1925. 127 str. (M«k«rjeva kajižaica, IX.) Pivk« Ljudevit, Raaie «k ramenu. Bruga kajiga: Iaf«raiat«rji. Marik«r. Kluk dobrovoljcev r Mariboru. 1925. 120 str. Sever Iv«, Prešerea. Misterij Slovenstva. Kamaik. «Naša gruda». 1925. 46 str. 'Smiljaaič-Bradiaa Tem«, Kaaaaska rizitacija Reke. Besetak sličica. Sk«plje. Biblioteka Mačed«aija, 5. 1925. 36 str. *Stefaa«vic Svetislav, Pesma aad pesmaaia. (Prema jcvrejsk«m i drugiai tekstavima.) Bcagrad. S. B. Cvijaaavič. 1925. 24 str. Ceaa 10 »ia. Temiaec Angelik, P. #. F. M., S«nce ia seaca. Zagovori krščaaske vere. Pre- valje. Družka sv. M«h«rja. 1925. 176 str. (M«k«rjeva kajižaica, t.) Veker Fraace, Kstetika. Psik«l«ški ia aormativai temelji estetske pameti. Ljukljaaa. Zvezaa tiskaraa ia knjigaraa. 1925. XVI -f- 343 str. (Spl«šaa kajižaica, zv. IX. Publikacija Zaaastveaega društva za kumaaističae vede ▼ Ljukljaai, fil«z«fska sekcija št. 3.) Zakaaa o državaem račua«v«dstvu s pravilaik«m. Bruga izdaja. Ljukljaaa. Tiskevaa zadruga. 1925. 172 str. ia 6 «krazcev. Ceaa s poštnin« vred 43 Bia 50 par. (Zkirka zakonov. IX. sa«pič.) Zk«ri. Mesečaa revija za n«v«. zk«rsk« glask« z glaske«« kajiževa« prilogo. Urejuje Z«rko PreUvec. Ljukljaaa. «Ljukljaaski Zvon». II. letaik. št. 1. 1926. t str. Ceaa leta« 40 Pia. SIENKIEWICZEVA »ELA; KtT »RUGI ZVEZEK ZNAMENITIH SIENKEWICZEVIH P«VESTI JE PRAVKAR IZŠEL ZttBtVINSKI RtMAN i. »EL mm i H -jr ■■ i. »EL •»SEGA 6N STRANI VELIKE «SMERKE IN 9 ILUSTRACIJ CENA BROŠIRAN 11*- »IN, V PtLPLATN». VEZAN 124"- »IN, V CEL* PLATN« 134"- »IN NAROČNIKI - PRE1PLAČNIKI, KI S# ••HVALI RtMAN V SNtPIČK P# 12S STRANI, S® PLAČALI ZANJ LE It BIN . * - ' F® ISTI CENI GA »*BE TUBI ŠE N«VI NAROČNIKI, ., KI PLAČAJ» ZA PRVI »EL Si — 1IN f*;iST»ČASN» NA RAČUN. 1RUGEGA »ELA ŠE 4t — »H, TEBAJ SKUPAJ 12t*—r. »IN - »RUGI »EL »• IZHAJAL ISTBTAK» V SNfPIČtit P» 121 STRANI * ' ' ► - - V •: •'. NARtČNIKI »BBE 0RIGIN4LNE PLATNICE ZA .PRVI »EL V PBLPLATNU ZA S — »IN »IN V CELEM PLATNI ZA 12'— »IN NARtČILA SPREJEMA ZALOŽNICA: ;, - KNJIGARNA TISKtVNE Z ABRÜGE V LJU1LJANI, PRBŠERNBVA ULIC^ ŠTEV. 54 * (NASPR»T1 GLAVNE PtSTEy > x --------U -:----- ' PRVA KNJIGA SIEflKIEWICZEVIH »EL: 'k Z • G N J E K IN MEČE ^ ZG»»»VINSKI «»MAN - Z ILUSTRACIJAMI fe „> V'" yU »R#Š. «• — »IN, V Pt'tfLATN» VMAN §4 — »IN P * MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA (GRADSKA ŠTEDIONICA) V L JUBL JANI Stanje vloženega denarja preko 180,000.000 Din Sprejema vloge na hranilne knjižice in tekoči račun proti najugodnejšemu obrestovanju Zlasti plačuje za vloge proti dogovorjeni odpovedi v tekočem računu najvišje mogoče obresti Dovoljuje posojila na posestva in menice po nizki obratni meri Jamstvo za vse vloge in obresti, tudi tekočega računa, je večje kakor kjerkoli drugod, ker jamči za nje poleg lastnega hranilničnega premoženja še MESTO LJUBLJANA z vsem premoženjem in davčno močjo. Zaradi tega nalagajo pri njej tudi sodišča denar mladoletnih, zupni uradi cerkveni in občine občinski denar Naši rojaki v Ameriki nalagajo svoje prihranke največ v naši hranilnici, ker je denar popolnoma varen Združene papirnice VEVČE, GORIČANE IN MEDVODE d. d. v Ljubljani priporočajo svoje vsakovrstne izdelke Komercljelna pisarna: Vevče, pošta Devica Marija t Polja Telefon 167 (Ljubljana) Brzojavi: Papirnica Vevče LJUBLJANA DUNAJSKA CESTA 2 HOTEL SLON (ELEPHANT) VIS-A-VIS GLAVNE POŠTE POSTAJA ELEKTRIČNE CESTNE ŽELEZNICE RENOMIRANO PRVOVRSTNO PODJETJE VES HOTEL IN VSA OPREMA MODERNO PREUREJENA / CENTRALNA KURJAVA DOBRE POSTELJE, DOBRA POSTREŽBA IN SNAŽNOST NAČELO ! SOLIDNE CENE INTER URBANSKI TELEFON 4 S LASTNIKA HEDŽET & KORITNIK w-;——----^ Mednarodni spedicijski zavod v Ljubljani Podružnica na Jesenicah ß. ß A NZ ING ER Javno skia« /•v v disce Davka in carine prosto skla- £ p edicije Vsake vrste - Shramba - Za-zvezano s pro$o ... ~ . v v r carinjenje - Specialna juz. zel. , v . . dišČe J oprema za prevažanje po- hištva - Nabiralni promet iz Avstrije, Češkoslovaške in Italije ■v Telefon Št 60 — Račun poštne hranilnice Št. 10.450 a k___:_M