Triaske vesfi. —t— Častno svetinjo za 40letno zvesto službovanje je podelil tržaški namestnik gospe Karolini Baucerjevi, učiteljici v »Elizabetinu« v Trstu. —t— C. kr. pripravlialnica za srednje šole v Trstu, ki obhaja letošnje leto 20letnico svojega obstanka, je zaključila šolsko leto 1915/16 dne 28. junija. Na zavodu so v preteklem šolskem letu poučevali: Miroslav Pretner (vodja), Justin Arhar, Slavoj Dimnik, Fran Guštin (veroučitelj), Anton Kutin (začasno), Hinko Medič, Ivan Tavčar, Albina Kiovačeva (začasno), Vida Vertovčeva in Nada Vinškova. V vojaško službo so bili pozvani: Viljeni Susteršič, Justin Arhar, Hinko Medič in Ivan Tavčar, izmed katerih so bili poslednji trije med šolskim letom vojaščine oproščeni. Nemila, neizprosna smrt pa je posegla tudi v to vrsto ter ugrabila dolgoletnega učitelja Justina Arharja. Vrnivši se od vojaškega službovanja, je moral zaradi bolezni prekiniti poučevanje ter nastopiti dopust. A ni ga dokončal, zakaj po kratki in mučni bolezni je preminul dne 20. aprila ter legel v najlepših letih v prerani grob. Z njim je izgubil zavod dobrega in marljivega vzgojevalca, učiteljstvo pa ljubeznivega, zvestega tovariša. Bodi mu ohranjen blag spomin! — Učencev je bilo na pripravljalnici v minulem šolskem letu: VI. treh (abc) letnikih 102 učenca, 9 hospitantinj; v II, treh (abc) letnikih 106 učencev, 9 hospitantinj; skupno 208 učencev, 18 hospitantinj. Izmed učencev, ki so dovršili II. letnik z dobrim uspehom, je vstopilo: 43 učencev na c. kr. drž. srednje šole v Trstu koncem leta; 16 učencev prestopi v jesenskem tečaju; 4 so vstopili v srednje šole na Kranjskem; 6 jih vstopi v vojaške zavode, 8 kot vajenci v trgovino in k obrti, 6 se jih posveti kmetijstvu, a pri nekaterih še ni določen in znan prestop. Izmed 9 hospitantinj so vstopile: 4 na licej, 2 sta se priglasili za vstop in sprejem v srednje šole, a 3 vstopijo v višje razrede c. kr. meščanske šole. Za vojno posojilo se je podpisalo: učenci 3200 K, učiteljstvo 800 K in vodstvo 200 K; skupa v minulem šolskem letu 4200 K. Za »Rdeči križ« se je izročilo 110 K; zbirka daril za južno armado v vrednosti 540 K; dalje prispeva učiteljstvo redno od svojih mesečnih plač za vojne namene. —t— Zaplenjeno iraetje. Tržaško deželno sodišče, sedaj v Voloskem-Opatiji, je odredilo zaplembo imetja akademičnega slikarja Ivana Marina, ker se sumi, da se je pregrešil proti državni vojni sili in da je kriv veleizdaje. —t— Slovenska trgovska šola v Trstu je da^orazredna in zasebna, ima pa pravico javnosti. Iz letnih poročil za minuli dve šolski leti je razvideti, da je na zavodu poučevalo deset učiteljev, učencev pa je bilo obe leti po 77. Učni uspeh je bil prav dober. —t— Za maturante. Na navtičnem oddelku c. kr. trgovske akademije v Trstu se vrši vsako leto1 tečaj za dijake, ki so prebili zrelostno izkušnjo na kaki srednji šoli v Avstriji ter se žele posvetiti brodarstvu. Učni jezik je italijanski. Več ur na teden se poučujejo izključno navtični predmeti. Kandidati, ki prihajajo z zavodov, kjer učni jezik ni italijanski, se morajo tekom leta udeleževati pouka v italijanščini ter koncem leta položiti izpit iz tega predmeta, drugi dijaki pa morajo ob končnem izpitu dokazati znanje nemščine v predpisani meri. —t— Okrepčevališče za otroke. Organizacija oskrbnic vojnih sirot je poskrbela, da se bo v času od 22. julija do 15. septembra t. 1. 200 okrepčila potrebnih in ubožnih vojnih sirot v starosti od 6 do 12 let, ki bivajo v Trstu, lahko odposlalo' v okrepčevališče tržaške okrajne balniške blagajne v Ancaranu pri Kopru. Nastanitev teh otrok v omenjenem okrepčevališču e izvrši v dveh oddelkih po 100 otrok. Vsak turnu.s obsega 3 tedne. —t— Iz- Lonjerja poročajo o žalostni vesti: Padel je na bojišču v južnih Tirolih A n d r e j Č o k, sin uglednega bivšega vaškega načelnika Ivana Marije Čoka in brat dobro poznane požrtvovalne narodne delavke Marije Čokove, učiteljice na Katinari. Bridka izguba je zadela s tem ne le ugledne rodovine, ampak ves Lonjer, zakaj pokojnik je bil skromen, a vztrajen in neutruden delavec kakor v družini tako v splošnosti: bil je trezen in požrtvovalen mladenič, naš ponos; zbujal nam je naj- boljše nade. Zlasti domače pevsko društvo »Zastava« izgublja v njem enega svojih najpridnejših odbornikov in članov in istotako doniača podružnica CMD. Bridka usoda pa je strla naše in njegove nade, in obsojen je snivati poslednji sen tam v tuji zemlji, v visokih hribih, daleč od sinjega morja in svoje mile tržaške okolice, ki jo je ljubil z vso gorkoto svoje rnlade duše. Padel je kot junak v hrabri borbi proti smrtnemu sovražniku v obrambi svoje najožje domovine. Slava njegovemu spominu, a neutolaženi ugled. rodovihi, zlasti obče spoštovani tovarišici učiteljici Mariji Čokovi, najiskrenejše sožalje! —t— Desetletriica smrti pok. tovariša Frana Rakuše. Na ganljiv način je naše ljudstvo v okrožju sv. Jakoba v nedeljo, dne 9. t. m., počastilo spomin tega svojega pokojnega učitelja — v šoli in izven šole — boritelja, svetovalca in organizatorja. Ganljivo je bilo, ko si videl na vsem vedenju udeležencev, kako mehka duša biva v tem našem ljudstvu, kako zna ceniti vrednost dela, kako časti in ceni njih, ki vrše to delo — kako iz duše hvaležno> je vsakomur, ki mu dobro hoče. — Ob 10. uri je bila spominska slavnost v lepi dvorani »Konsurnnega društva«, ki so jo prireditelji kaj okusno- okrasili. Sredi velike grupacije zelenja je bila prirejena velika, izborno pogojena slika pokojnika, a z okvirja so viseli trakovi v barvah naše trikolore. Preden je začela slavnost, so se udcleženci, ki SO' polnili dvorano, podpisovali v spominsko knjigo in so — siromaki žuljavih rok — pokladali obol v narodne namene. Tovariš Vinko E n g e 1 m a n,n je v daljšem govoru slikal življenje in delovanje Frana Rakuše in — trpljenja in prega'njanja, ki jih je trpel pokojnik, preden je prišel v Trst in tudi — potem! Ali delo njegovo je pri nas dozorelo obilega sadu; organizacije, k\ jih je ustvaril pokojnik, delujejo dalje in so prišle do najboljšega procvita — najbolji dokaz ža to je krasna dvorana, ta naš dom pri Sv. Jakobu, kjer slavimo ravnokar njegov spomin. S toplo besedo in največjim zadoščenjem je naglašal govornik, da snio priredili to slavnost — dolžne hvaležnosti v polnem soglasju med vsemi društvi in da so prejšnja nasr-rotja povsem izginila. Dub pokojnega Rakuše nas je združil in tako ostani za bodočnost! Tovariš Engelmann je pozval navzoče, naj zakličejo trikrat »Slava« spominu pok. boritelja! Vsi so se dvignili in odzvali pozivu, a ko so pevci na to skladno, čuvstveno in pretresljivo zapeli žalostinko, je blestela v očeh sivolasih mož — solza, ta glasnica mehke duše našega ljudstva. Po slavnosti so dekoracijo v dvoranf fotografirali. Kdor narodno dela — trpi. Tako je usojeno vsem, ki jih ljubezen do naroda sili na plan, na delo, v borbo. Toda nesporazumljenja in krive sodbe izginjajo, a hvaležnost naroda ostaja kot najlepša nagrada delavcem in boriteljem. To so dokazali svetojakobški Slovenci. Na skronien, toda ganljiv način — ker v polnem soglasju — so se oddolžili spominu Frana Rakuše ob desetletnici njegove smrti.