f Dan. i. ogledal sem tvojo svetost — in sedaj me je sram. Bil sem hišam umazanim gost in sedaj me je sram. Kakor tempelj stoji tvoje sveto telo pred menoj, in kot še nikoli nocoj ti žarijo nedolžne oči. Ah, in jaz sem šel v noč v brezzvezdnato noč, oblačno in mračno tako . . . In iskal sem zvezd in ciljev in cest — in pri tebi je bilo svetlo . . . Glej taki smo, ljubica, mi! In vendar, ti angeljček moj, za mojo ljubav se ne boj, kakor nekdaj ti čista gori. Kaj nisi Še šla skoz temo z brlečo svečko v rokah? Pojemal plamenček je plah, in ščitila si ga z roko? »Ljubljanski Zvon« 3. XX. 1900. Pogledal sem tvojo svetost — in sedaj me je sram. Bil sem hišam umazanim gost — in sedaj me je sram. Glej, tako mi mladeniči hodimo po blatnih stezah! Glej, tako mi mladeniči blodimo in tratimo mlade moči. In kadar stoji pred nami bog, le napol si otresemo prah od nečistih nog in brez kesanja, pokore mu skrunimo svete dvore — glej, taki smo, ljubica, mi! II. Tak nesel ljubavi plamen sem jaz skozi noč in vihar; tak čuval sem, da ga nikdar ugasnil ni dih strupen. Pa, kakor veselo vzplamti v zatišju .ti lučke plamen, tak sredi pokojnih teh sten vse lepše ljubav mi gori. li Glej, moja ljubav je brezmejna kot tiha polnoč — Kdo zvezde nebeške presteje ko diha polnoč? Pa kadar se, zvezda utrne v temine brez mej — kaj manj se žarijo nebesa, kot so se poprej ? IV. O ljubica, zdaj je dan — in nikdar več ne vrne se noč! O ljubica, zdaj je dan, tak jasen, tak vroč, z dijamanti ves posejan! Oj ljubica, zdaj je dan — in tvoja duša je solncc nad njim, in moja duša je morje pod njim. Oj, in pride tihi, veliki čas: in solnce bo palo v ocean — in takrat boš videla, kdo sem ti jaz! Oton Zupančič. ■H- H H . Ciganska romanca. .večer, kadar v mraku se vetre igra in fontan v mesečini mehko čevrlja, Matilda igrati ciganu veli in glavo nasloni na vroče lakti. o »Nad svetom vsem legla bo težka megla, od neba sem velika noč bo prišla . . . Gospa! če imate moža, goljufajte ga! . . .« Tako pel ji pod oknom je v mraku cigan; gospa poslušala, šla od okna ni stran. Ko končal, ni obglavila ga, za pažo skrivaj je postavila ga. No, slabo plačilo bi Juri dobil, pod truplom njegovim bi vrag se krivil . . . A mesec sijal je, šumljal je fontan, pred možem je tekel s kitaro cigan. Aleksandrov. ------ Suzana. Spisal Fran Govckar. (Konec.) VII. otrt, uničen se je dvignil Lovro s postelje^ Zopet je minila strašna noč brez krepilnega spanja, polna le mučnih sanj, zdražljivega delirija, podob, ki so ga delale le še bednejšega, ker so mu kazale Suzano v najkrasnejših, najvzncmirlji-vejših prizorih in pa ljubeznivo ter osrečujočo tako, da je besnel od obupa, ko je videl, prebudivŠi se, da je bilo vse le prazen sen. Zopet je minila noč, ki je Lovru trpljenja polno ljubezen samo povečala, mu potencirala neodoljivo strast in razmnožila blazno hrepenenje do ženske, ki ga je znala le dražiti, razburjati, mučiti in neusmiljeno se igrati ž njim, ki pa ga ni hotela osrečiti. To jutro pa je njegov sklep dozorel. Sedaj bodi vsemu konec! Rešiti se mora tega jetništva, končati se mora to robstvo — zdrobiti hoče te sladkogrozne vezi — uiti hoče iz njenih mrež — postati zopet mož . . . Da, da, to mora . . . mora! Čemu bi se trpinčil še dalje . . . čemu hrepenel po nečem, česar ne doseže nikdar . / . čemu iskal kakor blazen, kar mu ostane prikrito na veke!? Suzana ga ljubi, a ne vda se mu nikoli! Ljubezen njena je žareča kakor razbeljena mrtva pečina, ki pa ne požene nikdar cvetke in ne porodi nikdar sadu! — Čemu taka neplodna, sušeča in moreča ljubezen?! — Moška njegova strast je ni mogla umeti ... v krčih ji je ugovarjalo njegovo telo, ki je propadalo in sahnilo . . . srce pa se mu je zavijalo v dvome, ki so ga napolnjevali z obupom . . . Danes po noči pa je sklenil, da bodi konec vsega! Vsega! Dolgi meseci so minili, ne da bi bil prijel za čopič. Prazen in zapuščen je bil njegov atelije . . . pajki so preprezali začete in zastrte slike . . . prah je pokril palete . . . Lovro ni prihajal že dolgo več v svojo vilo. Večino dneva je prebil v budoarju Suzane, jo učil slikanja, se vozil s kolesom ž njo po okolici, jo spremljal po aleji ... ali pa je ležal v svojem stanovanju ter si hladil razbeljeno glavo in miril svojo razgreto kri, brez utehe hlepeč po njej, katere ljubezen mu je bila peklo . . . In v svoji sobi ždeč, je poslušal, kako prekašljuje v svoji spalnici Agata, katere ni bilo že nekaj mesecev več na pregled in ki je pošiljala k njemu le deklo, ako je česa želela, ali pa mu napisala kratke vrste, kadar je kaj potrebovala ... In tisto suho, bolestno kašljanje ... in tisti s$oki, tisti vzdihi, tisto bridko ječanje ... vsi tisti pojavi in znaki smrti izročenega življenja so prodirali skozi steno v njegovo sobo ter ga delali še nesrečnejšega, še bednejšega, še obupanejŠega. Koliko si je očital Lovro! — Kolikokrat ga je grizla in žgala vest, da je menil, da mora zblazneti! Kako se mu je smilila včasi Agata, ko je čul, kako se bori njeno telo z neizprosnim demonom smrti! — Toda k njej le ni šel več. Nikdar ga ni povabila k sebi... nikdar ni niti z besedico omenila, da je bolna . . . nikdar ni tudi ona prestopila praga njegove sobe . . . Ponosna je počasi umirala v samotni svoji spalnici. Usmiljenja, sožalja in pomoči ni hotela prositi pri onem, ki je izdal njeno ljubezen, ki je pogazil svojo zvestobo, prelomil vse svoje prisege ter jo vrgel iz srca, kakor se pomete smet . . . Nikdar ga ni prosila ljubezni . . . nikdar ni iskala sočutja . . . nikdar pomilovanja ... V tej plahi, nežni, silo občutljivi ženski je prebival ponosen, neupogljiv duh, ki je kljuboval celo smrti. — Ponižanja Agata ni poznala; zmagovalka je hotela biti, in naj tudi pri tem pade sama . . . Lovra je jezila in žalila ta nenavadna trma njegove žene . . . toda imponirala mu je še bolj . . . Moj Bog, kakšna ženska je to z moškim svojim značajem! Agata ima principe in načela ... ali je čul že kdaj kak človek kaj takega o ženski? — Čestokrat je premišljal Lovro o tem, a na enak tip se v vsem svojem življenju še ni nameril ... In koliko je imel ljubic! V mehki njegovi duši so zapustili vse neizbrisne vtiske in vtisnile so se mu v spomin za večno . . . Ah, da, vse so bile ženske . . . drugačne ženske kakor ta Agata s krhko svojo osebico, a jekleno dušo . . . Tudi one so znale kljubovati . . . Minka mu je grozila, da pojde prej v vodo, kakor da odneha . . . Fanika mu je razpraskala iz upornosti obraz ter se dala tepsti . . . Rezika si je vzela drugega ljubimca . . . Manja pa je preplakala od same trme cel teden, zaprta v svoji sobi ... a vse, vse so se končno vdale, ponižno in skesano so prišle zopet k njemu, proseč ga, naj bo zopet dober, naj odpusti in naj se vrnejo zopet časi sladke sreče . . . A ta Agata! Umira — ne podaje se pa ne! — smrtno je ranjena — a pomoči, tolažbe in utehe ne išče . . . Streti in umoriti se da, a ukloniti in ponižati nikdar — nikdar! In često je premišljal Lovro: kako bi bil vendar lahko srečen ž njo, ki mu more biti ljubica in prijatelj hkratul Kje dobi njej enako? Povsod vidi le glupe igrače brez duha ali tope stroje brez srca, brez resnične omike . . . žive punce šivilj . . . smešne, plehke, načičkane opice . . . dresirane komcdijašice ali rojene prostitutke — surove instrumente za uteŠenje spolnosti . . . Ne, ne, Agati ne more primerjati nobene. Tudi Suzane ne! Ah, krasno, omamno je to bitje ... z neodoljivim hrepenenjem ga napolni vsaka njena kretnja ... v nebesa ga zamakne njeno čarobno oko ... in njen alt — ah, kaka glasba, kaka harmonija! — Da, da, razkošno - divotna je Suzana . . . ljubica, kakršno si more naslikati najbujnejša pesniška domišljivost, bi mogla biti . . . toda Agate vendarle ne more docela nadomestiti . . . Tistega miru, tiste tihe sreče in blažene zadovoljnosti s samim s seboj . . . tistega čuta, da ga razume popolnoma kakor prijatelj in tovariš . . . tega ni mogel najti Lovro v Suzani . . . In večkrat se je vpraševal: zakaj li silim za njo? — čemu ubijam svojo zakonsko srečo? — čemo morim svojo srčno pokoj-nost? — Saj tega Suzana ni vredna! — Agatino srce in njen značaj odtehtata krasoto deseterih Suzan! — Pameton hočem biti . . . uduŠiti svojo blazno strast . . . zatreti vse hrepenenje — in miren umetnik bom zopet ter srečen soprog . . . A doslej ga je premagalo še vedno . . . iznova in i znova je silil nazaj v plamen, ki je uničeval njega ... ki mu je moril ženo . . . mu rodil le obup, neutešeno, žgoče, ubijajoče koprnenje. Tistega jutra pa mu je dozorel sklep: bodi konec temu neznosnemu trpljenju . . . naj se nehajo te peklenske muke! . . . Blaž-nost ali samomor se mu že bližata... še malo, in ne uide ali enemu o ali drugemu . . . Zadnji čas je, da se mu ustavi noga na tej poti, sicer strmoglavi v prepad, iz katerega ni rešitve, ne povratka. Čutil se je trudnega, zdelanega, strtega in uničenega . . . misliti ni mogel ničesar več . . . prazno, nično se mu je zdelo življenje in prazen ves svet. Nekaj dni že jc čutil, da je onemogel njegov trud, da so otrpnile njegove moči, s katerimi se je poganjal za popolno osvojen je Suzane, Trudno je omahnila njegova duša, srce mu je napolnil čut plašne osamljenosti ter zavest, da jc padel — globoko padel . . . In sklenil je: nikdar več ne pojdem k njej in ne sprejmem je nikoli več! »Prisezam, da je mojih blodenj konec!« jc govoril sam s seboj, ko se je oblačil. »Pri Bogu sc zaklinjam, da postanem z današnjim dnem zopet nekdanji človek . . . Vse se mora povrniti v svoj tir . . . preboleti moram le še to prehodno dobo — in vse bo zopet v redu. Za mano ostani vse, kar se je zgodilo! Nov človek hočem biti . . . da, prisegam, prisegami« A ko jc tako govoril, se je čudil sam sebi, da more govoriti toli prazne fraze. In obšel ga je pereči občutek, da je izgubil vero celo vase ... da ne verjame niti sam sebi več. Tedaj pa se je raztogotil. »Lopov sem bil, da — lopov sem še . . . grd, ostuden, nezna-čajen lahkoživec . . . smešen sanjar . . . Fcj, fej! — A konec mora — mora biti!« In s skrčeno pestjo se je udaril na čelo ter togotno zahropcl: »Čuješ, lopov? — mora!« Poklical je deklo in skozi okno gledajoč jo je vprašal: »Kako je danes gospe ?« »Nekoliko boljše,« je odgovorila. »Gospa so spali nocoj več ... tudi ne žeja jih več tako, in kašelj je mehkejši. Krvi včeraj in nocoj vso noč niso hrknili.« Lovru je postalo gorko pri srcu. Se ni vse izgubljeno ... še jo rešijo! »In kaj pravi zdravnik?« je vpraševal sočutnejše. »Da mora gospa pred zimo v gorkejŠe kraje.« »Da, da, pojde, seveda pojdc . . . takoj jutri se odpelje, če le more! — V Opatijo ali na Mali Lošinj ali kamor hoče . . . Recite ji — recite... govorite z zdravnikom, če sme gospa že jutri odtod... tudi jaz sem bolan in--in — recite ji, da jo spremim!« Dekla je odhitela. • Kakor bi mu bila odpadla svinčena utež s prsi, tako lahko je bilo Lovru. »To je začetek novega življenja!« je mrmral zadovoljen. »Da, da, morda . . . ah, morda se vrnejo še enkrat nekdanji časi!« Na njegovi pisalni mizici je stala fotografija Agatina. V nežnobeli obleki in s pajčolanom do tal ter z mirtovim vencem na laseh, taka je bila Agata nevesta! Lovro je omahnil na stol ter zrl dolgo na sliko ... In srce se mu je skrčilo . . . zaigrali so mu živci po obrazu ... v kotu oči pa sta mu zatrepetali solzi ... za njima še dve — in še dve . . . In solze so mu tekle po licih, Lovro pa jih ni brisal . . . Glavo je naslonil na desnico, v levi je držal Agatino sliko. »Koliko trpiva, Agata,« je premišljal; »kolika mučenika sva! A kriva nisva tega sama, nego usoda, zavidna usoda, ki ni trpela najine cele sreče. In zavalila nama je na pot kamen . . . nastavila zanj ko . . . izpodkopala nama pot. Usoda! Kako sem se ji ustavljal, koliko se boril ž njo! — Zaman ... Po njenem neizprosnem sklepu sva morala hoditi svoj križev pot do kraja. A danes je konec vsega trpljenja . . . dan vstajenja in prerojenja je tu! — Ah, Agata, zopet nama vzcvete majnik sreče . . . zopet nama zadehte rože ljubezni!« In Lovro se je sklonil nad fotografijo tet* jo poljubil. Tedaj pa je nekdo narahlo potrkal na vrata. V sobo je vstopil postrešček, nemi kakor kip mirni Suzanin postilion d' amour. Oprezno se je ozrl po sobi, in ko je videl slikarja samega, je izvlekel iz levega rokava vijoličasto pismo ter ga izročil Lovru. Niti besedice ni zinil, in na obrazu mu ni ganila mišica pri tem. Bil je pač strokovnjak v svojem poslu, katerega je opravljal v popolno zadovoljnost vseh svojih klientinj. In koliko jih je imeli Koliko rodbinskih dram in tragedij bi mogel provzročiti ta postrešček, ako bi izdal svoje zaupnike! Toda molčal je . . . malokdaj je zinil besedo. In tako je vladal v mestu soliden mir . . . čestite harmonije med družinami ni prekršila nikdar nobena onečaščujoča afera . , . zakonske Škandale so poznali meščani le iz — romanov. Gorje novelistu, ki bi se bil usodil pisati, da je ta navidezno snežnobela in kakor kristal čista naša družba slična grobu, ki ga pokriva dehteče cvetje in baršunasta trava, pod katero pa vlada trohnoba! — Gorje pisatelju, ki bi bil toliko smel, da bi naslikal to lažnivosolidno in le navidezno nervoznomoralno meščanstvo brez sleparskih krink in goljufnih maskaradnih cap! . . . Zabrusili bi mu v obraz, da je ostuden obrekovalec in lažnivec, ki krade čast idealnemu svojemu narodu! — No, med meščanstvom ni bilo novelista — a postreŠček je molčal . . . Lovro pa je prebledel, ko je držal v roki tisto vijoličasto pismo, — vztrepetal je, da so se mu zašibila kolena, in v glavi se mu je zvrtelo, da za hip ni vedel, kaj se godi z njim. »Pokličem te sama, kadar pride ura, ko hočem postati tvoja!« — Tako mu je dejala neštetokrat, ko se je branila njegovih objemov. In sedaj ga kliče! »Lovro! Najina ura je prišla. Pridi in vzemi me! Toda prej Ti naj razkrijem svojo bedno dušo . . . naj se Ti izpovem . . . oh, koliko grehote mi teži življenje! Lovro, rešitelj moj, pridi, očisti me s svojimi poljubi — operi me s svojimi objemi! Lovro! Kako trepečem! Moj Bog, kako se Te bojim . . . Zlata Tvoja duša me prekolne ... in kaj bo potem z menoj? — Lovro! Rotim Te, kleče Te prosim: reši me! V blatu se pogrezam . . . umazani valovi so mi že dospeli do vratu. Reši me! Poginjam. --Ali pa pusti, da se ne oblatiš sam — da ne padeš z menoj vred v brezno, polno greha in sramote!--Ah, Lovro, reši se, reši se! — če pa me ljubiš, pridi! — očisti me! — naj bom Tvoja vsa in za veke! — Lovro, jaz piakam, plakam, plakam . . . Pridi, plakaj z menoj! — Ob 3. popoldne Te bom Čakala, svojega sodnika, rešenika in ljubimca . . . Ah, pridi, Lovro, pridi! Trepetaje in vriskaje . . . topeč se v solzah obupa in polna blaženosti Te čaka Suzana.« Tako je pisala. Skozi steno pa je prodrlo iznova suho, bolestno kašljanje, kateremu je sledil dolg stok — obupno ječanje, da se je skrčilo Lovru srce od groze in sočutja . . . Na mizi je ležalo vijoličasto pismo, in iz njega je dehtel opojen, omamljiv in razdražljiv vonj parfuma, ki polni budoar Suzane, njene obleke, vonj njenih las in njene polti. VIII. Bil jc jasen, solnčen dan. Svež, čist zrak je ležal nad mestom, z zarumcnclimi listi dreves tam v drevoredu se je poigraval lahen, topel veter, in stekla oken so se bleščala, kakor bi gorel za njimi /,]&{ plamen.—Od povsod oi :>linal potjo in cmoh-—so.-jg- zibala na vsakem licu — tam iz daljave so prihajali pretrgani akordi poskočnega valčka, katerega je svirala vojaška kapela — truma otrok se je kriče pojala za svojimi kolesi in mečki — mladih zaljubljencev pare pa si srečal vsak korak. Bil je krasen dan, poln življenja in veselja. In dve bitji sta ga uživali z vsemi čutnicami in z vsemi živci. »To jc dan, ki mi ga je pripravila Suzana, prelesten in osrečujoč kakor ona sama! — Da, da, le na tak dan se sme združiti najina usoda. Po strašni noči obupa in kesanja, obtoževanja in obsojanja samega sebe, praznik ljubezni — zarja nebeškega blaženstva! Iz grobne teme na gorko solnce — iz naročja samomorilskih misli v objem najkrasnejše ženske! Kolika izprememba! Kako strašnolepi kontrasti! — Pa saj prav ti tvorijo našo srečo, sicer bi je niti ne čutili in ne uživali!« In Lovro je odprl vsa okna svoje sobe na stežaj, da se je vsipalo vanjo solnce z vso svojo jesensko inilobo; — luči in gorkote se je zahotelo Lovru, svetlo in veselo je moralo biti vse okoli in okoli njega. »Ljubezen moja« — je premišljal ter zrl tja v ažurno nebo — »je slična borbi življenja: polna neutešenih želja, neprestanega hrepenenja, obupnega hitenja za celo srečo, a vedno padanje s strme lestve, vodeče k cilju. Tantal in Sisif sem bil hkratu! A sedaj sem dosegel svoj vzor, — na pragu stojim že, še korak in držal bom v objemu svojo srečo, a ne izpustim jc nikoli več . . . Čim hujši je bil boj, tem večji bode užitek moje zmage, — ah, tem blaženejša je sedaj zavest, da bo Suzana vendarle moja, za večno vsa moja!« In razglabljal je: Vdala se mi ni mesece in mesece, ker me resnično globoko ljubi. Ako bi bila njena strast plitka in lahkomiselna, ako bi bila frivolna ženska ali puhla koketa, pogazila bi bila že davno izlahka vse zakonske vezi, a se prav tako igraje osvobodila zopet i mojih okov. Toda Suzana je ženska, kateri je ljubezen sveta, misterij, v katerega gre človek le s trepetom in z najglobočjim spoštovanjem. Tudi ona se je borila sama s .seboj . . . Njeno pismo je izliv utrujene duše, vzkrik obupanca, ki se ne more ustavljati več, nego tone brez odpora . . . Česa se boji? kaj mi utegne povedati, česar bi še ne vedel sam? Da se je omočila* brez ljubezni z dr. Gregorčičem? Koliko pa jih je, ki so se možile iz same čiste harmonije duš in src?! — Tam v zapuščenem, dolgočasnem trgu je preživela svojo prvo mladost. In ni imela človeka, ki bi zadoščal njeni živahnosti, njeni inteligenci, njenemu temperamentu. Edinki bogatega velctržca, se ji je nudilo v izobilju vsega — tudi čestilccv, oboževalcev, snubcev — a sorodne duše nobene. Filistroznost, omejenost, tesnosrčnost okoli in okoli, — njej pa je bilo treba življenja, razkošja, svobodnega uživanja. Njena politalijanska kri — oče ji je bil Slovenec, mati Bcnečanka — ni trpela miru, tišine in samote, nego koprnela je po življenju, izpre-membi, po vedno novih užitkih in vtiskih ... In v mesto si je želela, — v mesto s svojo bujno, pisano družbo, s svojimi zabavišči in razburljivimi, duh, srce in telo nasičajočimi užitki, — v mesto s svojo svobodo, s Širokim svojim obzorjem. To hrepenenje po življenju in svobodi, po sijaju in ugledu je bilo toli silno, da se je vdala sodniku dr. Gregorčiču, grdemu, duševno plitkemu debeluhu, živemu stroju . . . Kmalu pa se je zavedela, da darovi mesta niso bili vredni njenih velikanskih žrtev; spoznala je, da je navezala svoj krasni, bohotni život na zoprno mumijo, — da je združila usodo srca vrelega čuvstvovanja z usodo bitja, ki dela in skrbi le za paragrafe in kariero. In Suzana se je zgrozila sama nad seboj. Čuteč vedno bolj strašno disharmonijo med soprogom in seboj, je videla z ncopisno bolestjo in nepremagljivo zavistjo srečo drugih zakoncev ter trpela grozno vslcd kljuvanja vesti, ki ji je očitala in budila besen kes. Njena krasota . . . njena duhovitost . . . njen temperament — čemu vse to? — mrtev kapital, katerega ne dvigne nihče! Da, da, nesrečna je bila Suzana vsak dan bolj v svojem zagre-šenem zakonu, — dete pa, katero je dobila že v prvem letu, ji je bilo le zoprna vez, okov, ki jo druži neločljivo na moža, ki ji je bil antipatičen, ostuden in prccl čigar ljubeznijo je trepetala kakor mušica pred pajkom! Ne, tudi svojega sinčka ni mogla ljubiti, saj ji je bil zapreka osvobojenja iz groznega suženstva in — saj je bil podoben le njemu, očetu ... In ali je čudno, da si je iskala Suzana tolažbe in razvedrila izven doma? — O, gotovo je iskala sreče, ki ji je bila odrečena doma, drugod, — iskala je srca, ki bi jo vzljubilo s tistim žarom in s tisto globoko strastjo, ki edina more osrečiti žensko, kakršna je Suzana. — In iskala je . . . iskala . . . zmotila in varala se . . . iskala obupno iznova . . . zaman. Na strašni poti tega iskanja pa ji je morda izpodrsnila noga tu, tam ... a vstala je vedno iznova ter koprnela dalje in dalje za — srečo ... Na videz je nosila veselo lice, — razposajeno se je vedla kakor docela uzadovoljena gospa uglednega prvaka — ter igrala komedijo čestite, v blaženstvu plavajoče dražestne ženke in lepe mamice . . . Ubožica! — Zato trepeče sedaj — blatna se zdi sama sebi — in z grehoto se čuti obteženo . . . Ali, zategadelj se ni zdela vredna, da se vda njemu, ki jo je ljubil pošteno in moško! — zategadelj se ga je branila toli dolgo, misleč, da njena ljubezen ni vredna ljubezni njega, ki je zanjo ostavil Agato, ženo svojo . . . uničil srečo svojega zakona . . . izgubil svoj srčni in dušni pokoj . . . Morda pa je tudi trepetala iz bojazni, da se vara iznova ter se z nevrednežem oblati zopet? — >0 Suzana, ljubiš me!« je mislil Lovro. »Tvoj strah, — tvoj obup. — tvoj čut slabosti in grehote mi je dokaz, kako se zavedaš resnobe moje ljubezni, kako čutiš, da so končno padli vendarle vsi oziri, da so se spričo najine neodoljive strasti razbili vsi okovi v nič, in da je ni na zemlji in pod nebom moči, ki bi mogla preprečiti najino ljubezen! — Ne, Suzana, usode najine ne razdruži nihče več. Iste sreče sva iskala in našla sva jo v posesti drug drugega. Drživa jo in ne spustiva je nikoli več, — pogaziva vse, kar se nama postavlja na pot! — saj sreča ljubezni mora biti neusmiljena in sebična, ali pa ni popolna! — Proč vse ovire in k tebi, Suzana, sreča moja!« In skozi okno se je vsipalo solnce z vso svojo jesensko krasoto, — svetlo, veselo in gorko je bilo okoli sladkozamišljenega Lovra vse prav kakor v njegovem od blaženstva se topečem srcu . . . * * Istega dne — ob pol treh popoldne. Tam v razkošni svoji spalnici je drgetala Suzana od samega razburjenja. Po stolih, na divanu in postelji je ležal nebroj toalet, nočnih plaščev in najfinejšega perila. Suzana pa je pomerjala obleko za obleko, se zavijala v razne plašče ter se pred zrcalom stoje vedno iznova vpraševala: »Ali sem dosti lepa?« A zadovoljna ni bila nikdar. Toda Suzana je hotela biti danes krasna kakor še nikoli. Kakor nevesta svojega ženina je hotela pričakati — Lovra . . . omamna, razkošna, a ginljiva v svojem trepetu, očarljiva v svojih solzah . . . Časa pa ni preostajalo več dosti. Se pol ure, in Lovro pride! Ah, te strašne ure, katere so minile po onem usodnem hipu, ko je izročila postreščku svoje pismo! Koliko je plakala nad svojo minolostjo . . . nad 'svojimi blodnjami . . . svojimi grehi, ki so se ji zdeli danes Še nizkotnejši, še bolj umazani! Sama sebi se je gabila, ko so se ji vrivali spomini na laž njenega zakona, na podlost njenega vdajanja sovraženemu soprogu . . . zgražala pa se je nad seboj, ko se je domislila svojih ljubimcev, katere je v frivolnem obupu rabila le v svojo zabavo, v utešitev lačne strasti ... O kako blatno, nečisto je bilo to njeno vilinskodivotno telo! — Fej, tisti bakhanali pri rafinirancu Kodru! — fej, fej! — Niže ni mogla pasti. In Suzana je jokala . . . jokala. »Ali mu naj res povem vse, — prav vse? Ah, s studom me pahne od sebe kot nečist stvor, ki je gnil in smrdljiv kakor gobavec! — Saj Lovro je nežen, rahločuten umetnik, čigar duša hrepeni le po vzorih, po čisti lepoti. In ko mu odgrnem zastor, ki ga je doslej slepil, ter mu povem, da je ta njegov vzor, ki mu je razbil rodbinsko srečo, mu ubil mir srca in mu okužil dušo s strastjo, — da je Suzana, katero ljubi in časti kakor muzo svojo, propadla žen-šČina . . . ah, tedaj se mu pač v nepopisnem iznenadenju zgrozi duša, in bežal bo od mene z zaničevanjem. Spoznal bo, da je vrgel od sebe biser, a pobral ilovico . . . proklinjal bo uro, ko sem ga zaslepila s svojimi varljivimi očmi . . . proklel mene, brezvestno koketo in pahnil me s praga, ki vodi v raj, nazaj v blato ... In potem ne bo več rešitve zame ... na strmi stezi v propad pogube me ne ustavi nihče ... in zgrnejo se nad menoj valovi . . . moj Bog, kakšno življenje — kakšna smrt!« Suzani se je zdelo, da drugače pač niti ne more biti, in plakala je obupno . . . Toda tam v kotu srca ii je iznova zatlela iskrica nade, da ji Lovro odpusti vse, — da jo dvigne k sebi — da jo opere vseh madežev s svojimi poljubi in objemi. Saj je tako blag, tako plemenit mož! Zasmili se mu . . . da, gotovo . . . sočutja polno je njegovo srce . . . srečen bo, da je otel njo, ki jo ljubi in ki jo obožuje kot umetnik, videč v njej ideal ženske krasote . . . Da, da, vse ji odpusti ... saj Lovro ni mož filistrske morale! — Ko se združita, s tistim hipom zapreta za seboj vrata . . . minolosti ne poznata več, le sedanjost in bodočnost s celo svojo srečo je pred njima — in to sedanjost in bodočnost si hočeta napraviti čim najslajšo, čim najkrasnejšo. »Vse za nama! Vse! — Pred nama pa novo sivljenje, polito harmoaije in nepretrgana veriga najvišjih užitkov ljubezni ter umetniškega delovanja.* Kakšna nebesa se jima odpirajo! — V teih nebesih pa bosta sama . . . on — njen bog in ona njegova boginja* — Toda ne tu — .ne v tem Sestrskem gnezdu, kjer bi jima zli jeziki kalili srečo — rie tu, kjer živita Agata in dr. Gregorčič — nego proč. daleč proč — tja v samoten gaj ob morju, kjer ju. ne bo iriotiC svet s svojim tesnosrčjem - . . Sama s svojo srečo bode ta v mali, lepi vili — ter bosta živela le sebi in umetnosti. Sesana je v mislih že uživala so blaženost, 'iti vse njeno bitje je polnil čut, ki ji je bil doslej tuj in neznan; — tako nekako jt je bilo kot šestnajstem, deklici, ko je poljubljala svojega prvega ljubimca, «spol otroškega bratranca sedmošoka, ki ji je prisega), da jo vzame za Ženo, ko postane inženir , , . Toda ne, še slajše, gor-kejše, še sreče polnejše ji je biLo sedaj! — Ali naj vriska, ali naj plaka — ali naj moli, ali poje? — ali., tako grozno in milo, tako plašno in veselo ji je bsto pri srcu, da je drgetala od samega razburjenja v .. v Ura pa je udarila tri četrti na tri. Samo še petnajst minut, i.n Lovro bc pri njej! . . , Suzana si je izvolila bledovlšnjevo volneno obleko z viečko z grškimi rokavi ?.n s dolgimi belim: čipkami za vratom, na prsih ter doli po krilc.. In oblekla je prav tako Kedovišnjsve svilene nogavice in obuta cipele iste barve. Svoje lase si je počesala tako. da se je dotikal velika vose! spletenih kit skoraj njenega polnega, širokega vratu, in da sta se skrili ušesci malone docela pod mehkimi kodri. In nobenega, nakita nt dela nase ..... gol je imela vrat, gole roke« Čemu tudi ? Oči so ji žarele kakor oglje, in lica so ji gorela, da je bik krasna kakor roža- In tam na mizici je stal Šopek opojno dehteč)!?, tej. cMamov, mirt- resed . = . ün rože so ležale po stolicah, po zoß, po preprogi na tleh in po razkošni tžgrovi ko h tam pred posteljo ... in ondl po svileni odeji in po kipečšh blazinah. Rose povsod! — In omamen vonj je vel od vsake stvari in iz vsakega kota, kakor da je sredi evetHčnjaka v bohotno cvetočem poletju. Tam v .kotu. poleg okna p?; je stal umetno izrezljan sfcebrič, ki je nosil rnajoličasro dežo s pahljačasto palmo. Ob stebriČu je slonelo slikarsko stojalce s poslednjo Lovrovo sliko: Tantal, žejen in lačen sredi kristalnočiste vode, nad katero se sklanjajo košate veje, polne najkrasnejŠega ovočjas In nad Tantalovo glavo odkrhnjena skala, ki se sproži vsak hip ter ubije od brezuspešnega pohlepa in koprnenja polblaznega Tantala . . . »Moj simbol, Suzana!« ji je dejal, ko ji je izročil to sliko v dar. »Samo hip še, in ta skala me ubije . . . toda sprožim jo sam, Suzana!« In resno je mislil v tistem trenotku Lovro, kar je govoril. Suzana pa se je zgrozila, da bi se moglo to resnično zgoditi. In takrat je sklenila, da bodi konec njiju trpljenju! — Iz prvotne lahke koketerije je naraslo prijateljstvo, a iz tega se je razvila nepoznana silna strast in globoka ljubezen, ki je prestopila vse bregove in jezove . . . Ne, ne, končajo naj se tantalskc muke . . . clizij večno-mlade sreče naj se odpre . . . sedajle, takoj, takoj! S stolpa bližnje cerkve so zazveneli udarci ure . . . Tri! — In v tistem trenotku se je prismejalo solnce z vso svojo čarobnostjo skozi okno ter objelo s svojimi vročimi žarki tam na zofi ležečo Suzano, ki je raztezala svoje bele roke ter šepetala: »Pridi — pridi, moje solnce! Pridi, Lovro! * * * Prav takrat pa je ležal Lovro tik postelje svoje žene — ki je izdihnila ravnokar. Visoko podprta z blazinami, je ležala Agata, kakor bi spala. Njeni bujni zlati lasje so pokrivali blazino . . . suho, upadlo, vo- nežnim vratom na razpeti srajci je bila majhna rdeča proga — krvi... Levica, drobna in sloka, ji jc počivala na prsih, desnica pa je visela ob postelji navzdol. Mrtva je Agata, — končan njen boj — padla jc kot zmagalka! Na pragu jc že bil Lovro — še par minut je manjkalo, ko bi moral biti pri Suzani, ko ga je pritekla klicat objokana dekla. »Gospa umirajo!« In stal je zopet poleg postelje svoje žene, ki mu je naklonila največja nebesa, ki ga je znala osrečiti najbolj izmed vseh bitij na svetu, ki pa je sedaj ostavljala to dolino solz . . . Zgrozil se je Lovro. Strašna smrt je davila to suho okostje, ki je bilo včasi tako polno, tako gorko, tako baršunasto mehko, — to telo, ki je bilo včasi vir vse njegove sreče. Tli bliskoma se je spomnil Lovro nekdanjih prelestnih dni z Agato, njenih poljubov, tihih, nežnih kakor dih otroka sn njenih objemov- sladkih in razkošnih . - . Spomnil pa se je tudi svojih krutih činov, s katerima ji je po-pkč?J njeno angelsko ljubezen, Zazeblo ga je pri srca . .. tesnobno se mu je skrčila duša ».. silen kes ga je obvladal z neodoijivo strogostjo . «. * Sedaj, v tem hipu se je čutil krivega kakor Juda, ko je videl umirajočega Spasitelja, sn trepetajo se je vprašat: »Moj Bog, kaj sem stori,!« Agata ga je pogledala s svojimi plahimi, bledomodrimi očmi vdano hi ponižno, hkratu pa tako bolestno in očitajoče, da je Lovro vztrepet&Ü od groze in sočutja. Kc'ierm so se mu zašibi.la, in poklekni je tik postelje ter z&ječai: »Agata, odpustil« Podala mu je z rahlim, tužnim nasntehljajero desnico ter zacepetala: »Lovro, ljubim , * , ljubim , . . ljubim te!« In ugasnila je . s , Skozi okno pa je posijalo solnce in poljubljalo Agato m okrvavljene ustnice ... se poigravalo z njenimi laski, ki so ji obdajali glavo kakor zlata glorioia, veselo skakljali tam po napol praznih steklenicah z zdravili ter obsevali tisto majhno rdečo progo krvi ondi pod suhotnint vratom, da se je videla kakor zevajoča rana, skozi katero je ušla njena duša ravnokar , * < Ura pa je bik triv toda Lovro je ni slišal. Tik postelje je ležal na tleh ter ihtei, neutoiažno i h tel . . < «* IX, Nikdar več se nista sešia Suzana in Lovro — nikdar več govorila. Nikdar več! »Agata je umrla. — Gorje! Ubil sem jo radi Vasi — ubil angeija — ubil svetnico mučenico! Gorje mi! Gorje i Vam! Saj ste jo ubili g menoj i — ubili ste mi seno, ki me je ljubila še ob zadnjem izdihljaju! Ah, morilca sva oba, gospa! — Proklet bodi hip» ko sta se srečali najini poti! Proklet jas, ki sem se vdal Vašim čarom! Prekleta Vi, ki ste se igrala z menoj nesrečnikom ter mi zadavila ženo, ugonobila mir srca ter mi ob težila vest z umorom najplemeni tej šega bitja pod solnceml O prekleta — prekleta!« Tako ji je pisat še istega dne, ko je umrla Agata« Na zofi ga z razprostrtimi rokami pričakujoč, kopajoč se v solncu, jc dobila Suzana to Lovrovo pismo . . . In sešla se nista nikoli več. — — — — — — — * -* * Se tisto zimo so priredili meščani sijajen ples. In v tisti bujni, šumni družbi, ki se je košatila v svili, atlasu in baršunu, se smejala in izprehajala tako domače po blesteči, panju čebel slični dvorani, obsevani z velikanskima zlatima lestencema, nosečima neštevilo električnih lučic, v tisti dvorani z ogromnimi zrcali po stenah in z zelenimi gaji po kotih, je bila zopet kraljica med vsemi krasoticami Suzana, sedaj gospa sodnega svetnika. A bledejša je bila danes, njene omamne globoke črne oči so gledale ostreje in prezirljiveje, tista ironska poteza okoli njenih krasnih ust pa se je poglobila v trpko, resignirano gubo. Roko v roki je stopala s c. kr. vladnim komisarjem Robertom Kodrom ter se raztreseno, trudno nasmihala njegovemu pikantnemu laskanju. Koder je slavil danes dva triumfa. Bil je zopet kavalir Suzanin in oblečen je bil v frak najnovejše, jedva teden dni uveljavljene pariške mode . . . Sele pred enim dnem ga je dobil. Ah, ta frak, — ta frak »a la secession« je vzbujal senzacijo, kakršne še ni vzbujala še nikdar nobena kravata! Občudovanje, strmenje in zavist se je zrcalila nocoj na obrazih Kodrovih prijateljev, »finesarjev», tako očitno, kakor še nikoli. Koder pa je prav radi tega plaval v razkošju blaženosti. Njegov goloobriti obraz je bil naguban v najbolj blaziran nasmeh, in okoli njegovih ust je trepetal neprestano izraz vprav dekadentne trudnosti. In zroč na dekoltirano bujno oprsje Suzanino, se je sklonil zdajpazdaj k njenim vranjim lasem ter pil opojni vonj njenega telesa. »Ma, žakaj ne pridete več k meni?« ji je šepetal na uho ter pritisnil njen život tesneje k svojemu. »Jutri, ah, jutri morate priti, gošpa, — rotim Vaš!« Suzana pa je zmajala z glavo. »Ne, ne, jutri bom spala ves dan do večera. »Torej pojutršnjem ?« »Morda — če se mi bo ljubilo!« In zaplesala sta mazurko . . . * * Lovra Dolinarja že par mesecev ni bilo več v mestu. Prodal je svoj atelijč, prodal vse svoje pohištvo ter se preselil v Pariz. Tam je delal nekaj tednov neumorno . . . skoraj neprestano. V družbo ni zahajal nobeno, le zvečer je hodil na izprehod. Hipoma pa je opustil tudi to navado, in nekaj dni ga ni videl nihče več. Ko pa je prišel pogledat hišnik, kaj vendar počne čudni slikar, ga je našel pred veliko sliko na tleh ležečega s prestreljenimi senci. Slika pa je kazala mlado mrtvo žensko z razpuščenimi zlatimi lasmi in z malo krvavo progo na razpeti srajci pod suhotnim vratom . . . Ob 1000. slovenski gledališki predstavi. ^Oospel je torej zaželeni dan, ki nam prinesel je ta svetli praznik! Do tega hipa je devetkrat sto devetdeset devet minilo časov, odkar v svetišču se Talij i svoji poklonil prvič je slovenski narod. V preteklost danes v tisočem številu poslednji bega slavnostni ta večer . . . Minil bo tudi ta, ko zadnjikrat nocoj zavesa pade — a prešel ne bo ponos, ki nam zaliva duše, ki širi prsi nam, ne bo prešla zavest, ki polni nas nocoj s presladkim in z neizraznim čuvstvom — ah, zavest, da praznik mi slavimo tu nocoj napora lastnega in težkih bojev, ki bili smo v stoletju enem jih, da dvignemo, da si ohranimo dramatiško umetnost — ta zavest ne bo minila nam nikdar! Stoletje je minilo, in minljivost ugrablja' že nam tudi prva leta Govoril na odru gospod rež. R. Inemann. »Ljubljanski Zvon« 3. XX. 1900- Dne 13. februarja1) 1900. stoletja drugega ... A žalostnih spominov nikdar nam ne vzame čas, dokler po teh prostorih svetlih bo zvenela sladka govorica naša! Kdo nam in s čim nam kdo odkupi to, kar čutimo v svečanostnem trenotku, ko tisočič so srca nam oltar, ki ogenj plameni na njih ljubezni, vžgan njej na čast, ki je boginja naša, kadiir se snidemo v tem hramu svetem, vžgan njej na slavo, ki objema nas enako srčno vse — najsi smo imoviti, najsi nas tare beda, naj strasti in naj prepričanja nas ločijo, vžgan njej v proslavo, njej — Taliji naši? Leži pred nami knjiga zdaj odprta, in beremo in beremo nocoj . . . O, tema, tema, tema, tema, tema!-- Le žarek tuintam, in zopet noč, noč brez zvezda, noč strašna z bičem v roki! . . . Ah, to boli! — Krvave proge so razpete nam po ramah, k zemlji nas domači jarem trdi le pritiska, da zadušili bi se v prahu, ki dviga se od rodnih svetih tal, zbujen od boja hrupnega, obupnega, ki vije, napojen s krvjo se našo, kot glasna, živa prošnja k nebu se . . . O, bratje, ali še velja resnica, da slabi pade pod močjo mogočno? O, ne! Pred nami knjiga je odprta, in beremo in beremo nocoj . . . Naš duh krepak je, jaka naša volja, in v žilah naših teče vroča kri, in v naših prsih biva živa duša, in v naših glavah je razum in treznost, in v naših srcih ogenj je, življenje! Slovencu je preteklost žalostna, bodočnost je njegova, le bodočnost! In ta zavest, da smo ustvarjeni zato, da moramo živeti, staviti v enako vrsto z drugimi se narodi, ki so razvijali se kakor cvet na vrtu, ki solnce greje ga, napaja rosa, o, ta zavest zbudila je i one, ki rekli so pred davnim, davnim časom: Nocoj igramo prvikrat — slovensko! In Šlo je dalje — ne s pospeševanjem, z ovirami, po skalnem, trdem poti — a Šlo je, šlo je, ker vodila volja, jeklenost in ljubezen je stremljenje! In kakor da bi, započetniki, duhovi vaši bili tu med nami! Kot vi ste na začetku bili, tudi mi stojimo danes tu pred novo dobo, pred dobo lepšo, slavnejšo, svetlejšo, katera gledališču našemu napoči, da, napoči! Res! — Vi začeli ste, s tem podarili Slovencem glavnico ogromno ste, ki mu obresti daje zdaj ogromne! Zato naj s tega mesta svetega v tem svetem hipu iz srca globin mogočno zadoni: Nesmrtna slava! Ah, kaj smo videli vse na tem kraju! Besede nimam, da povedal bi, prostora nimam, da opisal bi, in barve nimam, da naslikal bi! Le duša, duša — ta zaglablja se v to tisočero množico obrazov, ki so nas gledali veseli zdaj, zdaj resnožalostni tu z odra tega, tam z odrov onih, ki so stali nam kot pastorki zaničevani v kotih! Gospoda, ali naj opišem vam, kako je iskra šinila prežama iz našega središča širom zemlje slovenske in je tam zbudila žar, ki v srcih se iskri do nje, do nje, do te dramatiške umetnosti? Naj vam povem, kako je narodno zavest okremenila v dobi tej, ki danes nje slavimo završetek, slovenska igra? — Naj vam to povem, kako se sto in tisoč vernih src topilo v morju misli je, značajev in nam potem je z mrtvih desk kazalo nezakrinkano življenje ? Ta sveti molk mi glasno govori, da odgovarjajo vam srca vaša! In vi, ki tudi tu ste v avditoriju, ki so imena vaša združena s kulturno tcmnojasno zgodovino Slovencev, ah, pa tudi vi, ki vas usoda razkropila je v tujine, ah, vi, ki vam počiva trudni prah pod zemljo, ki vas je nosila kdaj, vi vsi imate lep, prelep večer, najlepši praznik svojih praznikov, vam vsem tu kliče skromni ta prologus: Naj bo vam slava, večna bo vam slava! Pred mano pa se kaže lep prizor: Umetnosti dramatiŠki se klanja Slovenija, Sloveniji se klanja dramatiška umetnost! — Mi pa smo kot svetli, neugasni, večni žarki, ki ji gorimo iz ljubezni same . . . Kaj? — Ali solza sili mi v oko od čistega navdušenja? — Kaj smeh odmeva mi po duši v hipu tem? — — Nič solz! — S ponosom in z zavestjo jasnih lic v bodočnost glejmo, ki je naša, naša! E. Gangl. %m Socialni pregled. Spisal A. Aškerc. (I. Posredovalni urad sa delo in službe, — IL Reši'na postaja v Ljubljani.) aŠ mesečnik je obljubil v svojem programu, da bode posvečeval svojo pozornost vsem vprašanjem sedanjosti. Književnost :a umetnost sta važna ftmitelja narodne prosvete« Ne smemo pa nikdar pozabiti tiste korenine, h katere kltjo in brste tudi poezija, umetnost in znanost. Ta korenina je — življenje v najširšem pomenu besede. Življenje je pojem vseh pojmov, življenje je najvišji izraz pršrodae energije, je alfa in ornega vse zgodovine, torišče vsega kulturnega razvoja. Vse, kar človek ustvari na svetu — kaj je drugega nego pojav in odblesk življenja? Življenje je individualno m družabno. Družba človeška pa je samo razširjen Individuum. Čeprav govorimo o telesnem in duševnem življenju, vendar je pravzaprav življenje samo eno. Duh in telo sta. v našem slučaju dve smeri, dva različna pojava m načina, dve radični obliki življenja — življenje samo pa je eno. Nič ni človeku dražjega na svetu nego življenje. Že misel, da preneha človeku prej ali slej individualno življenje, je sama na sebi neprijetna in koliko: toliko tragična. Življenje nam je rak o ljubo, da ga branimo z vsemi sredstvi do skrajne meje. In še samomorilec, ki si prestreii srce, si vzame življenje — paradoksna misel5. — iz ljubezni do življenja. Ker ne more živeti tako, kakor bi. rad. rajši sam preneha živeti, ker se mu pač življenje, ki rnu ga vsiljujejo razmere, ne dozdeva več pravo življenje« In ker ljubimo življenje nad vse, zato meri vse naše delo na to, da si ga olajšamo, oslajšamo in olepšamo. Vse kulturno det o. ki ga je izvršilo Človeštvo do današnjih dni ima v bistvu svojem vendarle namen, življenje človeške uravnat!, urediti in izpopolniti tako, da je čimdaije bolj vredno, da ga človek živi. Največji pesimist, mora reči, da je življenje, kt ga ima dandanes človek sredi kakega civiHzovanega naroda, brezprirnerno več vredno,nego .ti- pr.. pred 200 leti. Dandanes je vendar več duševne luč*, več osebne družabne in državne svobode, več svobode vesti, več duševnih užitkov in zategadelj več — sreče. Pa človek ni nikdar zadovoljen z življenjem, kakršno je. In to je dobro, da ni zadovoljen! Absolutna »zadovoljnost« bi bila stagnacija in smrt vsakega napredka, vsakega razvoja. Tak zastanek, taka smrt pa sta itak nemogoča. Zakaj na mostu, pod katerim se pretaka reka vesoljnega življenja, stoji zapisano: »Harra . . . Egoist misli zmerom le na svoje osebno življenje, altruist misli tudi na svoje soljudi, na družbo. Najboljši ljudje so vselej radi pospeševali tudi srečo svojih bližnjikov, so se žrtvovali za blagostan družbe človeške in s tem so poviševali ceno svojega lastnega življenja. Geslo sedanjosti je: »Čim več ljudi bodi srečnih, čim več ljudi živi in uživaj človeka vredno življenje!« In naj sodi kdo o socializmu s svojega razrednega stališča, kakor mu drago, njegova največja zasluga je vendar ta, da naglasa vedno in vedno ravnokar citovano geslo sedanjosti. To geslo je v pravem pomenu krščansko; to je bila deviza ustanoviteljev krščanstva. Družba se izpreminja, in nikakega dvoma ni, da preide tekom prihodnjih vekov v nove, boljše oblike. Toda reforme za izboljšanje življenja posameznikov in celih slojev se uvajajo že zdaj. Socialne rane se celijo že zdaj. Družba se čimdalje bolj zaveda velikih dolžnosti, ki jih ima do svojih členov. In zato moramo vsak korak, ki ga stori družba tudi pri nas na Slovenskem za celjenje socialnih ran, pozdravljati z veseljem, ker smatramo tudi to za narodni napredek. Kajti narod ni nič abstraktnega, idealnega, ampak nekaj prav konkretnega, realnega. Narod obstoji iz živih ljudi, ki hočejo živeti, živeti zadovoljno. Ti Členi naroda potrebujejo hrane, toplote, potrebujejo zdravil in zdravniške pomoči, potrebujejo duševne luči in pouka, hrepene po sreči. Ako hočemo veljati za kulturen narod, treba je, da si ustanovimo tudi med seboj vse tiste človekoljubne zavode in naprave, ki jih imajo v veliko večjih razmerah drugi večji narodi. In ker je naša Ljubljana srce slovenskega naroda, zato pozdravljamo tukaj vsako humanitarno napravo, ki ima plemenito svrho, da izboljšuje socialno stanje prebivalstva. Socialno delo je tudi narodno delo. In zato bode »Ljubljanski Zvon« odslej redno poročal o vsakem napredku socialnega dela v Ljubljani, po Slovenskem in po svetu sploh. Zato otvarjamo v naši reviji posebno rubriko, ki smo jo naslovili »socialni pregled«. Tej rubriki velja naš uvod. Vabimo vse misleče pisatelje, da obračajo svojo pozornost tudi tej važni rubriki. Kajti, kakršno je socialno in gospodarsko stanje kakega naroda, takšna je tudi njegova književnost, poezija, znanost, njegova filozofija in umetnost. Vse to cvetje človeškega duha raste iz realnih, globokih socialnih tal določene dobe. Za sedaj nam je zabeležiti dva ploda socialnega dela v I.jubljani: prvi je »posredovalni urad za delo in službe«, drugi pa »rešilna postaj a«. * # * Brez hrupa, brez žvenketanja šampanjskih Čaš, brez napitnic in brez obligatne slavnostne godbe se izvrše včasi prav važne reči. Cisto na tihem je otvoril letos naš slovenski mestni magistrat tudi posredovalnico za delo in službe ter rešilno postajo. Sociologi (družboslovci) so prišli že zdavnaj do prepričanja, da ni dovolj, ako ubogemu Človeku damo miloščino. Takšna miloščina, katere posameznik niti ni dolžan podeliti, je slabo paliativno sredstvo za odpravo socialne bede. Novejši sociologi vidijo globlje. Največ ljudi je ubogih zato, ker nimajo zaslužka, dela. Ljudem dati priliko, da si kaj zaslužijo, da morejo živeti ob svojem — telesnem ali duševnem — delu, to pa je po modernih nazorih naravnost dolžnost človeške družbe. Zakaj, delo je že samo na sebi produktivno, ki ne koristi samo delavcu (v najširšem zmislu besede), ampak tudi družbi. Ena najpoglavitnejših nalog današnje socialne reforme je torej boj proti brezdelju samemu in pa zavarovanje delavskih slojev proti brezdelju. In da se brezdelnim slojem preskrbi delo, to skrb so po mo-dernih državah prevzele v novejšem času občine in mestni ma- «pips^- JnHHB Službe so oddajali dosedaj — in menda jih bodo tudi še poslej — privatni taki uradi. Za delo sploh, za dninarje, za obrtnike in za vajence, ki niso nikjer stalno v službi, potem za delavce vseh vrst pa v Ljubljani sploh Še ni bilo nikakega biroa. Takšni posredovalni uradi so najbolj razširjeni dosedaj v Švici, po Nemškem (posebno na WürtemberSkem), Francoskem in Angleškem. V Luksen-burgu so spojeni s poŠto. ») Prim. »Arbeitsvermittlung«, sp. Dr. V. Mataja. Wien. 1890. — »Zur Statistik der Arbeitslosigkeit, der Arbeitvermittlung u. der Arbeitsversicherung«, spisal dr. V. Böhmcrt, Dresden. 1895. »Arbeitslosigkeit u. Arbeitsvermittlung in Industrie- u. Handelsstädten.« Bericht. Berlin. 1S94. — »Prakt. Massregeln zur Bekämpfung der Arbeitslosigkeit«, sp. H. v. Meyerinck. Jena. 1896. — »Der Arbeitsnachweis« etc. sp. Dr. v. Reitzenstein. Berlin. 1897. — Jako koristne za posredovanje dela so takozvane »delavske borze«. Takšne borze imajo zlasti mesta Lüttich, Amsterdam in Pariz. Največja takšna borza pa je pariška, ki je pod neposrednim nadzorstvom mestnega magistrata. Mesto samo daje tej delavski borzi na leto po 20.000 frankov subvencije. Zanimivo je gotovo, da se je bila v Avstriji prva ideja, ustanoviti posredovalnico za delo, sprožila že leta 1897. v Ljubljani. Sprožil jo je bil gospod policijski svetnik Podgoršek. Gospod Podgoršek piše v svojem poročilu občinskemu svetu med drugim tako: »Sedanji načini posredovanja dela in služb so nedostatni in ne zadostujejo današnjim socialnim razmeram in potrebam. Najnavad-nejši in najenostavnejši način, na katerega si delavci, posli in drugi služabniki pridobivajo dela ali službe, je popraševanje po delavnicah in hišah. Tako prosjačenje za delo je mudno, mučno in poniževalno. Prosilec izgubi časa in mora preslišati mnogo grenkih besed. Navadno ga zapode, in le slučajno morda dobi dela ali se sprejme v službo. Brezposelno postopanje od kraja do kraja pa pokvari tudi še tako pridnega, poštenega in značajnega delavca, služabnika in posla in ga pogostokrat uniči materialno in moralno. Bodisi delavec, bodisi posel, ki dalje časa potuje in mora prenašati vse vremenske nezgode, se na potu zanemari in pride včasi ves zamazan in razcapan k delodajalcu prosit dela. Delodajalec, ki sodi človeka po njegovi zunanjosti, ga zapodi, ker misli, da je malopriden in nepošten postopač. Tak nesrečnež se vlači potem od kraja do kraja, dokler poslednjič ne postane postopač iz delomržnjc. Beda in obupnost ga mnogokrat napravita tudi za zločinca. In vendar bi se tak človek rešil pogube, če bi se mu dala prilika, da dela. Posebno nevarno je tako postopanje za ženske, ki so pri tem izpostavljene raznim nevarnostim in zapeljivostim in se v bedi rade vdajo nečistemu obrtu. Tudi delodajalci in gospodarji si morajo v slučaju potrebe sami poiskati delavcev in služabnikov, bodisi z anonsami po časnikih bodisi s popraševanjem po raznih prenočiščih, kjer se nahajajo potujoči delavci in razni služabniki. Kdor si s popraševanjem ne more ali noče dobiti dela ali službe, oziroma delavcev, poslov ali drugih služabnikov, se obrne na privatne posredovalnice za delo in službe. Te se dele v zakotne in koncesijonirane posredovalnice. Najnevarnejše zakotne posredovalnice za delo in službe so prenočišča, ki so združena z gostilnami in z žganjarnami. Tukaj se pije, igra in nesramno govori, in marsikak mlad delavec in posel se zapelje in pokvari. Mnogokrat še tudi imetnik prenočišča izsesava brezposelne osebe in jih obere do zadnjega krajcarja. Če jim je pa pridobil dela ali službe, plačati mu morajo visoke posredovalne pristojbine. Prenočišča so tudi v zdravstvenem oziru slaba. Zrak v takih prenočiščih je zaduhel in nezdrav, postelje so nesnažne in polne mrčesov. Ne da se pa tajiti, da so tudi dobra prenočišča, ki so velika podpora in dobrota za potujoče delavce in posle. Zakotne posredovalnice imajo tudi razne privatne osebe, branjevke, kramarice, postrežkinje itd., in je število teh po vseh mestih veliko. Le-te in pa koncesijonirane posredovalnice posredujejo navadno le službe poslov in le malokatere posredujejo tudi delo. Nadaljni nedostatki pa so, da pobirajo te privatne posredovalnice visoko vpisnino in visoko pristojbino za vsako posredovanje in da tako izkoriščajo delavce in posle, ne da bi jih pri tem kdo lahko nadzoroval. Vsled visoke posredovalne pristojbine imajo privatne posredovalnice interes, da se posli in delavci pogostokrat menjavajo, ker čim večkrat se to zgodi, tem več zaslužijo posredovalci. Mnogi nedostatki pri posredovanju dela in služb po privatnih posredovalnicah so provzročili, da so delojemalci sami prevzeli posredovanje in si ga po svojem uredili. Socialisti so bili prvi, ki so v svojih strokovnih društvih in v svojih zavezah organizovali posredovanje dela. S tem so si pridobili socialisti velik vpliv na delavce in posle in druge služabnike. Posredovanje dela po socialiških društvih pa je pristransko, ker se preskrbuje delo le članom društva in pristašem njih stranke. Posredovanje pa je tudi drago, ker morajo Člani plačevati visoke tedenske doneske. Delo in službe posredujejo tudi razna občekoristna in dobrodelna društva, zadruge in oskrbovališča. Društva imajo premalo razširjen delokrog, in se jih delavci, posli in delodajalci le malo poslužujejo. Tudi nimajo društva zadostne denarne podlage in morajo vedno prositi podpore. Vsako društvo se lahko razpusti in nima torej prave stalnosti in avtoritete. Uradniki nimajo v takih društvih potrebnega ugleda, in ker niso stalno nameščeni, je težko dobiti dobrih in zanesljivih uradnikov. Zadruge posredujejo delo navadno le v eni stroki in pridejo le pri posredovanju dela in le v večjih mestih v p oš te v. V novejšem času so tudi oskrbovališča prevzela posredovanje dela, ali če bodo uspevala, je dvomno, ker se jih delodajalci in delojemalci ravno tako neradi poslužujejo kakor dobrodelnih društev. Uspevati pa morejo le one posredovalnice, v katere imajo zaupanje delodajalci, gospodarji, delavci in posli. Nedostatki pri sedaj navedenih načinih posredovanja dela ali služb so provzročili znatne reforme. To je bil velik napredek v gospodarskem življenju. Sosebno se je ustanovitev mestnih delavskih posredovalnic obče pozdravila. Naglašalo se je, da imajo mesta dolžnost in da so v prvi vrsti poklicana in intcrcso-vana, da ustanove take posredovalnice. Brezposelne osebe, berači in postopači napravijo mestom veliko stroškov, ki se s posredovanjem dela lahko izdatno zmanjšajo, ker se tem osebam lahko brez ovire nakaže primerno delo. Take posredovalnice dajo tudi mestom vpogled v delavske razmere. Mesta imajo tudi avtoriteto, ki je potrebna za vodstvo posredovalnic, da so nepristranske in da imajo splošno zaupanje. Kakšne so sedaj razmere glede posredovanja dela v Ljubljani } Tudi tukaj se nahajajo nedostatki, kateri so se že zgoraj omenili. V Ljubljani si na leto najmanj 10.000 delavcev in poslov išče dela in službe. Delavci in posli si iščejo dela in službe s po-praŠevanjem po delavnicah in hišah. Delodajalci in gospodarji pa si iščejo delavcev ali poslov z anonsami po časnikih. Kdor si na ta način ne pridobi dela in službe, oziroma delavcev in poslov, obrne se na zakotne in koncesijonirane posredovalnice ali na taka društva, ki posredujejo delo in službe. Tudi po prenočiščih se iščejo delavci in posli. Največje zlo so zakotne posredovalnice, katerih je v Ljubljani gotovo najmanj 15. Mestna posredovalnica za delo in službe v Ljubljani je ustanovljena po vzoru mestnih posredovalnic v Švici in v Nemčiji.« Ker pa se je bilo uresničenje te plemenite misli zavleklo, prehitel nas je Dunaj; Ljubljana pa je sedaj na drugem mestu. V Gradcu je taka posredovalnica v rokah društva »Landesverband für Wohlthätigkeit in Steiermark«. Kako potrebna je bila posredovalnica za delo, razvidi se iz prometa, ki ga je imel dosedaj ta na novo ustanovljeni mestni urad. Vseh skupaj je bilo namreč že meseca januarja nad 500 prijav, to se pravi: med temi 500 ljudmi jih jc nekaj službe in dela iskalo in nekaj jih je službe dobilo. * * * Jako važno socialno delo je izvršil mestni magistrat tudi s tem, da je ustanovil v »Mestnem domu« »rešilno postajo«. V večjih in velikih mestih, kjer je promet po ulicah in trgih jako živahen, koder hodi in se vozi na dan po tisoče in tisoče ljudi najrazličnejših stanov, razne starosti in raznih izobrazbenih stopinj, pripeti se tudi vsak dan po več manjših ali večjih nezgod. Nesreče se dogajajo pa tudi pri raznih stavbah, podjetjih v mestu, potem v tvornicah, na železnicah, tramvajih i. t. d. V vseh takih slučajih treba nagle pomoči. Potreben je zdravnik, ki daje ponesrečencu prvo pomoč, potrebni so ljudje, ki ponesrečenca preneso ali prepeljejo na posebnem vozu v »bolnico« i. t. d. Zato so se po večjih mestih že povsod ustanovila takozvana »rešilna društva«, ki izpolnjujejo v pravem pomenu besede človekoljubna, samaritanska dela ljubezni do bližnjega. Znano je n. pr., kako je bilo dunajsko rešilno društvo prišlo 1. 1895. ob potresu celo oddaljeni Ljubljani na pomoč. V Ljubljani se za sedaj še ni moglo ustanoviti posebno rešilno društvo, ker za to treba velikih denarnih sredstev, pač pa se je ustanovila rešilna postaja, ki ima svoje prostore v »Mestnem domu.« »Rešilna postaja« ljubljanska ima isto nalogo in isti namen kakor kakšno rešilno društvo, samo da more svoji nalogi ustrezati le v ožjih mejah in s skromnejšimi sredstvi. Gospod zdravstveni svetnik, dr. Kopfiva, je bil tako prijazen, da mi je na mojo prošnjo pokazal v »Mestnem domu« lokal rešilne postaje in mi pojasnil vse zadeve tega najnovejšega prekoristnega zavoda. Rešilna postaja je mestni, magistratni zavod in je pod njegovo upravo. Načelnik tega zavoda je mestni fizik. Gospod dr. Kopfiva nam je sam pojasnil potrebo ljubljanske rešilne postaje z nastopnimi vrstami: »Usodepolna potresna katastrofa leta 1895. je opozorila mero-dajne činitelje kakor na marsikatere druge pomanjkljivosti tudi prav nemilo na pomanjkanje zadostnih priprav za slučaj nezgode. — Seveda se do tistega časa tudi ni potrebovalo posebnih priprav v to svrho, kajti pri dosedanjem skromnem stavbnem gibanju in pri prav pičlih industrijalnih in obrtnih podjetjih s parno silo se je pripetila le redkokdaj kaka nezgoda, in zadostovale so radi tega za navadne slučaje v to svrho v posameznih mestnih stražnicah pripravljene takozvane rešilne Skrinjice s potrebnim obvezilom in kirurgičnimi inštrumenti. — Potresna katastrofa je pa pospešila, kakor znano, nenavadno stavbno delavnost, industrijalna in obrtniška podjetja. Tudi že v manjših delavnicah najdeš dandanes plinove, električne ali pa parne motorje, in s tem napredkom se množe tudi nezgode s prav težkimi in komplikovanimi telesnimi poškodbami. — Prostovoljna rešilna družba na Dunaju nam je prišla takrat v najnujnejši sili na pomoč, in njeni vozovi s popolno urejeno kuhinjsko upravo so nam še v dobrem spominu. Toda zapustila nas je kmalu, in treba je bilo misliti na tö, da si v kolikor mogoče uredimo sami kako pomoč za take slučaje. Na to 'ni bilo misliti, da bi posnemali v tej zadevi Dunajčane ter stroške za ustanovljenjc in vzdržavanje rešilne družbe naložili že itak trdo prizadetemu občinstvu. Treba je bilo zadovoljiti se z najpotrebnejšimi terjatvami ter za nje izposlovati denarnih sredstev pri občinskem svetu. To je bilo tem lažje, ker je tudi le-ta uvidel, da je treba v prvi vrsti centralizovati vso rešilno akcijo, za njo preskrbeti neko središče (centralo), kjer bi bilo v slučaju potrebe najti ne samo zdravniške pomoči, potrebnih priprav in inštrumentov za zdravniško pomoč in za prevažanje ranjencev in bolnikov itd. Pri tem prizadevanju nam je prišla kakor nalašč telefonska naprava in pa projekt za zgradbo gasilnega, sedaj mestnega doma. Dosedanje mestne priprave za prevažanje ranjencev in bolnikov niso niti naj-skromnejšim zahtevam več zadoščale. Prevoz poškodovancev s takimi dvokolnicami je bil z ozirom na stanje naših cest, posutih z debelim nepresejanim gramozom in zametenih po snegu, grozno mučilen in isto tako nevaren. Če je bilo prevažati n. pr. poškodovanca, ki je imel zlomljeno nogo, bati se je bilo, da koščki zlomljenih kosti ne pretrgajo vsled trganja in suvanja v takih vozičkih sedaj še nepoškodovane mišice in pa vnanje kože ter da proderejo z zlomljenima koncema na površje, da ne provzročijo celo smrtnonevarne krvavitve. — In kako neusmiljeno dolgo je trajala taka mučilna vožnja za ranjenca v primeri z vožnjo v vpreženem vozu. — Prav rade volje se je odločil pri teh okoliščinah občinski svet za nakup vsem modernim zahtevam ustrezajočega ambulančnega voza in to tembolj, ker je bilo tudi za požarno hrambo skrbeti za vprego vedno pripravljenih konj. Ker mora pa mestna občina vrhutega skrbeti za prevažanje vseh onih bolnikov in ranjencev, ki prihajajo iz tujih občin v naše bolniške zavode po železnicah, je bilo s tako napravo ustreženo najširšim krogom naše dežele. Misliti je bilo torej le še na zadostno zdravniško pomoč. Obrnil se je radi tega mestni magistrat do društva kranjskih zdravnikov v Ljubljani s prošnjo, naj bi členi njegovi sodelovali pri tem človekoljubnem podjetju. In tudi ti so rade volje ustregli tej prošnji, tako da ni bilo zaprek za ustanovitev pre-potrebne rešilne postaje« . . . Brž ko se dogodi kje v mestu kaka nesreča, če se človek poškoduje pri delu, Če se ponesreči na ulici, treba je po najkrajši poti, najboljše telefonoma obvestiti rešilno postajo, ki je takisto zvezana po telefonu z magistratom. Povedati je treba, kaj se je zgodilo, da ve rešilna postaja ukreniti, kar je potrebno, da ve n. pr., je li treba priti na kraj nesreče z vozom ali ne. Za prevažanje ponesrečencev ima postaja poseben, nalašč za take rešilne zavode narejen voz, na katerega se ponesrečenec, potem ko se mu je po- delila prva zdravniška pomoč, položi. Ta voz je na dvorišču »Mestnega doma« pripravljen takorekoč noč in dan, takisto seveda voznik s konji. Zdravniško službo pri rešilni postaji opravljajo pred vsem magistralni zdravniki. Drugi mestni zdravniki pa se vrste pri sodelovanju po nekem turnusu, tako da ima vsak zdravnik določen v mesecu poseben dan, ko je zavezan pripravljen biti, da pomaga pri rešilni postaji, ako ga pokliče. V sobah, ki jih ima »rešilna postaja« v »Mestnem domu* na razpolaganje, so pri rokah vsi aparati in instrumenti, ki jih zdravnik potrebuje za prvo pomoč pri nezgodah. Tam je za vse slučaje pripravljena tudi postelj — recimo, da se pripeti kak porod na ulici. Takisto stoji v sobi železen, po najnovejšem sistemu napravljen operacijski »divan«. Ako treba vroče vode, segreje jo v par sekundah elektrika itd. »Rešilna postaja v Mestnem domu« je tudi zategadelj važna, ker tam najde lahko vsak' bolnik vsak Čas pomoči pri zdravniku. Na rešilni postaji v »Mestnem domu« ordinujeta gospoda mestna zdravnika za uboge vsak dan — izimši nedelje in praznike — od 9.—10. ure dopoldne in pa od 1.—2. ure popoldne brezplačno. Bolniške blagajne in tiste tuje občine, ki pokličejo ljubljansko »rešilno postajo« na pomoč, bodisi za slučaj kake nezgode ali pa, da je treba prepeljati kakega ranjenca ali bolnika s kolodvora v tukajšnje bolniške zavode, pa so zavezane, povrniti mestni občini ljubljanski stroške, ki jih je imela »rešilna postaja«, ko je bila šla kaki tuji občini ali bolniški blagajni na pomoč. Iz tega kratkega načrta se vidi, kake važnosti je rešilna postaja za Ljubljano. Mestni magistrat si je s tem naprtil veliko skrb in veliko stroškov na svoje rame. Naj bi občinstvo to uvaževalo in se posluževalo zavoda. Upajmo, da se bodo premožni ljudje spominjali tega Človekoljubnega zavoda, kadar delajo oporoke. Ako bi dobila rešilna postaja denarnih sredstev, mogla bi se sčasoma popolniti in razviti v društvo. * Oba zavoda pa: »posredovalnica za delo in službe« in pa »rešilna postaja« sta eminentno humanitarnega značaja. Oba zavoda pomagata reševati socialno vprašanje, ker celita socialne rane; oba zavoda sta res lepo socialno delo sedanje mestne uprave, sedanjega vzornega župana, gospodov: policijskega svetnika, zdravstvenega svetnika in njegovih tovarišev zdravnikov ter napredno mislečih občinskih svetnikov ljubljanskih. Slovenski slikarji V JVIonakoVem. Spisal Artifex. pravki so mc zanesli minoli mesec v Veliko Nemčijo, in pri tej priliki sem si ogledal tudi »moderne Atene« — Monakovo. Tu je središče nemške umetnosti, tu je vir nemškega modernega slikarstva in kiparstva. Tu sem prihajajo sinovi Muz iz vseh delov sveta, da se uče najkrasnejših umetnosti, kar so jih naklonila nebesa trpečemu človeštvu v naslajo in užitek. Monakovo je mesto slikarjev in kiparjev, poleg Pariza in Rima ter Prage najslavnejše sedanje torišče evropske umetnosti. In vesel je človek, ako čuje in se tudi sam prepriča, da je postalo Monakovo umetniški Jeruzalem po nesmrtnih zaslugah dveh suverenov, nesrečnega kralja Ludovika in sedanjega bavarskega princa regenta Luitpolda. Ta dva moža sta z velikanskimi žrtvami dvignila Monakovo do sedanje slave, pridobila akademiji več najznamenitejših umetnikov za učitelje ter privabila iz vseh dežel nebroj slikarskega in kiparskega naraščaja, ki je dandanes — razkropljen po vsem svetu — odločilen v umetniških vprašanjih. Monakovo zalaga poleg imenovanih mest s profesorji in z obrazoval-nimi umetniki vse akademije in vsa duševna središča evropskih in prekomorskih. V Monakovem je zaslovel prvak modernih glasbenikov, Rikard Wagner, tu so dozorevali W. Kaulbach, Böcklin, Len-bach, Makart, Stuck, Gabr. Max, Uhde, Dcffreger, Löfltz, Zügel, Herterich, F. A. Kaulbah i. dr. Ko je sedanji ravnatelj monakovske akademije, Löfftz, razstavil v osemdesetih letih svojega znamenitega Kristusa v grobu, ki diči sedaj monakovsko »Novo pinakoteko«, se se odprle tedanjim Du-najčanom oči. Francoski realizem je bil zanje prebrutalen. Trcbalo je zato, da ga ublaži nemški čut. Spretnosti Lüfftza in raznim izvrstnim modernim profesorjem se mora monakovska akademija zahvaliti za svoj sedanji procvit. Sedanje šole učitelji so se nadomestili z mladimi umetniki, kakor so Pavel Höcker, Lud. Herterich, Zügel in Stuck. Cele legije slikarjev so romale takrat v Monakovo. Naravno je, da so pohiteli tja tudi slovenski obrazovalni umetniki, Ferd. Vesel, Anton Ažbe in Iv. Kobilca. Sedaj biva v Monakovem petorica slovenskih slikarjev: Ažbe, Grohar, Jakopič, Jama in Strnen. Senior jim je g. Anton Ažbe, ki biva že mnogo let ondi ter je nekak konzul slovenskemu umetniškemu naraščaju, ko pride v Monakovo. Poznam ga že izza mladih nog, ko se je učil še pri rajnem Wolfu. Ažbcta sem torej želel najprej posetiti. Ni ga bilo težko najti, saj je njegova slikarska in risarska šola v Georgenstrasse štev. 16. obče poznana in med najbolj obiskovanimi. Ima pa letos razen te šole še dva atelijeja: enega za učence in enega zase. Lani se je namreč oglasilo okoli trideset učencev preveč v njegovo šolo; radi pomanjkanja prostora jih jc mogel sprejeti le 80. Ažbetova šola ima dva oddelka: za začetnike in za zrelejše učence. Učitelja sta Ažbe in njegov asistent, g. Igor Grabar, ki je rodom Rus. Poučujeta pa risanje in slikanje po živih modelih (glava, kostum, akt), za začetnike seveda spočetka le po maskah iz mavca, za oba oddelka skupaj pa ima g. Grabar kurz, v katerem uči slikati zatišja ali zabiti (Stilleben). Anatomijo in prespektivo razlagata učitelja s preparati in pri korekturi, ki se vrši vsako sredo in soboto. Poleti traja pouk dopoldne od 8.—12. ure in od 2.—7. ure zvečer, po zimi pa od '/a9.—12. in od l/22,—7. Pri korekturi v začetniškem oddelku pomagajo tudi boljši učenci višjega oddelka; ti se sčasoma usposobijo tudi za korektorje višjega oddelka ter so za to honorirani. Vstopiti morejo učenci in učenke v to Ažbetovo šolo vsak čas, šolnina znaša poleti 26 mark na mesec, po zimi pa 27 mark. Možno pa je tudi obiskovati le dopoldanski ali le popoldanski kurz. Gospod Ažbe ima torej popolno slikarsko učilišče, in častno je zanj, da so njegovi mnogobrojni učenci najrazličnejših narodnosti, ki so srečni, ako jih g. Ažbe sprejme v svojo veleugledno šolo. Tu sem videl Ruse, Poljake, Srbe, Francoze, Rumune, Američane, Švede, Angleže in Nemce. Takega ugleda, kakršnega uživa g. Ažbe v Monakovem, pač še ni imel tu noben Slovenec! — Posetil pa sem g. Ažbeta najprej v njegovem privatnem ate-lijeju, ki je v Georgstrassc št. 40. IBiti — - ne biti, važno je vprašanje!« . . . O lepi časi, hipi svetle slave! Ko triumfator stopal jc po poti s cvetlicami posuti umetniški . . . Trofeje slavnih zmag vise še tam-le po stenah — venci s pestrimi trakovi. In žarki lunini srebrni, glej, obsevajo po svili zlate črke, obsevajo tam oveneli lovor . . . Glej, kaj je to? . . . Na lovorjevih vencih peresa se spreminjajo v zlato, v cekine se spreminjajo kovane! In zdaj — obira z vencev te cekine prekrasna vila z nagimi laktmi, oblečena v tančico snežnobelo — nemara je boginja Talija —. Cekine torej snema vila bela iz lovorjevih vencev pa jih vsipa umetniku na postelj se smehljaje. In vsiplje jih in vsiplje — vedno več . . . Vse polno svetlih zlatov je krog njega pri vzglavju, in pri vznožju, ah, povsod, povsod po postelji, zlatö, zlato . . . O, kaka sreča! ... Ali vila bela približa tudi ženi se in deci; in tudi njim nasuje v postelje cekinov zlatih, kjer je kaj prostora. In vedno več in vedno več ga vsiplje bogastva zlatega umetniku . . . Ne bo li konca ? Saj še zaduši ga s samim zlatom vila navsezadnje! In on podpre si glavo z laktom desnim in mane si oči pa gleda, gleda . . . Sedaj je brez skrbi za stare dni on sam in žena pa njegova dcca! . . . In še tovarišem, tovarišicam pomagal lahko bo poslej — kako pak! Predrami se. Skoz okno gleda dan . . . Nocoj pa res je sanjal zlate sanje . . . A. Aškerc. Giordano ßnuno. Spisal Sempronio Avanti. ne 17. februarja t. 1. je preteklo 300 let, kar je bil v Rimu na »Campo dei fiori« na grmadi živ sežgan eden največjih mislecev in filozofov, kar jih je kdaj živelo na svetu — Giordano Bruno. Tista oblast, ki je sežgala pred njim že Husa, Savonarolo in mnogo mnogo drugih zaradi njih svobodomiselnosti, sežgala je tudi njega. A dočim sta morala umreti Hus in Savonarola, ker sta zahtevala reformacijo katoliške cerkve na podlagi evangelija samega, oziroma reformacijo javnega nravstvenega življenja, bil je na smrt obsojen Giordano Bruno, ker je kot znanstvenik in posvetni filozof razširjal nauke, ki so nasprotovali in nasprotujejo deloma še dandanes cerkvenim dogmam. Hus in Savonarola sta bila sežgana, ker sta delovala v okviru cerkve proti njej za čisti 14 nauk Kristov, Bruno pa je prišel na grmado, ker je zunaj svoje cerkve z orožjem znanosti in filozofije deloval proti cerkvi in zastarelim nazorom svojega časa . . . Giordano Bruno je mučenik znanstvene in filozofske svobodne misli. Giordano Bruno je bil genialen človek, ki je s pomočjo neke čudovite in zagonetne divinatorske sposobnosti prehitel svojo dobo, se ločil in osvobodil od mišljenja te svoje dobe in si ustvaril takšno naziranje o svetu, do kakršnega so dospeli drugi ljudje komaj 300 let po njegovi smrti . . . Giordano Bruno je bil rojen 1. 1548. v Noli blizu Neapolja. Še mlad je stopil v dominikanski samostan ter se z veliko gorečnostjo vdal učenju grških filozofov. Ti so ga pa le izpodbudili k samosvojemu premišljevanju in svoji sodbi. Humanizem je rodil Italiji cvetočo umetniško renesanso, humanizem je pa osvobodil svet tudi tesnih spon sholastičnih ter dal človeškemu duhu svoboden polet, ki je otvoril človeški misli novih perspektiv. Sin humanizma in obenem največji pospeševatelj njegov je bil tudi Giordano Bruno, ki je preporodil svobodno znanstveno raziska-vanje in premišljevanje. Zaradi svojih radikalnih in ne več pravovernih nazorov je moral zapustiti samostan in tudi Italijo. Potoval je v Švico, potem na Francosko, kjer je na univerzi v Toulousi postal profesor filozofije. Potem je prišel v Pariz, nato v London in Oxford in končno na Nemško — povsod učeč in razširjajoč svoje nove ideje. Spisal je več knjig, v katerih je z vso svojo fenomenalno duhovitostjo pobijal do tedaj veljavni geo- in antropocentrični sistem ter se potegoval za sistem Kopernikov in Galilejev. Učil je, da je vsemir neskončen, večen. Toliko je središč, kolikor je solne in solnčnih sistemov. Zemlja se suče okoli solnca, in solnce se samo suče okoli svoje osi. Učil je tudi, da višji organizmi proizhajajo po neskončni poti razvoja iz nižjih organizmov; vsa živa in »neživa« bitja so si v sorodstvu med seboj. Slutil je torej descendenčno teorijo, ki si je dandanes že osvojila znanstveni svet. Bruno je torej predhodnik Darwinov. Tudi oznanjevatelj današjnega modernega mo-nizma je, ne materialistnega monizma, ampak nekakega oduševlje-nega, višjega. Vse vlada ena delujoča moč, ta moč je v vseh stvareh »Bog«. Bog je notranja moč vsega gibanja . . . duša vsega, kar se giblje in kar se oživlja z njegovo močjo. Boga vidimo v lesku solnca nebeškega in v lepoti vsake stvari . . . Učil je tudi, da se v vsemiru ne izgubi ni atom materije, pa tudi ni najmanjša moč. Kakor znano, je to zadnjo hipotezo, da se tudi moč ohrani, v novejšem času znanstveno podprl fizik Meyer. (»Das Gesetz von der Erhaltung der Kraft«.) Iz tega sledi jasno, da je prišel s svojimi nauki v navzkrižje s cerkvenimi dogmami, ker je ali direktno ali indirektno tajil marsikaj, kar so njegovi vrstniki brez kritike verovali. Giordano Bruno je bil tudi pesnik, svobodomiseln pesnik. In tudi njegove poezije so prcŠinjene z njegovimi filozofskimi idejami. Vmes zavzdigne satirski bič, s katerim tepe zastarele oblike svojega časa . . . Moralo je priti do konflikta, do tragičnega konca prej ali slej. In prišla je zanj tragična ura. Povrnivši se s svojega nemirnega blodenja po svetu na povabilo nekega meščana v Benetke, je bil tukaj izdan in predan inkviziciji, ki ga je imela zaprtega več let in ga potem izročila posvetni oblasti (»bracchium saeculare«), ki ga naj kaznuje z »nekrvavo« kaznijo . . . In na Campo dei fiori je izdihnil omenjenega dne veliki mislec v plamenih svojo idealno dušo . . . Tisto leto, 1600., je bilo »sveto leto«, in neštete množice ljudstva so bile priromale v Rim. Okoli grmade se je kar trlo ljudi in gledalo grozni prizor . . . Vedeli pa niso, da je krivoverec, ki gori na grmadi, poslej nesmrten, in da se začenja z njim takorekoč nova doba človeške misli. In on je stal na grmadi sam in zapuščen od vsega človeštva. Krščanski mučeniki so imeli oporo v tisočih in tisočih svojih sovernikov in somišljenikov, imeli so oporo v večnem plačilu po smrti. V zadnjih urah mučen i št va jih je krepčalo hrepenenje po kroni Kristusovi. Giordano Bruno pa je stal tam in umiral sam. Oporo je imel le v sebi samem, v svojem prepričanju, da se je boril za resnico in za svobodo mišljenja. Tolažiti se je moral sam. Kolika možatost, kolik pogum, kolik značaj! Dandanes gledamo na te tragične prizore preteklosti objektivno, hladne krvi in s filozofskim mirom. Zgodovina, »magistra vitae«, uči, da je konservativni tok življenja ugonabljal in pogostokrat tudi uničil še vsakogar, kdor je hotel plavati proti njemu. Zgodovina pa tudi uči, da so mučeniki novih idej podlegli le na videz in začasno, a da so v resnici zmagali in triumfovali nad svojimi nasprotniki in krvniki. Zmagal je Hus, zmagal je Galilei in zmagal je tudi Giordano Bruno. Kdor je zmožen stvar mirno presoditi, mora reči, da je ogromna večina kulturnega sveta danes istih nazorov, kakršnih je bil pred 300 leti Giordano Bruno. Marsikatera znanstvena in filozofska teza, za katero je Bruno dal svoje življenje, je dandanes splošno priznana. Dandanes vemo, da je vsa človeška prosveta stvar razvoja, težavnega, mučnega, z žrtvami in mučeniškimi trupli pokritega pota razvoja. Mi vemo, da je vse na svetu relativno; mi pa tudi vemo, da človeštvo napreduje v svobodnem zmislu in k svobodi vldjub vsem zaprekami Dokaz današnjega relativnega napredka je tudi ta, da dandanes ne sežigajo več živih ljudi zaradi njih svobodomiselnih »krivo-verskih« nazorov kakor njega dni. Prepričani smo tudi, da se ti žalostni časi ne povrnejo nikdar več, pa naj pride še tako čudna reakcija 1 In mi smo se popeli celo tako visoko, da se niti preveč ne čudimo nečloveškemu početju tistih ljudi, ki so bili obsodili Gior-dana Bruna na smrt in ga živega sežgali, ker vemo, da pametneje niso mogli ravnati, ker je bil njih razum zaslepljen, ker so bili nevedni. Na tistem mestu, kjer je bil ogenj upepelil truplo slavnega meniha Giordana Bruna, stoji danes lep spomenik njemu na čast in spomin. In če gre mimo tudi najbolj veren in konservativen sin katoliške cerkve, in če je še tolik nasprotnik naukom Brunovim, postati mora za hip, ko zagleda ta monument, in reči: Človek, ki je rajši umrl v plamenih strašne smrti, nego da bi bil preklical, kar je učil, in zatajil svoje prepričanje, tak Človek zasluži, da ga časti svet, da ga spoštujejo tudi njegovi nasprotniki . . . -- —Književne novosti, ^g 6 A. Černy: V üdoH Resie. (Otisk zc Slovanskčho Pfehledu, II. roč.). Čehi .spadajo med prve Slovane, ki so se zanimali za Beneške Slovence v obče in zlasti za Rezijane. Prvi je sicer potoval med Rczijani Poljak I. grof Potocky (krog 1. 1790.) in zapisal svoje vtiske v francoskem jeziku, kar je pozneje porabil naš J. Kopitar. Za njim pa je bil v Reziji (14. aprila 1. 1801.) vojaški kurat (Čeh) Anton P i šel y, ki trdi, da živi v tej dolini okoli 7000 ljudi; (sedaj jih je le nekaj malo nad 4000). Njegov spis o Režijanih (»Über die Slaven im Thale Resia«) je prinesel Dobrowskega »Slavin« 1. 1808., str. 120. do 127., in tega je ponatisnil V. Ilanka v istem listu 1834. 1. str. 118.—124. L. 1841. je potoval J. Srczniewsky po Reziji, potem ob Teru navzgor do Brda (Lusevera) in Mihotov ter ob Karnahti nazaj doli v Neme. On trdi, da »število tukaj bivajočih Slovencev znaša vsaj 19.000«. Njegov potopis »Zpräva o Reziane« je izšel v »Časopis Českeho Museum* 1. 1841., str. 341.—344. Isti je pisal »O frijulskih Slavjanah« v »Moskvitjanin« 1844. 1., IX. 207. Medtem pa je bil napisal tudi Šafafik »O Rezjanah i Furlanskih Slavjanah« v »Dennici, lit. gazeti« 1. 1842., str. 109—113. Te članke so bržkone porabili Nemci, na pr. Bergmann, »Das Thal Resia'und die Resianer in Friaul« (Jahrbücher f. Literatur 1848, Anzeigeblatt str. 46. in 50.); potem »Das slavische Resiathal« (Archiv f. Kunde öst. Gesch. 1849, Bd. III. 55—56). Italijani so se začeli zelo pozno zanimati za Beneške Slovence, šele po 1. 1866., na pr. Valentinen i, »Sul linguagio slavo della valle di Resia« (Giornalc di Udine, 1868, Nr. 293); Arbo it, »Resia« (istotam, 1869 Nr. 213—214); M ar in ell i, »Dei 'dialetti Resiani« (Udine, 1875) in »La valle di Resia« (Torino, 176). Izmed Slovencev je prvi pisal o Rezijanih J. Kopitar po francoskih zapisnikih slavnega poljskega potovalca Potockcga,ki se nahajajo v grofovski ossolinski knjižnici. Natisnjeni so ti zapiski v »Vaterländische Blätter f. d. öst. Kaiserstaat« 1816, str. 127—129, in ponatisnjeni in »B. Kopitars Kleinere Schriften«, herausg. v. Fr. Miklosich, Wien 1857, I. pg. 327. V slovenskem jeziku pa nahajam prvi spis o Rezijanih v Ei n spiele rjevem »Šolskem prijatelju« 1. 1856., str. 86—93, katerega so razni listi pretiskavali in posnemali, na pr »Novice« 1. 1856, 1. 62—64. Sedaj pa nam je podal g. Černf prav zanimiv opis svojih vtiskov, katere je dobil na svojem potovanju spomladi 1. 1898. Najpoprej govori o rezijanskem narečju in njega posebnostih; (Rezijani štejejo na pr. le do 39 kakor mi, 40 je že »dwäkradwüjsti«, 60: »tri'kradwüjsti« itd.). Potem opisuje dolino, gore in planine, obdelovanje zemlje, vasi, cerkve in šole. Najdalje se mudi pri glavnem kraju Ravanca, zlasti v Lipovi gostilni »Alla st?lla d'oro«, kjer je bival tudi prof. Baudouin 1. 1872 75. Gosti so mu pripovedovali, kako jih je izpraševal in kako so se mu oni »smdejeli«. Tam je slišal tudi srednjestarega moža govoriti: »My n£ sömö Läske, my sömö S la vinske, Rozojäriuvi!« Iz Ravance je obiskal g. Čern£ tudi vasi Oso j an e ali Ožejak in sliko vito Njivo (»ošterija pöekova«), jugovzhodno od Ravance. V prvi vasi je slišal in zapisal pobožno pesem o »Devici Mariji verdjini«, v drugi pa opazoval rczi-janski narodni ples, katerega je natanko opisal, kakor tudi pesmi, ki se pojo ob taki priložnosti. S temi zapiski (bescdjc in sekirice) je g. Čem J pomnožil zbirko, katero je objavila Ella de Schoultz-Adaiewsk i v Baudouinovih »Meterijalih za južnoslovjansko dijalektologijo in etnografijo« (St. Peterburg, 1893, str. 475—4S8). Dalj časa se pomudi pri opisu rczijanske hiše in zlasti pri narodni noši. Tu izvemo, da so tudi Rezijanke nosile v starejših časih »pečo«, kakršno je še Sreznjcvskij videl, a Rezijani sami trdijo, da je to bilo »prad d\va čentendrja lit« (pred 200 leti). Ta zanimivi in poučni opis krasijo štiri podobe: Ravanca, Resianka v narodnim kroji, mlada žena z Resie in skupina »Resiane«. Knjižici je pridejan tudi zemljevid »Slovanov v severni Italiji«, katerega je načrtal prof. Ivan Trinko in bil pridejal svojemu opisu Beneških Slovencev v istem »Slov. Pfehledu« .1899, str. 226. Ta zemljevid jc le majhen (merilo ni naznanjeno) in služi le za splošno orijentacijo. Narodnostna meja jc pregledna, samo zahodno od Štele manjka še slovenske vasi Smardeča. Nad Brezjem jc napačno zapisana gora »Matajur« (it. Montemaggiore), katero Slovenci imenujejo Jalovec; (Kozlcr ima napačno »Golovec«). Tudi reka »Učka Bela« ni pravilno zapisana; ljudstvo jo imenuje Učja (Bolčani: Uča), a pravilno bi se menda moralo pisati »Volčja«. Sicer pa bosta knjižica in zemljevid mnogo pripomogla k razširjenju slovenske etnografije. S. R. J. Ciperle, Kranjska dežela. Ljubljana 1899, založil pisatelj, tiskal K. Milic, str. 96. Cena? Knjiga ima naslednjo vsebino: Zgodovina kranjske dežele; Lega kranjske dežele; Tla kranjske dežele; Kranjske vode; Podnebje kranjsko; Statistika in Krajepis. Gotovo hvalevredno je podjetje, opisati svojo domačijo, zlasti če sam založnik trpi vse stroške, in naj se to godi še toliko in tolikokrat in v kakršnikoli obliki. Ali k temu je treba poleg dobre volje tudi temeljitega znanja in poznanja dežele, pa tudi vse novejše literature, kajti starejši viri že davno ne zadoščajo več. Iz teh virov je sprejel g. pisatelj izmišljotine, kakor na pr. Akvorna (na Vrhniki), Magnania, ki jc stala baje v okolici Višnje gore, tempelj boginje Karnije v Gamcljnah, tempelj paganskih Slovencev na gori Sv. Ožbalta, Lacus auriacus (Blejsko jezero), a na blejskem otoku boginjo Živo. Lega kranjske dežele sodi vendar pred njeno zgodovino, pri tej priliki bi se bila lahko vsa statistika opravila. Zgodovinski oddelek jc zares mršav, tupatam tudi neresničen (na pr. da je Avgust 1. 30. Kranjsko napadel; da je stal Neviodunum pri Vihrah; Ad Silanos na mestu sedanje Idrije; da je bil Felicijan tovariš sv. Mohorja; da so se začeli Slovenci šele na Koroškem s tem imenom imenovati; da so Ilabsburžani 1. 1366. dobili Devin in Prem, ko so Devinci šele 1399. 1. izumrli in so jim nasledovali še Walseejci do 1. 1465. itd.). Pri opisu tal se ne drži že splošno vpeljanih zemljepisnih poznamovanj, na pr. Gorenjska kotlina (mesto »Ljubljanska ravnina«), in ima preveč nepotrebnih pododdelkov (Mokronoške gore, Tisovska planota, Rakitniška planota). Kako so neki zašli Gorjanci med »severovzhodni del«, a Logaška planota med »zapadni del« Dolenjskih tal? Unec vendar ni reka, nego vas! Reka se ne prikaže pri Trcbčah še edenkrat nad zemljo, nego na dnu jame. Tesni ob Radovini (?) niso nič omenjene. »Voncšica« vendar ne more biti pravilno, nego Lomščica. V Peščenici ni nikakršnega jezera, nego le zajezena voda. Po- grešamo razvodnico med Krko (gorenjo) in vodami, ki teko skozi Kočevje v Kolpo. Z razvrstitvijo krajcpisnega gradiva se ne moremo zadovoljiti. Škofja Loka se mora vendar omeniti na str. 44. (tura Ljubljana-Kranj) in povedati, da gre iz nje tudi stranska cesta po Poljanski dolini ali v Idrijo, ali pa na Cerkno; a glavna cesta v Idrijo vodi iz Kalccv skozi I-Iotedrščico, in to bi se moralo opisati pri progi Ljubljana-Postojna. Iz Postojne kot središča Notranjske se izpeljajo potem druge stranske proge, na pr. Postojna-Vipava s stransko črto Razdrto-Senožeče. Opis »Rakeka« spada na str. 91. (Planina-Lož). V predgovoru poudarja g. pisatelj, da bode zlasti natanko opisal podzemeljske votline kranjske, a pri »otoški jami« (str. 87) je pozabil povedati, da so nekaj kapnikov od drugod prinesli in jih potem v tla zabili! Žrebčarija ima svoje pašnike v Bi i j ah. V Šturiji (pravzaprav v Palah) ni nikakršnih »fužin«, ampak so s a mole o vi. Vipava ni nikoli spadala pod »tržaško«, ampak pod goriško škofijo. Grajati moramo samovoljno izkovane termine: skupek, pogričje, goratina, povodje itd. V zemljepisni znanosti imamo čisto natančno določeno terminologijo, in teše je vsakemu pisatelju držati, bodisi dobra ali slaba, ker vedne novotarijc ne delajo drugega kot zmešnjavo. S. A'. Ročni kažipot po Goriškem, Trstu in Istri in Koledar za navadno leto 1900. Sestavil Andrej Gabršček. Cena 1 K 60 h. Trdo vezan 2 K 40 h. S pošto 10 h. več. Brezplačna priloga »Soči«. V Gorici. Tiskala in založila »Goriška tiskarna« A. Gabršček. 1900. Da je »Kažipot« res praktično podjetje, dokazuje to, da je ta letnik že šesti. In koliko je napredoval v tem času! Povzpel se je do tolike popolnosti in natančnosti, da se bode res lahko rabil kot zanesljiv »vademecum« — kažipot — vsem onim, ki imajo kaj posla s primorsko, od poklicanih faktorjev toliko zanemarjeno pokrajino. A dasi naj služi »Kažipot« zlasti praktičnim potrebam, vendar je tudi na vnanje prav lično opremljen; to tem rajši poudarjamo, ker nas prav zelo veseli, da so baš po naši diaspori tako čvrste in podjetne tiskarske tvrdke (v Celovcu, Celju in Gorici). Kako poraben je >Kažipot«, smo se — ni davno tega — sami prepričali; gorečemu poverjeniku družbe sv. Mohorja je služil v to, da si je iz njega izbiral imena onih naših razumnikov, kateri še niso Mohorjani, a jih hoče pridobiti kot nove ude. Živa potreba primorskega »Kažipota« nam dokaže obenem, da je v istini naša pokrajina, po kateri nas on vodi. B. ---- - Slovensko gledišče. J| I. Dramske predstave. Predpustni čas za gledišče navadno ni ugoden, zlasti pa za dramske predstave ne. Zato smo opažali prejšnja leta, da sta v predpustu opera in opereta skoro popolnoma izpodrinili dramo. Tega letos ni bilo. Dasi so se zadnji čas res nekako kopičile operne predstave, je pa intendanca vendar gledala na to, da sta si bili, kar se tiče števila predstav, opera in drama vobce v nekakem ravnotežju. Ako se navzlic temu, da se intendanca ni ravnala po ,načelu prejšnjih let, ni bilo «pritoževati radi obiska, je to pač veselo znamenje, veselo znamenje osobito za intendanco samo, katero navdaja to dejstvo lahko z zavestjo, da je hodila dozdaj po pravi poti in da je znala s finim čutom spraviti v skladje potrebo občinstva z nalogo, ki jo ima gledišče. Vendar pa nam dotya od 15. januarja pa do 15. februarja ni prinesla mnogo takih dramskih predstav, o katerih bi se dalo kdo ve koliko pisati. Pač bi bil Aškerčev »I z maj lov«, ki se je predstavljal, kakor smo omenili že zadnjič, prvikrat dne 19. januarja t. 1., lahko predmet obširni in zanimivi razpravi; a ker se je videlo gospodu pisatelju potrebno, da na igri semtertja kaj izpremeni, je pač umestno, da se počaka s sodbo do tistih dob, ko se nam uprizori v novi, končni obliki. Vse drugo, kar smo videli zadnji čas, pa je bilo bolj ali manj staro. Dne 21. januarja so ponavljali ljudsko igro »Od stopinje do stopinje« in sicer na korist našega izvrstnega režiserja in igralca-prvaka, gospoda Inemanna, dne 25. januarja in 2. februarja so pokazali iznova svojo privlačno silo Govekarjevi »Rokovnjači«, a dne 3. februarja smo videli po daljšem premoru na našem odru spet enkrat Raimundovega »Zapravi j i vca«, na katerem smo se tako naslajali pred dvajsetimi in več leti! Da Raimundovih iger ne gre zametavati kar tako, o tem uveri lahko vsakega baš njegov »Zapravljivec«, kajti ta nudi nekoliko prizorov, ki se odlikujejo po tako pristni realistiki, da bi se je ne bilo sramovati nobenemu modernemu pisatelju, in pa po tako fmem humorju, da se je nemogoče odtegniti njegovemu vplivu. Dne 13. februarja je bila tisoča predstava dramatičnega društva v slovesno razsvetljenem gledišču. Intendanca je imela izborno misel, proslaviti ta jubilej s ciklom slavnostnih predstav. Marsikoga pač je navdala tisoča predstava s pravim veseljem, druge morda pa tudi z — otožnostjo! Med zadnjimi sem bil jaz! — V triintridesetih letih nič več nego tisoč predstav? Koga ne zaskeli pri srcu ob spominu, kako se nam je godilo pred kratkim še na lastnih tleh? . . . Toda ponosni na tisočletno predstavo smo bili lahko eni kot drugi, torej tudi tisti, katerim je vzbujala otožne misli. Saj proslavljal se je pravzaprav le napredek našega gledišča, in ta je zares tolik, da smo vsi, brez razločka, lahko zadovoljni ž njim. Zlasti letos procvita naše gledišče tako, da nas navdaja z najlepšo nado, in da je bil g. E. Gangl v svojem prologu, s katerim se je pričela slavnostna predstava omenjeni večer in katerega je govoril g. režiser Inemann, popolnoma upravičen vzklikniti: Slovencu je preteklost žalostna. Bodočnost je njegova, le bodočnost! Da, bodočnost! Odkar je izdal Stritar parolo: »Slovenije ni, Slovenija bodi!« se sploh nekoliko zavestneje obračamo v prihodnost, in prav je tako! Pustimo zgodovino — zgodovina smo mi! Toda dosegli bomo le tedaj kaj, če se vedno in povsod zavedamo jedra teh besed ter jih ne smatramo za — golo puhlico! . . . Drama je bila zastopana ta večer po »Zhupanovi Mizki«, ki se je prvikrat igrala v Ljubljani leta 1789. Igra je za tedanje čase, v kateri je bila spisana, jako dobra, in pozna se ji, da je vzeta naravnost iz življenja. Čuditi se moramo pa tudi Linhartu, ki je to igro preložil na Slovensko, da je znal tujo snov tako prilagoditi domačim razmeram . . . Da radost povodom napominanega jubileja ni vzkipela previsoko, zato imamo zahvaliti vsekdar naklonjeno nam c. kr. vlado, ki je s tem, da je preprečila nameravano uprizoritev Jurčičevega »Tu go m era«, poskrbela za to, da j t? kadila tudi kaplja grenkosri v čašo vesela. In zdaj sem radoveden samo »a to: bode Ii ostalo samo pri protestu na papirja, za katerega se živa duša ne z:ne»5, ati pa bodo s-xtöli naši poklicani faktorji —- recimo, naši državni po-sžaaoi — na pravem mestu, o pravem času. in. & prn.-emo odločnostjo izposto-vatf. to. do. se bo ravnalo v prihodnje nekoliko drugače z nami! Ako se jim ne posreči to. potem - žalostna cnajka. potem tudi od prihodnosti nimamo pričakovati ničesar! ... Z. i!. Operne predstave. Minilo je že 60 let. da se je zavzel Rikard Wag»er zu uglasbenje oziroma tudi pesniško obdelanje — pisal je namreč svojim operam libreto sam — »Večnega mornarja«/) zadnje novitete slovenskega odra, Starost prišteje operi tej poznavateli Wagner; evega ži.vljenje-pisja, mlademu slovenskemu odi« ie pa. veljave, ko da je izmed zadnjih prvo-boriteljev v vrstah naprednjašk.ih proizvodov modernega duha. Mogočnost novo ustvar]aiočega duh?. oživlja Waguerjeva dela, p ubira v njih vroča kri. žari iz njih žlvljenska krepost. V tonih izražena poexija je Wagnerieva glasba, zato fcödi ved&o jnteda, vedno na novo interesojoča za vsak poznejši rod« Wagner je postal operi reformator. Podal se je v bo; proti svoiedobnim, po vpliva francoske opere razširjenim nazorom, po katerih je glasba ie okrasek, le blišč in zunanji nakit besedi. Priboriti je hotel Wagner glasbi isto vrednost z govorjeno poesij'o, pregledi je glasbo v tonovsko poezijo, to v spoznanju» da mora napojiti kakor besedo tadi glasbo prava pesniška vsebina. Postavil se je na stališče, da bodi glasba dejanju odoševljeua podlaga, spev besedi primeren. ko beseda narave?», jasen govor. TJstvaril je tako nrswkalno dramo «t. pi-cvžročjj Ž njo popoln, spočetka m še dolgo vrsto poznih let le v hudem boju izbojevani preobrat v skladanju. Preobrat ta temelj: zopet v Wagnerju; 6ao.es vseobee vpoštevsn. je pa vzrodil prostejši polet glasbene misij, čaroben razvoj v obvladanju orkestra, M je postal spevu sovreden Činitelj, in ki se je s tem otreseč spon, v katero so .ga vtssnjovali prejšnji nazori.* prisojajoč? orkestru le nisko nalogo spremljevalca. »Večni mornar«: kaže že vse posebnosti Wagnerjevega skladanja, vendar 3c v tomelj.o.em zabarv&nju 5n tudi. v mvencijt enako kakor le »Lofoengrin« in »Tannhäuser« navdahnjen po roraanttamü dobe vznika teh oper. niso iste še toli ekskluzivno Wsgnerievske. xo velikega tega skladatelja poznejši proizvodi. Opere te je smelo označit; kot. dela, v katerih se vzpenja roin&atfrem mišljenja nesen in pet vzdignjen po uspešnejšem načinu skladbetvorjenja h fcrepkejsemu in odnševljenemu izrazu, označiti jih je ket deta prehodne dobe. v- katerih se dviga rotnantisem k veljavi «luziV.alae drame, I«štrumen tovarn spev postaja v njih simJbnSsti&kr, orkester si pridobiva v »jelk pristoječi mu ugled in mogočno veljavo. Skrben .(» idsleč, kakršen je bil Wagner pri ustvarjanju svojih umotvorov, je bi! Wagner previden pred vsem v izbiranju dejanja, ki ga je uglasbž£. Mitiško bajeslovje ga je vabi'o v svoje tajnc-st.ao čarobno omrežje, tn njem« je povzel vsaki svoja operi povest »Vedrega mornarja« je zajel h fcolanc'sfce ljudske pripovedke, zavzela ga je globoka misel ljudske poezije, ki obdeUsje v »Večnem mornarju-« ne brez filozofske podi&gc človeški problem o odrešilni »Večni mornar« je zložen !. 1841.. za »Rienzicm« (1. 1S40.) kot druga izmed Wagaerjevih, oper. Najmlajše operue skladbe t« ne Štejemo. moči zveste ljubezni, po kateri hrepeni človeški duh, videč v nji uteho in pogoj zaželj enega miru v bojapolncm vrtincu trudapolnega življenja. Enostavno, brez komplikacij je dejanje, saj se razvija v duši nastopajočih oseb, tak razvoj igre je pa moči naglašati le bolj v izrazih, nego v činih. Izrazu pomore Wagnerjeva glasba do jasnega tolmačenja, slikajoča s prepričevalno močjo duševni stan predstavljanih oseb, z uspehom vzbujajoča vsekdar primerno razpoloženje v čutečem poslušalcu. V teh svojstvih se javlja visoka umetniška vrednost Wagnerjeve glasbe, ustvarjajoča moč umetnika glasbenika. Predstava »Večnega mornarja« je bila vsekako znamenita. SSento, krepko nordiško devo, ki je pri vsej sentimentaliteti priprosta in katero razvnemajo vtisi balade o Holatidcu in slika bledega mornarja k hrepenenju po odrešitvi zakletega, preganjanega nesrečneža, se je pokazala gospica Carneri na vrhuncu tosezonskega svojega umetniškega stremljenja. Prav v tej vlogi je podala svoje igrsko i pevsko znanje v vsem blišču, pretresujoČe in briljantno v vsaki potezi, z vnemo, da bodi vredna interpretinja Wagnerske muze. Gorko njeno prizadevanje, ki svedoči, da vibrirajo v njej ob proizvajanju vsi živci, in da smatra umetniški svoj posel kot resno nalogo, kot svoj poklic, ki mu mora zadostiti, rodilo je sad, popoln in zdrav, svež in brez madeža, vsem v veselje, Wagner-jevemu delu v trdno oporo. Zmagovito je uveljavila gospica Carneri izredni svoj glasovni materijal, priborila je sebi i operni skladbi neutajljiv uspeh. Temnega, brezupnega in utrujenega blodečega mornarja predstavljal je g. Noll i z vnemo in najboljšo voljo, prav srečno v izključno liriških partijah drugega dela opere, kajti liriški značaj mu uspeva najbolje, med tem ko je v prvem aktu prerad zahajal v nepravo zabarvanje Ilolandca kot razdraženega, ujezenega to-gotneža, pozabljajoč, da je isti v svojem bistvu otožni, v življenja boju izmučeni, po bridkih izkušnjah k filozofski umirjenemu naziranju dospeli mož. Za robato prikazen v hlepnem koristolovstvu zatrdelega Dalanda je bil g. Pestkovski izboren akter, mogočen pevec, imponujoč s svojim glasom, primešujoč svoji igri dober, neprisiljen humor. Lovca Erika je pel g. D es ar i viharno in živahno, g. Lobeda pa prav dobro hvaležno partijo v sladki saxijavosti razvne-tega krmarja. Zbora, pred vsem moški, sta skupaj z orkestrom, ki je nelahko svojo ulogo nenavadno dobro izvedel, dopolnjevala dober vtis, ki ga je vzbudila predstava v vsakem, tudi sceniškem oziru. Dobršen del zaslug gre kapel-niku g. Benišku, neustrašenemu voditelju, cilja si svestemu krmarju v razburkanem, težko ukrotljivem valovju morja tonov. Z »Večnim mornarjem« je dospelo »Dramatično društvo« po 33letnem delovanju do svoje 1000. jubilejske predstave. Pomembno to število predstav vsebuje razvoj in podobo slovenskega naroda v njega kulturnem procvitu. Od prvotnih diletantskih poskusov, navdanih po navdušenju, ki ga vzbuja prerod za zarje jutranje, nado vzbujajoče zore, se je povzpelo dramatično društvo do veljave zavoda, ki je reprezentant kulturnega viška slovenskega naroda. Lepo in zdravo se je razvijalo društvo, ki je danes opora narodnega ponosa. V njega zgodovini se zrcali dobra volja, ki je navdajala prednike naše k domorodnemu prizadevanju, in umetniški zanos potomcev, ki ga je to prizadevanje vzrodilo. Mogočno stavbo tisočih predstav je vzgradilo navdušenje in ljubezen za narod, okriljeno po slovenskemu narodu prirojenem čutu za prostost duha, ki jo pospešuje hrepenenje po lepoti umetnosti. Vrstile so se pač solze obupanja z roso radosti, predno je dospelo društvo do svoje 1000. predstave, a danes, ko vidimo slovensko gledališče v solnčncm svitu pomladanske svežosti in bujnosti svojega delovanja, zremo z zadovoljnostjo nazaj v preteklost in z zaupanjem v bodočnost, ki se mora odpreti z vsem sijajem, ki ga zaslu2i dobro in pošteno prizadevanje. Jubilejske predstave so podale — prav umestno — retrospektivo tudi v razvoju glasbenega napredka tako v produktivnem kakor tudi v neproduktivnem oziru. Vilhar-Šantclj e v a, danes silno obledela »Jamska Ivanka« je otvorila pisanost historiške te slike, zadnja opera najmlajšega slovenskih skladateljev, Viktorja Parme, v polnozvočju modernega, prekipevajočega orkestrovanja blesteča »Stara pesem« jo je zakončala. Vmes so se vrstili fragmenti iz oper drugih slovenskih skladateljev, kakor uvertura k Ipavčevemu »TiČniku«, F o erster j eve mu »Gorenjskemu Slavčku«, Gerbičcvemu »Kresu«, Ipav-čevim »Teharskim plemičem« in Vilharjcvi »Smiljani« ter kolo iz »Parmo vega »Urha, grofa Celjskega« kot spomini na delovanje naših prvoboriteljev na polju skladanja slovenskih oper. K drugi slavnostni predstavi si je povabila intendanca tenorista praškega »Narodnega gledališča«, gosp. Bohuslava P taka, in postavila je na vzpored Smetanovega »Daliborja«. Naslovno ulogo je podal gost kot renomiran in dičen član češke opere z zmagovitim uspehom. Pravi junaški tenor Ptäkov se je izkazal v Daliborju sijajno, saj razpolaga Ptzik z glasovnim materijalom, kakršen je dan le izvoljencem; uveljavlja ga z moškim zanosom, mojstrski, umetniški. Spev njegov je pevan govor, uspeva tu vsaka beseda neprikrito in s prirodnim naglasom. Obvladujoč svojega glasu vrline, doda Ptak vsaki besedi pravi akcent, niansuje kot plemenit govornik-pevcc vsako potezo in okiti besedo z bliščem bujno barvanega valovja kantilene. Pevec Ptiik je tudi izboren igralec, simpa-tiška, mladeniška moška postava. Opojil se je po Daliborju in igra ga odušev-ljcno, viteški krepko in divno, s poudarkom duševne kreposti, ki je znak Daliborjevega notranjega bistva. Po Ptäku podana je bila Daliborjeva uloga ozarjena s sij< jem, s kakršnim nam združuje ustvarjajoča iluzija mitiške prikazni, oproščene vsega nepopolnega, vredne vdanega sočuvstvovanja, obožavane in povzdignjene v jasne višine. — oe— Gcrbiceva »Glasbena Zora« je zakončala s 6. zvezkom prvo svoje polu-letje, nje izdajatelj pa pozivlje k obilnejšemu naročevanju, da bode mogel list razširiti za tekstno in kritično prilogo, skladbe same pa tiskati dati s tipami. To njegovo namero je vsekakor odobravati in pospeševati. V pospešilo bodi i ocena prvega poluletnika, katero tu podajemo. Zborovo petje, katero se v Slovencih najbolj goji, zavzema tudi v »Glasbeni Zori« najširši prostor. 10 moških in 7 mešanih zborov je donesel pivi poluletnik, privzeti je 4 solonapevc in 2 klavirski skladbi. Sprejete so skladbe J. Bartla, Fr. Gerbiča, Ign. Hladnika, dr. B. Ipavca, Fcrd. Juvanca, Avg. Lebana, L. Pahorja, Jos. Pavčiča, Jos. Prochazke, Al. Sachsa in V. Vande. Najštevilneje je zastopan urednik g. prof. Gerbič, ki je podal ne samo zbore, marveč tudi C Glasba. # Ah^^- 5T—^— solonapeve in 2 klavirski skladbi. Med zbori se odlikujeta pred vsem dražestni, blagoglasno in ljubko doneči mešani zbor »Žitno polje« in čvrsti, krepki moški zbor »Pevski poziv«, dve .pevskim zborom prav priporočani skladbi. Za klavir podaje isti skladatelj paradno koračnico Sundečičcvo, glasečo posebno v triu slovanski značaj in lepo sesanjano, klavirski spretno pisano salonsko mazurko, za pevce soliste pa nežen albumski list. Pozornost vzbuja Jos. Pavčič s tremi mešanimi zbori »Žanjice«, »Sam« in »Njega ni«. V njih se javlja skladateljski talent, življenski krepka, jasno in nepopačeno čuteča individualnost. Pavčičevi zbori in Gerbičevo »Žitno polje« nadkriljujejo po svojem karakterizovanju vse druge zbore v »Glasb. Zori« kot priznanja vredne glasbene ilustracije. Eden sam zbor »Poslancu« je uvrstil L. Pahor; umetni konstrukciji te skladbe z lepimi detajli je podložen kar najmanje, posebno ne moškemu zboru pristoječe besedilo o otročiču, pošiljajočem po oblačku pozdrave svoji mamici. Besedilu neprimerni so tudi Ju van če v »Pastir« in mali zbori Lebana, Bar tla in Van de, prazni harmonizacijski poskusi diletantov brez skladatcljske ambicije. Čeprav priprosta, sta prijetnegaj veselega vtiska Hladnika mešani zbor »Ble-škemu jezeru« in Sachsa mešani zbor »Vijolični vonj«. Nestor slovenskih skladateljev, dr. B. Ipavic, je poslal »Podoknico« za bariton iz opere »Teharski plemiči« in »Je pa davi slanca pala«, dva izmed svojih priljubljenih samospevov, in lep kvartet »Kaj ne, da čuden sem«. Skladatelj prostejšega poleta je Jos. Prochäzka, ki je podal blesteči solonapev »Tak si lepa«. —oe— ••—^^Upodabljajoča umetnost. Groharjevi sliki za dva stranska oltarja cerkve na Brezjah (izloženi v Katoliškem domu ob novem letu). Groharjevo delo res zasluži priznanja in pohvale, ne glede le na to, da zadošča pobožnemu čutu in zahtevam resnosti in vzvišenosti, brez katerih lastnosti umotvor ne spada v cerkev, ampak tudi z obče umetniškega stališča. Iznajdba obedveh predstav je originalna, poleg tega pa tudi jasna in srečno izumljena. Prizor je razumljiv na prvi pogled. Osebe so resnične in verjetne, njih gestus se popolnoma strinja s prizorom, in slikar jim je vdahnil neko ogrevajočo ljubeznivost in milobo. Kristus na podobi sv. Antona Puščav-nika kaže pri vsej tolažilni prijaznosti vendar vzvišeno dostojnost in v milobi resnost in starček puščavnik osrečeno zaupljivost rešitelju iz silnih muk skuš-njavca. Izrazita je tudi podoba sv. Antona Padovanskega, v kateri je običajni prizor (Marija podaja svetniku dete Jezusa), pa vendar originalno predstavljen. Sliki sta dekorativni in vplivata na oko ugodno ne glede na predmet predstave; svetlobo je slikar prav premišljeno zbral v bližini središča podobe v glavnem delu prizora in jo srečno pojemajoč speljal nizdol in v strani. N. pr. je razpeljava svetlobe doli po rdeči obleki Kristusa posebno srečna, ker je tako diskretne izvršbe, da se namen nikakor ne vriva, ampak oko le blagodejno napeljuje h glavni stvari. Kolorit (sestava in izpeljava barv) je sicer živ, vendar je podvržen predstavi in ji služi v povzdigo, posebno v podobi sv. Antona Puščavnika. Podobi svedočita o.odločnem talentu za sestavo (kompozijo), kakor tudi o umetniški zmožnosti in spretnosti, ki je dospela do lepe stopinje, vendar pa ni še povsem dovršena. Pred podobama se prav dobro čuti, za katere dele je slikar uporabljal študije po prirodi, za katere ne, t. j. kateri kažejo površnost in nedovrše-nost ter marsikatere pomanjkljivosti. Mojstrsko dovršenost, s kakršno se ponaša danes po pravici obilo, obilo slikarjev vsakovrstne stroke, doseči se da edino po vestnem in izbirčnem uporabljanju prirode. Gosp. Grohar je zdaj zopet v Monakovem, da izvrši med drugim novo naročilo, sliko za veliki oltar farne cerkve v Ribnici. Društvo za krščansko umetnost, ki posreduje o naročilih in ima cerkveno umetnost takorekoč v svojih rokah, je z veseljem in zv.veli.kim zanimanjem sprejelo ta novo vzdiga-jpči se talent pod svoja krila, in^to po vsej pravici, ker sme o prihodnjih njegovih delih' pričakovati isto in tudi občinstvo, ki se zanima za slikarstvo, ne le naštetih vrlin, ampak tudi one resnobe v dovršenosti brez pomanjkljivosti ali površnosti, katere kvarijo (dobrohotnim) poznateljem vtisk in vsled katerih nekateri preziraje vse vrline, zametavajo brezkritično celi umotvor. /. Franke. Razstava avstro-ogrskih umetnikov v Peterburgu. Proti koncu mino-lega leta se je otvorila v ruski prestolnici ob Ncvi razstava avstro-ogrskih slikarjev in kiparjev. Zastopani so bili Čehi, Poljaki in Hrvati. Izmed Hrvatov so bili tisti znani umetniki, čijih dela smo videli lani na razstavi v »Umetniškem domu«. Ruski listi so se opetovano laskavo izražali o lepih umotvorih avstro-ogrskih Slovanov. Ko pa smo čitali poročilo o tej razstavi, prišli so nam nehote Krilanovi verzi na misel: »Vsi so prišli, vsi so prišli«, samo — Slovenca spet ni bilo nobenega na razstavi. Ali res nima nobeden slovenski slikar ali kipar ničesar poslati na kako razstavo? Ali so naši umetniki tako skromni, da rajši doma skrivajo svoje umotvore, nego da bi jih pokazali svetu? * ---- jfi Liistek. Glediška akademija na korist pokojninskemu fondu za slovenske dramatične igralce ljubljanskega gledišča se je vršila na večer 17. februarja t. 1. v »Narodnem domu«. Na programu so bile deklamatorske, pevske in dramatične točke, ki so jih izvajali skoro vsi udje naše drame in opere. Vzpored je bil v obče srečno sestavljen, in so vsi deklamotorji, igralci ter pevci in pevke imeli s svojimi umetniškimi nalogami najlepši uspeh. Glediško akademijo, prvo te vrste v Ljubljani, je bilo obiskalo mnogobrojno in izbrano občinstvo iz Ljubljane in okolice. Po dokončanem vzporedu je bila svobodna zabava, 'ogledovanje j ako originalne glediške šaljive razstave, rokovnjaške krčme, orfeja itd. Glediška akademija ni uspela samo z umetniškega, ampak tudi s finančnega stališča — česar se od srca veselimo. Saj je res skrajni čas, da se kaj poskrbi za ostarele dramatične igralce in igralke, ki, žal, že itak ne morejo biti pri nas presijajno plačani. Ako hočemo, da se nam razvije drama, treba bo skrbeti za stalno in dobro plačane igralce in igralke. V tem slučaju bo pa treba misliti tudi na nekak penzijski zaklad. .Seveda, če človek pomisli, da je treba visokega kapitala, ki bi dajal dovolj obresti za razne penzije in podpore onemoglim ali obolelim članom naše drame, bi morali skoro dvomiti, da bi se dalo pri nas kaj takega realizovati — ali obupati tudi ne smemo. Saj je veliki hrast tudi vzrastel iz malega semena. In če hočemo, da nam s časom vzraste košato drevo penzijskega kapitala, moramo takšno .drevo vsejati ali vsaj vsaditi kot majhno drevce v domačo zemljo. Ker se je letošnja »glediška akademija« dobro obnesla, želimo v prospeh plemenitega namena, da bi se takšna »akademija« vršila redno vsako leto! —i- Meškove »Slike in povesti« v maloruskemu prevodu. V Lvovu izhajajoči časopis »H'I>.10« (Djclo) prinaša v maloruskem jeziku »Slike in povesti«, ki jih je bil objavil naš novelist Franc Meško v Knezovi knjižnici »Slovenske Matice«. Prevod je oskrbel pisatelj I. Kuziv. Izvedeli smo, da izidejo MeŠkovih novclic prevodi tudi v posebni knjigi. A. »Družba sv. Mohorja«. Od rodoljuba na periferiji smo prejeli naslednje vrstice: S koncem februarja se završuje vpisovanje udov v našo veliko družbo. Odbor je že tudi naznanil, kaj da nam poda prihodnje leto. Pri tem se nam spet vriva misel, ki se je že tolikokrat poudarjala: Ali bo nam družba dala dovolj leposlovnega berila? To vprašanje je za družbo pač najvažnejše, ker je njega povoljna rešitev pogoj, da družba obdrži sedanje visoko število udov, oziroma da se to število pomnoži . . . Svetovalo se je že si. odboru, naj izdaja tudi prevode. Temu ne bode in ne more biti nasproten nobeden pameten družnik! Morda bi tedaj ne trebalo objavljati povesti, kakršna je »Božji blagoslov«. A mi bi imeli še en nasvet. Po raznih naših časopisih je bilo objavljenih že mnogo stvari, ki bi jih narod bral s slastjo in koristjo, ker so — umotvori.. A ne pridejo med ljudstvo. Ali tedaj ne bi bilo primemo, da si družba izposluje od dotičnih pisateljev dovoljenje, da sme te stvari ponatisniti? S tem bi družba nikakor ne nazadovala. Saj dela tako celo »Matica hrvatska* in ta pač zavzema višino, kakršne menda nobeno drugo literarno slovansko društvo. Torej bi ta korak slav. odbora ne bil reakcionaren, reakcionarno bi bilo za sedanje razmere le staro, konservativno stališče . . . Toliko v blagohoten preudarek slavnemu odboru. „Slovensko umetniško društvo" v Ljubljani napreduje. Društvo šteje že blizu sto članov. Po društvenih pravilih imajo društveniki navadno vsako sredo zvečer v »Narodnem domu« svoj »jour fixe«. Na dnevnem redu so predavanja, petje, deklamacije ter igranje na klavirju in drugih glasbilih. Godbo in petje oskrbujejo večinoma Češki profesorji »Glasbene Matice«, petje pa pevci in pevke ljubljanske opere pod vodstvom g. ravnatelja Gerbiča. Društveni odbor s svojim neutrudnim načelnikom, gosp. ccs. svetnikom prof. Franketom, si prizadeva storiti vse, da se umetniško društvo utrdi in da ustreza smotru, radi katerega je bilo ustanovljeno. V kratkem izda društveni odbor poziv vsem slovenskim umetnikom, da se pripravijo na prvo slovensko umetniško razstavo, ki se ima vršiti jeseni tekočega leta v Ljubljani. A. A. r Dimitrij Vasiljevič Grigorovič. Znameniti ruski pisatelj, vrstnik Dostojevskega, Turgenjeva, GonČarova, Nekrasova, je umrl dne 3. januarja 't. 1. v 78. letu svoje dobe v Peterburgu. Povodom njegove smrti piše o njem Jasinskij: »Umrl je Grigorovič — in umrla je doba štiridesetih let. Z Grigorovičem je izgubila sedanja ruska literatura poslednjo živo vez z epoho idej, ki so se pri nas prvič uvedle v zanimivi formi, brez krepkih, v dušo segajočih oblik. Od takrat so se narodila nova literaturna pokolenja, vstali so in zašli novi literarni velikani, a ime Grigoroviča se je še vedno bleščalo in spominjalo na to, kakšni ljudje so živeli prej in kakšni junaki so delovali na polju naše zavednosti. On sam je bil mlajši junak, manjši otrok velike družine, ki je proslavila Rusijo. Pa on je živel med nami, mi smo ga mogli videti, bil je nositelj tradicij 40tih let, naslednik one slavne dobe. Bil je podoben zadnjemu potomcu znamenite družine, nekdaj bogate, razkošne, izobražene in vplivne. Spominjal je nekoliko na Turgenjeva. Znal je prav tako čudovito in spretno pripovedovati; bil je prav tak gospod; je prav tako ljubil vse lepo; je bil prav tako vljuden z literarno mladino (nekaterim je bilo to laskanje!); imel je prav take srebrne lase in prav tako je ljubil bivanje za mejo, ne da bi pozabljal domovine.« D. V. Grigorovič je bil rojen 2. aprila 1822.1. v Simbirsku. Njegov oče je bil vlastelin. Mati je bila Francozinja, hči roalista de Varmona, izdihnivšega ob času revolucije pod giljotino. V petem letu je izgubil očeta. Poslej je živel pod varstvom babice in matere na deželi v skromni vasici. Ženski sta ga vzgojevali francosko. Do osmega leta ni poznal ruske črke. Ruščine se je naučil od domače služinčadi in kmetov. Leta 1830. je prišel v moskovsko gimnazijo. Iz gimnazije je vstopil kot 13leten deček v inženirski zavod, kjer je bila disciplina zelo stroga. Med njegovimi sošolci je bil tudi Dostojcvskij, ki ga je seznanil z rusko literaturo. Učil se je slabo, zlasti v matematiki mu ni šlo. Zato je kmalu ostavil ta zavod. Ker je imel veliko veselje do slikarstva, ga je dala mati v »Akademijo umetnosti«. Tu se je seznanil s Ševčenkom, učencem slavnega slikarja Brühlova, poznejšim prvim maloruskim pesnikom. Ljubil je gledališče in poskušal prevajati Moliera. Spoznavši, da nima talenta za slikarstvo, sklenil se je posvetiti ruski lepi knjigi. Vstopil je v gledališko pisarno, kjer se je seznanil z mnogimi znamenitimi možmi. Pričel je zopet prevajati in se poskušati tudi v samostojni produkciji. Prišel je k Nekrasovu, ki je izdajal male brošure. Zanj je napisal »Kos platna«. Prvo njegovo premišljeno delo so »Peterburški šar-manščiki« (1845). — Nato je odšel na deželo k svoji materi in babici. Tu je prišel v dotiko s kmečkim življem. Iz kmečkega življenja je napisal svojo prvo umetniško povest »Vas« (1846). Prihodnje leto ji je sledila njegova najboljša povest »Anton Goremyka«. Ž njo je obrnil nase pozornost občinstva in kritike. »Ko prečitaš to pretresljivo povest«, pravi Bjelinskij, »ti nehote silijo v glavo misli žalostne in pomenljive«. Zatem je napisal »Bobylja« (Nemaniča) in svoj prvi večji roman »Stranska pota«. Zanimanje so vzbudili zlasti njegovi »Ribiči« in »Prcscljenci«. Med tem je napisal novele »OraČ«, »Velika noč«, »Mati in hči« itd. Dobil je mesto tajnika pri društvu za pospeševanje umetnosti in odslej je ostal pri tem društvu, kateremu je posvetil vse svoje moči. Ustanovil je v društvu šole za različne vrste slikarske in upodabljajoče umetnosti, muzej in galerijo slik, ki jih je skupoval po celi Evropi. Tu jc našel tolikšno polje, da je za 30 let odložil pero. Šele v osemdesetih letih je pričel na novo pisatelje-vati. Napisal je »Akrobate radodarnosti« in povestice »Sen Karelina«. Zadnje delo njegovo so »Literarni spomini«, katere je napisal v Weidlingnu pri Dunaju, kamor je zahajal poslednja leta na letovišče. Njegova žena je bila avstrijska Nemka. » Grigorovič je eden izmed onih treh Rusov, ki so odkrili v mužiku človeka in v človeku »podobo božjo«: namreč Turgenjcv s svojimi »Lovčevimi zapiski*, Nekrasov s svojimi grenkimi pesmimi o usodi naroda, Grigorovič s svojimi »Preseljene!«, »Antonom Goremyko« in * Ribiči*. Tu ravno li trije so največ pripomogli, da so, kmeta izvlekli iz robstva, —• Grigorovič n: pozna i tako dobro kmečkega življenja, kakor ga poznajo nekateri novejši /