217
MERMOLJA
Ace Mermolja goji v primerjavi s Košuto precej drugačno verzno obliko, toda njen zven je Košutovemu, vsaj navznoter, pod vnanjo besedno skorjo, vendarle soroden. Mermolja je namreč prav tako ves tržaško-kraški. Tudi v njegovih žilah se pretaka tamkajšnja kri, ki prvine slovenskih tal povezuje s prvinami romanskega kulturnega podnebja, čemur se njegova pesniška imaginacija, izpričana v ciklusih Elegij in basni, s polno zavestjo prilagaja. Svoj navdih je peljal napajat k izvirom »tisočletne rimske kulture«, k poeziji klasičnega rimsko-romanskega izročila, ki jo skuša kajpak preigrati v svojem lastnem pesniško izraznem sistemu, torej na način avtonomnega pre-pesnenja.
Mermolja uporablja svobodni verz in cepi nanj po eni strani svoj lastni doživljajski habitus, po drugi pa metaforiko in duha Katulovih erotično-refleksivnih elegičnih stihov. V svojih poetičnih vizijah se vživlja v mornarja na krovu prazne ladje, čigar misli in čustva so neprenehoma pri lepi Klodiji, ki pa ni njegova in mu ni pripravljena odpreti svojih vrat. Pota ga pripeljejo v Rim, ta brlog sveta, vsega polnega hrepenenja po Klodiji. Ves je zapreden v omamne ljubezenske sanje, ujet v tišino besed, neprenehoma
nezadoščen in razboljen v precepu med svojimi blaženimi sanjami in neusmiljeno resničnostjo.
Taisti, a še stopnjevani grenki priokus neuslišanosti veje iz šopka elegičnih stihov, vpetih v ciklus z naslovom Bakhov rog, izpovedanih v znamenju pijane ob-norelosti, ki se vselej prevesi v bolečino in je potlej vsakič še huje. Ta temačna pesniška dikcija, katere besedni zven spominja - znotraj slovenske »kompara-tivistike« - tako na Kocbekov pesniški izraz kot na Zajčevo metaforično trpkost (dolgi jeziki kač, drhteče šape zveri, bobni daljnih plemen pa ona, ki bosa gre med škorpijoni), doseže svoj vrhunec v ciklu Kraljica Afrike.
Elegični toni Mermoljevega upesnje-vanja neizživetega erotičnega hrepenenja in s tem eksistencialne osmislitve lastnega življenja sploh se po pesnikovih izrazito »programskih« ekskurzih v davnino Rima in v daljna afriška prostranstva vrnejo v realni, recimo kar tržaško-kraški doživljajski okvir, in sicer v preostalih dveh elegično intoniranih ciklusih (z naslovoma Svatba in Poljub), kjer nam je podoživljati nekakšna pesnikova hladna in ugašajoča ognjišča mladosti in erotične razvnetosti. Mladost počasi izgineva kot sonce za otokom in smrt leze od vsepovsod v kri kot steklenica k^berneta. Ta poetični izraz je prežet z nostalgičnimi naboji, ki pa se skušajo vendarle za vsako ceno izviti čustvu trpke predanosti izgubi vsega, kar je štelo, in ne pristaja na brezizhodnost. Še vedno je v tem doživljanju snop žarkov vedrine in neza-vrženega erotičnega uživaštva, kljub neprenehoma navzočemu poslavljanju od mladosti in kljub nezastrtemu oziranju v brezna praznine.
Pesniško precej manj izrazite od elegij se zdijo Mermoljeve domislice v Basnih (o Orlu in bogu, o Želvi in Bogu, o Bogu in muhi, o Kitu in bogu - pa o Slonu in smrti...), ki skušajo zveneti kot neke vrste filozofsko-antropološka varianta in variacija motivov, s kakršnimi si daje v   slovenskem    »basnoslovju«,    seveda
Viktor Konjar
z   aktualističnimi   poantami,    opravka Slavko Pregl.
218