Stran 65.
Poučni in zabavni del.
Ploskanje.
Znano je, da je notranje in zunanje življenje človeško v nekaki zvezi, da se pojavlja to, kar mislimo in čutimo, večji del tudi v našem govoru, v našem vedenju in kretanju.
Če si vesel, bere ti svet že iz tvoje vnanjosti, da navdaja radost tvojo dušo; vsak pogled, vsaka poteza na
obrazu daje neovrgljivo spričevalo, kaj se godi v tebi; če se ti je pa kaj zalega pripetilo, kaj neveselega zgodilo, ne bo ti treba dolgo čakati, da se oglasi jeden ali drug tvojih znancev, skrbno te poprašuje: „Prijatelj, kaj ti pa je, da tako pobešaš svojo glavo?"
In to ne le pri veselju in žalosti, pri radosti in tugi, ne le pri tem ali onem človeku, marveč — z malimi izjemami — pri vseh ljudeh ima vsak pojav duševnega življenja, vsak čut, vsak sfekt tudi svoje zunanje znamenje, po katerem ga navadno lahko spoznamo.
Prestavimo se, v duhu v gledališča.
Godba je odigrala overturo, osodepolni zvonec za-doni in nevidna, skrivnostna moč dvigne zastor, ki nam zakriva kulise in dramatične tajnosti.
Že pri začetku igre in tudi mej prvim dejanjem večkrat — pri posebno ganljivih mestih — čul si za seboj ponavljajoče se jeke, ki so te posamezni zelo spominjali na zvok, kateri čuješ, če dleskneš z dlanjo ob drugo, če si čakal konec prvega akta in se je ta šum, pomešan že z mnogimi drugimi glasovi, katerih definicija spada v akustiko, spremenil v pravi vihar in so tudi tvoji sosedje na levi in desni začeli z znojnim obrazom biti s svojimi rokami, tedaj si še pač — nevednež v gledaliških stvareh — začudil, ter vprašal: „Kaj pa pomeni ta ropot?"
In prvi, do katerega bi se bil obrnil, bi ti bil odgovoril: „To ni nikakoršen ropot, to imenujemo ploskanje. Ploskamo pa takrat, kadar nas igranje na odru tako prevzame, da damo tem potom duška svojemu navdušenju!"
Če mi toraj igralec posebno ugaja, tedaj ploskam, in ploskanje je zunanji pojav zadovoljnosti in priznanja, katero čutimo, če predstavljanje na odru po našem mnenju zadošča vsemu, kar zahtevamo in pričakujemo od dobrega igranja, in ker čuješ ploskanje tudi na koncertih, pri predavanjih itd., hočemo to definicijo nekoliko razširiti, tako, da bomo rekli: „S ploskanjem izraža občinstvo zadovoljnost s tem, kar čuje pri javnih produkcijah.
Ploskanje je toraj nekaj čisto individuvalnega in se ravna jedino ali vsaj z večine po nazorih in težnjah, pred vsem pa po stopinji olike in duševnega obzorja navzočega ljudstva. Za to v največjih slučajih lahko bolje sodimo po ploskanju ljudi, nego pa pravo vrednost tega, kar se nam podaje v gledaliških in koncertnih dvoranah, ali dovršenost in sposobnost nastopajočih igralcev ali umetnikov. Če bi ljudje ploskali le takrat, kadar vidijo res kaj dobrega ali slišijo res kaj lepega, bil bi brez dvojbe mnogemu časnikarju-kritiku prihranjen trud, kateri ga ima takrat, ko iščoč oglajenih, laskavih, prisiljenih traz ocenjuje to ali ono produkcijo.
Človek bi moral prav za prav le takrat hvaliti ali grajati kako stvar, če jo razume, ali bolje rečeno, če vsaj sam misli, če je vsaj sam za svojo osebo prepričan, da jo razume.
Recimo torej, da se bo pri tej ali drugi muzikalni ali dramatični  predstavi vsak   član  navzočega  občinstva
Soran 66.
zanašal le na svoj razum in ukus in pokazal le tako svojo notranjo sodbo tudi na vnanje, kakor si jo je sam v resnici ustvaril, skratka recimo, da bo vsak poslušalec sodil le za se, popolnoma subjektivno in samostojno, ne oziraje se niti na druge ljudi, niti na druge razmere, katere bi mogle uplivati na njegovo oceno! Ne bo nam treba povsem dolgo čakati, da zapazimo, kako različen utis napravi na različne osebe jedna in ista točka pevskega programa, jeden in isti prizor v igri. Naš sosed na levi bo zeval ves čas, nervozno se bo premikal po sedežu, oziral se po občinstvu, češ, ali se nas ne bodo še usmilili, oni na desni bode zopet pazno poslušal, vestno skušal ujeti vsako kretanje in vsako besedo, vsak akord. Oba bodeta pa gotovo težko pričakovala konca; prvi, da bo vesel pokazal dvorani hrbet, drugi, da bo lahko dal svojemu navdušenju, ki je prikipelo do vrhunca, duška ter frenetično ploskajoč izražal nastopivšemu umetniku svoje odobravanje.
In zakaj tako ? Ker človek zahteva take duševne hrane, katero lahko prebavi in to v taki obliki, kakoršna ugaja njegovim bodi si izvedenim, bodi si nezvedenim očem ali ušesom. Priprost, neolikan poslušalec ali gledalec odobrava hrupno marsikaj, kar mora miren, razsoden obsoditi in zavrniti, nasprotno bo pa neomikanec prezrl marsikatero, res lepo in tudi dobro izvršeno mesto, katero vzbudi v izobražencu opravičeno 'priznanje, ravno ker sta je tolmačila vsak na podlagi lastnega razuma in ukusa; jeden je stvar če že ne prav nič, vsaj napačno razumel, drugi je pa prodrl v globočino ideje, katero je udahnil stvarjajoči umetnik v svoj umotvor in potem tudi znal ceniti dovršenost, s katero je premagal pevec ali igralec vse težave.
Ko bi si tedaj sestavili faktorje, od katerih zavisi intenziteta ploskanja, — da mi je dovoljeno rabiti ta izraz — v nekako formulo, morali bi gotovo postaviti na prvo mesto omiko, oziroma neomiko puslušalcev. Vender prezreti ne smemo še drugih dveh, ki izdata po mojem mnenju vsaj toliko, če ne še več, kakor prvi, in to je pri večini občinstva lastna sodba ali bolje pomanjkanje lastne sodbe, prav to, da je malokdo izmed nas popolnoma prost vseh predsodkov, bodi si osebnih ali stvarnih.
Da je oboje resnica, prepričamo se lahko kmalu.
Recimo, da smo v koncertni dvorani ljubljanskega „Narodnega domaa. „Lepa dvorana"! dejal boš na prvi hip# _ Ah! kaj dvorana! Užitek, užitek, ki ga bomo imeli danes!" pridene nejevoljno tovariš, o katerem sicer dobro veš, da niti najnavadnejšega intervala pri pevskih skušnjah ne zadene . . .
Koncert se je pričel, slavnoznani umetnik z Dunaja igral bo mej drugimi svetovno znano Beethovenovo f—dur romanco.
Podpiraje s svojim ukrivljenim hrbtom dvoranine stene, dražestno glavico nagnjeno na stran, neprenehoma pred očmi slonokoščeno kukalo, čegar „etui" mu diči, privezan na ne ravno   drobnem  jermenu  njegova  moška
ledja — okuša naš kolega vse sladkosti muzike, te hčerke nebes. In ko mu pove naravni instinkt, da se bližajo te nadzemske sanje svojemu koncu, sleče najprej pazno svoje rokavice skrbno in pogleda na program, ali je to točko zagrešil imenovani komponist ali kdo drugi. Pri zadnjem akordu ozre se še najprej po svojem učitelju glasbe, in še le ko vidi, da ta v navdušenju priznava umetnost slavnega tujca, tedaj začoe ploskati tudi on. In ž njim ploskata oče in mati in ž njima tudi cela dvorana.
„Ein feiner Strich" pravi ploskaje sin, ko je on sam umetnik.
„Ja, der verstehtV pravi ploskaje oče, zbudivši se iz dremanja.
Ja, Beethoven bleibt doch der erste!" pravi ploskaje mati.
Komentar napravi si vsakdo lahko sam. Jaz bi se pa le toliko reči, da bi bili isti ljudje ravno tako ploskali, ko bi bil nastopil za najboljšega umetnika priprost učenec njegov ter jim za Beethovenovo romanco gladko zagodel najnavadnejši valček, samo da bi bila ostala imena na programu ista.
Hoditi na koucerte zahteva moda in pa nazori družbe, v kateri se gibljejo 'aki ljudje, ploskati pa morajo, če hočejo veljati za umetniški navdahnjen publikum.
In tako se dostikrat zgodi, da pri nastopu mla-dega, nepoznanega umetnika nihče — če je sploh kdo prišel k predstavi — ne gane roke, ker je ta in ta „kritik", kojemu je velika masa občinstva brezpogojno udana, ali iz zavisti ali osebnega sovraštva rekel, da še ni zrel za javni nastop, ker je upletel v svoj program tudi to ali drugo točko, ki je ni zložil ravao Haydn ali Mozart. Če si koncertantu ali igralcu oseben prijatelj ali celo sorodnik, pa boš gotovo bolj z veseljem in rajši pohvalil ploskajoč, kakor če si mu tujec po rodu in duhu, in da more uplivati na neomikanca in njegovo sodbo tudi starost, spol, zunanjost nastopajočega, je tudi dovolj znano.
Nacionalna strast, politično prepričanje, tako zvano „iurare in verba magistri" vse to obrača javno mnenje, kakor obrača močna sapa gibčno vetrnico na strehi. Bare malo ljudi hodi v gledališče in koncerte iz ljubezni do same umetnosti, bodi si dramatike ali glasbe, marveč nekateri zato, ker hočejo veljati več nego drugi, nekateri, da zadoste svojim narodnim dolžnostim, nekateri, ker vidijo druge isto storiti, nekateri zopet, da ubijejo čas i. t. d.
Če pa človek ne goji kake stvari zaradi stvari same, marveč iz različnih drugih postranskih namenov, tako, da mu postanejo ti glavni smoter, stvar sama pa le nekako sredstvo, nekak pomoček, potem ni pričakovati od njega, da bi si napravil sam svojo sodbo, ter hvalil le takrat, kadar mu ne ugaja; sodil bo ali v našem slučaju ploskal le v zmislu tistih postranskih faktorjev — bodi si, da so to nazori družbe, bodi si zahteva časa ali
Stran 67
krajevne razmere, — kateri so bili  prav za prav vzrok, da je prišel v gledališče ali na koncert.
In to nesamostalnost, pomanjkljivo razsodnost občinstva porabi igralec v svoj prid; najame si tolpo ljudi], katerim ali talent ali pridnost brani služiti si na drug način svoj kruh, da njega in njegovo igranje v vsakem slučaju burno odobravajo ter tako skušajo pridobiti javno mnenje in tudi kakega omahljivega kritika na njegovo stran, in brez dvojbe nismo na napačnem potu, če trdimo, da je morebiti marsikateri izmed najboljših igralcev pre gleduje svoje listine našel zapisan v njih znesek, katerega je moral izplačati klakčrjem, t. j. ljudem omenjenega izvoljenega poklica. Poznal jih je že stari Rim in danes upotrebljajo njihovo pomoč na vseh večjih gledališčih, posebno operah, ne le igralci, marveč dostikrat tudi pesniki, skladatelji in gledališki ravnatelji, da pridobe svojim proizvodom in predstavam potrebnega imena in ugleda, ki privlači potem občinstvo in jim zagotovi tako tudi mater jelen dobiček.
Človeška narava ima poleg vseh svojih vrlin, katere ji je podaril stvarnik, vender še precejšao dozo slabostij in napak, in mej drugimi ima vsakdo izmed nas gotovo tudi nekoliko nečimurnosti.
In pri tem bi jaz še tako navdušenega, še tako velicega koncertanta ali igralca, ki živi jedino le svojemu umetniškemu poklicu ne izvzel. Res je sicer, da mora poklic priti od zgoraj, res tudi, da se moreš le tedaj povzdigniti in povspeti do prave dovršenosti v ti ali oni stroki umetnosti, če ti je ta sama na sebi namen, vender človek je in ostane človek, in od prvega solista na dunajski dvorni operi do režiserja v zadnji vaški čitalnici slovenski je vsakdo, ki javno nastopi, bolj vesel, če sledi njegovi produkciji živahno ploskanje, kakor v nasprotnem »lučaju.
Pravemu umetniku je ploskanje laskavo priznanje njegovega talenta, njegove zmožnosti, ob jednem pa veselo potrdilo, da se ni trudil zastonj, da se tudi širše občinstvo raduje, da ga je s svojo dovršenostjo in popolnostjo seznanil s pravo umetnostjo.
V začetniku pa vzbudi veselo zavest, da vidijo tudi v njem izvoljenega ljubljenca muz, da je tudi njemu odprta pot naprej do vzvišenega ideala, kateri ga je navdajal od mladih let.
Seveda, kakor najboljše drevo, rodi včasih tudi — ploskanje — slab sad. Človek že itak svoje vrline rad vidi nekoliko večje, kakor so v resnici, in nič čuda ni, če igralec, kojega občinstvo pri- nastopu in odstopu po-zdravija z živahnim ploskanjem, na zadnje pozabi predpisov umetnosti, katero goji, ter ne oziraje se na kritiko in dobre svete, posluša in uboga le svojo glavo in slab, pokvarjen ukus publika in zabrede na napačna pota, tako, da je občinstvo dostikrat samo krivo, da se mu podajejo za pravo umetnost le slabi izrodki diletantizma in dosti igralcev bi se bilo brez dvojbe povspelo do višje stopinje dovršenosti, ko bi bilo sedeče občinstvo, malo manj optimistično in bolj olikano.
Sploh mora biti človek, kakor z vsako pohvalo tudi z aplavzom precej oprezen in tudi tukaj paziti na gotove meje, ne sme zahtevati ne preveč, ne premalo, ne pričakovati in tirjati tega od diletanta, kar je še-Ie naloga umetništva, in zopet narobe ne odobriti tudi na tem vse to, kar onemu z ozirom na njegovo začetništvo lahko odpustiš.
Ploskanje je stara institucija v človeški družbi. Poznali so je še v starorimskem gledališču, kjer je bilo več načinov in stopinj aplavza, in v srednjeveški cerkvi je ljudstvo pridigarju, navdušeno od njegovih besed, izražalo na isti način svoje priznanje, kakor po stoletjih v operi. Dandanes je ploskanje pri vseh civilizovanih narodih v navadi, na jugu in v romanskih deželah bur-nejše in živahnejše, na severu bolj mirno, vender po svojem bistvu jednako, in gotovo ostane važen fiktor ne le v gledališčih in koncertih, marveč v javnem življenju sploh, kajti tudi svoje državne in deželne poslance, svoje društvene predsednike itd. oziroma njih parlamentarne zmage pozdravlja občinstvo s ploskanjem.