PROGRAMM des k, k. Staats-U ntergymnasiums zu Kraiiiburg veröifentlicht am Schlüsse des Schuljahres 1870. ——- - Laibach 1870. Druck von Ign. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Verlag des k. k. Gymnasiums. O domači odgoji in njenem upljivu na vspeh šolske mladine. v Sola iu dom imata ravno tako prijetno ko teško dolžnost, mladino gojiti, učiti in voditi, da ji gladita pot do sreče in pripravita vse, kar njen dušni in telesni blagostan pospešuje, ko se poda zapustivša šolo in dom v nemirno valovje javnega življenja. 'L dolžnostjo se veže pa tudi pravica, od mladine zahtevati, da zvesto posluša in natanko spolnjuje, kar ji kažeta in v pospeh tega namena velevata. Tedaj ima tudi mladina svojo dolžnost, se po navodu svojih gojiteljev ravnati ter s tem za prihodnost skrbeti. Kdor si v mladosti trdne podlago za svoje prihodnje življenje ne pripravi, tava slepcu enako po sreči, ktera se mu vedno odmiče in ga s tem šaljivo-grenko uči, ko je že prepozno, spoznavati neprecenljivi čas vesele mladosti, kterega si v lasten prid obračal ni. Ta resnobno žalostna prikazen v vsakdanjem življenji nalaga gojiteljem in gojencem posebno dolžnost, z zlatim časom vestno iu modro gospodariti. Kajti zamujen čas je zgubljen čas. Kar se v mladosti zamudi, se zgubi za celo življenje. V mladosti se mora človek gojiti, učiti, poprijeti in vaditi vsega, kar mu gojitelji po svoji modro skrbni previdnosti v pospeh njegovega prihodnjega blagostanja svetujejo in velevajo. To mu bistri um, blaži srce in pripravlja ono trdno podlago, ktere mu je k srečnemu življenju treba. Ce pa v svoji lehkomišljenosti na njihove svete ne porajta in njihova povelja zanemarja, sam sebi srečo spodkaplja in si grenke ure za prihodnje dnove pripravlja. Pa tudi gojitelji se leliko vde-ležijo nesreče, ktera odraslo mladino v poznejih letih zadene, če l* si dosti resnobno ne prizadevajo, da bi jo po naukih in izgledih na pravo pot o pravem času pripravili. — Kolikor teže je človeku, če spozna, da je drugim kako nesrečo pripravil, toliko veče skrbi je treba gojiteljem, da ne spodkopajo sreče svojih gojencev, in kolikor teže je prenašati težave, ktere si kdo sam nakopa, toliko bolj se mora mladina varovati, da ne zakrivi tega, kar bi ji nekdaj življenje težilo in grenilo. Da bi se tedaj zavest o preveliki važnosti odgoje, ktera celo prihodnost mladine določuje, pri gojiteljih in gojencih živo ohranila, budila in širila, je namen te razprave, ktera se ne bo naslanjala na učene preiskave, temveč na vsakdanjo potrebe s posebnim ozirom na šolsko mladino. Tedaj se ne bodo posamezne reči po notranjem logičnem razvoju globoko preiskavale in sijajno predstavljale — vsaka bi lehko obširno knigo obsegala in s tem v množini svojo gojivno veljavo temnila — temveč se bodo tako vrstile kakor jih vsakdanje življenje podaja in navaden človek nar leže zapopada. Le tako je mogoče, da nastane za navadno življenje nekako pomenljiva slika, ktera kaže, kar vidimo in spodbuja h temu, kar naravnost ne razodeva. V tem namenu se v ogled izro-čuje in priporočuje gojiteljem in gojencom, da bi jo vsak po svojem pregledoval, v spodbujo resnobne gojitve obračal in iz lastne skušnje dostavljal, kar so mu potrebno in koristno zdi. Dom mora z odgojo pričeti in mladino za šolo pripravljati, če hoče, da šolska odgoja in poduk brez vspeha ne ostane. Kdor se dela prav no poprime, ga le na pol, alj saj zelo teško opravi, pričujejo vsakdanje skušnje. Kavno to potrjuje tudi šola. Kdor dobro odgojene otroko v šolo pošilja, vidi jasneje in občuti živeje dobroto šolske odgoje in šolskega poduka kot oni, kterega otroci se doma le malo alj napačno gojijo, čeravno šola vse otroke enako uči in s tem na njihovo odgojo upljivi. To kaže veliki upljiv domače odgoje na šolski vspeh mladine. Šola in dom se pri odgoji sicer zjedinita v tem, da jeden drugega pospešujeta, imata pa vsak svoj poseben namen. Dom ima gojiti in s tem šolski poduk pospeševati, šola pa učiti in po naukih domačo odgojo podpirati in blažiti. Domača odgoja je posamezna, šolska pa splošua. Kakor se naslanja povsod splošno na posamezno, tako se vpira šola na domačo odgojo posameznih učencev. Bolja ko je ta, bolji vspeh ima šola pri odgoji zravon tega, da toliko leže pripravlja mladini za življenje potrebno vednosti. Namen odgoje, pri kteri se šola in dom združujeta, je, da se dušne in telesne zmožnosti gojenca vsestransko in enakomerno razvijajo in tako popolnost dosežejo, da zamore po lastnih močeh svoj namen kot človek doseči. Gojiti se tedaj pravi, mladino k razvoju njenih zmožnosti po primernih sredstvih v dosego njenega namena pametno napeljavati. Namen, v kterem in za kterega gojimo, je dvojni: ze-melski in liadzemelski. i’o prvem se namerjava popolnost, ktero človeško društvo samo na sebi in blagostan posameznih gojencev zahteva, po drugem pa to, kar človeka uzorno povzdiguje, blaži in vnema za vse, kar ga k onemu cilju privaja, kteri je prvi in zadnji namon celega stvarstva. Da se ta namen kolikor mogoče doseže, je treba: 1. gojiteljem poznati primerna sredstva in jih previdno, skrbno in dobrovoljno obračati v odgojo mladine; 2. gojencem zvesto poslušati, natanko opazovati in z veseljem storiti, kar jim velevajo gojitelji. Naj se tedaj po tem načrtu osnuje in razkrije slika, ktera na jedni strani predstavlja gojiteljem, na drugi pa gojencem nek-tere odgoji potrebne reči v spodbujo šolskega napredka. I. Na strani gojiteljev. Naravni gojitelji svojih otrok so stariši alj pa njihovi namestniki, kteri svoje težavno delo s ter» lajšajo, da primerna sredstva, ktera dobro poznajo, zmerno in previdno v pospeh odgoje obračajo. Kakor nikdo s kako rečjo, ktere nima, obračati ne more, tako tudi nikdo gojiti ne more, če gojilnih sredstev ne pozna. Tedaj je prvi pogoj odgoje to, da gojitelj primerna sredstva pozna, drugi pa, da jih previdno in zmerno rabi. Sredstva imajo svoj vir v naravi človeka, način pa, po kterem se rabijo v posebnih razmerah posameznih gojencev. Ker obstoji človek iz duše in telesa, mora odgoja oboje obsegati, ker jedno brez drugega napredovati ne more. Pri odgoji telesa pripravljamo podlago za duševni razvoj, kterega neposredno doseči ne moremo. Kor se razvoj duševnih zmožnosti gojenca na njegovo telesno odgojo opira, je primerno, da se govori: 1. o telesni in 2. o duševni odgoji. 1. Pri telesni odgoji je pred vsem drugim za zdravje skrbeti. Kajti le v zdravem telesu biva zdrava duša, učijo modri možje vsih vekov. Da se telo zdravo ohrani, mu je treba tečne hrane, čistega zraka, primerne gorkote, snažne obloke, zmernega gibanja in kar še druga po raznih razmerah zdrava pamot svetuje in pri-poročuje. V obče se pri telesu tri posebne zmožnosti opazujejo. Po prvi se človek redi, po drugi giblje, po tretji občuti. Kor so vse v nar oži zvezi, tako ima vsaka svoj veljaven upljiv na vsako. Zato se mora vsaka po svoji posebnosti gojiti, da se jedna po drugi zboljša in v gojivno celoto za duševno zmožnosti združi. a) Redilna zmožnost telesa so razvija samo po naravnih zakonih in se da le posredno gojiti. Ce so daja gojencu primerni živež, tako se redi in rase po notranjih naravnih preminjavah hrane. Tedaj zadostuje, če se mu zmerno in redno daja hrana pri razmerah, ktere so zdravju v obče potrebne in vgodne. Žalostne dogodbe nam pričujejo in zdrava pamet nas uči, da bi to, česar nam je k življenju treba, redno in zmerno vživali. Kdor pa nasprotno ravna, ne spodkopava samo svojega lastnega zdravja, nar boljšega blaga, kar ga na svetu ima, temveč spodriva in ruši tudi podlago svoje odgoje, ktera njegovo prihodnjo srečo določuje. Naj so primeri gojenec, ki zmerno in redno živi, z onim, kteremu se brez-merno in neredno hrana daja, in vidilo se bo, koliko sta vredna red in zmernost pri gojivni reji. b) Zmožnost, po kteri se gibljemo, so da že določneje gojiti. Ona ne krepča le posamezne ude, marveč razširja svoj vgoden upljiv na celo telo. To so že stari Grki spoznali ter jo s tem gojili, da so mladino v telovadbi urili. Koliko koristi so od tega imeli, sporočuje zgodovina. — Kdor se s takim dolom ne peča, da bi se toliko gibal, kolikor je v okrepčaujo te zmožnosti treba, začno oslabevati in hirati, ker se redilna zmožnost ovira. Zato nadomestujejo umni ljudje pri gojencih, kteri z mirnim telesom svoja opravila opravljajo, taka dela s telovadbo alj drugim primernim sredstvom, da se po gibanji krepčajo. Pri učencih, kjer ni šole za telovadbo alj pripravnega dela, se po sprehodu alj kaki sposobni igri doseže toliko, kolikor je k odgoji gibčnosti potreba. Pa tudi tukaj se mora na moje zmernosti glodati, da se enakomernost v razvitku telesnih moči ne ovira in prenapeta skerb za zdravjo duševnim zmožnostim ne škoduje. c) Zmožnost, po kteri se v človeku občuti zbujajo, je z dušo v nar oži zvezi. Po sredstvih, po kterih so posameznih občutov z nekim splošnim vtisom zavemo, jo razdeljujemo v posamezne oddele. Imenujemo jih 1. počut, če se po zunanji dotiki s telesom kake reči zavemo; 2. okus, če po jeziku kaj razločimo; 3. voh, če po vohanji kaj spoznamo; 4. sluh, po kterem slišimo, in 5. vid, po kterem vidimo. Po prvih treh počutkih se zavemo le onih reči, ktere se s telesom v dotiko spravijo, po vidu in sluhu pa tudi onih, ktere so zunaj nas in zuabiti v nobeni telesni dotiki z nami. Ker se prvi po naravnih zakonih le na bližne reči naslanjajo, ktere v duševnem življenji neposrednje veljave nimajo, se imenujejo niži počutki nasproti vidu in sluhu, ktera naravnost duševne moči budita in razvijata in se zato viša počutka imenujeta. Koliko veča je vrodnost duše od telesa, toliko veče pazljivosti zaslužujeta pri odgoji viša počutka od nizih. Pri zadnjih zadostuje, če se odvračuje, kar jih slabi alj telesnemu zdravju škoduje, pri prvih dveh pa je treba skrbno gledati na vse, kar ju krepča in bistri, in kar jima jo nevgodno in škodljivo, da se prvo pospešuje in drugo odpravlja kolikor je pri raznih razmerah mogoče. Vid se krepča in bistri po ogledovanji različnih reči raznih barv in razne velikosti v bližini in daljini. Posebno dobro mu de, če ogledujemo naravo v njeni lepoti in množini brezbrojne različnosti njenih stvari. Pogled si bistrimo tudi s tem, da presojamo ž njim daljino alj velikost raznih reči, ktere v daljini vidimo alj če bližne v okusno celoto vežemo i. t. d. Škoduje pa našim očem posebno nagla sprememba svitlobe in premočna luč; če se v mraku alj pri slabi luči kaj tacega dela, pri čemur se oči posebno trudijo, kakor pri pisanji alj branji, celo če je kaj drobnega. Sluhu je vgodno navadno glasovje, kterega v vsakdanjem življenji slišimo, če svojih mej ne presega. Zboljšamo si ga, če poslušamo umetne govore, lepo petje, vbrano godbo alj veličastno zvonenje; če se vadimo posamezne glasove spoznavati in razločevati tudi če se združijo, če razločujemo kraj, kjer nastanejo, in čas, v kterem se jeden za drugim vrstijo. V teh rečeh se gojenci posebno po petji in godbi urijo. Zato so že stari Grki razun telovadbe, pisanja in branja, petje in godbo za bistveni sredstvi pri odgoji svoje mladine imeli ter ju marljivo rabili. Telovadba krepča in vterjuje telo, petje in godba pa gladi in olikuje uho, ter vnema dušo za vse, kar se ji v lepi pesmi alj v vbrani godbi uzorno razodeva. Sluhu škoduje vsako premočno in nevbrano glasovje. Kolike važnosti sta vid in sluh pri odgoji, pričujejo gluhi in slepi, kteri se pri velikem trudu le z majhnim vspehom gojijo. Kolikor teže človek kake potrebne reči pogrešuje, toliko bolj mora paziti, da naj potrebniše ne pokvari alj celo zgubi. Zato je treba pri telesni odgoji nar veče pozornosti za vid in sluh, ker sta dušni odgoji nar bolj potrebna. Razun telesa in toga, kar je njegovemu razvoju , zboljšanju in zdravju potrebno, moremo pri odgoji še gledati na druge zunanje reči, ktere so ž njim v kaki dotiki. Tudi te imajo gojivni upljiv na dušni razvoj, če se ž njimi pametno ravna. Če se v obče zunanje po notranjem sodi alj notranje po zunanjem, tako se ne more prezirati, da je jedno z drugim v zvezi, da jedno na drugo upljivi in da jedno drugo v njegovi prikazni določuje. Zato se morejo vse zunanje reči tako vravnati, da vgodno upljivijo na notranji razvoj gojenca. Med temi je v prvi vrsti obleka. Ta mora biti v vsih njenih delih snažna in stanu primerna. Kdor pri odgoji te meje prezira, si sam dober vspeh svojega dela spodriva. Kako grdo je, če nosi mlad fant vmazano obleko alj blatne čevlje! Kako visoko ga povzdiguje draga in gizdava obleka! Kako se šopiri s peresom na klobuki, s svitlo verižico, lepim prstanom in še s kako drugo nepotrebno rečjo! Stanovališče naj bo čedno brez nepotrebnega orodja, ktero mehkužnost podpira alj v domišljiji škodljive podobe zbuja, drugo pa vse tako redno, okusno in popolno kolikor je mogoče, da vgodno upljivi na razvoj duševnih zmožnosti. Le kdor skrbno zunanje reči pri odgoji opazuje, škodljivo odvračuje in veljavno v svoj prid obrača, sme upati, da bodo druga sredstva, kterih se poslužuje, svoj dober vspeh imela. Posebno jasno se vidi razloček, kterega delajo zunanje reči, pri šolski mladini. Tu si stojijo v svojih nasledkih v zunanjem in notranjem posameznih učencev ravno nasproti. Kjer se previdno in redno kot sredstvo odgoje rabijo, gladijo in zlajšujejo pot do namena, kterega šola doseči hoče; kjer se pa zanemarjajo, ne ovirajo samo šole, temveč zadržujejo tudi prve v dosegi tega namena. Koliko veči vspeh bi lehko šola imela, ko bi ne bilo treba na zunanje reči tolikokrat opominjati! 2. Kolikor veče vrednosti je duša od telesa, toliko veče pazljivosti in skrbi zahteva pri odgoji svojih zmožnosti. Tudi tu je treba nar poprej njene zmožnosti in primerno gojivna sredstva poznati in potem zunanje razmere opazovati, ktere njihov razvitek pospešujejo alj ovirajo. Duša, blaži del človeka, ostane zdrava le v zdravem telesi, ker je ž njim v nar oži zvezi. Akoravno je duša nerazdelivna celota brez različnih delov, tako se vendar njeno bistvo v obče po treh različnih zmožnostih razodeva in po teh različno imenuje. Ona si zamore a) razne reči, ktere v zunanjem svetu po vidu alj sluhu zajema, predstavljati alj njihove podobe prenarejati; b) zbujajo te podobe svojemu bistvu primerne občutke; c) hrepeni te predstave v zunanjem svetu po dejanji vtelesiti. Vse pa objema zavest, vodi pamet, sodi vest in ohrani spomin. Ker je duša nerazdelivna celota, tako je jasno, da vsaka stvar, ktere se po jedili tako imenovanih zmožnosti zave, na vse druge alj na celoto upljivi. Ker so vse le jedno, tako se vse ob enem gibljejo, napredujejo alj se ovirajo. Da bi se to saj nekoliko razjasnilo, kar se ob enem v duši gojenca godi, je treba podobe po zmišljeni različnoti dušne jednote, ktera se na vidljivi svet naslanja in zavednost človeka podpira. Zato se bodo duševni dogodki po svojem nastanku, napredku in upljivu časovno in krajevno ločili po različnem razodetji duševnega bistva. a) Duša si zamore zunanje reči predstavljati in te predstave po svojem prenarejati. Za vse, kar si predstavlja, dobi gradiva iz zunanjega sveta po vidu alj sluhu; drugi počutki ji v tem obziru malo določnega ponujajo. Tedaj sta ta dva glavno sredstvo, ktero zunanji svet z našo dušo veže, njene moči zbuja, razvija in krepča. Ker se pa ta razvoj in krepost duše ravna po tem, kar jo zbuja, se po pravici zahteva, če jo hočemo dobro gojiti, da začnemo na dobri podlagi. Tu pa je nar poprej treba, da ima vsak gojitelj o vsaki reči, ktore se pri odgoji poslužuje, določno, jasno, čisto in lepo podobo, ktero potem po vidu alj sluhu duši gojenca tako kaže, da jo zanimiva, vnema, budi in blaži. Kajti na tem leži ves napredek duševnega razvoja, da dobi gojenec od raznih stvari čiste in jasne podobe, ktere mu po primernem navodu različnost svoje veljave same razodevajo. Te so začetek duševnega gibanja in določujejo njeno prihodnje stanje. Da se jasnota posameznih podob ohrani, se mora jedna za drugo polagoma vrstiti in še le ko se gojenec posameznih do čistega zave je mogoče, da jih v kaki zvezi s posebnim namenom spozna. Zato so v začetku odgoje le one podobe pripravne, ktere nam narava podaja, in potem Se le take, ktere se v nevidljivem svetu misli rodijo. Od vsega, kar gojenca na vidljivem svetu obdaja, kar vidi alj sliši, se zbujajo v njegovi duši podobe, ktere njeno delovanje določujejo in s tem njeno značajno posebnost pripravljajo. Zato pravijo modri možje, da pri odgoji nobena stvar ni majhna, kor vejo, da zamore po svojim upljivu veliko koristiti alj pa še več škodovati. Pri vidljivih rečeh se da lehko spoznati, kar je odgoji vgodno alj ne, ker ne kažejo druga kakor to, kar so, če se jim ne pridruži še kak poseben pomen. Drugače je pri nevidljivih, ker se tako določno predstavljati ne morejo brez vidljivih. Te kažejo naravnost gojencu svojo lepoto, ga vnemajo in spodbujajo za vse, kar je naravno in lepo ter ga napeljujejo k natančnejemu premišljevanju o njihovi prikazni in zvezi s celoto narave in mu odpirajo s tem vrata do onih podob, ktero nastajajo v nevidljivem svetu gibčnih misli. Kakor povsod tako se prehaja tudi tu od ležega do težega, od vidnega do nevidnega, od navadnega do veličastnega. To se godi po naravi dušnih moči. Ko nastanejo v naši duši razne podobe, jih primerja, določuje in presoja pamet ter spoznava vzroke njihovega nastanka, njihove veljave in njihovega namena. To pa ji pripravlja gradivo za više preiskave stalnih resnic, ktere jo toliko prevzamejo, da vse druge dušne moči na nje obrača. Česar se pa po vsem prizadetji do dobrega zavedeti nemore, pa se ji vendar verjetno in resnično zdi, tako se vkloni in verjame, ker resnica zunaj njenega okrožja biva. Kdor pri gojencu toliko to zmožnost duše razvije, dosežo svoj namen popolnoma, ker se cela duša, tedaj tudi vse druge njene zmožnosti ob onem vgodno razvijajo in določujejo. Da so te podobo, ktere po vidu alj sluhu v naši duši nastanejo, začetek in napredek celo odgoje, pričujejo skušnje vsakdanjega življenja. Kdor svojim gojencem mnogovrstne naravne podobo jasno kaže, jih zbuja k natančnejemu premišljevanju in s tem k spoznanju, da so še tudi druge reči, kterih človek s telesnim očesom ne vidi in ktere še večo veljavo za določni razvoj duševnih zmožnosti imajo ko te, ktero vidi. l’o tej poti pride gojenec do tega, kar odgoja namerjava. On vidi določno in jasno, če mu gojitelj enako kaže, naravne reči in spozna njihovo razmerje. To ga na- peljuje k spoznanju razmer človeštva sploh in posebno onili ljudi, s kterimi jo v bliži dotiki in potem še le misli in si predstavlja, kar je vsemu temu uzrok, kar presega vidljivi svet, kar ga za stalne resnice spodbuja in k določnosti privaja. Tedaj se naravno goji tako, da se gojencu narpoprej kaže, kar nar leže in nar določneje podobe v njegovi duši zbudi. To se zgodi s tem, da se mu svet v svojih stvareh kaže kakor je v resnici njegovemu razvitku primerno in v spodbujo uzorno. Potem se mu kažejo posebne razmere, v kterih so ljudje med sebo, posebno pa tisto, ktere so med gojencem in njegovimi roditelji, gojitelji in tovarši. Ko se vidljivih reči in njihovega razmerja že zave, se mu še le razodevajo resnice, do kterih človek po modrem in temeljitem premišljevanji pride. Roditelji mu morejo biti nar veči dobrotniki na svotu, kterih veliko skrbi in truda stane, da svojega otroka, gojenca, s potrebnimi rečmi v telesnih in duševnih zadevah preskrbijo in vse to v toliki ljubezni in s tolikim veseljem storijo. Drugi gojitelji in posebno učitelji naj mu bodo to, kar so, osebe čestitljive in vnete za njegov blagostan, ktere ga neutrudljivo učijo mu vse z veseljem kazaje, česar bo nekdaj živo potreboval, po čemur se vedri in bistri njegov um ter blaži in žlahni njegovo srce. Tovaršija naj mu bo lepa zveza prijateljev, kteri se njegovega vesolja in njegove žalosti srčno vdele-žujejo, mu lepe izglede dajejo in ga po sposobnih veselicah k veselju zbujajo. Spone, ktere posamezne rodove alj celo človeštvo vežejo, naj mu bodo veličastne in svete, da ga vnemajo za spoštovanje in red, brez kterih človeško društvo biti ne more. Pred vsim pa mu naj bo začetnik in stvaritelj vseh reči nar svetejše, nar modrejše, nar dobrotljivše in nar popolnišo bitje, ktero vso človeško modrost presega, da se vadi meje svojih dušnih moči varovati in verovati resnice, kterih človeška pamet še po tolikem preiskavanji in trudu zapopasti ne more. Kdor pa ne pazi na to, če so razno podobo gojencu jasne alj ne, če so uzorne alj se naslanjajo na posvetne razvade in slabosti, čo so resnične alj se vpirajo na plitvo modrost nezvedenih modrijanov vsakdanjega življenja, ta se pri odgoji nima vgodnega vspeha nadejati. Kajti on ne dela gojencu samo napotje do prave omike, temveč ga napeljuje na krivo pot, ktero mu korak za korakom vodoma alj nevedoma zagrajuje, da bi je ne zapustil in obtičal v nevednosti, ktero 011 sam veljavno modrost življenja ime- nuje. Vsak pameten človek sam brez posebnega poduka lehko presodi, koliko taka modrost velja, če mlad, neveden človek brez vsake skušnje po izgledu svojili gojiteljev modruje o državnih napravah in njenih možeh, če zaničljivo obrekuje pomenljivi cerkveni obred in njene naprave, če opazuje na svojili učenikih in drugih predstojnikih pomanjkljivosti, kterih ni in se le njegovi plitvi modrosti to dozdevajo, za kar jih svetu naznanuje, če graja brez izjeme in brez uzrokov vse, kar po njegovi volji ni, če celo veli-koustno govori o modri naredbi sveta, njenih uzrokih in njenem namenu. Take in enake prikazni so žalosten sad krive odgoje, ktera ne spodkopa le posameznega gojenca sreče, temveč širi svoj pogubljivi upljiv tudi v druge kroge človeško družbo, kterih udje po dobri odgoji stalno podlage za življenje nimajo. Iz tega zvira vso, kar ovira lepe in blažilne vednosti, kar zatira pravico in žali resnico, kar kali mir in spodjeda blagor človeštva. Vidi se tedaj, kolike važnosti je pri odgoji v besedi in dejanji previdno ravnati in gojencu lepe, resnične in zanimive podobe kazati, po kterih se zbujajo, vnemajo, ravnajo in blažijo njegove dušne zmožnosti. — Če se mladina doma za take reči vname, ji bo tudi šola vgodna. Kajti tu se ji lepe in še lepše reči kažejo in pripovedujejo ko doma in to vse še v lepši obliki. Kdor od doma dobro podlago prinese, tega veseli in vnema vse, kar v šoli sliši in vidi ter si s tem pripravlja in gladi pot do potrebnih vednosti; kdor se pa doma zanemarja, tega tudi šola ne veseli in ostane neveden kakor je bil, alj k večemu se le toliko nauči, kolikor se mu po vsej sili vrine, kar pa posebnega upljiva na odgojo in stalne vrednosti za življenje imeti ne more. Kazun tega, da se gojencu doma ko v šoli lepe in dobre reči jasno kažejo, je treba reda in zmernosti. Kakor vsaka še tako dobra in drugače zdrava jed telesu škoduje, če se preobilno zavžije, tako se tudi še tako dobri in lepi nauki gojencu ostudijo, če jih mora prepogosto alj preveliko slišati. Kar je preveč, ni zdravo, nas uči stari pregovor. b) Po drugi dušni zmožnosti nastanejo v človeku razni občuti, kteri se ravnajo po podobah, ktere si po vidu in sluhu predstavlja alj pa po splošnih vtisih, kterih se določno ne zave in tedaj tudi pravih uzrokov svojih občutov ne pozna. Gojiti se dajo le oni občuti, kteri neposredno alj posredno nastanejo iz tega, kar človek vidi alj sliši. Lepše ko so te podobe, žlahneji so občuti, kteri iz njih zvirajo. Sperva se naslanjajo na vidljive reči, potem še le na nevidljive, više in uzorne. Koliko veselje se zbuja v mladem srci gojenca, ko gleda zeleno drevje, cvetoči vrt, pisane livade in druge lepe reči v naravi! Kako ga je strah, če vidi blisk, sliši grom, burjo alj enake prikazni! Če se mu kaže, kako dobri so mu stariši, kako skrbni učeniki za njegovo srečo, kako zvesti njegovi prijatelji in tovarši, se vnemajo v njegovi duši čuti ljubezni, veselja in hvaležnosti; če mu pripovedujemo o bridkosti težav in trpljenja naših bližnjih, mu zbujamo sočutje pomilovanja in milosrčnosti; če mu predstavljamo grdobo raznih napak in razvad, se mu studijo in gnusijo; če mu naštevamo načine, po kterih se pravica oskrunjuje in resnica zaničuje, se mu vnema srd in ga tlači nevolja, da se kaj tacega sploh goditi zamore; če ga napeljujemo redno in temeljito misliti, kako ga vnemajo in veselijo resnice, ktere po lastnem preiskavanji najde! če mu razodevamo veličast božjo in lastnosti nar popolnišega bitja kakor jih človek po svojem umu v pomenljivih podobah izraziti zamore, se mu srce povzdiguje ter hrepeni iz vsakdanjega hrupa priti v one uzorne kraje večnega bitja, dokler se v občudovanji ne pomiri in v slavljenji 110 raztopi. Kdor pri odgoji spodbujo raznih rahlih in žlahnih čutov po sposobnih predstavah primerno ne podpira, ne more na vgoden vspeh računiti. Kako grdo in nevsmiljeno je, če vidimo mladenča brez vsega bla-žega čutja nedolžno žival trpinčiti alj lepe cvetlice mandrati ! Kako ostudno je, če žali svoje dobrotnike, se pretepa in cuka s svojimi tovarši! Kdor to in enako pripušča misle, da nima pasebne vrednosti, ne kaže samo, da sam blažega čuta nima in da tedaj za odgojo sposoben ni, temveč pripravlja tudi gojenca za nesposobnega uda v človeški družbi, ker zatira ono rahlo spono, ktera njene ude objema. Kdor v mladosti blagega in rahlega čutja no zbuja, bo tudi v starosti osoren in neobčutljiv pri vsakem še tako gin-ljivem slučaji. Zadostuje mu, če vstveza svojim željam, vse drugo ga ne gane. Enako kamenu na cesti tudi on sočutja ne najde, ker ga vreden ni. Kajti le sočutje zbuja sočutje in oklepa prijateljsko zvezo, brez ktere je človek tudi v domačiji ptujec in v sili sam svoj pomočnik. Kdor ve, kaj je pravi prijatelj v nesreči, kaj tolažba v žalosti, kaj dober svet v potrebi, kaj pomoč v sili in kaj veliko drugega, kar veže človeka na človeka v raznih razmerah življenja, ne more in ne smeje pri odgoji prezirati, kar čutje gojenca zbuja in blaži, da mu ne odtegne zavetje v potrebah in ne pahne osamelega mnogovrstnim silam v naročje. c) Duša hrepeni po svoji tretji zmožnosti to, kar si predstavlja in čuti v zunanjem svetu v primerni podobi vtelesiti. To se razodeva v našem dejanji. Blaže in lepše ko so tedaj podobe in čuti, kteri se po njih zbudijo, blaže in lepše je dejanje, ktero se po njih ravna. Kakor se razločujejo podobe, tako se razločuje dejanje in po tem človek od človeka. Po dejanji se tedaj spozna vrednost odgoje. Ker se vso mogoče, kar gojencu kažemo alj pripovedujemo, v njegovem dejanji razodeva, je treba razim tega, kar se je v prvem in drugem oddelu naštevalo, še posebne določnosti pri dejanji. Dejanje ne kaže vsikdar jasnote in določnosti podob, ktere ga vzročijo, zato se mu mora h temu pomagati. Kajti ovira ga neka telesna napaka, kteri se v obče lenoba pravi. Ta se mora, če tudi po sili odpraviti, da zamore duša svoje podobo vtelesiti, ktere gojitelj v njej zbuja. Ta telesna lenoba ima pa zopet svojo zaslombo v nekem dušnem mirovanji, kteremu se le s tem v okom pride, da ji podajamo zanimive in lepe podobe. Te zbudijo in krepčajo voljo, ktera uziočuje dejanje; če pa same na sebi dosti močne volje ne zbudijo, more jim priti opomin na pomoč. Ta naj bo sprva pomenljiv pogled, potem rahla beseda, če ta dosti ne pripomore, ojster pogled alj ojstra beseda, in če drugače ne gre, naj brezovo olje svojo zdravilno moč razodeva. Kjer to ne pomaga, ni veliko upa na kako drugo pomoč. Pomaga pa gotovo, če se za časa in previdno rabi, kakor trdijo zvedeni ljudje. Vsak opomin pa naj bo na svojem mesti, da njegova veljava ne oslabi alj celo napak ne pripravi. Ko se volja vtrdi, naj bo po samih podobah alj po pripomoči, premaga vso telesne ovire — tolika je njena moč alj duše tretja zmožnost v oženi pomenu — in stvarja ž njim podobo v zunanjem svetu kakor se duši predstavljajo. Tedaj se vse naravne podobe vtelesijo kakor jili kažo narava alj zahteva poseben namen. Podobe, ktere ima gojenec od svojih starišev, gojiteljev, učenikov, tovaršev, prijateljev, od drugih ljudi in njihove zveze, se razodevajo po njegovem dejanji. On stori z veseljem vse, kar zahtevajo razmere, kar mu velevajo poveljniki, kar razveseljuje tovarše in prijatelje, kar podpira zvezo človeštva. V tem pa, kar presega človeško pamet, se vede dostojno in ponižno v zavesti, da jo vse le majhno in pičlo, kar stori. Kdor v tem namenu dejanje gojenca vodi in vadi, da bi se dostojno vedel, nespodobnega zogibal, človeštvu kolikor mogoče koristil in Boga spodobno častil, pripravlja sebi čast, ker svojo dolžnost zvesto spolnuje, gojencu pa srečo, kor mu prave pripomočke za njeno dosego podaja. Kar gojenec po navodu gojitelja stori, mu neki notranji glas naznanuje, da je prav storil. Kajti v duši človeka biva neka čudna moč, ktora se po vsakem dejanji zbudi in ga sodi. Imenujemo jo vest. Ta se ravna pri svoji razsoji po tem, kar pamet razloči. Ker to zopet določuje alj saj mogočno upljivi, kar si duša predstavlja, se vidi, da je vest pri svoji razsodbi tudi od tega odvisna. To napravlja razloček, kterega pri posameznih ljudeli nahajamo, da eni pri tistem dejanji lehko vest imajo, drugi pa teško. Po določnem, resničnem in pravičnem dejanji se mora ta čudna moč gojiti, da ostane gojencu vedno zvesta voditeljica pri njegovem dejanji v raznih razmerah življenja. Navaditi se mora gojenec za časa jo zvesto poslušati in se po njej ravnati, drugače zaspi in se potem toliko huje zbudi, kolikor bol j jo je zanemarjal in kolikor globeje jo brez nje zabredel. Ljudje, kterim se pravi, da vesti nimajo, se ne morejo pošteno izobraženim prištevati, ker jim manjka naravno-pravičnega vodila pri njihovem dejanji v dotiki zunanjih razmer. Kakor povsod je treba tudi pri tej vaji po srednji poti hoditi, da so ta notranja moč v plahljivo boječuost ne obrne, kar bi večkrat ravno toliko škodovalo kakor brezvostjo. — Pri odgoji duševnih zmožnosti se mora posebno še paziti na zunanje razmere, ktere jih pospešujejo alj ovirajo. Kajti vsakdo ve, da razun gojitelja tudi drugi ljudje na gojenca upljivijo, posebno pa oni, s kterimi je večkrat v dotiki alj kterim se začasno v skrb prepušča. Kolike previdnosti je tukaj potreba, pričuje preveliko število žalostnih nasledkov za gojence po malomarnih oskrbnikih in slabih tovaršijah. Dokler je še gojenec v naročji starišev, svojih nar zvestejših gojiteljev, nimajo zunanji ljudje in tovaršije tako močnega npljiva na njegove duševne zmožnosti, ker se z vsem zaupanjem ravna le po navodu svojih starišev, ki skrbno in previdno vse odpravljajo, kar bi mu po zunanjem upljivu škodovati znalo. Vse drugače je, če ga prepustijo drugim ljudem v odgojo, posebno takim, kterih resnično dobre volje in sposobnosti za odgojo ne poznajo. Že marsiktori stariši so svojega sina v nar lepših uadah v šole odpravljali, pa vse sladke nade so so jim spremenile v grenke solze, kor so sinu niso dosti pametni, pošteni in dobri oskrbniki pojiskali. Kajti še tako bistra glava in še tako dobro srce se lehko spridi, če nima dobrega in zvestega voditelja, kteri mu v važnih slučajih pravo pot kaže. Pametni oskrbniki vejo, kolike dolžnosti prevzemejo, kedar jim stariši svojiga otroka prepustijo, da bi telesno in duševno za njega skrbeli in storijo vestno vse, kar po posebnili razmerah starišem samim storiti mogoče več ni. Pri teh se je nadjati dobrega vspelia, za kterega jim bo gojenec nekdaj enako hvaležen ko starišem. Kdor pa skrb za gojenca prevzame, pa malo alj celo nič za njegovo telesno in duševno od-gojo ne stori ter ga svoji volji prepušča, da dela, kar se mu zdi, da v tavaršije zahaja, kterih nič prida ni, in da vse brez navoda in svarjenja počenja, ta si nakida celo butaro pregreh, ker zanemarja svoje dolžnosti in s tem nesrečo gojencu pripravlja. Komur je znana ona žalostna prigodba „Po hudi tovarSiji rada glava boli,“ ne bo samo na vse pazljivo gledal naj bo pravi gojitelj alj oskrbnik, kar neposredno duševne zmožnosti pospešuje, temveč bo ravno tako skrbno vse nevarne tovaršije od gojenca odvračal, kor ve, kak upljiv imajo tovaršije na svoje ude. Pregovor pravi: „Povej mi s kom se pajdašiš in povem ti kdo si.“ Ker se tovaršija po dejanji njenih udov lehko spozna, se zamore tudi lehko o njeni vrednosti soditi, ktera potem določujo, če se je gojenec smeje vdeležiti alj ne. Če se dobra, odgoji vgodna tovaršija za gojenca ne najde, naj se na-domestuje po drugih primernih sredstvih, med kterimi ima skrbno iu zvesto dolo nar večo veljavo. Kdor so pridno dolati vadi, tega ne mičejo tovaršije toliko, pa tudi napakam vsake vrste, ktere toliko pohajalcem in klatežem pogubo priprivljajo, so edino le po marljivem delu odkriža. Komur je tedaj blagor mladine na srci in kdor ima posebno dolžnost za njo skrbeti, naj jo duševno in telesno po veljavnih sredstvih goji in vse odpravlja, kar je temu namenu nasproti. Kjer ga lastna vednost zapušča, naj pri drugih, na ktere zaupa, za svet poprosi, da si težavno delo zlajša in svoj namen kot gojitelj leže doseže. II. Na strani gojencev. Kakor gojitelji imajo tudi gojenci svoje dolžnoti. Oni se morejo na tanko po navodu svojih gojiteljev ravnati, če hočejo v lastno srečo dober vspeh imeti. Kakor gojitelji po telesi in duši za nje skrbijo, tako morejo tudi oni to skrb v obeh zadevah pospeševati s tem, da storijo vse kakor se jim veleva. Da se to toliko raji zgodi, jim je treba 1. vedeti, da so stariši in gojitelji modri ljudje, kteri le to kažejo in velevajo, kar je gojencem koristno; 2. jih morejo vsled tega skrbno poslušati in radi vbogati; 3. se morejo dejansko vaditi v vsem, kar jim naročajo. 1. Če gojenec tega ne spozna, da so njegovi gojitelji veliko modreji in po mnogih skušnjah neizrečeno bolj prebrisani ko on sam, da mu vse lo v dobrem namenu in previdno kažejo ter goreče za njegov blagostan skrbijo, nima potrebne podlage za odgojo. Kajti pomanjkuje mu ona veljava, ktera zbuja pozornost in vter-juje vero na resnico tega, kar so mu pravi. Brez te veljave se ne da nič doseči. Zato morejo gojenci vedno misliti, da so gojitelji to, kar so, modri ljudje, kteri vsako reč pretehtajo in v njegov prid previdno obračajo. To jim pripravlja pri gojiteljih ono veljavo, ktere je posebno takrat treba, kedar jim kažejo reči, kterih še oni po njihovi dobroti ne poznajo. Kolikokrat si misli neveden mla-deneč, da to alj ono ni prav, kar pozneje za prav in dobro spozna! Le zaupanje na svoje gojitelje ga primora, da se poprime z veseljem vsega, kar mu kažejo in volevajo. Brez tega zaupanja pa ga ne veseli nič alj le samo to, kar je po njegovih plitvih mislih dobro in njegovi želji vgodno, in stori vse, kar stori po sili in tedaj brez vgodnega upljiva na svojo odgojo. Kako žalostne nasledke taka svojovoljnost in mladostna veliko-umnost rodi, kažejo dogodki vsakdanjega življenja dosti jasno. Kako bi noki smel mladeneč preži raj e modre nauke svojih gojiteljev po puhlih domišljijah brez resnične podlage kak dober vspeh upati? Zida in lepša si gradove v višavah, ktere mu skušnje življenja vedno podirajo in ga na zadnje s podertinami toliko zasu-fejo, da se iz njih komaj skopa ter spozna, ko je že prepozno, da je prava sredstva svoje sreče zamudil. Naj tedaj učijo grenke skušnje, ktere neskušane modrijane v poznejih letih zadevajo, gojence, da bi svoje gojitelje kot modre ljudi spoštovali in njihove nauke z veseljem poslušali. 2. Ko se gojenec z zaupanjem oklene gojitelja, da je vse dobro in resnično, i kar mu kaže, se mora še vaditi vsako stvar skrbno opazovati, da nič ne prezira, kar bi notranjo zvezo raznih reči temnilo. Ce mu bodo po skrbnem opazovanji posamezne reči jasne, se rnu bodo sčasoma tudi v svoji zvezi razjasnile. Še tako majhna stvar je vredna, da se opazuje, če ravno njena veljava gojencu za zdaj še jasna ni. Koliko stvari se mu pravi, kterih 2 pravo vrednost in vgoden upljiv še le v poznejih letih spozna! S tem opazovanjem si nabira hrano za duševno življenje, da se zbuja blaži in krepča, pa tudi pripomočke za prihodnje telesne potrebe. 3. Ker v življenji tudi zunanjih vidljivih reči potrebujemo, tako se more pri gojencu tudi v zunanjem pokazati, s čim se v notranjem peča. On more po dejanji svojo notranjost razodeti. Kaj bi njemu alj komu drugemu pomagalo, če bi še toliko lepih in dobrih reči vedel, pa bi nič od tega ne pokazal ? Kdo bi verjel, da ve in zna kaj dobrega? Pri dejanji, naj ima kakoršno obliko hoče, je prvo, da je resnično, t. j. da se vjema na tanko z notranjo podobo, ktero po dejanji vtelesimo. Kajti le tako je mogoče se prepričati, če so v duši jasne, čiste in resnične podobe alj ne. Mladeneč, kteri se ne vadi notranjih podob kazati kakor so, se ne more popravljati in zboljšati, ker gojitelj ne ve, kje mu še kaj pomanjkuje. če pa celo vedoma drugače misli kakor se v dejanji kaže, tako je to že taka napaka, da si pri odgoji veče misliti ne moremo. Ta pripravlja gojencu razun škode šo sramoto, ker se sčasoma sama razodene ter ga toži, da ni resnično ravnal. Tako dejanje se sploh lažnjivo imenuje in ima po posebnih slučajih še druga pomenljiva imena, ktera njegovo gnusobo in grdobo zuačijo. Tacega se naj gojenci varujejo ko strupene kače, s ktero je nekako sorodno, in naj vsako svoje dejanje na tanko po notranjem vravnajo. Taceinu dejanju pravimo, da je odkritosrčno alj resnično. Kolikor bolj naravna je ta lastnost, toliko ugodneji upljiv ima na odgojo, ker je le tako mogoče gojiteljem resnično stanje notranjege življenja spoznati, ga popravljati, na pravi poti ohraniti in voditi. Tedaj je resničnost dejanja gojencu tako potrebna kakor ono, kar vidi in sliši, če hoče da se pametno in pošteno goji. Drugo, kar se pri dejanji zahteva, je, da je zvesto. Človek ima že po naravi nekak nagon k mirovanju, kteri ga ovira pri dejanji in mu pripravlja mnogokrat dosti truda. Temu se mora vstavljati dokler ga ne premaga, da zainore vse, kar je potrebno in koristno brez ovirov po dejanji vtelesiti. Kdor se ne vadi in krepča v tej borbi zoper ta škodljivi nagon, ostane v dojanji slab ter ne stori tega, kar bi storiti mogel. Tacega imenujemo lenuha in njegovo lastnost lenobo. Kakor že v navadnem življenji pošteni ljudje od lenuha nič kaj prida ne pričakujejo, tako tudi gojitelj od lenega gojenca nič dobrega pričakovati ne more. Kako bi pričakoval, če se ne vadi vsega, kolikor je za zunanji svet potreba, po dejanji vresničiti? Bolj ko se vda lenobi, več opušča in večo škodo ima, ker mu toliko več koristnega za zdaj v zgubo pride in ga za prihodnje koriste toliko bolj nesposobnega pripravlja. Tacemu od-goja 110 pomaga in njegovo priliodnjost opisuje pesnik z besedami: Lenega čaka Stergan rokal, Paljca beraška Prazni bokal. Kdor pa zvesto dola, se vadi s tem vse napako in težave premagati ter si pripravlja pomoč v sedanjih potrebah in se vter-juje za prihodnost. Vadba stvarja mojstra. Če delo ne gre prvi-krat, se mora poskusiti drugikrat in ponoviti tolikokrat, dokler ne gre čisto in zvesto izpod rok. Koliko vrednost taka vaja v zvestem delu ima, še le gojenec takrat spozna, ko njene nasledke občuti. Vsako delo mu jo leliko, ga veseli in irm koristi. Zraven tega pa ga še čislajo vsi pošteni ludje, s kterimi občuje in kterim ga priporočuje marljivost. Ta lepa lastnost nastane iz vbogljivosti, po kteri si gojenec prizadeva po navodu svojih gojiteljev vse storiti, kar mu velevajo. Vbogljiv mora tedaj gojenec biti, če se hoče marljivosti privaditi in ž njo svojo srečo pripravljati. Kdor ne vboga, je brez Boga, pravi znani pregovor. Dalje se more pri dejanji gojenca še kazati neka odvisnost od svojih gojiteljev. Kajti vedeti mora, da 011 sam za se še nič prav določnega in temeljitega ne ve, in da še nič stalnega in popolnega nima. Ta misel vtisne vsakemu njegovemu dejanju neko posebno znamenje, kteremu se ponižnost pravi. Ktera lastnost pa mladenča še lepše kinča ko ponižnost in ktera mu bolj škoduje ko njena nasprotnica, prevzetnost? Mladenča, kteri se na lastno modrost, in na lastne moči zanašaje ravna kakor se mu poljubi, vlada prevzetnost, ktera ga v kratkem sili, da njen grenki sad okusi. Prod to in njenimi nasledki varuje gojenca oklep na svoje gojitelje. Bolj ko jim zaupa iii bolj ko svojo nezmožnost v popolnosti spoznava, lepše se bo razodevala ponižnost v njegovem dejanji ter ga vedno k veči popolnosti navajala in mu ono samostalnost pripravila, ktere k srečnemu življenju potrebuje. Vrh spolnjevanja svojih mnogovrstnih dolžnosti pa mora gojenec še hvaležen biti. Kako bi pa tudi nehvaležen bil gojiteljom, svojim nar večim dobrotnikom ? Kedar pomisli, koliko truda, 2* skrbi in ljubezni imajo stariši, ko ga redijo in gojijo pred ko si sam zamore živež služiti, za obleko skrbeti in se v življenji modro in pametno vesti, koliko si prizadevajo učeniki, ko mu po lepih naukih in koristnih vednostih blažijo srce in bistrijo um, ne more drugače ko prizadevati si, vse te dobrote po svojem povrniti. To se zgodi po hvaležnosti, ktera je gojiteljem nar ljubše plačilo za njihov mnogi trud in nar boljše poroštvo za dober vspeh odgoje. Tedaj hvaležni gojenci ne razveseljujejo samo gojiteljev, temveč kažejo s tem, da so dobro odgojeni in da spoznajo veliko dobroto odgoje, ktere sad je tudi hvaležnost. Kakor se naravno od vsakega hvaležnost zahteva, kteri je kako dobroto prejel, toliko veča hvaležnost se po pravici zahteva na nar veče dobrote, ktere gojenci od svojih gojiteljev dobivajo. Po tem hvaležnost ni samo znamenje dobre odgoje, marveč tudi naravna dolžnost, ktero morejo gojenci za toliko skrbneje spolnjevati kolikor oža jo njena zveza z dragimi sredstvi, od kterih odvisi njihov telesni in dušni blago-stan. Kdor pa za prejete dobrote hvaležen ni, ta ne kaže samo abotne glave in hudobno srce, temveč greši tudi zoper naravne dolžnosti človeške družbe, kar ni znamenje olikanega človoka. Veča ko je dobrota, gerja je nehvaležnost. Pod milim nebom pa gerjih nehvaležnežev ni ko so nehvaležni gojenci proti svojim gojiteljem. Po svoji nehvaležnosti oznanujejo, da se ne vdeležujejo vestno njihovega truda pri odgoji in da toda j tudi njenega sadu ne vživajo. Zraven tega si pa zapirajo še vrata do drugih dobrot, ktere bi jim življenje podpiralo in lajšale. Kajti: Komur zahvala ni mar, Temu odteza se dar; Kdor se pa rail zahvaljuje, Nove dobrote kupuje. Sploh si more gojonec prizadevati svoje gojitelje pri odgoji podpirati in to podporo dejansko kazati ter se vsega zogibati, kar je nedostojno, nespodobno, njegovemu oliko vanju škodljivo in se po tem ravnati in to posnemati, kar pri gojiteljih in drugih pametnih ljudeh vidi in sliši. Če gojitelji in gojenci vsak po svojim svojo dolžnosti v domačem življenji vestno spolnjujejo, bo šoli lehko svoj namen doseči, da pripravi učencem za življenje potrebnih vednosti, po kterih so domača odgoja vtrjuje in blaži. Kajti gojenec prido z vsemi last-nostimi v šolo, po kterih se uk pospešuje in ktere skrbna mati v šolo odhajajočemu mladenču s temi besedami ponavlja: Lepo se zadrži, bodi pazljiv in pridno se uči. In res so te lastnosti nasledki skrbne odgoje in za šolo tako potrebne, da jedna brez drage biti ne more, če hoče učenec kak vspeh pri uku imeti. Lepo zadržanje je za učenca prva dolžnost. Kdor se v šoli lepo ne zadrži, ne ovira s tem samo svojega uka, temveč škoduje s svojim slabim izgledom tudi drugim učencem ter jim spodkopuje dobre nasledke pri uku. Zato šola zahteva in mora zahtevati, da se vsak učenec lepo obnaša, če hoče, da se spotike pri uku in nevarnosti za lepo obnašanje pri vsili učencih odpravijo. Kdor od doma lepega zadržanja v šolo ne prinese in se tam po opominih in kaznih popraviti ne da, mora šolo zapustiti, ker pravica zahteva, da tisti škodo trpi, kteri jo zakrivi, ne pa oni, kterim jo pripravlja. Bolje in lepše pa je, da si vsak učenec prizadeva se povsod lepo vesti, posebno pa v šoli, da ga ni treba opominjati alj celo po kaki neprijetni kazni h temu siliti, da daje drugim lep izgled in da se s toliko večim vspehom učiti zamore. Druga učenčeva dolžnost v šoli je pazljivo in skrbno poslušati vse, kar se govori. Kdor se je te pazljivosti že doma privadil, mu bo v šoli za toliko leže, ker se mu nove in tako zanimive reči pripovedujejo in kažejo. Brez te lastnosti ne more nobeden učenec dobrega vspeha imeti, ker mu posamezne reči temne ostanejo. To mu njihovo zvezo vedno bolj zakriva in na zadnje ves pogum vzame, da popusti šolo in uk. Kdor skrbno pazi, mu je vse jasno in se že v šoli dobro polovico nauči od tega, kar se mu nalaga in zraven še ponavlja in si vtrjuje to, česar se je že učil, da postane vsak nauk čisto njegova lastnina, ktere se lehko poslužuje, kedar koli je potrebuje. Kdor pa pazljiv ni, za tega pride vse to v zgubo in se more še doma voliko truditi, če hoče, da se saj površno in polovično nauči tega, česar bi se bil že lehko v šoli na pol naučil. Njegov uk je nepopolni in nima one stalne in trdne podlage, ktere je v dejanskem življenji treba. Tretja ravno tako potrebna dolžnost učenca je, da se marljivo uči, t. j. da to, kar je v šoli slišal, doma ponavlja. Kajti ponavljanje je začetek vednosti. Kdor se je drugače marljivosti privadil, bo tudi to dolžnost lehko in rad spolnjeval. Če pomisli, da vsake reči mahoma vedeti ne more in da je treba jo dobro v spominu ohraniti, da jo jasneje spozna in leže rabi, kedar je treba, si bo prizadeval se novih reči marljivo učiti in stare skrbno ponavljati, da toliko gotoveje njegova lastnina postanejo. Marljivi uk pa mu tudi marsiktero priložnost odtegne, ktera bi mu sitnobe in škodo pripravljala. Kdor se nie, malo, površno alj napačno uči, temu ni veliko pomagati v šoli, ker mu podlage pomanjkuje, ktero bi mu bila domača odgoja pripraviti morala. On nima od svojo prihodnosti nič kaj prida pričakovati, ker mladostnih let v prid obračati ne zna alj noče. Da tedaj le doma dobro odgojeni učenci v šoli lepo napredujejo, krivo alj malo odgojeni pa šolski poduk •ovirajo, je iz odgojinih razlogov dosti jasno. Da se pa tudi pri manj odgojenih učencih, če so gojitelji alj gojenci to zakrivili, šolski namen doseže in odgoja popravi, je treba, da se domači gojitelji, naj bojo stariši alj njihovi namestniki, z učeniki porazumejo o primernih sredstvih, po kterib bi se kaj popraviti dalo. Ker imajo domači gojitelji le na enega alj saj ne na voliko učencev skrb, učeniki pa na vse učence, tako je naravno, da se prvi pri drugih o tej zadevi oglašajo in za svet poprašujejo, ker je učenikom večkrat nemogoče posameznim gojiteljem posebne pomanjkljivosti naznaniti. Kdor še učenika svojili gojencev nikoli vidil alj se saj ž njim o svojih gojencih nikoli pogovarjal ni, ni čudo, če prepozno zve, da niso napredovali kakor bi rad. Kdor pa meni, da mu mora šola sama otroke zmodriti in jim vse napake odpraviti med tem ko sam roke križem drži, ta še v zadevah odgoje ni daleč prišel. Kajti posebno bistre glave so redke in le pri takih bi šoli mogoče bilo domačo odgojo nadomestiti, ker hitro spoznajo, da je koristno in dobro, kar so jim kaže. To jih zbuja in vnema, da šolske nauke radi poslušajo in se po njih ravnajo, kolikor se jih vsakdanjega življenja dotiče. Pri drugih pa, kteri se šolskih naukov in njehove veljavo po kakem si bodi uzroku določno ne zavejo, se ne moro pričakovati, da bi se zamogli po njih določno ravnati, če jim dom h tej določnosti ne pripomore. Šola v tej zadevi sicer rada stori kolikor ji je mogoče, pa pri množini in različnosti svojih učencev se smeje s posameznimi le toliko pečati kolikor vspoh drugih pripušča. Da se mladina kolikor mogoče odgoji in s potrebnimi ved-nostimi oskrbi, se mora dom s šolo združiti, da z druženitni močmi vsak po svojem za njen blagor dela. Vse prizadetje šolo učenca k lepemu zadržanju, marljivosti, pokorščini in drugim lepim lastnostim napeljavati ostane brez vspeha, če ji dom svojo pripomoč odtegne alj nasprotno ravna. Le če se oba o podlagi, na kteri delata, zjedinita, o primernih sredstvih porazumeta in jeden dni- zega rada podpirata, dosežeta, kar želita. Želita pa, da bi mladina v popolnem razvoji svojih telesnih in dušnih zmožnosti srečna postala ter blagostan človeštva podpirala in širila. H temu jo napeljuje blago srce in bistri um, kterega ji po trudapolni odgoji in težavnem podučevanji za popotnico v življenje pripravljata. Bolje in lepše dote pa mladina za trdno podlago svoje prihodnje sreče dobiti ne more. Zato se naj skrbno vdeležuje vsega truda in vseli težav, ktere jo pospešujejo, da njeno veliko dobroto vedno bolj spoznava in nekdaj v hvaležnem spominu na svoje gojitelje vživa. V Kranji, 23. junija 1870. Mih. Žolgar. Schulnachrichten. I. Murni (les Lehrkörpers und Vertlieiliing der Lehrfächer im Scliuljalire 187«. Krob Laurenz, Director, lehrte Latein in der IV. und III. Classe; 12 Stunden wöchentlich. ŽoI»'ar Michael, wirklicher Gymnasiallehrer, Ordinarius in dor I. Classe, lohrte Latein und Deutsch in dor I. und Griechisch in der III. Classe; 16 Stunden wöchentlich. Zupan Thomas, wirklicher Eeligions - und Gymnasiallehrer, lehrte Religion und Slovenisch in allen vier Classen; 16 Stunden wöchentlich. Vodušek Matthäus, wirklicher Gymnasiallehrer, Ordinarius in der IV. Classe, lehrte Latein in der 11., Griechisch in der IV., Deutsch in der III. und IV. Classe; 18 Stunden wöchentlich. Krašau Frau/, wirklicher Gymnasiallehrer, Ordinarius in der III. Classe, lehrte Mathematik m der II., 111. und IV., Naturgeschichte in der I., II. und III., Physik in der 111. und IV. Classe; 18 Stunden wöchentlich. Zupančič Wilibahl, supplirender Gymnasiallehrer, Ordinarius in der II. Classe, lehrte Geographie und Geschichte in allen vier Classen, Deutsch in der II. und Mathematik in der I. Classe; 18 Stunden wöchentlich. Freie Lehrgegonstände. Freihandzeichnen lehrte 2 Stunden wöchentlich Zupan Thomas, k. k. Iieligions- und Gymnasial-Lehrer. Kalligraphie, :•{ Stunden wöchentlich. Die deutsche Current- und Lateinschrift. Michael Küster, Hauptschullehrer. Gesang, 2 Stunden wöchentlich. Erklärung der musikal. Zeichen; allgemeine Grundsätze für den Gesangsunterricht; Uebungen in den Kirchenliedern. Peter Čebin, Hauptschullehrer und k. k. Bezirksschul-Inspector. II. Tabellarische Uebersicht der Schiilerzahl. Cla886 Zahl der eingetretenen Schüler Verblieben am Schlüsse des Jahres Von diesen waren: Schulgeld- zahlendc Stipen- disten Katho- liken I Slovenen Deutsche Italiener öffent- liche Priva- tisteu öffent- liche Priva- tisten im I. Sem. im II.Sem. 1. 25 — 23 — 25 9 l 20 3 11. 18 — 15 4 3 l