DRUŠTVENI GOVORNIK PRILOGA DUHOVNEMU PASTIRJU UREDIL ALOJZIJ STROJ V LJUBLJANI 1915 ZALOŽILA KATOLIŠKA BUKVARNA NATISNILA KATOLIŠKA TISKARNA ■; : :r: ■ Vsebina.1 Stran Ali res z rodne grude? — Fr. S. Finžgar........................149 Alkoholno vprašanje. — Fr. V................................... . 245 Apologetični govori (32 načrtov). — Dr. AlešUšeničnik . . . . 84 Boji Slovencev s Turki. — Al. Stroj............................160 A. Zgodovinski pregled bojev Slovencev s Turki.............161 B. Važne posledice bojev Slovencev s Turki.................194 Cerkev in krematisti. — Iv. Filipič............................ 55 Družba sv. Vincencija Pavlanskega. — Ant. Hafner...............130 Kaj nas uče svetopisemski mladeniči: 1. Kajn in Abel. 2. Izak. 3. Ezav. 4. Jakob. 5. Egiptovski Jožef. — Ant. Kržič.............212, 235 Kako se je v novejšem času izpremenilo gospodarstvo v obrti? — Dr. JanezEv. Krek............................................ 49 Kolping Adolf, njegove ideje in njegovo delo. — Fr. Gabrovšek . 199 ^Krščanski življenjski nazor in kuiturno stremljenje katoliških društev rokodelskih pomočnikov. — Fr. Koch. — Fr. G.................. 89 Lažinačela v leposlovju. — Ant. Komlanec....................... 74 Ločitev Cerkve od države na Francoskem. — J. M................. 96 Nravne vrednote svetovne vojske. — I. V........................289 Odkod so dobivali Slovenci v srednjem in v začetku novega veka svojo izobrazbo? — lur. Fr. Kovač ...........................106 A. Izobraževalno delo Cerkve................................107 B. Narodna tradicija........................................114 *Oglejska bazilika in njen graditelj. — A. pl. Teuffenbach. — A. R..........................................................142 O socialnem delu prerokov. — JankoDolenc....................... 9 A. Obča označba preroštva................................... 11 B. Zgodovinski pregled izraelskega narodnega gospodarstva . . 25 C. O pomenu socialnega dela prerokov........................ 35 Pomen mednarodnih marijanskih shodov s posebnim ozirom na solno- graški shod 1. 1910. — Gr. Žerjav.............................. 1 Skupna zemljišča. — Mat. Skerbec................................116 V spomin nadvojvodu Franc Ferdinandu in njegovi soprogi Zofiji. — Dr. IvanŠusteršič.............................................226 Zakaj slavimo sv. Cirila in Metoda. — Dr. JosipGruden . . . . 64 1.1912.; zato se ni mogla upoštevati pozneje objavljena literatura o dotiCnih vprašanjih. Z * zaznamovana govora sta prevoda. C=®=1 ..'v-: . : ... . . . . e . . . - . . . ■ ' V. -i. . . ^ . 3 . = . ii„'' . . . ... - i: ■ ; .: -- . — ■< H- P ■: • • ■ - •— . ■ M' .= Bi:—'°=E^| § Drnštveni govornik | ^g3^011 -'[□1' ---- & '. =id=^=5 Pomen mednarodnih marijanskih shodov s posebnim ozirom na solnograški shod 1. 1910a I. Temna noč je. Neprijazna tema zagrinja prostrano zemljo. Nobena zvezda ne sije na obzorju. Na samotnem obrežju otoka Patmos sedi prerok nove zaveze, apostol ljubezni, sv Janez. Pred njegovimi dušnimi očmi se vrste veličastne misli, vzbujene od božjega diha; cela zgodovina sveta in človeškega rodu od prvih staršev do zadnjega človeka hiti mimo njega. Njegovo oko zre več tisočletno strahovito borbo med kraljestvom božjim in močmi pekla; že se mu dozdeva, da bo zmagal silni zmaj, kar zasije žarna svetloba na nebu. Sveta groza prešine dušo preroka. Glej! Na obzorju zazre veliko znamenje . . . Veličastna podoba se bliža tam iz daljave! Žena oblečena s solncem, stoječa na mesecu, krog glave jej blesti krona dvanajsterih zvezd . . . Tema izgine, drakon se premagan nemo zvija . . . Solnčni žar žene pa sije tako milo dol na zemljo; spehani in obupani človeški rod se oddahne ter zaupno zre v milo podobo. Kdo je ta skrivnostna žena? Vsakdo jo ugane — pravi sveti Avguštin, Marija je, slavna božja Mati, milosrčna Kraljica nebes in zemlje — pomočnica kristjanov — naša mati. — Minilo je devetnajst stoletij, odkar je zasijala človeštvu boljša doba, takrat 1 Zlasti iz dveh vzrokov objavljamo ta govor v ^Društvenem govorniku1 2, in sicer prvič v spomin na mednarodni marijanski shod v Solnogradu, kateremu je načeloval prevzvišeni knezoškof lavantinski dr. Mihael Napotnik, in drugič, da s tem pospešujemo osmo resolucijo slovenske sekcije imenovanega shoda, ki izreka željo, naj bi se kmalu sešel prvi slovenski marijanski shod. Govor je predvsem primeren za shode Marijinih družb. Društ. gov. III. 1 namreč, ko je Marija rodila svetu Odrešenika. Takrat se je začelo novo življenje. Odtakrat se radujejo angeli v nebesih in pravični na zemlji zmage križa, pojo slavo mogočnemu Kralju sveta — Zveličarju, pa obenem slave tudi blaženo Mater njegovo. Od tedaj se je širila Marijina slava neprestano po vsem svetu : dokaz, kako natanko se izpolnjujejo Marijine vzvišeno-preroške besede : „Glejte, odslej me bodo srečno imenovali vsi narodi!" In tudi naša doba ne zaostaja v Marijinem češčenju. Ravno nasprotno — ravno dandanes se izkušajo narodi kolikor mogoče združiti, da skupno časte in blagrujejo svojo skupno Mater, da se skupno vnemajo za posnemanje njenih čednosti. To pričajo mednarodni marijanski shodi, katerih se je zadnje desetletje vršilo pet. Prvi je bil v Freiburgu v Švici 1. 1902., potem pa vsaki dve leti zapored v Rimu, Einsiedelnu, Saragossi in zadnji 1. 1910. od 18. do 22. julija v Solnogradu. Tisoče in tisoče vernikov je prihitelo vSolnograd iz vseh zemeljskih pokrajin in vsem je odmeval v srcu le en vesel odmev — ave! — vsi so imeli na jeziku le en vdan pozdrav — ave Maria! Prihiteli so ti tisoči, da izroče svoje vdanostne izjave z besedami in dejanjem svoji Kraljici. Ko so se odprla velikanska vrata solnograške katedralke, tedaj so se vsipale pred Marijin prestol nepregledne množice; na čelu kardinal Katschtaler, pokrovitelj shoda, častitljiv starček, resnega, pa od veselja prešinje-nega obraza, za njim drugi cerkveni dostojanstveniki in vladike, potem pa množica za množico, truma za trumo, tu truma navdušenih visokošolcev, tam revnih delavcev, tu gospoda, tam kmetje, tu ugleden državnik, tam ubogo dete: vsi, vsi so prihiteli, da v največjem obsegu izpolnijo besede: Glejte, odslej me bodo srečno imenovali vsi narodi. In med te tisoče se je pridružila tudi četa Slovencev, ne mala, neznatna četica, ampak lahko rečemo mogočna četa: „Glejte, odslej me bodo srečno imenovali vsi narodi!" — Tudi Slovenci smo pomagali uresničiti te besede. In vsa ta ljudstva, vsi ti tisoči, čeravno tako različni po jeziku in narodnemu značaju, so se takoj razumeli, vsi so se čutili kot eno srce — v ljubezni do svoje Kraljice; vsi so se umeli v pozdravu: „Češčena bodi, Kraljica sveta!" Mednarodni marijanski shod! — pomen te besede, njen globok pomen — je bil jasen vsakomu, kdor je bil oni večer navzoč ob otvoritvi, kdor je sam šel med množico in čui Marijine pozdrave v tolikih jezikih in sam pozdravljal svojo Kraljico v lastnem jeziku. Kakšen namen pa imajo marijanski shodi sploh in kakšnega je torej imel tudi solnograški.— „Čemu ste prišli?"—je vprašal ob otvoritvi kardinal navzoče množice. „Čemu ste se zbrali tukaj?" In potem je odgovarjal: Povrnimo se v duhu nazaj v stare čase — v Palestino, v galilejsko pogorje. Zima je minila, dež je ponehal in prešel, cvetke so se prikazale v naši dežele grlični glas smo zaslišali in cvetoči vinogradi so začeli prijetno dišati. (Cant. 2, 11.) Tako opisuje visoka pesem preroško oni čas, v katerega se hočemo v duhu prestaviti sedaj tudi mi. — V Galilejsko pogorje je hitela Devica, stopila v hišo Caharijevo in pozdravila Elizabeto. In Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je zaklicala z mogočnim glasom; ^Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa!" Marija je pa začela hvaliti Boga: ^Poveličuj moja duša Gospoda! — Glejte, odslej me bodo srečno imenovali vsi narodi, zakaj velike reči mi je storil On, ki je mogočen in čegar ime je sveto." O znamenitih besed, vzvišenih, preroških besed iz ust Device, ki je bila v očeh ljudi revna, nepoznana. Toda njene besede so se do pičice natanko izpolnile. Skozi vsa stoletja so pravi kristjani vneto častili Marijo in si izkušali pridobiti ljubezen in obrambo mogočne Kraljice. In tudi v naši dobi češčenje Marijino in prenehalo. Ker zakaj drugega ste pač vi prihiteli semkaj, če ne zato, da se zgodi tudi danes in te dni, kar se je godilo skozi stoletja; da nadaljujete častno delo, ki so ga pred vami navdušeno izvrševali vaši predniki. Prišli ste, da proslavite in počastite Devico, ki je vredna češčenja. Prišli ste, da ponižno izročite svoje želje in hrepenenja Devici, ki je mogočna; da prosite Devico, ki je milostljiva in usmiljena. Prišli ste, ker so tudi danes resnične besede: Glejte, odslej me bodo srečno imenovali vsi narodi. — Tako hočemo te dni zopet glasno in slovesno oznanjati Marijino slavo, iznova poživiti svojo ljubezen do Marije, utrditi zaupanje do nje. Iznova se hočemo zateči pod njeno varstvo in se izročiti njenemu materinskemu srcu za življenje in smrt. Iz teh otvoritvenih besed lahko povzamemo namen shoda. Prvi namen Marijanskega shoda je torej ta, da se zastopniki kolikor mogoče veliko narodov vdano, slovesno, pa skupno in javno poklonijo nebeški Kraljici. V slavnostih in zborovanjih, med l* slovesno službo božjo, v procesijah postanejo udeležniki shoda javna in slovesna, pa živa in nekako poosebljena izpoved vere, vdanosti, češčenja in ljubezni do Boga in do Brezmadežne. — In ravno današnja doba, ki zameta vse nadnaravno, vse res vzvišeno in idealno, potrebuje bolj kakor katerakoli doba v zgodovini — takih javnih, velikih manifestacij. Kakor pa so take velike in javne manifestacije ravno za sedanjo dobo primerne, kakor so v gotovem oziru naravnost koristne, vendar s tem naloga marijanskega shoda še daleko ni izčrpana. Izredne slovesnosti in svečanosti imajo šele tedaj popoln pomen, so šele tedaj dosegle svoj najvišji namen, če položijo kal, iz katere se v prihodnosti očividno razvijajo bogati sadovi, če razvnamejo srca in utrdijo voljo navzočih, pa obenem pokažejo skupno pot in skupen načrt, in sicer praktičen načrt, kako naj narodi vzajemno širijo, izpopolnjujejo in poglabljajo kraljestvo božje na zemlji. Vse, kar je izredno, naj bo nagib, vzpodbuda, pot do zveste, modre in vztrajne uporabe navadnih in rednih sredstev, ki vodijo do cilja. V tem pa je obsežena druga, še bolj važna naloga marijanskega shoda. Shod naj pripomore, da postane srčno-vdani pozdrav: Češčena bodi Kraljica! — praktičen; da postane naše posvečenje do nebeške Kraljice v nas trajno, da se takorekoč v nas ustali in utrdi in razvije v trajno merilo in vodilo vsega našega mišljenja, hotenja in dejanja. Sv. oče Pij X. sam poudarja, naj marijanski shodi dejansko pospešujejo češčenje deviške Matere božje, naj utrjujejo zaupanje v njeno mogočno pomoč, naj razplamene srca, da morejo velikodušno širiti in večati pobožnost do Marije, razširjati čast božjo in cerkvene namene. Naša doba nosi na čelu revolucijski znak; vse naj se preobrne. Nekaj brezverskih fanatikov podžge strasti celim narodom, da se upro postavni oblasti, razvname narod zoper narod. Podlagi vsake družbe sploh — družini — hočejo izrvati in uničiti življenske korenine — zakramentalnost zakona. Nevera si je danes najela v službo zlasti nemoralnost, ki nastavlja svoje mreže predvsem mladini, pa na drugi strani izkuša prepresti sploh vso javnost s poveličevanjem grdega, slabega v pesništvu in umetnosti, v literaturi in gledališču. Ona, ki je kači glavo strla, je za Bogom prvo upanje katoličanov v takih nevarnih časih. Saj je ona kraljica miru, varihinja družin, vzor vere, zgled čistosti in ponižnosti. Zato je gotovo, da kjerkoli bo odmeval iz dna duše neprestano klic: Češčena bodi Kraljica! — tam bo povsod peklenska kača zastonj dvigala svojo četudi tisočero glavo. II. Kako pa je dosegel solnograški shod te vzvišene namene? Oglejmo si najprej, z ozirom na drugi vzvišenejši namen, le nekaj najvažnejših potez in misli iz globoko praktiško zasnovanih govorov — in pa najvažnejše resolucije, iz katerih se najbolj jasno spozna bogato delovanje shodovo! Marijanski shod ima nalogo prenoviti kraljestvo Kristusovo na zemlji. Ravno sedaj prete temu kraljestvu, zlasti v nekaterih deželah, razne nevarnosti; zato pa je dolžnost kristjanov, da skupno stopijo pod zastavo Brezmadežne in tako skupno odbijajo sovražne napade. A najsi so sedanji časi resni, vendar zato še ne smemo obupati. Zgodovina nam kaže, kolikokrat se je pokazala Marija rešiteljico svojim stiskanim otrokom. Zato smemo in moramo trdno zaupati, da nam i sedaj ne bo odrekla svoje pomoči. Marija je naše upanje.— Marija nam je pa obenem tudi vzor in zgled upanja. Evangelij nam pripoveduje o krepkem in vztrajnem Marijinem upanju in nam obenem pokaže velike učinke te čednosti v njenem življenju. Pravega upanja, čednosti upanja je danes premalo : zato proč z brezupnostjo, proč s sentimentalnostjo, proč s trpkim pesimizmom, ki jemlje tudi sicer močnim vztrajnost in voljo, proč s tem in na njegovem mestu naj zažari upanje, močno in vztrajno, kakor ga je imela Marija. Marijino češčenje je velikega kulturnega pomena. Moderni nasprotniki krščanstva trdijo, da se je Marijino češčenje že preživelo in da sploh ni zgodovinsko. A tako naziranje je nazadnjaško, nemoderno. — Zgodovinsko dejstvo je, da je ravno Marijino češčenje v vsem razvoju kulture igralo važno vlogo. Njenega vpliva na umetnost in literaturo ne more nihče utajiti. In kaj je pridobilo ženi večje dostojanstvo, kaj je dalo devištvu lepši lesk in kaj je bolj povzdignilo krščansko materinstvo kakor ravno češčenje Marijino. In še več: Marija je moralni zgled vsega človeštva, zato mora njeno češčenje in posnemanje blagodejno vplivati na kulturno življenje narodov. Marija je mati vseh narodov, zato mora njeno češčenje — če se narodi tega zavedajo — uspešno vplivati na medsebojno vzajemnost. Znak današnjega češčenja Marijinega so Marijine družbe. Kongregacija je življenje, veselje, upanje Marijinih otrok. In vendar nekateri imenujejo kongregacije —sovražnice veselja. Zakaj neki? So pač slabo poučeni o bistvu kongregacij. Saj so ravno kongregacije resnične mirovne zveze, ki vlivajo v srce mir celo takim, ki ga sicer nikjer ne morejo najti. Srčni mir je pa vir veselja in zadovoljnosti. Kongreganisti neprestano časte mater usmiljenja in jo prosijo usmiljenja, ki ga svet tako nujno potrebuje. Kongregacija vzgaja cele može, popolne žene, značajne mladeniče in dekleta. Kongregacija vrši krščansko ljubezen do bližnjega; in ravno zavest, da smo izpolnili svoje dolžnosti nasproti bližnjemu, je zopet vir pravega veselja. Kongregacija pa mora delati: in dela je veliko : »Povzdignite svoje oči in glejte zlata polja, dozorela so za žetev.“ Kot duhovniku se ti nudi obilo plodonosnega dela v dušnem pastirstvu, ljubezen do bližnjega zahteva od tebe karitativnega dela, današnje bedne razmere te takorekoč silijo, da se vržeš z vso silo in odločnostjo na socialno delo. Socialno vprašanje je danes bojno polje, kjer se bojujejo svetovna nazi-ranja. Kakor kvas prekvasi moko, kakor sol naredi jed okusno, tako naj bodo kongreganisti vsak v svojem stanu tudi tak kvas, ki bo vzpodbujajoče vplival na svojo okolico, naj bodo nositelji krščanskih načel, nadnaravnih ciljev, brez katerih sploh ni misliti na srečno rešitev perečega socialnega vprašanja. Predaleč bi nas dovedlo, če bi si zdaj hoteli ogledati vse mnogoštevilne resolucije, vse sklepe in načrte. A ker so resolucije ravno zrcalo, v katerem se v najlepši luči pokaže vse delo shoda, zato jih ne smemo prezreti; a omejimo se na najvažnejše. 1. Vedno bolj naj se širi enota vseh katoličanov, da morejo skupno uspešno nastopati za prostost sv. stolice, za povišanje sv. Cerkve pod varstvom skupne Matere, Kraljice svetovja. — 2. Vsi Marijini častilci, zlasti pa kongreganisti naj pospešujejo misijonsko delo v vseh delih sveta. — 3. Vsak kongreganist mora biti otroško vdan svetemu očetu in ponižno sprejeti vse njegove nauke, da se tako zabrani vhod zmotam med svet. — 4. Shod prosi svetega očeta, naj proglasi sv. Janeza Ev. za patrona marijanskih shodov. — 5. Duhovniki in sploh vsi katoličani naj pospešujejo češčenje Marijinih podob. Naj bo Marijina podoba najdragocenejši kras krščanskih družin. Vse __7___- podobe pa naj bodo dostojne in kolikor mogoče umetniške. — — 6. Kolikor mogoče naj se širijo različne pobožnosti v čast Materi božji, zlasti sv. rožnega venca. — 7. Solnograški marijanski shod se pridružuje vdani prošnji mnogih škofov vsega sveta, s katero se obračajo na sv. očeta, naj katoliški nauk o Marijinem telesnem vnebovzetju proglasi za dogmo sv. Cerkve, kakor hitro spozna to za primerno. To so resolucije v najširšem obsegu. A poleg teh je napravil shod v manjših resolucijah natančen in jasen načrt za delo v kongregacijah s posebnim ozirom na odseke. Zdaj se pa ozrimo še tjakaj, kar nas najbolj zanima — na naš slovenski odsek marijanskega shoda. Priznati smemo tudi sami, ne da bi se hvalili, kar so nam priznali drugi; priznati smemo, kar so pohvalno o nas pisali nemški listi, da je bilo naše zborovanje najbolj številno obiskano. Tu se je razpravljalo in posvetovalo, kako Slovenci častimo Marijo, razmotrivalo, kako bi jo mogli še bolje častiti, določevalo, kako jo moramo častiti v prihodnje. Presvetli knezoškof dr. Anton B. Jeglič je sistematično razvijal Marijine prednosti; in potem so si sledili predmeti: O pobožnosti blaženega Ludovika Orinjona Montfortskega, o čudodelni svetinji, o razširjanju in poglabljanju češčenja Matere božje med Slovenci, o Marijinih družbah kot najboljšem vzgojnem sredstvu. Vse tvarine ne moremo dodobra pregledati, a zapomnimo si dobro to: Marije na noben način bolje ne častimo, kakor če s pomočjo Marijinega češčenja narejamo iz ljudi dobre, pobožne kristjane, ki bodo stanovitno izpolnjevali svoje stanovske dolžnosti in pomagali utrjati božje kraljestvo na zemlji. To se godi predvsem po Marijinih družbah. S kongregacijami moramo pri mladini začeti kolikor mogoče zgodaj; kdor jo prej dobi, jo ima za zmiraj. Pričnimo prav vztrajno zlasti z mladeniškimi Marijinimi družbami. Med drugimi slovenskimi resolucijami se je sklenilo, naj bi se kmalu sestal shod vodnikov kongregacij iz vseh slovenskih škofij, in naj bi se kmalu sešel prvi slovenski marijanski shod. To je nekaj kapljic iz morja misli, nekaj odlomkov izmed tisočero načrtov in nasvetov. In to morje misli in ti tisočeri nasveti, ta armada sklepov je razplamtela srca, jim utrdila voljo, jih dvignila in jim dala duška v nepopisno veličastnih svečanostih, v nebeško lepih manifestacijah, ki se dajo le videti in uživati in strmeti, a ne povedati. — Naj ne omenjam posebej veličastnih slavnostnih zborovanj, naj ne omenjam veličastne službe božje, naj ne poveličujem kar najbolj umetniško izobraženega kora; naj ne omenjam čarnega okrasja v cerkvi in pred vrati in ob kipu na trgu; naj ne omenjam posebnih slovesnosti, ki so jih prirejale posamezne narodnosti v sebi določenih cerkvah — omenim le, da smo Slovenci imeli vsak dan svojo slovesno sv. mašo in litanije v cerkvi sv. Boštjana; - naj dalje ne hvalim gostoljubnih Solnogradčanov, ker so v proslavo shoda razobesili na stotine zastav; vsega tega ne morem omenjati, ker bi bilo preveč: a nekaj je, pred čemur obstojimo in se koleno upogne in duh strmi. — Svečano procesijo z Marijinim kipom po mestu in pa slovesno poklonitev pred Marijino soho na trgu ob sklepu mislim. Kaj takega pač Solnograd še ni videl. Tu so se vrstile vse kongregacije, vsa društva, zastopniki vseh narodov, duhovščina in redovi, in kot središče okrašen Marijin kip, ki so ga nesli bogoslovci, in za njim so šli vsi škofi. Ne znam, ne morem opisati te procesije bolje, kakor z naslovom: bila je živ ave Maria. Krono vsemu shodu je pa postavila svečana poklonitev pred Marijino soho na trgu po slavnostnem zborovanju — pozno v noč. Ves trg je odseval kakor v magični svetlobi. Tega vtisa pač noben udeležnik ne bo mogel nikdar pozabiti. Krasna Marijina soha okrašena in ovenčana in stotero lučic jo je obsevalo ; pred njenimi nogami kongresna zastava, okoli kipa nebroj drugih zastav, na slavnostnih tribunah škof|e, opati, prelati, na drugi strani svetna gosposka, visoko plemstvo in ves trg natlačen navdušenih vernikov. In vsa ta armada je naenkrat obmolknila in se zatopila v skrivnostni „Magnifikat“. In jedva so se razlegli v daljavo naši zadnji akordi, je stopil pred oder slavnostni govornik, s katerim so se vsi tisoči vdano poklonili svoji Materi in ji obljubili zvestobo. Sledil je še slovenski pozdrav — nato blagoslov vseh škofov. In potem smo še kot zadnje bisere v dragoceno krono Marijino vtaknili Slovenci z venčkom najbolj priljubljenih slovenskih Marijinih pesmi. Množice so se razšle, vsak na svoj dom, a ne prazne, ne brezčutne, ne revne, ne malodušne, marveč poživljene, okrepljene, osrčene, bogate, polne ljubezni v svojem srcu. In ta ljubezen mora prenoviti obličje zemlje, saj so jo našle na materinem srcu. — Da, vsa ljudstva je očarala ona, ki je združevala v svoji osebi najljubeznivejše pojme: deviško čistost, materinsko nežnost, vzorno krotkost in vdanost in vse čednosti; očarala jih je ona, ki joka z nesrečnimi, prosi za padle in je povsod srednica odpu-ščenja in rešenja. Se z večjim navdušenjem so se oprijeli njenega češčenja. Kar nič niso branili svojih oltarjev proti njej; odprli so Mariji vrata svojih svetišč ter se izjavili kot premagane. Mnoga ljudstva so prišla in zopet odšla, a vsa so se solnčila na žarkih njenega materinega usmiljenja. G. Z. O socialnem delu prerokov. Uvod. Stare narode poznamo vse premalo. Poleg grške in rimske kulturne zgodovine je potrebno, da poznamo tudi kulturne razmere pri drugih narodih: pri Izraelcih, Egipčanih, Feničanih i. dr. Treh narodov svetovna zgodovina nikdar ne bo pozabila: Grkov, Rimljanov in Izraelcev. Zakaj ne? Zato ker so ti narodi poklonili človeštvu toliko kulturnega gradiva ; zato ker so ravno ti narodi ustvarili trdno podlago, na kateri sloni ves razvoj vse nadaljne svetovne kulture. Tako se tudi vsa sodobna kultura snuje na staroklasični, in to krščanski in narodni kulturi. Ni težko označiti rimstva, zakaj rimska zgodovina nam je povečini dobro znana. V Rimljanu je vtelešena materielna in nravna moč, misel državne enote in svetovne vlade. Rimljan je rojen politik in praktik. O njem veljajo besede Danielove, da je iz krvi in železa. (Dan. 2, 40). V rimski državi prevladuje socialnost. Vse mora služiti skupnemu državnemu smotru. Drugače je pri Grku; pri njem igra najvažnejšo vlogo osebnost. Grki so bili umetniški in filizofski narod. In od Grka in Rimljana se zopet bistveno loči Izraelec. Izraelci so predvsem religiozen narod. Ponašati se ne morejo s filozofijo, umetnostjo, politično močjo ali z rimskim pravom. Izraelci ne slove po slavnih državnikih, izvrstnih govornikih, znamenitih umetnikih, globokoumnih modroslovcih ; oni nimajo Cezarja, Demostena, Cicerona, Fidija, Platona, Aristotela i. dr. — Pa imajo zato nekaj večjega. Izraelci so namreč obdarili vse druge narode z božjo filozofijo — s filozofijo perennis — z božjim razodetjem, ki je ohranjeno v sv. pismu — najbolj klasičnem kulturnem spomeniku. Če torej Izraelci nimajo Platona, Pompeja, Cicerona, Horaca i. dr., imajo pa Mozesa, preroke in Jezusa Kristusa, ki je kot človek iz rodu Davidovega (Rimlj. 1, 3). — Palestina je bila že v najstarejši dobi zelo kulturna dežela. Od 1. 1860. sem klinopisne izkopanine vedno bolj pojasnjujejo kulturno stanje Izraelcev v dobi kraljev in prerokov. Profesor Sellin, ki izkopuje v Palestini, zatrjuje, da je Palestina ena izmed najkulturnejših dežel na vzhodu (Freistatt, štev. 18, 1910, str. 284.) Čudno, da so dosedaj socialni ekonomi v svojih delih in razmotrivanjih skoro popolnoma prezrli Izraelce, zlasti še preroško dobo in tedanje gospodarske razmere. Preroštvo je toliko ustvarilo v Izraelu, da je njegovo delo kulturnega pomena in da je izraelski narod zaslovel po preroštvu, izraelsko preroštvo je najpomembnejši in najveličastnejši pojav v zgodovini človeštva". (Cornill, der israelitische Proph. 1900, str. 1.) Pred več kot 2000 leti je živelo v Palestini 16 mož, mož-pre-rokov. Malo sicer vemo, kaj so hoteli, kaj so izvršili, kolike veljave so bili za svojo dobo, koliko energije je bilo v teh možeh. Vse premalo znamo ceniti pomen preroštva. Res so preroške knjige težko razumljive, a zato pa so tem lepše in bogatejše. Skoro vsa preroška dela so zapečatena s sedmerimi pečati. „Ker Gospod vam je natočil duha zaspanosti, zatisnil vam je oči; vaše preroke in poglavarje, ki vidijo prikazni, je pokril, da so vam prikazni vseh, kakor besede zapečatenih knjig, ki se dajo komu, ki zna brati, ter mu reko : beri jih ! pa odvrne: Ne morem, ker so zapečatene. In knjige se ponudijo takemu, ki zna čitati in se mu poreče: beri! pa odgovori: ne znam brati. (Iz. 29, 10, 11.) Pri čitanju in proučevanju preroških spisov je dvojno možno: prerokovanja se nam zde ali sama-posebi nerazumljiva, ker ne vemo, kakšen namen je imel prerok, nerazumljiva nam so pa tudi, ker ne poznamo dosti vseh razmer in vseh okoliščin. (Cornill o. c., 2). Za globlje spoznavanje in razumevanje preroških govorov je potrebno natančnejše znanje verske in svetne zgodovine Izraelcev. Koristno je tudi, če poznamo kulturno zgodovino sosednih narodov, ki so vplivali na Izraelce. Da bomo laže ocenili socialno-etično in gospodarsko delo izraelskih prerokov, zato hočem predvsem nasplošno označiti judovsko preroštvo (1), podati potem zgodovinski pregled izraelskega narodnega gospodarstva (II) in slednjič razpravljati o pomenu socialnega dela prerokov, (lil)1 * * * S Obča označba preroštva. Kdo je prerok? Navadno odgovarjamo na to vprašanje: prerok je mož, ki napoveduje prihodnje stvari. A ta opredelba ne obsega vseh lastnosti prerokov, ni natančna. Nobena svetopisemska knjiga ne opredeli pojma prerok. — Odpomoči si hočemo zato z etimološko razlago. Hebrejščina rabi za pojem prerok beseda n a bi, kar po-menja govornik. Cornill (o. c. 9—11) pojasnuje, da je korenika za nabi — naba’a, ki se nahaja tudi v drugih vzhodnih jezikih: asirskem, babilonskem in arabskem. To dokazuje tudi zgodovina 1 Viri: Slovnik bohovedny, članek ,Agrarni otazka*, v Praze. 1909, sešit IV.; Cornill Carl Heinrich, Der israelitische Proplietismus, 3. izd., Strafi-burg, 1900; isti: Geschichte des Volkes Israel, Chicago-Leipzig, 1898; Walter dr. Franz: Die Propheten in ihrem socialen Beruf, Freiburg im Br. 1900; Kleinert dr. Paul: Die Propheten Israels in socialer Beziehung, Leipzig, 1905: Fierzfeld: Handelsgeschichte der Juden des Altertums, Braunsclmeig, 1879; Memminger: Die rvirtschaftlichen Ans^hten der Propheten des Alten Bundes (Monatsschrift fiir christliche Socialreform, Basel, 1899, str. 72—87); Ruhland: Jiidische VVirtschaftsgeschichte (Zukunft), 1898, str. 447 -458; <596—507); Zschokke dr. Hermann: Theologie der Propheten des Alten Testamentes, Freiburg im Br., 1877; Nikel Job. dr.: Socialpolitik und sociale Bevvegung im Altertume, Paderborn 1891; V. Hertling dr. Freiherr: Naturrecht und Socialpolitik, Koln, 1895; Buhi dr. Fr.: Die socialen Verhaltnisse der israeliten, Berlin, 1899; Leimbach dr. A. Karl: Biblische Volksbiicher, zv. 1-4 in 7; Schneedoifer dr. Ad. Leo: Das Buch Jeremias, des Propheten Klagelieder und das Buch Baruch, Wien, 1903; Schmalzl Peter: Das Buch Ecehiel, Wien, 1901; Dollinger: Judentum und Heidentum, Regensburg 1857; Morawsky Ks. Maryan S J.: Podstawy etyki i prawa, Krakovv, 1891; VVetzer undVVeltes: Kirchenlexi-kon; Meschler dr. Moritz S. J.: Die Gabe des hi Pfingstfestes, Freiburg im Br., 6. izd., 1909; Staatslexikon der Gorresgesellschaft; Pesch P. H : Liberalis-mus, Socialismus und christliche Gesellschaftsordnung, Freiburg im Br., 1901; Schaffle dr. A.: Bau und Leben des socialen Korpers, Tiibingen, 1878; Eben-hoch dr. A.: Wanderungen durch die Gesellschaftspolitik, Linz, 1896; Herkner dr. H.: Die Arbeiterfrage, 4. izd., Berlin, 1905; Vogelsang v. K.: Sociale Lehren, St. Polten, 1894; Realencyklopedie fiir protestantische Theologie; Schegg-^irthmiiller dr. Peter: Biblische Archaologie, Freiburg im Br., 1887. Druge v're bom navajal pozneje v spisu. — Glavni vir je seveda sveto pismo. preroštva. V starih časih je bilo delovanje prerokov čisto osebno in ustno, n. pr. pri Natanu, Eliju, Elizeju i. dr. Vsak govornik pa še ni prerok. Daši asirsko-babilonsko besedoslovje premalo določi pojem prerok, ga pa dodobra pojasni arabsko. Naba’a ali anba’a se pravi v arabščini napovedati nekaj določenega ter napoved tudi izvršiti. Iz iste korenike sklepa Cornill dalje, da prerok ne govori iz sebe, temveč po božjem naročilu. Tako smo označili nasplošno bistvo in jedro preroštva. Preroki so torej možje, ki prerokujejo mesto Boga. Gospod govori Mozesu: „Glej, postavil sem te za boga Faraonu; Aron, tvoj brat pa bo tvoj prerok. Ti boš govoril vse, kar ti bom zapovedal; Aron, tvoj brat, pa bo govoril s Faraonom, da izpusti Izraelove otroke iz svoje dežele". (2. Moz. 7, 1—2) Preroki se nazivljejo „čuvaje“ teokracije. (Iz. 21, 11. 12; Eceh. 17, 3; 33.) Radi notranjega odnosa do Boga se imenujejo „sli, služabniki in možje božji". Preroki se zavedajo, da ne govore sami iz sebe. Zovejo se „orodje božje", „ustna božja". (Jer. 1, 9; Iz. 6, 7; Dan. 10, 16.) Jahve govori Jeremiju.- „Če se izpreobrneš, te bom izpreobrnil ter boš stal pred mojim obličjem; in če boš drago ločil od slabega, boš kakor moja ustna; oni se bodo obrnili k tebi, a ti se ne boš k njim". Qer. 15, 19.) Kaj je naloga izraelskega preroštva? Bog je jasno začrtal program svojim možem, govoril je preroku Jeremiju: „Glej, postavim te danes čez narode in kraljestva, da ruješ in podiraš, razdevaš in razmetavaš, zidaš in sadiš". (Jer. 1, 10.) Negativno in pozitivno delovanje je torej Bog določil za nalogo prerokom. Vsi preroki so poklicani, da slede temu poslanstvu, temu kulturnemu zvanju. Besede božje veljajo vsem prerokom od Elija pa do Malahija, ali če hočete, do največjega preroka — Jezusa Kristusa. Za tako poslanstvo je treba mnogo junaške volje, neizčrpne energije (krepkosti). In to jim je Bog tudi delil; saj je govoril Jeremiju: „In napravil te bom kot bronast, trden zid zoper to ljudstvo; bojevali se bodo s teboj, a te ne bodo premagali, ker jaz sem s teboj, da ti pomagam in te rešim“. (Jer. 15, 20.) Ločiti moramo v preroštvu božji in človeški element. Poudarjamo nasproti racionalistom, da je preroštvo božjega počela. V nobenem preroku ni samohotno dozorel sklep prerokovanja. Pač pa vsi omenjajo z neko častjo oni trenotek, ko jih je Bog izbral za preroke. „Preden sem te upodobi! v materinem telesu, sem te poznal; in preden si šel iz materinega telesa, sem te posvetil ter ti poveril preroško službo". (Jer. 1,5.) Jeremija se celo brani. „Gospod pregovoril si me in dal sem se pregovoriti; močnejši si od mene in si zmagal". (Jer. 20, 7.) Amoza je Bog silil, da je začel prerokovati. „Lev rjove, kdo bi se ne bal? Gospod Bog govori, kdo ne bi prerokoval?" (Am. 3, 8.) Izaija in Ecehiel sta v prikaznih gledala božje veličastvo in spoznala božji poklic. (Iz. 6; Eceh. 1 in 2) Preroški poklic je „čist dar ali milost božja". (Zschokke o. c., 350.) Bog pošilja preroke; to je veden refren v vseh preroških knjigah. Preroki se pa tudi zmiraj sklicujejo na božje poslanstvo. Jeremija govori: „Gospod me je poslal, da prerokujem tej hiši in temu mestu vse besede, ki ste jih slišali". (Jer. 26, 12.) „Spoznali boste, da me je Gospod vojnih čet poslal k vam". (Cah. 4, 9.) „Bog je zaukazal prerokom, naj gredo med ljudstvo in delajo, ker preroki so ustvarjeni in poklicani za delo" let. Jeroboam je mogočno in uspešno vladal v severnem kraljestvu. Razširil je kraljestvo na severu do Emata in na jugu do Mrtvega morja. Za njegove vlade je kraljestvo doseglo veliko blagostanje. Zato se je razpasel življenski materializem : nevera, razkošje, pijančevanje in nečistovanje. Amoz klasično opisuje obhajanje narodnega praznika I, 760. Amozov pomen je v odkritosrčnosti in nepopisni plastiki. Ko je slavlje praz-nikovo na višku, pride Amoz in zapoje veseli družbi pogrebnice. (Am. 5, 2.) Veliki pomen preroštva je spoznal Jezus Sirah. ,.Elija prerok pa je vstal kakor ogenj in njegova beseda je gorela kot bakla." »Elija je bil sicer v viharju zagrnjen, Elizej pa je bil napolnjen z njegovim duhom. V svojem življenju se ni bal nobenega poglavarja in nikdo ga ni premagal s svojo močjo. (Sir. 38, 1. 13.) Izaija imenuje Jezus Sirah »velikega in zvestega preroka pred božjim obličjem". (Sir. 48, 25.) »Tudi kosti dvanajst prerokov naj zelene na svojem kraju (t. j. tudi 12 prerokov naj živi v slavnem spominu), ker so potrjevale Jakoba in so grešile z močjo vere" (t. j. ker so tudi mali preroki tolažili in osrčevali Izraelce v stiskah in jih utrjevali in uverjali v veri in upanju na prihodnje rešenje ter jim oznanjevali rešitev v moči vere in zaupanja)". (Sir. 49, 12.) Tudi v novem zakonu imamo dovolj svedokov, ki pričajo, da je bilo preroštvo velikega pomena za Izraelce in za katoliško Cerkev. Caharija, oče Janeza Krstnika, zapoje v slavospevu »Benedictus": »Kakor je govoril po ustih svojih svetih prerekov. ki so od nekdaj." (Luk, 1, 70.) Na preroke se sklicujejo evangelisti, sv. Pavel in Jezus Kristus sam. V zapovedih: „Ljubi Boga in svojega bližnjega je zapopadena vsa postava in preroki." (Mat. 22, 40.) ' Izraelski preroki so pa preroki tudi drugim narodom. Skoro vsi preroki so posegali v zunanjo politiko. Prerokovali so proti Ninivljanom (Nahum), Babiloncem (Habakuk, Izaija, Jeremija), Moabljanom (Izaija), Egipčanom (Izaija), Etijopcem (Izaija), Idumejcem (Ecehiel) itd. Da celo o večnem pomenu judovskega preroštva lahko govorimo. Skoro 2300- let je že minilo, odkar je umrl zadnji prerok, a katoiiška Cerkev se prerokov še vedno spominja. V duhovniških dnevnicah dviguje preroški duh svečenike katoliške Cerkve. Berila v jutranjicah so mnogokrat iz prerokov. „Benedicite“ v hvalnicah je vsak dan veden slavospev duhovnikov Bogu vsemogočnemu. Kp sv. Cerkev obhaja vsako leto spomin svetovne žaloigre, ki se je odigrala na gori Kalvariji pred skoroda 1900 leti, pritegne v svoje obrede najlepša preroška mesta (iz Jeremije, Daniela, Izaija) in tako ohranja njihov spomin in venča njihov pomen. Kdo naj opiše globoko žalost, ki izzveneva iz Jeremijevih žalostink, ki jih poje katoliška Cerkev veliki teden? Tudi umetniki proučujejo preroke. „Michel-angelovega dela ,Poslednja sodba' ne navdihuje samo Dantejeva Divina Commedia (Parad. 21, 140; 22, 13 in Interno), temveč tudi ,Dies irae' in Ecehielovo vstajenje mrtvih." (Dr. P. Keppler, Aus Kunst und Leben, str. 262, 3. izd., Freiburg in Br. 1908.) Preroštvo je največja dušna moč, ki jo je občutila in videla zgodovina človeštva, najvažnejši in najveličastnejši oddelek predkrščanske zgodovine verstev. (Cornill 176.) Izrael je božje ljudstvo. Po svojih prerokih je Izrael kot narod prerok za vse druge narode. „Preroštvo je moč, ki je bila neodvisna od kraljeve in duhovske oblasti ter obdarjena z božjo veljavo." (Zschokke 348.) „Za najdražje in najplemenitejše, kar ima človeštvo, se moramo zahvaliti Izraelu in izraelskemu preroštvu." (Cornill 177.) „Zgodovina celega človeštva, ki je tako obogačena z raznimi umotvori, stvarmi in drugimi dejanstvi, ni ničesar ustvarila, kar bi se moglo primerjati izraelskemu preroštvu." (Cornill 177.) II. Zgodovinski pregled izraelskega narodnega gospodarstva. Dve dejstvi proslavljata Izrael in mu dosojata prvenstvo med vsemi starimi narodi: najčistejša ideja o božanstvu in zato tudi dobro organizovano bogočastje in drugič socialna zakonodaja. Tacit lepo poroča o prvi ideji: Judaei mente sola unumque Numen intelligunt, summum iilud et aeternum neque mutabile, neque interiturum." (Hist. 5, 5) „Profana illic omnia, quae apud nos sacra.“ (Hist. 5, 4.) „Alienarum concubitu abstinent . . . Et quia apud ipsos fideš obstinata, misericordia in promptu, sed adversus omnes alios hostile odium.“ (Hist. 5, 5.)— Kar tiče narodno gospodarstvo, je izraelski narod povsem poljedelski. Agrarno gospodarstvo je pa urejala socialna zakonodaja. Za Davida in Salomona sta se razvijala obrt in trgovina. Da dobimo jasnejšo sliko o socialnoetičnem delovanju preroštva, je potrebno, da označimo nakratko tudi gospodarske razmere Izraelcev za dobe prerokov. 1. Prirodno gospodarstvo. Razni činitelji ustvarjajo narodno gospodarstvo. Prvi faktor je osebni moment, ki živi v vsakem narodu. Narodni moment se udejstvuje v zgodovinskem razvoju narodovem. Važna sta poleg tega tudi naravni in zemljepisni činitelj; prvi se javlja v deželni in zemljepisni legi, v naravnih lastnostih, če je n. pr. kraj ob morju, rodoviten, vodovit, bogat na rastlinah, živalih itd. Vpo-števati moramo tudi tehniko (tehnični moment). Omenjamo še pravni in politični red, ki ureja državni, deželni in občinski ustroj in gospodarsko življenje. Vsi činitelji so bistveni, tako da ne moremo govoriti o dobro razvitem gospodarstvu, če nedostaja kateri izmed navedenih faktorjev. O teh momentih (vsaj nekaterih) ni govora pri Izraelcih pred priseljenjem v Kanaan. Pričetek narodnega gospodarstva pri Izraelcih je ob rojstvu izraelske države, ki se je osnovala na Mozesovi postavi. Izrael je poljedelski narod. Kajn je bil kmetovalec. (I. Moz. 4, 2. 3.) Očak Izak je „seja! v tej deželi in je v letu stotero pridelal, ker ga je bil Gospod blagoslovil". (I. Moz. 26, 13.) S kmetijstvom se je pečal očak Jakob, kar je razvidno iz Jožefovih sanj o snopju. (Herzfeld 3.) Nasprotno so pa bili Izraelci, ko so živeli v Egiptu, izključno živinorejci. Glavna stebra narodnega gospodarstva sta pa poljedelstvo in živinoreja. Dežela je imela vse pogoje za dobro poljedelstvo in živinorejo. O rodovitnosti Palestine piše Tacit. (Hist. 5, 6, 7.) Omenja plodovite njive, balzam in palme. Sv. Jeronim, dobri poznavatelj Palestine, piše: „Juxta litteram vero inclytam esse terram Judae et cunctis terris fertiliorem, dubitare non poterit . . .“ Bog je Izraelcem obljubil „urbium potentiam amoenitatemque regionum“. (S. Hieron. Migne P. L. 25, com-mentarius in Ezech. lib. VI. cap. XX., coli. 188.) Iz svetega pisma bi lahko razbrali zadosti dokazov za plodovitost Palestine, dežele, po kateri se cedi „med in mleko". Priseljeni Izraelci so izprva živeli zelo preprosto. Za kulturo Kananejcev so se malo zmenili. Dokazano je, da so bili Kananejci bolj izobraženi in v materielni kulturi bogatejši kot Izraelci. Vendar so prvi kmalu izgubili ves ugled. — Mozes je s svojo postavo-dajo ustanovil izraelski narod, ki se je kmalu zavedel svojega poslanstva. Mozes ni bil samo verski, temveč tudi narodni buditelj. Po njem je ljudstvo očistila in učvrstila moč vere. Kananejci so bili trgovsko ljudstvo. Pečali so se s trgovino na drobno. Bili so krošnarji ali pohiševavci. Od njih so se naučili Izraelci trgovine, a tudi obenem slabega življenja. Polagoma so Izraelci Kananejce iztrebili ali zasužnjili ter si prilastili njihovo imetje. Kananejci so bili bogat narod. Mozes sam popisuje bogastvo Kananejcev. Poljedelstvo je bilo pri njih v cvetu. Kot plen v Jerihi so dobili Izraelci zlato in srebro. Iz tega ropa je dal Ahan stkati babilonski plašč ter izdelati majhno zlato palico, ki je tehtala 50 šeklov ter bila vredna 200 šeklov v srebru . . . Kananejske hiše so bile polne blaga. (5. Moz. 6, 11.) Naravno je, da so Kananejci tudi vplivali na kulturni razvoj izraelskega naroda, in sicer se ta vpliv kaže prav do Davida. Vsa trgovina je bila v njihovi oblasti, dočim so bili Izraelci, čeprav gospodarji nad Kananejci, v trgovstvu popolnoma od njih odvisni. (Walter 18.) „Kananejec je bil tržar ali .kramar1 in zalagatelj vseh potreb Izraelcev: kovin, hišnega orodja, nagizdnih izdelkov in izdelkov za sirove plodovine. Trgovali so najčešče z menjavanjem, redkeje z denarjem. Kananejci so izposojali denar ter bili bankirji Izraelcev." (ScheggAVirthmiiller, 278.) O industriji pa v tej dobi ne moremo govoriti. Rokodelstvo je bilo slabo razvito. Zgodovina omenja kovače in lončarje. Z ozirom na narodno gospodarstvo so se Izraelci največ naučili od Kananejcev: poljedelstva, stalnega in socialnopolitično dobro urejenega življenja in naposled tudi trgovstva. Ljudska blaginja, ki je postala svojina Izraelcev, je pravzaprav delo kananejskega podjetnega duha. Zakaj se do kraljev v Izraelu ni razvila tudi trgovina? Glavni vzrok je v tem, ker niso imeli Izraelci prostega dostopa do morja. Kvečjemu bi bila možna trgovina potom karavan; toda najglavnejše ceste karavanske so vodile skozi kananejska mesta. Z Davidom in Salomonom se šele prične trgovsko življenje v Izraelu. Več činiteljev je ustvarilo trgovino: predvsem rodovitnost Palestine, obča blaginja in živ zgled Kananejcev in Feni-čanov — Angležev starega veka. 2. Socialnoekonomski pomen izraelskega kraljestva. Izrael je skrivnost svetovne zgodovine. Boril se je skozi stoletja za svoje verske resnice in svoj narodni obstoj, trpel kot mučenik, da bi lahko rekli „narod ta je mučenik", čigar bol, trpljenje in siromaštvo je opeval veliki domoljub Jeremija. A kljub tej usodi je ohrani! narodno in versko samostojnost, vestno čuval vse šege in navade svojih pradedov, obvaroval pa tudi najbistvenejše — socialno enotnost narodovo. Včasih se je naselilo grdo, razdvajajoče malikovalstvo. A vselej je Bog po svojih možeh dal iztrebiti to hudobijo in razdiralno moč. Izraelsko ljudstvo je zahrepenelo po socialni enoti in sili, ki naj poleg Boga ščiti in brani verske in narodne pravice in čednosti. To hrepenenje se je udejstvilo v lepi socialni moči in vezi — izraelskem kraljestvu. Več dejstev je zahtevalo in tudi ustvarilo izraelsko kraljestvo. Narod je mnogo let živel brez edinstva, brez prave organizacije posameznih rodov. „Jozue je položil temelj edinosti rodov. A kmalu so se zopet razkosali v rodove in plemena, ki so iskali kraja, da bi se naselili, brezsmotrerto, brez načrta in brez sočuv-stvovanja s svojim sosedom." (Cornili, Geschichte desV. Is. 50.) Zato so uvideli, da jim je treba reda, miru in enote v državi. Zahotelo se je narodu tudi zunanjega miru s sosednjimi rodovi. Skratka zaželeli so umerjene in mirne notranje in zunanje politike. Kraljestvo je bilo v Izraelu politična, ali če hočete, kulturna nujnost. — S kraljestvom je vstalo novo, bogato, da še več — kulturno življenje. Pričetek kraljestva je pričetek materielne in dušne prosvete v izraelskem narodu. O kraljestvu je prerokoval Samuel. Označil je bistvo in naloge izraelskega kraljestva; določil mu je program, le žal, da mu je dosodil preveč absolutne oblasti. Povzemimo poglavitne točke tega načrta Samuelovega. Kralj ima absolutno pravico nad svojim ljudstvom. (I. Kralj. 8, 11 —18.) »Jemal bo vaše sinove ter jih deval na svoje vozove in si izbiral konjenike in tekavce določal pred svojimi vozovi." (1. Kralj. 8, 11.) Kralj je vrhovni vojskovodja ter ustvarja stalno vojno v Izraelu. Kralj je gospodar nad zemljiščem v celi Palestini. „Tudi bo jemal vaše najboljše njive, vinograde in oljnike ter jih dajal svojim služabnikom." (L Kralj. 8, 14.) Zahteval bo desetino od čred in poljskih pridelkov. (1. kralj. 8, 15.17.) Samuel je naslikal bolj senčno stran izraelskega kraljestva. A ljudstvo je prezrlo vse te besede, ki so značile slabosti bodočega kraljestva, ter je zahtevalo kralja: „Kra!j bodi čez nas in tudi mi bodimo kakor so vsi narodi; in naš kralj naj nas sodi ter naj hodi pred nami ter vodi za nas naše vojske.“ (1. Kralj. 9, 19. 20.) Kraljeva volja mora biti volja vseh. Kralj je vzhodni despot. Ljudska enakost bo prenehala. Izrael bo podložnik kralju, čeprav bo morda kralj osvobodil narod tujih spon. Kaj je ustvarila slavna in bleščeča vlada Davidova in Salomonova? Ista vodilna misel je svojska Savlu, Davidu in Salomonu. „Za krono se mora zahvaliti Savel meču. Ohraniti jo je moral tudi z mečem. Celo vladanje je vedno bojevanje. Ni čuda, da se je v njem porodila namera ustanoviti stalno vojsko." (Cornill, Geschichte d. V. Is. 64.) Zato si je oskrbel Savel telesno stražo do 1000 mož. Kanil pa je to število še povišati. Na misli je tudi imel ustvariti vojaško izraelsko državo. (Cornill, Geschichte d. V. Is. 1. 74.) Trgovina se za Savla ni razvijala, ker ni imel trgovskega zmisla in ker so bili preveč nemirni časi. Utrdil pa je svoje kraljestvo politično. Zagotovil je notranji in zunanji mir ter osnoval podlago boljšim socialnogospodarskim razmeram. »Politika, ki sta jo pričela David in Salomon, je bila v nasprotstvu z dotedanjim ljudskim izročilom." (Walter 28.) Prvo načelo gospodarsko bodi, da dežela toliko pridela, kolikor porabi. Za materielno blaginjo narodov je velike važnosti neodvisnost in gospodarska samostojnost. »Prvi pogoj ljudskega blagostanja, pravi Schegg (o. c. 62), je neodvisnost; ne mislimo politične, temveč naravno (gospodarsko) neodvisnost. Narod, ki si hoče zagotoviti in utrditi bodočnost, se mora sam preživljati; živeti mora od pridelkov svoje zemlje, kajti drugače iznemore. Brodovje, tovarne, vojaštvo obogate državo ter ji podele veljavo in veliko moč: gotovosti ji pa ne nudijo. Trgovina je otrok slučaja. . . . Vedno enako potrebno in neodvisno od izpreminjavanja in valovanja ostane le vsako leto se obnavljajoče plodje zemlje, poljedelstvo." Mozesova postava ni oporekala trgovini. Glavne Mozesove predpise o trgovstvu povzemimo iz Herzfelda. (6, 7; 18. 10.) Mozes je rodu Sebulum dovolil pomorsko trgovino. (5. Moz. 33, 18. 19.) Verjetno je, da mu je obljubil tudi bogat dobiček, če bodo steklarili in trgovali s steklenino. Iz svetega pisma (Joz. 13, 2; 5, 6; Sod. 1, 31.) vemo, da je Mozes naročil Izraelcem, naj si osvoje celo obrežje do Sidona. Menil je morda, ljudstvu nakloniti nove vire za blagostanje. — Poljedelska izraelska država je postala za Davida in Salomona trgovska država, v kateri se je razpasel sirovi, brezobrazni kapitalizem. (Walter 30.1 3. Trgovstvo v dobi kraljev Davida in Salomona. David je vladal mogočno. Razširi! je svoje kraljestvo do Damaska in Evfrata. Narod se je povzpel do moči in slave, ki bi jo bil kralj lahko izrabil; a tega ni storil. S tem je pokazal svojo državno modrost. (Schegg 279.) Sklenil je prijateljsko zvezo s feničanskim kraljem Hiramom, prvim trgovcem v tedanji dobi. (NValter 31.) David je uredil notranje in zunanje razmere. „David je pravzaprav ustvaril izraelski narod." (Cornill, Geschichte d. V. Is. 93.) — Sezidal je prestolno mesto Jeruzalem, srce izraelskega naroda, versko in politično središče. Ustanovitev Jeruzalema je svetovno zgodovinskega pomena. (Cornill, Geschichte d. V. Is. 78.) To lahko trdimo, pravi isti pisatelj, če pomislimo, kaj je bilo mesto Jeruzalem ljudstvu in kaj je Izrael človeštvu, (o. c. 78.) Jeruzalem pa ni le pomemben za strategičen in političen red, temveč tudi za gospodarstvo. Jeruzalem je postal trgovsko središče. V tem mestu so se križale razne karavanske ceste n. pr. iz Fenicije v Idumejo in proti Rdečemu morju, iz Egipta čez Jordan k Evfratu. V dobi Salomonovi so začeli tujci ustanavljati trgovine v Jeruzalemu, ki je postal v kratkem poglavitni kraj za notranjo trgovino. (Herzfeld 19.) — Stavbnike in arhitekte za svetišče, večja poslopja so dobili Izraelci od Feničanov. Tudi stavbno gradivo so v zameno za deželno plodje ponudili Feni-čani Izraelcem. Najčešče so plačevali feničanske podjetnike z žitom in drugimi poljskimi pridelki. Žitna trgovina se je ravno na ta način vedno bolj razvila. Dognati se pa ne da, da bi bil David nameraval ustanoviti stalno trgovino z žitom, ker ni imel trgovskega duha. Njegova gospodarska politika je meščanska. Koristil ni kmetom in narodu, temveč mestom, zlasti glavnemu mestu Jeruzalemu. (Ruhland. Zukunft 497.) David je velik mestni stavb-nik palač in drugih zgradb, ne pa merkantilist. (Ruhland isto-tam.) David svojim podložnikom ni nalagal težkih bremen. Zadovolji! se je z davki, ki so jih plačevale podložne države. Zadovoljen je bil z indirektnim dobičkom, ki ga je podarjala prevozna trgovina. S tem je kazal državno politiko, ki jo na njem občudujemo. Noben narod ni manj sposoben, da postane politična in trgovska velevlast, kot Izrael." (Schegg 279.) Davidovo delo izpopolnjuje krepko njegov sin Salomon. Salomon je vzhodni despot (Cornill, Geschichte d. V. Is. 89.) in merkantilist. (Ruhland 498.) S tem je označeno bistvo Salomonove vlade in njegovega dela in tudi pomena in škode za izraelsko ljudstvo. Denar naj vlada, denar naj dvigne materielno narodovo kulturo. Prične naj se, ker je dežela bogata na žitu, uspešna žitna trgovina. Vodi! jo je res Salomon sam, veliki žitni trgovec. (Ruhland 499.) Salomon ni vojak, strateg in politik, pač pa špekulant in kapitalist. „Povišan je bil tedaj Salomon čez vse kralje na zemlji v bogastvu in veličastvu." (II. Kron. 9, 22.) Jzročilo smatra Salomona za sodnika in vladarja, ki povsod izvede trden red in ustanovi rezko disciplino. Ta smer nepobitno siplje blagoslov na njegovo delo in je osnova za bodočnost: David je ustvaril izraelski narod, Salomon pa izraelsko državo." (Cornill, Geschichte d. V. Is. 92.) Salomon je ljubil mir, ker je bil uverjen, da le v miru more rasti kultura. V njegovi dobi je ljudstvo pričelo zelo izvažati poljske pridelke in živino. Blagostanje je bilo največje in najzanesljivejše. Dobro označi to dobo sveto pismo (3. Kralj. 4, 20, 21): Juda in Izrael sta bila nešte-vilna, kakor pesek v morju v obilnosti; jedli so in pili ter se veselili. Salomon pa je bil v svojem gospodstvu ter je imel vsa kraljestva od reke v filistejski deželi, do egiptovske meje in so mu nosili darila ter mu služili vse dni njegovega življenja." Salomonu je skoraj vse trgovska politika. Trgovina je zahtevala, da se uredi denarstvo. Po babilonsko-feničanskem vzorcu je Salomon ustalil vrednost dragih kovin. Kamenček gotove teže (šekel) je bil enota. Nazivali so ga kraljevi kamenček. — Za trgovine so dalje potrebne utrjene ceste. Salomon je dal tlakati deželne ceste, ki so vodile v Jeruzalem. „Cum autem summa solertia et diligentia in omnibus uteretur et elegantiarum valde studiosus esset, ne viarum quidem curam insuper habuit, sed et harum quotquot Hierosolyma regiae sedem ducebant nigro lapide constravit, tum ut ultro citroque commeantibus ita facilis esset via, tum ut divitiarum et imperii magnificentiam ostenderet.11 (Josephus Flavius, Antiqu. Vlil., 7, 4.) Od karavan je pobiral colnino. V ta namen je sezidal na raznih prevoznih cestah carinišča. Palestino in nekaj drugih dežel je posejal z žitnimi skladišči. (Waiter 60.) Sklenil je trgovske pogodbe s Feničani, Egipčani in Damaščani. — Vse to je seveda pospeševalo kapitalizem, ki se je brezdušno polakomnil zemlje in žita. Salomon pa ni le utrdil trgovske poti, temveč je tudi ustanovil izraelsko plovstvo, ki pa ni bilo velikega in trajnega pomena. Tri leta so plovili trgovci od Ezjongebera do Otira. Pri-važali so: zlato, srebro (zlata 420 talentov; 3. Kralj. 9, 28), dišave bisere, slonove kosti (3. Kralj. 10, 10) in sandalovino (neke vrste les rdeče barve). Salomon je bil velik ekonom, ki je znal porabiti v svrho plovbe predmete in denar. Zato so te plovitve povsem osebnega značaja. Označujejo pa Salomonov podjetni duh. Njegova merkantilna politika je bolj namenjena inozemstvu kot domači deželi. (Ruhland 501.) 4 4. Trgovina z žitom. Kapitalist je zahrepenel po plodnih žitnih njivah izraelskih. Posrečilo se mu je. Trgovino z žitom so Izraelci najprej pričeli s Feničani. Iz-prva so Feničani samo toliko nakupili, kolikor so potrebovali zase, pozneje so pa začeli še prekupčevati. Vsled te medsebojne trgovinske zveze se je mnogo Izraelcev naselilo v feničanskih mestih. (3. Kralj. 7, 13; Miha 1, 10.) Žitotrštvo je pri Izraelcih pospeševalo dotlej slabo denarno stanje. Izraelci so poleg žita pridelali še druge pridelke: olje, močna vina, balzam, datele i. dr. Tudi s tem so začeli živahno tržiti. Izraelska podjetnost je vabila v Palestino zlasti Feničane. Feničanski trgovci, .stavbarji in celo kapitalisti so se naselili v izraelskih mestih. Hebrejska postava ni zabranjevala trgovine s tujci. Sploh je bilo njihovo tujsko pravo zelo človekoljubno. Salomon je pa proglasil še strpnost. Tujcem je dovolil lastno bogočastje in hiše božje. Toda verska, gospodarska in politična hebrejska strpnost je slabo vplivala na Jude. Ker so Izraelci tako zaupno občevali s pogani, so pač postali „boIj svetovni in strpnejši, a čestokrat versko brezbrižnejši". (Herzfeld 71.) Palestina je bila žitnica Fenicije in drugih dežel. Letni žitni izvoz je bil bogat. Po Scheggu (o. c. 138) so izvozili 10 milijonov hektolitrov pšenice in ječmena v vrednosti 10 milijonov šeklov ali 28 milijonov kron. (1 šekel =2'80K.) Žitnemu izvozu odgovarjajo tudi žitne cene. Hebrejci so mnogo žita potrebovali zase, ker je bila njihova glavna hrana pšenični kruh, le siromašne)ši so se zadovoljili z ječmenovim kruhom. Pšenica je imela navadno dvojno vrednost ječmena, včasih celo trikratno. Cene so bile odvisne od povpraševanja po žitu in od žetve. Povzemimo nakratko še posledice tega razvoja v izraelskem ljudstvu. — Salomon je utrl pot novemu življenju. Prirodno gospodarstvo se je izpremenilo v denarno. V koliko je bila zloraba denarnega gospodarstva ljudstvu v kvar, bomo videli pozneje iz besedi prerokov samih. — Resnično je, da more tudi trgovina in velika obrt ustvariti zunanje pogoje za nravno urejeno in gmotno zadovoljno ljudstvo. — Trgovec ustvarja v narodu krepkost (energijo) in podjetnost ter tako izkuša izzivati konservativnost. Trgovska previdnost naj bo ljudstvu v zgled in posnemanje za praktičnost, odločnost in umsko gospodarjenje. Gustav Schmoller razpravlja o solnčnih in senčnih straneh trgovine. Proizvajanje za tujce ustvarja v človeku dobičkaželjnost in sebičnost. Preden se razvijeta trgovina in kupčija, žive ljudje mirno v družinah, vaseh in drugih družbah, med seboj se poznajo, si pomagajo in potrpe. Ko se pa začne trgovina, prenehajo te medsebojne moralne vezi. Krošnjar in trgovec sta podobna mornarju, ki zapusti domači krog in brodi po morski gladini. Prvotno je smatral trgovec tujca za brezpravnega. Sedaj ga oropa, če ga le more. Kar je drugače prepovedano, je zdaj dovoljeno: oderuštvo in prekana. Naloga trgovčeva je proučevati ljudi, izrabiti njihovo nevednost, slabosti in strasti. Spoznati mora vse pogoje, da lažje izvozi svoje blago, izbere pravi čas za prodajo, skratka, da se zna okoristiti. Vsak trgovec je dobičkar. Vsaka tudi najpreprostejša trgovina je spekulacija ali dobičkarija. Zato pri trgovcih ne moremo govoriti o onih nravnih vezeh, ki vežejo družine in rodove. (August Schmoller, Die ge-schichtliche EntvvicklungderUnternehmung, str. 2, primerjaj Walter 57, 58.) Trgovski duh je zasejal med ljudi nemoralnost, sebičnost, konkurenco in uboštvo. Razvil se je tudi pri Izraelcih kapitalizem, dasi seveda še ne v takem obsegu, ki ga ima danes. Kjer se pa vseli kapitalizem, ondi zraste tudi proletariat. Ljudstvo je obubožalo vsled davkov, tlake in deloma tudi zadolženja in nevednosti. V prejšnjih časih so ob bogatih letinah hranili žito za dobo stiske. Sedaj so pa prodali vse žito veletržcem (Ruhland 498), iz pohlepa po denarju seveda. Denar je že tedaj vladal svet. Bog je zato poslal za kazen sušo in lakoto v sicer bogato, a preveč versko brezbrižno deželo. Ko je nedostajalo ljudstvu žita, so je morali kupovati od veletržcev. Ker pa niso imeli dosti denarja, so vzeli žito na upanje ali pa so si izposodili denar pri kapitalistih. Tudi pri Izraelcih je živel nexum — pogansko posojilno pravo. To naredbo so poznali skoro vsi stari narodi. Izvira namreč iz starorimskega prava. Nexum je denarnoposojilo (ne v prirodninah), ki ga izroči upnik v navzočnosti več prič dolžniku, ki se obveže ne le z vsem svojim imetjem, temveč celo s svojo lastno osebo, vse pravočasno povrniti. Če dolžnik ne izpolni v določenem roku pogojev, mu upnik da 30 dni odloga (dies iusti). Če čez 30 dni ni povoljnega odgovora, upnik dolžnika zasužnji t. j. dolžnik postane upnikov suženj. Pri nexumu je absolutna pogodbena in oderuška svoboda. (Mem-minger 81, 82.) Po tem zakonu so zasužnjili kapitalisti cele izraelske družine. Posledice so bile na eni strani veleposestva — last bogatinov in oderuhov, na drugi strani majhna posestva ali nič — proletarci, sužnji in tlačani. Te razmere so bile krive, da po Salomonovi smrti ni bilo v deželi srednjega stanu, temveč samo veletržci, denarni menjači, vojaški poglavarji in uradniki. (Ruhland 501.) Salomonova politika je zelo izpremenila gospodarske in socialne razmere. Staro posestno stanje se je preuredilo. Kjer zagospoduje kapitalistični duh, ondi preneha zemljiška enakost. Tako je bilo tudi tu. Mozesova postava je določala, da prejme nerazdeljeno zemljišče dedič. Velikega gospodarskega pomena je Društ. gov. III. 3 bilo pri Izraelcih takozvano „jobel - leto", ki ga nazivlje Walter (o. c. 66) »socialni regulator". „Jobel-leto“ ali sveto leto je vsota meščanskih in socialnih postav v izraelski ljudski občini. Uvedli so to leto že v davnini, a ker so se porodile razne težkoče, niso včasih določil natanko izpolnjevali. Postave „jobeI-leta“ so globoko zamišljen zemljiški zakon. Nekateri jih imenujejo svetopisemska „lex agraria". Začrtam naj glavne točke tega zemljiškega programa: 1. „Jobel-Ieto“ je bilo vsako sedmo leto — leto, v katerem niso ne sejali, ne želi. (3 Moz. 25, 20.) Sedmo leto Judje niso imeli navade »fructus neque legere, neque seminare". (Jos. Flavius, Antiq. lib. XIV. c. X. 6.) 2. To leto naj se vsakdo povrne k svoji lasti in k svojemu rodu. Zato imenuje Ecehiel to leto „leto svobode". (Eceh. 46, 17.) 3. Zemljišča se dosodijo posestnikom (3 Moz. 25, 23), morda po načelu „res clamat ad Dominum." 4. Če je kdo prodal hišo, ki jo rabi za poljedelstvo, jo prejme, če je v vasi brez obzidja ali na deželi. Mestne hiše so last kupcev, če jih prodajalec ne more odkupiti v enem letu. 5. Bogu obljubljeni poljski pridelki sodijo onemu, ki jih je obljubil. Denar, ki ga skupi zanje, podari svetišču. (3. Moz. 27, 22 — 24.) (Wetzer-Weltes Kirchenlexikon, 2. izd. VI. zv., članek »Jobeljahr, 1491 — 1502, sp. Himpel.) Kaj je nameraval postavodavec s tem zakonom? Zagotoviti je hotel posameznim družinam zemljišča in samostojnost. Edino Izraelci se lahko ponašajo s tako izvrstno gospodarsko postavo, le žal, da je niso vedno izpolnjevali. Nekateri zatrjujejo, da so imeli tudi drugi stari narodi tako postavo. Diodor Sic. (Fragm. 40.) trdi, da so sličen socialen načrt izdelali starejši zakonodavci. Tudi Aristotel (Polit. 2, 7, 7; 6, 2) in Strabo (7 5) sta tako mislila. (Kirchenlexikon 1. c.) Take so bile gospodarske razmere za Davida in Salomona in take so ostale tudi v dobi drugih kraljev. Vse, kar je bilo slabega v tem razvoju, je našlo močan in sijajen odpor v izraelskem preroštvu. Preroki so poznali vse razmere izraelskega ljudstva, zato so šli med narod. Njihovo geslo je bilo: „Od Boga poklicani iz naroda, moramo delovati za narod." Kar je poudarjal veliki Leon XIII. »prodire in populum", to so izvrševali preroki že pred več kot 2300 leti. (Leo XIII. Oraves de communi 26.) IIL O pomenu socialnega dela prerokov. 1. Splošni življenski materializem. Človeštvo je vobče naziralo življenje idealistično. Bile so pa tudi dobe v življenju narodov, ko so se ljudje izvečine začeli klanjati življenskemu materializmu. Kaj pa je življenski materializem? Življenski materializem je naziranje, da je človeško življenje samo zaradi življenja, da je zadnji in edini smoter življenju uživanje. Zoper tako naziranje je strogo nastopilo preroštvo in napovedalo najodločnejši boj materializmu. Nemoralnost, pijančevanje, versko brezbrižnost so opisali in bičali preroki tako zelo in do skrajnosti, da so nekateri mislili, da so preroki šli v tem predaleč in so jih zato nazivali pesimiste. Nekoliko subjektivnega lahko priznavamo, ker moramo ločiti v preroštvu božji in človeški element. Vobče so pa vendar preroki podarili človeštvu objektivna zgodovinsko pristna poročila o moralni izkvarjenosti Hebrejcev. (Walter 99.) Moralne popačenosti med Izraelci so krivi sledeči činitelji: občevanje s tujci, izvečine slabi vladarji, trgovsko življenje, kapitalizem in proletariat. Ob koncu 8. stoletja je bilo v severnem kraljestvu do 6000 imovitih ljudi. (4. kralj. 15, 19.) Buhi (o. c. 52) pravi, da so bili to sami veleposestniki. Kralji niso ščitili srednjega stanu, temveč celo podpirali kapitaliste. „Krvave vojske z Edomljani v 8. in 9. stoletju," pravi Beer, „so bile trgovinske vojske." (Citat pri Walter 103.) Značilno opisujejo mišljenje in delovanje kraljev najstarejši preroki, zlasti Elija in Elizej. Znan je dogodek, ki se je odigral med Elijem in kraljem Ahabom. Ljudstvo je ljubilo svojo grudo. Knezi so pa nasprotno prav po tigrovsko ropali tujo last, da bi obogateli in laže razuzdaneje živeli. Hebrejsko ljudstvo naj bo zrcalo za druge narode. (Dol-linger 800, 801.) Preroki so namerjali uresničiti to misel. Vse preroške knjige smemo imenovati veliko ogledalo, v katerem naj Izrael ogleduje svoje grehe, razmišlja lahko o dobroti, ljubezni in usmiljenju božjem, vse naj zazre v tem življenskem zrcalu. Preroštvo je vedno pekoča ljudska vest. „Krivopriseganje, laž, umor in tatvina in prešeštovanje se enako povodnji razliva in kri se za krvjo preliva.*' (Oz. 4,2) S temi besedami je naslikana nakratko nemoralnost v Izraelu. Caharija se bridko pritožuje nad popačenostjo Izraelcev. Leteča knjiga, ki jo je zagledal prerok v videnju, je simbol kletve, ki se razliva nad vso deželo. Bog bo kaznoval vsakega tatu in vsakega krivoprisežnika. (Cah. 5, 3.) Teodoret pravi, da se tu omenjata dva greha, ki posebno rušita ljubezen do bližnjega in do Boga. (Arndt Avguštin S. J., Die hi. Schrift des Alten und Neuen Testamentes, 4. izd. Regensburg, 1907.) Miha plastično riše izkvarjenost: »Izginil je sveti iz dežele, ni ga poštenega med ljudmi; vsi preže na kri, slednji lovi svojega brata v smrt. Hudo svojih rok imenujejo dobro; poglavar hoče, in sodnik gleda na plačilo; mogočniki govore po želji svoje duše; in tako delajo zmešnjave v nji (deželi.) (Miha 7, 2. 3.) Ecehiel prispodablja ljudstvo nezvesti, nesramni vlačugi. (Ecehiel 16 pogl.) Izaija primerja narod nerodovitnemu vinogradu, ki je rodil namesto grozdja strupene jagode in drugo zelenjavo. (Iz. 5. pogl.) Preroštvo je prodrlo prav do zadnjih vzrokov socialnega zla med ljudstvom. Spoznalo je, da zelo kvarno vpliva na versko življenje izraelskega ljudstva malikovalstvo. Korenina vsega socialnega zla je sočuvstvovanje s poganstvom in popoln odpad k malikovanju. (Walter 108.) Izraelci so vsled poganskega vpliva začeli malikovati, ter nazirati življenje posvem materialistično. O materielnih dobrinah in njihovem užitku so ustvarili nove nazore. (Walter 108.) Prej so Izraelci vsem dobrotam prisodili božji izvor. Smatrali so se za oskrbnike, ne lastnike. Naenkrat sicer niso teh svojih misli izpremenili, počasi se je pa vendar razpasel brezsrčni in nezmi-selni paganizem. Zato se ne čudimo, da preroštvo najbolj socialno deluje ravno s tem, ker hoče iztrebiti vsako sled poganskega mišljenja in delovanja. Krepko pišejo preroki proti malikovalstvu. Mnogo mest v preroških knjigah, ki razpravljajo o malikih in malikovanju, smemo primerjati klasičnim mislim o malikovalstvu v 13. in 14. poglavju knjige Modrosti. Maliki so »laž in nečimernost** (Jer. 16, 19; 2, 5) »tuje nečimernosti". (Jer. 8, 19.) »Glej, vsi so krivični in njihova dela so prazna; veterin prazna reč so njihove podobe.“ (Iz. 41, 29.) »Maliki ne vidijo, ne slišijo in nič ne čutijo.** (Dan. 5, 23.) Maliki so vlite in lažnive podobe. “ (Hab. 2, 18.) Malikovalstvo so nekateri preroki imenovali pre-šeštvo. (Jer. 3, 9; 5, 7; Eceh. 6, 13; 23; Iz. 1, 41, 57, 34; Oz. 7, 12; 6, 10.) Celo pismo, ki ga piše Jeremija v Babilon, govori o malikovalstvu. (Baruh 6. pogl.) Ker je malikovanje in pogansko mišljenje tako izpridilo Hebrejce, so preroki odločno pobijali tuje misli in tuja naziranja, da bi ohranili svoj narod zdrav in čvrst. Vedno bolj razsipno so živeli Hebrejci. Dokler še niso imeli kraljestva, niso poznali bogatih pojedin, niso iskali izbranih jedi. Na kraljevem dvoru so se pa kmalu udomačile razsipne gostije, in sicer na stroške ljudstva, ki je imelo v njem živ zgled razkošnosti in nezmernosti. „Bilo je pa Salomonovo jedilo vsak dan 30 korov pšenične moke in po 60 korov druge moke, po 10 pitanih volov in po 20 pašnih volov, po 100 ovnov brez lova jelenov, srn in bivolov in pitanih ptic.“ (3. kralj. 4, 22, 23.) Kralj Salomon je imel sicer veliko dvorjanov, vendar je malo preveč razkošnosti v takih gostijah. Zato je z njegovim premoženjem šlo vidno nizdol. Bog je v raznih dobah narod preobilil z dobrotami. V času Izaijevem je bila materielna kultura ugodna. Doba za vlade Ozijeve (811—760) in Joatamove (759—744) je bila srečna in bogata. Izraelci so premagali Edomljane, Filistejce in druge narode. Sezidali so trdnjave in ustvarili stalno vojno. „DežeIa je polna srebra in zlata in nje zakladov ni konca. Polna je njihova dežela konj in vozov je brez števila." (Iz. 2, 7. 8.) Slaven vladar v dobi Izaijevi je Jeroboam 11. (804—764). Njegovo veliko kraljestvo smemo primerjati po moči in obsegu Davidovemu. „V Samariji so bile najdragocenejše slonokostene palače in brez števila stavb iz rezanega kamna. Tu so bile trdnjave, gradovi, konji in vozovi, moč in blišč, veličastje in bogatstvo. Bogatini so pole-gali na slonokostenih divanih in damastenih blazinah. Vsak dan so zaklali po eno dobro pitano tele, pili izvrstno vino ter se mazilili z najboljšim oljem," tako opisuje Cornill bogastvo in življenje za Jeroboama II. (Cornill o. c. 40 sl.) Razkošnost in uživanjaželjnost ste bili v cvetu. Jedrovito in plastično opisuje prerok Amoz pojedino. „Vi spite na slonokostenih posteljah in ste razuzdani na svojih ležiščih; vi jeste jagnjeta izmed črede in teleta izmed goved; vi pojete po glasu brenkelj; pijete vino iz velikih vrčev (iz velikih posod in nezmerno) ter se mazilite z najboljšim oljem in se ne zmenite za smrt izraelskega naroda. Vi ste odločeni za hudi dan in se bližate prestolu krivice. (Am. 6, 3—6.) »Citre, harpe, boben, piščali in vino so pri vaših gostijah." (Iz. 5, 12.) Alkoholizem je bil že v Izraelu veliko socialno zlo. V Palestini je raslo močno vino (Herzfeld 93.) Primešavali so mu polovico ali celo dve tretjini vode. (Herzfeld 93.) Popili so mnogo vina, morda „ad opprimendum animum". (S. Hieron. Migne P. L. 25 comm. in Amos, coli. 1059.) V koliko smemo govoriti pri Izraelcih o alkoholnem vprašanju ? Zgodovina vsakega naroda pozna vtoliko alkoholno vprašanje, vkolikor v vsakem narodu živi več ali manj pijancev ter se pojavljajo razni prestopki v pijanosti. Tudi med Hebrejci smemo govoriti o alkoholizmu. Alkoholizem je vsota higienične dušne in moralne škode, ki nastane vsled neizmerno použitih opojnin. Vino in druge opojne pijače so bile trgovski predmet Izraelcev. (Herzfeld 93.) V pričetku Izraelci niso imeli mnogo vina, niti denarja. Trgovina in napredek sta pa v tem oziru vse izpremenila. Preroštvo je dobro spoznalo predvsem moralno škodo, ki jo je povzročil alkoholizem. Zato kara, biča, žuga in kliče božjo kazen, da odvrne vse alkoholike od alkoholizma ter jih navrača na pot zmernosti in zdržnosti. Nekateri Izraelci so že navsezgodaj pili bovlen t. j. zelo močne pijače. „Gorje vam, ki ste junaki pri pitju vina in srčni možje pri mešanju močnih pijač." (Iz. 5, 22.) „Pa tudi oni (velik del izmed prebivalcev Judovega kraljestva) se ne zavedo vsled vina ter se mešajo radi pijanosti: duhovnik in prerok vsled pijanosti nezvesta, v vinu sta vtopljena, motita se v pijanosti, ne vesta za vidca (ne poslušata nobenega pravega preroka), ne vesta za pravico." (Iz. 28. 7.) „Pridite (pravijo pastirji, duhovniki, vladarji in laži—preroki), dajmo si prinesti vina in se upijanimo ; kakor bo danes, tako bodi jutri in še veliko bolj !“ (Iz. 56, 12.) — Alkoholizem raznravi ljudstvo, ubije verski idealizem. Ljudstvo prične tudi gospodarsko propadati. Rimski narod je propadel izvečine vsled alkoholizma in razuzdanega življenja. Najhujše je, če tudi ženstvo začne streči strastem in pijan-čevati kot možje. Neko tako gibanje se je pojavilo ravno ob času prerokov. Ženstvo je hotelo več pravic. Zato govore preroki o ženski osamosvojitvi (emancipaciji.) Razmerje žene in moža je bilo pri Izraelcih svobodnejše kot pri drugih vzhodnih narodih, v popolnem nasprotju z običaji mohamedan- ^9 skimi, zlasti v večjih mestih. (Buhi 32.) Res je, da je bila žena tudi pri Izraelcih last moževa. Mož jo je odkupil z gotovo ceno (mohar). Ko je soprog umrl, ni žena nič podedovala po njem. Če se ni vdova omožila, je moral dedič zanjo skrbeti. (11. kralj. 14, 7.) Žena je bila nesamostojna in ne popolnoma svobodna. Tako je bilo izraelsko pravo. Zahrepenele so žene po večji svobodi. A žal, da so krivo nazirale osamosvojitev (emancipacijo). Prava ženska emancipacija izkuša zanesti med ženstvo večnolepi zmisel za resno življenje, ki se udejstvuje v izvrševanju verskonravnih dolžnosti. Bistvo resnične ženske emancipacije je vzgoja src. „Dajte nam ženstva, čigar srce je oduševljeno z visokimi mislimi in človeštvo bomo preosnovali," bi bili lahko klicali proroki. Mnogo izraelskih žena seje vdalo materializmu: pijančevanju, nemoralnosti, razkošnosti. „Poslušajte to besedo, debele krave, ki ste na samarijski gori, ki delate krivico potrebnim in zatirate uboge, ki pravite svojim gospodarjem: pripravite, da pijemo.“ (Am. 4, 1.) Mnogo razlagalcev: Teodor Efrem, Arndt, Alliolli in dr. razume pod „debelimi kravami" razuzdane, samopašne, pijane in mehkužne izraelske žene. Hebrejci so uvedli — horribile dictu —takozvano pivsko moranje. Pivca so primorali, da je pil. (Am. 2,8.11.) Če je ljudstvu življenski program: „Uživajmo, jejmo in pijmo, kajti bomo morali umreti" (Iz. 22, 13.), potem je skoro nujno, da se nekaj ljudi odpove vsaki pijači, da da ljudstvu dober zgled in toliko moralne moči, da spozna, da se more tudi brez opojnin dobro živeti. To nalogo so si določili Nazirejci, ki niso pili niti vina, niti drugih opojnih pijač. Dollinger imenuje nazirejstvo staroza-konsko meništvo ali asketstvo. (o. c. 800.) Tudi nekateri preroki so se vpisali v ta „red zdržnosti". Kdor reši pri sebi alkoholno vprašanje zzdržnostjo, on bo tudi ljudstvo najuspešneje pridobival za zmernost, a tudi za popolno zdržnost. Jeremija je deloma rešil alkoholno vprašanje pri sebi, ker se ni hotel udeleževati pojedin. (Jer. 15, 17; 16, 5. 8; 17, 16.) »Porodila se je v Izraelu sekta Rehabljanov, ki niso pili vina. Jeremija je dobro vedel, da kraljestvo božje ni jed, ne pijača in da Bog ne presoja pobožnosti in vrednosti človekove po tem, ali človek sploh pije vino ali ne. Zato slavi Rehabljane ter jih stavi ljudstvu v sramotilen in posnemalen zgled zvestobe in pobožnosti." (Cor-nill 98.) Iz tega spoznamo, kako se je trudil Jeremija, da svoje ljudstvo ohrani zmerno v jedi in pijači. Prvotno so bili Rehab-Ijani nomadski narod. (Jer. 35, 5.) Oče tega rodu Jonadab (4. kralj. 10, 15. 23; 1. kron. 2, 55.) je z obljubo obvezal svoje potomce, da žive preprosto nomadsko življenje, (Am. 2, 7 — 12; 6, 3-8.) Zdržati so se morali vina. (Jer. 35, 8.) Ker so skozi več stoletij zvesto vršili naročila svojega pradeda, priporoča Jeremija Izraelcem, da jih posnemajo v tej zvestobi. (Jer. 35, 14.) (Kirchen-lexikon X., 846, čl. „Rechabiten“, spisal Kaulen.) Med narodom se je porodila nadutost, ošabnost ali ba-haštvo. Amoz jo nazivlja „gaon“. (Oz. 5, 5; 7, 10; Iz. 22, 12; 16, 16; Eceh. 11, 3.) Bahato in naduto ljudstvo je najmanj dovzetno za moralno življenje. Zato preroki kličejo nad Izraelce božjo kazen za njihovo trdovratnost, objestnost in kujavo nadutost. Ecehiel primerja mesto Jeruzalem loncu in meščane mesu, ki se kuha v njem. (Eceh. 11, 3.) Bahaštvo in ošabnost se ponavadi javljata v razkošni obleki in gizdavosti. Tako tudi pri Hebrejcih, ki so se naučili izdelovati boljša oblačila v Egiptu. Priučili so se pletenja, tkanja in vezanja v zlato. (I. kron. 4, 21.) Za sveti šotor so oskrbele žene prestiro in za duhovnike dragocene obleke. Prerok Izaija (3, 18 — 24.) našteje vse obleke, olepšave in nagizdje, da ponazori izraelsko mehkužnost. Gospe so si po nepotrebnem lepotičile svoja lica in oči z mazili. Jeremija takole nagovarja celo izraelsko deželo: ,.Ti pa, razdejana, kaj boš počela? Če se tudi oblačiš v škrlat, se olepšaš z zlato ovratnico in lepotičiš svoje oči z lepotico." (Jer. 4, 30.) Tako so delovali preroki za povzdigo moralnega življenja svojega ljudstva. Niso sicer organizirali množice v čete zmer-nikov ali zdržnikov, niso ustanavljali društev za prospeh moralnosti, ali njih delovanje — vzvišeni zgledi in krepka, neustrašena beseda — je imelo isti namen, kakor ga imajo dandanes naše organizacije. 2. Družinsko življenje in preroki. Vse socialno življenje je odvisno od posameznikov. Zato bo družba, država, narod, tem izobraženejši, bolj vzgojen in plemenitejši, čim izobraženejši, bolj vzgojen in plemenitejši je posameznik. Verno vzgojene družine so najboljše poroštvo za dobre družbe. Družinska stanica je velikega socialnega pomena za narodno kulturno življenje. Sv. Pavel pravi, da so Jjudje poslopje božje". (1. Kor. 3, 9.) Družine bi lahko imenovali kamne v tej veličastni božji stavbi, ki je sezidana na zemlji, a namenjena, da obogati večno stavbo — nebesa. Duh, ki prešinja večino družin, je značilen in merodajen za ves narod. Značaj družinske duše je značaj ljudske duše. Preroki so poživljali družine, da žive sveto, da skrbe za dobro vzgojo otrok, da smatrajo zakon za enoten in n e raz druži j iv. „Najvišji smoter celega starega zakona je bila svetost; Izrael naj bo svet, ker je Jahve svet in tako kakor je* Jahve svet; v svetosti svojega Boga naj spozna vzor za osebno življenje in zato poskrbi, da bo vse delovanje, v državi in družini, za tuje narode ogledalo, da v njem zazro vzvišenost in svetost Boga, ki ga Izraelci časte.“ (Dollinger 777, 778.) Postava izraelska je nekoliko pač izpregledovalavsled ljudske trdovratnosti in vzhodnih običajev razna tozadevna določila. Dovoljevala je celo razporoko in mnogoženstvo. Vendar pa moramo priznati, da je bilo družinsko življenje v resnici svetejše, kot bi mogli določiti po pravu. „Družinsko življenje pri Izraelcih je sorazmerno tako čisto in plemenito, kot pri nobenem drugem narodu starega veka.“ (Nikel 34.) Stari zakon je poln junaških žen in mož: Judita, Estera, makabejska mati, Samson, Matatija i t. d. „Žene so splošno uživale iste socialne pravice kot možje." (Nikel 34.) Preroki so obnavljali božja načela o zakonu ter prizivali na dolžnosti družinskega očeta in matere. Zakon je združitev enega moža z eno ženo. To je ideja božja, to je prvotni red, ki ga je začrtal Bog sam. (I. Moz. 2, 24; Efež. 5, 31 ; Mat. 19, 4.) Monogamija je podoba zveze jahveta z Izraelom. To sliko so lepo narisali preroki. (Eceh 16; Iz. 50; Jer. 2, 2; Oz. 2, 18.) Izrael se mora zavedati, da je zakon nekaj svetega, enotnega, nerazdružljiva zveza Jahveta z Izraelom. (Mal. 2, 14.) Nekateri Izraelci so si privzeli več žena. Prerok Natan zatrjuje, da tudi kralju ni dovoljeno imeti več žena. V dobi sodnikov so imeli po dve ali več žena samo bogatejši. (Sod. 8, 30; 10, 4; 12, 9. 14.) Pogostoje zasledimo take slučaje v dobi kraljev. (I. kralj. 1, 2; H. kralj. 5, 13; III. kralj. 11, 3; IV. kralj. H, 21; 13, 21.) Preprosto ljudstvo je pa živelo dobro v družinskem življenju. Razporoke so bile bolj pogostne v mestih in trgih. Znane so posledice razporoke v zgodovini človeštva: razbrzdana po- hotnost, suženjstvo žene in zanemarjenje otroške vzgoje, propast družin samih, narodov in držav. Zato preroki energično nastopajo za čistost in nerazdružljivost zakona. Svetost zakona in čistost družinskega življenja naj bodeta vedno najdragocenejši kras in najplemenitejši zaklad judovskega naroda. (Eceh. 22, 10.) (Cornill 122, 123.) Veliko zlo so bili mešani zakoni. Izraelci so sklepali vsled dobrih trgovskih zvez zakone s pogani: Kananejci, Filistejci, Moabljani in dr. Postava je mešane zakone prepovedovala. Smatrala jih je za ostudno gnusobo. Neenakost vere je bila zakonski zadržek. „Skozi vso izraelsko zgodovino so se smatrali mešani zakoni za veliko zlo.“ (Sod. 3, 6 ; I. Ezdr. 10; 11. Ezdr. 13, 25; Mal. 2, 13. Kirchenlexicon IV., 2. izd., 153. Ehe bei den Juden, spisal Haneberg). Udomačili so se mešani zakoni v babilonski sužnosti. Kriva je bila verska brezbrižnost in teženje po miru od strani poganov. V tem so celo duhovniki in leviti posnemali ljudstvo (Cornill, Geschichte d. V. Is. 161, 171.) (Mal. 3, 5; 2, 14. 15.) Socialnoetično delo proroštva se torej javlja tudi pri družinskem vprašanju. Preroki zahtevajo svetega življenja po pri-rodnem zakonu. Zato smemo preroke imenovati apologete pri-rodnega prava in svetosti zakona in družinskega življenja. 3. Pravo in pravičnost. Človek je oseba in socialno bitje. Kot oseba ima svoj smoter in dolžnost težiti za tem smotrom. Iz te dolžnosti izvira pravica. Pravo v subjektivnem zmisiu je nravna oblast, da kdo svobodno izvršuje svoje dolžnosti v službi smotra. Pravo in pravičnost so branili preroki. Zavedali so se, da je pravo življenska moč izraelskega naroda. Če se vprašamo po globlji opredelbi prava, bi dejali: „Pravo je po naravnem redu urejen etičen red. Po svoji ideji je pravičnost, ki se udejstvuje v ohranjenju in vladanju sveta." (Keil 244, 245.) Iz tega spoznamo, da je pravo nekaj realnega, nekaj objektivnega, da življenja človeškega ne obvladujejo samo čuvstva, urejene in neurejene strasti, potrebe in hrepenenje, temveč tudi pravice in dolžnosti. Počelo prava je Bog, zakonodajelec naravnega zakona. Vsaka vlada in vsako pravo mora izvirati iz tega božjega zakona. Prirodni zakon in pravo sta že od vekov urojena ljudski vesti. (Morawski 181.) Človeštvo je prepojeno pravne zavesti. Izvor prava je prirodni zakon, ni pa niti samovolja, niti ljudska volja, niti volja vladarjev. Tako so mislili povečini do 17. stoletja. Hobbes je dejal, da je pravo ljudski stvor. (Morawski 174.) Tudi med Izraelci so nekateri tako živeli, kot bi pravo, pravice, in dolžnosti bile nekaj izpremenljivega, relativnega. Zato je preroštvo zahtevalo, da pravo zavlada v celem narodnem življenju. Preroki so tudi poudarjali, da sta pravo in nravnost neločljivo -združena. Moralni red obsega vse, kar se zahteva, da človek svobodno deluje. Moralni red ustvarjajo odnosi ljudi do Boga, med seboj in do sebe. Sem pa sodi tudi pravni red. Človek je socialno bitje. Zato je zanj v njegovih svobodnih dejanjih vse moralno dobro, kar je nujno in koristno za socialno življenje. Vse drugo, kar ovira razvoj socialnega življenja, je moralno slabo. V tem redu bistvujejo vsa socialna načela: daj vsakemu svoje, ne delaj krivice, skratka cel dekalog, popoln pravni red. Pravni red je del nravnega reda. Sedaj bomo laže umeli boj preroštva proti krivici, goljufiji, oderuštvu, sleparstvu, tatvini i. t. d. Izaija označi nakratko usodni (kritični) položaj svoje dobe tako: „Umaknilo se je pravo in pravica je stala oddaleč; zakaj resnica na trgu je padla in pravica ne more priti tja, in resnica je pozabljena."' (Iz. 59, 14, 15.) Največ je škodil pravicoljublju trgovski duh, ki je prevzel skoroda ves narod. „Kananejec (kupčevalec, oderuh) je Izraelec, v njegovi roki je goljufna tehtnica, on ljubi odrtijo." (Oz. 12, 7.) Prerokom se je studilo krvosesno oderuštvo; oni mrze umazano dobičkarijo (špekulacijo). Jeremija neizprosno biča vse, ki špekulirajo in odirajo. (Jer. 6, 11—43. Eceh. 33, 31.) Dobičkaželjni žitotržci so vedno mislili o žitni kupčiji. „In ne kličejo k meni v svojem srcu, temveč tulijo v svojih hramih; v pšenico in vino so zamišljeni." (Oz. 7, 14.) Veleposestniki so si nakupili mnogo njiv in tako zasužnjili mnogo kmetovalcev po znanem „nexumu“. (Iz. 5, 9; Mih. 2, 1.) Svobodni kmečki stan je vedno bolj propadal; proletarstvo in uboštvo sta rasla. „Tak je oni razvoj pri Izraelcih , ki je v svojih načelnih mislih tipičen za socialni razvoj kulturnih staroveških narodov; če se porodi trgovina, iznemore gospodarstvo prostega poljedelca, zažive bogatini, katerim kmečki stan mnogo dolguje. Bogataši to priliko izrabijo, da si nakupijo pristav ter obogate z veleposestvi. Kmetje pa postanejo robotni in podložni." (Hand- wčrterbuch der Staatswissenschaft II., Supplementsband str. 695, članek Socialreform im alten Israel v. Adler.) Če bi bili Izraelci vsaj izpolnjevali določbe sedmega in sv. leta, bi se ne bila tako razpasla krivica. Poročil o izpolnjevanju svetega leta nedostaja. Sklepati pa smemo s precejšnjo verjetnostjo, da se doba kraljev ni ozirala na svetoletniške postave. Veleposestva bi bila sicer nerazumljiva. (Walter 155.) Mozesova postava je ščitila zasebno last. Človekova last ni neomejena. Človek ni sam sebi namen, temveč je odvisen od Boga in od družbe. Iz tega izvajamo, da mora biti vse tisto, čemur je človek neposredni smoter, v soglasju s to odvisnostjo. Vsled tega ima človekovo lastništvo nujne naravne meje do Boga in do družbe. Človek je oskrbnik, najemnik. Ta misel izzve-neva iz Mozesove postave o zasebni lastnini. Glavno načelo je, da se nauk o lastninski pravici snuje na prirodnem zakonu. „Če je pravo le zakonita ustalitev vsakokratnih razmer, potem je boj za zasebno last samo vprašanje moči, potem gre zato, kako dolgo bo moč buržoazije vztrajala in vladala nad močjo proletariata. Če zmaga proletariat, si prisvoji tudi pravo." (Hertling o. c. 10.) Zato trdimo, da brez zasebne lasti ni pravega in zanesljivega veselja do dela, ne bi bilo primerne in pravične razdelitve izdelkov in pridelkov, skratka bi ne bilo niti idealne niti materialne kulture. Pri zasebni lastnini moramo poudarjati etično podlago: človek je oseba in socialno bitje. Mozes je celo napisal apologijo zasebne lasti. „Ne jemlji in ne premikaj mejnikov svojega bližnjega, ki so jih postavili pradedi v tvojem posestvu, ki ti ga bo dal Gospod, tvoj Bog, v deželi, ki jo boš posedel." (5. Moz. 19, 14.) — Vsakemu, ki stori kaj takega, grozi s prekletstvom. (5. Moz. 27, 17.) Mozes ni prepovedal samo ropa in tatvine, temveč vsako hrepenenje po lasti bližnjega. „Ne želi hiše svojega bližnjega." (2. Moz. 20, 17.) V prometu sta prevladovali krivica in goljufija. „ln pokazala se bo sodba kakor voda in pravica kot močan potok," govori Amoz. (5, 24.) S tem je prerok hotel reči, če ne bodo trgovci in drugi bolj pravični, se bo razlila nad Izrael božja pravica kot reka. Če se pa izpreobrnejo, se bo povrnila pravica ter poživila ljudi kot poživi reka suho deželo. Miha sovraži velikaše v Jeruzalemu — ljudske krvosese in odrtnike. (Mih. 6, 10—13.) Dobičkaželjnost se je začela kazati zlasti v nasilju. Ponovno tožijo preroki o zatiranju vdov in sirot in stiskanju siromakov. Ubogih ljudi je bilo vedno več. Bogatini se niso nič ozirali na Mozesova določila o obrestih in dolgovih. Mozes je ukazal, da ne sme nikdo od sorojaka sprejeti obresti. V sobotnem letu pa ne sme noben dolžnik izterjavati dolgov. Memmin-ger označuje to dobo sledeče: „Obresti so poskočile, zasebno lastnino je bilo težko si pridobiti. Dolgovi so rasli, dokler se ni lakomni oderuh poslužil svoje pravice ter zagospodoval ne le nad imetjem, temveč celo nad dolžnikom." (o. c. 82.) Z ljudmi so skoroda trgovali. (Am. 2, 6. 7 ; 8, 6.) Nasprotniki sv. pisma so proglasili preroke za komuniste. A to je zmotno. Preroštvo je prizivaio vedno na pravico, zasebno last, življenje po dekalogu. Imenovati bi jih morda smeli solidarce in branitelje prirodnega prava. 4. Preroštvo in urejeno pravosodje. Izraelska država je bila teokratična — bogovladje. Bog ni le vrhovni pravec verskih in moralnih načel, temveč tudi kralj in najvišji sodnik Vse sodstvo naj preveva ta ideja. Pravosodje in prirodno pravo sta neločno združena. To so živo poudarjali preroki. Preroštvo je namreč bistven del bogovladja, torej ima pravico delovati tudi pri preosnovi pravosodja, ki je oddelek teokracije. Ljudstvo je imelo sodnike : kralje, ki so bili vrhovna oblast v vseh sodnijskih zadevah, starejšine, prave sodnike in duhovnike. A žal, da so bili skoro vsi ljudski oderuhi in krvosesi, ne pa sodniki in dobrotniki. Znano je, kako sta razlastila Ahab in Jezabela Nabota. Izraelski knezi so sploh igrali žalostno vlogo. Namesto da bi pospeševali reformo sodstva, so jo celo ovirali. „Knezi so imeli odločilno besedo, razsojali so najvažnejše državne zadeve, vplivali na sodstvo in sčasoma tako zelo ob-senčili vladarsko hišo Davidovo, da je bila le še neko senčno kraljestvo brez moči in vlade." (Graetz, Geschichte der Juden, str. 115., II. 2. Halfte, Leipzig 1872.) „Knezi so bili pravi rak, ki je razjedal državni ustroj." (Graetz o. c. 115.) Že prvi prerok Elija se je krepko zavzel za pravično in dobro urejeno pravosodje. Kjer propade sodnost, tam zavlada anarhija. Dinastije so se menjavale. Vedno nove vladarske rodbine so pokazale malo ali nič srca za ljudski blagor. Vsi so bili vdani skrajnemu egoizmu. (Buhi 21.) Trdo se glase besede Izaijeve (Iz. 56, 10, 11): „Njegovi čuvaji (učitelji, knezi, sodniki, duhovniki) so vsi slepi, nič ne vedo ; mutasti psi so, ki ne morejo lajati, ki gledajo (v sanjah) prazne reči, spe ter ljubijo sanje. Nesramni psi so, ki ne vedo, kdaj so siti. Ti pastirji nimajo razumnosti; zavili so vsakteri po svojem potu, sleherni po svoji lakomnosti, od najvišjega do najnižjega.“ „Njegovi poglavarji sodijo za darila." (Miha 3, 11.) Ker ni bilo poštenih sodnikov, so na stotine ljudi po krivici umorili. (Iz. 1, 21; 59, 3—8; Eceh. 22; Jer. 2, 30—34; Žalost. 4, 13—15.) Preroki zahtevajo, da sodniki sodijo po prirodnem pravu. Napovedujejo sodnikom in drugim kazni, ker so grešili s krivičnimi obsodbami; zato je razumljivo nasprotstvo sodnikov proti prerokom. Neurejeno in krivično sodstvo je v škodo ljudstvu. Narod je moralno vedno bolj propadal. „Cvetoča rdeča lica device izraelske prerokom ne značijo življenja, temveč sušico, vsled katere bo iznemogel izraelski narod: Amoz je spoznal smrt in zato je pel nagrobnice." (Cornill 46.) A ker Izraelci niso poslušali opominov prerokov, zato so propadli. 5 5. Nazori prerokov o poljedelstvu in srednjem stanu. V 19. stoletju se je porodilo socialno vprašanje. Reševali so ga tisoči in tisoči, a še ni rešeno. Prezrli so namreč globoko in staro resnico, da zasluži samo tista politika častni naslov „socialna“, ki hoče ohraniti ali ustvariti srednji stan. Srednje-s ta n o v s ka p o 1 i t i ka j e resnično socialna politika. Tako so nazirali socialno politiko že, dasi bolj motno, izraelski preroki. Zato zatrjujemo: »Resnična srednjestanovska politika je tudi prava socialna politika." Največji socialni ekonomi uče ravno tako. V dokaz naj navajam nekatere: »Brez krepkega srednjega stanu, izvaja P. H.Pesch (Liberalismus, Sozialismus und christliche Oesell-schaftsordnung, Freiburg im Br. 1901, 562.), ni občega »ljudskega blagostanja." Dr. A Schaffle (Bau und Leben des sozialen Korpers, Ttibingen 1878, 111.251.) pravi: »Družba, v kateri prevladuje imovit srednji stan, more nakloniti maksimum materielne sreče." Dr. A. Ebenhoch (Wanderungen durch die Gesellschaftspolitik, Linz 1896, str. 48) zatrjuje, da mora država poskrbeti za krepak srednji stan, da ne bo na eni strani majhnega števila milijonarjev, na drugi strani pa milijonov proletarcev. — Dr. H. Herkner, ki je najboljši poznavatelj delavskih razmer, piše obširnejše o srednjem stanu v svoji knjigi „Die Arbeiterfrage“, (Eine Einfiihrung, 4. Aufl. Berlin, 1905. 85.) Najveselejše dobe v zgodovini narodov so bile tedaj, ko je vladal v njih srednji stan. „To so orga-nične, pozitivne zidajoče dobe v zgodovini človeštva." Osnova srednjega stanuje poljedelski stan. „Kmeta ne moremo z nikomur nadomestiti," pravi K. v. Vogelsang (Soziale Lehren, St. Polten 1894, 397); „če propade kmečki stan, gotovo iznemore cela dežela." Za kmetiški stan je velikega pomena zasebna last. Preroki so branili zasebno lastnino, torej tudi kmečk stan. Memminger (o. c. 85) pravi: „Tujci niso posečali dežele, (izraelske). Ljudstvo ostane močno in srčno. Posestnik je vsak čas najboljši branitelj domovine in domačega ognjišča. Sovražniki niso pustošili. Ker so si precej enakomerno razdelili zemljišča, so se trudili, da izboljšajo njive in vinograde." Trojna naloga čaka narodne zastopnike, če hočejo rešiti srednji stan: 1. odstraniti kapitalizem; 2. izvesti agrarno reformo; 3. uvesti rokodelstvo in dolžnost dela. Važna je tudi primerna razdelitev poljedelstva in nedeljivost in trajna posest družinske lasti v isti družini. (Česky Slovnik bohovedny, članek, agrarni otazka, 168.) Proti kapitalizmu so se borili že preroki. Poudarjali so dolžnost dela, ko so bičali brezdelje, lenobo in priporočali pridnost in delavnost. Dobrine so sadovi dela (Iz. 1, 19; Am. 9. 14.) Glavno načelo bodi: produktivno delo, dušno in materielno ! (Am. 9, 14.) »Blago je produkt dela in obenem plačilo, in sicer ne najemnikovo, temveč samostojnega delavca, ki je lastnik svojih produktivnih sredstev, ki uživa sad svojega lastnega vinograda in svojega lastnega vrta." (Memminger o. c. 78.) Ecehiel je zasnoval načrt za razdelitev dežele (Eceh. 47, 21; 45.) Tudi o enakosti vseh ljudi so zapisali preroki lepe misli. Naša doba se baha, da je porodila idejo ljudske enakosti. Julius Wolf (Sozialismus und kapitalistische Gesellschaftsordnung, Stutt- gart 1892, 30.) meni, da je ideja o enakosti produkt modernega duha. Resnica pa je, da ta misel izzveneva že iz preroških knjig. Preroki govore o enakosti ljudi v Mesijevem kraljestvu. (Joel 2, 28; Iz. 56, 6.) Prerokba Jonova je utelešenje vsesplošne ideje v nasprotju z ozkosrčnim judovskim partikularizmom (Walter 250.) Ecehiel izvaja iz te ideje, da bodo tudi tujci prejeli svojo last. (Eceh. 47, 23.) 6. Vzori in preosnove. Tudi najbolj materialistične dobe v svetovni zgodovini niso pogrešale velikih, idealnih in plemenitih mož. Moralno izkvarjeno ljudstvo ima svojo psihologijo ali boljše filozofijo, po kateri vse presoja, po kateri živi in dejuje, pač samo toliko časa, dokler ne izživi in iznemore. Možje, ki so ljubili narod, so tudi zamislili preosnovalne programe, po katerih so namerjali reformovati svoje ljudstvo. Tako so postali državni romanopisci. Preroštvo je tudi hotelo preosnovati Izrael. Poudarjali so, da je to ljudstvo poklicano, da živi v teokratični državi. Preroški načrti so mesijanskega in eshatološkega značaja. Preroške politike središče je življenje po dekalogu. Drugi vzori so namenjeni preosnovi „in praesenti“. Večina reform je povsem eshatološkega značaja. Zato so nekateri imenovali preroke utopiste, kakor so bili Platon, Tomaž Mor; i. dr. A to mnenje moramo zavreči. Utopisti so pisatelji, ki zasnujejo nove, popolnoma idealne reforme o preustroju držav, dežel in drugih javnih organizmov. Take spise zovemo utopije, državne romane i. dr. — Stockl (Staatslexikon der Gorresgesellschaft V, 450., čl. Staatsromane) pravi: „Državne romane imenujemo pesnitve, v katerih pisatelj riše v obliki konkretne podobe ali konkretne pripovesti državni ideal ter pojasni, kako želi, da se preuredi država, da bi jo smeli nazivati ,najboljšo državo'. Vsi romani ali utopije zahtevajo socialnogospodarskih reform. Preroki pa so zahtevali najprej reform v Izraelcih, trudili so se torej za notranjo preosnovo. V tem se že bivstveno ločijo od državnih romanopiscev. Tudi to misel je izrekel prerok Izaija (Jz. 6, 9), da od sodobnega rodu ni pričakovati trajnih uspehov. Cornill (o. c. 62.) pristavlja, da „iz teh besedi izzveneva strahota, skoroda brezboštvo — a vendar so globoka resnica". Upali so preroki, da se bo ljudstvo obrnilo od trgovske politike in špekulacije k agrarni in srednjestanovski politiki. Vzori preroški so izvečine v mesijanskem kraljestvu. Mesija je resnični, duhovni rešitelj naroda. Mesija je kot največji pedagog tudi največji osvoboditelj, kajti vsak vzgojitelj je osvoboditelj. Preroki so uverjeni, da se bodo njihove reforme obistinile, če bo zakraljevala pravica in če bo začela vladati pravicoljubna stranka. (Iz. 1. 26; 33, 5, 15; 56, 1; 61, 10; Jer. 23, 4; Baruh 5, 2. 4; Oz. 9, 15; 13, 10.) Podali smo kratko označbo preroštva, pregledali zgodovinski pregled izraelskega narodnega gospodarstva in spoznali pomen socialnega dela prerokov. Zopet smo se prepričali, da je sv. pismo bogat vir vse znanosti in tudi najkulturnejša knjiga vseh knjig. Socialno delo prerokov pa bo vse čase najlepši zgled, kako moramo delovati socialno. Jezus Kristus je naš program, dekalog je naše vodilo kot vsem izraelskim prerokom, gorečnost Izaijeva, Malahijeva, Hagejeva in njih tovarišev o izvrševanju svetega poklica pa nam je neprestano bodrilo pri delu za srečo in blagor ljudstva. J. Dolenc. Kako se je v novejšem času izpre-menilo gospodarstvo v obrti? Predaval v izobraževalnem društvu v Selcih dne 8. januarja 1911 dr. J. Ev. Krek.1 Če bi se mogli prestaviti za kakih 100 let nazaj in bi takrat pogledali razmere po svetu, bi videli v gospodarskem oziru drugo lice kakor danes. Kmetovo gospodarstvo je pač ostalo skoro tako, kakor je bilo takrat. — Napredek je v tem, da so hiše lepše ; takrat so bile lesene; hlevi so boljši, pri živinoreji se je izboljšalo. Obdelovalo se je polje kakor danes, samo da imamo danes nekaj poljedelskih strojev; ampak ti niso izpremenili kmečkega gospodarstva. Treba je še sejati, orati, žeti. Pri obrtniku se je pa gospodarstvo popolnoma izpremenilo. Iz lanu so prej napravili platno in to je bila — obleka. Še pred 50—60 leti so po naši selški dolini nosili samo belo obleko v delavnikih. Za nedelje je bilo platno nekoliko lepše, vanj so 1 Predavanje je objavljeno po stenografskem zapisniku, ki ga je oskrbel Janez Kepec. Društ. gov. III. bile vtkane višnjeve rože ali okraski. Prodajalnic takrat ni bilo. Kmet ni potreboval drugega, kakor kar je doma pridelal. Drugo so prinesli tihotapci, deloma krošnjarji: cviren, šivanke... Železnic ni bilo. Cest samo za vožnjo skoro nič niso rabili. Velike cesarske ceste so imele pomen za vojaštvo in pa, da so vezale velika mesta med seboj, n. pr. Dunaj in Trst. Ni jih pa bilo cest iz kraja v kraj, iz vasi v vas, marveč samo kolovozi, po katerih so vozili s polja in včasih tovorili. To gospodarstvo, kakor je bilo takrat, se je seveda kazalo tudi pri obrtih. Vse, kar se je delalo, se je delalo na roke; strojev ni bilo veliko. Edini stroj, ki ga je vsak poznal in rabil, je bil slab mlin in žaga. Vodna moč je šla mirno mimo ljudi, ravnotako so spali kupi premoga globoko v tleh, nihče jih ni dvignil. Tista moč premogova, ki goni velike tovarne, velike ladje varno po širokem morju, je spala v tleh. Izpremenilo se je, ko so začeli rabiti parne stroje, ko so dvignili iz zemlje premog. In ta les, ki je v zemlji postal trd kakor kamen, je moral dati vročino, gorkoto, je moral postati služabnik človekov pri njegovih delih. Začele so voziti železnice in tudi obrtniki so začeli rabiti stroje. V prejšnjih časih je v vseh obrtih tisti obrtnik več veljal, ki je več znal, ki je bil bolj priden, ki je več razumel. Kakor hitro so pa prišli stroji, kakor hitro se je začela moč v velikem rabiti, ni več pomenilo, če je človek znal ali ne, ampak da je le imel denar, da je mogel sezidati tovarne in najeti delavcev, ki so mu delali. Koliko je bilo včasih statev! In vso obleko, kar so jo rabili, volneno ali židano, so naredile roke na navadnih statvah. Ko se je začela velika obrt, ko so začele tovarne, parni stroji, je izginila moč statev in šle so v kot. In tudi v tej hiši,i ki je poprej stala na tem kraju, kjer je sedaj ta Društveni dom, so bile statve nekaj domačega. In kakor od hiše ni nobene sledi, ni več sledi od statev, od katerih so se živili pridni prebivalci te hiše. Ko je bil postavljen stroj, ki je deset-, dvajsetkrat toliko naredil, kakor je mogel človek narediti, je postal človek revež zraven stroja, in tisti, ki je bil gospodar stroja, je bil gospodar delavcev. Nastala je velika truma delavcev, ki morajo prodajati svojo moč od dne do dne, da zaslužijo kruha. Delavstva, kakor je danes, v preteklih časih nimamo, ker ni bilo tovaren. Imeli so pač vajence in pomočnike, pa vsak pomočnik je vedel, če se bo i i Hiša, v kateri je bival v mladosti govornik. (Op. J. K.) potrudil, bo samostojen mojster, medtem ko delavec v tovarni ve, da ne bo nikdar gospodar, ampak do smrti delavec. Ima ga v roki tisti, čigar je tovarna, in tovarna je tistih, ki so dali denar; torej gospodar obrti je denar. Mala obrt je propadla. Pri nas jih imamo še nekaj, vendar je veliko, veliko več tovarniškega dela kakor doma narejenega. Velika obrt sili sedaj vedno bolj tudi v krojaška dela. Imamo že tovarne, kjer se dela izdelano blago. Tekom zadnjih 15 let je nastalo več prodajalnic, ki prodajajo narejeno blago. Počasi se izpodrivajo mali obrtniki. In če bo šlo tako naprej, bodo čez 100 let zastonj iskali čevljarskega ali krojaškega mojstra. Klobuki se že delajo tovarniško, meso že kolje v velikem. So velike tovarne, kjer se na 100 glav zakolje, predela in razširi na vse strani. Kaj sledi iz tega? Da je vedno večje brezdno med tistimi, ki morajo z rokami delati, in tistimi, ki imajo denar; vedno večje nasprotstvo. Tisti, ki imajo samo moč, so v rokah tistih, ki imajo denar; nikdar ne bodo sami gospodarji. Vendar se danes ne more reči, da so tisti brez pravic, ki samo delajo. Že sedaj so zavarovani za slučaj nezgode, bolezni; glede delavnega časa so določila. To gre naprej kakor gre dobičkaželjnost velikih bogatinov. Ako bi šlo tako naprej, da bi delavci ostali brez varstva, da bi se zanje nihče ne zmenil, bi prišli do tega, kakor je bilo v starem Rimu: zgoraj veliki bogatini in vse drugo sužnji. Te suženjske razmere ne morejo priti, ker se širi med ljudstvo zavednost, ker si je delavsko ljudstvo, med katero štejemo tudi kmeta, izvojevalo politično moč. Tovarne so začetkom delali navadno bogatejši posamniki: za sladkor, špirit, predilnice, koder so kotenino delali. Te tovarne so bile precej velike; vendar se je pokazalo, da je veliko lažje ceneje delati, čim večja tovarna je, čim večji je parni stroj. In vsled tega, ker posamniki niso imeli toliko denarja, so se ustanovile družbe. Ljudje, ki so imeli denar, so stopili skupaj, zidali so tovarne in letni dobiček med seboj razdelili. Novejši čas so se začeli še bolj združevati. Danes nimamo Posamnih družb, ampak zveze takih družb. Prodajalec potrebuje odjemalcev. Če je več tovaren in čim več je denarja med ljudmi, več jih izkuša obogateti. Tovaren je vedno več in se med seboj kosajo, kje bodo dobili odjemalcev. Žato imajo svoje agente, inserirajo v časnikih; to seveda veliko stane. Čim večja je tovarna in čim bolj se mora truditi za kupce, tem bolj je navezana na te stroške. Samo en agent ima pri boljših tovarnah 400—600 kron na mesec. Zato je blago dražje, ali pa manjši zaslužek. Poleg tega mora tak agent dati veliko ugodnost, počaka dalj s plačilom kakor drug agent. Konec je, da je blago drago in slabo. To prodajanje blaga, zraven pa posebno pogoji, pod katerimi prodajajo blago, so taki, da v nevarnost spravijo celo obrt; primeri se tudi, da se uniči. Tovarna riskira in gre s ceno nazaj tako, da drugi, ki ima manj denarja, ne more vztrajati in mora propasti. Veliko jih pride ob premoženje in delavci ob delo. To se že redno dogaja. Tovarnarji so prišli to tega, da so se med seboj zvezali, in sicer tovarnarji, ki izdelujejo ene vrste blago, pridejo skupaj in pravijo: Čemu bi se med seboj tepli, dogovorimo se, da bo vsem dobro; in se dogovore in sklenejo, kaj mora držati. In stvar gre naprej, samo na škodo tistih, ki kupujejo. Tovarnarjem ne gre za to, da bi bilo blago ceno, ampak da veliko prodajo. Dogovore se: Ta in ta kraj je samo za te; vtem kraju jaz, v tem ti. Potem ni treba agentov. Dogovore se zopet: Čakali bomo samo 2, 3 mesece; kdor do takrat ne mora plačati, ne dobi. Zopet odvzamejo veliko rizika, olajšajo si kupčijo, zagotove dobiček. Ali se pa dogovore: Skupno bomo blago prodajali, napravili bomo n. pr. v Ljubljani pisarno za vse tovarne za železo, kar jih jev Avstriji. Taki dogovori so karteli. Pred dvajsetimi leti jih še ni bilo nič, sedaj imamo v Avstriji zvezanih tovaren nad 100. Za večino reči so tovarne zvezane med seboj. Posamnih strok ne morem naštevati, omenim le eno reč. Preberite si razglas, ki ga imajo pivovarne in ki je obešen v vsaki gostilni, kjer se prodaja pivo. Krčmar mora dati za vsako steklenico 10 h varščine. Vse pivovarne, ki so v planinskih deželah, so združene med seboj. Zahtevati od krčmarja od vsake steklenice po 10 h pomeni: Tovarnarji imajo ta denar v rokah, ga lahko rabijo in zraven je varnost, da se steklenica ne izgubi. To je en zgled. — Tako jim je lahko mogoče, da ceno zvišajo in nobeden se jim ne more ustaviti. Posebno železne tovarne so v zadnjih treh, štirih letih zelo poskočile pri ceni železa. Vse tovarne za železo so zvezane, tudi Kroparska zadruga n. pr. ima dogovorjeno, koliko blaga in kam ga sme prodajati; ravnotako Jesenice in velike tovarne na Moravskem in Češkem. Te tovarne, ki so začetkom nesle po 20/0, 30/0, sedaj že nekaj let donašajo čez 30%. V Ameriki gre še dalje. Tam so velike tovarne že tako zvezane, da narede posebno družbo. Vse tovarne za železo in jeklo, za petrolej in zadnji čas tovarne za meso so tako združene med seboj, da imajo eno samo glavo. To so trusti. Kakšna moč je, če en sam vse to vodi! Če pravi: tukaj se ne splača; delavce odpusti, tudi polovico tovaren ustavi. Zato je mogoče, da se ti veliki magnatje norca delajo iz sveta, zase kujejo miljarde, in tak milijonar, ki je bil pred 20 do 30 leti brez krajcarja, za igračo, za kratek čas daruje 150 milijonov dolarjev za kak namen. Kam pridemo po tej poti ? Vidimo, da se velik denar združuje in moč množi. Pride vprašanje: Kaj naj naredimo mi in kaj je svetovati človeku, ki ima ljudstvo rad, da ljudstvo ne pride v suženjske razmere, da se ohrani samostojen kmet, samostojen obrtnik, da ne bo samo groš gospodar, ampak tudi poštenje in zvestoba. V Ameriki to nič ne velja, tam velja človek toliko, kolikor plača. Odgovor na to vprašanje je: 1. Politično moč dati ljudstvu, ne samo posamnikom, ampak širokim masam. Jaz sem ves zato, da je najboljše, ko bodo imele tudi ženske volilno pravico. V tem oziru je veliko nasprotnikov. Ženske so danes kakor moški tudi odtrgane od družine, navezane nase, si morajo s svojimi rokami služiti kruh. S postavami se da mnogo zajeziti, se da omejiti ta strašna reč, v katero gre zlasti Amerika, kjer je na eni strani množica, ki ne more nikamor priti, in na drugi strani visoki bogatini, ki imajo vajete napeljane, da jim milijoni denarja zasluženega od ljudstva, plačanega od ljudstva, padajo v blagajnice. 2. Treba je predvsem tudi, da se združi zlasti kmet. Letošnje leto je v deželnem zboru, ko se je govorilo o uvozu argetinskega mesa, rekel dr. Novak: Kmečke zveze nam draže meso in žito. Dr. Šušteršič mi je rekel, naj odgovorim. Zdelo se mi je preneumno, nisem odgovoril. Kakor bi se kregal s kom, ki bi pravil, da je sedaj polnoč. Ali je res med kmeti, da sami določajo ceno? Ali res kmetje pridejo skupaj in pravijo: Mi ne bomo drugače prodajali kakor za to ceno ? Če bi imeli take zveze, bi jih gotovo veliko bolj pošteno rabili, kakor pa veliki bogatini Pri tovarniških zvezah. Kakor tisti, ki v velikem izdeluje in prodaja, bi moral biti v to zvezan tudi kmet. Nasproti veliki obrti se mora združiti tudi kmet. Danes se ne more s tistimi groši gospodariti kakor se je pred 50 leti. Isto je potrebno malemu obrtniku. Ne sme priti do tega, da bi bila množica denarja več kakor s svežo krvjo prepojena roka, kakor živa pamet človeška. Kako je mogoče doseči, da se bo dvignila gospodarska podjetnost malega obrtnika in kmeta tudi v naših krajih ? S parnimi stroji ne. Parni stroj mora biti velik, za 200 do 300 konjskih sil, sicer se ne izplača. Novejši čas je veda napredovala, da se bližajo boljši časi, in sicer z elektriko. S to lahko ujamemo veliko moči, potem pa se po žici napelje lahko samo za pol konjske sile ali dve konjski sili mizarju, tudi samo četrt konjske sile se lahko napelje, da bo gnala šivalni stroj . . . Zaradi tega vidimo, kako velikega pomena je naprava, ki jo je začela naša dežela: Velika deželna električna centrala. Dežela jo bo imela v rokah in jo bo oddajala v korist kmetu in malemu obrtniku, pa tudi veliki obrti, kolikor se bo začela. Zdravniki zoper bolezni časa, ki malo mislijo, pa nimajo korajže, pravijo: s karteli proč. To je ravnotako kakor bi rekel: Veter se mora prepovedati. S postavami se ne da odpraviti, da se samo urediti, da ne bo škode. V državnem zboru se je izvolil odsek 52 poslancev, ki naj napravi predlogo. Ta odsek je sestavil pododsek iz osem oseb. Meni so izročili, naj naredim predloge, kako naj se omeje karteli. Ti nasveti so pa bili precej trdi. Veliko je o tem pisala dunajska „Neue Freie Presse“ in ker so naši liberalci tam prebrali, so tudi doma pisali, da je nevarnost. Stvar je zaostala. Samo zavlačujejo. Spoznal sem, da so liberalci, socialni demokratje in veliki bogatini vsi zvezani. Zdi se, da zaradi tega, ker veliki tovarnji in socialni demokratje žele, da bi mali rokodelec propadel. Političen napredek gre počasi. Za velike reči manjka pravega spoznanja pri ljudeh. Ko bi bili vsi o tem poučeni, izobraženi, bi šlo. Naj bodo zvezani tovarnarji med seboj, da ne bodo toliko stali agentje, da se ne izpodrivajo; to je dobro za ljudi. Zato naj se pa združijo tudi konsumentje, združijo naj se kmetje in mali obrtniki. Cerkev in krematisti.1 Po mnenju modernega svobodomiselstva je krščanstvo ovira, da se človeštvo ne more dvigniti do prave sreče. Zato se prizadeva, da osvobodi ljudi katoliške Cerkve, ki po njegovem mnenju zapira pot človeštvu do pravega napredka, pa ne samo katoliške Cerkve, temveč sploh vsakega vpliva in običajev, ki pohajajo iz krščanstva. V ta namen ni dovolj, da se uvajajo svobodne šole, kjer se ime Bog ne sme imenovati, ni dovolj, da se ustanavljajo zasebni zavodi, kjer se o krščanstvu nič ne sliši, ni dovolj, da se smešijo krščanski vzori in slavi novodobno brezboštvo v spisih ter slikajo izmišljene pregrehe krščanstva po gledališčih v največji pretiranosti, ni dovolj, da se izkuša z obrekovanjem in laživedo iztrgati posebno moški mladini iz srca vero in ovreči vsako oblast, ni dovolj, da se po shodih bodisi za može ali žene oznanja že javno svobodna ljubezen, razdira družinsko življenje in uči moderno poganstvo — ne, treba je iti dalje in raztrgati tudi tisto vez, ki je dosedaj vezala člane človeške družbe z onimi, ki so se ločili od njih, to je cerkveni pogreb. Naj cerkveni obredi še tako blagodejno vplivajo na človeškega duha in vzbujajo najlepša čuvstva, vendar jih že marsikateri svobodomislec dandanes več ne potrebuje. Preveč namreč stopa na dan njih poglavitni namen: buditi misel na posmrtnost, ki je modernemu brezverstvu trn v peti. In ubiti to misel je glavni namen sežiganja mrličev ali kremacije. Kajti četudi radi priznamo, da so bili krematisti in je morda še tuintam kateri, ki ima plemenite namene in je zase objektivno prepričan, da ne zastopa proticerkvenih, še manj protiverskih tendenc, vendar nam kaže zgodovinski razvoj kremacije, da stremijo glavni borilci za tem, da zatro na ta način versko prepričanje o posmrtnem življenju in vstajenju. Že prvi pogled v zgodovino nam kaže, koliko ima ta novotarija v sebi cerkvenega duha. Prvi pojavi, seveda silno redki in posamezni, so se pokazali v prvi polovici 18. stoletja pri protestantih, medtem ko je to seme že bujno zazelenelo in pognalo tudi cvetje v onih revolucionarnih dobah, ki so bile 1 Viri: Dr. Heinrich S w oboda: Neue Wendungen in der Leichenver-hrennungsfrage (Die Kultur, 1901, 337, 505). — Dr Josip Marušič: Hočemo I' mrtvace ukopavati ili spaljivati ? (Vrhbosna, 1910, 186, 214, 234). — ^r- theol. Lud\vig Ruland: Die Leichenverbrennung vom Standpunkte der christlichen Weltanschauung. (Kolu, 1910.) Cerkvi več ali manj sovražne. Tako vidimo, da so izkušali za časa francoske revolucije splošno vpeljati kremacijo, dasi se jim je posrečilo le začasno odpraviti pokopavanje ter tako tudi krščanske obrede. Stvar se je popolnoma polegla od 1. 1794. do 1804. in z izjemami (n. pr. lord Byron je dal sežgati prijatelja Shelleya in kapitana Wiliiama) so krematisti dejansko mirovali, dokler ni zopet revolucionarno leto 1848. spravilo vprašanja o sežiganju nanovo na površje. Posebno so se zavzeli za kremacijo protestantovski Nemci, ki so že 1. 1855. pozivali celo državno oblast, da naj postavno dovoli sežigati mrliče. Kmalu so se prizadevali posamezniki tudi drugod n. pr. v Franciji (Aleksander Bonneau), Italiji (Ferdinand Coletti) in na Angleškem prepričati javno mnenje o koristih sežiganja in stvar je v teh letih že toliko napredovala, da je moral izdati angulemski škof proti temu gibanju posebno pastirsko pismo. Vendar se še ni nikjer in nikoli tako jasno pokazal proticerkveni duh te novotarije, kakor v letu 1869., ki je za Cerkev toliko pomemben. Tega leta se je namreč zbralo v Nea-polju 700 prostozidarjev od vseh strani in so med druga sredstva, kako uničiti Cerkev, sprejeli tudi sežiganje mrličev, da bi tako odpravili cerkveni pogreb, molitve in blagoslov. S tem je bila dana smer mednarodni agitaciji. Ne dolgo nato so se pričeli v prilog temu gibanju mednarodni shodi, ki so se vršili večinoma v Italiji; pisali so, posebno zdravniki, znanstvene in poljudne razprave in vlagali prošnje pri ministrstvih v raznih državah. Pod vplivom javnega mnenja se je tako moglo ustanoviti javno pravno društvo 1. 1874., prvo v Evropi, na Angleškem, nakar je tudi italijansko ministrstvo dovolilo podobno društvo, ki se je osnovalo v Milanu. Stvar se je vedno bolj širila in 1. 1886. je bilo že zadosti razlogov, da je obsodila sveta stolica to gibanje. Toda ta odločba v Rimu je le še podžgala prostozidarje, da so od leta do leta vedno bolj izkušali zanesti misel o sežiganju mrličev med širše sloje bodisi s spisi in besedo, bodisi z zidanjem krematorijev in izdajanjem časopisov. Zato se ni čuditi, če hočejo udejstviti z vedno novimi pozivi, ki jih izdajejo svobodomisleci, pred vsem pa lože, besede, ki jih je zapisal že 1. 1885. tajnik prostozidarjev v Rimu: „Civilni zakon jemlje Cerkvi družine, brezkonfesionalna laiška šola ji jemlje bodoči naraščaj, sežiganje mrličev ji bo pa vzelo poslednje zahteve, ki jih stavi ob smrti, in tako bo uničila prosveta Cerkev." Da so dosegli precejšnje uspehe, četudi se noče kremacija na noben način udomačiti pri širšem občinstvu, nam dokazujejo dežele, kjer imajo framasoni krmilo v rokah, kakor: v Italiji, Franciji, Angleški, Španski, Švedski in Argentiniji. Na kakšen način pa širijo in trosijo verski sovražniki med širše sloje to sredstvo, ki bo po njih mnenju uničilo Cerkev in krščanstvo sploh ? Ali je morda priporočajo z izrecno izjavo, da naj se dado ljudje pokopavati in potem bode odpravljen ves strah in vse praznoverje v posmrtnost? Ne ; to vedo samo člani lož. Za širše mase pa je treba previdneje postopati, da ne nalete na prevelik odpor s svojimi brezverskimi načrti. Ljudi je treba pred vsem prepričati o dobrinah, ki jih baje prinašajo krematoriji, in pokazati v črni luči vse kvarne posledice, ki izvirajo za človeštvo, če se pokopava mrliče. Enega prvih takih ugovorov, ki naj bi bil odprl pot novemu gibanju, je razširjal že 1 1870. medicinski svetnik dr. Kii-chenmeister, češ da je sežiganje mrličev „najboljša sanitetna policija z ozirom na zemljo in najvarnejši kordon nasproti epidemijam". Daši so ovrgle to trditev že davno na podlagi preiskav priznane zdravniške kapacitete, vendar je še dandanes eno najpopularnejših sredstev, da se ta ali oni navdušuje za sežiganje, ker je na prvi videz res verjetno, da so pokopališča opasna javnemu zdravstvu. Zdi se namreč, da razširjajo razpadajoča trupla v grobu škodljive pline in redijo bacile, ki okužujejo zrak in vodo ter provzročajo tifus, kolero, koze itd. Koliko je pa na tem resnice, nam povedo izjave zdravnikov raznih narodnosti, izmed katerih so nekateri sami širitelji kremacije (dr. Blginsky, v. Nagelj, v. Pettenkofer, Kerscheusteiner, Thaler, Lion, Bouchardat, Holland). Prišli so namreč izkustvenim potom do zaključka, da se s temi neverjetnostmi pretirava, da zle posledice pokopališč niso izkustveno dokazane, da so teoretično neosnovane in da bi smeli pokopališča napravljati v najbližji bližini ali pa celo v mestih samih. Zakaj plini in bacili ne okužujejo čisto nič vode in zraka, kar so pokazala raziskovanja, da imajo najbolj zdravo vodo tudi kraji v bližini pokopališč (Hanover, Draždane, Berlin, Lipsko, Pere Laschaise v Parizu). Zemlja je namreč najboljše des-'nfekcijsko sredstvo, kar priča slučaj, da se dobi v grobu mrtvec, Pri katerem o bakterijah, ki so ga spravile v grob, ni ne duha, ne sluha več, dočim bi se morda v marsikaterem slučaju zrak okužil, če bi se širili iz krematorijev strupeni plini. Ni čuda torej, če dopušča postava, na podlagi zdravniških preiskav zasnovana, na Angleškem in tudi v Nemčiji, da se smejo na krajih, kjer so bila pokopališča, graditi javne zgradbe. Če presojamo nevarnost pokopališč, moramo obenem misliti tudi na to, da so dandanes urejena posebno po mestih po strogo higieničnih načelih in po policijskih in postavnih predpisih. Poleg tega je solnce najhujša in najizdatnejša baktericidna sila in, kakor znano, imajo pokopališča povsod več solnca kot najbolj higienično zidane mestne hiše. Dalje so plini, ki prihajajo iz še nepokopanega trupla (ogljikova kislina, amonijak) nevarni šele tedaj, če so v preveliki množini pomešani z zrakom, kar se ne zgodi zlepa. Da je to resnica, nam izpričuje dejstvo, da so ljudje, ki imajo z mrliči opraviti, kakor profesorji anatomije, grobarji, oni, ki žive blizu pokopališč, kljub temu zdravi. Kar se tiče bacilov, ki provzročajo bolezen in se nahajajo na površju mrtveca, moramo reči, da ne bi bila pri sežiganju nič manjša nevarnost. Če so pa klice nalezljive bolezni v notranjosti trupla, je bolezen nalezljiva itak samo za onega, ki truplo secira. Ne trdimo smelo, če pravimo, da pokopališča niso samo neškodljiva zdravju, temveč da so celo za javnost mnogo bolj priporočljiva kot pa krematoriji. Pri sežiganju mrtveca se namreč razširja grozen smrad, če ne razgrejejo plini, ki se tvorijo iz gorljivih snovi (največ premoga), prostora in opeke peči, kamor polože mrtveca, vsaj do 1000° C. To nam priča zahteva krema-tistov, ki so jo postavili kot prvo točko svojega programa na mednarodnem kongresu v Draždanih, da naj se napravljajo take peči, ki ne bodo povzročale smrdečih plinov. Toda če hočejo to doseči, morajo brez dvoma imeti na razpolago silno toplino, pri čemer pa pride več ali manj v poštev, da znaša svetovna zaloga premoga v zemlji povprečno le še za 300 let, kar je malenkost, če pride do tega, da bi jeli splošno sežigali mrliče. Pri najnavadnejši in tehnično najpopolnejši peči, kakor je sistem Siemens, se namreč porabi 1500 kg premoga, da se ogreje peč za 8 m toliko, da se more sežgati eno truplo in za vsako nadaljnje truplo, ki naj se sežge v 2 lU urah, če sledi sežiganje neposredno, nič manj kot 250—300 kg premoga. Res je, da se izhaja ceneje, če je sistem Klingenstirn (Heidelberg), pri katerem se porabi za isti čas 280 ^ ter 100—150 ali pa sistem Schneider 525 (275) in da se bo sčasoma nadomestil premog s kako drugo kurjavo, vendar so stroški še vedno ogromni, kar smemo poudarjati nasproti krematistom, ne da bi žalili njih pieteto. Saj tudi oni povdarjajo, da pokopališča vzamejo mnogo prostora, ki bi se v današnjih časih draginje s pridom dal obdelati v polja in njive, kjer bi rasel fižol in krompir. Tudi moramo vpoštevati, kakšna profilaksa bi bilo sežiganje nasproti nalezljivim boleznim v slučaju vojske ali pa epidemije, posebno če bi bil krematorij slabo zidan ali pa, če bi ga imelo samo vsako večje mesto. Ali naj mrtvece dolgo in od daleč privažajo ? Težko, težko bi mogli epidemijo izolirati, da se ne bi širila. Eklatanten dokaz za to je zgodovinski dogodek, ki nam izpričuje, da je bilo ozračje še ugodnejše za ploditev miazmov, ko so pri Sedanu baje 45.000 trupel položili v jamo in sežgali. Ni čuda torej, da se ni do zadnjega časa še nihče oglasil, ki bi bil pripravljen napraviti peč v slučaju vojske, kjer leže trupla, in sicer celi kupi, po par ur, kljub temu, da so razpisali ogromne nagrade in izdali številne brošure s slikami. Kdo naj dalje plačuje prevozne stroške in krematorij pripravi na gotovo mesto v kratkem času? Kaj radi ugovarjajo krematisti, da je pokopavanje neeste-tično. Grdo je namreč, tako trdijo, če ležiš pod zemljo in počasi razpadaš ter si v hrano črvom. V krematorijih se pa mrtvec hitro razkroji, sosedje ne čutijo nobenega smradu, za spomin rajnih je pa tudi lepo poskrbljeno, ker se njih pepel spravi v posodah v krematorijih. Ali proti temu zopet govori izkustvo, ki je dognalo, da truplo ne postane last črvov, temveč da polagoma razpada in se ohrani leta in leta, če je krsta dobro zaprta in grob ohranjen. Vrhutega je nazvaia priznana zdravniška kapaciteta ves proces sežiganja »nasilno smrt, ki jo mora truplo nanovo prestati" ! Da je to resnica, nam pripovedujejo očividci, ki so izjavili, da je nemogoče, da bi oni, ki je gledal samo enkrat te prizore, dal sežgati svoje truplo ali pa truplo svojega prijatelja, in imenujejo ves proces novo barbarstvo, ki sramoti mrtvece. V momentu namreč razpade v strašni vročini krsta in belo zagrinjalo, v katero je bilo truplo zavito, in truplo ostane golo. Istotako mrtvec naenkrat oživi, ker udari vročina na kožo, na mast, na živčevje, na musku-laturo. Vse to dela prizor nepopisen, neestetičen, neusmiljen. Mrtvec odpre vsled tega usta in oči, giblje z rokami in nogami, Polotijo se ga konvulzije, ki se menjajo vsak čas. Ti prizori so tako nepopisni, strašni in razburljivi, da ne puste nikogar domačih do peči, kadar mrtveca potegnejo vanjo. Vsi pogrebci in sorodniki morajo ostati v prvem oddelku krematorija, kjer se poslove od njega in kjer se izvrže eventualne mrtvaške ceremonije. Koliko je pa sicer prijateljem krematorijev za pieteto do rajnkih in estetiko, nam pričajo posamezni slučaji, da dado prah vmešati v cement in iz tega postaviti spomenik ali pa se ga hrani v denarnici. Ta ali oni se oklepa kremacije tudi zato, ker mu je po njegovem mnenju porok, da ne bo živ zakopan. Vendar tudi ta ugovor ne odobri sežiganja mrličev. Kajti poleg tega, da so na razpolago zdravniške izjave (londonski zdravniki), da je strah, da bi bil človek živ zakopan, neosnovan in da bi človek tudi v slučaju, če se to zgodi, nič več ne prišel do zavesti, smemo trditi, da je ravnotako strašno, če morda ne huje, prebuditi se v ognju. Ni še 10 let od tega, ko so spravili na dan nov ugovor. Leta 1901. je namreč izkušal dokazati dr. Vix, da so zakoni, ki nočejo dati dovoljenja, da bi se truplo sežigalo, krivični in nasprotujejo popolni svobodi vesti. Kar se tega tiče, moramo priznati, da ni umestna popolna svoboda tudi z ozirom na človeško truplo, kakor pri nobeni stvari ne. Kajti četudi se ne oziramo na verska čuvstva posameznikov, bi vkljub temu sledila popolna anarhija v tem slučaju. V nevarnost bi prišla javna nravnost, pa tudi škandalozna in smešna določila glede človeškega trupla bi se morala izdati (truplo bi n. pr. lahko vsakdo hranil v špiritu). Drugič pa ni dopuščeno, da bi morala zavladati popolna svoboda, iz stališča pravice. Res priznati moramo, da ima človek, dokler živi, resnično lastninsko pravico nad svojim telesom, toda ta pravica ne vključuje tiste pravice, da bi smel razpolagati, kakor bi se njemu poljubilo, s svojim truplom tudi z ozirom na oni čas, ko sam preneha biti pravni subjekt svojega trupla in s tem izgubi popolnoma lastniško pravico, to je po smrti. Bonum commune, na katerega se morajo ozirati vse pravice, zahteva, da se posameznik podvrže onim zakonom, ki mu stavijo meje, da ne more svobodno razpolagati s svojim truplom. Državni zakoni pa ravno zahtevajo ali vsaj morali bi zahtevati, da se mrtveci pokopavajo. Zakaj s tem se z a b ra n i mnogo zla, ki bi oviralo javno blaginjo. Mnogo zločinov se namreč zabrani s tem, da se izkoplje to ali ono truplo. Kajti strah, ki ga povzročajo ta dejstva, dado marsikateremu misliti, da bi tudi njegovo žrtev lahko odkopali, če jo za- ♦ strupi. Če bi se pa trupla sežigala, kje naj potem iščejo še sledov zastrupljenja, medtem ko pridejo dandanes na ta načim premnogim zločincem na sled. Profesor Ktichenmeister n. pr. pripoveduje, da so izsledili zločinca, ko je ležalo truplo že 9 let v grobu, ker je še vedno bil v delih telesa arzenik. To pa ni edini slučaj; navadno pridejo na 10 izkopanih trupel 4 slučaji, kjer se da z gotovostjo dokazati zločin. Krematisti so se sicer hoteli izviti tej težkoči s tem, da so dejali, naj se truplo secira, preden se sežge, in drobovje naj se zakoplje na posebnem mestu. Toda kdo bi dovolil, da bi se delalo tako živinsko s telesi, če ima količkaj pietete do mrtvih ? Nov ugovor proti pokopavanju mrličev, s katerim so jeli okrog 1. 1899. delati reklamo za kremacijo tudi v Avstriji, se nanaša na trditev, da so bili prvi kristjani popolnoma indiferentni glede pokopavanja. Če je bilo namreč dovolj lesa, so se dali sežgati, če pa ne, pa pokopavati. Sele cerkveni očetje so baje nastopili proti sežiganju, dokler ni Karol Veliki s strogimi ukazi popolnoma iztrebil sežiganja. Kaj je reči na to? Vsak pameten človek uvidi že iz tega, da je običaj pokopavanja veliko starejši kot pa navada sežiganja, da je ta ugovor izvit iz trte. Zakaj Cerkev je 1. 1886. z modernimi disciplinarnimi odredbami kodificirala, oziroma vzela v varstvo običaj, ki je starejši od dekaloga, starejši od evangelija in vseh svetih običajev (prim.: 1. Mojz. 3, 19; Eci. 40, 11; Jerem. 31,40; Deut.34, 6; Tob. 4, 3; 2 Kralj. 18, 17; 4. Kralj. 9, 33), običaj, ki je božja odredba in ima za podlago besede božje: „V potu svojega obraza boš jedel svoj kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, odkoder si vzet; zakaj prah si in v prah se boš spremenil." To je tudi tisti običaj, ki ga nahajamo pri vseh narodih, in sicer toliko bolj ohranjenega, čim manj so se oddaljili od prarazodetja. To je tista navada, ki jo nahajamo pri starih Judih ravno tako, kakor pri Rimljanih, o katerih piše Plinij: „lpsum cremare apud Romanos non fuit veteris instituti: terra con-debantur." (Hist., 7, 54.) Vera jim je namreč govorila, kakor poročajo Seneka, Svetonij in Virgilij, da pride mrtvec tak, kakršnega zakopljejo, tja na elizejske planjave. In isti običaj zasledi zgodovinar tudi pri Egipčanih in Grkih, posebno še v herojski dobi, Pri Germanih in Slovanih ter Mohamedanih in priznati mora, da je to tudi navada, ki jo je Cerkev vpeljala v vseh časih, kamorkoli se je razširila, in da je izginilo sežiganje najbolj tedaj, ko je bila njena moč največja, namreč v dobi njene slave. Vsaj nauk o pokopavanju mrtvih je zapisan in izpeljan v svetem evangeliju. Razen tega se da dokazati upravičenost katoliške pastoralne prakse z ozirom na pokopavanje tudi s stvarnimi zgodovinskimi in arheološkimi dokazi. Mimogrede naj najprej omenim, da so imeli prvi kristjani po vzorcu poganov že jako zgodaj javno priznana društva, ki so oskrbovala pokop mrličev, kar nam priča, da cerkev gotovo ni dajala posameznim osebam pravice, da bi delali s truplom, kakor bi se komu zljubilo. Dalje nam dokazuje ime coemeterium (zoi/jLfjteoiov), da so imeli kristjani nalašč izbrane kraje, kamor so polagali mrtvece. Istotako so nam jasni nagrobni napisi: dormit, depositus, in somno pacis, quiescit le tedaj, če mislimo na grobove, ki so bili izkopani v zemljo in kjer je počival mrtvec. Nekateri (dr. Weigt, arheolog Schultze) so sicer trdili, da so dobili v katakombah tudi krščanske žare s pepelom. Vendar niso dobili kljub temu, da so ponovno in z vso vnemo preiskali katakombe, niti ene žare, ki bi bila nasprotovala izrecni starokrščanski navadi pokopavanja, dasi je pokopanih v katakombah okrog pet milijonov ljudi. Preden se. ozremo na cerkvene očete same, odgovorimo poprej še na ugovor, češ da pričajo črke D. M., ki so jih pogani pisali na prednjo stran cist in ki se nahajajo tudi na krstah kristjanov, da so kristjani obenem s temi črkami povzeli od poganov tudi način sežiganja K temu pravi dr. Swoboda, da je pregledal vse krste z napisi D. M., ki jih je odkril de Rossi, v faksimilih in da ni našel niti enega, ki bi bil na cisti napolnjeni s pepelom, temveč vse na ploščah, ki so zapirale grob. Dalje pa tudi ni nujno, da bi D. M. moralo pomeniti Dis Manibus, ampak lahko pomenja tudi Deo Magno ali Maximo. Tudi vidimo, da se zrcali v naziranju kristjanov tu in tam tisti nauk, ki smo ga že omenili pri Rimljanih in ki popolnoma nasprotuje naziranju, da naj se mrtveci sežigajo. Nekateri kristjani so imeli na podlagi poganskih nazorov vero, da pride telo na oni svet tako, kakršno se dene v zemljo. Zato so se smrti na grmadi tako silno bali, da so raje pretrpeli vsako drugo smrt, če je bila še tako strašna. Tako so Lucij in Monton ter njuni tovariši še v ognju prosili, da naj jih nikar ne sežgo, četudi se niso tresli pred grozoto take smrti. Iz istega vzroka so pobrali tudi učenci Polikarpovi vse koščke trupla razmesarjenega učitelja, da so jih skupno pokopali. Ravno tako je znano, da so se bali prvi kristjani sežiganja mrličev, ker bi na ta način lahko pogani dobili njih pepel in ga razsuli na vse strani, da tako zasmehujejo njih vero v prihodnje vstajanje, kar se je večkrat dogajalo na ta način, da so raznesli kose posameznih mučencev. Podoben slučaj nam poročajo Acta sincera iz 1. 177., ko so kristjani v Lijonu hoteli na vsak način dobiti vse koščke svojih mučencev, da bi jih pogani ne zasmehovali ali pa sežgali. Na razpolago proti omenjenemu ugovoru so nam še cerkveni očetje sami. Pregledali so že od kraja vse in niso našli nikjer niti najmanjšega sledu, da bi bili oni jeli prepovedovati sežiganje; nasprotno vidimo pri njih, da smatrajo pokopavanje kot edini način, ki je skladen s krščanstvom. Najlepši protidokaz za sežiganje nam je mesto, ki ga je zapisal duhoviti pisatelj in apologet Minucij Feliks v drugem stoletju po Kr. v svojem delu Octavius (c. 11.): Et execrantur rogos et damnant ignium sepul-turas. Da ni bil Tertulijan naklonjen vojaškemu stanu, je ravno to vzrok, ker je dobro vedel, da lahko zadene krščanskega vojaka neljuba usoda, da bi moral dati sežgati svoje truplo, dočim je njemu sežiganje čin, ki se ne da spojiti z blagostjo in huma-niteto krščanstva. Isto tako je pisal kakih 100 let po onem »dialogu" Laktancij, da oni naredi Bogu naljubše opravilo, ki pokoplje truplo, medtem ko sežiganja niti ne omenja. In čemu naj bi je omenjal, če ni bilo nikake potrebe? Saj kristjani nikakor niso brali svetega pisma samo za zabavo, temveč so tudi uravnali svoje življenje po evangeliju, in sicer po tistem svetem evangeliju. v katerem je razvil sveti Pavel dogmatične misli o vstajenju telesa, ki mora v zemljo, kakor seme, da požene novo življenje, po tistem evangeliju, ki nam pripoveduje o grobu Lazarjevem in pokopu Kristusovem, ki je pokazal kristjanom pot, kako naj delajo z mrtveci. Njegov pokop je vpeljal oni običaj, ki se je ohranil skozi vsa stoletja do danes, da spremljajo prijatelji in sorodniki svoje ranjke med petjem tolažilnih psalmov, ubranega zvonjenja in upapolne molitve duhovnikove do groba, kjer se dvigne sredi zelenja in cvetja nad gomilo znamenje ljubezni — križ, ki nam je jamstvo boljše sreče. Kaj. nam bo pa ostalo, če se vpelje barbarska novotarija ? Ali naj nadomeste blažilne obrede katoliške Cerkve pusti kolumbariji z žarami? S tem bi bil zadovoljen samo »materialist, ki nima duše, ki je prepričan, da ni Boga, ki nima prav nobenega interesa, da bi po smrti ostal še kak spomin nanj, ki ne pozna nobene verske avtoritete nad seboj, ki ne pozna vstajenja mrtvih, ki je obračunal s svetom, ki je skregan s pametjo in s treznim naziranjem o svetu, ki ni poznal ljubezni do bližnjega nikoli, ki se je nezadovoljen v svojem egoizmu kregal z Bogom". (Dom in Svet, 1909, 367.) Katoličan pa, ki ima vero v dobra dela, ne bo nikdar tega trdil, ker ve, da je kremacija „dete modernega poganstva — —, da ne znači napredka v civilizaciji, da je odpad od vere, odpad od krščanstva in da znači veliko nazadovanje in padanje v pogansko barbarstvo. (Vrhbosna, 1910, 219.) /. F. Zakaj slavimo sv. Cirila in Metoda. (Dr. Josip Gruden.) Narod, ki ne spoštuje svojih slavnih mož, jih tudi ni vreden. Hvaležnost nam zapoveduje, da se spominjamo svojih prednikov, ki so sejali v bridkostih in solzah, kar mi zdaj v veselju žanjemo. Ob njihovem zgledu se nam pa tudi vzbuja navdušenje in vnema za one vzvišene vzore, ki so za nje goreli, delovali in umrli naši pradedje. — Taka svetla vzornika sta vsem Slovanom naša apostola sv. Ciril in Metod. Ako ju sedaj proslavljamo, ne gre le zato, da oživimo spomin na dva zgodovinska moža, ki sta živela in delovala pred več kakor tisoč leti, ki sta izvršila znamenita dela in postala dobrotnika vsemu slovanskemu narodu, temuč gre za to, da se mi sami prenov i m o v n j u n e m duhu, ut r d i m o v n j u n ih idealih in sami navdušimo za ono vstrajno domoljubno in bogoljubno delo, kateremu sta s v. Ciril in Metod posvetila vse svoje življenje. To je pomen sedanjega slavlja! Rekel bi, da je ta razloček med drugimi slavnimi možmi v preteklosti in med svetima apostoloma: drugi so živeli za svoj čas in zdaj je od njih komaj preostal spomin, sv. Ciril in Metod pa še vedno živita v slovanskem svetu, še vedno vzbuja pozornost in zanimanje vse, kar je z njima v zvezi, še vedno bodri in vpliva njun zgled, in iz onih kali, ki sta jih položila pred tisoč leti, se vedno lepše razrašča mogočno drevo verske in narodne prosvete. Sv. apostola sta temeljni kamen naše narodne kulture, a tudi njena duša, njeno življenje, ki jo giblje in dviga, ji daje rast in moč do vedno lepšega razvoja. Zato je potrebno, da se večkrat ozremo na častitljivi osebi svetih apostolov, se zamislimo v tiste čase, v katerih sta živela in delovala, da si osvežimo in izpodbudimo svojega duha na njunem vekovitem zgledu. Doba sv. Cirila inMetoda nas spominja slavne preteklosti našega naroda. Pravijo, da je zdaj majhen slovenski narod in majhno je ozemlje, v katero so ga vtesnili njegovi nasprotniki na severu in jugu. Toda pred 1050 leti, ko sta prišla sveta brata med naše ljudstvo, so bile meje Slovenije drugod. Od izvira Drave na Tirolskem pa do Blatenskega jezera v ogrski nižavi, od Donave do Adrije so se raztezale slovenske naselbine. Slovenec je ustanovil svoja selišča po Pustriški dolini na Tirolskem, prislonil je svoje vasi na pobočja solnograških gora, dal je imena hribom, dolinam in vodam po Zgornji in Spodnji Avstriji. Vse zapadne alpske dežele, Vzhodno Tirolsko, del Solnograškega, vsa Koroška in Štajerska, Spodnja in Zgornja Avstrija in Ogrsko tostran Donave, so se poleg dežel, kjer še sedaj Slovenci prebivajo, v tistih časih imenovale „Slovenija“, »Domovina Slovenov". O vseh teh pokrajinah smemo reči s pesnikom: Naš bil enkrat ves ta raj, ožetom našim domovina. Naš govor Cul si prek poljan, tu pesem naša je živela. Po vsej tej prostrani zemlji je bival narod, h kateremu sta bila poslana sv. Ciril in Metod. — Res, da je doba narodne samostojnosti tedaj za Slovence deloma bila že minula. V Gorotanu niso imeli več svojih lastnih vojvod. Ponesrečena vstaja posavskega kneza Ljudevita, ki je leta 821. hotel vse Jugoslovane združiti v odpor proti Frankom, je imela žalostno posledico, da so Slovenci po sedanjem Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in Primorju 'zgubili svoje domače vladarje. Frankovski mejni grofi so zavladali nad temi slovenskimi pokrajinami, in knežji kamen na Gosposvetskem polju, kjer se je nekdaj vršilo vmeščenje slovenskih vojvod, je osirotel. — Toda mesto v Gorotanu se je zdaj pojavilo novo politično in kulturno središče Slovenstva v Panoniji (ogrski nižavi). Tu sta Pribina in njegov sin Kocel v okolici latenskega jezera zasnovala malo slovensko državico s stolico v Blatogradu. Tu je bivalo kompaktno slovensko prebivalstvo in Orušt. gov. III. 5 številno, ugledno slovensko plemstvo. Kocelova država je po-menjala sicer šele pričetek slovenske politiške skupine, vendar je bilo pričakovati, da se tu razvije mogočna država, kateri bi se pridružili tudi Slovenci po alpskih deželah. Kajti tedaj se še ni tujstvo globoko zajedlo v slovenski narod, še je neomejeno gospodoval po vsej svoji prostrani zemlji, še je v njem živela tista sila in bojna navdušenost, s katero si je bil v bojih z Bavarci in Furlani osvojil svojo domovino, še je živel spomin na nekdanje čase samostojnosti. Le ene stvari je bilo treba temu ljudstvu, da kot enakopraven vrstnik stopi v krog kulturnih narodov, da si na trdnem temelju zgradi ponosno poslopje političnega in kulturnega edinstva, treba mu je bilo krščanske, narodne omike. In to sta mu prinesla sveta Ciril in Metod. * * * Nasprotniki nam radi očitajo, da naša velika apostola nista bila Slovana, temuč Grka po rodu, torej tuje krvi. A ne gre tu za pokoljenje, temuč za njuno mišljenje in delovanje. Razmere med prebivalstvom Soluna, rojstnega mesta svetih bratov, so bile okoli leta 800 poprečno take, kakršne so zdaj pri nas v Celju ali Gorici. V mestu je bivalo nekaj grških uradnikov, trgovcev, vojakov, dočim je bila okolica popolnoma slovanska. Ciril (čegar pravo krstno ime je bilo Konštantin) in Metod sta se rodila iz grške rodbine, pa sta se že v zgodnji mladosti priučila slovanskemu jeziku, ki jim je postal drug materni jezik. Tudi njuno življenje in delovanje je bilo posvečeno Slovanom, za nje sta se trudila in žrtvovala, za nje je gorelo njuno srce, zato ju po pravici smemo imenovati Slovana po duhu in srcu. Vse življenje svetih bratov lahko delimo v dve dobi: v dobo priprave za misijonski poklic in v dobo njunega delovanja med Moravani in Slovenci. Priprava za bodoči poklic je bila izobrazba in vzgoja svetih bratov. Prvi pouk sta sprejela v domači hiši. Ko sta nekoliko od-rastla, so ju poslali starši v Carigrad na cesarski dvor, da se ondi še bolje izobrazita. Metod je kmalu postal cesarski namestnik v neki slovanski pokrajini, in odpirala se mu je pot do najvišjih služeb. A pobožnost ga je nagnila, da se je vsem častem odpovedal, oblekel črno redovniško haljo in šel v samostan na goro Olimp. Konštantin pa je živel le svoji znanosti in se v njej tako odlikoval, da je dobil častni naslov „fiIozof“. Postal je učitelj modroslovja v Carigradu in bil posvečen v mašnika. Pravo smer pa je dobilo njuno življenje, ko sta bila I. 861. poslana v misijonsko delo h Kazarom. Tu je bila njuna šola za prihodnje delovanje med Slovani. Kazari so bili divje finsko ljudstvo, ki je prebivalo v južni Rusiji med reko Don in pogorjem Kavkazom. Deloma so bili že krščeni, deloma pa še pogani. Prosili so carigrajskega cesarja Mihaela, naj jim pošlje učenega moža, ki bi jih poučil v pravi krščanski veri. Mihael se je posvetoval s patriarhom in določil za ta posel Konštantina, ki je vzel s seboj brata Metoda. Njuno delovanje med Kazari je bilo zelo uspešno. Že čez nekaj let je njihov vladar sporočil cesarju v Carigrad veselo vest, da se je vse ljudstvo izpreobrnilo h katoliški veri. Za bivanja pri Ka-zarih pa se je zgodilo še nekaj drugega važnega: Konštantin je našel telesne ostanke svetega mučenca, papeža Klemena. Iz ustnega izročila in pismenih podatkov je spoznal, da počiva truplo sv. Klemena blizu mesta Herzona. Ukazal je kopati pri neki podrti cerkvi na bližnjem otoku in res zadel na svetnikove ostanke. Prenesli so jih najprej v mestno stolnico, pozneje pa jih je vzel Konštantin seboj v Carigrad. Poslanstvo svetih bratov med Kazari je trajalo približno dve leti. Potem sta se vrnila v domovino in zopet živela nekaj časa znanosti in pobožnim vajam. A ni jima bilo dolgo prisojeno uživati mirnega življenja. Zdaj ju je zadel klic božji in ju pozval na misijonsko delo — medSlovane. * * * Reči smemo, da se je vpliv sv. Cirila in Metoda razteza na vse slovanske rodove, na Čehe, Poljake, Ruse, prav tako kakor na Slovence, Hrvate, Srbe, Bulgare. Čeprav nista povsod delovala osebno med njimi, pa sta vendar na nje vplivala po svojih učencih in svojih knjigah. Tisti Slovani, med katerimi sta sveta Ciril in Metod osebno najdalje in najuspešnejše delovala, so pa bili moravski Čehi >n panonski Slovenci. Bližnji povod, da sta se sveta brata najprej napotila v Moravo, je dal moravski knez Rastislav. Leta 863. so došli v Carigrad njegovi poslanci prosit cesarja Mihaela, naj jim pošlje učiteljev, ki bi bili zmožni slovenskega 5* jezika, češ, da je moravsko ljudstvo že prejelo sveto vero in mu tudi ne primanjkuje misijonarjev, ki so prišli v deželo iz Nemčije, Italije in Grškega, pa niso vešči narodovega jezika. Cesar Mihael ni mogel izbrati sposobnejših mož, kakor sta bila Konštantin in Metod, ki sta svojo zmožnost že sijajno izkazala pri Kazarih in poleg tega tudi dobro govorila slovenski jezik. Brata sta sprejela poslanstvo in se kmalu odpravila na pot proti severu. Ko sta se približala Velehradu, tedanjemu glavnemu mestu Morave, jima je šel Rastislav z mnogobrojnim ljudstvom naproti in ju sprejel z veliko častjo. Z vnemo sta se zdaj lotila apostolskega dela. Poučevala sta mladino, uredila božjo službo in iztrebljala poganske razvade in napake. A kar je posebno znamenito, sveta brata nista donesla slovanskemu narodu le blagovesti o Zveličarju, temuč tudi slovansko pismo in slovansko knjigo. S tem sta mu postala največja dobrotnika. Kakor je namreč vera temelj nadnaravnemu življenju, tako sta pismo (črke) in knjiga podlaga narodovi izobrazbi in vsej njegovi kulturi. Konštantin je bil pri Kazarih spoznal, da ni dovolj, ljudstvu le ustmeno oznanjevati božje resnice, temveč mu je treba podati božjo besedo tudi pisano v njegovem domačem jeziku. Velika ovira za spisovanje slovenskih nabožnih knjig pa je bilo pomanjkanje pisem ali črk. Zato se je še pred odhodom v Moravo lotil težavnega dela, da raznim glasom slovenskega jezika določi primerna znamenja. Tako je sestavil ono „azbuko“ ali abecedo, ki jo imenujemo „glagoIsko abecedo'1 ali „glagolico“. Morda je sprejel med svoja pisma tudi nekaj znamenj, ki so bila že prej med Slovani v rabi. Takoj po sestavi abecede je poslovenil tudi nedeljska berila in evangelije in jih vzel s seboj na Moravsko. Za književni jezik je sprejel ono narečje, kateremu je bil privajen izza otroških let, in ki so je govorili Slovani v Solunski okolici. Lahko si mislimo, kakšen vtis je napravila božja beseda v domačem jeziku in slovenska knjiga na dobro in dovzetno slovansko ljudstvo. Legenda izkuša nekoliko predstaviti ta učinek, pišoč: „In vzradovali so se Slovenci, zaslišavši veličja božja v svojem jeziku." Štiri leta in pol sta plodonosno delovala sveta brata pri Moravanih, potem sta se odpravila na pot proti Rimu. Vzroki, ki 6Q so jih k temu prisilili, so bili različni. Manjkalo jima je pomočnikov, a sama nista mogla posvetiti svojih učencev, ker sta bila le duhovnika, ne pa škofa, a tudi politiške razmere so se bile izpremenile njima na škodo. Rastislav je ostal samostojen vladar le do leta 864. Tedaj je prihrumela na Moravsko vojska kralja Ludovika. Rastislav je zbežal v grad Dovina, a tukaj se je moral zmagalcu vdati na pogoje, ki jih je ta stavil. Podvreči se je moral nemški nadoblasti in obenem tudi nemškemu cerkvenemu vplivu. V tisti stari dobi še ni prodrlo katoliško načelo o enakopravnosti vseh narodov: tukaj je bil Rimljan, tam Grk, tam Nemec ! Na vzhodu se je dvigal zdaj tudi Slovan kot enakopraven sin katoliške Cerkve, a Nemčija je že tedaj smatrala Češko, Moravsko in Koroško kot nemške pokrajine in jih ni hotela izpustiti iz nadoblasti nemških škofov. Ko je Ludovik zmagal Rastislava, sta izprevidela tudi Ciril in Metod, da morata deželo in svoj delokrog zapustiti. Nemci bi bili proti njima postopali kakor proti upornikoma in bi se ne bili ozirali na njuno duhovno dostojanstvo. V tem položaju ju je mogel varovati in braniti edinole papež. — V Rimu bodeta varna, o tem sta bila prepričana, — papež je imel dosti oblasti, da zaukaže nemškim škofom, naj pripoznajo bizantinska brata kot služabnika katoliške Cerkve. Zato sta se sveta brata leta 867. odpravila iz Morave na pot proti jugu. S seboj sta vzela ostanke sv. Klemena. V Zgornji Italiji ju zadene papežev poziv, naj prideta v Rim. Na rimski stolici je sedel tedaj papež Nikolaj 1., mož bistrega uma in odločne volje, katerega štejejo med najznamenitejše naslednike sv. Petra. Vzrok, da je pozval brata v Rim, je bil ta, ker sta došla iz Carigrada, kjer je že tedaj poganjalo strupeno seme razkola in upornosti proti Rimu in se je bilo bati, da se isto ne zanese tudi med slovanske rodove. Papež se je hotel gotovo prepričati o njuni pravovernosti in zvestobi do rimske stolice, preden jih pooblasti za misijonsko delovanje. V Rimu sta našla sv. Ciril in Metod ono pomoč, zavetje in oporo, ki sta jo iskala. Ko sta bila še na potu, je umrl papež Nikolaj. Njegov naslednik Hadrijan II. ju je sprejel z veliko častjo in se posebno razveselil, ker je od njih dobil relikvije sv. Klemena, katere je ukazal shraniti v cerkvi istega svetnika. Tudi bogoslužne knjige, katere je bil spisal Konstantin, je papež potrdil, blagoslovil in jih položil na oltar „sv. Marije pri jaslicah". Ko sta dokazala svojo vernost in vdanost do rimske stolice, je papež posvetil oba v škofa, njune učence pa v mašnike in diakone. Konstantin je ob tej priliki izpremenii svoje ime in se odslej nazival Ciril. Slovanska apostola pa sta dobila ob tej priliki še drug izreden privilegij. Papež jima je še v posebnem pismu dovolil rabo slovenskega jezika pri božji službi, vendar s pristavkom, da naj se čita pri sveti maši berilo in evangelij najprej v latinskem, potem v slovenskem jeziku. Ciril ni dolgo užival škofovske časti. Že v Rimu je začel bolehati in umrl dne 14. februarja leta 869. Na papeževo povelje so ga pokopali v cerkvi sv. Klemena. Zdaj je moral Metod sam nadaljevati zapričeto misijonsko delo. — Toda glavno pozorišče njegovega delovanja zdaj ni bila več Morava, temuč dežela Kocelova ob Blatenskem jezeru med Slovenci. Delovanje sv. Metoda med Slovenci lahko kratko označimo z besedami: apostolsko delo za razširjanje krščanstva, književno delo za izobrazbo naroda in boj proti tujemu nasilstvu. S tem bojem pa je bil združen tudi križevi pot preganjanja in trpljenja. Že na poti v Rim sta se sveta brata nekaj časa mudila pri Kocelu in iz njegove dežele vzela nekaj učencev s seboj, da jih izobrazita za duhovnike. In Kocel sam je poslal v Rim poslance s prošnjo na papeža, naj pošlje Metoda v njegovo pokrajino. Hadrijan je vesel odgovoril, da ga hoče dati za škofa in učitelja ne le njemu, temveč vsem Slovanom. Hkratki pa je temu poveril nadškofovsko oblast čez vso Panonijo in Moravo. — Metod se je tem raje podal v Kocelovo zemljo, ker so se bile v Moravi razmere znatno izpremenile. Rastislav se je namreč hotel otresti nemškega jarma, a leta 870. ga je izdal lastni stričnik Svetopolk Ludoviku, ki je ukazal nasprotnika oslepiti in zapreti v samostan. Svetopolk mu je bil naslednik, a pod nemško nadoblastjo; radi tega na Moravi ni bilo prostora za Metoda. — Med panonskimi Slovenci je pa Metod našel ono zaupljivost in dovzetnost, ono navdušenje za svojo osebo in nauk, kakor prej pri Moravanih. Sicer so bili panonski Slovenci po večini že krščeni. Solnograški nadškofje so jim pošiljali svoje duhovnike in postavljali cerkve. Toda ti misijonarji so bili nemškega rodu in niso razumeli narodovega jezika. Ni čuda, da se je ljudstvo odvrnilo od njih in oklenilo Metoda, ko je nastopil. Nemškim duhovnikom ni kazalo drugega, kakor zapustiti deželo. Delovanje Metodovo v Panoniji pa ni bilo le verske, temuč tudi politične važnosti. Imel je pravico nastavljati in posvečevati škofe in kot papežev pooblaščenec samostojno urejevati cerkvene razmere med Slovani. Taka cerkvena organizacija z Metodom na čelu, ki bi bila od Nemcev popolnoma neodvisna in bi se raztegnila tudi na alpske in moravske Slovane, pa je morala pripraviti pot tudi političnemu edinstvu. — Sto let prej je bil nemški apostol sv. Bonifacij ustvaril cerkveno organizacijo, ki je zvezala vso Nemčijo, in jo je kakor z železnim obročem združil v mogočno celoto in s tem položil temelj nemški kulturni in politični moči. Isto je imel zdaj izvršiti Metod med Slovani. Ni čuda, da je zadel pri Nemcih na hud odpor. Vzdignili so se zoper njega nemški škofje, ker so jim bile vzete dežele, v katerih so že dolgo časa izvrševali cerkveno oblast, pa tudi kralj sam, ki se je bal za svojo oblast nad slovanskimi pokrajinami. Leta 870. so se zbrali solnograški nadškof Adalvin, brizinški škof Anton in pasavski škof Hermanrik, da bi se posvetovali o novi cerkveni uredbi. Prisilili so nadškofa Metoda, da je prišel na to zborovanje, katerega se je udeležil celo sam kralj Ludovik „Nemški“. Brizinškega škofa Antona so izvolili za sodnika, četudi bi nadškofa smel sodili le patriarh ali sam papež. Metod je zaman zahteval, naj razsodi med njimi rimska stolica. Vrgli so ga v ječo in imeli zaprtega dve leti in pol. Papežu pa niso o vsem tem ničesar sporočili. Toda vest o teh dogodkih je slednjič vendarle prišla v Rim. Ondi je bil med tem Hadrijanu 11. sledil papež Ivan Vlil., ki se je odločno potegnil za Metoda. Poslal je leta 873. bavarskim škofom ostra pisma in se tudi pritožil pri nemškem kralju Ludo-viku. Hkrati je poslal na Bavarsko jakinskega škofa Pavla z naročilom, naj strogo postopa proti bavarskim škofom, ako bi Metoda ne osvobodili. Vsled papeževega posredovanja je Metod dobil zopet prostost in se, spremljan od škofa Pavla, vrnil v Moravo. Pa tudi zdaj napadi Nemcev na Metoda niso prenehali. Leta 879 so ga tožili pri papežu krivoverstva, češ, da moli pri niaši veroizpoved brez dostavka „filioque“ in ne veruje, da izhaja Sveti Duh iz Boga Očeta in Boga Sina. Očitali so mu tudi, da svojevoljno vpeljuje slovensko bogoslužje. Pridobili so celo Svetopolka na svojo stran, da je tudi on poslal po nekem duhovniku Ivanu neugodna poročila o Metodu v Rim. Papež takih tožeb seveda ni mogel prezreti. Zato je Metoda pozval v Rim, da se osebno opraviči in izpriča svojo pravovernost. Pokoren papeževemu povelju se je odpravil Metod tretjič v Rim. Njegove nasprotnike je zastopal pri papežu nemški duhovnik Viching. Ivan Vlil. je nato sklical cerkveni zbor, ki se je imel pečati s predloženimi tožbami. Metod se je pred papežem in zbranimi škofi popolnoma opravičil, kar je potrdil sam papež v pismu do Svetopolka, pišoč, da je našel Metoda v vseh cerkvenih naukih pravovernega. Tudi mu je iznova potrdil nadškofijsko oblast čez Veliko Moravsko in Panonijo, in zaukazal, da morajo biti Metodu pokorni vsi duhovniki v Svetopolkovi državi, naj so že katerekoli narodnosti. Razen tega je Ivan Vlil. obnovil privilegij, ki ga je bil dal Metodu Hadrijan II., in dovolil, da se sme v njegovi nadškofiji opravljati božja služba v slovenskem jeziku s pogojem, da se berilo in evangelij čitata najprej latinsko, potem pa slovensko. Nemški stranki pa je papež ustregel s tem, da je Nemca Vichinga posvetil za škofa v Nitri, pa mu zapovedal, da mora biti pokoren Metodu, svojemu metropolitu. Metod se je zdaj opravičen in potrjen po zaupanju papeževem vrnil v Moravo, a mirnega življenja tudi poslej ni imel. Viching, katerega je imela zdaj nemška stranka v deželi za svojega zastopnika, je izkušal z raznimi sredstvi izpodkopati njegov vpliv, čeprav se mu njegove spletke niso posrečile. Metod je med tem z vso vnemo nadaljeval misijonsko delo. Dovršil je s pomočjo dveh učencev prevod sv. pisma stare zaveze, razen dveh knjig Makabejcev. Poroča se tudi, da je krstil češkega vojvoda Bofivoja in njegovo soprogo Ljudmilo, da je napravil več potovanj in šel tudi h grškemu cesarju Baziliju v Carigrad. Cesar Bazilij ga je baje spoštljivo sprejel in si pridržal nekaj Metodovih duhovnikov in slovenskih bogoslužnih knjig. Razširjenje slovenskega bogoslužja po Srbiji, Bolgariji in Makedoniji spravljajo v zvezo s tem potovanjem. V takem neumornem delu so minevala sv. Metodu leta življenja. Umrl je leta 885., torej pred 1025 leti. Kakšen je bil uspeh delovanja svetih apostolov? Zdi se, kakor da je neka sovražna usoda zatirala njuna podjetja. Takoj po Metodovi smrti se je pojavil nemški vpliv v Panoniji in Moravi z veliko silo. Viching in njegova stranka sta slavila sijajno zmago. Značilno je, da je sam moravski knez Svetopolk, ki ni bil nikdar prijatelj Metodu in slovenskim duhovnikom, leta 886 dal okoli 200 Metodovih učencev z vojaško silo izgnati iz svoje države. Šli so v Dalmacijo, Bulgarijo, Srbijo in druge jugoslovanske pokrajine. Toda v Panoniji in na Moravi je bilo slovensko bogoslužje s tem izgonom skoraj popolnoma zatrto. Tudi cerkvena organizacija panonsko-moravska, ki jo je zasnoval sv. Metod, ni imela trajnega obstanka. Komaj je minulo desetletje po njegovi smrti, že so prihrumeli Madžari iz južnih ruskih step, storili konec kraljestvu velikomoravskemu, zasužnjili Slovane, požgali cerkve in zatrli vse sledove krščanstva. Za kratko Ciril - Metodovo zarjo je napočila Slovencem stoletna, dolga noč madžarskega suženjstva in barbarstva. Toda delo slovanskih apostolov vendar ni bilo zaman. Če je tuje nasilstvo in barbarstvo zatrlo, kar je bilo vidnega, materialnega, vendar ni moglo uničiti onih idealnih, duševnih dobrot, ki sta jih podelila narodu slovanskemu. — Med temi je predvsem imenovati katoliško vero, ki jima je bil nepremakljiv temelj vsega teženja in življenja narodovega. Nič manjšega pomena pa ni bilo pismo in knjige, s katerimi sta mu dala v roke najnujnejše sredstvo izobrazbe in omike, ga dvignila iz zapuščenosti in napol divjaškega življenja v krog kulturnih narodov in ga privedla na pot napredka. In, da se je zlasti s pismom in knjigo vzbudila narodna zavest, vnela ljubezen domovinska, kdo bi mogel o tem dvomiti? Saj pred vsem jezik, viden izraz narodnosti in ljubezen do jezika materinega, pomenja pravo rodoljubje. Te vzvišene duševne dobrote se sicer ne dajo ceniti z denarjem in drugim posvetnim blagom, pa vendar tvorijo dušo narodovo, njegovo notranje življenje. Zato po pravici slavimo svetega Cirila in Metoda in kličemo s pesnikom: Omiko z vero vred noseč z obema narodnost družeč, oj hvala vama iz srca, solunska sveta brata dva, ki delo to sta izvršila, ki dede sta tako krstila, ki jezik naš branila sta, naš jezik posvetila sta. Oj hvala vama iz srca, solunska sveta brata dva ! A kar še posebno ožarja spomin na sveta apostola, kar jima daje poseben sijaj in poveličuje njuno slavlje, je zavest, da smo v njuni proslavi edini vsi Slovani. Vsem slovanskim rodovom sta podelila dobrote : krščanske vere, omike in narodne književnosti. Kamor nista došla sama, tjakaj so prišli njuni učenci in njune knjige in povsod netile ogenj ljubezni do Boga in domovine. Zato sta nam sveta brata tudi simbol slovanskega edinstva. In ako se o njuni proslavi čutimo edine z brati na severu in jugu, s Čehi, Rusi, Poljaki, Hrvati, Srbi in Bulgari, s tistimi, ki so ostali zvesti katoliški Cerkvi, kakor z onimi, ki jih loči razkol ali zadržuje zmota, potem nam prav ta solidarnost v češčenju svetih apostolov zbuja upanje za bodočnost, da jih vidimo na priprošnjo sv. Cirila in Metoda enkrat še združene „pod streho hiše ene“. Lažinačela v leposlovju. Zbornik Slovenske Matice 1907 izkazuje za leto 1906.: 9 leposlovnih časopisov, 14 leposlovnih zbornikov, 27 leposlovnih knjig domačih avtorjev, 103 pisatelje, ki so objavljali leposlovne spise v raznih slovenskih časopisih, 41 tujih leposlovnih avtorjev, katerih dela so bila to leto prevedena na slovenščino. — Za Nemčijo izkazuje statistika za leto 1907. 30.000 književnih publikacij. Leposlovje zavzema drugo mesto; če se prištejejo mladinski spisi, prvoJ Iz številk je razvidno, da je leposlovje sila, ki ne more ostati brez merodajnega vpliva na čitajoče občinstvo, in če tvori to občinstvo izobražujoča se mladina, ki ima zasesti vodivna in učiteljska mesta v socialnem življenju, za vso moderno družbo. Če ne upoštevamo indirektnega vpliva, in računimo število ljudi, ki neposredno srebljejo leposlovne spise, znaša na Slovenskem za 200 leposlovnih proizvodov, če čita spis 1000 oseb, 200.000 bravcev. Na Nemškem, če vzamemo iste razmerje, pri 15.000 delih 15,000.000 bravcev.2 Kaj je reči, če to leposlovje škoduje? Če ga je strupenega polovica, večina? En spis bere 1000 ljudi. Na Slovenskem imamo en večji v katoliškem duhu pisani leposlovni list; v nasprotnem duhu dva. Če vzamemo to razmerje 1 2 1 Primeri: Stimmen aus M.-Laach, LXXVIII (1910) 83. 2 V resnici pride pri številnejših narodih na spis razmerno več čitateljev. za merilo, vpliva svobodomiselno leposlovje na dve tretjini čita-teljev, katoliško na eno. V resnici je stala v tem razmerju do najnovejšega časa slovenska dijaška mladina, akademična v še slabšem. Zveze med leposlovjem in dijaki ne bo nikdo zanikava). „Rimski katolik" je razcepil slovenski kulturni razvoj v katoliško in nekatoliško strujo. Danes vsak ve ne samo v politiki, ampak tudi v leposlovju, kaj spada na katoliško, kaj na nekatoliško plat. Če ne iz vsebine, ve vsled druženja oseb, pisateljev in čitateljev, kdo je v splošnem za, kdo proti katoličanstvu. Toda dočim se v politiki vsak nasprotni manever temeljito spodbije teoretično in praktično, ima nasprotno leposlovje, ki vsaj toliko škoduje slovenskemu narodu kakor napačna politika, precejšen mir pred neljubeznivostim. Kratek zaznamek, da je izšlo to in to novo leposlovno delo,'pa je stvar končana. Seveda hočejo leposlovci sami ostrašiti kritike s tem, da ponavljajo: „Le čevlje sodi naj kopitar!" Nekatere pogoje, ki so potrebni, da leposlovje ne nosi po krivici svojega imena, formalno stran, tehnično dovršenost, red, slog, jezikovno eleganco, plastiko, se lahko prepusti leposlovcem, da se sodijo sami. Toda kar je za vse osodnega pomena, spada pred splošno sodbo. Pred javno in splošno kritiko spada vsebina in tendenca leposlovja. Vsak ima pravico spoznavati resnico in nastopiti proti zmoti, najsi je tudi zavita v umetno obliko. Po laži, ki je nevarna življenju, sreči poedinca in družbe, sme mahati vsak, naj je po poklicu že to ali to. Če pa je katera laž ali, kar je za praktično življenje v posledicah isto, zmota v tem oziru nevarna, so v največji meri lažinačela v leposlovju. So pesmi, ki ne vsebujejo ničesar, kar bi se moglo imenovati v moralnem smislu dobro ali slabo, so z ozirom na zlo in dobro indiferentne. Izražajo dispozicijo duše, ki nastane pri pogledu na pokrajino, občutu vremena, spominu na cerkven praznik. Zveza z okolico zasvira na čudne nerazložljive strune v našem organizmu in rodi čisto posebna čuvstva, ki privro v pesmici na dan. Teh vrst pesmi se razprava o idejah v leposlovju ne dotika. — Ostala velika večina krajših in daljših leposlovnih del izraža misli in nazore, mnogokrat namenoma, tendenciozno 'n vodi tako k napačnemu uravnavanju življenja, k napačnim vzorom, k napačnemu smotru. Kajti ta dela razvijajo človeško življenje. K temu pa spada tudi izražanje načel, misli, sodb, nazorov, slikanje vzorov. To ve vsak iz izkušnje. Ve tudi, da vsaka količkaj stvarna kritika, četudi pohaja zgolj iz estetičnega stališča, ne prezre nikoli tudi načel in nazorov, ki v spisu prevladujejo, in smotra, zaradi katerega je spis tak in ne drugačen. Razločuje med pravimi in krivimi nazori. Možno je namreč, da segajo izražena načela dalje kot kritikova izobrazba. V tem slučaju ne izreče kritike, ampak poda samo smisel, vzdržeč se lastne sodbe. Toda v splošnem dokazuje kritika, da leposlovje vsebuje in razširja tudi neprava načela, raznaša lažimisli. Na krive nazore v leposlovju opozarja zlasti zgodovina. Kdo bi mogel pisati o vzrokih francoske revolucije, pa molčati o predhodnem leposlovju? Kakšno orožje je vihtel Voltaire, je znano. Katoliška Cerkev je imela že v prvih časih preganjanja opraviti z lažiromani. Ali so načelne laži v leposlovju nevarne? Splošno zlo, ki sledi iz lažinačel v leposlovju, je ono, ki je lastno vsaki laži. Laž nasprotuje resnici, vara glede bitnosti, stavi kot istinito nekaj, česar ni. Ker pa le nekaj, kar je, more osrečiti človeka, zato laž po svojem bistvu ubija človekovo srečo. Zato gorje, če preidejo lažiideje, lažinazori in laživzori v mišljenje človekovo. Človek, ki vsreba laživzor kot končni smoter svoj, je, ko pride spoznanje, nedvomno izgubljen, absolutno nujno nesrečen. Dokler domneva svoj laživzor za resnično srečo in upa, da ga doseže, sicer ni srečen, ker ga še nima. Vendar upanje vzdržuje življenje, upanje je še življenje. Toda ko svoj laživzor doseže — seveda tako ne kot je želel, ker nekaj, česar ni, ne more doseči — in spozna, da se je varal, da ni v njegovem idealu nič tistega, ki bi odgovarjalo resničnemu vzoru, takrat kajpada izgine vzor, ž njim vsekako tudi upanje, ki je slonelo na tem vzoru. Nesrečnežu ni ostalo ničesar, prišel je obup. Če pa zija ta obup na razvalinah onega upanja, ki so ga sezidale misli, tičoče se zadnjega smotra, končne sreče, objame človeka nujno smrt, bodisi resnična v navadnem smislu besede, ki si jo človek sam zada, ali pa, kar je isto, dospe „na tisto neizmerno ravnino, kjer ni ne gora ne brezden, ki je sivo solnce nad njo in mir naokoli" i, to se pravi, zapade resignaciji. To je nujno, kakor človek nujno hrepeni po sreči. Za mislečega človeka pomeni zavest, da zanj ni sreče, fizično ali pa moralno smrt. Da zadnja ni veliko boljša, ni treba pojasnjevati. Človek, ki ga je ogrnila popolna resignacija, 1 Ivan Cankar, Tujci. Ant. Knezova knjižnica, VIII., zv. 103. ne živi več kot človek. Njegovo delo, pojavi življenja ne prihajajo več iz notranjega principa lastne volje, ampak kakor mehanizem reagira na vtise, ki pridejo odzunaj. Podobe samosvoje individualne osebnosti ni več na njegovem dejstvovanju. Igrača je okolice. Ker pa je naravno, da pridejo najnadarjenejši ljudje najprej do spoznanja, sledi, da lažileposlovje te najprej in naj-gotoveje ubije. Pri teh se načela do zadnjih zaključkov najprej razvijejo. Zmotne podlage ne spoznajo. To pa sprevidijo, da je nič, v čemer so domnevali svojo srečo. Ker je to nič, je zanje vse nič. Najlepši zgled za te vrste ljudi je Ivan Cankar s svojimi spisi. Kaj zveni iz njih? Ena sama velika trditev, da idealov ni. Cankarjevi junaki ne verujejo. Vendar po naravi hrepenijo po vzorih. Toda samo, dokler so mladi in neizkušeni. Ko se razvijejo, spoznajo, da vzorov ni. Srečni so pri Cankarju samo ljudje, ki so bolj živalim podobni, ki so neumni in zlobni, vkolikor se sme pri njem o zlobi govoriti. To pa ravno zato, ker ne sprevidijo, da je vse nič. Cankarjevi junaki se vsi pobijejo. Zakaj? Zato ker je Cankar v svoji zmoti logičen. Za kogar vzorov ni, za kogar sreče ni, za tega tudi življenja ni. Ali lažileposlovje more vcepiti lažnive nazore? Da. In sicer z vehemenco, neopazno in popolnoma. Pravijo, da se pri vseh velikih možeh pozna osebnost njihove matere. V prvem kaljenju duševnega življenja je otrok kakor zraščen ž njo. Gleda mimiko materinega obraza; njen glas, nazori, pesmice, čuvstva trepetajo v mladem bitju, puščajo sledi. Kajti mati je za otroka svet, ki ga opazuje; z drugim ni v neposredni zvezi. Zato se od nje navzame, česar se more navzeti, vedenja, misli in nazorov. — Deček se razvija, prihaja v dotiko z drugim svetom. Mlada narav hrepeni po vtisih, po spoznavanju. Oko, uho, ves organizem je odprt zunanjemu svetu, kakor cvetna čaša solncu. Sreblje solnčne žarke, željno sreblje. Zanj so žarki in solnce življenje soljudi. Leposlovna knjiga ga razvija v vseh niansah. Mladenič Posluša pogovore, čuje njihove nazore, bere njihove misli, čuti čuvstva, borbe bojuje ž njimi. Živi njihovo življenje. Teh se oklene, one zametuje. Te odobruje, opravičuje. Sam bi hotel tak Postati. Življenja drugih ne more nikdo gledati, ne da bi ga bil sam deležen. Odmeva tudi v njegovem srcu, v njegovih mislih. Kaj, če so junaki, ki mlademu človeku imponirajo, zmotam vdani? Jali čudno, če se bravec, mlad in nerazsoden, odivljen zamakne v velike lastnosti, silno energijo, polegtega tudi v nazore simpatičnih oseb ? To tembolj, ker leposlovje udarja še močnejše strune kot je nagon posnemanja. Lažileposlovje zlorablja spolni nagon. — Premeten govornik se zlasti poslužuje pripomočkov, ki se mu zde primerni „ad captadandam benevolentiam". Med govorom neprestano namigava na to, po čemer poslušavci težijo. Čim bolj namerava ljudi preslepiti, tem bolj mu je tega treba. Čim bolj spretno in neopazno to stori, tem bolj se mu posreči. V največji meri se tega poslužuje slepivno leposlovje, ki tendenciozno vede v zmoto. Ker laž ne more trkati na razum, trka na slepe nagone. Uvede take osebe in na tak način, da ž njimi vzburi silni spolni nagon. Efekt v mladeniču je dosežen. Čuti, kako se mu vzvalavlja kri. Domišljija se potroji, pozornost veča. Kakor v drugem svetu je poldorasli bravec. Vse posrka, vse popije, kar nudi interesantno berilo. Če so v tej pijači kvarni nazori, če pelje življenje v napačno smer, v pogubo ? Tudi to popije, tudi tendenco popije, ne da bi razmišljal. Ta doba še ni za refleksijo. Sprejema, kakor je sprejela druge vtise. Sprejme sodbe, kakor je sprejela druge sodbe. Te sodbe se razvijejo prejalislej v logične zaključke. Ti zaključki pa so nujno napačni, če so bile napačne premise, ki so tičale v lažileposlovju. Ideje iz leposlovja prehajajo v bravca brez truda in kakega napora od bravčeve strani. Upravičeno pravi Ig. Kralj v Rimskem katoliku: „Spisov strogo znanstvene oblike navadni izobraženci ne bero. Njihova abstraktnost jim je pretežka, dolgočasna. — Tem rajši pa se danes prebirajo spisi leposlovni —, ker se v njih ideje podajajo v vabljivi, konkretni obliki, poosebljene, vresničene v dejanjih, gorkem življenju. Po tej obliki tudi navaden, globokega mišljenja nevajen izobraženec lahko, radovedno, skoro nevedoma prodira v ideje, katerih bi sicer v strogo znanstveni obliki niti hotel niti mogel pojmih1*1. Popolnoma umevno je tedaj, da osvoje tako dobljene ideje z vse drugo silo, ker celotno učinkujejo. Možno je, da kdo dobiva ideje iz znanstvenih spisov, dnevnega časopisja, razprav, toda te ideje zapopade pravzaprav samo razum. V suhih pojmih pridejo do njega. V širne čutne slike jih mora domišljija s trudom pretvarjati; vplivajo nekako nepopolno. Drugače ideje i IV., 1892., 12. iz leposlovja. Te niso suhe. Ne prihajajo v okostju v domišljijo, ki bi jih morala sama naporno izpopolnjevati. — Prispejo v svileni obleki,—^ mehko, rahlo in polno oblečene. Neopazno pronicajo celo mlado življenje komaj čutno božajoče kot napol segreta tekočina. Če človek premišlja, zakaj je leposlovje zmožno škodovati, mu je jasno, da najhitreje in najusodneje vpliva ona zmota, ki je v zvezi z najmočnejšim pripomočkom, ki ga lažileposlovje rabi, da učinkuje, to je zmotno erotično načelo. Koliko pa dobite leposlovnih spisov, ki bi ne predočevali spolne ljubezni? Koliko vam jih pride v roke, ki bi glede tega ne grešili? Malo je romanov, ki bi razvijali spolno ljubezen v onih mejah in ji pripisovali ono vrednost, ki še soglaša s katoliško moralo. In vendar pravi Rousseau, ki vkljub svoji sodbi o škodljivosti erotičnega leposlovja med grešniki ne dela izjeme, da tudi predo-čevanje dovoljene tozadevne slasti kvarno vpliva1, kaj naj se potem reče o stvorih, ki namenoma rišejo prizore, ki bi se ne smeli goditi, tako da rezultira iz tega ne samo nevarnost vzburiti strasti, ampak tudi umska zmota o pretirani vrednosti erotičnega užitka. Seveda se zdi to na prvi pogled čudno, toda kdor pomisli, da se človek tako rad slepi v prilog tega, kar želi, razume, da je možno zavesti čitatelja s sodelovanjem njegovega lastnega teženja v zmoto tudi glede končnega smotra. Poljube, koketiranje z zakonskimi, spletke, žrtve, napore, trošenje za edino kratko prepovedano čutno naslado razume razpostavljati tako spretno, da užitka željnega mladega bravca tudi grde scene, ki jih sempatje dobi, ne ustrašijo. Mož zasači zapeljivca svoje žene. Razkačeni soprog ustreli zločinca in spodi ženo. Toda bravec simpatizuje z ženo in ustreljenim. Risano in pripovedovano je namreč tako. Greh, ki sta ga učinila, se mu ne zdi tako grešen. — Kdor misli, spozna hudobijo greha in nesrečne posledice, toda način predočevanja, bujne, žive slike, relativni videz tako vzburka mladega človeka in ga hkrati zaziblje v sen, da se mu celo nespamet zdi lepa, če si je vsled nje možno privoščiti slasti, nemotene od črnih predstav. Na zlo, ki stoji pred durmi, neiz- 1 „Taka sladka slika neopazno omehkuži: posname iz strasti, kar vodi v uživanje, in opusti, kar je trpkega na nji. Nikdo se ne smatra dolžnega, da tu ostal junak, in medtem, ko občuduje dovoljeno ljubezen, se proda nedovoljeni/ — Citat pri „Alexander Baumgartner S. J., Geschichte der Welt-•heratur. V.“ 1905., str. 492. kušenost tako ne mara misliti. Na ta način doseže svoj namen nravno skvarjeni romanopisec. On si osvoji ravno v polno življenje zacvelo mladino. Če še ne pri prvem, pri drugem, tretjem, petem romanu je neizkušen bravec popolnoma v oblasti sprijenega romanopisca. Vsa tragika te zmote, razvite po erotičnem lažileposlovju, se da opazovati pri nedoraslih ljudeh. Mladino ubija spolno lažileposlovje direktno in fizično. Če primerjajo nenravne vplive na mladino s strupom, kaj naj sledi zanjo, če je bistvo in cilj berila, ki ga bere, vzbuditi spolno slast, če se presadi zmota in način izražanja v beroči subjekt, napolni domišljijo, ustvari v tej domišljiji svet nemoralen, ki se uje v srce, ga razdene in razgrize in ostane v njem kot rak, ki razširjaje smrad, razjeda mlado truplo, posrkava kri, vzame duši sredstva, s katerimi bi dobivala novih misli, s katerimi bi jih uresničevala, ker ji uniči stanovanje, kjer biva, telo, ki ji služi kot orodje pri delu. — In to sredi življenja, sredi cveta. Tako umira cvetica, ki je ravno vsklila, pa se naseli črv v njenem steblu. Počasi gloda črv in cvetica vene, umira. Zmankuje soka. Porjavi prvi zorni list. Že se zvija drugi, in listi, s katerimi diše, so obrobljeni z rjastimi robovi. Cela rastlina se nagne. Skrivi se in ni je več. Iz nekdanje cvetice je usehla rjava trava. — To učini zlobni spolni roman. Življenje kipi v mladeniču. Oko gleda blesteče v svet. Žaren pogled razodeva žarno dušo. Duša je polna idealov, polna načrtov, polna upov. Cezar hoče biti, Periklej ali velik znanstvenik, ki pomore domu do vse drugačne veljave, kot jo ima sedaj. Moč ima, zdravje ima, ima i veliko voljo. — Dobi v roko lažislovno knjigo. Pohotne slike, silni junaki. To ga premoti. Toda nimajo li junaki svojih napak? Tudi napake se jim podajo. Tudi strasti jih krase. Da, ravno te so jih napravile velike v slabem romanu. Mladenič ne misli, da so vseeno grešne. Gleda velika dela, gleda smoter in veliko plačilo za čine opisanega „junaka“. Središče tvori ženska. — Zakaj bi ne bilo vodilo tudi njemu? Odloži knjigo, zamišljen je. Pred duhom plavajo prizori. Sam bi bil rad občudovan, ljubljen. Zapovedoval bi ponosno edino veljaven in za zabavo, za plačilo bi hotel, kar je čital. Morda še drugače v povečani meri. Izgubljen je. Namesto krasnih del prizori v domišljiji, namesto lastnih dejanj prizori iz romana. Črv se je naselil v njegovo osrčje. Zdaj gloje, gloje. Motne nekdaj žarne oči, upalo cvetno lice, sključena nekdaj zorna postava. V bolniš- niči umirajo zadnje moči. — Poročilo bolnišnice Usmiljenih bratov v Gradcu izkazuje za I. 1907. 349 veneričnih bolnikov. Znano je, da boluje na teh boleznih srednja meščanska inteligenca, ki je publikum romanov. Umevno je, da zamore navdušiti leposlovec tudi za druge zmote, ki jih udihne iz svojega prepričanja življenju v svojih spisih. Z erotično snovjo vzbudi in razživi bravca, in nagon posnemanja pripomore, da se navduši za ideje oseb v romanih, ki jih imajo te od svojega očeta-pisatelja. Če se trdi, da je „Stric Tomova koča" osvobodila severno - ameriške sužnje, je lahko umeti, koliko gorja morejo učiniti nasprotno napačne filozofske ideje, če jih širi leposlovje. Priznati se mera, da je minuli dve stoletji prevladovalo tako lažileposlovje. Temu se imajo filozofski zmotni teoretiki zahvaliti za uspehe. Za evropske nasilne in divje preobrate je disponiralo in ogrelo mase lažileposlovje. Voltaire, Rousseau, ma-dame Stael so predhodniki francoske in evropske krvave revolucije in duševni povzročitelji so bili leposlovci. Na zmotne socialne ideje v leposlovju je zato primerno opozarjati, ker je na teh moč leposlovja najbolj vidna. Pri teh se ljudje zdramijo. Laži, ki delujejo skrito in polagoma, smatra malokdo upoštevanja vredne, četudi delujejo smrtnonosno, kakor n. pr. omenjena erotična zmota. Če pa teče kri, nastanejo vojske, se dvigajo pesti, spoznajo tudi najbolj počasi misleči, kako nevarne so načelne laži, in naj jih raznaša še tako omamno leposlovje. Kdo bi mislil, da utegnejo mehki, solzni Rousseaujevi romani toliko ljudi poslati pod giljotino. Pri razmišljenju tega dejstva se more morebiti tudi sanjarskim glavam ohladiti simpatija za leposlovne laži; za socialne gotovo. Kar je obsodila prelita kri, nato je treba le kazati, da se ne pozabi. Kajti to zgodovinsko dejstvo je največji dokaz ad oculos za silno moč lažiidej. Česar nobena načelna zmota ne more preiti, naravno tudi lažileposlovje, ki jih vsebuje, ne, namreč človekovega razmerja do Boga. Leposlovna lažiliteratura goji in uveljavlja tudi verske zmote. Vera je resnica; zato vsak, ki širi smote, nasprotuje veri. Res je, da vsaka neresnica še ni uboj vere, da vsaka laž še ni nevera, toda to je res, da vsaka neresnica, vsaka laž prinese večji ali manjši kamenček h groblji, pod katero bo enkrat pokopana vera. Vsaka laž, četudi ni direktno naperjena proti veri, pripomore za eno stopnjo k tisti dispoziciji, v kateri kmalu ne bo prostora za verske resnice in ž njimi zvezana nravna na- Društ. gov. III 6 čela. Da pa ne ostaja pri nenameravanih verskih zmotah in takih, ki z vero niso v vidni zvezi, priča pogled v slovensko novo književnost. Aškerc se celo tako spozablja, da radi prevelike jasnosti ne bo mogel več škodovati kot leposlovec, ampak le vtoliko, vkolikor škoduje polemična in časnikarska pisarija; ta pa pita samo somišljenike. Novih ne pridobiva, vsaj redno ne. Ta posel opravlja literatura, ki se vsaj radi oblike še lahko imenuje poezija. Razširjanje verskih zmot potom leposlovja ni moderna iznajdba. Že v prvih krščanskih časih je moral roman pomagati proti resničnosti vere, ko zgodovina, skušnja in pamet niso več mogle. Čudotvorni Apolonij je moral dokazovati s svojim življenjem, slikanem v romanu, da „so še boljši in mogočnejši ljudje kot je Kristus." — Odpad nekaterih izmed slovenske dijaške mladine od vere se brez vpliva lažileposlovja ne da razložiti. Človek bi rekel, da je to nemogoče. Kako naj bi se mladi kmečki dijak, ki gleda nedolžno v svet, ki ljubi domačo cerkev, ljubi svojo mater, ki mu je tako pesniško in sveto pri srcu ob spominu na domače tradicije, na božič, na veliko noč, na godove in sedmine, pogrebe in pobožnosti, pesmi in zabave, domače izreke in načela, izneveril staršem in domu, svojemu prejšnjemu sebi in Bogu. Upravičenih razlogov zoper vero nima. Razlogi za sv. vero se mu vsiljujejo, tudi če bi jih ne hotel premišljevati. „Kdo je zelene gaje ustvaril, kdo ti telo in dušo podaril?" Zakona vzročnosti ne more zbrisati iz mišljenja Vse kaže na začetnika, stvarnika. Polegtega ima pri roki toliko verskih znakov. Te številne bele cerkvice po gričih, neštevilna znamenja križa vsepovsod, brezbrojne zgodbe o mučencih - pričevavcih, misel na milijone, ki verujejo, neutajljivo dejstvo, da najboljši ljudje pričajo za najboljše bitje, pričajo za Kristusa, za njegovo ustanovo, njegovo dobroto. Zares težko razložljivo, da nastanejo brezverci, ateisti na Slovenskem. — Ni pa tako čudno, če se upošteva, da naši dijaki kmalu in strastno bero veri, — Bogu sovražne leposlovne spise. Sredstvo, ki disponira za zmoto, mora disponirati tudi za versko zmoto. Kar je zmožno zapeljati v greh, more zapeljati tudi v greh brezvere in bogotajstva. Če pripraviš človeka; da si zaželi cilj izven Boga, kaj ga naj ovira, da ne bi direktno nastopil zoper Boga ali vsaj posamezne verske resnice. Spočetka greši skrivaje se za slepila. Ko se prikrade v zavest neljuba misel o Bogu, odgovornosti, jo odklanja, da ne bi očitno vpričo nje grešil. Pride čas, ko se tega več ne boji, roga se misli na Boga, išče formalno razlogov proti veri, razlogov zanjo pa ne mara in je besen, če mu jih kdo vsiljuje. — Morda je kdo opazoval gimnazijca, ki se je razvil v brezverca. Bral je, bral čudno leposlovje, ki je merilo proti temeljem vere (med modernimi zlasti Ivan Cankar, ki trdi, da ni idealov, da so vzori neumnost). Včasi je bil ves potrt, nič se mu ni ljubilo. Včasi je menil, da pisatelj pretirava, sodil pa tudi, da pove marsikaj, kar njemu ugaja. Toda četudi ni nobene sodbe izrekel sebi ali pred drugimi, to je čutil in priznal, da mu je čudno pri srcu, kadar bere in še potem, ko odloži knjigo. Ko je bral zgolj erotične romane, te potrtosti ni čutil, ko pa je čital take, ki so razvijali bolj ali manj jasno zmotne verske nazore, je to čutil. Ubožec ni vedel, zakaj je potrt. Ni zaznal, da iz berila prihaja v njegovo dušo nekaj, česar prej ni bilo v njej. Ni vedel, da se spoprijemlje sovražno dvoje naziranj, da pri vstopu pisateljevega vstrepetava mladostno naziranje, vzdrhteva njegova po idealih hrepeneča in na drugih idealih sloneča duša. Pri vstopu tujega je vstrepetalo materino naziranje, naziranje versko. Pred nedavnim časom še dober gimnazijec — sedaj ne veruje več in se hladnokrvno izpoveda za ateista. ____________ Zlo, ki ga rodi zlobna leposlovna literatura, potemtakem ni najmanjše. Najhujše je pa to, ker je težko proti njej nastopiti. Misli niso tako jasno izražene, kakor v kakšnem hujskajočem govoru ali letaku. Izražene so pa le. Vajenih očes, ostrih mislecev je malo. Njih glas se presliši. Oblastem je težko nastopiti proti javnemu mnenju. Občinstvo, ki ga tvori, ali vsaj odobruje, pa nikakor ne vidi zmotnega žela. Zavzema se za pesnika-ljubljenca, ki je genijalen in dovolj pošten, da pove. — Vendar, ali naj leposlovno lažislovje še naprej obstoja, še nadalje vlada? Če je pri stavbenem ali prometnem podjetju nevarnost, da se le en človek ponesreči, delajo obširne priprave. Kaj je storiti proti činitelju, ki ubija na široko in na vse možne načine? Pri nas je dozdaj ubijalo mladeniče, ki jih je Bog odločil za vodnike. Kaj bi bilo, če bi prodrlo med širne ljudske plasti? — Vsekako smrt slovenskega rodu. Anton Komlanec. Načrt apologetičnih govorov.1 (Sestavil dr. Aleš Ušeničnik.) I. Človek in žival. — Vesoljstvo, zemlja, živa bitja, človek. — Kaj je človek? odkod? čemu? kam? — Žival? — O darvinizmu: Kritika zmot. — O descendenci (Wasmann). — Človek bitje svoje vrste: ima um, govori, ima samozavest in svobodno voljo, je oseba, ustvarja napredek, kulturo, umetnost, pravo, vedo (cf. opice, čebelice, mravlje; — cf. pojave nagonov, o instinktih: živali delujejo smotrno, a nevede za smotrnost, človek 1 Načrt apologetičnih govorov bo dobro služil predavateljem raznih naših društev, ker upošteva vsa važna apologetična vprašanja, v prvi vrsti pa je sestavljen kot učni načrt za verouk na apologetični podlagi za najvišji oddelek obrtnih nadaljevalnih šol. Kakor znano, je shod Sodalitatis Ss. Cordis Jesu duhovščine ljubljanskega mesta glede učne snovi in razdelitve tvarine pri pouku verouka na obrtnih nadaljevalnih šolah sklenil nastopno uredbo: V pripravljavnem tečaju obrtnih nadaljevalnih šol se obravnavajo resnice in nauki sv. vere (Katekizem in krščansko življenje), v 1. razredu se razlagajo resnice in nauki sv. vere vsporedno z razlago cerkvenega leta in liturgije sploh (Verouk na podlagi litur-gike), v 11. razredu se resnice in nauki sv. vere navezujejo na najbolj značilne dogodke iz zgodovine sv. katoliške Cerkve (Verouk na podlagi cerkvene zgodovine) in v III. razredu naj se verouk obravnava na apologetični podlagi. Po imenovanih določbah sestavljeni učni načrt za pripravljavni razred, kakor tudi za I. in II. razred obrtnih nadaljevalnih šol je objavljen v Društvenem govorniku, v II. zvezku (str.207—221). Prečastiti ljubljanski k n ez o š k o f i j s ki o rd i-nariat je ta načrt odobril in ukaza! katehetom obrtnih nadaljevalnih šol, naj se po njem ravnajo. (Glej Ljubljanski Škofijski list, leta 1911, str. 43) Za lil. razred obrtnih nadaljevalnih šol, oziroma za najvišji oddelek teh šol, kjer se sedaj tudi poučuje verouk (Prim. Društveni govornik, II. zvezek, str. 199), je primeren tukaj objavljeni podrobni učni načrt za verouk na apologetični podlagi. V šolah, kjer je manj razredov, bodo katehetje poučevali po onih izmed objavljenih učnih načrtov, ki so bolj primerni izobrazbi učencev. (Op. uredništva.) primerja sredstva cilju in jih izbira). — Človek, dasi telesno podoben živali, visoko nad živaljo že tudi telesno: hoja, postava, oko . . . II. O človeški duši. — (Cf. Pečjak, Dogmatika 63, sl., ali dr. Fr. Lampe, Apologetični razgovori, 1. O človeku. [Priloga Duhovnega Pastirja 1. 1887.]). Človek pa se najbolj loči od živali po duši. Duša je princip uma in svobode, osebnosti, samozavesti, smotrnega delovanja, napredka. Po duši, ki je neumrjoča, se dviga človek nad vesoljstvo in stremi v večnost. To življenje le vigilija drugega, večnega življenja. III. Človek — stvar. — Bog je. Ateizem abnormalnost človeškega mišljenja. Dvomi brez vrednosti. Dokazi nepobitni, če sploh potrebni, ker anima naturaliter Christiana. — Zvezdnato nebo nad nami in vest v nas priča. — Dokazi: n. pr. teleološki (cf. Kat. Obzornik VII. [1903] str. 337, sl., ali dr. Pečjak, Dogmatika 3—20 ali knjižica knezoškofa dr. Ant. B. Jegliča: „A!i Boga Stvarnika res ni treba?“) — Človek stvar: končno, prigodno bitje, odvisno; bitna odvisnost od Boga. IV. Človek in religija. — Če je Bog in če je človek stvar, odvisna od Boga, mora spoznati in mora pripoznati to odvisnost. — To je religija. — Neumni torej ugovori o postanku religije (da iz strahu pred naturnimi silami, da se izmislili duhovniki, da vera nastala iz potrebe, konvencionalno). V duši je res potreba, a človek spozna, odkod je: ker je stvar odvisna od Boga, potrebuje Boga in na tem spoznanju se snuje religija. Kaj obsega? um in voljo, mišljenje, hotenje in čuvstvovanje, vse življenje. Religija daje življenju zmisel, nalogo in cilj. V. Religija in etika. (Cf. Pečjak, Etika ; Berilo 3.: O etiki brez vere v Boga [Spisal dr. Fr. Pernč]). VI. Človek brez vere. (Cf. Čas II. [1908.] 16. sl.: Ateist o ateizmu). Bogotajstvo. (Cf. Lampe, Apol. raz. II. 163.) Vil. O raznih verstvih. — Prvotno pravo spoznanje, Potem odpad (cf. sv. pismo), mnogoboštvo, malikovalstvo (cf. opis v knjigi Modrosti 13. in pri sv. Pavlu, Rimlj, 1, 18; oboje tudi v Berilu dr. Pečjakove dogmatike), praznoverje. — Iskra v pepelu. — Razni poizkusi približati se Bogu. — Beda. — Hrepe-nenje (Sokrat). — Obup (samoumori), apatija (cf. budizem). — travna propast. — Ex oriente lux: vera izvoljenega ljudstva, krščanstvo kot dopolnjenje. VIII. Krščanstvo. — Znaki božjega izvora: a) prerokbe in čudeži; b) oseba Kristusova; c) etika — najvišja; d) organizacija — katoliška Cerkev; e) harmonija časne in večne sreče (kulturna moč, evangelij o božjem kraljestvu). IX. Viri krščanstva. — Sv. pismo in ustno izročilo. — Zgodovinski obris. X. Cerkev. — Zakaj poleg virov Cerkev? Proti subjektivizmu in individualizmu socialna organizacija. — Živo učiteljstvo proti mrtvi črki. — Nezmotljiva avktoriteta proti zmotljivemu človeškemu umu. XI. O primatu. — Pomen papeštva v časovnih zmedah. Cerkveni zbori in njih enota po papeštvu. (Cf. Rusija in cerkveni zbor, nemogoč, ker ni glave). — Vicarius Christi. XII. O nezmotljivosti rimskega papeža. — Pravi pojem. — V čem nezmotljiv? — Neumni ugovori. — Dokazi iz sv. pisma. — Indirektno iz zgodovine. — Pomen: v vseh svetovnih zmedah ena trdna točka, en svetilnik resnice. Cf. zmede filozofov, anarhija v našem času. — Srečni, ki imajo v prvih, najvažnejših vprašanjih nezmotno učiteljico, Cerkev ! XIII. Svetost Cerkve. — a) po principih: katoličan dober, če živi po principih svoje vere; drugi dobri, če žive proti principom (n. pr. protestantje); — b) dejansko: svetniki katoliške Cerkve. — Ugovori: slabi katoličani. Odgovor: ali zato, ker so živeli po principih katoliške religije? ne! ravno narobe! XIV. O nekaterih napravah v Cerkvi. — a) O kongregacijah: potrebne, dobre, a ne nezmotljive (Cf. Oaliiei); dolžni jim pokorščino kakor drugim človeškim zmotljivim oblastim, staršem, državi, a ne božje vere. — b) O indeksu: pomen, potreba, dolžnost naša. — č) O inkviziciji. — d) O kanonizaciji svetnikov. — e) O celibatu. — /) O redovništvu. — ^) O „taksah“ : pri dispenzah (davek za vzdržavanje kongregacij), pri kanonizaciji (za stroške), pri odpustkih (kot miloščina za dobro stvar); K) o biri: način prehrane duhovnikov; i) o papeški svetni državi (en način, da more papež svobodno izvrševati svoje božje poslanstvo). XV. Krivoverci in krive vere. — Resnica ena, zmote mnogotere. — Ena črka lehko izprevrže zmisel. — Skrb Cerkve za resnico. — Potvare resnice, usodne za življenje: n. pr. Arij vzel vernikom Kristusa — Boga; Focij razdejal edinstvo Cerkve in nauk o sv.Trojici; Luter krepostno življenje... — Znaki njih samovoljnosti: a) odkod poslanstvo? — b) kje svetost? — c) kje edinstvo ? (Cf. sekte). XI. Dogme. — Kaj so? — Naravne resnice in nadnaravne. — Razodete te, a tudi nekatere onih. — Odkod vemo? Kdaj nauk dogma? — Napačne misli (ne zasebna razodetja, ne zgodbe iz življenja svetnikov, na postanek božjih poti [Loreto, Lurd itd.], ne pravost relikvij, ne nauk tega ali onega duhovnika, škofa, ne misel kakega papeža). XVII. Čemu dogme? — Glede naravnih resnic cf. funda-mentalko de convenientia revelationis (sv. Tomaž: da bi vsi, zlahka, brez zmot, brez dvomov prišli do potrebnega spoznanja o Bogu, o duši, o posmrtnosti, o nravnih načelih itd.). — Glede nadnaravnih resnic: cilj naš nadnaraven, sredstva nadnaravna, torej morajo biti cilj in sredstva nadnaravno razodeta. XVIII. Spoznanje dogem. — Vera. — Kako pametna? -— Kaj spoznamo sami, kaj verujemo ? — Napredek v spoznanju (Cf. tractatum de fide: de productione actus fidei, de certitudine, de motivis.) — Odkod dvomi? kako ravnati ob dvomih? Ne hoteti doumeti, n. pr. sv. Trojice, ampak vrniti se k prvemu vprašanju: zakaj verujem in ali pametno verujem? XIX. Pomen dogem. — (Iz XVII.) Po njih spoznanje: odkod — kam — čemu? — Stvarjenje — greh — odrešenje — milost — večno življenje. — Narisati v luči vere veliko sliko krščanske ekonomije. — Brez dogem ni mogoče prav doumeti človeške zgodovine. XX. Podrobno: Dogma o izvirnem grehu. — Verjetnostni dokaz: odkod zlo na svetu? — Sv. pismo. — Luč iz te dogme. — Pomen za pedagogiko: kali z\h v človeku, potreba jih trebiti; moderni nauk o premagovanju, o vzgoji volje, ima tu pravo korenino. — Nauk iz te dogme: ljudi, kakor jih slika socialističen optimizem, nikoli ne bo, zato socializem utopija. XXI. Dogma o odrešenju. — Brez nje — obup, potapljanje v brezno propasti. — Z njo —■ tolažba, up, veselje, delo, zmaga. — Kaj Kristus človeštvu? Evangelij je veselo oznanilo. — Pax hominibus! — Kristus v zgodovini krščanstva, v življenju svetnikov, v življenju vsakega vernika. — Scio, cui credidi. XXII. Dogma o milosti. — 6. resnica. — Krščanski nauk. — Zmisel te dogme, praktično, v življenju. — Pomen te resnice. — Ali se je zavedamo? Kako bi se morali ravnati? — Sredstvo: molitev, zakramenti. — O molitvi, kako naravna? zakaj jo Bog zahteva? — Ugovori, da Bog že tako ve. Odgovor: potreba molitve za nas. Cf. oče in otrok! XXIII. Zakramentalna dogma. — Za vse večje momente življenja — posebna sredstva milosti. — Pojasniti! — Apologija posameznih zakramentov: zlasti krsta, sv. pokore, sv. zakona. XXIV. Evharistična dogma. — Pomen te dogme v krščanstvu: iz nje vsa caritas, vsa moč krščanskega heroizma (cf. mučence, device, misionarje, redovnice, usmiljenke itd.). — Ponoviti krščanski nauk. — Zoper ugovore ponoviti, kaj dogma = skrivnost, kako neskončen Bog in božja moč, kako končen človek in njegovo spoznanje. — Čredo. — Živi po veri, in spoznal boš, da je resnica! (Cf. zgled Ruvilla v „Času“ 1910, str. 97). XXV. Dogma o Materi Božji. — Sine labe originali, sine peccato personali, gratia plena, Virgo, assumpta — zakaj vse to? — Marija v ekonomiji božji. — Conclusio : Mater nostra. O Marijinem češčenju. Cf. slovanske narode, slovensko ljudstvo, draga dediščina . .. XXVI. Dogma o vstajenju, sodbi, koncu sveta, večnem življenju. Drama sveta. — Apologija božje pravice in svetosti. — V življenju peripetija: nedolžnost, ali če greh, pokora. — Nauk pameti. — Sv. pismo. — Posledice. XXVII. Lepota krščanskih dogem. — Včlovečenje: dete Jezus, cf. Božič in jaslice! — apparuit humanitas Salvatoris nostri; — Mati in dete cf. cerkvena umetnost! — Srce Jezusovo. — Vstajenje, veselje, zmaga, cf. Veliko noč! — Evharistična dogma: cf. bogočastje katol. Cerkve, procesije sv. R. T.; — naše cerkve ne mrtve, v njih življenje, užigajoče se ob božjem življenju. — Dogma o milosti: kako življenje in brstenje v nadnaravnem svetu (rast milosti in kreposti), kakšna svetloba (posvečujoča milost), kakšna luč (in lumine tuo videbimus lumen). — Dogma o sv. Trojici: kakšno veličastvo božje, kakšno notranje življenje, kakšna luč odtod v zgodovino človeštva! XXIII. Novodobni svetovni nazori. — Cf. dr. Pečjak, Dogmatika. — Berilo 6. in 7. — Zmeda. — Tema. — Obupanost. XXIX. Najlepše v kulturi iz dogem. — Človeko-Ijublje, odkod (dela ljubezni, bolniščnice, hiralnice, ubožnice, sirotiščnice)? Učila je je krščanska caritas. — Odkod zmaga nad sužnostjo ? Iz krščanske zavesti o človeku, ustvarjenem po božji podobi. — Odkod ideje enakosti, bratstva in svobode? Kar lepega in resničnega v njih, iz krščanske dogme o Bogu, očetu vseh. — Odkod socialna ideja? Iz iste dogme. — Cf. Društveni govornik II. str. 99.: Sociologija — apologija krščanstva; dr. Pečjakova Etika (str. 218—224): Berilo o socialnem vprašanju. (Spisal dr. Al. Ušeničnik.) XXX. B r e z u m n o s t »Svobodne Misli". — Cf. Kat. Obz. IV. (1900) 193, sl.: »Misel svobodna"; Čas I. (1907) 193, sl.: »Moderno svetovno naziranje in veda"; Čas IV. (1910) 285, sl.: »Morala Svobodne misli". XXXI. Nazaj k Kristusu! — Cf. Kat. Obz. IV. (1900) 195, sl.: »Brez Kristusa"; ib. 289 sl.: »S Kristusom". XXXII. Šest resnic — najvišje svetovno naziranje. — Sinteza vsega spoznanja. — Deus A\n O,. — Bog in božja previdnost (1. in 2.), prvi resnici (cf. Hebr. 11, 6). — Razvoj teh resnic: glede Boga notranje življenje, sv. Trojica (3.); glede božje previdnosti: človek ima neumrjočo dušo (5.); po grehu ga Kristus — Bog odrešil (4.) in mu daje milost, ki brez nje ni življenja (6.). — Odkod, kod, kam? Vse jasno. Krščanski življenski nazor in kulturna stremljenja katoliških društev rokodelskih pomočnikov.1 »Bog blagoslovi pošteno rokodelstvo!" Te besede vam kličem danes s posebnim veseljem in navdušenjem v pozdrav. Saj je to tisto očarujoče geslo, ki se glasi dannadan po tisočkrat, kjerkoli se zbirajo udje katoliških društev rokodelskih pomočnikov. Kot temeljni, vogelni kamen stoji v tem geslu beseda Bog. S tem hočemo že na prvi pogled pokazati, da smo pristaši krščanskega svetovnega naziranja, t. j. onega naziranja, ki trdno veruje v enega neskončno popolnega duha, ki je s svojo ustvarjajočo močjo izvor vseh stvari, iz čegar vsemogočne roke smo prišli tudi ljudje, ki mu moramo torej kot svojemu najvišjemu gospodu in zapovedovavcu služiti in od katerega smo popolnoma odvisni. 1 Na nemškem katoliškem shodu v Dusseldorfu leta 1908. zbranim katoliškim društvom rokodelskih pomočnikov govoril Fr. Koch, v sloven-ščino prevel Fr. O. Po ti besedi se strogo ločimo od tistih, ki jim je težko izgovoriti besedo Bog, še bolj pa od onih, ki imajo sicer Boga na jeziku, pa le, da se norčujejo iz njega in njegovih svetih reči. Do novejšega časa je bil ateizem, bogotajstvo, nekaj ljudstvu malo znanega. Tudi sedaj je ljudstvo še krščansko. Res je pa tudi, da si najde nevera svojo pot že na vse strani. Odločno ateistične besede se govore brez strahu v mnogih delavnicah, pri marsikaterem gostilniškem omizju in prav posebno še širijo v veri sovražnem časopisju. Posebno mladi ljudje, ki so morda šele pred kratkim zapustili varno očetovsko hišo in šli v vrtinec življenja, se dajo le preradi zapeljati po brezbožnih besedah in zabavljanju proti veri, posebno, ker se to ponavlja vedno z glasom globokega prepričanja. Pa je tudi tako prijetno in zapeljivo, če sliši mladenič, n. pr.- „Napravi si življenje tukaj dobro in lepo, po smrti, onkraj groba itak ni ničesar!" Če se sliši dandanes take besede in če drugi kratkomalo izjavlja: „Ni Boga," se ne sme človek takoj pustiti premotiti. Takega človeka si je treba dobro ogledati in pri tem misliti na besede, ki jih je izrekel kralj David že pred 3000 leti: „Nespametnik je rekel v svojem srcu: ,Ni Boga.‘“ Tu je treba mirno porabiti razum, ki ga nam je Bog dal; kajti s svetim pismom in s krščanskimi nauki se ne da pri ljudeh, ki sploh Boga taje, za enkrat nič opraviti. Torej najprej je treba pričeti z zdravo človeško pametjo! Le vprašajte ob priliki takega bogotajca: „Če ni Boga, če ni Stvarnika, kako pa je nastal cel svet s svojo čudovito raznovrstnostjo?" Marsikak brezverec bo rekel, da je svet od vekomaj tak, kakor je sedaj, in da tako uči naravoslovje. — Da, to se je res že pogosto trdilo, ampak ta trditev stoji na tako slabih nogah, da jo učeni krogi sploh ne smatrajo za resno. Ravno moderna naravoslovna znanost uči, da je moral imeti ta vidni svet neki začetek! Naravoslovci so popolnoma edini v tem, da je bila neka doba, ko niso živele na zemlji ne rastline, ne živali in tudi živeti niso mogle; še manj seveda človek. Pri preiskavanju zemeljske skorje se je namreč pokazalo, da je bila nekdaj zemlja ognjena tekoča masa s silno visoko temperaturo, da se je le počasi ohlajala in šele med ohlajanjem dobila trdo površje. Vemo pa, da zadostuje že toplota 60—80 stopinj, da onemogoči vsako rastlinsko in živalsko življenje. Dokler je bilo, kakor rečeno, zemeljsko telo tako razgreto, niso mogle bivati ne rastline, ne živali. Zemlja je bila torej takrat čisto mrtva materija. Da pa je bila zemlja nekoč v takem stanju in da ni bilo nikakega organskega življenja, se zdi naravoslovcem tako gotovo kakor, da je 2 X 2 = 4. Šele, ko se je zemlja shladila skoro do današnje temperature, je postalo življenje rastlin in živali mogoče. Tu pa nastane za ateizem težko vprašanje, kako je mogla biti zemlja obljudena z organskimi bitji, torej z rastlinami in živalimi. Sedaj nastajajo rastline in živali po ploditvi, tedaj pa ne bi našel na vsej zemlji jajca ali semena, ampak čisto samo mrtvo materijo. Kako so mogle torej nastati rastline in živali? Tu ne ostane brezvercu, ki ne pripozna Stvarnika, noben drug odgovor, kakor ta: „Živa bitja so iz mrtve materije nastala sama po sebi.“ To je takoimenovani nauk o p ra ploditvi. S tem stavkom stoji in pade nevera. Če more ta stavek dokazati, je kolikor-toliko rešena. Toda doslej še ni podala dokaza za to in ga ne more. Nasprotno. Ravno v zadnjih desetletjih so tisočkratna in natančna opazovanja naravoslovcev jasno pokazala, da iz mrtve tvari nikdar ne more nastati kaj živega. Prej se je pač mislilo, da nastanejo nekatere vrste mrčesa, gob in podobnega kar iz blata in prahu; pa tudi to mnenje je ovrženo; posebno vsled raziskavanj francoskega učenjaka Pasteurja, ki je zadal, po besedah Angleža Huxleya, celemu takoimenovanemu nauku o praploditvi zadnji, smrtni udarec. Kar nima življenja, tudi ne more dati življenja. Mrtva tvar je nezmožna roditi nekaj živega. Navedli bomo samo še nekaj nesumljivih prič. Berolinski profesor Vir h o w, ki je povsem svetu priznan za enega izmed prvih znanstvenikov na naravoslovskem polju, je izjavil na shodu naravoslovcev v Monakovem : „Resničnega dokaza za praploditev nimamo." Najznamenitejši angleški darvinist Huxley pravi: „Niti po zgodovini, niti po poizkusih ne vemo ničesar o izvoru organskih bitij" (rastlin in živali). Znani fiziolog D u Bois-Reymond stavi začetek življenja med svetovne uganke, o katerih pravi: Ignoramus, ignorabimus — ničesar ne vemo in ničesar ne bomo vedeli. S tem proglaša vsako naravoslovsko rešitev vprašanja za nemogočo. Potemtakem je torej govorjenje o praploditvi, nastanku rastlin in živali iz mrtve tvari, čisto samovoljno, brez vsake znanstvene podlage in vrednosti, nekaj, kar se ne da na noben način dokazati. Če povzamemo še enkrat te stavke, tedaj lahko rečemo: Neomajno je, da, kar nima življenja, tudi dati ne more življenja. Ravnotako neomajen je stavek, da nekoč ni bilo na zemlji življenja, da je sedaj in da mora imeti svoj vzrok. Iz mrtve tvari ni moglo nastati življenje. Torej mora biti vzrok, ki je izven in nad tvarjo. Začetek življenja je na poseben način ustvarjen, torej mora biti tudi Stvarnik. Že iz tega se vidi, da je ateizem nevzdržljiv. Prav tako je nevzdržljiv in nedokazen nauk darvinizma o razvoju človeka iz opice. Ta nauk se smatra v znanosti dandanes za premagano stališče, ker so učenjaki prve vrste, kakor Virho\v, Sechi, pl. Baer, Pfaff in drugi, nepobitno dokazali, da nikdar ne more iz opice postati človek. Ta nemožnost se kaže že z ozirom na telesne razlike med opico in človekom, še bolj pa z ozirom na duševno življenje človekovo, ki ima samozavest, pamet, prosto voljo, vest, govor, sposobnosti za vero in nravnost, za umetnost in njeno razumevanje; vse to pa manjka živalim. Tisočletja in tisočletja je ostala opica vedno nespremenljiva. Le poizkusite jo vzgojiti in poučevati! Zdi se, da je celo papiga modrejša od opice, ker ta zna vsaj človeški glas posnemati, seveda, ne da bi pri tem kaj mislila. Psi in sloni se kažejo tudi bolj dostopne za pouk, kakor opica. Zdi se pa, da je Stvarnik to človeku podobno postavo z njenim pačenjem postavil poleg človeka, da se bolj jasno spozna razloček med živalsko dušo in človeškim duhom. Stvarnik hoče pokazati človeku in ga pripraviti do tega, da občuti, kako visoko nad nerazumnimi živalimi stoji s svojim razumom. Vendar sem se že predolgo mudil pri neveri. Mi stojimo na drugačnem stališču. Preveč vidimo, da bi mogli biti neverni. Le poglejmo malo v stvarstvo, opazujmo svetovje, nebesne prostore z milijoni zvezd, zemljo z njenimi nebotičnimi gorami, njenimi morji in rekami, ali pa si oglejmo najmanjše stvarce v ti mogočni stavbi. Povsod vidimo nad vse modro smotrenost, pravilnost in zakonitost, iz katere se da sklepati na neskončno modrega Stvarnika. Opazujmo elemente, svetlobo, zrak in vodo, rastlinski svet v bujni krasoti in mnogovrstnosti, živalski svet, črvička v prahu, metulja, tička v zraku pod nebom, ribo v vodi, leva v puščavi! In vse to naj bi nastalo po slepem slučaju? Nikdar in nikoli! In nazadnje človek s svojimi telesnimi vrlinami, s svojimi čuti — vid, sluh, tip — s svojimi dušnimi zmožnostmi, z razumom in voljo! Čegava pamet se ne bi tu vprašala: „Kako silen duh je moral biti, ki je vse to zamislil, kako mogočen stavbnik, ki je vse to uresničil?" Tega neskončno modrega in vsemogočnega stavbnika vsemira imenujemo Boga. Nebo oznanja slavo Večnega in moč njegovih rok kaže na nebes. — Res je, kar pravi sv. Pavel: „Nevidno na Bogu se da že od začetka stvarjenja spoznati na ustvarjenih rečeh, namreč njegovo večno moč in božanstvo." To naše naravno spoznanje Boga je pojasnjeno, poglobljeno in razširjeno po solncu krščanstva; kajti Sin božji sam je prišel na zemljo, da privede ljudi k globljemu spoznanju Boga in božjih stvari. Sicer so za nas še mnoge skrivnosti, marsikaj, kar presega naš razum, ker je za nas previsoko, prevzvišeno. Kako bi mogli razumeti mi ljudje, ki nam nudi vidno stvarstvo toliko ugank, mi, ki ne razumemo niti same sebe, kako bi mogli spoznati s svojim slabim razumom neskončnega Stvarnika v vsi njegovi globokosti in popolnosti, v vseh njegovih sklepih! Kakor ne moremo zreti s telesnimi očmi v svetlo solnce, prav tako ne zadostuje naša dušna moč, da bi prenašali svetlobo božjega solnca. Vendar pa vkljub temu trdno verujemo, ker vemo, da je naša vera utemeljena, in v ti veri izpovedujemo z neštetimi milijoni kristjanov, ki so živeli pred nami in bodo živeli za nami, svoj Čredo in unum Deum, verujem v Boga, vsemogočnega Stvarnika nebes in zemlje. Naše naravno in nadnaravno spoznanje, pa nam nalaga zelo resne dolžnosti. To je večinoma tudi vzrok, zakaj tako mnogi ne verujejo. Nočejo namreč verovati. Svet vidijo v solnčni luči, obračajo pa namenoma solncu hrbet in začudeno vprašujejo, odkod prihaja svetloba. Verovati nočejo, ker bi morali uravnati svoje življenje po veri. Kajti, če spoznamo Boga za svojega Stvarnika in Gospoda, od katerega smo čisto odvisni, tedaj se mu moramo ukloniti in izpolnjevati njegovo voljo. In svojo voljo nam je razodel že v starem zakonu na Sinajski gori, nanovo pa po svojem edinorojenem Sinu, ki je ustanovil sveto Cerkev za vodnico človeštva. Vsak kristjan, posebno pa katoličan, mora torej z veseljem izpovedati svojo vero v Boga in je nikdar ne sme zatajiti! Kako pa je ravno v tem oziru z mladimi ljudmi? Če je med petimi le en brezbožnež, pa navadno z večj0 predrznostjo zagovarja svoje naziranje, kakor vsi štirje kristjani skupaj. Celo Turek ali Jud ne pusti svoje vere tako zasmehovati, kakor marsikateri kristjan. Ne zgodi se ravno redko, da mladi ljudje iz bojazljivosti in proti svojemu prepričanju zabavljajo čez svojo vero in Cerkev. Ti so bolj krivi, kakor brez-božneži; kajti oni zabavljajo čez nekaj, česar navadno ne razumemo, taki kristjani pa taje, kar verujejo, in zasmehujejo, kar imajo za sveto in božje. To je sramotno ne samo pred Bogom, ampak tudi pred ljudmi. Kaj takega naj se ne zgodi nikdar med vami. Naše versko prepričanje mora obvladati in voditi vse naše življenje in delovanje. Krščanska nravna načela so nam dana od Boga kot vodilo in postava; po njih se moramo ravnati. Kristjan ne more biti v svojem življenju in v svojem vedenju moderen pogan. Nevarnosti za nenravnost so v naših časih resnično zelo velike. Veliko moči je na delu, ki izkušajo sistematično in zavestno zastrupiti in uničiti ljudsko življenje. Koliko število nelepih, umazanih spisov, časopisov, lepakov in humorističnih listov pride med ljudi. Umazane stvari se priobčujejo pod plaščem znanosti, najgrše gledališke predstave, slike in kipi se slave pod krinko etično-estetične izobrazbe! V Nemčiji je res prišlo v tem oziru že silno daleč in obžalovanja vredni dogodki nam pričajo, kako globoko se je že zajedel strup v mozeg ljudstva. Čas je, da se pomede to umazanost. Zgodovina številnih narodov nas uči, da se bliža tak narod propadanju in poginu, če nima več v sebi moči, da bi odstranil nravno blato in se zopet povzdignil k večji nravni čistosti in moči. Resni možje so se združili, da se bojujejo proti nenravnosti v našem javnem življenju.1 (Ravno tu v porenskih mestih so nastala taka društva, ki imajo za svoje glasilo „Volkswart“. Na častnem mestu moramo tu imenovati tajnega svetnika Roeren iz Kolina, ki se ga je že toliko zasramovalo.) Tukaj pomagati je resna naloga katoliških društev rokodelskih pomočnikov. Vsak pa, ki se želi udeležiti tega boja, mora začeti sam pri sebi in se varovati vsake nizkotnosti. Dati rokodelskim pomočnikom trdno versko-nravno podlago, to je bil glavni cilj ustanovitelja društev — Kolpinga. Najprej je hotel napraviti iz pomočnikov boljše kristjane, da bi tako vzgojil krepkejši rokodelski stan in povzdignil rokodelstvo. Gospodarski in moralni propad kakega stanu vplivata sorazmerno drug na drugega, to je bila osnovna misel, ki jo je imel Adolf Kolping 1 Primeri: „Javna nenravnost in boj proti njej“ v Društvenem govorniku, II. zv, str. 163—175. (Op. ured.) pred očmi, ko je ustanovil društvo pomočnikov, z željo povzdigniti rokodelski stan, in mu pokazal nalogo ter mu dal sredstva za rešitev te naloge. Prihodnji meščanski stan, naraščaj rokodelskega stanu odtegniti grozečim moralnim nevarnostim, ga nravno vzdigniti in oplemenititi, obenem ga pa tudi usposobiti za gospodarsko konkurenco, to je bil namen rokodelskega društva in to naj bo tudi naše stremljenje. Ali naj naštevam vsa sredstva, ki so jih uporabljala katoliška društva rokodelskih pomočnikov, v dosego tega cilja? Predaleč bi prišli in tudi so dobro znana. Kar je Kolping začel, to so njegovi nasledniki razmeram primerno razširili in poglobili. Duh je ostal vedno isti. Kako bi se ustanovitelj Kolping veselil, če bi bil danes tukaj v naši sredi in bi videl kot generalissimus bataljone in polke svojih sinov. Drevo, ki ga je zasadil, je postalo krepko in mogočno razprostira svoje veje daleč po svetu, pri tem pa je še v jedru čisto zdravo. V Italiji, v Parizu in v Londonu, da onkraj velikega morja se nahajajo društva katoliških pomočnikov. 74 424 pomočnikov in 38.393 mojstrov, torej 112.817 članov je bilo leta 1906. v naši zvezi. Vsakih pet let je šlo skozi naša društva okrog 100.000 pomočnikov, ki so bili deležni društvenih dobrot. Blizu 400 društvenih domov olajšuje rokodelcu potovanje in mu daje obenem varstvo pred nevarnostim! sveta. Pomočnik mora potovati v svet, videti mora druga mesta, druge delavnice, da se nauči povsod kaj novega, pametnega za svojo stroko. In v rokodelskih domovih se čuti domačega. Koliko zlatega semena so že vsejali predsedniki! Večina društev ima vsako nedeljo, večja tudi ob ponedeljkih sestanke z verskimi ali splošno znanstvenimi predavanji. Poleg tega se vrše poučni tečaji in delujejo strokovni odseki, ki pripravljajo pomočnike na mojstrske izkušnje, ki mora biti cilj vsakega pridnega pomočnika. Le na naše hranilnice naj še opozorim. Naše hranilnice so imele leta 1906. 2,158.178 mark prejemkov. Kdo bi mogel popisati vse koristi, ki jih ima Kolpingovo delo? Krepki možje, pridni pomočniki in mojstri so vzrastli v rokodelskih društvih. Marsikak pošten mojster prizna s hvaležnim srcem: „Kar sem, imam se zahvaliti rokodelskemu društvu.“ Adolf Kolping je bil poklican od Boga, da ustanovi napravo eminentno socialnega pomena, kulturno delo prve vrste. Bil je eden prvih pijonirjev, ki so praktično delali za rešitev socialnega vpra- šanja. V ono vrsto mož spada on, ki so ustvarili v prejšnjem stoletju katoliško Nemčijo. Zato se spodobi, da se ga spomnimo na glavnem zborovanju nemških katoličanov. Mi pa, ki se imenujemo njegovi sinovi, obljubimo mu danes znova svojo zvestobo. Zvesti ostanimo načelom naših društev. O, da bi porabili vsako sredstvo, s katerim morete koristiti svojemu poklicu! Ne samo z rokami in pametjo morate delati, ampak tudi s srcem, potem bo imelo za vas rokodelstvo zlata tla! Zvesti ostanimo našim krščanskim načelom, krščanskemu svetovnemu naziranju in Gospodu Bogu. tedaj nam bo zvest tudi Bog. Le tistega zapusti Bog, ki se mu sam odreče. V tem smislu kličem danes na 55. glavnem katoliškem shodu nemških katoličanov s posebnim veseljem in navdušenjem: „Bog blagoslovi pošteno rokodelstvo!" Ločitev Cerkve od države na Francoskem. Na Francoskem se je ločitev Cerkve od države definitivno izvršila dne 9. decembra 1905. Ločitveni zakon je delo framasonov, dasi so še drugi vzroki, ki so bolj ali manj vplivali na ločitev. Prvotni vzrok tiči v brezbožnem demokratizmu. Kakor znano, je imel demokratizem v zadnjih dveh stoletjih velik vpliv v življenju francoskega naroda. Izmed treh stanov, plemstva, duhovščine in tretjega stanu, ki so se redno borili med seboj za politične pravice, je končno zmagal tretji stan. Vendar pa je vladala med klerom in demokracijo vedno zaupnost, dokler ni prisegla demokracija na protiverski program. Demokratizem je nehotč zelo okrepil že Ludovik XIV. (1643 —1715.) V oni dobi je Cerkev zelo uspešno delovala na šolskem polju. Otvarjala je ljudske šole, snovala srednje šole in vseučilišča. Plemstvo pa, ki je bilo vedno do klera nezaupno, ni hotelo prejemati znanja od klera in se je zato večina posvetila vojaštvu. Tembolj pa se je oprijel šol tretji stan, iz katerega je potem jemal kralj najsposobnejše v službo. Ludovik je dajal tretjemu stanu priliko sodelovati pri vseh strokah in tako se je nižji stan polagoma usposobil za vladarske posle. Pod slabimi Ludovikovimi nasledniki je bila monarhija vedno slabša, dokler se ni umaknila republiki. Republika se je pričela __O7 o prvi narodni skupščini (17. junija 1789.). Ta skupščina ni bila nasprotna veri; zato vidimo na strani tretjega stanu duhovščino v velikem številu, dokaz, da cerkev simpatizira s krščansko demokracijo. Papež Leon XIII. je pozneje tudi pripoznal republiko za zakonito, ker je dobro poznal duha časa. Cerkev se torej ni zoperstavljala demokratizmu, dokler se je gibal v pravih mejah. Toda krivi mentorji kakor galikanizem, janzenizem, protestantizem, francoski enciklopedisti, revolucija, liberalizem, framasoni, socializem, židovstvo, svobodna misel, brezverska filozofija in drugi so zavedli demokratizem na čisto napačno pot. In danes moderni demokratizem dejansko ne pozna Boga : je sploh zoper vsako pozitivno religijo. Priznava samo demokratično družbo, ki je v vsakem oziru neodvisna in katere člani so vsi enaki. Stremljenje modernega demokratizma nam jasno kaže beseda laicizem, kakor se brezbožni demokratizem tudi imenuje. Svobodomiselni Pavel Sabatier sam piše v svojem delu „A propos de la separation des eglises et de l’etat“, med drugim tudi: „Z besedo laicizem označuje demokracija, da se odreka vsakemu božjemu pravu v politiki. Ona hoče korakati svobodno. Kakor nikdo ne more mesto drugega jesti in piti, tako ne more demokracija dopustiti, da drugi mesto nje uče. Demokracija hoče, da postane vsak po-edinec državljan in da nima noben državljan pravice, odreči se svojih dolžnosti in pravic (n. pr. odkup od vojaške službe). Zato je čisto napačno, da toliko moških in žensk zapušča družbo, gre v samostan in noče prevzeti zakonskih dolžnosti'1 i. t. d. Tako svobodomiselc Sabatier o laicizmu. Naravno torej, da Cerkev in njena duhovščina ne moreta simpatizirati s takim demokratizmom, ampak se mu morata z vso silo upreti. In posledica nasprotja med demokracijo in Cerkvijo je bil ločitveni zakon. Sicer se je na Francoskem že delalo na laizacijo države od 1. 1880. Prva je prišla pri tem na vrsto šola, za to vojaštvo, uprava, sodstvo, mornarica; iz vsega tega je bilo treba izločiti religijo. Vse je torej jasno kazalo, kakšen namen je imela francoska vlada. Držala se je nauka modernega demokratizma ali laicizma, ki se glasi-. Država bodi načelno tuja vsaki religiji. To Pa nujno zahteva ločitev Cerkve od države. Ločitev samo so izvedli framasoni. 25 let so pripravljali tla za odločilni korak. Delali so na dve strani; na to, da delovanje Cerkve omeje samo na cerkvena poslopja in 'da odgoje v laiških šolah sebi vdan naraščaj. Zato so ustanav- Društv. gov. III. 7 Ijali državne šole z brezverskimi učitelji, katoliškim šolam pa stavili zapreke, kjer so le mogli. Ves načrt se je izvršil mirno, zakonito. Vlada se je postavila na slališče strogega izvrševanja konkordata, katerega je Cerkev sama podpisala, in tako oslabila na podlagi zakona njeno delavnost in moralni ugled. Država je duhovščino zaprla med cerkvene zidove, ljudstvo pa odgojila tako, da mu ni bilo mar za Cerkev. Ločitvenemu zakonu so framasoni, kakor je bilo že omenjeno, polagoma pripravljali pot. Vlada je bila zadnja desetletja framasonska, torej je bilo lahko. Z zakoni, danimi 25. junija 1. 1884 , 18. aprila 1. 1886. in 15. decembra 1. 1904. je uvedla država civilni zakon in razporoko. Zakon z dne 14. aprila 1904. je odstranil prisego pred sv. razpelom. Zakon z dne 3. decembra 1.1887. je vzel običajem o smrti in pogrebu ves cerkveni značaj. Duhovnik se brez izrečnega dovoljenja bolnikovega ne sme približati njegovi postelji. V bolniščnicah usmiljenke ne smejo streči bolnikom. Sploh se morajo duhovniki in redovniki umakniti iz javnih dobrodelnih zavodov, tako da je vse karitativno delo v rokah svobodomiselcev. Francosko vojaštvo nima več vojaških duhovnikov. Iz šol so odpravili križ in katekizem in pred poukom in po pouku se ne moli več. Pa to še ni bilo zadosti. Framasoni so sekularizirali tudi ulico. Nikjer se ne sme dobiti križa ali znamenja kakega svetnika, procesija se sme prikazati na ulico. In tako je šlo dalje, dokler ni sledil ločitveni zakon, ki je bil popolnoma prostozidarski, kajti ministerstvo z minister-skim predsednikom Combesom je bilo 1. 1905. framasonsko. Značilna je zdravica, ki jo je govoril predsednik prostozidarskega sveta Combesu, ko je postal ministerski predsednik: „Combes ni prevzel vlade iz nobenega drugega vzroka ko iz tega, da izvrši nalogo dobrega republikanca in dobrega prostozidarja." Combes se je v resnici po tem ravnal. Načrt ločitvenega zakona je napravila posebna komisija. Oče tega načrta je bil Briand, eden najuglednejših prostozidarjev. Vendar se je Briandov načrt zdel ministerskemu predsedniku preblag, zato je predložil komisiji svoj vladin načrt. Komisija je načrt nekoliko spremenila in ublažila ter predložila zbornici. Toda framasonskim poslancem se je zdel še preblag. Zato so stavili v razpravi take predloge in popravke, da se je vlada morala zelo truditi, da je rešila vsaj tisto obliko načrta, v kateri ga je predložila komisiji. Marsikdo se bo čudil, da je na Francoskem celo del duhovščine želel ločitev Cerkve od države. Toda to si moremo razlagati, če pogledamo razmere, v katerih je duhovščina živela. Francija je sicer preje imela duhovščino, ki je bila učena, sveta in tudi prijazna socialnemu delu — tudi za časa ločitvenega zakona je bila vobče dobra —, ali roke so ji bile vezane vsled tega, ker je vlada strogo vršila konkordat. Na Francoskem ni nikdo mogel postati škof, ako ni bil vladi po volji. Ta je predlagala papežu škofe, ki so bili sicer učeni in sveti, o katerih pa je vedela, da so pasivne narave in da nimajo zadostnega in pravega pogleda v socialne in politične razmere. Ako pa je škof odločno nastopil in ni gledal na vsak migljaj vlade, tedaj so mu odtegnili plačo, vlada ni dala podpor za cerkve in ni hotela potrditi nobenega od škofa imenovanega dekana ali kanonika. Vlada ni hotela plačati kaplanov in administratorjev, češ, da o teh ne govori konkordat, ampak, da pozna ta samo župnike in škofe. Biti škof brez materialnih sredstev za sebe in duhovščino pa je pač težavno. Res, da so v takih slučajih prihiteli na pomoč verniki, toda taki doneski so nestalni in slučajni. Največ je darovala monarhična aristokracija, ki je zato pričakovala protiuslug. Posebno pa je bila možnost župnika prestaviti (o kaplanih ne govorim 1) grozno orožje v rokah brezverske vlade, če se škof ni dovolj Potegoval za duhovščino. Ako župnik ni ugajal poslancu, je poslednji pritiskal na ordinariat in župnik je moral drugam ali pa je postal celo samo administrator v kraju, kjer se ni zdel ne-varen. Pred volitvami je bila navadno pravcata selitev župnikov 'n kaplanov iz ene župnije v drugo. Razmere so se tako poslabšale, da je duhovščina sama zaželela ločitve. Abbe Blondot kliče v „Separons — nous“: „Že dosti dolgo robuje katoliška Cerkev framasonom. Osvobodimo se!“ Sicer pa je imela Francoska dosti škofov in duhovnikov. Toda vsled pritiska vlade niso mogli delovati potom strokovnih 'n gospodarskih organizacij za materialne potrebe francoskega naroda. Prazen želodec pa ne sluša rad teoretičnega oznanjevanja cvangelija. Posledica teh razmer je bila, da je bil za časa ločitvenega 2akona na Francoskem na eni strani indeferenten ali brezverski 'zobraženec, na drugi pa bolj ali manj veren kmet in meščan, k' pa ni bil posebno voljan dajati za bogoslužne namene, najmanj Za vzdrževanje duhovništva, ker je bil tako poučen, da duhovnik s'cer daje, a ne vzprejema. Duhovščina je živela med ljudstvom, 7* a ni imela stika z ljudstvom. Seveda so bile kakor povsod tudi tu izjeme, posebno v Bretagni, kjer je še sedaj duhovnik ljudstvu vse v duhovnem in materialnem oziru. Ker svetna duhovščina ni mogla delati med narodom kakor bi morala, so šli med narod cerkveni redovi, posebno asumpcionisti; delovali so na karitativnem polju in se vrgli na industrijo, gospodarstvo in šolstvo. — Žalibog, da so najmanj uspeha imeli v šolah, ker je bila podlaga v njih učilnicah ista, kakor v svetnih državnih šolah. Celo knjige so rabili one, ki so jih spisali brezverski laiški profesorji. Tudi v zavodih za vzgojo mladine ni bila vzgoja taka, kakršna je bila potrebna za one čase. Moški, večina meščanski in aristokratski sinovi, so se vzgajali največ v zavodih jezuitov, ki pa jim vsled domače vzgoje tudi pri najboljši volji niso mogli dati katoliško demokratičnega duha. Uspešneje pa so delovali redovniki na gospodarskem in industrialnem polju. To so framasoni in judje tudi takoj začutili in so napeli vse sile, da bi jih pregnali. Njihovo imetje je bilo podvrženo ogromnim davkom, mnogim pa je bilo še celo sekve-strirano. Tako so framasoni redovnike počasi uničili, ostanek pa je odšel v fujino. Preostal je še tretji red sv. Frančiška, ki je bil med ljudmi razširjen kot pobožna bratovščina. Leon XIII. je spoznal, da bi ta red lahko uspešno deloval med ljudstvom: zato ga je socializiral. Izdal je 1. 1882. posebno encikliko in leta 1892. je papež v pismu do generala manjših bratov razjasnil svoj načrt. Piše namreč: „Pojdite iz svojih samostanov in se bavite z ljudstvom, z njegovimi materialnimi in duševnimi potrebami." Tretji red se je odzval papeževemu pozivu in je jel prirejati shode, predavanja, in sicer z velikim uspehom. Če bi ta red jel delovati pred dvajsetimi leti, bi framasoni in brezbožni socialisti ne bili tako napredovali. Asumpcionisti so se vrgli na tisk. „La Croix“ je bil njihov list, ki je bil in ki je še danes najbolj razširjen katoliški list na Francoskem. Imeli so še mnogo drugih listov, ki so bili nekaki spremljevalci glavnega lista. L. 1901. so imeli 92 listov, 1. 1904 že 101 list. Svoje pristaše in čitatelje so asumpcionisti skušali zbližati in združiti. Zato so ustanovili nebroj bratovščin in kongregacij, izmed katerih je bila glavna bratovščina presv. Srca Jezusovega. Izdali so tudi mnogo asketičnih knjig, ki so se silno širile med ljudstvom. A navzlic temu asumpcionisti niso imeli praktičnega uspeha. Večina onih, ki so bili v raznih njihovih bratovščinah in kongregacijah, je vendar pri volitvah glasovala za protika-toliške vladne kandidate. V našem egoističnem času skrbi žalibog vsak le za svoje interese. Kdo bo zoper vlado, ki ima denar, službe, vsa materialna sredstva v svojih rokah ? Politika obstoji v načelu: do, ut des, in asumpcionisti niso mogli dati nikakih garancij svojim pristašem, če bi jim začela vlada nagajati. Asumpcionisti so dobro vedeli, da so na Francoskem največji sovražniki katoličanstva framasoni in judje. Zato so delovali in pisarili v svojih listih posebno zoper nje. Za gonjo proti judom je dala priliko afera Dreyfus. D.eyfus je bil kapitan, žid in je bil obdolžen veleizdajstva. Židovski, socialistični in liberalni listi so ga skušali oprati, češ da je nedolžen. Asumpcionisti pa ravno narobe. Začeli so trditi po svojih listih in za njimi ves katoliški tisk na Francoskem in tudi velik del izven Francoske, da je Dreyfus veleizdajalec in da mora biti obsojen. Toda Dreyfus je bil pomiloščen in reaktiviran, kar je pomenilo za katoliški tisk in obenem za katoliško stvar sploh velik poraz. Veliko blamažo je doživel katoliški tisk tudi v aferi z Leonom Taksilom. Ta je bil framason in je okrog 1. 1879. napisal pamflet „Les amours secretes de Pie 1X.“ Razumljivo je, da je tak sramotilen spis vzbudil veliko ogorčenje med katoličani in celo nasprotnikom se je studilo to delo. Tedaj pa je framason Taksil obrnil plašč. Delal je javno pokoro in je jel odkrivati framasonske tajnosti; Taksil sam tajnosti moških, in Dijana Vaughan, kakor je pravil, tajnosti ženskih framasonov. Katoliški listi, pred vsemi „La Croix“, so vsak dan prinesli kako pikantno odkritje iz fra-masonskih krogov. Leta 1896. je bil sklican mednaroden kongres proti framasonon v Trident. Taksila so slavili kot junaka. Ko pa so nekateri zahtevali, da naj poda natančnejše podatke o svoji Dijani Vaughan, se je Taksil čutil zasačenega in je s solznimi očmi zatrjeval, da s svojim delovanjem hoče samo dobro. Naenkrat pa je pobegnil iz Tridenta in je javil v novinah, da hoče 19. aprila v Parizu javno pokazati miss Dijano Vaughan. Določeni dan se je zbralo mnogo občinstva in nestrpno čakalo na skrivnostno miss. Tedaj pa pride Taksil, toda brez Vaughan pred začudeno občinstvo in izjavi: „Vsa moja odkritja so lažnjiva, vse moje delovanje sleparija. Kar sem delal, delal sem zato, da vidim, kako daleč sega neumnost katoličanov. Jaz iz dna duše mrzim katoličane in njihovo Cerkev". Celih 10 let je torej framason Taksil vodil za nos katoličane in vse katoliške liste, kar je zelo škodilo ugledu katoličanov, posebno na Francoskem. Trditi moremo, da sta aferi Dreyfus in Taksil vsled krivde lista „La Croix“, če ne več, vsaj pospešili ločitveni zakon. Da je prišlo na Francoskem do ločitve Cerkve od države, je bila tudi mnogo kriva nespretna politika katoličanov, dalje nepokorščina do opominov rimskega papeža, posebno pa še nesloga med raznimi katoliškimi strujami. Francoska monarhija se je morala umakniti republiki. Daši je bila francoska duhovščina vedno prijazna tretjemu stanu, dokler je slednji hodil pravo pot, vendar je gojila simpatije do monarhije s katoliškimi laiki vred in se večinoma ni mogla prilagoditi novi vladni obliki. Monarhisti so imeli po ustanovitvi francoske republike največjo zaslombo v katoliškem življenju in to zato, ker so mnogi katoličani republiko istovetili z antiklerikalizmom in brezverstvom. Vendar pa je vladala med monarhisti samimi vedno nesloga. Po 1. 1870. so imeli v francoski zbornici večino rojalisti; toda bili so razprti z drugimi monarhističnimi strankami. Daleko-vidni katoličani so bili zato, da se republika lojalno pripozna in da se v zbornici osnuje močna desnica proti levici. Toda večina ni hotela in mnogi katoličani so zašli med konservativne monarhiste. In tedaj so jeli nasprotniki vere pod plaščem republika-lizma, kateremu je bilo ljudstvo vdano, udrihati po veri. L. 1877. pa so republikanci zopet dobili večino pri volitvah. Sedaj se je začel revanche, laizacija države. Nasprotniki so delovali po programu Pavla Berta tako, da je vse kazalo, da mora priti do ločitve. Tudi Leon XIII. je uvidel; zato je hotel Cerkev na Francoskem približati masi, to je demokraciji. Še prej pa je hotel, da katoličani pripoznajo obstoječo vladno formo, namreč republiko. Zato je izdal 1. 1892. encikliko o pripoznanju republike na francosko duhovščino in narod. Nekateri katoličani so z veseljem pozdravili encikliko, drugi pa so se sicer podvrgli papežu in so utihnili, vendar pa zase pridržali svoje mnenje in med tem je bila duhovščina. Večji del konservativcev pa je nasprotoval papežu. Tudi list asumpcionistov „La Croix“ je podpiral rojaliste. Zato jim je Leon XIII. moral odvzeti uredništvo in jih je pripravil do tega, da so prodali list Feronu Vranu, ki je jel ž njim iskreno delovati v duhu Leonovem. Krščanski demokratje so se začeli bolj gibati in so jeli organizirati ljudi po celi Franciji in širiti l03^ po svojih listih katoliško demokratično misel. V tem času je prišlo na krmilo ministerstvo Spuller, ki je proglasilo najširšo versko toleranco; takrat se je katoličanom primeroma dobro godilo. Pod ministerstvom Mčline bi se bili katoličani lahko zelo okrepili v zbornici, če bi bili složni. Meline je namreč hotel učvrstiti desnico in je osnoval »progresivno skupino", h kateri naj bi pristopili katoličani. Toda med temi so bili razdori, tako da v zbornici niso prišli do veljave. In Mčline je moral pasti na nesrečo katoličanov. Za njim je postal ministerski predsednik Brisson, potem Dupuy, Waldeck-Rousseau, Combes, Clemenceau, eden hujši nasprotnik Cerkve nego drugi, tako da so nasprotniki lahko delali na ločitev. Povod ločitvenega zakona je bil razdor med Vatikanom in francosko vlado. Veliko napetost med obema je povzročilo zlasti imenovanje škofov na izpraznjena mesta. Francoski državniki so se namreč pritoževali, da papež krši konkordat, da odbija od vlade predložene kandidate, ker so vdani republiki. Seveda vse ni bilo resnično. Paragraf 4. in 5. konkordata dajeta vladi pravico imenovati škofa na izpraznjeno mesto. Paragraf 6. pa to imenovanje tolmači tako, da vlada samo designira osebo, papež pa da kanonično investituro. To imenovanje torej ni absolutno, ampak relativno. Vlada mora skrbeti, da je kandidat po kanoničnih predpisih vreden in pripraven. Če je, ga papež mora investirati, če pa ne, ga lahko, oziroma ga mora odkloniti. Combes je tudi zahteval, da mora papež vedno povedati razloge, zakaj ga ne investira, in da se razlogi smejo ozirati samo na vero. Papež je odbil tako zahtevo. Toda Combes ga je hotel prisiliti. Ko se je šlo za 6 izpraznjenih mest, je imenoval kandidate in izjavil, če jih papež ne potrdi, da mu jih vlada sploh ne bo več predlagala. Papež jih ni potrdil, ker niso bili digni et idonei, in tako se je razdor med Vatikanom in francosko vlado večal. Mnogo se je pisalo, da je sveta stolica poostrila napetost s francosko vlado, ker je papež protestiral proti obisku predsednika francoske republike Loubeta pri italijanskem kralju v Rimu. Toda papež v takem slučaju mora protestirati, če hoče biti dosleden. Če obišče namreč katoliški vladar laškega kralja v Rimu ali sploh na teritoriju nekdanje cerkvene države, 'pso facto prizna rop cerkvene države, proti čemur mora papež Protestirati. Zunaj tega teritorija se pa lahko zgodi tak obisk. Zavoljo protesta papeževega so se začela pogajanja med njim in francosko vlado, ki pa so se razbila in konec je bil, da je vlada odpoklicala svojega poslanika pri Vatikanu. Razpor med Vatikanom in Francijo pa je prišel do vrhunca po aferi s škofoma lavalskim in dijonskim. Dijonskega škofa so namreč javno obtožili, da je framason, lavalskemu Mgru Geayu pa so očitali preintimno občevanje z opatinjo lavalskega karme-ličanskega samostana. Papež je tedaj dijonskega škofa suspendiral, lavalskemu pa je zelo omejil jurisdikcijo in je oba pozval v Rim na zagovor. Vlada jih na podlagi organskih členov ni pustila v Rim. Toda škofa sta se čez nekaj časa proti volji vlade napotila k papežu. Combes se je pritožil pri sv. očetu, češ da je pozval škofa proti vladini volji, in papež je odgovoril, da ga organski členi1 ne vežejo. Combes je trdil, da papež po konkordatu sploh ne more samolastno suspendirati škofa; tretji člen konkordata pa daje papežu pravico, zahtevati demisijo od škofa, ako je to v korist Cerkve in dotične škofije. Combes je gotovo dobro vedel za one točke v konkordatu. Toda ta prilika se mu ni smela izmuzniti, da napravi popoln razdor z Vatikanom. Zahteval je torej kratkomalo od papeža, da škofoma zopet podeli škofiji. Papež se je uprl zahtevi, na kar je Combes dal papeževemu nunciju v Parizu odhodnico in ta je zapustil Pariz. Tako je bila izpolnjena prva točka v programu framasonov. Razen tega so imeli v programu še nepotrjenje proračuna za bogoslužje, odpravo konkordata, ločitveni zakon. Prostozidarji ne bi mogli dobiti za ta posel spretnejšega človeka, kot je bil njihov privrženec, ministerski predsednik Combes. Tako je prišlo do ločitvenega zakona 9. decembra 1905. Glavne točke zakona so: 1. Republika zagotavlja svobodo vesti in bogoslužja. Vsak lahko veruje kar hoče, ali ne veruje, nihče ga ne sme zavoljo njegove veroizpovedi prezirati. Vendar pa ta svoboda ni absolutna, ampak je omejena v toliko, kolikor zahteva „javni mir“; ta beseda Javni mir“ je pa na Francoskem z ozirom na bogoslužje jako raztegljiva in se uporablja zoper katoliško božjo službo. 2. Religiozna nevtralnost in laizacija države. —- Država ne priznava nobene veroizpovedi, zato tudi ne ščiti nobene cerkve, ne katoliške, ne protestantske in ne judovske. Konkordat preneha in Organske člene je promulgiral Napoleon proti papeževi volji. sploh vsak odnos med Cerkvijo in državo. Zato se proračun za bogoslužje odpravi in zavodi za javni kult, posebno kapitelji, se razpuste. Imetek teh pa prevzamejo posebne, takozvane verske zadruge (association cultuelle). Ako bi se pa v kakem okrožju ne ustanovila nobena verska zadruga in bi se tudi nobena druga ne oglasila za ono okrožje, pripade imetje dobrodelnim zavodom dotične občine. Kar se pa tiče poslopij samih, ki služijo javnemu bogoslužju in v katerih stanujejo duhovniki, torej cerkve, škofije, župnišča, semenišča i. t. d., in ki so državna last, ostanejo državna last. Toda prej je spadalo to v javno pravo, torej so bile take zgradbe neodpravljive. P o ločitvi Cerkve od države je pa kult privatna stvar; zato spadajo tudi taka poslopja v privatno pravo, torej razpolaga država, departement ali občina ž njimi kakor hoče. Po ločitvenem zakonu torej republika ne priznava in ne podpira nobenega kulta. Če bi dosledno ravnala, bi se sploh ne smela meniti za nobeno veroizpoved. Pa to ni tako. Ampak zapovedala je napraviti verske zadruge po načinu, ki ga sama predpisuje za vse veroizpovedi enako. Imetek teh zadrug izroča vlada nadzorstvu svojih uradnikov. Vlada seveda svoje ravnanje opravičuje s tem, da to zahteva javni mir. Vlada dalje nalaga policiji dolžnost, nadzirati vse verske shode v interesu javnega miru. Verske manifestacije, n. pr. procesije, so tako dolgo dovoljene, dokler jih ne prepove oblast, in to zopet lahko samo pod pretvezo, da se zajamči javni mir. Torej se je že takoj po ločitvenem zakonu deloma jelo uresničevati, kar je pisal 1. 1904. francoski pisatelj Noblemaire: „Kaj prinese ločitev Cerkve in države? Obetate si svobodno Cerkev v indeferentni državi, to so sanje! Preganjana Cerkev v sarnosilni državi, to pa bo resnica!" Ločitev Cerkve in države je bila izvršena v škodo obeh, največ pa v moralno škodo državljanov. Že pred ločitvenim zakonom, ko si je vlada še gladila pot do izvršitve, je uvedla civilni zakon in razporoko, ki se je pokazala tako kvarna za vzgojo otrok. Ravno tako je že prej upeljala laiške šole, kjer se vzgaja niladina v protiverskem duhu. In to se vrši prav radikalno. Na-učno ministerstvo je začelo izdajati tedensko revijo za ljudske Sole, ki jo je moral učitelj tolmačiti otrokom v šoli. Nekje pravi la šolski službeni časopis: Cerkev je sovražna in vse je tiranija, kar ona brani in zagovarja. Mi hočemo imeti republiko brez konkordata, brez katoliške Cerkve, brez vsake cerkve; torej ne bo Več judovskih, ne protestantskih in ne katoliških klerikalcev in nacionalistov. Mi imamo že šolo brez Boga, hočemo tudi republiko brez Boga, a to bo tedaj, ko nam zavlada socializem . . . Res, lep šolski pouk! Na Francoskem je sedaj — hvala Bogu! še precej katoliških šol. Toda vlada jim vedno stavlja zapreke. Med posledicami ločitvenega zakona je najžalostnejša ta, da se zelo širi verski indeferentizem ; brez religije pa ni morale, na katero naj se opira socialni red. Statistika nam kaže dovolj jasno, kam gre Francija z moralo brez religije. Vsled ločitvenega zakona trpi tudi Cerkev, ker nima več takega vpliva. V gmotnem oziru je Cerkev in njena duhovščina navezana samo na doneske vernikov. Ločitev Cerkve od države je papež Pij X. obsodil dne ll.febr. 1. 1906. v okrožnici „Vehementer nos“. V okrožnici piše, da je krivično ravnanje katerekoli države, ki se loči od Cerkve. Se posebno pa je obsodbe vredno ravnanje Francije, ki bi to najmanj smela storiti. Francijo, pravi, je apostolska stolica posebno ljubila ; s Francijo je bila Cerkev združena s svečano pogodbo; način, kako se je Francija ločila, je proti vsemu mednarodnemu pravu in zakon o ločitvi ne daje Cerkvi niti tiste splošne politične svobode, ki jo daje splošno pravo vsem, ampak je poln posebnih krivic zoper svobodo Cerkve. (Viri: Okrožnica Pija X. „Vehementer nos... z dne 11. febr. 1906. [Acta S. Sediš 38], — Dr. Juraj Cenkič: Razstava crkve od države u Francuskoj v Kat. listu. — Dr. Al. Ušeničnik: Ločitev Cerkve in države v Času, 1908, str. 180.) J. AL Odkod so dobivali Slovenci v srednjem in v začetku novega veka svojo izobrazbo?1 Ni je dobe v zgodovini, ki bi bila današnjemu človeku manj znana, kakor srednji vek. Pod vplivom humanistov in njihovih duševnih potomcev se je gledalo na srednji vek z nekim pomi- 1 Razprava je sestavljena po naslednjih virih: Dimitz: Oeschichte Krains von der altesten Zeit bis auf das Jahr 1813. — Dr. Fr. Kos: Gradivo za zgodovino Slovencev I. in II. knj. — Dr. J. Gruden: Cerkvene razmere na Slovenskem v XIV. in XV. stol. in ustanovitev ljubljanske škofije. — Katoliški Obzornik: Vzgoja in izobrazba duhovščine v srednjem veku (Dr. Jos. Gruden). Gospodarski razvoj na Slovenskem v srednjem veku (Dr. Jos, Gruden). Proti- lovanjem in grozo; moderni človek se je oddahnil pri misli, da je daleč za njim ona doba, v kateri je tema papeštva vladala nad Evropo, ko je krvava inkvizicija dušila svobodo vesti in prepričanja. Dobrih strani tistih časov niso videli ali niso hoteli videti, slabe so silno pretiravali in vse pripisovali na rovaš katoliške Cerkve. Dolgo je trajalo, preden so zgodovinarji po natančnejšem raziskovanju prišli do trezne sodbe, da je srednji vek imel svoje napake kakor vsak drug čas, da je imel pa tudi velike vrline, katerih v današnji dobi vkljub vsemu tehničnemu napredku zastonj iščemo. Pojasnilo se je pa še nekaj. Katoliška Cerkev, zaradi katere je moral srednji vek prenesti največ zabavljic in uničevalne kritike, se je pokazala v vsi svoji mogočnosti in ljubezni do človeštva. Pokazala se je kot edina nositeljica kulture v tistih časih. Ona se je upala med divje, mladostne sile kipeče narode, ki so bili strah civiliziranih Rimljanov in Grkov. Dvignila jih je k eno-božtvu, vcepljala jim strogo krščansko moralo, vzbujala v njih zavest skupnosti in medsebojne ljubezni, in ko jih je po napornem delu desetletij in stoletij postavila na trden temelj, jim je pokazala obenem smer, v kateri naj se razvijajo, in jim je stala s svetom in delom zvesto ob strani. To je tisto delo katoliške Cerkve v srednjem veku, s katerim se ne da primerjati nobeno drugo v zgodovini človeštva. Če hočemo odgovoriti na vprašanje, ki smo si ga zastavili v naslovu, bomo rekli: Prav iz tistega vira, kakor vsi drugi narodi, so zajemali izobrazbo tudi naši pradedje. Izobrazba slovenskega ljudstva v srednjem veku ima dva Prvotna vira: 1. Cerkev in 2. narodno tradicijo. Izobraževalno delo Cerkve. Ko se je začelo med Slovenci širiti krščanstvo, je bil narod že na precejšnji kulturni stopnji. Pečal se je s poljedelstvom, nekoliko tudi z obrtjo, hodil je na lov in v vojsko. Že v prvi polovici sedmega stoletja so začeli zahajati med Slovence misijonarji, toda šele po preteku par stoletij se je posrečilo s po- reformacija na Kranjskem (Dr. Mat. Prelesnik). — A. Koblar: Pasijonske igre na Kranjskem. (Izv. muz. dr. za Kranjsko 1892). — Fr. Kavčič: Gimnazija v Rušah (I. m. dr. za K. 1906). — Prof. Dr. A. Luschin: Windische Wallfahreram ^iederrhein (Archiv fiir Heimatskunde 2. Bd.). — Fr. Vrhovec: Zgodovina Novega mesta. • 108 močjo političnih razmer pridobiti ljudstvo za krščansko vero. Umevno je, da so nemški škofje in akvilejski patrijarhi skušali dobiti domačih duhovnikov za misijonsko delo, ker so ti boljše poznali jezik in dušo narodovo, kakor tujci, in so mogli imeti več uspeha. Spočetka so se ti mladeniči šolali po tujih samostanih; ko se je pa krščanstvo med Slovenci že bolj utrdilo in se je cerkvena organizacija po župnijah izvedla, so se pripravljali kar pri domačih župnikih na duhovski poklic. Stem pridemo do prvih početkov izvensamostanskega šolstva med Slovenci, ki je bilo važen del cerkvenega delovanja med našimi predniki. 1. Šolstvo. Vse šole, ki so bile pri nas v srednjem veku, so cerkvenega izvora. Najštevilnejše so takozvane župnijske šole, na katerih so poučevali po večini duhovski kandidati. Način duhovske vzgoje je bil takrat drugačen od današnjega. Mladeniči, ki so se hoteli posvetiti svečeniškemu poklicu, so se v dušnem pastirstvu izobraževali večinoma pri sosednjih župnikih. (Župnije so bile seveda veliko večje od sedanjih.) Kot duhovski kandidati so pomagali župnikom pri svetih opravilih in v dušnem pastirstvu, kolikor jim je bilo dopuščeno po cerkvenih postavah. Poleg tega so pa imeli še eno dolžnost, ki je za nas posebno važna: V zmislu raznih papeških ukazov so bili dolžni izvrševati učiteljsko službo, t. j. poučevati otroke v krščanskem nauku, pa tudi v branju in pisanju latinskih in nemških črk. Razložiti so morali dečkom temeljne nauke iz latinščine, ki so bili potrebni pri petju latinskih maš, psalmov in drugih latinskih cerkvenih pesmi. V južnih delih slovenskih dežel, kakor v Beli Krajini, so poučevali tudi staroslovensko azbuko. Na župnijskih šolah so poleg duhovnikov poučevali tudi laiki, večinoma bivši duhovski kandidati, ki iz kateregakoli vzroka niso hoteli ali niso mogli vstopiti v duhovski stan in so se zadovoljili z učiteljsko službo, zvezano navadno s cerkveniško ali organistovsko ali pa z obema. Da župnijske šole niso bile samo po mestih, ampak tudi na deželi, nam spričuje zgodovina. Znane so nam med drugimi naslednje šole: v Ljubljani pri sv. Nikolaju in sv. Petru, v Škofji Loki, Kranju, Radoljici, na Bledu, v Kamniku, Šmarju pri Ljubljani, Višnji gori, Krškem, Novem mestu, Črnomlju, Ribnici, Vipavi, Gorici, Celju, Rušah pri Mariboru. Župnijska šola pri svetem Nikolaju v Ljubljani se omenja že v XIII. stoletju, druge so pa pozneje nastale. Tudi niso imele vse župnijske šole enake veljave. Znano je, da je bila ljubljanska šola pri svetem Ni- kolaju, ki je proti koncu XIV. stoletja prenehala, 1. 1418. obnovljena kot trivijalka. Poučevale so se torej na nji: Gramatika (latinsko slovstvo), retorika (govorništvo in poezija, stilistika) in dialektika (osnovni nauki iz modroslovja). Tudi šoli v Kranju in Ribnici sta bili višje vrste. Najbolj pa slovi šola v Rušah pri Mariboru, ki jo je ustanovil župnik Jurij Kozina I. 1644. Razvila se je kmalu pod vodstvom domačih župnikov-Slovencev v gimnazijo. Kot učenci so se sprejemali 9—10 letni dečki. Poučevali so po učnem načrtu jezuitov ruški župniki in župnijski namestniki. Višek je dosegla ruška gimnazija pod vodstvom župnika Luka Jamnika 1. 1698. Imela je 220 gojencev, med temi 21 grofov in baronov. Pozneje je pa jela propadati, dokler ni popolnoma prenehala 1. 1758., ko je bila ustanovljena jezuitska gimnazija v Mariboru. Župnijske šole so bile strogo cerkvene ustanove. Dobivala je sicer ta ali ona podporo od avtonomnih oblasti, vendar je vodstvo šol ostalo vedno v rokah župnikov. Kajti šolstvo so skozi ves srednji vek smatrali za cerkveno institucijo. Učitelji so dobivali kaj pičle dohodke. Imeli so pravico do posebne bjre; poleg tega so pa pobirali večjo ali manjšo šolnino od šolo obiskujočih otrok. Opravljali so navadno tudi službo Cerkvenika ali organista, ker jih dohodki učiteljevanja niso mogli preživljati. Pogosto — posebno na manjših šolah — je bil pouk v šoli le postranski zaslužek Cerkvenika in organista, kar šoli ni moglo biti v prid. Učitelji na večrazrednih šolah so morali imeti pač večje dohodke. Iz zgodovine novomeških šol vemo, da je imel 1. 1761. učitelj Casserroller na leto 100 goldinarjev, 12 mernikov pšenice in 15 vedrov vina, za opravke v cerkvi pa še posebej 1 goldinar. (Denar je imel v onih časih večjo veljavo.) Toda to je že 'z poznejše dobe, ki ne spada več v našo razpravo. Poleg župnijskih moramo omeniti še samostanske šole. Samostani, ki jih je bilo obilo po slovenskem ozemlju, so imeli svoje šole, da so se v njih izobraževali in vzgajali domači duhovni. Tudi te šole niso bile na enako visoki stopnji, sole velikih samostanov kakor cistercianskega v Stični, benediktinskega v Gornjem gradu in dominikanskega v Brežeh na Koroškem so slovele daleč na okrog in stale visoko nad navadnimi župnijskimi šolami. Poleg šol za izobrazbo duhovščine so imeli redovniki tudi šole za laike. V Ljubljani je na pr. v XIV. stoletju nemški viteški red ustanovil šolo, s katero je bil v XV. stoletju združen zavod za vzgojo revnih dečkov in deklic. Isti red je imel šolo tudi v Metliki. Izmed ženskih samostanov je velesovski ustanovil proti koncu XV. stoletja zavod za vzgojo plemiških hčera. Nastane vprašanje, ali so župnijske in samostanske šole vplivale na razvoj ljudske izobrazbe. Odgovoriti moramo brez pomišljanja trdilno. V te šole niso zahajali samo plemiči, ampak tudi meščanski in kmečki sinovi. Marsikdo v mestu ali na deželi, ki je bil sicer ubožen, je imel sorodnika, prijatelja v bližnjem samostanu ali župnišču, kateremu se je njegov nadarjeni sinko prikupil, pa je nagovoril očeta, da ga je dal v šolo. In sin je postal duhovnik; če ni prišel tako daleč, je pa vstopil v pisarniško službo pri mestni občini, pri deželnih stanovih ali v domači graščini, lahko je prevzel mesto organista in učitelja na župnijski šoli. Dobili so se pa tudi taki, ki so v mladih letih zahajali v šolo, pozneje so se pa vrnili na dom in po svojem očetu prevzeli posestvo. Skratka, župnijske in samostanske šole so bile edine šole na Slovenskem v srednjem veku. 2. Cerkveni govori. Cerkvena umetnost. Vkljub temu bi ne bilo prav, ako bi glavne zasluge za izobrazbo slovenskega ljudstva v srednjem veku pripisovali šoli. V primeri z našim časom je le malo otrok revnejših slojev obiskovalo šole. Pač pa so gotovo vsi hodili v cerkev in v cerkvah so dobivali naši predniki v tistih časih največji del svoje izobrazbe. V cerkvah so slišali ob nedeljah in praznikih svojega dušnega pastirja, ki jim je pripovedoval o Bogu, o njegovih zapovedih, o Kristusu — Odrešeniku in drugih naukih krščanske vere. V teh pridigah in krščanskih naukih je tičala še cela kopa drugih po- učnih drobtin. Razlaganje moralke je bila za preprostega, a vernega človeka prava šola v dušeslovju. Zvedel je, kje imajo izvor človeške slabosti in napake, dobival je navodila, kako naj jih premaga. V cerkvi je dobil verni Slovenec največ podlage za presojanje in spoznanje samega sebe in drugih. — Tudi v zemlje-pisno-zgodovinskem oziru je marsikaj novega čul v cerkvenih govorih. Slišal je o judovskem narodu, o Rimljanih in Grkih, ki niso molili enega Boga, ampak po božje so častili lesene, ka-menite in bronaste malike, zvedel je za Palestino, Egipt, Grško, Italijo, čul o Jeruzalemu, Atenah, Rimu, marsikaj si je zapomnil iz zgodovine katoliške Cerkve, iz časa preganjanja kristjanov i.t. d. Iz cerkvenih govorov je vedoželjen možak spoznal, da je zemlja, na kateri živi, jako velika, da so za morjem še dežele, v katerih prebivajo ljudje, ki govore drugačen jezik in imajo druge šege in navade kakor njegovi rojaki. Dobil je tudi zmisel za časovno razmerje. Kajti slišal je pri pridigi, da je več tisoč let preteklo od vstvarjenja človeka pa do rojstva Kristusovega; celo nad pojmom večnosti si je ubijal glavo. Tudi sicer je cerkev nudila vernikom duševnega užitka. Že cerkveno poslopje samo je po svoji umetni zidavi, še bolj pa po slikah, ki so bile na oltarjih ali pa naslikane na cerkvenih stenah in obokih, vzbujalo v ljudstvu čut za umetnost. Slike so predstavljale Boga in svetnike v najrazličnejših podobah, predo-čevale so dogodke iz življenja starih očakov, iz življenja in trpljenja Kristusovega, iz zgodovine katoliške Cerkve, pa tudi iz domače zgodovine, bodisi cerkvene ali posvetne. Tako je n. pr. znameniti ljubljanski knez in škof Tomaž Hren dal za ljubljansko stolnico izdelati sliko, ki je predočevala veliki poraz Turkov pri Sisku I. 1593. Čuda ni, ako se najdejo po naših cerkvah slike iz teh bojev, saj so bile cerkve s svojimi tabori najboljše zavetišče kmečkega ljudstva v tistih žalostnih časih, ko so Turki leto za letom prihajali ropat in morit v naše kraje. Kadarkoli je pobožni vernik stopil v cerkev, je zagledal podobe, ki so mu osvežile besede pridigarjeve in poklicale v spomin vesele in žalostne dogodke iz domače zgodovine. Se večjega pomena kakor slike je bilo za cerkveno bogo-■služje, pa tudi za duševno izobrazbo ljudstva, petje. Že iz prej omenjenega ]e razvidno, da so gojenci samostanskih šol in dečki, ki so hodili v župnijske šole, pomagali klerikom pri latinskem petju v cerkvi. Mislimo si pa lahko, da se je pri službi božji zlasti na deželi pelo predvsem slovensko. V preprostih svetih pesmih so naši predniki kakor v molitvi odkrivali blaženim nebeščanom svoje nadloge in težave ter se jim zahvaljevali za uslišane prošnje. To pobožno petje je napolnilo ljudska srca z nekim svetim °gnjem, pregnalo iz njih posvetne skrbi in zla nagnjenja in jih storilo dostopna blaženim verskim vplivom. 3. Dramatične predstave. Spomin na veliko delo odreše-nja je praznovala Cerkev že od nekdaj s slovesnimi obhodi ali Procesijami. Nas zanimajo predvsem procesije velikega tedna vsled svoje slikovitosti in posebnega vpliva na prebivalstvo. Pro-cesije velikega petka so imele zlasti namen, zbuditi v ljudstvu čut sPokornosti; zato so z njimi zvezali sčasoma predstavljanje Kri-stusovega trpljenja. Ti sprevodi so postali posebno slovesni v protireformacijski dobi, ko so jih jeli prirejati kapucini in jezuiti. Gmotno podpirale so prirejanje takih procesij posebne bratovščine ,Kristusovega trpljenja," »Odrešenika sveta" in »Presvetega Rešnjega Telesa." Sodelovate so pa tudi stanovske bratovščine. Pri pasionskih igrah, oziroma procesijah, v Škofji Loki so n. pr. sodelovale pri procesiji kovaška, zidarska, lončarska, pekovska, mesarska in krojaška bratovščina. Predstavljalo se je ponajveč Kristusovo trpljenje, videle so se pa tudi druge alegorične slike: smrt, pekel i. dr., ki so kazale minljivost vsega posvetnega in opominjale k pokori. Igralci so šli peš ali pa so jahali na konjih in oslih. Nekatere skupine so nosili na odrih in vozili na lepo okrašenih vozovih. Igralci so recitirali ali peli primerne pesmi v latinskem, nemškem ali slovenskem (v Škofji Loki) jeziku. Teh procesij se je udeleževalo obilo ljudstva. Še več je bilo gledalcev, večkrat po 20 do 30.000. Slovesne procesije, združene s pasionskimi igrami so bile v navadi v Ljubljani, Škofji Loki, Kranju in Novem mestu. Sijajne igre so jako vplivale na gledalce. Sčasoma so se pa vgnezdile razne razvade in vrednost iger je čimdalje bolj gi-nevala, dokler jih ni v drugi polovici 18. stoletja Marija Terezija v sporazumu z duhovsko gosposko prepovedala. Igre pa niso prišle v navado samo o velikonočnih procesijah, ampak tudi pri drugih velikih cerkvenih slovesnostih. Iz zapisnika škofa Hrena izvemo, da se je 12. marca 1. 1622. praznovala v Ljubljani kanonizacija Ignacija Lojolskega in Frančiška Ksaverija s sijajno procesijo, katero je vodil škof sam ob udeležbi duhovskih in posvetnih dostojanstvenikov. Očetje jezuiti so postavili na poti od stolnice do cerkve Sv. Jakoba dvanajst živih slik, predstavljajočih dogodke iz življenja svetnikov, ki so bile ljudstvu nad vse všeč. Jezuiti so po svojih zavodih takoj vpeljali igre, ki so jih ob slavnostnih priložnostih, posebno ob koncu šolskega leta predstavljali dijaki-gojenci. Tudi na gimnaziji v Rušah pri Mariboru je župnik Luka Jamnik v drugi polovici 17. stoletja uvedel duhovne gledališčne igre, ki so jih predstavljali do I. 1722. Snov jim je bila vzeta večinoma iz cerkvenih legend. Izbrali so pa za predmet igram tudi primerne in aktualne dogodke iz zgodovine. V Rušah vsaj so igrali večkrat tudi v slovenskem jeziku. Vzgojni vpliv iger na gledalce je bil velik in javnost je bila o predstavah polna hvale- 4. Romanja. Še nečesa ne smemo pozabiti, ako govorimo o vplivu katoliške Cerkve na ljudsko izobrazbo, namreč številnih romanj. Marsikje in veliko se je že zabavljalo čez romanja. Toda> ako hočemo biti nepristranski, se ne moremo ubraniti misli, da se je ravno po romanjih razširilo obzorje preprostega ljudstva. Romalo se je pri nas veliko in daleč. Že v najstarejših časih, ko se je jelo krščanstvo širiti iz Solnograda, je mnogo vernih Slovencev prišlo v stolnico solnograških škofov na božjo pot. Poleg domačih božjih potov v Ljubljani, na Šmarni gori, sv. Vi-šarjah, v Lescah in na Bledu, v Crngrobu pri Škofi Loki, sveti Hemi na Koroškem in drugih, naj kot znak verske gorečnosti naših prednikov navedem še nekatere izven naše domovine. V velikih množicah so romali Slovenci v Oglej, posebno veliki teden. Hodili so tudi v Trst in od tu čez morje v Loreto. Velikokrat so še podaljšali to pot in pohiteli v večno mesto, da tam pomolijo na grobu apostolskih prvakov. Najbolj pa zbujajo našo pozornost velika romanja v Kolin ob Renu in Ahen, ki so se vršila vsako sedmo leto. Proti koncu 14. ali v začetku 15. stoletja so slovenski romarji ustanovili v Ahenu svoj oltar, 1. 1495. sta pa mestni občini v Ljubljani in Kranju ustanovili beneficij sv. Cirila in Metoda za duhovnika, ki bi opravljal sv. maše in spovedoval slovenske romarje. Slovenski oltar, ki je bil že jako zapuščen, je v prvi polovici 18. stoletja dal stolni kapitelj ahenski podreti, dohodke beneficija pa porabiti za drug oltar. Še daljša, toda manj številno obiskana so bila romanja k sv. Jakobu v Kamposteljo v 11. stoletju in ob času križarskih vojsk obiskovanje božjega groba v sv. deželi. 5. Narodno gospodarstvo. Katoliška Cerkev ni prinesla slovenskemu narodu samo verskih resnic, ki so najugodnejše vplivale na razvoj ljudske izobrazbe, bila je — čeprav posredno •— Slovencem tudi učiteljica v strokovni izobrazbi in organizaciji, pospeševala je njihovo gmotno blagostanje. Samostanski redovniki, zlasti benediktinci, cistercijani in kartuzijani so učili naše pradede umnega gospodarstva, seznanili so jih s celo vrsto novih sadežev in žit, prinesli v naše kraje vinsko trto, uvedli namesto nerodnega drevesa železen plug, ki je olajšal in pospešil obdelovanje polja. Cerkveni shodi so nudili najboljšo priložnost za trgovino. Opozarjam na velike semnje v Stični na Dolenjskem, pri sv. Janezu ob Bohinjskem jezeru, v Ogleju, pri sv. Ivanu v Devinu in v Sinigaliji pri Loreti. Papeži in škofi so s podeljevanjem odpustkov izpodbujali vernike k napravi cest in Costov, roparje so zadele ostre cerkvene kazni. Še večje važnosti K da so bili s samostani navadno združena tudi gostišča, Društv. gov. III. 8 kjer so popotni romarji, trgovci, rokodelci i. dr. dobili prenočišče in, če je bilo potrebno, varno spremstvo. Samostani so napravljali tudi gostišča izven samostanov, n. pr. na Ljubelju, v Tuhinjski dolini. »Domači kupčiji so služili cerkveni shodi, stik z inozemstvom so pa vzdrževala velika romanja." 1 Križarske vojne so tudi v naših krajih trgovino jako povzdignile. — Prve organizacije delavskih stanov je povzročila Cerkev. Iz nje izvirajo stanovske bratovščine, ki so se razvile pozneje v mogočne obrtne zadruge. Z eno besedo: Delovanje katoliške Cerkve med Slovenci je bilo vkljub vsem napakam posameznih njenih organov pravo apostolsko delo. Protestantizem, ki se je začel širiti po naših krajih v 16. stoletju, je med drugimi agitacijskimi sredstvi uvedel tudi tisk. Toda protestantovske knjige so ostale večinoma med plemstvom in meščanstvom, precej jih je šlo gotovo med duhovnike. Edina protestantovska knjižica, ki se je razširila tudi med ljudstvom na deželi, je bila pesmarica. Tudi v nji so bile večinoma prestave nemških luteranskih cerkvenih pesmi, bilo je pa tudi nekaj slovenskih, starih in že vkoreninjenih med ljudstvom, ki so jih morda nekoliko prenaredili ali pa kar neizpremenjene sprejeli v pesmarico. Ko je protireformacija po naših deželah zatrla protestantizem, je katoliška duhovščina izdajala nabožne knjige, vendar pa lahko rečemo, da je bil tisk v tej dobi le neznatnega pomena za ljudsko izobrazbo. Narodna tradicija. Poleg vere, ki je dajala smer ljudski izobrazbi slovenskega naroda, je živela še stoletja stara narodna tradicija, ki se je po narodnih pesmih in pripovedkah podedovala od roda do roda in vezala narod v eno kulturno celoto. V dolgih zimskih večerih, ko je bila številna družina zbrana v hiši pri preji, so stari dedi pravili mlajšim poslušalcem o davnih časih, ko so še enooki pasjeglavci napadali njihove pradede. Pripovedovati so znali silno zanimivo o krvoločnosti Turkov, ki so pred toliko in toliko leti vdrli v domači kraj, požgali hiše in žitna polja, ljudi pa pomorili ali odvedli v sužnost — daleč tja v globoko Turčijo. Vedeli so povedati o junakih, ki so se proslavili v teh bojih; povsod so bile razširjene pripovedke o 1 Dr. Gruden, 1. c. močnem Štempiharju in Petru Klepcu ali o vitežkem Lamber-garju, ki je na cesarskem Dunaju premagal strašnega Pegama. — Pripovedovali so o krvavih bojih, ki so jih njihovi očetje bili za staro pravdo, hoteč priboriti svojim otrokom in vnukom lepšo prihodnjost. Bili so pa premagani in njihov kralj je bil na strašen način mučen na Markovem trgu v Zagrebu. Z iskrečimi očmi so dečki in mladeniči poslušali te pripovedke in začutili v sebi moč, da zdrobe verige, v katere jih je vklenil tuj graščak. Trdno so sklenili izkazati se vredne potomce svojih očetov in do zadnje kaplje krvi braniti svojo domovino pred nikdar sitim Turkom. Poleg pripovedk iz junaških bojev so vedeli stari ljudje še celo vrsto drugih: o povodnjem možu, o zlatolasih vilah, zgodbe, ki so razlagale postanke jezer in razpad gradov. Babice so seznanjale vnuke s sijajnimi pravljicami in lepimi basnimi, v katere so bili odeti razni moralni nauki. Včasih najdemo v njih prav čudovito simboliko, ki nam izpričuje, da je imelo naše ljudstvo v tistih časih veliko več poetične sile, kakor je ima dandanes. Med ljudstvom so krožile legende, ki jim je bila vzeta snov posebno iz življenja Kristusa in svetnikov. Fantje so pa v lepih poletnih večerih zapeli na vasi lepo pesmico, da so se starejši vaščani zamislili nazaj v mladinska leta. * * * Tako je bilo duševno življenje naših prednikov. Malo so hodili v šole, ponajveč so si morali sami s svojimi izkušnjami pridobiti znanja. Nekaj so slišali v cerkvi, nekaj so jim povedali starejši, drugo so izvedeli po svetu. Ko so šli na božjo pot, ko so potovali na tujem kot rokodelci ali trgovci, bojevali se v službi graščakov, so imeli povsod odprte oči, skrbno so opazovali novosti in se z njimi okoriščali. Nobene priložnosti niso pustili v nemar in prišli so tako daleč, kolikor so jim sp!oh dopuščale takratne razmere. Bili so tedaj hudi časi. Poleg naravnih nezgod jih je pogosto stiskal še graščak, benečanske, ogrske in turške vojske so skoraj neprenehoma divjale po njihovih deželah in jih pustošile. Narod se je boril, delal in molil 'n upal boljših časov. Ko so pa ponehale vedne vojske in se Je Avstrija začela naznotraj krepiti, se je tudi slovensko ljudstvo 2 neizmerno žilavostjo povzpelo za drugimi narodi in zavzelo ITIed njimi častno mesto. Danes, ko smo že precej visoko, se moramo s hvaležnostjo spominjati davnih prednikov, ki so postavili temelj za poznejši napredek in nam zapustili najdragocenejše: žilavost, pridobljeno s trdno vero, z neprestanim delom in bojem. lur. Fr. Kovač. Skupna zemljišča. Velikanski zakladi našega narodnega premoženja leže še zakopani in neizrabljeni v skupnih zemljiščih slovenskega kmeta. Tisoče oralov je pri nas zemlje, ki bi se z lahkoto izpremenila v vrtove, travnike, celo v njive ali izvrstne pašnike; toda na njej raste le trnje in brinje, in groblje kamenja leže na izvrstni zemlji. In vprašaš morda pastirja na paši: „Zakaj imate vendar tako zanemarjen pašnik?" In malomarno ti bo odgovoril: „E, saj je gmajna." Uzreš velike planote, pobočja hribov, ki kažejo svoja gola rebra, le tu pa tam še samuje kako drevo, pač pa priča polno gnijočih parobkov, da je tu pred časom stal gozd, ki ga je uničila nespametna roka. Začuden vprašaš mimoidočega kmeta: „Čegav je ta gozd in kdo ga je tako uničil?" In dobil boš ciničen odgovor: „E, skupen gozd," kakor da bi ne imel raditega nobene vrednosti, ker je skupen. In če te žene radovednost, kje ima vas najbolj zanemarjene travnike, poglej kje leže skupni travniki in menjave ter boš videl, kakšen ne sme biti travnik. Skupna zemljišča bi bila silnega pomena za naše narodno gospodarstvo, ako bi jih ljudstvo znalo ceniti; bila bi lahko vir blagostanja marsikatere vasi, če bi imela kakega gospodarja, sedaj je pa ravno narobe; kjer je več skupnih zemljišč — tam je tudi več izseljencev. Naše najboljše delavne moči hodijo v tujino, kjer kultivirajo tujcu divje pokrajine, doma pa raste osat na izvrstni zemlji, ker je nočejo ali ne morejo njeni lastniki izkoristiti. Kriva je temu oblika posesti, starokopitnost in pomanjkanje socialnega zmisla med našimi kmeti, mnogo pa tudi postavodaja, ki ni posegla z energično roko v to, morda najbolj zapleteno vprašanje agrarne politike. Kaj so skupna zemljišča, pove že beseda sama dovolj. Delimo jih v občinska, soseskina ali vaška zemljišča, solastninska in zadružna zemljišča; poleg teh so še menjave, neka posebna vrsta skupnih zemljišč z ozirom na način uživanja. Glede na kulturo lahko ločimo: skupne gozde, travnike, stelnike in pašnike; ponekod so imeli tudi skupne njive pred ne dolgim časom, dandanes bi jih pa bilo težko še kje dobiti, razen v zelo majhni meri sem pa tja v Istri. Tu ne govorimo o skupnih servitutah, kjer je zemlja lahko last drugega, pravico do uživanja pa ima kaka skupina kmetov. Občinska zemljišča so last občine, ne glede na to, kdo jih uživa. Pogosto je več občin lastnic kakega zemljišča, kakor n. pr. ponekod pri gorenjskih planinah; v tem slučaju je občina solastnica dotičnega zemljišča. Soseskina ali vaška zemljišča so last soseske — vasi, oziroma podobčine, ki je bila nekdaj samostojna občina. To so večinoma takozvane gmajne, dasi se to ime pogosto rabi sploh za vsako skupno zemljišče in tudi za solastninsko, ki je neke vrste zasebna in skupna last dveh ali več posestnikov. Podlaga tej razdelitvi je zemljiška knjiga, kjer so dotična zemljišča vpisana kot last občine, soseske ali pa solastnikov. Treba pa je strogo ločiti med posameznimi vrstami skupnih zemljišč, ker je to precejšnjega pomena pri raznih pravnih vprašanjih. Tako n. pr. imajo občinska in soseskina zemljišča postavno določene gospodarske organe, solastnije so brez njih. Pri občinskih volitvah voli na Kranjskem vsled tega za soseskino premoženje gospodarski odbor, oziroma njegov načelnik kot pravni zastopnik soseskinega premoženja; solastninska zemljišča pa nimajo nobenega postavnega gospodarskega organa, zato mora dobiti od solastnikov pooblastilo, kdor hoče voliti za solastnijo pri občinskih volitvah. Ravno tu je precej nejasnosti v onih krajih, kjer ne ločijo med soseskinim in solastninskim zemljiščem, kakor pričajo fazna tozadevna vprašanja v „Občinski upravi". Poleg tega je ločitev važna glede kompetence komisarijata za agrarske operacije, ker solastninska zemljišča ne spadajo v njegovo področje ; dalje glede delitve, ker pri soseskinih zemljiščih je potreba na Kranjskem, da zahteva vsaj tretjina lastnikov delitev, pri solastninskih zemljiščih pa zahteva lahko vsak solastnik svoj del. Plod gospodarske izobrazbe in zadružne misli so zadružna zemljišča, k' so last kake pašniške ali živinorejske zadruge, kakor n. pr. v Horjulju ali v več krajih na Češkem. Sem štejemo lahko tudi 2emljišča raznih korporacij, kakor n. pr. v Kamniku, kjer ima Meščanska korporacija velikanske gozdove. Menjave, ki so razširjene posebno po Notranjskem, so navadno solastninska 2emljišča, ki jih solastniki uživajo menjaje se. Navadno so to travniki, ki so premajhni, da bi jih mogli uživati vsi solastniki obenem, zato se vrste tako, da vsako leto uživa en del solastnikov dotični travnik. Poleg teh so še menjave, ki obstoje iz več travnikov, ki jih pa solastniki uživajo na ta način, da posamezni solastniki, ali gotovi del solastnikov vsako leto kosi na drugem travniku po neki določeni vrsti. Površje in število skupnih zemljišč se natanko ne da določiti, ker jih je že mnogo razdeljenih in se delitve še vedno vrše, posebno v zadnji dobi vedno bolj naraščajo prošnje za delitev; na drugi strani se pa množe zadružna zemljišča. Vendar pa je v Avstriji še mnogo skupnih zemljišč, posebno v južnih deželah. V kraških deželah je celo večji del zemlje v skupni posesti, več kot poldrugi milijon ha-, na Kranjskem je samo menjav okrog 16.000 Ac, na Koroškem okrog 30.000 Aa.1 Dobe se soseske, kjer ima 25—30 posestnikov čez 300 ha skupnega zemljišča, v nekaterih okrajih nima polovica davkoplačevalcev drugega posestva kot menjave. Postanek raznovrstnih skupnih zemljišč je različen, vsa pa so produkt gospodarske politike in gospodarskega razvoja, ki se je začel v zgodnjem srednjem veku in se je končal šele pred par desetletji. Gotovo je, da je velik del sedanjih skupnih zemljišč nastal iz nekdanjega občinskega sveta, mnogo jih je nastalo vsled zemljiške odveze in odkupa servitut tudi na graščinskih zemljiščih; ponekod so prešla tudi cerkvena zemljišča v skupno last, kakor nam še sedaj kažejo razna imena, n. pr. cerkveni laz, cerkveni travnik, cerkveni gozd itd. Pri Jugoslovanih je skoro gotovo vplivala na postanek skupnih zemljišč tudi jugoslovanska zadruga, ker imamo tam največ skupnih zemljišč, kjer so bile zadruge najbolj razširjene. Sploh je čisto naravno, da so si člani razpadle zadruge razdelili med seboj le polje in travnike, pa še teh ne povsod in vseh, gozdove in pašnike pa so ohranili še nadalje skupne. Prvotno je bilo vse skupno zemljišče občinska last in vsak občan je imel pravico do užitka. Seveda, uživali so ga le tisti, ki so ga rabili, torej pašnik tisti, ki so imeli živino. Z uživanjem pa so si takozvani stoječi kmetje ali gruntarji skupno zemljišče nekako priposestvovali, tako da so kasneje odrekali pri- 1 Schiff, dr. VValter, Osterreichs Agrarpolitik seit der Grundentla-stung I. 175-181. seljencem, kočarjem in rokodelcem vsako pravico do užitka. Ti se skraja niso zato dosti menili, ker zanje občinsko zemljišče ni imelo posebnega pomena in vrednosti, ker ga niso potrebovali: živine niso imeli, da bi jo pasli po občinskem pašniku, in sena z občinskih travnikov tudi niso imeli kaj rabiti. Zadovoljni so bili s tem, da so dobivali drva iz občinskega gozda, kjer so pobirali veje in suhe odpadke, debelejših drv itak niso mogli spraviti domov, ker niso imeli živine. Kasneje so pa kmetje utrgali kočarjem še to malenkost, češ: „Mi smo le iz dobrote dovolili, da ste smeli pobirati drva.“ Da se prvotno kočarji niso toliko menili in borili za pravice do občinskega zemljišča, je bila vzrok tudi okolnost, da so kmetje sami — to je oni, ki so uživali občinsko zemljišče, nosili vsa občinska bremena. Srdit boj za občinsko premoženje pa se je vnel med kočarji in kmeti, ko je stopila na mesto prejšnje gospodarske ali realne občine — moderna, personalna ali politična občina, ki naklada občinska bremena vsem občanom. Realna občina, ki je bila pri nas pred 1. 1849., je bila neka gospodarska zadruga posestnikov — kmetov, ki so nosili občinska bremena; personalna občina, kakor jo imamo danes pred seboj, je pa krajevna in socialna skupina prebivalcev, kjer nosijo občinska bremena sorazmerno vsi občani. Ko je torej nova doba prinesla personalno občino, so padla bremena tudi na kočarje po davkih. Ti so seveda sedaj zahtevali, da postanejo deležni tudi pravic do občinskega zemljišča, ki so ga prej kmetje uživali, kot neko odškodnino za dolžnosti, ki so jih imeli do občine. Tem zahtevam so se kmetje odločno uprli, sklicujoč se na svoje starodavne pravice. Tako so nastali mnogi prepiri, pravde, pravi gospodarski boj med kmečkimi Patriciji in plebejci za občinsko zemljišče, ki se je končal šele v najnovejši dobi, ki morda traja ponekod še sedaj; propadli pa so v tem večinoma kočarji, ker jim postavodaja ni zagotovila pravice, ki jim je šla. Tako so si kmetje pogosto prilastili občinsko premoženje, ki je ponekod prešlo v solastnijo kmetov vsled napačnega vpisa v zemljiško knjigo; drugod je pa ostalo še vknjiženo na občino, faktično pa so beati possidentes (lastniki) le uživajoči kmetje. Poleg tega so 1. 1849. združili ponekod več manjših občin v eno samo. Tu je prišlo do novega vprašanja, čegavo bodi 2emljišče prejšnjih občin? Gotovo bi bilo nepravilno, ako bi bilo prešlo v last novonastale občine, ker so bile nekatere prejšnjih občin, iz katerih je nastala nova, premožnejše kot druge; zato je ostalo navadno prejšnje občinsko zemljišče last občanov nekdanje občine ali sedanje podobčine. Toda lastninsko vprašanje je nastalo silno zamotano, ako je nekdanja realna občina obstojala iz več vasi, ki so vse uživale občinsko zemljišče, pogosto zelo neurejeno, tako da ni bilo prave meje, do kje sega užitek posameznih vasi. Prava babilonska zmešnjava je nastala posebno tam, kjer so posamezni lahko izkoriščali skupno zemljišče, kjer se je komu poljubilo, ne da bi bili določeni teritoriji odkazani posameznim vasem. To je bilo posebno pri Ustnikih, stelnikih in raznih lazih, kjer je veljalo načelo: kdor prej pride, prej melje. Kdor je prej prišel kosit, steljo žet, ali listje grabit, tisti si je izbral najboljše kose. Da so pri tem vladali večni prepiri in tožbe, je samoobsebi umevno. Ko je torej nehala prejšnja občina kot taka, je zahtevala navadno vsaka vas svoj del, ki ga je bilo pogosto zelo težko, včasih celo nemogoče določiti po kaki gotovi normi. Vsled razdelitve občinskega zemljišča na posamezne vasi so nastala sedanja soseskina ali vaška zemljišča; pogosto pa so prešla ob tej priliki v solastnijo vsled napačnega vpisa v zemljiški knjigi. Podoben proces in zmešnjava se je vršila pri onih gmajnah, ki so nastale vsled odkupa servitut na graščinskih zemljiščih. V letih 1848. in 1849. — v dobi zmešnjave in nejasnih zakonov — je morala graščina odstopiti kmetom nekaj gozda in pašnikov, do katerih so imeli kmetje užitninsko pravico. Večina naših sedanjih skupnih zemljišč je nastala na ta način. To pa je bila nesreča za skupna zemljišča, kajti graščina je odmerila kmetom zemljišče — ki je bilo navadno manjše, kot ga je določevala postava — brez določb, kdo ga naj upravlja in uživa. Prej je skrbela vsaj graščina za gozdove, sedaj so postali ti naenkrat last celih vasi, ki so v svojem veselju, da so same gospodarji gozda, skrbele večinoma le zato, kako bi ga hitro vsaka zase kar najbolje - izkoristile, ker ni bilo gospodarja, ki bi bil urejeval užitek in upravo. Nastali so prepiri med posameznimi vasmi ali solastniki, skupno zemljišče pa je vsled tega propadalo — graščina pa se je smejala v pest. Posebno zanimiva je bila uprava skupnega zemljišča prejšnjih gospodarskih občin, ki se javlja v soseskah ali sosečkah in vaških skupščinah, ki nudijo raziskovalcu narodnega prava precej podatkov, i Soseska — to je bil in je Sesedaj, kjer imajo skupna zemljišča, nekak vaški parlament z vsemi svojimi slabimi stranmi. Tu opravlja vsak vaški državljan, oziroma solastnik skupnega zemljišča, zase službo poslanca. O vseh zadevah skupnega zemljišča, kakor tudi o drugih skupnih gospodarskih potrebah: o plotovih, potih itd. se razpravlja pri soseski. Vaški župan, ki je bil pod graščinsko vlado nekak gospodarski uradnik in oskrbnik občinskega premoženja, je vodil to zborovanje in dajal pri soseskah, navadno o božiču, ko je bila ob zaključku leta glavna soseska, račun o svojem hiševanju soseski. Ob tej priliki so izplačali vaškega črednika, ovčarja in razne čuvaje in jih obenem „vkordali“ (kakor se glasi tehnični izraz) za prihodnje leto. Pri tej soseski je povedal vsak svoje pritožbe in zahteve glede plotov, pašnje, sekanja drv, vaških potov; glede žetja stelje na skupnem pašniku in o drugem. Seveda je pri tem prišlo do običajnih prepirov, ker je vsak skušal izliti ob tej priliki svojo nevoljo in jezo, ki jo je hranil za ta večer, da je povedal par gorkih. Ponekod so napravili ta dan na soseskine stroške tudi pojedino. Župana šo volili na določeno dobo; ta je bil neke vrste zastopnik kmetov pri gosposki — graščaku, obenem pa tudi neke vrste gospodarski uradnik ter graščinski zaupnik. Ponekod je bila županska čast navezana na kako posestvo, zato pogosto dobimo po vaseh hiše, ki so ohranile domače hišno ime „Župan“, ali „pri Županovih", „Županjih“. Soseske so se pogostoma ohranile do danes, kjer imajo še skupna zemljišča. Kjer so izgubili župana vsled nove razdelitve občine, je opravljal njegov posel „podžupan“, kakor imenujejo navadno odbornika, ki ga voli nekdanja občina v novi občinski zastop. V najnovejši dobi pa je izročil kranjski občinski red upravo soseskinega premoženja gospodarskemu odboru, toda stara navada se je ohranila navadno do danes, tako da si odbor ne upa nič ukreniti brez soseske. 1 1 O tem je napisal zanimivo razpravo dr. Ludevit Pivko v „Časopisu Za zgodovino in narodopisje8 1. 1911. Sicer se naslanja na podatke, ki jih je dobil v krajih na Štajerskem, kjer je skupno zemljišče že razdeljeno, dočim Pri nas na Kranjskem še sedaj lahko opazujemo v mnogih krajih tiste in Podobne navade, ker imamo še mnogo skupnih zemljišč. Te tvarine se dotika tudi Dopsch: »Die altere Sozial- und VVirtschaftsverfassung der Alpenslaven4. ^ed njim in prof. Peiskerjem je nastala živahna replika, o kateri poroča dr. Mal v „Carnioli“, 1910, ki poudarja tudi nekaj novih misli. Ta skupnost v posesti in upravi pa je silno škodovala gospodarskemu napredku zemljišč in jih ponekod celo popolnoma uničila. Kakor povsod, tako se je tudi tukaj komunizem silno slabo obnesel in pokazal, da ovira in zabranjuje vsak kulturni in gospodarski napredek, ako ni organiziran, ako železna roka postave in enega vrhovnega gospodarja ne vodi posameznih ad bonum commune — k skupni blaginji. Danes so skupna zemljišča splošno v silno zanemarjenem in žalostnem stanju. Dolenjske in notranjske gmajne — pašniki so na najboljših mestih zaraščeni s trnjem in brinjem, in raztresene groblje kamenja pričajo o silni zapuščenosti; tako da skupni pašnik, ki meri okrog 300 ha, komaj preživi kakih 100 glav živine. V podobnem stanju so tudi gorenjske planine. Najlepši deli so zaraščeni z gostim ruševjem (t. j. s pritlikavimi, gostimi in zveriženimi borovci), ki so ga v prejšnjih časih vsako leto na ukaz županov trebili, v zadnjih letih pa so to skoro povsod opustili. Vsled tega je vedno manj paše — pa tudi manj živine. Starejši možje n. pr. še pomnijo, ko je planina »Za Sijo“ za Stolom lahko preredila čez poletje pet čred, to je okrog 1000 ovac, danes jih komaj okrog 400. Planina Zelenica pri Begunjščici preživi komaj kakih 150 glav govedi, dasi bi jih lahko do 300, ako bi jo izboljšali. Splošno pa so danes planine z ozirom na njihovo stanje, preobložene z živino, ki vsled tega tudi ne uspeva. Skupni travniki se le izkoriščajo; na kako melioracijo nihče ne misli, zato so posebno menjave skrajno zanemarjene. Vsak izkuša tisto leto, ko pride na vrsto, kolikor mogoče dosti nakositi in pokosi travo do zemlje, češ drugo leto itak jaz ne kosim in „za nami magari če trava ne raste.“ Pravi izrodek gospodarstva in anarhizem pa je vladal pri skupnih gozdovih. Vsak se je hotel okoristiti, kolikor mogoče; pogosto je vsak sekal, kjer in kakor se mu je poljubilo.1 Tako so izginili krasni gozdovi na Krasu. Tu so sedanjih žalostnih razmer poleg Benečanov v prvi vrsti kriva skupna zemljišča, ki jih je še danes največ na Krasu. Ko so posekali gozd, so nagnali tja koze. ki so uničile vsako pognalo mladiko in zabranile, da se ni mogel gozd zarasti iznova. Tako je postal Kras najrevnejša pokrajina, ki bi bila lahko danes vsled svoje lege ena najbogatejših v Avstriji. Gozd v Dalmaciji se je vsled enakega ravnanja med 1. 1838—1872 zmanjšal za 47%. Podobne raz- 1 1 Primeri: Občinska Uprava, 1912, str. 20, vpraš. 23. mere vladajo še danes tam, kjer imajo skupne gozdove; dasi obstojajo zelo stroge postave v varstvo gozdov, vendar se še nadalje uničujejo soseskini gozdovi. Kriva teh razmer je skupna posest kot taka, posebno pa še neurejenost skupne posesti. Gospodarski napredek skupnih zemljišč je le tedaj mogoč, ako je urejeno lastninsko vprašanje, uprava in užitek, in ako imajo soposestniki visoko socialno izobrazbo. Toda vsega tega je manjkalo in še manjka v obili meri. Gotovo je največ pripomogla k slabemu stanju skupnih zemljišč slaba uprava. Župani s sosesko ali srenjo niso bili kos svoji nalogi; z gozdovi so gospodarili tako slabo, da je n. pr. v Istri postava vzela občinam upravo gozdov in jo izročila političnim oblastem (Schiff, 304). Vsak solastnik se je smatral za gospodarja skupnega zemljišča in če je hotel župan urediti užitek ali kako izboljšanje, se je navadno uprla vaška opozicija, češ da je to proti stari navadi in pravici. Tako je navadno obstalo vse pri starih navadah, oziroma razvadah, kar je bilo posebno všeč tistim elementom, ki so v neurejenih razmerah lahko izkoriščali skupno zemljišče. Sicer pa navadno župani sami niso imeli zmisla za kako ureditev. Vendar pa so imeli pogosto mnogo lažje stališče napram soseski in so tudi bolje gospodarili kot kasneje podžupani ali mnogo današnjih gospodarskih odborov, ker so imeli večji vpliv in oblast. Tako so n. pr. na Gorenjskem vsako leto ukazali soposestnikom planin iti trebit ruševje in snažit planino, danes gospodarski odbori ne morejo tega izvesti. Občinski red za Kranjsko določa, da naj vsaka soseska — vas ali pod-občina, ki ima kaj svojega premoženja, izvoli gospodarski odbor, sestoječ iz načelnika in dveh odbornikov. Ta naj bi vodil gospodarstvo soseskinega (srenjskega) zemljišča. Toda gospodarski odbori navadno ne uvedejo boljšega gospodarstva skupnih zemljišč; njih delokrog je premalo določen in pogosto nimajo moči, da bi izvedli kako izboljšanje skupnega sveta, kajti še vedno obstoja pogosto stara navada, da v vseh vprašanjih soseskinega zemljišča odločuje soseska ali srenja, ki pride malokdaj do kakega sklepa; gospodarski odbor je pa le neka ekse-kutiva soseske. Kjer je pa navada prepustila gospodarskim odborom več samostojnosti, tam nastopi velika nevarnost, da začnejo gospodariti popolnoma samolastno in v škodo soseske, ker jih občine premalo ali nič ne nadzorujejo. Poleg tega določa zakon gospodarske odbore le za soseskina ali srenjska zemljišča, solast- ninska in menjave pa so še danes brez gospodarja, kjer je vsak gospodar in nobeden. Za gozdove se v novejšem času pač bolj skrbi, posebno na Krasu. Država in dežela pospešujeta pogozdovanje, pogosto celo prisilno, in zakon zabranjuje izsekavanje gozdov. Pašniki in travniki do danes ne uživajo nobenega postavnega varstva. Melioracije so bele vrane, ker gospodarski odbor nima moči, pogosto tudi volje ne, da bi jih izpeljal, soseska pa ne pride nikoli do edinosti, ker hoče vsak delati po svoje. Zgodi se, da nasprotuje večina soposestnikov kaki melioraciji, dasi je zagotovljena 40% državna podpora; znan je celo slučaj, ko se je uprla večina izboljšanju planine, kljub temu, da je bila zagotovljena več kot 70% podpora; naprednejši del soposestnikov bi se sicer včasi lahko poslužil postavnega prisiljenja k melioraciji, toda radi ljubega miru raje ne porabi tega sredstva in zahteva delitev zemljišča. Slabega gospodarstva in stanja skupnih zemljišč je krivo tudi pomanjkanje jasnih določb glede užitka. Stara navada navadno določuje mero in način uživanja. Ta je v raznih krajih različna in se tudi v istem kraju pogosto izpreminja. V gozdu je pogosto smel sekati vsak kmet, kolikor je rabil in kjer je hotel; kasneje so ponekod sekanje uredili tako, da so skupno nasekali drv in si jih potem razdelili po določeni proporciji tako, da je n. pr. dobil polposestnik 4 kupe, trikličar 3, maseljčar 2 in kajžar, če je imel kaj pravice, 1 kup drv. Drugod so si privatno gozd razdelili, da je imel vsak svoj del, kjer je smel sekati drva. Podobna navada vlada pri skupnih travnikih ; skupno pokosč travnik in si razdele med seboj seno. Da so pri teh razmerah na stežaj odprta vrata prepirom, tožbam in slabemu gospodarstvu, je jasno. Kriva teh razmer je nejasna in slaba postavodaja, ki ni uredila škodljivih ramer.1 Ko so se ustanavljale nove politične občine, ni postavodaja uredila lastninskega vprašanja, vsled česar je prešlo mnogo premoženja prejšnjih gospodarskih občin v privatno — solastninsko last, Istotako se ni uredilo vprašanje glede užitka in uprave skupnih zemljišč. Razne postave so vso stvar le še bolj zamotale. Tudi za upravo tistih zemljišč, ki so jih morale prepustiti graščine soseskam vsled odkupa servitut, ni postava poskrbela; radi tega ni čuda, če je šlo gospodarstvo povsod rakovo pot. 1 Primerjaj: Društveni Govornik II. 80; Schiff, 245—261. Državna uprava v 18. stoletju je videla edino rešitev iz teh razmer v delitvi skupnih zemljišč. V tej dobi je bilo izdanih več patentov, ki so kratkomalo zahtevali delitev gmajn, ki naj bi se izpremenile v travnike in polje. Toda ostalo je večinoma vse le na papirju vsled nasprotovanja kmetov. L. 1849. pride na površje drugi ekstrem; po občinskem redu je bila namreč prepovedana delitev občinskega sveta; delitev je bila mogoča le s privolitvijo deželnega zbora. Kranjski deželni zbor je na podlagi novega okvirnega zakona iz I. 1883. sklenil 1. 1887. zakon, ki dovoljuje delitev skupnih soseskinih zemljišč, ako zahteva delitev le ena tretjina interesentov, in to velja še do danes. V tem času se je dvignil pri našem kmetu zmisel za gospodarski napredek in ker se je zdelo, da pri skupnem zemljišču ta ni mogoč, so se začele vedno bolj množiti prošnje za delitev. Prišla je postavna olajšava za delitev in začeli so deliti skupna zemljišča vse povprek, kar je ponekod gospodarsko dvignilo kmeta, drugod mu pa tudi škodovalo, ker so razdelili tudi potrebne pašnike. Razdeljeno zemljišče včasi ni bilo pripravno za travnike, pasti pa se posameznikom ni poljubilo, zato so pogosto zasadili v gozd svoje dele; vsled tega je ponekod po delitvi padlo število živine. Nastopi torej vprašanje-, ali razdeliti skupna zemljišča, ali jih ohraniti še nadalje? In če se ohranijo, kaj je treba storiti, da se izpremeni njih žalostno stanje. Kakor smo videli, so pogosto vladali v raznih dobah v postavodaji popolnoma nasprotujoči si nazori glede delitve. Tu se zahteva absolutno delitev, drugič jo pa izkuša postava kolikor mogoče omejiti; toda ne eno, ne drugo ni pravo. Ne-zmiselno bi bilo, razdeliti potrebne pašnike, planine in taka skupna zemljišča, ki so edino za pašo pripravna; kvarno in nekulturno pa je, pustiti v skupni lasti druga zemljišča. Ozirati bi se moralo na to, kaj bolj pospešuje splošni gospodarski napredek našega kmeta; nikakor pa ne smemo pri tem naglašati preeno-stransko ene panoge kmetijstva; tako ne smemo n. pr. paši na ljubo uničevati gozdov, ali narobe — ne pogozdovati potrebnih pašnikov, kar se ponekod dogaja. Vzroki, ki govore v splošnem za delitev skupnih zemljišč, so tile; Gospodarski komunizem že sam na sebi naspro-*uje kulturnemu in gospodarskemu napredku, posebno pa še agrarni. To so jasno dokazale komunistične občine v Ameriki, ki sta jih ustanovila Anglež 0\ven in Francoz Cabet.1 Zgodovina in stanje naših skupnih zemljišč nam to dovolj dokaže, ko povsod vlada starokopitna letargija in nazadovanje do skrajnosti. V današnjo dobo pa posebno ne spadajo skupna zemljišča — v tej obliki kot so danes. Vse hrepeni in drvi z veliko naglico po napredku in skuša izrabiti vse naravne sile. S tem tokom mora tudi naš kmet, ako noče, da bo šel napredek hladnokrvno čez njegov propad dalje, kar žalibog že lahko opazujemo. Kmetije tam najbolj propadajo, kjer je največ skupnih zemljišč (izjemo tvori pač Gorenjska vsled raznih drugih vzrokov), in tam je tudi največ izseljencev, kjer je največ sveta v skupni lasti: Notranjska, Kras, Dolenjsko! Ker je napredek, melioracije, sploh dobro gospodarstvo pri skupnih zemljiščih silno otežkočeno, pogosto nemogoče, zato lahko opazujemo, da po Notranjskem, Krasu in Dolenjskem zahtevajo delitev navadno naprednejši gospodarji, starokopitneži so pa nasprotni. Da včasi manjši kmetje morda zahtevajo delitev skupnega zemljišča, prihaja pač odtod, ker oni najbolj čutijo potrebo po intenzivnem gospodarstvu. Faktični uspeh delitev dovolj jasno govori za delitev skupnih zemljišč. Kjer so jih razdelili, se povsod kaže napredek; krasni gozdovi, lepi travniki, ponekod tudi polje, kjer je bila prej zanemarjena gmajna. Poglejmo le bližnjo okolico Ljubljane proti Dolenjskem ; tu so imeli še pred ne dolgim časom skupna zemljišča, ki niso bila nič drugega kot zanemarjeni pašniki — in danes, po razdelitvi, kak napredek! Nekateri ugovarjajo, da je padlo število živine vsled razdelitve. Ponekod res, ker so pogozdili pašnike, splošno pa ne moremo tega trditi, kajti statistika kaže, da število živine tam najbolj pada, kjer imajo še skupna zemljišča; tu niti Gorenjska ne dela izjeme. Tako je padlo število živine v zadnjih desetih letih v okrajnem glavarstvu Kočevje za 17'5 %, Logatec za 187 %, Radovljica ll'50/o,Novo mesto 14%, Črnomelj za 18’5%; in v teh okrajih je največ skupnih zemljišč in pašnikov, dočim je v kranjskem in kamniškem okraju malo skupnih zemljišč in je padlo tudi število živine primeroma zelo malo, za 5’1% oziroma za 2'7%.2 1 Primerjaj: Dr. A. Ušeničnik, Sociologija, 262—2Č3, 442—452, 2 Primerjaj: Čas, 1912, I. 47. Kako pospešuje delitev gmajn gospodarski napredek posebno na Krasu, nam kaže izjava ministrskega svetnika Rinaldinija iz 1. 1880., ki trdi, da je skušnja jasno pokazala, da je individualna delitev zemljišč na kraški planoti povzdignila kulturo teh planot. (Schiff, 296.) V sedanjih neurejenih razmerah starokopitniki solastniki onemogočuiejo in ovirajo vsako izboljšanje. Po razdelitvi skupnega zemljišča pa potegnejo napredni gospodarji za seboj nazadnjake; začne se neka zdrava konkurenca za izboljšanje in kultiviranje zemljišč, česar je pred delitvijo popolnoma manjkalo. Nihče nima veselja, da bi se mučil in trudil za skupne koristi, ko pogosto žanje nehvaležnost in nasprotovanje; ko pa dobi vsak svoj del, gre z veseljem na delo, saj dela zase —- in veselje do dela je princip napredka! Poleg tega je silno težavno najti in uvesti dobro organizacijo in uporabo skupnih zemljišč. To smo že videli v zgodovini županov in sosesk. Isto je danes z gospodarskim odborom, da, še slabše: prej je župan s sosesko upravljla tudi solastnije, danes so te brez gospodarja. Ponekod tudi so-seskino premoženje nima gospodarskega organa, kakor kaže okrožnica deželnega odbora 1. 1910., ki zabičuje, da naj se povsod izvolijo gospodarski odbori, kjer jih še ni. Po delitvi se poleg tega silno poveča vrednost posestva. Dočim proda posestnik sedaj svoj del, oziroma pravico do skupnega soseskinega premoženja recimo za 400 K, je njegov del po delitvi zemljišča pogosto vreden 4000 K, brez ozira na to, da ga še izboljša. Tudi Rinaldini poroča, da se vrednost razdeljenih zemljišč podvoji, toda lahko trdimo, da se včasih celo podeseteri! In to je velikega pomena za kmeta, ker ima Potem veliko več kredita, ki ga tako silno rabi v današnji dobi. Poleg tega neha po delitvi mnogo prepirov, ki so pri skupni posesti skoro neizogibni. Nejasne meje med skupnim in razdeljenim svetom, ko si mejaši ponekod vedno več prigrade skupnega zemljišča; nedoločen užitek, nedoločen delokrog upravnih organov in drugo — vse nudi tvarine v izobilju prepirom in tožbam. Na podlagi dosedanjih izvajanj se zdi, da je delitev neka-•crih skupnih zemljišč ponekod najboljša, edina pot k izboljšanju zemljišč in napredku našega kmeta. Predvsem je nujna individualna delitev travnikov, v prvi vrsti menjav, polja, če je še kje kaj skupnega, in takih zemljišč, ki niso potrebna za pašnike, pač pa pripravna, da se izpremene v travnike, vrtove ali celo njive. Tudi gozdovi splošno bolj uspevajo, ako so razdeljeni; izjeme so mogoče, posebno pri zadružnih — korporacijskih gozdovih z dobrimi Statuti in upravo, kakor n. pr. v kamniški korporaciji! Težava je glede takih zemljišč, ki so premajhna, in bi razdelitev prinesla le število malih kosov, ne-pripravnih za dobro gospodarstvo. Tu se lahko pomaga z odkupom ali s komasacijo drugih zemljišč; sploh bodi razdelitev skupnih zemljišč vedno združena s komasacijo raztresenih in premajhnih zemljišč. Nikakor pa ni priporočati delitve skupnih pašnikov, planin, oziroma takih gmajn, ki niso pripravne, da bi se spremenile v kulturno zemljišče in so potrebne za pašo. Važnost pašnikov in zlasti tudi skupnih pašnikov za napredek živinoreje nam je posebno pokazala najnovejša doba. Na Moravskem, v Belgiji in tudi pri nas že rabijo travnike za pašnike;1 tvorijo se pašniške zadruge, oziroma živinorejske zadruge, ki kupijo kako zemljišče in ga spremene v pašnik za svoje ude, kakor n. pr. živinorejska zadruga v Horjulju. Kakor nalašč ustvarjene za pašo in napredek živinoreje bi bile naše planine, ako bi bile urejene. Toda razlika med soseskinimi in zadružnimi pašniki je prav kričeča! Tu napredek, tam nazadovanje. Zadružni pašniki, plod gospodarske izobfazbe in socialnega zmisla, so v izvrstnem stanju in rode krasne uspehe; naše gmajne pa so postale že v narodnem pregovoru tip zanemarjenosti. Vzroke tega smo že navedli. Skrajna potreba je, da se uredi vprašanje planin in gmajn tako, da bo mogoč kak napredek, ker sicer bo število živine še bolj padlo. To je uvidel tudi Kranjski deželni zbor, v katerem se je pojavilo posebno v zadnjem zasedanju živahno delovanje v prospeh skupnih zemljišč. Seveda je treba najprej določiti, čegave so gmajne: ali občinske, soseskine ali so solastnije. V tem oziru vlada često silna nejasnost, ker so v zemljiški knjigi občinska in soseskina zemljišča pogosto vpisana kot solastnije, ali pa tako, da se ne ve, ali so soseskina ali solastninska.2 Deželni zbor kranjski zato 1 Primerjaj: Narodni gospodar 1908, 106 in Naš kmečki dom 1909, št. XVI., 314. 2 Občinska Uprava 1912, 20, vpraš. 23. poživlja v seji 22. februarja 1912 c. kr. deželno vlado in deželni odbor, da poskrbita za to, da se odpravijo nejasnosti in površnosti v zemljiški knjigi glede skupne lasti in da se uredi vpis primerno dejanskim razmeram. Sicer so si uživajoči pogosto občinsko in soseskino, oziroma podobčinsko zemljišče že prilastili tako, da je občina ali podobčina le vpisana kot lastnica skupnega zemljišča, užitka na njem nima pa nobenega kot taka. Mnogo takega premoženja se je pa tudi v zemljiški knjigi že prepisalo na uživajoče kmete. Ti so pogosto sami sedeli v občinskem odboru in tožili občino glede skupne lasti; občina se je dala kontumacirati in njena last je prešla v solastnijo ali pa so si jo uživajoči razdelili med seboj.1 In to je treba zabraniti v korist skupnim zemljiščem, ki ostanejo potem brez gospodarja, ako preidejo v solastnijo. Najbolj nujna pa je rešitev vprašanja glede uprave skupnih zemljišč. Kranjski deželni zbor je v zadnjem zasedanju sprejel zakonski načrt, po katerem se nekoliko reformirajo določila v 11. pristavku občinskega reda glede gospodarskih odborov so-seskinih zemljišč. Zelo koristen bo 10. odstavek zakona, po katerem bo dobil deželni odbor moč poseči v gospodarstvo gospodarskega odbora in ga bo lahko iz tehtnih razlogov razpustil. Toda take gospodarske organe bi bilo silno potreba določiti tudi za solastninska skupna zemljišča, ki so danes brez vsakega gospodarja, ker ga jim ne določa postava; sicer je boljše, da se razdele, kakor da bi životarila še nadalje brez gospodarstva. Tudi stalna revizija gospodarskih odborov bi silno pripomogla k dobremu gospodarstvu; soseska sama v tem oziru pogosto ni zmožna kaj storiti, zato se lahko pripeti, da gospodarski odbor ali ne izvršuje svoje naloge, ali pa gospodari v korist drugim interesom, ne pa skupnim! Poleg gospodarskega odbora se morajo uvesti tudi so-seskini ali srenjski š ta tu t i, ki bi natanko določevali pralce in dolžnosti posestnikov do skupnega zemljišča, način in ^ero užitka, delokrog gospodarskega odbora, ki naj bi mu dali tudi moč, da bi mogel v gotovih slučajih prisiliti posamezne člane srenje k skupnim melioracijskim delom. Pogosto je nam- 1 Primeri: Slovenec 1912, 23. febr.; govor dr. Kreka. Društv. gov. III. 9 reč kako skupno potrebno delo na soseskinem zemljišču skoro nemogoče, ako se upira le par soposestnikov. Urediti je treba tudi meje agrarskih skupščin, da se omeje prepiri in zabrani mejašem prigraditi si kaj skupnega sveta. In sicer bi morala biti ta ureditev prisilna, kakor je na Koroškem. Na Kranjskem je potrebna provokacija tretjine interesentov, da se more siliti k ureditvi tudi druge; toda to ne zadostuje, ker si naprednejša manjšina pogosto noče s provokacijo nakopati sovraštva večine. Ločiti se morajo na gmajnah gozdovi od pašnika, in ako se ne razdele, je treba strogo paziti, da se izvršuje gozdna postava, ker sicer bodo izginili po dolenjskih in notranjskih gmajnah še zadnji ostanki gozdov. Na Notranjskem in Dolenjskem imajo nekatere soseske zelo obširna posestva, kjer je mnogo sveta pripravnega tudi za kulturna zemljišča, ki jih ravno tam zelo primanjkuje. Gotovo bi bilo v korist tamošnjemu kmetijstvu, ako bi se ob priliki ureditve tak svet razdelil, kolikor ga ni potrebnega za pašo. Toda vse to ne bo zadosti povzdignilo skupnih pašnikov, ako se ne olajšajo melioracije skupnih zemljišč, ako ne bo impulza k izboljšanju in morda celo - pritiska. V zadnji dobi skušata kranjski deželni odbor in država s podporami pospeševati melioracije skupnih pašnikov in kakor se vidi, z dobrim uspehom, kajti prošnje za izboljšanje se vedno bolj množe. Toda treba bo še precej časa, predvsem pa vzgoje, da bo umel tudi naš kmet velikanski pomen melioracij pašnikov, in da zasijejo tudi zanemarjenim gmajnam kdaj boljši dnevi. M. 3. Družba sv. Vincencija Pavlanskega.1 »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil. V tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako se ljubite med seboj." (Jan. 13, 34—35). Te vzvišene besede ljubezni je govoril Gospod svojim apostolom pri zadnji večerji, potem ko jim je dal samega sebe v presvetem Rešnjem Telesu 1 Prim. Alban Stolz, Unterricht iiber den Manner-Vinzenz-Verein. Frei-burg, 1903. — Petdesetletnica Vincencijeve družbe; pouk o njej in družbene molitve. Ljubljana, 1883. — M. Meschler, Aus dem kath. Kirchenjahr, II. — Handbuch des Vereines vom hi. Vinzenz von Paul, Koln, 1900. — Šestintrideseto poročilo Centralnega sveta in Vincencijevih konferenc, Ljubljana, 1912. kot dokaz svoje neskončne ljubezni. S tem jim je izročil svojo oporoko in z njim zajedno vsem, ki se oklepajo njegove svete Cerkve. In res kaže krščanstvo v vsej dobi svojega obstanka, kako dobro je umevalo božje naročilo. Zgodovina katoliške Cerkve je tudi zgodovina krščanske ljubezni. Zato bi moral začeti s prvim stoletjem krščanstva, kdor bi hotel prav opisati Vincencijevo družbo. Saj beremo na prvih Stranah cerkvene zgodovine o velikodušnosti prvih kristjanov, o skupni blagajni, iz katere so jemali poleg bogatih tudi revni. Prav tako odseva krščanska ljubezen v vseh stoletjih iz najrazličnejših naprav v pomoč revežev in slabotnih, ki so odgovarjale časovnim razmeram in potrebam. A Vincenci-jeva družba v pravem ožjem pomenu je bila ustanovljena leta 1833. Vzornik in zavetnik družbin je sv. Vincencij Pavlanski. On ni njen ustanovitelj; a vendar je duh, ki oživlja družbo, duh Vincencijev; kdor njega ne pozna, ne more umeti tudi družbe in zato se mi zdi umestno, da označim v glavnih potezah svetnikovo življenje, da tem bolje razvidimo bistvo, namen in pomen te človekoljubne ustanove. Rodil se je ta veliki dobrotnik francoskega naroda, smelo trdim, vsega krščanskega sveta, dne 24. avgusta 1576. v revnem selu Ranquines na južnem Francoskem. Takratne družabne razmere so bile prav žalostne. Duhovščina je bila mlačna, ljudstvo nevedno. Rešitelj se je bližal v Vincencijevi osebi. Svoja mlada leta je preživel kot pastir, dijak, visokošolec v Saragossi in Toulousu. O neki priliki so ga ujeli morski roparji in prodali v Tunis za sužnja. Rešen spon jetništva je obiskal Rim in prišel potem na francoski dvor, kjer je spoznal razmere visoke aristokracije. Zapustivši višje kroge je hodil po mestu in obiskaval bolnike, dokler ni postal župnik v vasi Clichy, kjer je dobil vpogled v siromašno stanje kmečkega ljudstva. Usoda ga je pripeljala potem kot odgojitelja v družino Filipa Turanuela de Gondys, admirala kraljeve mornarice. A zopet se mu je spolnila srčna želja, da je fnogel delovati med nižjimi sloji, ko je dobil župnijo v mestu Chatillon, kjer se mu je posrečilo v kratkem, da je poboljšal meščane, ki so bili razupiti po svoji verski in moralni razbrzdanosti. Tu je spreobrnil tudi dve plemeniti dami, ki sta se po njegovem navodilu posvetili obiskovanju in postrežbi osirotelih družin in bolnikov; tu je položil kal svojim Poznejšim humanitetnim napravam, s katerimi je donesel več tolažbe in veselja, nego vsa druga francoska kultura. Iz tega skromnega početka so se razvile tri njegove največje ustanove socialno-karitativnega značaja: Usmiljene sestre, čč. Lazaristi in Vincencijeva družba. Bog ga je poklical nazaj v plemenito rodbino Gondys, ki je bogato podpirala vse Vincen-cijeve naprave, zlasti pod pokroviteljstvom blage hišne gospodinje. Pozneje je prevzel vodstvo misijonske družbe, kjer je plodonosno deloval do svoje smrti. Umrl je dne 27. septembra 1660, poln zaslug, ki jih je pridobil v teku 80 letnega dela v slavo božjo in blagor bližnjega. Za svetnika ga je proglasil papež Klemen XII. leta 1737. Leon XIII. pa ga je postavil 1885. za zavetnika vseh naprav krščanske ljubezni do bližnjega. Težko je označiti v nekaj stavkih pomen svetnika, ki je toliko deloval v človeški družbi, ki je tako zelo vplival na tedanjo dobo in čegar delo se še danes nadaljuje po vsem kulturnem svetu. Veliko je svetnikov, ki so se odlikovali s svojim delom na karitativnem polju; da pa je ravno on zavetnik društva, so vzrok lastnosti, ki jih razodeva njegova ljubezen in čudovita umetnost, da je našel tako uspešno sredstvo, s pomočjo del usmi-jenja pridobivati duše za Boga. Njegova ljubezen je bila kakor ogenj, ki nikdar ne pravi: dovolj. Vsem stanovom je prinesel odpomoči. Skrbel je za uboge družine, zapuščene bolnike, sirote, olajšal stanje sužnjev na galejah, pomagal beračem, jetnikom, prirejal misijone po deželi, duhovne vaje za klerike in laike, vpeljal mesečne konference za duhovnike, pomagal pri uravnavi semenišč, skratka: ni bilo skoro polja, kamor bi ne bila posegla z uspehom njegova dobra roka. Vse njegovo delo pa je spremljal očividen božji blagoslov. Pripovedujejo, da je šlo samo skozi njegove roke čez 50 milijonov denarja v razne karitativne namene. „Božji služabnik Vincencij, zavetnik vseh revežev, je tako bogato podpiral ubožce, da so ga splošno nazivali očeta ubogih," tako pravi kanonizacijska bula. Pomenljivo je življenje sv. Vincencija tudi radi tega, ker je živel v podobnih socialnih razmerah, kakor so dandanašnji. Z lastno skušnjo je dobil svetnik globok vpogled v socialne razmere in težnje posameznih stanov in je znal povsod uspešno nastopiti. Poudarjal je prav v modernem zmislu praktično delavnost vsakega, osebno prostost, predvsem pa moč organizacije, ki šele daje — združena z molitvijo in njenim blagoslovom — delu pečat trajnosti in stanovitnosti. Zato je res moderen svetnik, vzor, ki naj ga prouči in posnema vsak socialni delavec. Sv. Vincencij je umri. Ni pa preminul sad njegovega truda. Njegov duh še živi v številnih napravah, ki so nastale pozneje in se posvetile raznim karitativnim panogam, ki nosijo njegovo ime, ki temelje na njegovih načelih. Med ustanovami pa, na katere je lahko po pravici ponosna Cerkev, na katero zro celo neprijatelji z občudovanjem, je predvsem V incencijeva družba. Važnost in pomen družbe se pokaže zlasti, če premislimo časovne razmere, v katerih je stopila v svet, in če se ozremo na moža, ki jo je poklical v življenje in ji posvetil toliko truda. Svoj po-četek ima v Parizu, v revolucionarni dobi okrog leta 1830., v burnih časih, ko se je že itak neveselo družabno stanje, zlasti nižjih slojev še poslabšalo. Na vseučiliščih so oznanjevali racionalizem, ki se je razširjal kakor pogubonosna kuga po celi deželi. Tu nastopi v Parizu vseučiliščnik Friderik O za nam, nadarjen in plemenit mladenič in zaveden katoličan. Gimnazijo je dovršil v Lionu. Po zgledu tovarišev je tudi on zahajal k običajnim konferencam, ki so imele spočetka bolj znanstven značaj. Komaj sedemindvajset let star je dobil mesto vseučiliščnega profesorja za inozemsko slovstvo na Sorboni. Ker so očitali katoličanom, da so cerkvene dogme brezpomembne, okorele, je zbral okrog sebe somišljenike, ki so se zavezali s svojo delavnostjo podati protidokaz, in se posvetovati, kako rešiti socialno vprašanje na katoliški podlagi. Ta dokaz naj bi bil: krščanska praktična ljubezen do bližnjega. Konferenca — tako je bilo ime novemu društvu — je zagledala leta 1833. beli dan. S početka majhen krog — 8 delavcev — je nenavadno hitro rastel, zato se je že leta 1835. društvo razdelilo in kmalu je imela vsaka pariška župnija lastno konferenco. Visokošolci so je širili dalje po deželi. Prvo tako inozemsko »kolonijo ljubezni" so ustanovili v Rimu. Kakor gobe po deževju so ustajale nove konference. Iz Anglije, kjer jo je vpeljal neki konvertit, se je razširila družba na Škotsko, dalje na Irsko in v Belgijo. Prva konferenca na nemških tleh je ona v Monakovem iz leta 1845. Društvo je dobilo hčerke na Španskem in v Švici; v Atenah, Carigradu, Jeruzalemu, v Vzhodni Indiji, na Kitajskem, po Ameriki, tako da je bilo število vseh konferenc že 1861. leta — 1549. Prav veliko je pripomogla k temu častnemu uspehu ljubezen, s katero se je zavzela za družbo sv. stolica, ki je gledala s ponosom na tako lepo procvitajočo ustanovo, in ni štedila ne z besedami ne z dejanji, da ji pokaže svojo naklonjenost in priznanje. Papež Gregor XVI. jo je priporočil leta 1845. v posebnem papeškem pismu in jo nagradil z bogatimi odpustki. Pij IX. je sprejel v slovesni avdijenci družbeno deputacijo in jo navdušil z vznesenimi besedami za daljno delovanje. Sam je daroval v kapeli sv. Rešnjega Telesa v cerkvi sv. Petra sveto mašo za vse družbene člane ob navzočnosti številnih odposlancev, katerim je podelil sv. obhajilo. Nič manjša ni bila skrb Leona XIII. za prospeh družbe. Generalni družbeni svet v Parizu hrani pismo, ki ga je poslal sv. oče in kjer pohvalno omenja družbeno delo. Leta 1883. je obhajala družba slovesno svoj zlati jubilej, petdesetletnico obstanka. Prav to leto je postavil Rim sv. Vincencija Pavlanskega za zavetnika vseh ustanov krščanske ljubezni do bližnjega. Družba je dobila tudi v Rimu kardinala-protektorja, ki zastopa njene interese. Pri nas na Slovenskem je započel to plat socialno-karita-tivnega dela največ ljubljanski gimnazijski katehet in profesor, pozneje kanonik in imenovani škof dr. Janez Gogala leta 1876. Ustanovili so takoj v začetku dve konferenci: sv. Nikolaja in sv. Jakoba. Že prvo leto so otvorili zavetišče za revne dečke in podpirali nad 248 družin. Društvo je rastlo in znatno napredovalo. Da bi preskrbel dečkom lastne prostore, je kupil predsednik dr. J. Gogala dve hiše na Poljanski cesti in sprejel 35 gojencev v oskrbo, hkrati pa začel zbirati denar za zidavo Marija-nišča. S pomočjo izrednih dohodkov in bogatih daril velikodušnih dobrotnikov so kmalu lahko pričeli z gradnjo novega poslopja. Zidanje je hitro napredovalo, k čemur je veliko pripomogel Gustav Kosti, župnik pri sv. Jakobu v Ljubljani, ki je daroval vse svoje premoženje, 20.000 gld. v ta namen. Novi zavod je slovesno blagoslovil leta 1882. knezoškof Krizostom Pogačar. Število sprejetih dečkov je rastlo in zato so prezidali pozneje nov trakt. Gospodinjstvo in šolo so prevzele leta 1884. Šolske sestre iz tretjega reda sv. F ra n č i š k a. Leta 1886. je dobila petraz-redna šola v Marijanišču pravico javnosti; leta 1910. je pa priraste! poslopju še vzorno urejen dijaški konvikt za 100 gojencev po zaslugah sedanjega vodja prelata Andreja Kalana. Tako se je razvilo Marijanišče v mogočno poslopje, kjer dobiva nad 300 dečkov vzgojo in deloma tudi pouk. V podporo zavoda se je osnoval že leta 1882. poseben damski odbor, ki nabira denarna sredstva in še danes deluje s pohvalnim uspehom. Pod okriljem Vincencijeve družbe se je ustanovilo tudi posebno društvo, ki se je zavzelo zlasti za zanemarjeno mladino. Kupilo je za 50.000 K grad Rakovnik pri Ljubljani in ga izročilo Salezijancem, ki so ga primerno preuredili in se bavijo izključno z vzgojo zanemarjenih dečkov. Lela 1898. so bile ustanovljene štiri nove konference in sicer: „Marijinega oznanjenja" in „Sv. Petra" v Ljubljani, „Svete Barbare" v Idriji in »Marijinega oznanjenja" v Tržiču. Leta 1910. „Sv. Lenarta" na Jesenicah" in »Karmelske Matere božje" na Selu pri Ljubljani. Konferenci „Sv. Antona Padovanskega" na Viču in »Sv. Lenarta" v Loškem potoku, prva med kmetskim ljudstvom na deželi, sta najnovejšega datuma, obe iz leta 1911. Leta 1912. sta bili ustanovljeni konferenci za župnijo Trnovo v Ljubljani in v Šiški. Velikega pomena so dnevna zavetišča, ki jih je upe-Ijala družba, kjer se shajajo podnevi izven šolskih ur nadzorstva silno potrebni otroci staršev, ki so na delu izven doma po tovarnah, pri obrtih in gradbah. Dosedaj je v Ljubljani dvoje takih azilov, in sicer vMarijanišču, in v prostorih Rokodelskega doma. Istotako zavetišče je odprla konferenca na Viču, podobno v Loškem potoku; novo se pa snuje na Selu pri Ljubljani. Poleg moških konferenc je še nekaj ženskih društev, ki imajo isti namen, ki, kakor na primer v Kranju, prav plodo-nosno delujejo, a se ne štejejo med prave konference. Omeniti je treba še zadnje, prav važno družbeno napravo, namreč »Patronat za mladino". S to napravo je naredila družba mogočen korak naprej, s tem je posebno pokazala svoje veliko poslanstvo. Kakršna je mladina, taka je tudi prihodnost. Moč teh besedi je spoznala družba že v svojem začetku. Saj je prvo njeno delo v Ljubljani deško zavetišče; njen ponos je Ma-rijanišče. S tem je bilo že nekaj pomagano. A število bednih otrok je močno naraščalo in še vedno raste in zato je bilo treba iskati novih potov, da se temu odpomore. V Patronatu se je delo za otroško varstvo koncentriralo in zaneslo med najširše sloje. Izpod-bujal je k temu koraku zlasti družbeni pokrovitelj prevzvišeni gospod knezoškof sam. In res je bil sprejet v seji centralnega sveta dne 12. maja 1910 sklep, ustanoviti »Patronat za mladino" kot samostojen odsek Vincencijeve družbe z lastno upravo, ki naj vodi to prekoristno delo in ga razširja po deželi. Namen Patronatu je: 1. Skrbeti za varstvo in vzgojo otrok, ki so v ver- skem ali nravnem oziru zanemarjeni, s tem, da jih izroči v vzgojo krščanskim družinam ali zavodom. 2. Pomagati revnim otrokom in po možnosti tudi drugim mladim osebam, da dosežejo svoj poklic. 3. Gojiti tesne zveze s svojimi varovanci tudi po njihovi šolski ali učni dobi in jim pomagati do moralne in gmotne samostojnosti. 4. Podpirati tudi druga podjetja, ki služijo enakim namenom. Da pa more Patronat dosegati svoj smoter, potrebuje moralne in gmotne podpore. Zato ima v vseh župnijah, kjer se vpelje, tri vrste članov: pokrovitelje, ki plačajo naenkrat 100 K, deležnike, ki prispevajo mesečno 20 h, in dobrotnike, ki dajo letno 20 h, pomagajo z besedo ali sploh podpirajo kakorkoli družbene namene. Kakor je kratka doba, kar obstoji Patronat, se je vendar še dosti povoljno razširil. Kot lastno glasilo je sprejel in vzel v svojo last list »Krščanski Detoljub“, ki si je preje pod uredništvom prof. Ant. Kržiča in pozneje pod uredništvom cerkvenega vodje pri Uršulinkah Mihaela Bulovca pridobil nevenljivih zaslug za prospeh krščanske vzgoje med Slovenci. Sedaj prinaša poleg člankov poučne in zabavne vsebine tudi poročila o stanju Patronata po deželi. Člani so deležni kot udje cerkvene družbe mnogo duhovnih dobrot in odpustkov. Sedež ima v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani, kjer se darujejo sv. maše za žive in mrtve dobrotnike in opravljajo druge pobožnosti. Pero je preslabo, da bi moglo popisati blagoslov, ki ga je prinesla družba v teku svojega obstanka. Koliko dobrot, koliko tolažbe! Koliko duš se je na ta način pridobilo za nebesa. Samo leta 1911. se je razdelilo na Kranjskem nad 16 tisoč kron med 491 ubogih, potrebnih družin, vdov z otroki in posameznih revežev, ne vštevši podpore ženskih društev, »Patronata" in otroških zavetišč. * * * Poglejmo sedaj notranjo uredbo in pomen Vincen-cijeve družbe. — Papež Leon XIII. pravi v encikliki »Humanum genus“ z dne 20. aprila 1884.: »Pri tej priliki ne smemo prezreti društva, ki si je pridobilo toliko zaslug za nižje sloje, društva, ki nosi ime ustanovitelja sv. Vincencija Pavlanskega." Delovanje in namen sta znana: vso skrb obrača društvo na to, da pomaga onim, ki so brez lastne krivde zašli v bedo in da jim pomaga s čudovito iznajdljivostjo in skromnostjo. Čifn bolj hoče biti skrito, tembolj odgovarja svojemu namenu, tembolj je sposobno, da pomaga potrebnim in lajša njih bedo. Vincencijeva družba je družba moških laikov, ki imajo namen, spopolnjevati se v krščanskem življenju in mišljenju s tem, da podpirajo ubožce. Ni le navadna cerkvena bratovščina, kjer plačajo udje majhen prispevek ali molijo gotovo molitvico, ampak je društvo, ki naj vpliva potom dejanske ljubezni do bližnjega na žalostne razmere v človeški družbi, da jih zboljša in si na ta način zbira zakladov za nebesa. Brez vere ni zveličanja;-a edino prava pot v večno življenje je vera, združena z dejansko ljubeznijo. Kristjan brez dobrih del je podoben drevesu, ki zeleni, cvete, a ne rodi sadu. Človek pa, kakršen je, le povsod postane mlačen v izvrševanju dobrih del. Veliko gotoveje in uspešneje izpolnjuje to svojo dolžnost v organizacijah. Predvsem je primerna zato Vincencijeva družba. Pa kako dosega družba svoj namen. Član tega društva gre med ubožce, jim pomaga v telesni potrebi, jih tolaži, a to zato, da si ogladi s tem pot do njihovih duš. Rešitev duš, pridobivanje duš za nebesa je drugi namen, ki ga ima družba in služi le kot sredstvo v dosego prvega, ki je lastno izpopolnjenje. Družba je podobna misijonarju, ki gre med nevernike, jim pomaga najprej do gmotnega blagostanja, da more tako vplivati na njihovo dušno stanje. Z ljubeznijo, ki jo skazuje družba ubožcem, z gmotno podporo užge komaj brlečo, če ne ugaslo luč svete vere; z ljubeznijo zbudi zopet v družinah krščansko življenje, izpolnjevanje verskih dolžnosti, ljubezen in pokorščino do sv. Cerkve. Dela po zgledu svojega patrona sv. Vincencija, ki je, kakor je v kanoni-zacijski buli, »skrbel za telesne potrebe, da bi privedel s pomočjo časne podpore grešne ljudi k Bogu.“ Vincencijeva družba je družba moških. Res je ženski spol že po naravi bolj spreten in sposoben in tudi bolj goreč za izvrševanje del usmiljenja. Ker pa ima družba namen, da navaja člane k svetosti, jim ohraniti vero in nravnost in družbo prenoviti v krščanskem zmislu, je gotovo velikega pomena, da Pritegne k temu poslu mladeniče in može, ki se v današnjih časih tako odtegujejo veri in Cerkvi, da jih tako obdrži na pravem Potu, zlasti ker ima mož veljavo in si pridobi velik vpliv v družini in zasede odločilno mesto v družbi. Obsežno je polje, ki ga ima družba obdelovati. Naš Gospod sam je rekel, da bomo imeli ubožce vedno med seboj. Žalostne skušnje potrjujejo resnico teh besedi. Splošna je tožba o nezdravih izmerah v človeški družbi; o vsaki priliki se zato govori o važ- nosti rešitve socialnega vprašanja. Prepad med bogatini in reveži je vedno večji. Kolika je revščina po mestih, trgih in industrijskih krajih! Le en pogled v podstrešne sobice, podzemska bivališča po večjih mestih in v mestne stanovanjske kasarne, pa se pokaže beda v vsej svoji velikosti in krutosti. Prav tu se pa začne torišče družbenega dela. To bedo nižjih slojev naj lajša Vincencijeva družba. Predvsem zaslužijo krščanskega usmiljenja bolniki, zlasti revni. Tolaži jih že misel, da se najde dobro srce, ki sočustvuje z njimi. Med njimi so reveži, ki nimajo človeka, ki bi jih negoval, nimajo nikogar, ki bi jim mogel postreči. In ker je bolnik splošno bolj dovzeten za verske opomine, se nudi tako obiskovavcu najboljša prilika, da ga pripravi na sv. zakramente ali mu preskrbi dobrega berila in odstrani kvarne vtise, ki bi jih utegnil dobiti od svoje okolice. Zajedno pa lahko blagodejno vpliva tudi na druge družinske člane. Izredne važnosti je naloga članov skrbeti za mladino. Ravno otroci živijo — zlasti po večjih mestih in industrijskih krajih, kjer delata oče in mati v tovarni, ali pa sirote, samim sebi prepuščene — pogosto v silni zanemarjenosti in se skvarijo tako v zgodnji mladosti duševno in telesno. Zato mora paziti družba na otroke onih družin, ki jih podpira, navajati starše, da jih dobro vzgajajo. Če se pa zlo ne da drugače preprečiti, vzame otroke zanikarnim staršem in skrbi zanje, da se primerno izobrazijo, se nauče rokodelstva in sploh pridejo v življenske razmere, da si lahko sami služijo svoj kruh. Družba nadzira, v kolikor je potrebno in možno, varovance še potem, ko so bolj samostojni, jih zbira, jim preskrbi poštenega razvedrila. S tem pa število podpore potrebnih še daleko ni izčrpano. Koliko družin je navezanih le ne zaslužek očetov, pa je ta pijanec, ki vse sam zapravi, ali pa zboli. Kdo naj potem skrbi za reveže, pri katerih gleda uboštvo iz vseh kotov stanovanja. Kdo naj pomore obrtniku, ki pride po nesreči ob zaslužek? Vdove, ki jim zapusti mož le kopico nepreskrbljenih otrok, starčki brez opore, ki trpe mraz in lakoto, zapuščene samice: vsi pričakujejo podpore. Celo v višjih krogih je dobiti revežev, pa še veliko, ki se sramujejo beračiti. Alban Stolz našteva poleg imenovanih družbenih nalog tudi to, da varuje ljudi smrtnih grehov, da odpravlja divje zakone, razdira grešna znanja, spravi osebe, ki žive v sovraštvu, pospešuje treznost, odstranja pohujšanje, odvrača vpliv slabih časopisov, obiskuje, kjer je dovoljeno, jetnike ali jim preskrbi dobrih knjig, prireja misijone; gotovo lepe, nad vse priporočljive in koristne zahteve, kolikor se pač dado izpeljati v danih razmerah. Sploh je ljubezen iznajdljiva. Kogar prešinja res pravi Vincencijev duh, bo tudi povsod našel priliko, da pokaže dejansko svojo ljubezen, ki ljubi dobro in resnico, sovraži zlo in laž. Nobeno dobro delo ni izključeno iz družbenega delokroga. Tega pač ni mogoče trditi, da bi družba ne našla torišča, kjer bi se mogla udejstvovati. Dela je dosti, da bi le delavcev ne nedostajalo. Podpora se navadno ne daje v denarju, ker kaže skušnja, da ima taka miloščina manj uspeha, ker dostikrat ubogi le preradi denar napačno obrnejo. Zato jim pomaga družba s tem, da razdeli med nje listke, nekake nakaznice, s katerimi dobe pri določenih trgovcih živila: kavo, kruh, moko, sladkor in podobne potrebščine. Potem pa pobere družbin blagajnik listke in plača račun. Tako deli tudi drva, obleko. Družba plača stanarino, preskrbi zdravila. Po mestih zadostuje včasih, da potrebnim preskrbi službo. Daje knjige primerne vsebine, ker tudi s tem blagodejno vpliva. Pa tudi po smrti ne pozabi takih, ki so popolnoma zapuščeni. Priredi jim pogreb, moli zanje v seji in plača sv. mašo za pokojnika. Ne omejujejo se konference tako, da bi podpirale izključno le nujno potrebne. Če pripuščajo sredstva, napravijo tudi včasih kako zabavo in veselje, na primer, da preskrbe prvoobhajancem malo kosilo, da povabi premožnejši član tega ali onega dečka ob posebni priliki na kosilo, priredi otrokom božičnico in jih obdari z obleko, šolskimi potrebščinami, molitveniki, slaščicami. Po društvenih pravilih gredo člani osebno med ubožce, da se prepričajo o resničnosti potrebe in pomagajo po previdnosti in možnosti. Ravno to osebno obiskovanje je značilno za družbo. V tem tiči moment, da se spopolnjujejo člani v verskem Življenju, ravno s takimi dobrimi deli si zbirajo zasluge. V tem obstoji njena moč; to ji je pripomoglo, da se je tako zelo in tako hitro razširila. To ji daje poseben sijaj in jo dela priljubljeno celo v očeh nekatoličanov. Tu stopajo možje vseh slojev 'n starosti, ki soglašajo glede najvažnejže življenske naloge, namreč lastnega zveličanja in duš bližnjega, v podstrešne sobice, da obrišejo solzne oči, utolažijo žejo in lakoto. Če tudi je gmotna podpora včasih pičla, ostane vendar zakladnica duhovnih dobrot neizčrpna. Organizacija družbena je urejena podobno kot pri nekaterih redovih. Cela družba sestoji iz konferenc, izmed katerih ima vsaka predsednika, več podpredsednikov, blagajnika in tajnika, po potrebi pa še druge funkcionarje: knjižničarja, čuvaja oblačilnice i. t. d. Člani se shajajo k tedenskim posvetovanjem. Sejo otvori predsednik z določeno molitvijo. Potem se prebere iz kake knjige kratek, primeren odstavek, ki služi zlasti v to, da potrdi člane v ljubezni do bližnjega in jim poda novih nagibov za njihovo samaritansko delo. Sledi glavni del zborovanja: vodstvo poda račun o svojem poslu; posvetujejo se o uspehih, o novo priglašenih ubožcih in novih članih; sploh se preskrbi za vse, kar zadeva družbeno delovanje. Politika je popolnoma izključena. Končno položi vsakdo prispevek v skupno blagajno, na kar se po predpisani molitvi razidejo. Poleg teh običajnih zbirk dobiva društvo dohodke iz daril dobrotnikov, zlasti imovitih, ki pospešujejo tako društvene interese in postanejo deležni vseh odpustkov, ki jih prejemajo člani. Če obstaja v kakem kraju še žensko društvo z istim namenom, mogoče tudi imenom in pravili, potem si lahko razdelita obe društvi družine, ki jih je podpirati, a skupnih sej nimajo. V krajih, zlasti po mestih, kjer je več konferenc, imajo te svoj upravni svet, ki oskrbuje važnejše skupne zadeve. Konference kake pokrajine sploh so združene vcentralnem svetu, ki ima svoj sedež v glavnem mestu dežele in jih vodi v skupnih vprašanjih, tvori vez, ohranja enoto, ki varuje posamezne konference osamelosti in prireja v ta namen po več, navadno po štiri generalna zborovanja. Centralne svete ene države zastopa provincialni svet, vse skupaj pa generalni svet, ki ima svoj sedež v Parizu. Vsako leto izda družba 10—12 zvezkov letnih poročil; vsaka konferenca pa pošlje po centralnem svetu poročilo o svojem delovanju. S tem se ohrani edinost družbe in zveza konferenc, ki jih je danes čez 4000. Pomniti je, da mora biti priklopljena vsaka konferenca generalnemu svetu, da postane deležna družbenih odpustkov. Praviloma je sicer Vincencijeva družba družba laikov; a vendar je njena zveza s Cerkvijo in duhovščino prav tesna. Od članov se izrečno zahteva, da so pokorni sinovi sv. Cerkve, dobri katoličani, ki izpolnjujejo svoje verske dolžnosti, živijo zgledno. so ponižni in imajo veliko ljubezen do svojega bližnjega. Nobena konferenca se ne ustanovi brez cerkvenega privoljenja; konference se imenujejo po župnijah, kjer bivajo člani. Družba povabi dušnega pastirja dotičnega kraja, da sodeluje, če ne aktivno, da prevzame vsaj kako častno mesto. Pri generalni skupščini je odkazano škofu mesto častnega predsednika, če se je udeleži. Vsako leto pošlje družba svetemu očetu poročilo o svojem delovanju in mu izroči zajedno udanostno izjavo, poročilo pošlje tudi kardinalu-protektorju. Navadno pa je vendar duhovnik tisti, ki ustanovi družbo in jo vodi, vsaj v začetku. Pa tudi pozneje je po večini župnik — zlasti po deželi — duša vsega podjetja. Sicer pa bo gotovo vsak duhovnik društvo veselo pozdravil in rad sodeloval. Saj je njegova dolžnost, zavzeti se za dobre stvari, kakorkoli more. Vincencijeva družba pa je poklicana, da mu postane desna roka pri njegovem dušnopastirskem delu. Duhovnik sodeluj, da ostane zveza s Cerkvijo trdnejša in ima društvo zanesljivega voditelja glede nravstvenih vprašanj in sodnika o duševnem stanju podpirancev! Cerkev sama je uvidela velik pomen družbe. Z veseljem gleda na blagoslov, ki ga rosi ona vsak dan na človeštvo. Zato jo priporoča in ji je podelila toliko odpustkov, zato ji odločila kardinala-protektorja. Družba je njena čast, njen ponos. Če bi bil to edini razlog, bi nas moral navdušiti zanjo. Skazovati bližnjemu ljubezen ni le svet, je naravnost dolžnost. Kaj bo govoril Kristus v poslednji sodbi onim na desnici! „Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, posedite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta. Kajti lačen sem bil, in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti; tujec sem bil in ste me sprejeli; nag sem bil in ste me oblekli; bolan sem bil in ste me obiskali; bil sem v ječi in ste prišli k meni — karkoli ste storili najmanjšemu mojih bratov, ste meni storili.“ (Mat. 25. 34.) A resnično usmiljenega srca postanemo šele takrat, če izvršujemo redno delo krščanskega Usmiljenja. K temu nas pa navaja ravno Vincencijeva družba. Nagibajo naj nas k sodelovanju mnogi odpustki, s katerimi je obdarovano društvo, nagiba nas, in to ne nazadnje, sladka zavest, da delamo s tem dobro, nagibajo nas hvaležna srca revežev, ki smo jim otrli solze iz oči. Na dan torej apostoli ljubezni! Zbudi naj v nas zgled Vincencija Pavlanskega svetnikovega duha, ki je duh ljubezni. Saj Je ljubezen specifično krščanska, Bogu najdražja čednost. Žalostna resnica je namreč, da hoče moderno poganstvo odvzeti cerkvenim karitativnim napravam njihov religiozni značaj. Namesto prave ljubezni ponuja tako, ki ima pred očmi samo materialne interese, ki pa življenske bede in grenkobe ne more odstraniti, ker nima srca in išče le svoje slave in časti. Pomagajmo bratom s pomočjo krščanske ljubezni na pot zveličanja. A. ti. Oglejska bazilika in njen graditelj.1 Samotno in ponosno kraljuje nad več nego dvatisoč let starim mestom Oglejem na njegovi najvišji točki bazilika s svojim prostostoječim mogočnim stolpom in pričuje o davno prošli moči nekdanje države patriarhov. Ta je imela za časa svoje največje slave v svojem področju sedemnajst škofijskih stolic z deželami Furlanijo, Istro in Kranjsko. Že v sinodi, ki se je vršila 579. v Gradežu, so navedene sledeče škofijske stolice odvisne od oglejskih patriarhov: Altino.Auronzo, Celina,Celeja, Concordia,Emona,Feltre, Lurn, Padua, Pičen, Poreč, Pulj, Scarabantia, Seben, Trst s Koprom, Verona in Zuglio pri Tolmezzu. (Atti e Mem. d. Societa Istriana di archeologia e Storia patria. Fascicolo I. cop. 2°. Stran 4. XVII. zvezka.) S tako bogato lastjo so imeli oglejski patriarhi odločilen vpliv na zgodovino gornje Italije in današnjih avstrijskih dednih dežel, osobito pa na Gorico, Tirolsko, Koroško in Štajersko, Trst in okolico. Po rimskem martirologiju in po prastarem ustnem sporočilu je v Ogleju prvi oznanjeval Kristusovo vero evangelist Marka.2 Njegov za vero vneti učenec Mohor, po rodu Nemec, je bil prvi škof v Ogleju, ta in diakon Fortunat pa sta bila prva mučenika kristjanske občine, katero sta ustanovila. Malo preprosto poslopje, sezidano na temelju starorimskega poslopja, je bilo za občino materina cerkev, iz katere je pozneje nastala veličastna dvojna bazilika, posvečena Materi božji. 1 Spis (po A. pl. Teuffenbachu prevel A. R. — prim. Prim. list, 1907, št. 10—12) smo uvrstili v Društ. gov., ker nudi lepo zbrano snov za predavanje o pomenljivi oglejski baziliki. — Najboljši vir je dr. Fr. Kosovo »Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku“. 2 D. Domenico Veliscig: »Del Proto-Apostolato di San Marco Evangelista in Aquileja“. Videm 1903. Hunski kralj Atila je razdejal 452. mesto Oglej, ki je bilo začetkoma vojaška kolonija, zidana na jako važni križni točki severozapadnega obrežja jadranskega morja. S svojo ugodno lego je postal Oglej v kratkem tekmovalec Rima s svojo velikostjo in bogastvom in je bil doživel vrhunec svojega razvitka za časa prvih rimskih cesarjev, ki so radi bivali med njegovimi zidovi. Iz teh razvalin nanovo sezidan, je bil drugič razdejan od Longo-bardov, prodirajočih proti jugozapadu, in potem ni mogel več doseči svojega prejšnjega pomena. Napram temu pa je znala krščanska občina, ki se je vkljub krutemu preganjanju boljinbolj Širila, dobrodejno vplivati tudi na pokrajine obdajajoče Oglej. Njeni škofje, od 1. 369. prvi nadškofje sveta in od 557.1. povišani v patriarhsko čast, so s svojim večjim ugledom dosegli tudi svetno oblast. S tem, da se je 541.1. patriarh Macedonij preselil v Gradež in da se je v letih 606—607 razcepil patriarhat v oglejskega in gra-deškega in v razkolne in pravoverne cerkvene kneze z začasno preselitvijo patriarhske stolice v Kormin in Čedad in pozneje stalno v Videm, je njihov vpliv mimogrede mnogo trpel, a vendar ni mogel trajno izginiti, ker so imeli še velike pokrajine v svoji oblasti, katere so jim bili podelili nemški cesarji. Tedaj — 1001, 1027, in 1077 — ko so s temi obsežnimi podeljevanji fevdov prišli patriarhi iz nemških dežel na patriarhski prestol, se je zgradila še sedaj stoječa mogočna bazilika. Ta veličastni pomnik cerkvene mogočnosti je dobil v tajnem svetniku grofu Lanckor6nski-Brzcieju zgovornega in požrtvovalnega častilca in zagovornika. V umetniško ilustrovanem krasnem delu trajne vrednosti nam je podal v družbi z vseučiliščnim profesorjem dr. H. Swo bodo in s profesorjem akademije za vpodabljajoče umetnosti G. Niemannom bogat sad mnogoletnega Ijubezni-polnega proučevanja. O tem lepem delu so se vršila na Dunaju, v Gorici, v Trstu in po drugih mestih zanimiva in poučna predavanja. Ta predavanje in razprave, priobčene v najznamenitejših listih, so vzbudile pozornost in priznanje ne le pri učenjakih, ampak tudi v daljnih krogih. To se kaže tudi v razveseljujočem dejstvu, da prihaja od tedaj vedno več obiskovalcev v Oglej. Toda v tem spisu se ne bomo bavili z baziliko, njenimi znamenitostim!, ki lih je sicer malo, a so velike kulturnozgodovinske vrednosti, z njeno zgradbo, pri kateri so se porabili ostanki stare cerkve, in raznimi poznejšimi pridatki, ki ne odgovarjajo vedno njenemu sl°gu, ampak pokazali bomo na velike zasluge njenega knežjega graditelja pri njegovem velikem delu. Kajti o njegovem pokolenju se nahajajo ravnotako razna nasprotujoča si poročila, kakor o značaju in o znamenitem, epohalnem delovanju tega prvega in največjega tedanjega cerkvenega kneza za papežem. Patriarh Popon izhaja iz bogatega koroškega rodu grofov treffenskih in tiffenskih (pri Beljaku), ki so imeli svoja posestva ob Osojskem jezeru. Imenovali so se tudi po svojem gradu na gornjem Koroškem grofi ratensteinski. Njegov oče Ozzo, Azzo (Adalbert), je ustanovil s svojo soprogo Irmtrudo po njem imenovan samostan Osoje (Ossiach). S to opatijo je baje združena usoda pregnanega poljskega kralja Boleslava H. Pogumnega, ki je bil vzprejet kot romar v istega, se pokoril s tem, da je opravljal najnižja opravila, za svoja hudodelstva in šele na smrtni postelji razodel svoje kraljevo pokolenje. Popon se je na ukaz cesarja Henrika H. bojeval na čelu 15.000 vojnikov z Grki v marki Camerino v Srednji Italiji, in je pozneje temu cesarju, ki mu je bil jako naklonjen, zvesto opravljal kancelarsko službo. Zato je pač opravičeno mnenje, da je cesar Henrik zaradi velike važnosti patriarhata za rimsko - nemško cesarstvo pri volitvi patriarha, katero je imel v rokah stolni kapitelj, ugodno vplival za izvolitev Popona. Ko je bil leto 1019. poklican ta na patriarhsko stolico v Oglej, je se začelo epohalno delovanje vrste večinoma znamenitih Nemcev iz plemenite, da celo knežje krvi, ki so bili patriarhi v tej največji cerkveno-svetni deželi. Njeni lastniki so bili podložni le papežu in zaradi fevda, katerega so imeli v svoji oblasti, nemškemu cesarju. Kot najsposobnejšega in najvrednejšega zastopnika istih nahajamo brezdvomno Popona. Bil je odločnega, samozavestnega značaja, znal je ravno tako dobro sukati meč, kakor tudi zastopati osebno svoje pravne zahteve na sinodah. Bil je pogumen, kakor več cerkvenih knezov, ki so kakor on morali braniti svojo svetno last, krepke narave, a tudi stanoviten v svojih sklepih. Njegov cilj je bil, podrediti svoji metropolitanski cerkvi patriarhe gradeške, ki so bili od 1. 637. samostojni. O tem je bil že dolg, srdit prepir, ki je končno pod Poponom privel do vojske in končal s tem, da je bil Gradež vzet in so se prenesli cerkveni zakladi in relikvije tamošnje stolnice v Oglej. Poponovi cerkveni in politični nasprotniki, osobito sovražni Benečani, ki so silili na površje, so ga zaradi tega črnili in ga po krivici opisovali kakor cerkvenega roparja in razdejalca Gradeža. Te brezmejne obdolžitve sta temeljito ovrgla v stvarnih, znamenitih spisih zaslužni kanonik vitez F. Florio iz Ogleja in znani furlanski pisatelj dr. Ciconi. Kot bistrook državnik je skrbel Popon za povečanje prometa in trgovine s sosednjimi narodi, je dal graditi nove ceste, skrbel za red, osobito v cerkvenih zadevah in je vladal strogo a pravično svojo deželo. Njegov cilj je bil, doseči priznanje pravic njegove cerkvene dežele in to tudi povečati. Skušal je zato tudi obvarovati svojo prestolnico pred zunanjimi nevarnostmi in povečati pomen patriarhata napram drugim deželam. V ta namen je obdal Oglej z novimi trdnimi zidovi, si postavil veliko patriarhsko, svojemu dostojanstvu, primerno palačo, od katere sta ostala le še dva mogočna stebra, dal sezidati razne stavbe v javne namene, olepšal na novo oživelo mesto in preložil zopet tja svojo prestolnico. Stavba mogočne bazilike, tudi od njega zidane, z nepričakovano visokih korom, povprečnimi ladijami in starokrščansko kripto stoji še danes in kljubuje zobu časa; kaže, da je s svetno močjo patriarhata sicer izginilo bivališče patriarhov, a da cerkev še stoji na svojem prvotnem temelju, poškropljena s krvjo mnogih mučenikov, in da bo stala, dokler bodo živeli pravoverni kristjani in častilci vedno redkejših spomenikov iz starega časa. Z največjo slovesnostjo je patriarh Popon posvetil dne 13. julija 1. 1031. to novo cerkev, ki vpliva mogočno s svojo preprosto veličastnostjo. Redko slavnost je povečevala še navzočnost kardinalov in škofov Ivana in Dodona, odposlancev papeža Ivana XIX. Ta dva cerkvena kneza sta prinesla zemeljske ostanke svetega mučenika papeža Marka (333) in Kvirina, škofa v Sisku (309—310). Te relikvije, poklonjene od papeža novi baziliki, so se postavile v velikih sarkofagih (krstah) sredi cerkve. Razen teh dveh kardinalov so bili navzoči še sledeči nadškofi in škofi Popon Frierski, iz rodu Babenberžanov, mejnih grofov v Avstriji, Herman Belunski, Ulrik iz Brescije, Elmingerij iz Cenede, Ivan Novograjski, Rudbert iz Concordije, Regiconij (Regizo) iz Feltre, Hlrik iz Pična, Ivan iz Pulja, Ulrik iz Tridenta, Adalgerij iz Trsta 'n Kopra in Astolf iz Vicence in še mnogo visokih svetnih in cerkvenih dostojanstvenikov od blizu in daleč. Mnogo ljudstva je bilo prišlo k veliki cerkveni slavnosti, pri kateri je za svojo cerkev Hko skrbni in ljudomili patriarh postavil tej za varihe in patrone Mater božjo in sveta mučenika Mohorja in Fortunata. Pri tej Svečanosti, ovekovečeni za potomce z marmornato spominsko Društv. gov. III. 10 ploščo, so se prenesli (udi cerkveni zakladi in relikvije iz Gradeža v baziliko in patriarh je povečal z velikimi darovi dohodke stolnega kapitelja. Tudi druge je obdaroval velikodušni knez, osobito škofijo novograjsko in ubožnejše cerkve. Na željo Konrada II. je vzprejel Popon njega in njegove naslednike na rimsko-nemškem cesarskem prestolu kot ude v stolni kapitelj. S tem je lahko pri bodočih volitvah patriarhov vplival po svojem pooblaščencu. Cesar Konrad II. je podelil patriarhu Poponu polno, neomejeno vladarsko pravico nad Furlanijo in Istro, mu dovolil soditi v posestvih, katera je bil imel v marki Veroni in ki so postala na ta način neodvisna od Koroškega, in mu je podaril tudi posestva na Kranjskem, kar je razširilo patriarhovo oblast na Kranjskem.1 Vrhutega mu je ta cesar še dal pravico kovati srebrne novce in mu dovolil še druge olajšave, tako da je s tem postal enak državnim knezom. S tem pa je vzbudil nevošljivost in zavist, osobito v Benetkah. Zato je imel s to republiko večkrat prepire in in boje. V večjo varnost svojih jako razširjenih dežel so poklicali Popon in njegovi nasledniki začetkoma člane koroške vojvodske hiše, pozneje pa dedno grofa goriškega za oskrbnika — branitelja — patriarhove stolice. Pozneje so postali tudi oskrbniki za škofijo Trident in Briksen in mimogrede za škofijo Poreč in istotako za opatiji Miilstatt in Mosach (Moggio v Furlaniji). A zlorabljali so tudi to svoje mesto v lastne namene in splektarije proti svojim cerkvenim višjim pastirjem. Iz podobnih vzrokov so postali patriarhi kot fevdniki prostranih pokrajin nekako odvisni od cesarjev. Z jako razumljivim namenom, postaviti s patriarhatom trden jez med Nemčijo in Gornjo Italijo, so vplivali cesarji na volitev patriarhov skozi dve stoletji, tako da so bili izvoljeni v tem času počenši s Poponom samo nemški patriarhi, večinoma iz najplemenitejših rodbin, le Friderik II. je bil slovanskega pokoljenja. Z združenim delovanjem papežev in Benečanov se je pa posrečilo po več ponesrečenih poskusih, da so bili izvoljeni za patriarhe Italijani, pristaši Velfov, in se je s tem povečal njih vpliv na patriarhska posestva. Med temi zavzemajo važno mesto kot papeževa zaslomba patriarhi Rajmund, Gaston, Pagano in Ljudevit iz plemenite stare rodbine Forrijanov (Della Torre, Thurn, tedaj knezi Thurn-Taksis in grofi Thurn-Valsassina), ki so bili že dali mestu in okraju milanskemu krepke glavarje (Capitani 1 Dr. Anton Mell: „Die Entwicklung Krains vom X. bis ins X!H. Jaht-hundert." Gradec 1888. — del popolo). Njih kosti počivajo z izjemo patrijarha Gastona, ki je pokopan v Florenci, v ambrozijevi (torrijanski) kapeli bazilike v velikih sarkofagih, katerim se pridružuje še sarkofag Rajnalda, Gastonovega brata, in spominski kamen za njegovo istotam pokopano mater Allegrantijo iz znanega rodu plemenitih Rhd.i Patriarh Popon je odbil večkratne napade Ogrov, ki so pridrli čez Štajersko in Kranjsko, in je sodeloval s furlanskimi vojaki 1036 zmagonosno pri prihodu cesarja Konrada 11., katerega je bil nadškof Heribert milanski poklical na pomoč proti upornim plemičem. Ker se je pa zdel ta cerkveni knez cesarju sumljiv, ga je dal vjeti in ga izročil patriarhu, ki ga je spravil v Piacenco. A z ozirom na mesto, katero je zavzemal Heribert kot metropolit v Milanu eden najodličnejših naslednikov sv. Ambrozija, mu je pomagal pri begu, ki se je tudi posrečil. Sovražni pisatelji sumničijo Popona tudi drugega roparskega napada leta 1044 v Gradežu, kojega patriarhat mu je bil papež Ivan XIX. 1. 1027. slovesno podredil. Ta odlok je bil pozneje spet preklican in Gradež je postal neodvisen. Poročilo o drugem naskoku na Gradež je očividno izmišljeno, ker je patriarh Popon že dve leti prej umrl. Svoje zadnje počivališče ima veliki knez v baziliki, katero je sezidal. Njegov pogreb se je vršil z veliko vdeležbo dostojanstvenikov in ljudstva z veliko svečanostjo. Njegovo podobo lahko še izpoznaš med istočasno naslikanimi freskami v baziliki. S Poponom je dosegel patriarhat skoraj največjo cerkveno in svetno oblast. Od XIV. stoletja so vladali izključno patriarhi iz beneških rodbin, dokler ni svetna moč patriarhske stolice 1. 1445. s patriarhom Ljudevitom 111. Scarambo-Mezzarotom prišla pod neomejeno oblast tedaj tako mogočnega leva sv. Marka. V Vidmu vladajoči patriarhi so vedno bolj izgubljali svoj ugled in postali cerkveni knezi brez vse moči. Izginila je slava in moč nekoč tako mogočnega patriarhata, kojega fevdniki in dostojanstveniki so bili nekoč ponosni kralj Pfemysl Otokar II. iz Češkega in koroški in avstrijski vojvode. Avstrija je odvzela svoj k patriarhatu spadajoči delež upravi patriarhov in ga dala oskrbovati legatom rimske stolice, ki so bili na Dunaju pripoznani, a je obenem delala na ♦o, da bi se popolnoma ločila od patriarhov. Cesarici Mariji Te-reziji se imamo zahvaliti, da so končno te namere dosegle svoj 1 1 Orof Franc Coronini: „Die Patriarchengraber in Aquileia“, in baron Czornig: »Das Land Gorz und Gradišča mit Einschluss von Aquileia“. 10* cilj. Papež Benedikt XIV. je 1. 1751. odpravil oglejski patriarhat in zato ustanovil popolnoma neodvisni nadškofiji Videm in Gorico. Slednja je dobila v grofu Mihaelu Attemsu, ki je bil cesarici zvesto vdan, izvrstnega nadškofa, ki je bil kos svoji težavni nalogi. Zato je dobil v priznanje svojih velikih zaslug I. 1766. od cesarice knežjo čast zase in za svoje naslednike. Tudi drugi član iz rodu treffenskih grofov Ulrik II. je bil povišan do patriarhske časti v Ogleju in je vladal izvrstno svojo deželo od 1.1161. do 1182. S Friderikom I. Rdečebradcem, svojim sorodnikom, je sodeloval pri njegovem pohodu v Gornjo Italijo, je bil vjet pri napadu na Gradež od Benečanov, a proti letni odkupnini, obstoječi iz dvanajst velikih svinj in istotoliko velikih kruhov, so ga Benečani izpustili. S svojo naklonjenostjo do papeževe stolice je postal apostolski legat in je pri znanem sestanku 1. 1177. med imenovanim cesarjem in papežem Aleksandrom III. v Benetkah uspešno deloval na njuno sporazumljenje. V baziliki sv. Marka je prevel papežev ginljiv nagovor na cesarja Rdeče-bradca in njegovo spremstvo. Za svoje ugodno posredovanje pri onem važnem sestanku dveh največjih vladarjev tedanjega časa je dobil od cesarja priznanje svoje svetne oblasti nad Furlanijo, Istro in Kranjskim, katero je pozneje prešlo v posest Andechs-Merancev, in generalni vikariat nad markami Treviso in Verona. Papež pa je z upešnim posredovanjem pri patriarhu Henriku (Dandolo) iz Gradeža dosegel, da se je prostovoljno za vedno podvrgel oglejski metropoliji in se popolnoma odrekel vsej oblasti nad istrskimi škofijami Trst, Koper, Poreč, Pulj, Pičen in Novigrad v prilog oglejskega patriarhata. S to pogodbo se je mirnim potom končal ta za obe cerkvi škodljivi spor. Patriarh Ulrih H. je imel tedaj popolno oblast nad šestimi istrskimi in drugimi enajstimi k svoji patriarhski stolici pripadajočimi škofijami Belluno, Ceneda, Concordia, Como, Feltre, Mantua, Padova, Treviso, Trident, Verona in Vincenza. Ta s svojim velikim prednikom tekmujoč patriarh je umrl kot poslednji član svojega zaslužnega rodu in počiva kakor Popon pokopan v baziliki. Vse svoje premoženje je zapustil, kakor Popon svoje od starejšega brata izročeno posestvo ob Osojskem jezeru, patriarhatu. Tako torej vidimo, kako uspešno sta ta dva cerkvena kneza plemenitega rodu, v sorodu z uglednimi rodbinami iz sosednjih dežel in z večkratnim stikom z njihovimi vladarji, delovala za blagor in prid najstarejšega patriarhata na svetu in prve krščanske materine cerkve za Rimom. Veliki cerkveni učenik sv. Jeronim, ki je bil obiskal znamenitega nadškofa Kromacija oglejskega, je imenoval to cerkev celo „zbor angeljev in bivališče svetnikov". Spomin na velikega patriarha Popona živi z burno zgodovino patriarhata. Obenem pa govori k potomcem s svojim najznamenitejšim delom, s ponosno baziliko, ki še sedaj stoji, dasi je kakor vse zemeljsko mnogo trpela v devetstoletnem svojem obstanku in je potrebna velikih poprav. A vendar lahko še ostane za bodoče rodove kakor edini pomnik nekdanje oglejske velikosti, ako bo sedanjost, kakor se je to že s pomočjo naših cesarjev večkrat zgodilo, „z združenimi močmi" požrtvovalno sodelovala na to, da se ohrani ta veličastna starokrščanska stavba na avstrijskih tleh. Ali res z rodne grude? Govoril F. S. Finžgar v S. K. S. Z. Ko sem dobil povabilo od S. K. S. Z., da bi prišel predavat v Ljubljano, sem se iznenaden ob svoji pisalni mizi zamislil. Kaj pa to? Treba mi je bilo, da razrešim vprašanje: Čemu le je segla S. K. S. Z. iz Ljubljane vun na deželo po predavatelja? Na to je bilo treba najprej odgovoriti. Ob tem razmišljanju sem se spomnil na barantijo izza prvih študentovskih let. Tedaj sem si namreč sam donašal vsak teden orjaški hleb črnega kruha v mesto. Tamkaj pa so prišli gosposki otroci in so prinesli kose bele pogače, pa me prosili v zameno za črni kruh. Aha, sem preudaril, takisto bo sedajle. S. K. S. Z. se je zahotelo — za izpremembo — po kosu črnega kruha, ker so se njeni mestni otroci že najedli bele pogače, katere jim redno režejo s tega mesta učeni profesorji, doktorji, advokati, visoki politiki in kar je še drugih duševnih velikanov v naši beli Ljubljani. Zato torej je segla na deželo, na kmete in me poklicala semkaj na govorniški oder. S tem je pa bila meni že popolnoma dana naloga in snov, kaj naj govorim, namreč: Odreži nam pošten kos črnega kruha, ker razlika — mika. In druga posledica je bila, da se zato n'sem napotil v Ljubljano in tukaj poiskal in kupil debelo, drago 'n učeno knjigo, sedel k njej, jo preštudiral in pobral iz nje jedro, da bi ga vam razgrnil. Ne, nisem tega storil. Ostal sem lepo doma in odprl tisto knjigo vseh knjig, ki ne bo do konca dni prebrana in prečitana do dna, ki je pisana z ralom in sekiro, vezana s pasovi studenčkov in rek, okovana z grebeni gora, okrašena s cvetjem in ledom — za katero se pomaka pero v znoj in živo kri — odprl sem knjigo prirode, knjigo naše rodne grude. Iz te sem bral, kakor sem navajen dolgo vrsto let, in nekaj tega branja sem se namenil, da razodenem tudi vam. Toda nekaj mi je takoj pripomniti: Vsaka knjiga ima svojo posebno lastnost — in ta je sledeča: Ne zna vsak vsake knjige brati in tudi noče vsak vsake knjige brati. Pa tudi dva, ko enoinisto knjigo bereta, nimata istega užitka in ne iste koristi. Poglejmo bravce: Marsikdo prečita sila knjig. Na- zadnje pa ne ve o nobeni pravega jedra in misli. Ta bere tjavendan. Podoben je poredni kozi — da ostanem tudi s primero na kmetih, oprostite — tisti poredni kozi, ki drvi po vsej planini, utrga tuintam peresce, tam odgrizne vršiček in skače dalje. Celo planino obleze — pa je vendar mršava in brez mleka. Druga pa se pase s pridom, počasi, na enem mestu, pa je tolsta in veliko veselje kofetarske mamice. Tako s knjigo. Divja kdo skozi gozde knjig — pa njegov um je mršav in prazen in plitev. — Drugi bravec hoče le sama gola dejstva: datum, letnico; povest, roman — kdo bi bral to, kar vse prenese potrpežljivi papir vseh tistih, ki tinto pijo kot rozolijo. — Pa so še drugačni bravci — recimo bravke. Dobi roman — in pogleda zadnjo plat knjige: Če je nadepolna devka, hoče, da se junak in junakinja dobita, če je dekle že v srpanu in je njen up šel po vodi, hoče, da se ne dobita, češ, če sem jaz sama, pa naj bo še junakinja v romanu. Takisto se godi s knjigo prirode. Berb, pa ne umejo, oči imajo — pa ne vidijo, pravijo, da imajo srce, pa v tem srcu ni ljubezni do grude. Zato takoj izjavim in povem, da sem jaz bravec prirodne knjige, ali tak bravec, ki to knjigo ljubi, jo ceni više kot vse druge. Iz tega pa sledi, da bodo tudi moja izvajanja sadovi srca, sadovi ljubezni — in vsled tega ne mislim niti oddaleč, da bi bilo to predavanje zato, da bi slavno občinstvo hotelo privesti na pot istega čuvstvovanja kot valovi v moji duši. Ne. Ampak ta meditacija bi utegnila marsikomu samo vzbuditi, kar v njegovem srcu sicer biva — toda spi. In če se kaj takega vzbudi, je cilj dosežen in besede niso bile pisane v vodo. Rekel sem torej, da bom čital iz knjige prirode. Dobro pa vsi veste, da je vsaka knjiga natiskana z raz- ličnimi črkami: Navadni tekst, pa velike črke, razprto tiskano, okrašene črke začetnice itd. Takisto imamo na naši domači grudi črk vse polno. Da bi ves ta tisk nocoj izčrpal, je nemogoče. Odveč bi bilo, da bi slikal krasoto naše domovine, krasoto, katera osupne tujca, krasoto, ki z nedosežnim veseljem navda domačina, če se po dolgem potovanju vrne pod rodni krov in prepričevalno vzdihne: Lep je svet — toda najlepša si ti, moja slovenska domovina. O tem ne bom razmišljal. Omejim se samo na nekatere črke — žive črke, ki hodijo po domovini, s katerimi je popisano — pisano polje, zelena gora, zračna planina in skrita dolina. Začnem takoj z onimi črkami, katerih je za sedaj še največ, s katerimi je vse gosto posejana naša rodna gruda — to je naš slovenski oratar, naš kmet. Kaj čitam v tem tekstu, s katerim je popisan naš dom, naša rodna gruda ? Po paznem razmotrivanju doni iz tega berila nevesela pesem — rekli bi — skoro žalostinka Jeremije preroka. Zakaj? Zato, ker vidim beg, grozen beg z rodne grude — in gledam strah in sram pred njo. Resnično. Beg od doma — čez valove oceana, beg v mesta, beg v tvornice. — Čudo! Tla, kjer je tekla zibelka — niso ljubljena, rodna gruda ni spoštovana. To je dejstvo, katerega vsi poznamo, ta beg je tisti grozni zmaj, ki nam utegne požreti naš narod, ki ga ni strl zob tujca in ne meč Turka. Kje bi dobili odgovor na to gibanje ? Dosti odgovorov ste že slišali, mnogo brali, v zbornicah se je to razpravljalo — in navadno izzveni odgovor: To je duh časa! Hrepenenje po napredku! Socialno gibanje. Radevolje priznam, da ima vsak tak odgovor dokaj resnice v sebi. Industrija se množi — potrebuje delavnih rok, po industriji dobe tisoči belega kruha, se dviga materielno stanje narodovo. Vse resnično. Toda pravi odgovor nam daje tale dogodek: V Nemčiji so pred kratkim zborovali velekmetje, vlastelini. Shod je počastil poljedelski minister, ki je želel tudi osebno poznati velike agrarce. Začeli so se predstavljati. Prvi: Fric N. N. — poročnik v rezervi. Drugi: Henrik N. N. — poročnik v rezervi — itd. sami vojaki — samo kmeta nobenega. Nazadnje pride star mož, nerodno oblečen, eden največjih kmetov, ki je poslušal, kako se njegovi mlajši tovariši Predstavljajo. On ni bil tako srečen, da bi dovršil katerokoli srednjo šolo in se povspel do poročnika. Vojak je pa le bil v mladih letih. Zato je mož vsled mode posnel svoje tovariše in se predstavil ministru: nVicefrajtar* v rezervi. Minister je imel prav, če je pošepetal na uho svojemu sosedu: „Sem mislil, da je zborovanje agrarcev, pa je le kompanija vojakov . . Ta-le dogodek nam da ključ do vprašanja, kdo je premnogo — skoro vse — kriv, da beži narod z rodne grude tudi tedaj in tak, ki mu ni potreba. Odgovor se glasi : Tega je kriva napačna moda, tista moda namreč, ki se košati s tem, da jo je sram biti kmet. Dokazujem sledeče: V tistem hipu, ko je nehala tlaka, ko je legel k pokoju val-petov bič, ko se kmet ni več tresel, kadar je srečal graščaka na cesti, se je začela vsekavati zijava dolina med kmeta in med one, ki so prišli od kmeta — pa se uvrstili med višji tisoč — o višjih deset tisoč se pri nas skoro ne more govoriti. Je bilo nekaj mož, ki so budili naš narod in so šli medenj. Ali splošno je bilo to prebujanje bučno taborenje navdušenja in vina polno, pa brez socialnih in kulturnih posledic za kmeta. Kmet je ostal na dnu, in od zgoraj je donela nanj redno od vseh stanov psovka in poroga. In ni ga bilo človeka, ki bi stopil med kmete in jim razodel skrivnost: kdo so in kaj so? Ali ni čuda potem, da je kmet zasovražil svoj dom, svojo grudo, zavrgel pečo in ponosite škornje ter pobegnil v mesto in se tam odel s katerokoli čifutsko cunjo, samo da je skril zaničevanega kmeta? In ta prelevitev je vzela nase podobo grozne epidemije in se je razpasla tako na široko, da je danes katastrofalna za našo grudo, za slovenskega kmeta in z njim vred za celi narod. Torej ta strah pred osramočenjem je rodil ono nesrečno modo, katera je hvalila rajši umetne maske, nego pristno cvetje naše grude. Prav tu se mi zdi umestno, da se dotaknem tudi točke: naša domača, narodna umetnost. Resnično je sicer, da takrat, ko se razvije umetna umetnost, narodna premine, ko se oglasi sonet in tercina, tedaj obmolkne narodni rapsod. Ali takisto je resnično, da je pri nas psevdokultura, kultura maske kakor s povodnijo izplaknila z naše grude tisto tiho, naivno, pa tako gorko domačo umetnost. Slike in okvirji so romali iz hiš, na n]ih mesto je prišel tiskani papir, lepo vezani prtiči so se umaknili tovarniški capi brez okusa, namesto rezljanih skrinj, stolov in drugega pohištva so se oblastno vsedli zaboji, topogledi in dolgočasni, da se Bogu usmili. In kmetiške stavbe zadnjega pol stoletja! Kakor bi na glavo slovenske mamice, odete s pestrim, belim kožuščkom, po- veznil nerodno cajno, kateri se pravi moderni damski klobuk. Torej tudi lice je pohujšala in izkazila naši grudi nesrečna, maskeradna moda. Ali to je že drugo polje in preidem nazaj k svojemu predmetu. Dobro vem, da se mi bo ugovarjalo. Nič ne de. Sam si stavim nekaj navadnih ugovorov in jih pregledam, če drže. Prvi ugovor je seveda tale: mestna služba je zložnejša, v tvornici ni takega napora kot na kmetih, zato beg od domače grude. Od česa pa je odvisen napor in težko delo? Ta pojem je popolnoma relativen. Za zdravega, krepkega junaka je kmetiško delo igrača. Njegove močne, zdrave mišice se igrajo s tem, kar je mehkužnežu breme, ki ga potlači do tal. Sami poglejte, če gredo kdaj iz tvornice ljudje tako veseli, kakor se vračajo ob svitu lune kosci s travnika? Pojdite v tvornico in katerokoli mestno hišo, pa prisluškujte, če je kje toli odkritosrčen in radosten smeh, kakor doni z njive ženic, s poda mlatičev ali z vinske gorice? Kjer pa doni smeh, kjer se vriska in poje, tam ne tlači pleč neznosni jarem. — Pa bi se reklo: Ubogo ljudstvo, saj je tako topo, tako nizko stoječe, da niti ne občuti več bremena, ki ga žuli. Kdor pa govori tako, laže samemu sebi, da krije z lažjo svoje pomehkuženje. Vprašam: kdo je več vreden, kdo zasluži bolj naše spoštovanje, ali tisti, preko katerega divja vihar in mraz, vročina in znoj, pa poje ob tem, ali tisti, ki se prehladi ob najmanjši sapici, ki dobi nahod, kakor minister Marije Terezije, ki si ni upal iz hiše v kočijo, če niso pregradili ulice s špansko steno? Koga bomo občudovali? Odgovor je menda jasenl In odgovor je tudi jasen na vprašanje, kdo je srečnejši? Ali tisti, ki mu je vsaka pernica pretrda, ali tisti, ki sladko sanja, dasi ima eno uho za blazino, drugo pa za odejo? Kdaj občuduje zgodovina Aleksandra Velikega? Ali tedaj, ko mu sredi puščave prinese vojak čelado vode, da bi pogasil žejo, pa se je ne dotakne in jo izlije v pesek, ker ne morejo piti njegovi vojaki, ali pa takrat, ko pomehkužen leži na perzijskih preprogah ? Kdaj je bil velik 'n zmagonosen Hanibal? Ali takrat, ko je njegova vojska z brezmejnimi težavami preplezala Alpe, ali tedaj, ko se je v mehkužni Kapui v eni zimi pohujšala, da je bila tepena in pregnana iz Italije? Še noben narod ni propal zato, ker je imel sinove in hčere, klene kot gorske grče — zaradi mehkužnosti jih je pa zgodovina že črtala mnogo iz knjige življenja. In to vedo in čutijo znanstveniki in državniki in šolniki in zato se razlega klic: Nazaj k naravi, nazaj k rodni grudi! Zato pišejo knjige o materi grudi, ki umira, zato uvajajo v šolo igre in telovajo. In ker je stvar globoko zavožena v jarek, jo izkušajo nagloma, skokoma izravnati na način, ki postane smešen in perverzen, Dokaz za to so nam prenapolnjene obrežne kopeli ob počitnicah. Ko sem bil letos poslan od zdravnika v Gradež, sem imel priliko, da sem študiral tamošnjo tisočintisoč številno naselbino popolnih in napol adamitov. Če bi odštel od vsega števila pet odstotkov resničnih bolnikov, ostane 95 odstotkov ljudi, o katerih bi rekel slavni danski pisatelj, da so martyres de la de-bauche — mučenci naslade, gurmani, ki se celo leto pasejo z izumetničeno hrano, ki jim preseda do gabnosti — in zato gredo in parijo in pečejo svoje ude na božjem solncu, da v zimi začno s tem nenaravnim življenjem da capo — al fine. Ali je treba? Seveda je treba ob teh razmerah, toda teh razmer ni potreba, te so odveč. In če potrebuje mož pisarne, urada, šole v resnici oddiha, sodim, da bo dobil mnogo več čilosti v svobodni naravi, v naših gorah in na našem polju, nego v bučni gneči nabito polnih letovišč. Poglejmo drugi ugovor: Kmetiško delo je grdo, je umazano. Ta izgovor je pri poslih pravtako splošen kakor prvi — pa po moji pameti takisto in še bolj neutemeljen nego prvi. Oglejmo si delo na rodni grudi. Delo se deli na dve veliki panogi: Delo pod milim nebom in delo v notranjem gospodarstvu. Povej mi kdo, katero delo pod milim nebom je grdo? Ali setev, pletev, košnja? Če ni to desetkrat lepše, nego katerokoli delov tovarni, potem nimam pojma o lepem. Ali mar ni lepo biti sredi valovja rumene pšenice, ko gorijo po njej plameni rdečega maka? Ali mar ni lepo prožnih korakov hoditi sredi ograbkov sena, ki dehti in vonja tisto omamno slast, tisti dragoceni parfum, kakor ga ne nareja nobena tvornica, razen rodne grude in božjega solnca? Ali je grdo delo na vrtu sredi sočivja, sredi zelenjadi? Ali je grdo pod vinsko trto, ko cvete in diši vinograd kakor sam božji balzam? Alije grdo, ko udarja plevica s kopuljo na grudi žive zemlje, ko jo rahlja s prsti in se z njo pogovarja, z njo, ki je živa, rodovitna mati vsega, kar hodi in blodi po zemlji? Ali je grdo, ko ji žehti od grude nasproti vonj rodovitnosti in sile, navečje sile ter jo vso prepoji in prevzame njene ude, da so močni in zdravi, kakor je močan hrast, ki raste koncem njive? Prijatelji, kdor ima to delo za grdo, ni vreden, da nese enkrat k ustom žlico jedi, katero mu je darovala mati zemlja, ker jo zaničuje — nehvaležnik! Kaj pa drugo delo — ki se ne vrši pod milim nebom, ampak doma, zvečine pri živini in za živino v hlevih? To delo je tisto, katerega se dandanes prav posebno boje posli, ker je menda najgrje. Tudi tu je vladarica pohujšljiva moda, tudi tu je kamen izpodtike predsodek, ki sloni na pesku, brez temelja. Ljudje božji, ali ne veste, da ima neumna živina često več hvaležnosti v srcu do onega, ki ji streže, nego pameten človek? Spominjam se prizora s hribov: Sredi samotne brežine pastirček, gologlav, razkuštran, ožgan in zapečen od solnca; okrog njega zbor ovac. Ližejo mu roke in se gnetejo kakor otroci za njim. On jih pa nagovarja, kara, hvali in boža. Prizor, da bi se človek radosti razjokal ob njem. Pa stopi dobra dekla, izvrsten hlapec v hlev. Vse se ozre po njem, konji veselo hrzajo in kopljejo s kopiti, krave iztezajo vratove in jo pozdravljajo, kakor jih je učila priroda. Tem streči naj bi bilo grdo? Ali ni stokrat lepše, če se ukvarjaš s temi živimi bitji, nego stojiš ves božji dan pri mrtvem stroju, če tičiš globoko pod zemljo v zatohlem rudniku? Ali če stojiš ob žarečem štedilniku cele ure, če raznašaš smeti in odpadke in pospravljaš, kar ni nikoli pospravljeno — in za vse to ne dobiš hvaležnega pogleda? Seveda, mi bo kdo ugovarjal, ta opis je silno idealen; v resnici je na kmetih pa vendar nesnage več kot dosti. Temu ne oporekam. Toda, kdo je pa kriv nesnage? Rodna gruda, travnik in log, ali morda uboga živina, če gnije v blatu po hlevih? Tega je kriv človek sam, pa ne toliko kmet, kakor tisti, ki so poklicani, da dvignejo kmeta h kulturi in izobrazbi. Koliko 'et pa je tega, kar se je začelo intenzivno delo na deželi, delo 2a napredek in omiko? Jako malo, gospoda moja, toda sadovi so tako velikanski, da jih ni morda še nobena druga šola dosegla takih. Le pojdite po naših vaseh, pa boste že dobili hleve, snažne in lepe, kakor dvorane, pojdite po hišah, pa boste dobili snago in ljubeznivo preprostost, da je le veselje. Kdo je kriv, kar je še slabega in grdega? Krivo je pomanjkanje pouka, gospodarskega in gospodinjskega šolstva. Zato pa je treba našemu narodu že enkrat razodeti, da je njegovo kmetiško delo lepo, da ]e zdravo, da je spoštovanja vredno, da delo ni grdo in uma- zano, zato tudi on ne sme biti grd in blaten v hiši in hlevu, kadar mu ni treba. Mi moramo s kulturo med ljudstvo po govorih, društvih, organizacijah. Mi moramo vzbuditi tisto samozavest, tisti ponos, da se kmet zave svojega poštenega stanu, je nanj ponosen in ga vzljubi. Imamo že kmete-možake in mladeniče, ki nosijo sicer trde žulje na rokah, pa je njih nastop dostojen, umerjen, da so zmožni sesti za vsako mizo in prestopiti prag vsake dvorane. To pa ne sme biti le posamič — ampak splošno, da se tista sedanja splošna navada in moda, po kateri kmeta pri vratih vsake boljše gostilne obrnejo in zapode — enkrat za vselej odpravi. Naštevali pa se bodo še drugi ugovori, ne samo ta dva. Reklo se mi bo: V mestih, v tvornicah je boljša plača. Ne rečem, da večkrat, splošno pa ne. Zakaj tudi kmetiški posli so pošteno plačani — in prav je, da so in še bolje naj bodo. Gotova resnica je pa ta, da imajo redno kmetiški posli več denarja prištedenega, nego delavci po tovarnah in služabniki v mestih. Saj prav odtod doni klic o draginji in premajhnih plačah. Ker sem že izgovoril besedo draginja, dovolite slavna gospoda, da se dotaknem mimogrede tudi tega. Rekel sem prej, do so kmetiški posli dostojno plačani — pa naj bi bili še bolje. Kako namreč pride do tega, da tisti, ki hrani vesoljni svet, ki prideluje z žuljavo roko tisto, kar je za življenje nujno potrebno, kako pride ta do tega, da bo slabše plačan, kakor tisti, ki vrši dela, ki niso nujno potrebna za življenje, ki so luksus in komfort? Brez teh se živi, morda srečnejše živi brez njih, nego z njimi — brez sadov grude pa ni in ne bo življenja. In tisti kmet — gospodar, ki jeseni računa s svojim gospodarstvom, mora z glasom teh živih računov odločno in ogorčeno ugovarjati vsakemu, ki ima tako drzno besedo, da upa pisati draginjo na rovaš kmetu in na rovaš njegovih predragih sadežev. Cene pridelkov niso v nikakem razmerju z visokimi cenami drugih stvari, preko katerih bi se šlo lahko na dnevni red življenja. Vse vidi kmetiškega gospodarja, če je priskopanl par stotakov, nihče pa ne vpraša, kako jih je prištedil? Nihče ne vidi, da vse, kar je boljšega pri hiši, odtrga sebi od ust, da spravi v denar in si zloži nekaj prihranka. Veselic pa, tistih veselic, ki nimajo nobenega kulturnega pomena, katerih je pa žal največ, katere požro ogromne vsote — tistih ne vidi nihče. Zato v imenu kmetiškega ljudstva odklanjam z vso odločnostjo prešerno natolcevanje kogarsikoli, da je kmet kriv draginje. Dokazov za to, ki bi držali, kakor pribito — je več kot dovolj! Drugi bi ugovarjal: To bi že vse še bilo, kaj pa na starost. Drugod je preskrbljen za starost. Je preskrbljen, pa ne povsodi! Večje breme kmetiške občine so vedno le tisti, ki so bežali po nepotrebnem z rodne grude, kakor oni, ki so jo z veseljem obdelovali. Vendar pa je ugovor eden najvažnejših. Če se vsak stan sam ali po državi organizira in si preskrbi pokojnino, zato velja tudi tu: na dan s starostnim zavarovanjem potom države in sramota tistim, ki so pred par leti tako nepremišljeno gromeli zoper to prepotrebno uredbo. Pa tudi s stališča poezije je delo na deželi več vredno. Ali ni duhomorno dan na dan isto monotono drdranje strojev v tovarnah smrt za duha? Smrt za živčevje? In kako osvežujoče in veselo je delovanje pod milim nebom, ko ti vsak dan, vsako vreme naroča drugačnega dela? — In če se spomnimo zdravja? Ali ni to zaklad, vreden vseh plačil? Kje ga dobiš? Tudi na to je menda odgovor jasen in ne potrebujemo še dokazov. — Omenjam še so c i al n e g a stanja kmetiških poslov, ki je tako odlično, da je že pregovor med gospodarji, da niso več sami gospodarji marveč posli. Kmečki posel seda za isto mizo z gospodarjem in gospodinjo, isto delo, isto trpljenje in ista radost. To je menda tudi toliko vredno, kakor zaničevanje bogatih tovarničarjev in preziranje oholih gospodinj po mestih, kakor se toži po časnikih. Končno omenjam še nekega pojava, ki je popolnoma skoro izginil. Kar tipično je bilo za slovensko družino, da je vsaka imela svojega strica, svojo teto, ki sta bila prava angela variha doma in polja. Danes tega ni več. Ljubezenska vez v družini gine in vse beži z doma — pa vsak si odkrhne vogal hiše, da ostane gospodarju edino oskubena razvalina od prejšnjega doma. In na vse zadnje preudarimo dodobra, da industrija, kakorkoli lepa, ves denar in vse banke nimajo tiste trdnosti, kakor — rodna gruda in zato hvalim gospodarsko filozofijo tiste neveste, ki je izbrala med snubcem kmetom — in industrijskim delavcem, Pa se odločila za kmeta z razlogom: Kmeta vzamem, zakaj grunt ima korenine do pekla! Doslej sem bral iz knjige prirode navadni tekst. Toda v tej knjigi so še druge žive črke, ki so bolj za okraske. Tudi teh ni prezreti. 158^ Omenil sem preje šol za ljudsko izobrazbo. Te oficijelne šole bi gotovo mnogo koristile; toda prav toliko utegnejo koristiti moralne šole — šola izobražencev na poti individualnih zgledov, ko bi se vsak izobraženec zavedal dolžnosti do svojega naroda. Zakaj vsak, kdor se je šolal, se je šolal in učil s prispevki celokupnega naroda; z ukom je povžil velik kapital, ne samo očetov, kapital dežele, države. Zato je njegova poštena dolžnost, da vračuje obresti od tega kapitala tistemu ljudstvu, ki je zanj trošilo zato, da se je dvignil više — duševno in socialno-Če se tako rado nazivlje narod — otrokom, naj se takisto ta primera tudi izvede. Če je otrok umazan, ali je on kriv? Ne, mati je kriva, pestunje greh je to. Če je narod neuk, če je še nizko v blatu, kdo je kriv, če ne izobraženstvo, ker mu noče dati roke, da bi ga dvignilo. Kdor govori narodne govore ob vinu, kdor vihra s trobojnico po slavnostnih prireditvah, je še kruto malo storil za narod. Podaj roko otroku in ne boj se, da se boš umazal. Ponižaj se k njemu in ne zmirjaj ga. Vračaj obresti od narodnega kapitala, če ne, molči o narodnjaštvu in ljubezni do svoje domovine. S čudom pa in z bolestjo moramo priznati, da našemu narodu bivanje v mestih, v Ameriki ne da prav nič izobrazbe. Če se vrnejo, kaj prinesejo nazaj? Nič! V Ameriko gre kakor zaboj, vrne se kakor zaboj, k večjemu razbit in telesno poškodovan. Da se vračajo od tam taki, se da razlagati, ker ni nikogar, ki bi se jih usmilil. Siromaki so med mogočnimi tujci, tovorna živina velekapitala. Ali od domačih bi morali nekaj pridobiti, vojak v vojašnici, posel v mestu. Ker ne pridobe duševno, so krivi tisti, ki bi to morali oskrbeti, pa nočejo. Ne zavedajo se socialne dolžnosti do naroda. Pa se dotaknimo nekaj praktičnih slučajev, da bo to raz-motrivanje dobilo več jedra in koristi. Zanimive črke v knjigi rodne grude so letovičarji in izletniki na deželo. Po poklicu med stene stisnjena človeška narava želi vun, v svobodno prirodo. Izobraženec pride na kmete za en dan na izlet ali večkrat za mesec dni ali dva. Ali ne bi bila uprav tetaj dana prilika, da je izobraženec učitelj narodov — in njegov dobrotnik. Toda zopet gospodari moda, ki tira ljudi v draga letovišča, kjer je več hrupa nego v mestu, kjer se Slovenec izgubi v množici tujcev, kjer se živci ne odpočijejo, ampak utrudijo. Ali ne bi bilo v duševno in gmotno korist narodovo, če si izobraženec zares poišče mirnega kota na rodni grudi, kjer se svoj med svojimi odpočije in razvedri. Ali bi bilo sramotno, če bi odlična gospa svetovala kmetiški materi z modrim svetom pri odgoji otrok, pri gospodinjstvu? Ali ne bi bil narod-otrok hvaležen, če bi z ljubeznijo stopil do njega njegov sin-učenjak in bi mu ob nedeljah govoril v društvih in domih, katerih je premnogo? Ali ne bi bila dolžnost učiteljic, da gredo preko svoje poštevanke tudi v praktično gospodinjstvo in ga uresničijo med narodom? Da, to bi bilo vzorno narodnjaštvo, stokrat več vredno, nego psovka na umazanega kmeta in zabavljica na žganjarje. „Dolžan ni samo, kar veleva mu stan . . Če bi bile take zahteve pretirane, ni pretirana zahteva, da vsak kulturni človek pokaže spoštovanje do grude, ljubezen do matere zemlje. Toda če se gazi travnik, če se pohodi žito, če se napade cvetoča jablana sredi vrta, krasna, kakor gospodična rodne grude, če se ta napade in odlomi, to menda ni ljubezen in ni kultura. Z isto pravico bi segel tudi kmet v mestu v elegantno frizuro imenitne gospodične s svojo žuljavo roko — samo s to razliko, da bi bilo to strašno nekulturno delo, zaničevanja in kazni vredno, ono prvo pa je hvalevredna moda izletnikov. Tudi mnogi hribolazci so pritirali svojo ljubezen do rodne grude tako daleč, da je ljubezen rodila vandalizem. Dokler so plezali po vrhovih naših planin samo pastirji, ki so celo poletje nosili za trakom šopek planink, tedaj ni pretila nevarnost lepi planinski flori. Ko je pa stopila noga kulturnega turista na gore, tedaj se je pojavila potreba, da se je predlagal zakon o varstvu planinske flore. Ni čuda, ker se prečesto dogaja, da se vračajo z gor turisti z bahatimi svežnji cvetja, katero se pokaže — potem pa vrže v smeti. Tudi v tem dejstvu tiči poglavje razmišljanja o ljubezni in spoštovanju do rodne grude. Celo napak pa bi bilo, ko bi pozabil ob tej priliki nekaterih nedeljskih lovcev. Tistih lovcev, ki so tako lepi, kakor bi ga ukradel Gričarju in Mejaču iz izložbenega okna. Lov, kakor se je razvil do danes, je zabava, je počitek, je smotrena pot v Prirodo. Kdor sodi, da je lova prvi namen pobijanje, ta ni lovec. In tak lovec tudi ne ljubi prirode in ne ljubi rodne grude. Kakor bo neusmiljeno ranil žival, da revno hira in pogine, tako se mu ne smili njiva žita, kamor na žalost poljedelca zapodi psa, ne ■neneč se v oholi objesti za škodo, povzročeno na rodni grudi. Sklepoma še eno besedo našim mladim pisateljem. Lep dokaz, kako smo napredovali, je to, da nimamo več samo pisateljev, ki si ukradejo nekaj ur od poklica in jih posvete peresu: mi imamo že stan literatov, mladih, nadarjenih oračev na ledini poezije. Toda priznati moramo, da naše ljudstvo marsikaterega spisa ne bere, noče brati. Zakaj ? Ne zato, ker so preučeni in ne zato, ker so pregloboki: Samo in edino zato, ker narod išče v knjigi samega sebe, svojo dušo — in če je ne najde, je knjiga zanj knjiga tujca, naj zveni iz nje najlepši tekst. Tudi knjiga naj bo vaza, iz katere dehti vonj naše krvi, duh slovenske grude. Končam to adventno premišljevanje, katero mi je narekala ljubezen do rodne grude. Niso te besede evangelij, pa tudi niso učeni problem. So pa glas vpijočega srca, ki pravi: Ustavimo z vzgojo nepotrebni beg z rodne grude. Ljubimo jo v dejanju in resnici, ne s prazno besedo. Ljubimo jo, ker je lepa, učimo jo ljubiti druge, ker je krasna in vredna naše ljubezni in vredna vročega poljuba na njene materine grudi. Boji Slovencev s Turki. (Načrt govora.) Mnogoteri važni opravki, vzlasti vedni boji na Ogerskem in pozneje na Nemškem, kjer se je jelo širiti protestantovstvo, so zadržavali v petnajstem stoletju Habsburžane, da niso mogli vselej tako skrbeti za obrambo slovenskih dežel, kakor bi trebalo; Slovenci so morali tedaj sami braniti svojo dedno zemljo. To se je vzlasti pokazalo, ko so jeli Turki napadati naše dežele. Ta doba je izmed najslavnejših v naši narodni zgodovini. V knjigi naše povestnice se nam odpro krvavi listi; a rdeča barva se spreminja v zlato-rumeno bojo, naznanjujočo večno slavo pradedov naših, borečih se za vero in dom, spodbujajočo vse vnuke k hvaležnosti in vstrajnosti v borbi za iste dragocene zaklade. Od treh strani — na nemški, laški in madžarski meji — so silili sovragi v naše lepe pokrajine, potujčuje kos za kosom, in od četrte strani? -— Ne, tu se ni širilo samo gnusno potujčevanje, tod ni prodirala organizovana vojska, od četrte strani so se pojavljali napadi, pravi barbarski napadi ali „ropanje Turčije1*, kakor pravi prav primerno pesnik Prešeren. — Skoraj dvesto let so bili naši pradedje v neprestanem strahu, da pridem v njih dežele divji Turki, opustošijo pokrajine, trpinčijo ali pomore prebivalce, deloma pa jih odpeljejo v sužnost. Kateri narod, tako maloštevilen, kakor je naš, bi bil prestal te dvestoletne napade, preteče z vso silo vsem pokrajinam slovenskim, uničujoče ves narodni živelj? Naša dolžnost je, da se večkrat spominjamo hrabrosti pradedov, ki so jo pokazali v bojih s Turki, in da ne pozabimo na pomenljive posledice, ki so jih poleg strahote in pustošenja slovenske zemlje imeli turški boji.i A. Zgodovinski pregled bojev Slovencev s Turki. I. Turški napadi od I. 1396. do 1503. Ob koncu trinajstega stoletja so se turške nomadske trume izselile iz dežel na vzhodu Kaspijskega morja ter so pod vodstvom Osmanovim ustanovile novo državo v Mali Aziji. Njegovi nasledniki so napadli Evropo in si 1.1357. osvojili Galli-polj, ki je ključ Evrope. Sultan Murad 1.(1360 — 1389) je z ognjem in mečem opustošil Trakijo in Makedonijo ter se utaboril v Odrinu. Leta 1382. so Turki dobili v svojo oblast Sofijo in 1. 1389. so porazili srbsko armado na Kosovem polju, kjer sta padla tudi srbski kralj Lazar in sultan Murad 1. Med bojem je Muradov sin, Bajazit L, kateremu so rekli „blisk“, strahovito mahal po kristjanih. Zato so se mu še na bojišču poklonili turški velikaši kot nasledniku Muradovemu. — Tedanji ogrski kralj Sigmund, ki je bil obenem rimsko-nemški cesar, je 1. 1396. zbral veliko križarsko vojsko, da bi onemogočil Turkom še dalje prodirati in napadati Ogrsko in sosednje dežele. Med Sigmun-dovimi vojaki je bilo tudi mnogo Slovencev, ki so šli v boj pod vodstvom celjskega grofa Hermana 11. Turški sultan Bajazit pa je prihitel z močnejšo vojsko, in vnela se je silno krvava bitka pri Nik o p olju. Krščanska vojska je bila potolčena in Osmanom je bila odprta pot v vse avstrijske obmejne dežele. Tri dni je Bajazit 1. počival na bojišču, potem pa se vzdigne Proti Ogrski, kjer so Osmani strašno divjali. Oddelek Turkov Pa je vdrl v pokrajine med Savo in Dravo in prihrul na Spodnje štajersko pred Ptuj. Tu so bili Turki prvikrat na slo- 1 1 Govor, ki ga priobčujem v razširjeni obliki, sem imel 10. novembra 1912 Pri javni prireditvi v Rokodelskem domu v Ljubljani. Društv. gov. III. H venski zemlji (1396). Mesto, ki ni pričakovalo takega napada, je bilo kmalu oropano in potem zažgano, 16.000 prebivalcev, mož, žen in otrok z živino in drugim imetjem je bilo odpeljanih v sužnost; nekaj so jih Turki pustili na Grškem, druge so odpeljali v Azijo,1 — Vedno bolj na široko so posamezni oddelki turških čet preplavljali Evropo. Leta 1408. so začutili njih grozovitost Kranjci. Dne 9. oktobra je namreč oddelek Osmanov napadel Metliko in Črnomelj. Turki so pomorili mnogo prebivalcev, druge pa s seboj odpeljali. Za časa Bajazitovega naslednika, sultana Mohameda 1., se je turški poveljnik Ahmetbeg vzdignil z večjo armado, korakal ob Dravi in spomladi leta 1418. grozovito planil čez slovensko-štajersko zemljo. Njegov namen je bil namerjen na Radgono; to mesto je bilo prevažno zavoljo lege, toda le za silo utrjeno s srednjimi nasipi in plitvimi rovi. Pa v slovenskih prebivalcih Radgonskih je vrela junaška kri, ki jim namesti visoke zidove in globoke jarke in jih navduši v najsrčnejšo hrambo. Saj je šlo za domovino, za žene in otroke in predvsem drugim za sveto vero, katero preganjajo turški krvoloki! Možje, mladeniči, žene in celo otroci napolnijo ozidje in se proti napadu pripravljajo s puščicami, kamenjem in vrelim kropom. Ahmetbeg pride, plane in naskoči — pa zastonj je njegovo početje; on plane vdrugič, vsa moč je napeta proti mestu, srdito je napadanje Turkov — zastonj pa je zopet njih prizadeva; v tretje buti Ahmetbeg, z mečem v pesti dero vragi — na zid, v potokih teče kri teh in onih — pa krščanska navdušenost prekosi turško in v tretje je odtiran Ahmetbeg od zidovja. Razkačen, da mu je izpodletelo, vrže se potem po mestni okolici in po podravskih planjavah ter mendra, žge in mori, da je bila dežela krog in krog na dni hoda pokopališču in požarišču enaka.2 Tudi na Kranjsko so Turki kmalu zopet pridrli (I. 1425. a!i 1429.), napadli Metliko ter se je polastili. 1 Primeri o tem in o naslednjih turških napadih v 15. in 16. veku: J.Parapat: Turški boji v 15. in Ič.veku s posebnim ozirom na Slovence. (Letopis Matice Slovenske 1. 1871., H. del, str. 1 — 59.) V tej znanstveni razpravi je podal slovenski zgodovinar J. Parapat popolno kritično sliko o turških bojih na podlagi arhivalnih virov, Unrestove in Tomasichove kronike ter zgodovinskih spisov Valvasorjevih, Dlugoševih, Bonfinijevih, dr. Ilvvofovih in Hammerjevih. 2 Po Megiser, Annales Carinthiae, J. Trdina, Zgodovina slovenskega naroda, str. 64. Odslej so imeli naši pradedje 40 let mir pred Osmani. Medtem pa se je bližal najhujši udarec za krščanstvo sploh. Turški sultan Mohamed 11. si je dne 29. maja 1. 1453. osvojil veličastno mesto Carigrad. S stolpov carigrajskih cerkev so sneli križ in nataknili polumesec — znamenje mohamedanstva. Sultan Mohamed 11. pa je izpregovoril ošabne besede: „Kakor je le en Bog v nebesih, mora biti tudi na zemlji le en gospodar. Vse se mora klanjati polumesecu". Po zmagah v Srbiji je sultan zbral vojsko in jo peljal proti Belemu gradu. Osemdesetletni papež Kalikst lil. je tedaj mogočno klical krščanskemu svetu: na noge! Na prošnjo cesarja Friderika III. je poslal papež na Avstrijsko frančiškana Janeza Kapi-strana, da bi ljudi navduševal za boj proti Turkom. Na Dunaju so ga sprejeli v svečani procesiji, z godbo in petjem. V Ljubija n i je pridigoval na Bregu (pri kartuzijanski kapeli sv. Hugona).1 Povsod, kjer je bival, se mu je pridružilo več hrabrih bojevnikov. Ž njimi je šel v Beligrad. Njegova navzočnost je vžgala kristjanom nov pogum. Dolgo časa so se hrabro branili. Ko so pa hoteli slednjič radi lakote in nalezljivih bolezni že obupati, je Janez Kapistran, stoječ na vzvišenem prostoru v taboru, s sv. razpelom v roki klical: „0 moj Bog, o Jezus, ali se ne boš izkazal, kakor dosedaj, usmiljenega? O pridi, pridi na pomoč! Ne odlašaj, pridi, reši nas, ki si nas otel s svojo dragoceno krvjo ; pridi, ne odlašaj, da ne bo rekel sovražnik: Kje je njih Bog?“2 3 V zaupanju na božjo pomoč so napadli kristjani Turke in si na dan sv. Marije Magdalene 1. 1456. priborili slavno zmago. Beligrad je bil rešen. Dne 6. avgusta je prišlo poročilo o slavni zmagi pri Belem gradu v Rim. Papeža Kaliksta 111. je poročilo neizmerno razveselilo; rekel je, da je dan zmage kristjanov nad Turki najlepši dan njegovega življenja. Določil je tudi, da se na dan, ko je došlo veselo poročilo v Rim, 6. avgusta, vsako leto obhaja spomin Jezusove izpremenitve na gori TaborA Sedanji papež Pij X. je povzdignil obhajanje imenovanega spomina v praznik II. reda. 1 Richter v ,Archiv fiir die Landesgeschichte des Herzogthums Krain“ dl. 229). 2 Dr. L Pastor, Geschichte der Papste itn Zeitalter der Renaissance. h. str. 550. 3 Pastor, 1. c., str. 559. Poročilo o zmagi pri Belem gradu je vzbudilo v krščanskih narodih novo navdušenje za boj proti divjim Turkom, žal, da takega navdušenja niso imeli evropejski vladarji. Naslednik papeža Kaliksta lil., papež Pij 11., — znani Eneja Silvija, tajnik cesarja Friderika 111. in, preden je zasedel stolico sv. Petra, tri leta tržaški škof — je zato sklical shod v Mantovo, da bi se posvetovali o križarski vojski zoper Turke. Prišli so vladarji laških držav, od drugih pa le odposlanci. Koncem shoda je Pij II. navdušeno govoril: „Pojdite torej in povejte doma, kaj smo tu v Mantovi sklenili, in opominjajte gospode svoje, da o pravem času storč, kar se je tukaj obljubilo!" Papež sam je dal napraviti brodovje za vojsko, in da bi se pridružilo več bojevnikov, je celo sam prevzel načelstvo v vojski. Žal, da je že na poti v vojsko — v Jakinu — umrl. Osmani so medtem prodirali dalje in si osvajali balkanske dežele. Posebno usodepolno je bilo za naše kraje, da si je Mohamed 11. 1. 1463. podjarmil Bosno. Vsled tega so bile hrvaške pokrajine in njim sosednje slovenske dežele nastežaj odprte Turkom. Nekaj časa so prodiranje Osmanov ovirali Albanci pod vodstvom slavnega Skenderbega. Slavni junak pa je 17. januarja I. 1468. umrl. Ko je dobil poročilo o njegovi smrti sultan Mohamed 11. je — kakor se je govorilo po Evropi — zaklical: „Sedaj je moja Evropa in Azija; gorje kristjanom, izgubili so svoj ščit in svoj meč.“i Tudi Slovenci so kmalu čutili, da žuganje Mohamedovo ni bilo prazno. L. 1469. so že pnhruli Osmani iz Bosne črez Hrvatsko na Kranjsko ; en oddelek je opu-stošil Metliko in okolico, drugi je preko Kočevja in Ribniške doline prodrl v bližino Ljubljane, tretji je udaril črez Gorjance, se utaboril pri Št. Jerneju in opustošil lepo pokrajino. Strah in trepet pred Turki je bil splošen. Vse je prosilo cesarja Friderika, naj vendar skliče skupni zbor, da se kaj stori za obrambo napadenega naroda. Slednjič je bil zaželjeni zbor sklican v Št. Vid na Koroško, pozneje pa so se posvetovanja nadaljevala v Brežah, kamor so 19. marca 1470 prišli odposlanci s Štajerske, Koroške in Kranjske. Sklenili so, naj se pobira tako-zvani stanovski davek, ki so ga morali plačevati celo ubožci in za otroke njih starši. Žal, da se celo ta davek ni porabil za obrambo proti Turkom. Naslednje leto (1471) so naši pradedje zlasti veliko trpeli od Turkov. Bosniški poveljnik Izakpaša je 1 1 Pastor, !. c. H., str. 326. trikrat pridrl na Kranjsko, drugi turški oddelki so plenili po Štajerskem. O strašnem razdejanju, ki so ga divjaki napravili v naši domovini, nam poroča še ohranjeno pismo načelnikov celjskega mesta državnemu zboru, ki je tedaj zboroval v Reznu:1 „Lepa Stična je v prahu — pravi pismo — Pletrije so v pepelu; razdejani so samostani: Jurklošter (na Štajerskem), dva samostana v Savinjski dolini in dva v ljubljanskih predmestjih, ženska samostana v Velesovem in v Mekinjah sta oropana, redovnice odpeljane. Na Kranjskem so ljuti sovražniki razrušili ali poškodovali blizu 40, na Štajerskem 24 cerkva, iz prve dežele so odgnali 10.000, iz druge 5.000 ljudi. Pet trgov in do 200 vasi so zapalili in oropali; sploh, kamor so prišli, so vse požgali in pokončali.“ Naslednje leto (1472) so prihruli Turki na Notranjsko in požgali Cirkniško cerkev.2 3 Dospevši do Ljubljane so postavili pred mestom tri tabore, prvega na Poljanah, drugega v Šiški in tretjega v jami za sv. Krištofom. Vse v okolici so pokončali in zažgali, tudi staro šentpetersko cerkev, ki je stala zunaj mestnega obzidja.3 Turki so mesto delj časa oblegali, toda Ljubljančani so se izkazali kot hrabri branitelji. Pred kroglami iz topov na Gradu so se Turki nekaj časa skrivali v jami za sv. Krištofom, — ki je dobila ime „t urška jama“ —, a slednjič so morali pobegniti. V spomin na rešitev so hodili Ljubljančani (od 1. 1584. dalje, kmalu potem, ko so obhajali prvo stoletnico rešitve) vsako leto na velikonočni ponedeljek popoldne v sprevodu iz cerkve sv. Petra k Sv. Krištofu. Po sprevodu se je v „turški jami" vršila zanimiva spominska veselica za mladino. V spomin, da so nekdaj ondi na Turke letele krogle, so metali meščani med mladino pomoranče, smokve, rožiče, jabolka, itd. Cerkveni sprevod je prenehal 1. 1788., spominska veselica pa 1. 1872., ko so povodom razširjenja pokopališča pri sv. Križu zasuli „turško 1 Pismo je shranjeno v monakovski dvorni knjižnici in ima naslov: Tiirken anno Domini 1471. — GL Parapat, 1. c., str. 41 in 42. 2 Na vnanjem zidu Cirkniške cerkve je gotiški napis v latinskem jeziku, k' ga je objavil zgodovinar Hicinger (Mitth. d. M. V. f. Kr. 1864, str. 90) in se glasi v slovenščini: L. 1472., pred (Marijinim) oznanenjem so kruti Turki Požgali cerkev Matere božje. (Parapat 1. c., str. 42.) 3 O tem priča napis v sedanji cerkvi (na desni strani blizu cerkvenih Vrat), ki pravi: L. 1472., tretjega rožnika, so svetišče sv. Petra, župno cerkev ijubljanskega mesta, oropali in požgali Turki, zapriseženi sovražniki krščanskega imena. jamo".1 2 3 — V spomin na lakoto, ki je nastala v Ljubljani vsled osemdnevnega obleganja, se je ohranila v mestu in okolici navada, da jedo na veliko noč za prikuho repne olupke, takozvano »alelujo". Še več kot utrjena Ljubljana so pa trpeli v onem času prebivalci po kranjski deželi od divjih Turkov, ki so ista leta — od 1469 do 1491 — skoro vsako leto, v mnogih letih celo po večkrat ropajoč in požigajoč pridrvili v naše kraje. L. 1473. so ropali po Dolenjskem okoli Trebnjega, 1. 1474. v okolici Metlike; I. 1475. so pridrli trikrat na Kranjsko, pri prvem pohodu so ropali in morili po Krasu, pri drugem v okolici Kranja in Radovljice, pri tretjem so pod poveljstvom Ahmetpaše v Muljavi pri Zatičini, kjer je bil velik cerkven shod, ugrabili 4200 ljudi in jih odvedli v sužnost. L. 1476. so pustošili po Notranjskem, 1. 1477. po Dolenjskem, 1. 1480. zopet po Notranjskem. Koliko je trpela Kranjska dežela v onih časih, se najbolj jasno vidi iz pisma, ki so ga kranjski deželni stanovi pisali papežu Sikstu IV. (1471 — 1484), o katerem je znano, da je bil posebno zavzet za boj proti Turkom; za brodovje, ki naj bi šlo v boj zoper Osmane, je 1. 1471. in 1472. izdal 144.000 ce-kinov.2 Ko mu je zmanjkalo v ta namen potrebnih sredstev, je bil pripravljen celo svojo mitro zastaviti. V pismu 3 opisujejo Kranjski deželni stanovi bedo dežele, povzročeno po Turkih, med drugim tako le; »Osemkrat je prihrul turški sovražnik z veliko množico v deželo plenit, požigat in pustošit; če ne dobimo kmalu pomoči, ne preostaja drugega nam prebivalcem Kranjskega, Slovenske krajine, M e t li k e, 1 s t r e, Kr as a in še mnogih drugih kristjanskih dežel, gradov in krajev, ki z nami mejijo in so enako bedo pretrpeli, kakor da zapustimo deželo , mesto in gradove in odrinemo iz domovine. Že štiri leta traja ta strašna vojna in ker se Turek baha, da mora ves svet podvreči svoji oblasti, ne preostaja nam drugega, ali prepodimo sovražnika iz dežele, ali jo zapustimo, ali pa se pokorimo Turkom. Zato in 1 Levec: ,Die Einfalle der Tiirken in Krain und Istrien“ (bis 1491), Jahresbericht der k. k. Staats-Oberrealschule in Laibach, 1890/91, str. 21 in sl. 2 Pastor, Geschichte der Papste, II, str. 420. 3 Naslov rokopisu je: Exemp!ar epistolae de seua persecutione Tur-ckorum, missae domino papae Sixto quarto ab incolis seu terrigenis Car-niolae provinciae sequitur admodum lamentabilis. — Nemški rokopis je shranjen v monakovski knjižnici. (Parapat, 1. c., 52 in Orožen, Vojvodina Kranjska, II, str. 69.) da se ne bi sosednje kristjanske dežele za nami zapletle v to vojno in enake bede, kličemo glasno na pomoč, da ne bodemo zapuščeni in da čuje božja previdnost naš slab in tožeč glas in nam podeli dober svet in pomoč". — „Če se sovražniki po-laste naše dežele, so jim odprte ceste, in zadržavale jih ne bodo niti gore niti vode, da ne priderejo v laške in nemške dežele, in bati se je, da pridejo celo v Rim. Zadržavale jih niso doslej niti velika pogorja, ki nimajo ne cest ne stez, niti plovne reke, katerih ne moreš prejezditi, ampak le preplavati; in tako kličemo in prosimo pomoči, da se ne bodo mohamedanski sovražniki bahali in utrdili v mnenju, da se ni bati kristjanske pomoči in da zoper Turke ni sile, ki bi jih mogla zadržavati in pred njimi rešiti kristjanske kri. In potem prosimo, da bi si k srcu vzeli razno nečast, katero je izkazal hudi sovražnik z grdim teptanjem svetih zakramentov in s pustošenjem božjih hiš, nesrečno moritev božjih služabnikov in mnogo tisoč ljudi v zadnjih letih, žalostno in nesrečno ločitev, ki se vrši med ženami, zakonskimi, njih otroki in prijatelji, katere odvajajo s seboj nage, bose, lačne in žejne kakor hudodelnike, uklenjene v železo in verige, z zvezanimi rokami na hrbtu. Tudi se poslužujejo nečloveških sredstev zoper uboge žene in device ter z veliko brezsrčnostjo sekajo in morijo starčke in nedolžne otročiče, katerih ne morejo seboj vzeti. Vzeli in zažgali so vse, kar so imeli kristjani, ki nimajo niti strehe niti varnega zavetišča, kjer bi se umirili pred grozovitimi sovražniki. Uboge žene z malimi otroki morajo bežati v temni noči, v močnem in hudem dežju in viharju in nimajo ničesar, da bi se pokrile. O, to je mraz in trpljenje, groza in beda; naše bede ne more nihče popolnoma pojmiti, niti opisati, niti razložiti!“ Štajersko so v tem času (za vlade Friderika 111.) Turki devetkrat obiskali. Posebno južni del, kraji okrog Celja, Konjic, Ptuja, Brežic in Slovenjegagradca so veliko trpeli. L. 1480. pa je vdrla močna turška četa na svojem odhodu iz Koroške na Zgornje Štajersko. Ropajoč in moreč je šla po murski dolini do Gradca in do Radgone, kjer je zapustila deželo. Strašni so bili nasledki turškega vpada. Poročilo iz onega časa, hranjeno v se-kovskem župnišču,1 popisuje žalostne nasledke turške grozovitosti s temi-le besedami: „Monštrance, kelihe, mašna oblačila, bukve, oltarna pregrinjala in druge cerkvene lepotije so ugrabili, 1 Glej Parapat, 1. c., str. 82 in 83. božje hiše spremenili v hleve, kjer so plesali in oskrunjevali jih z nečistostjo in drugimi grdobijami. Duhovnike so žgali, vtapljali ali drugače morili in veliko jih gnali v bridko sužnost. Po nekaterih krajih so žene in može z družinami vred zvezali in seboj tirali. Novorojeno deco so materam z naročja trgali, morili in metali čez plotove. Veliko množico zalih deklic so peljali v strašno sužnost. Nedolžne otročiče so basali v luknjaste vreče, da so skozi luknje glave molili in ječali, da je bila groza. Kar je bilo močnih, so jih odgnali, slabotnim pa glave odsekali in utopili in velika žalost in revščina je bila v deželi. Ni pomagalo ne jokati, ne prositi, nihče si ni bil svest življenja ne na hribih ne v dolinah, niti na planinah, da ga Bog sam ni otel. Povsod je bilo na kupe ubite živali, umorjenih ljudi in ni ga bilo, da bi jih bil zagrebel. Psi in volkovi so se gostili. Po hribih so mrtva trupla ležala v vodnjakih in slabo zakopana in nastal je tak smrad, da ostalim ljudem ni bilo prestati. Pač je bilo treba klicati s prerokom Davidom: ,0 Bog, tuje ljudstvo je prišlo in oskrunilo tvoj tempelj, tvoje ime, tvoj narod !‘“ Manj kot Kranjska in Štajerska sta trpeli vsled turških napadov Koroška in Primorska, čeprav so tudi v teh deželah Osmani strahovito divjali. Prvikrat so pridrli na Koroško 1. 1473. z Gorenjskega po Kokrski dolini. Po sporočilih kronistov jih je bilo 27.000. Mudili so se samo en teden v deželi, a velik del Koroške je bil videti po njih odhodu kakor strneno polje po hudi uri. Goreče vasi, posute cerkve in brez števila ubitih ljudi je bilo priča, kako so razsajali Turki. — L. 1476. so udrli Osmani na Koroško preko Bele peči in Trbiža; skoraj vse južno Koroško, zlasti pa kraje od Vrbskega jezera do Velikovca so opustošili. L. 1478. so napad ponovili. Tudi v letih 1482. in 1483. so privihrali turški konjeniki črez Kranjsko na Koroško; razgrajali so zlasti po junski dolini. Ohranjeno je še med narodom poročilo, da je bil ob tem napadu turški poveljnik čudovito ubit v bližini kraja Rebro. Njegova glava je bila nataknjena pod taborom na skalnati steni na potu od Rebra v Železno Kaplo.1 Eden najhujših napadov divjih Turkov na Goriško se je izvršil 1.1477. Prišlo je 30.000 Turkov pod poveljništvom Omar-bega. Dne 31. oktobra jih je hotela blizu Majnice ob Soči ustaviti Beneška vojska, pa kristjani so bili tepeni, poveljniki ubiti 1 Parapat, 1. c., str. 87. — Pesnik Virk je vzel ta dogodek za podlago svoji baladi v Drobtinicah, 1. 1854, str. 262. in roparji so jeli pustošiti doline med Sočo in Taljmentom. Hiše, gradovi, pa tudi gozdovi so bili v plamenu. Vsa okolica je bila kakor ognjeno morje. Morda nikoli niso bile ponosne Benetke v tolikem strahu, kakor takrat, ko so prebivalci mesta gledali silni požar po vseh planjavah, kamor je segalo oko. Žalostni časi turških napadov na slovensko zemljo so trajali neprestano do leta 1503. To leto je turški sultan sklenil mir s papežem, beneško ljudovlado in ogrskim kraljem, ki so se 1. 1501. združili za uspešno vojsko zoper Turke. Po beneškem miru (20. maja 1503) so prenehali tudi napadi na slovenske dežele. S tem je minula prva in tudi najgrozovitejša doba turških napadov na Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko. H. Slovenci v bojih s Turki od 1. 1503. do 1593. Nekaj časa so imeli Slovenci mir pred turškimi napadi, toda 1. 1520. so dobili Turki novega vladarja,’ silovitega, ropaželjnega sultana Solimana 11. Že naslednje leto (1521) si je osvojil Beligrad, pet let potem (1526) pa je vdaril z vso močjo na Ogrsko in pri Mohaču premagal krščansko vojsko. Najboljši ogrski plemiči so obležali na bojišču in ž njimi vred tudi mladi ogrski in češki kralj Ludovik 11. Zapustil ni nobenega sina, edini njegov dedič je bila njegova sestra Ana, soproga avstrijskega nadvojvode in poznejšega rimsko-nemškega cesarja Ferdinanda 1. Zato je bil Ferdinand 1. izvoljen za češkega in ogrskega kralja in je združil za vselej avstrijske dežele s češkimi in ogrskimi. Po bitki pri Mohaču so Turki, ki so od 1.1522. zopet pričeli ponavljati svoje napade na Kranjsko, dobili nov pogum. Dežela je veliko trpela vsled ropanja Osmanov, tako da je 1. 1527. soproga rajnega ogrskega in češkega kralja Ludovika 11., kraljica Marija, ko je čula o novem turškem napadu, pisala ljubljanskemu škofu Krištofu Ravbarju sožalno pismo, v katerem imenuje turške napade „bič in šibo božjo".1 Ropaželjnost sultana Solimana II. je bila vedno večja. L. 1529. je sklenil osvojiti si Dunaj in podjarmiti celo Nemčijo; pomladi istega leta je z 250.000 vojaki in 300 topovi odrinil iz Carigrada. 1 V arhivu v Gornjem gradu hranjeno pismo omenja Schonleben v svoji pridigi „Predigt zu Ehren des heil. Joseph“ (Salzburg 1675). Gl. P. v. Radicz, Zur Siegesfeier der Schlacht bei Sissek, 1893, str. 4. Dunajčani niso bili na prihod Turkov prav nič pripravljeni. Naša narodna pesem pravi o tem: Tur'k je bil cesarju pisal, da jo v gostje bo pribrisal. Svetli cesar se prestraši, pri Mariji, Mater’ naši, išče pomoči, pred njo kleči, ker pripravljen bil še ni. Dalje k papežu se obrne, naj nadloge mu odvrne. Poslanika nadvojvode Ferdinanda in cesarja Karola V. sta v Rimu neprestano opozarjala na turško nevarnost.i Papež Klemen Vil. je dne 29. junija 1529 cesarju dovolil četrtino dohodkov cerkvenih beneficijev za turško vojsko in 27. avgusta istega leta je pooblastil svojega poslanika na dunajskem dvoru, nadškofa V. Pimpinella, prodati v Nemčiji cerkvene dragocenosti in če je treba, celo nepremičnine, da se zbere in oboroži vojska zoper Turka.2 V primeri z velikansko turško silo je bilo število dunajskih brambovcev kaj majhno (komaj 20.000). Na pomoč jim je prihitelo tudi nekaj tisoč Štajercev, Korošcev in Kranjcev, med njimi okolu 50 plemenitašev s Kranjskega, n. pr. Apfaltrern, Gali, Kaci-janar, Lambergar, Thurn, Ivan Turjaški in drugi. Izmed vseh brambovcev je nadvojvoda Ferdinand Kranjce zlasti pohvalil, rekoč: „Kranjska je majhna, pa ljuba dežela; iz nje lahko dobim lepo število polkovnikov in stotnikov."3 Viteška pomoč naših prednikov je tudi Dunajčanom4 dala novega poguma, tako da so rekli, — kakor pravi naša narodna pesem: Zdaj tako v en glas reko: „Tur’k šele spoznal nas bol Prej posekal nam bo buče, prej, ko dobil bode ključe našega mesta Dunaja, kjer naš cesar dom ima." 1 2 3 4 1 Gl. Pastor, Geschichte der Papste, IV. (2), str. 445, 2 Ibid., str. 446. 3 Prim.: Peter v. Radics, 1. c., str. 5. 4 Prim.: G. J. Leifi, Ursache und Verlauf der I. Belagerung Wiens durch die Turken. Wien, 1893. Turki so strahovito naskakovali Dunaj. Pri odbijanju napadov si je največ slave pridobil Janez pl. Kacijanar z Begunj na Gorenjskem. Kjer so Osmani prestrelili največ mestnega ozidja, „pri koroških vratih", je stal Kacijanar s svojimi in odbijal vse napade. In ko so po treh tednih morali sovražniki osramočeni oditi, je udaril za njimi, jih napadel, pobil jih 5000 in rešil veliko vjetih kristjanov. Žal, da je slavnega junaka zapustila sreča 1. 1537. pri Osjeku. Vojaki so vsled lakote sramotno pobegnili pred Turki in tudi sam je iskal rešitve v begu. Obdolžili so ga slednjič celo izdajstva, in 28. oktobra 1538 ga je grof Nikolaj Zrinjski prebodel pri neki gostiji med prijaznim pomenkom. Bridko je pogrešala v poznejših letih Avstrija tako čvrstega junaka, kakor se je izkazal Kacijanar na Dunaju 1. 1529. Sultan Soliman 11. svojega poraza pred Dunajem ni mogel preboleti in je zato s svojo armado 1. 1532. šel na roparski pohod, da bi si osvojil lepo obdonavsko mesto. Toda v mali ogrski trdnjavi Kisek (Gtins) ga je ustavil metliški glavar Nikolaj Jurešič, ki se je z 28 konjeniki napravljal na Dunaj, da bi pomagal braniti mesto proti Turkom. Ostal pa je v Kiseku, kamor je prebivalstvo iz vse okolice pribežalo. Turki so hoteli osvojiti trdnjavico in veliki vezir Ibrahim je po vinogradih okoli razpostavil topove in neprestano streljal proti mestu. Jurešič je za silo oborožil 2000 meščanov in 700 kmetov in z njimi branil mestne zidove zoper nepregledno množico sovražnikov. Turki so morali od-jenjati. Soliman 11. se je s svojo vojsko obrnil proti zahodu, vdrl v Štajersko in šel proti Gradcu. Med potjo so njegove čete strašno pustošile deželo. Oblaki dima so podnevi in ponoči kazali, kod so šli Osmani. Utrjenega Gradca se je sultan ognil, prekoračil je pa Muro in šel mimo Lipnice do Maribora. Tukaj so turški vojaki napraviti most črez Dravo in sultan je šel mimo Ptuja na Hrvaško. Končno je Ferdinand sklenil s sultanom premirje in mu je v znamenje nekake odvisnosti izročil ključe mesta Ostrigona. Toda kljub premirju so Turki hodili črez mejo ropat in pustošit in tudi Soliman II. je v svoji starosti takoj po Ferdinandovi smrti — kakor bomo pozneje videli — še enkrat poizkusil, če bi si mogel osvojiti Dunaj. Koliko je trpela Kranjska dežela zopet v tem času od Turkov, je najbolj razvidno iz tega, da so odposlanci Kranjskih deželnih stanov prosili kralja Ferdinanda, naj s po- sebnitn razglasom opozori vse svoje podložnike, naj tudi molijo, — kakor je že papež Kalikst III. ukazal, — za odvrnenje turške nevarnosti. Papež Kalikst III. je namreč dne 29. junija I. 1456. izdal posebno pismo, v katerem je ukazal opoldansko zvonjenje, da bi verniki v tem času molili in prosili zmago krščanskemu orožju. V pismu papež z živimi boji slika veliko turško nevarnost in opominja kristjane h goreči molitvi ter naroča, da se v vseh cerkvah vsak dan med nono in vesperami, pa bliže vesperam, vsaj pol ure zvoni z enim zvonom ali tudi z več zvonovi tako, da vsi slišijo; zvoni naj se v treh presledkih kakor zvečer. Ob zvonjenju naj moli vsakdo trikrat očenaš in češčenomarijo.1 Zvon, s katerim se je opoldne zvonilo, je dobil ime „t u r ški z vo n“. Papežev ukaz se je v onih krajih bolj zvesto in natančneje izvrševal, kjer so bolj čutili turško nevarnost. V briksenski škofiji je ukazal zvoniti vsak dan opoldne in moliti tri očenaše in tri češčenamarije kardinal Nikolaj Kuzanec na sinodi 1. 1457. Ne-dvombeno se je ta „turški zvon“ glasil tudi že v petnajstem stoletju povsod po slovenskih deželah. Morda se navada, da še dandanes v nekaterih krajih mesto opoldne zvoni ob enajsti uri (n. pr. pri podružnici v Otoku mošenjske župnije) najlažje razlaga s tem, da so ob isti uri v dotičnem kraju premagali, oziroma odpodili Turke. V knjižici „Sv. Ahacij“2 beremo, da narodna pripovedka potrjuje to misel. Pisatelj piše v imenovani knjigi (str. 14 in sl.): Turki so prihrumeli v ljubljansko okolico. Veliko ljudstva je pobegnilo na Šmarno goro v ondotni tabor. Turki so hiteli za njimi. Strahoma so opazovali beguni, kako se bliža turška četa gori. — „Marija, usmili se nas! Marija, pomagaj nam, reši nas turške sužnosti, otmi nas!“ klicali so ihte in drhte kristjani. — Marija se je milostno ozrla na svoje preplašene otroke in jih uslišala. Tam, kjer stoji sedaj ob poti blizu vrha zidano znamenje Matere božje, imenovano „Sveta sobota", je obstal nagloma Turek in nikakor ni mogel dalje na goro. Pobožna pripoved pravi, da je Marija poslala sv. Ahacija v pomoč kristjanom. Z ognjenim mečem jih je zapodil s Šmarne gore. — 1 Prim.: F. K.: »Zvonovi in zvonjenje“ v Voditelju I. 1907., str. 148 in sl. 2 Sv. Ahacij s tovariši mučenci, kranjske dežele pomočnik. Spisal Ivan Vrhovnik. Ljubljana, 1903. To se je zgodilo na sv. Ahacija dan o poldvanajstih dopoldne. V spomin na čudovito rešitev so jeli od tedaj zvoniti na Šmarni gori vsak dan pol ure pred poldnem. Ker so na raznih krajih na prej omenjeni ukaz papeža Ka-liksia 111. pozabili — celo v Rimu je moral papež Aleksander VI. 1. 1500. zapoved ponoviti in na novo ukazati opoldansko zvonjenje za odvrnenje turške nevarnosti, — so — kakor rečeno —- odposlanci Kranjskih stanov prosili Ferdinanda, naj molitev za odvrnenje turške nevarnosti tudi on zaukaže. Ferdinand je to storil in dne 20. oktobra 1. 1541. v Linču dal razglas,i v katerem pravi, da zavoljo hudih pregreh in nesloge v veri Bog kristjane tepe s kugo, draginjo, lakoto, vojsko in posebno s turško šibo. Da se odvrne božja jeza, zapoveduje, naj po vseh mestih, trgih, vaseh in krajih v farnih in drugih cerkvah vsaj enkrat na teden v določenem času obhajajo očitne obhode s sv. mašo in vsak dan ob dvanajsti uri se mora zvoniti, da podložniki na kolenih prosijo vsemogočnega Boga, da se jih usmili in potolaži svojo jezo. Poleg tega je bilo ukazano pridigarjem in župnikom, da v ogovorih svoje poslušalce opominjajo k pokori in poboljšanju življenja, gosposkam pa, naj čujejo, da se izvršuje ta zapoved. — Zvonjenje zoper turško silo je prišlo od tedaj v navado po vsem nemškem cesarstvu. S posebno pobožnostjo so pač opravljali to molitev Slovenci, ki so bili vedno izpostavljeni turški nevarnosti. Zgodovina pripoveduje skoro o vsakoletnih napadih na Kranjsko v tistih časih. L. 1543. so prišli Osmani na Kranjsko in plenili okolu Metlike. L. 1545. so pustošili po Dolenjskem od Št. Jerneja do Krškega. Leta 1546. so ropali po kočevski okolici, opustošili Ribnico,2 Nadlišek in Bloke ter pridrli v bližino Ljubljane. Leta 1547. so bili Osmani dvakrat v Novem mestu, kjer so ropali in morili. Koliko strahote in gorja je spremljalo te turške roparske pohode! Zgodovinar Josip Apih je v „Realni knjižnici" slovenske Šolske Matice sestavil podroben popis turških grozovitosti. Takole opisuje napade Turkov (Zgodovinska učna snov, str. 233 in sl.): 1 2 1 Mitth. d. h. Vereines f. K. 1864, str. 90. Gl. Parapat, 1. c., str. 148. 2 Poročila o tem so v kranjskem vicedomskem arhivu (od 1. 1887. v ljubljanskem muzeju). Na brzih konjičih so prihruli v deželo, kadar in koder so se jih prebivalci najmanj nadejali; kakor blisk z jasnega neba so planili po vaseh, lovili ljudi, jih sekali in vezali; kajti krščanski jetniki so bili njih poglavitni plen. Včasih so nalovili naših ljudi do deset tisoč, seveda le moških in ženskih v krepki dobi ter dečkov in deklic, dočim so starčke neusmiljeno pobijali. Dečke so poklanjali sultanu, ki jih je dal vzgojiti za janičarje ali tudi za državno službo, deklice pa so poprodali za sužnje. Vso nalovljeno množico so gnali proti Turški. Kdor je omagal, tega so ubili; včasih so pobili kar na tisoče jetnikov, katerih niso mogli hraniti ali niso mogli dosti hitro tirati, kadar so jim bili kristjani za petami. Vrhu tega so uganjali nepopisne grozovitosti; male otročiče so v pričo mater nabadali na ostre drogove v plotovih ali na orožje, jih metali ob zid ali kamenje, teptali v lužo i. t. d. Marsikoga so privezali za konjski rep, da ga je ubil dirjajoči konj. Koliko ljudi so odvedli Turki iz naših pokrajin, sam Bog ve; pravijo, da so jih odtirali marsikatero leto samos Kranjskega 20—30.000; vseh skupaj so naših ljudi odgnali gotovo nad sto tisoč, najmanj toliko pa so jih pobili. — Tudi živino so plenili, kolikor se je dalo, ter često odgnali na tisoče glav. Premnogo drugega ropa so odnesli iz samostanov in cerkev. Sicer niso prihajali sleherno leto, toda le kratki so bili presledki; ako niso Kranjci videli dušmana pet let, je bilo že silno dolgo, toda marsikatero leto so pridrli po dvakrat in trikrat. Predirjali so včasih celo Kranjsko, Koroško in Štajersko. Dolgo se niso mudili nikjer; mest in gradov niso oblegali, ker niso imeli za to niti potrebne vojne priprave. Napadali so torej zlasti vasi in selišča, ki niso bila utrjena, in pa samostane in mesteca z lesenimi ograjami; oropali in požgali so jih ter potem hiteli dalje, da bi le kar najhitreje nabrali prav veliko plena in ga prej ko prej spravili domov. Včasih pa so se razkropili po vsi deželi in jo pustošili tudi po cele tedne. Največ je trpel tedaj ubogi kmet; ako ni utegnil zbežati, je bil izgubljen ter je z družino in imetjem vred prišel krvo-lokom v pest. Stanovniki oddaljenih vasi in sel niso bili vselej obveščeni o pravem času o prihodu kake roparske čete ter se niso mogli skriti v gosto šumo, v kako podzemsko votlino ali se zateči v mesto ali grad. Sicer pa jih v gradove in mesta niti niso radi sprejemali, češ da delajo napotje; Ljubljančanom n. pr. je moral cesar ukazati, da morajo sprejemati v mesto kmete, bežeče pred Turki.“ Vendar so bili napadi Turkov v šestnajstem stoletju manj strahu- in grozepolni, kot pa turška roparska divjanja in opustošenja v prvi dobi, od 1. 1396. do 1503. Turki sedaj niso mogli več tolikokrat iznenaditi naših prednikov. Takoj, ko so se pokazali na meji, so zažgali Slovenci grmado na bližnji visoki gori, odkoder se je videlo daleč po deželi. To je bilo znamenje bližajočih se divjih Osmanov. Naenkrat so zaplapolale grmade tudi po vseh drugih nalašč za to odme-njenih gorah. Na ta način se je kmalu izvedela preteča nevarnost. Se sedaj se imenujejo nekateri hribi „Grmada“, ki nam značijo kraje, kjer so se zažigali kresovi v časih turške nevarnosti.! Orožen je v opisu „Vojvodine Kranjske" (II., str. 67) tako-le sestavil imena gora in hribov, na katerih se je dajalo znamenje prihoda Turkov: „Če so Turki prihajali s Petrinja ali Siska proti dolenjski Kostanjevici ali Metliki, so naznanjevale bližajočo se nevarnost goreče grmade na Mehovem, na Gorjancih, Hmeljniku pri Mirni peči, Št. Petru pri Žužemberku, na Vrh Trebnjem, Prim-skovem, starem Višnjegorskem gradu, Magdalenski gori pri Šma-rijah in na Ljubljanskem gradu. Ob prihodu Turkov od Kolpe pri Vinici so zažigali grmade na Plešivici pri Adlešicih in na Prelibeljski gori pri Knežji Lipi, na Friedrichsteinu pri Kočevju, pri Sv. Ani nad Ribnico, na Orteneku ali Grmadi, na gorah pri Velikih Laščah, pri Sv. Ahacu, na griču pri Sovneku in na Ljubljanskem gradu. Notranjsko je dobilo znamenja preteče nevarnosti po gorečih grmadah na Šilertaboru, na gorah pri Senožečah iin Vipavi, na Soviču pri Postojni, na starem Loškem gradu, na Grmadi pri Ložu, na Grmadi pri Planini, na Vrhniških gorah in na Ljubljanskem gradu. Gorenjskemu se je dalo znamenje z Ljubljanskega grada, na Šmarni gori, na Kamniškem Starem gradu, pri Velesovem, na Šmarjetni gori, pri Sv. Petru nad Begunjami, na Bleškem gradu, v Jesenicah in na Fužinah." Ko so Slovenci zagledali znamenja bližajočega se turškega navala, so se zbrali možje in so pod vodstvom deželnih stanov hiteli na kraj največje nevarnosti, da se 1 Gl.: Levec, 1. c., str. 32—34. postavi j oTurku v bran. Iz krajev pa, h katerim so se turški roparji približali, pa je bežalo vse v tabore. Tabori so bili dobro utrjeni kraji, močni stolpi sredi gozdov ali na gorah. Največkrat so bili okoli cerkva, ki so jih ljudje ogradili z debelim zidovjem in močnimi stolpi. V tabore so se zatekali naši pradedje s svojimi družinami. V shrambe in kleti tabora so shranili toliko živeža, da so ga imeli za nekaj tednov, če jih je sovražnik obkolil. Starčki, žene in otroci so v cerkvi molili, možje in mladeniči pa so bili zunaj na obzidju in v stolpih in se bojevali s Turki. Če se jim je posrečilo takoj izprva odbiti sovražnika, so bili navadno vsi oteti. Večkrat so jim prišli v pomoč tudi sosedje in so odgnali sovražnika. Če je pa majhno število braniteljev omagalo v boju zoper premočnega nasprotnika, ali če se je posrečilo divjemu Turku zanetiti ogenj v taboru, potem ni bilo rešitve ; junaško so umrli naši pradedje ali pa so bili odpeljani v kruto turško sužnost. Ista usoda jih je zadela, če so verjeli turškim obljubam, da smejo brez strahu zapustiti tabor; ko so namreč prišli iz zavetišča, so jih Turki pomorili ali pa odpeljali kot vjetnike. Na Kranjskem so bili kot zavetišča našim prednikom ob času turških napadov večji tabori v nastopnih krajihi: Na Šmarni gori, pri podružnici sv. Egidija (v Repnjah) v vodiški župniji, pri župnijski cerkvi v Cerkljah (Gorenjsko), v Dobu, v Domžalah, v Spodnjem Tuhinju, v Komendi, v Preddvoru, pri podružnici sv. Kunigunde v Ihanu („na Taboru"), na Krtini (v župniji Dob), na Češnjicah, pri sv. Jakobu ob Savi, na nekdanjem velesovskem gradu (poleg samostana), pri podružnici žalostne Matere božje v Podbrezjah („na Taboru"), na Taboru v Poljanah nad Škofjo Loko (na griču nasproti sedanji župni cerkvi), na Primskovem (na Dolenjskem), na Šentjurski gori v župniji sv. Križ pri Litiji, v Pletrijah, na gradu Zagradec (Wei8enstein) v župnij Žalina („na taboru v Zagradcu"), pri podružnici sv. Nikolaja v Št. Jurju pri Šmariji (na „Taboru“), pri župni cerkvi v Trebnjem, pri podružnici sv. Urha v Horjulju (Zaklanec), v Begunjah pri Cirknici, na Šilertaboru, v Košani, na gradu „Pod jamo“ (Tabor), pri župnijskih cerkvah v Koprivniku in Mozelju na Kočevskem, pri cerkvi v Semiču itd. i i O taborih so pisali Karel Prenner v „Carniolia“, I. letnik, str. 243, P. Hicinger v Mittheil. des hist. Vereines f. Kr., 1. 1847., str. 69, Leinmiiller v istem zborniku 1. 1865., str. 65, Levec, 1. c., str. 32—34. Navadno je več vasi skupno napravilo večji tabor, kjer so vaščani za časa turškega napaja imeli zavetišče. V košanski okolici na Notranjskem je 12 vasi zgradilo primeroma velik tabor. Vodstvo tabora je bilo izročeno posebnemu, izvoljenemu sodniku; gospodarstvo v taboru je oskrboval izmed vaščanov izbrani gospodarski odbor, ki je imel — kakor bi rekli dandanes — glavno skupščino sv. Marka dan.1 — Med najbolje ohranjene tabore na Kranjskem spada tabor v šentjurijski župniji pri Grosupljem. Sezidan je na strmem griču pol ure od Št. Jurija. Od vznožja taborskega hriba vodi samo ena strma in deloma skalnata ozka pot do taborskih vrat, ki se še dandanes dobro zaklepajo. Vrhu griča je mala cerkvica sv. Nikolaja. Okrog cerkve je postavljen v nepravilnem čveterokotniku od m do 5 m visok in poprečno 80 cm debel zid. Na treh kotih čveterokotnika stojijo stolpi. Več metrov od sedanjega zidu proč se pozna na nekaterih mestih drug zid, ki je bil stavljen na okrog tabora. Ko je bil Turek v deželi, so se ljudje naselili med prvim in drugim zidom; ob času napada so iskali zavetje v notranjem taboru okrog cerkve.1 2 3 V brambi zoper Turke so se Slovenci poleg taborov posluževali tudi drugih pripomočkov. Korošci so n. pr. zasedli prehode črez Karavanke (Koren, Ljubelj) in nakopičili v gorskih soteskah kamenje in hlode; zopet drugod so podrli mostove. — Na Goriškem so bile od izliva Soče do Gorice narejene utrdbe. — Dokaj varno zavetje so bila Slovencem v onih žalostnih časih mesta, ki so jih uprav radi turških napadov jeli utrjevati, in kamor so v času nevarnosti pribežali tudi okoličani. Tako so Ljubljančani, ko se je prvikrat približal Turek mestu; 1.1415.3— kmalu bomo praznovali petstoletnico tega dogodka — popravili mestno obzidje, ki je dotedaj obdajalo le staro mesto — šentjakobsko okrožje — in so obdali z zidom tudi del Ljubljane 1 Leinmuller, Mittheilungen des historischen Vereines fiir Krain, 1.1865., str. 65 in sl. 2 Prim.: Tabor v šentjurijski fari pri Grosupljem. Opisal in narisal M. S. (•zv. Muz. društva za Kranjsko, 1.1894., str. 156 —161) 3 Turški napad na Ljubljano 1. !415. je omenjen v zapisniku seje mestnega starejšinstva v Vidmu dne 6. maja 1415. V zapisniku se omenja, da je Patriarh sporoči! mestnemu starejšinstvu, „quod nuper ad eius pervenerat noti-c'am, quodTurchiin magna quantitate irruerunt contra christianos etvenerunt nsque Laybachum.“ (Prim.: Dr. Wl. Levec: Die ersten Tiirkeneinfalle in Krain Und Steiermark — v Mittheilungen des Musealvereines fiir Krain, leta 1903., str. 169 in sl.) Društv. gov. III. 12 na levi strani Ljubljanice (Križanke in Gosposke lulice). Cesar Friderik 111. je dne 27. januarja 1478 zapovedal vsem kmetom štiri milje daleč okoli mesta, da so prišli v Ljubljano pomagat utrjevati starejše stolpe in graditi deloma novo obzidje; zato so se pa smeli zatekati v mesto ob prihodu Turkov. Tudi Metlika, Kostanjevica, Lož, Višnja gora, Kamnik, Kočevje, Vipava in drugi kraji so dobila polagoma obzidja in so po-tala varna pribežališča okoličanom, kar se je zlasti pokazaio v drugi dobi bojev Slovencev s Turki. Najizdatnejše sredstvo zoper turške napade je bila utrdba meje. Za časa Ferdinanda I. so se ustanovile v nekaterih hrvat-skih mejnih gradovih vojaške posadke, ki so varovale bližnje kraje, gledale, da jih Turki neprevidoma niso napadali, odbijale njih napade in ustavljale njih prodiranje proti slovenskim deželam. Skrb za posadke, ki so bile od Kolpe do morja, je prevzela dežela Kranjska, za posadke na levi strani Save pa Štajerska. Kmalu se je ob meji ustanovila nekaka stalna vojska, ki je sestajala večinoma iz konjištva, ki se je skoro neprenehoma ob meji tja pa sem pomikalo, v potrebi pa tudi na Firvatsko odjezdilo in se bojevalo, kjer je bilo treba, zoper Turke. Na zapuščena zemljišča okrog gradov, katere so v prejšnjih napadih Turki oropali, so se preselili krščanski begunci s Turškega, katerim je cesar podelil velike svoboščine proti temu, da so bili vsak čas pripravljeni na klic grajskega poveljnika zgrabiti orožje in se Turkom v bran postaviti. S skupnim imenom so se kraji, kjer je bila nastanjena vojaška bramba, imenovali Vojaška Krajina.1 (Slovenci so jim rekli „Pokrajina“, kakor je razvidno iz narodne pesmi, ki pripoveduje, da so se Ljubljančani bali, da postane Ljubljana „vojaška krajina". Ko so namreč izvedeli o napadu na Sisek, So Ljubljančani dejali: „Tuik če vzel nam Sisek bode, — nam narobe vse, vse pojde, — mest’ Ljubljana bo pokrajina."2 — Vojaška krajina je bila najpripravnejši kraj, kjer so se mladi plemiči vadili sukati orožje, izobraževali se v bojnih umetnostih in se usposobili za višje vojaške službe. Tu so bili vzgojeni tudi slovenski junaki, ki so v tem času vodili 1 S. Rutar: Slovenske dežele in ustanovitev Vojaške Krajine za Ferdinanda I. — v Spomeniku o šeststoletnici začetka Habsburške vlade na Slov. (str. 197—240) 2 A. Koblar, Boji na Krajinah pri Sisku pred 300 leti — v Izv. Muz. društva 1. 1893., str. 82. Slovence v bojih zoper Turke. Med tedanjimi junaki se je zlasti odlikoval H e r b a r t Turjaški. Že z 20 letom je postal poveljnik v Krajini. Skrbno je pazil, da bi Turki Slovencev ne napadli nepripravlienih. Pošiljal je v slovenske dežele iz Krajine takozvane „turske glase11 ali poročila o gibanju turške vojske. Navodilo za raz-našalce imenovanih poročil, napisano na vsaki listini, se je glasilo (pisano je z glagolico): Ovi turski glasi da se nesu od grada do grada po vsem vinodolu i tja na kras — dan ter noč — brzo — brzo — brzo.1 2 V poročilih je Herbart TurjaškP naznanjal, kadar so Turki zbrali večjo vojsko in opozarjal svoje rojake, „da se vsaki čuva11 in naj bodo pripravljeni za boj s Turki, ki hočejo napasti slovenske dežele. — V resnici je bilo odslej manj turških napadov; kadar so pa Turki vendar predrli brambo v Krajini, jih je Herbart Turjaški zasledoval in jih s pomočjo svojih vojakov navadno premagal. On pa ni samo branil meje, ampak je šel tudi naravnost v turške pokrajine in je ujel celo požeškega pašo, ravno ko je peljal veliko krdelo janičarjev turški vojski pred Sigetom na pomoč, katero trdnjavo je junaško brani Nikolaj Zrinjski. Ujetega pašo je Herbart Turjaški peljal s seboj v Ljubljano, imel ga tu več mesecev zaprtega in ga je izpustil šele tedaj, ko se je odkupil s 30.000 cekini. — Po bitki pri S getu (1566), kjer je sultan Soliman umrl, pa tudi slavni junak Nikolaj Zrinjski z junaško smrtjo dokončal svoje boje zoper Turke, je bil sicer med cesarjem in Solimaiiovim naslednikom sklenjen mir, pa Osmani se zato niso dosti menili; kmalu po sklenjenem miru so privihrali zopet na Hrvaško. Herbart Turjaški skliče nekaj plemenitašev in kmetov in gre Turkom nasproti. Pri Budački se vname boj (1. 1575.). Herbartova vojska je bila premajhna in vse njegovo junaštvo in hrabrost kristjanov zastonj. Turki so obkolili naše vojake, ki so končno preveliki turški sili podlegli. Junaški Herbart Turjaški in vitez Višnjegorski sta obležala mrtva na bojišču. Turki so jima odrezali glavi, katere je Ferhad-paša podaril sultanu. Avstrijski poslanik v Carigradu, baron Ungnad, je odkupil za 50 tolarjev lobanji, ki sta sedaj shranjeni v orožnici na Turjaku. 1 Izvirnik je shranjen v kranjskem deželnem arhivu, — sedaj v Rudot-finumu. (Gi. Izv. Muz. društva za Kranjsko. 1.1893., na ovitku.) 2 Podpisoval se je: Herbert slobodni gdn. od aursperga rim. kr. s. viščnik ■n kapitan senski. (L. c.) Da za časa Solimanovega naslednika sultana Selima 11. Turki niso še bolj uspešno prodirali, se ima Evropa zahvaliti papežu Piju V. Ko je Selim oborožil strašno brodovje, da bi si osvojil Italijo in Rim in odtod dalje širil svojo nadvlado, je sklenil Pij V-zoper Turke zvezo s španskim kraljem Filipom in z Benečani. Zbrali so vojno brodovje in poveljstvo izročili Filipovemu polbratu don Juanu d’ Austria. Dne 7. oktobra 1571 sta si pri Fepantu sovražno nasproti priveslala krščansko in turško brodovje. Don Juan razvije zastavo z Zveličarjevo podobo, ki mu jo je izročil papež, in s tem silno navduši kristjane za boj. Vname se strahovita bitka. Kristjani kličejo na pomoč Marijo Devico, Turki pa Mohameda. Zmagani so bili Turki, o katerih se je menilo, da so nepremagljivi. Do 200 ladij so jim kristjani vzeli in le 40 ladij je ubežalo. Neizmerno veselje je bilo radi te zmage po vsem krščanskem svetu. Dne 23. oktobra istega leta so v Fjubljano izvedeli veselo novico, ki jo je kranjski vicedom Jurij Hofer Preddvorski z izrednim veseljem sporočil v Gradec najvojvodu Karolu, ki je imel tedaj vlado nad Štajersko, Koroško, Kranjsko, Gorico in Trstom (Notranja Avstrija).1 Ker so bili Turki premagani na morju, so hoteli s toliko večjo silo nadlegovati kristjane z roparskimi napadi na suhem. F. 1592. je bosenski paša Hasan prišel na Hrvaško ter se podal z glavno vojsko proti Sisku, oddelek Turkov pa je poslal na Kranjsko morit in plenit. Nedaleč od Siska je bila krščanska vojska, kateri sta načelovala Andrej Turjaški, ki je bil tedaj karlovški general, in Tomaž Erdedi, hrvaški ban. To leto — 1592. — je bilo nesrečno. Hasan je prišel črez Kolpo, krščanska vojska pod vodstvom hrvaškega bana je bila premagana in Turki so do 35.000 kristjanov, ki so jih ujeli v okolici, odpeljali v sužnost. Kdor je mogel, je bežal ponoči črez Savo, in tudi v Zagrebu in celo v Fjubljani so se ljudje pripravljali na beg. Po zopetni zmagi nad kristjani je šel Hasan v Carigrad, kjer so ga sprejeli z veliko svečanostjo. Njemu na čast so streljali iz topov, pred njim je šla godba, za njim so pa peljali krščanske ujetnike, zastave in plen. — Po vsej Evropi se je razširil po teh dogodkih 1 „Dem almachtigen Ewigen guettigen Oot sey Iraer und Ewigelichen grofi lob, Eer vnd Preifi, das er Sich Seiner armen Cristenheit ainesmals so gnedigelich erbarmbt hat,“ pravi vicedom v konceptu svojega poročila. — Koncept je shranjen v Rudolfinumu. (Mittheilungen des Musealvereines fiir Krain, 1896, str. 95. strah pred Turki. Cesar Rudolf je za vse svoje dežele izdal ukaz, da mora takozvani „turški zvon“ po trikrat na dan opominjati kristjane, naj prosijo Boga pomoči zoper Turke. L. 1593. se je odločil Hasan paša osvojiti si Sisek za vsako ceno. Zbral je nad 30.000 vojakov, mnogo konj, streliva in drugih za vojsko potrebnih stvari. Sisek sta branila zagrebška kanonika Matej Fintič in Blaž Gjurak, ki sta imela le 300 brambovcev-Največja nevarnost je bila, da pade Sisek, da si Turki podjarmijo hrvaške in slovenske pokrajine in da napadejo druge avstrijske dežele. Posadka v Sisku je dobila kmalu nekaj pomoči, toda mesto bi ne bilo moglo odbiti napada Turkov, da mu niso prišli na pomoč ban Erdedi, kraljevi vojvoda Eggenberg in glavni poveljnik hrvaške Vojne Krajine, Andrej Turjaški s karlovško posadko, s kranjskimi in koroškimi brambovci. Kot podpoveljniki so se odlikovali Krištof Obračan, Žiga Para-dajzar, Štefan Blagaj, Jakob Prank in v narodni pesmi proslavljeni Adam Ravbar, poveljnik kranjske konjenice. O njem pravi pesem: „Ravbar si vojakov zbere, dol’ pod Sisek ž njimi dere. Tol’k’ je Turka na terišču, kol’kor mravelj na mravljišču.0 Ko so se poveljniki posvetovali, ali naj napadejo Hasana, so bili nekateri pač zato, drugi so pa menili, da bi bil tak napad preveč predrzen, ker je krščanska vojska štela le kakih 5000 mož (ali 8000, kakor pišejo mnogi zgodovinarji). Tedaj pa zakliče Andrej Turjaški: „Ne glejmo na število; Bog nam bo pomagal." To je bilo odločilno. Poveljniki sklenejo drugi dan napasti Turka. Na sv. Ahacija dan, 22. junija, so se odpravili zgodaj zjutraj: hrvaški ban Erdedi, Rupert pl. Eggenberg (po rodu baje Slovenec) pa naš Andrej Turjaški v treh krdelih proti Sisku. Po turškem taboru je bilo vse na nogah, ko je počil glas, da se bliža kristjanov cela vojska. Hasan izbere brž nad 20.000 najboljših svojih ljudi, skoraj same konjike, ter se okolu desete dopoldne zakadi najprej v Hrvate. Zakadi se vanje s tako silo, da se morajo ti umakniti. Tu plane Andrej s kranjskim svojim krdelom naprej. Vname se grozovit boj; Turki padajo kakor omamljeni s konj na desno in levo. Ravnokar še preplašeni Hrvati se osrčijo ter popadejo Turka iznova, za njimi pritisne tudi še vsa druga krščanska vojska ter grozno počenja med Turki. Ne dolgo, pa se začno ti v največji zmešnjavi drviti proti mostu. Toda čezenj ne morejo, kajti zagradili so jim pot kranjski Uskoki. Nastala je nepopisna zmešnjava in grozna gneča. Tudi posadka iz Siska plane zdaj vun in na Turke, katere podi Hasan od mostu nazaj v boj, jih prosi, preklinja, grozi in jim obeta zlate gore. Toda zastonj, vse beži! Vsi vrtoglavi vlečejo Turki tudi Hasana s seboj na most; tu je bila tolika gneča, da so ga spehali s konjem vred z mostu v Kolpo, morda pa je sam skočil vanjo, da bi se rešil. Kolikor se je daleč videlo po Kolpi, plavala je glava pri glavi, ljudje in živina. Poginila je večina turške vojske; rešili so se le tisti, kar jih je ostalo v taboru. Teh krščanski meč ni mogel doseči, ker se je bil med veliko zmešnjavo podrl most. Ko so oni v taboru videli, da gre pred Siskom vse naopak, so popustili tabor ter bežali. Kristjani so v zapuščenem taboru dobili silno bogat plen, vse polno turških zastav, kanonov in drugega orožja, streliva, zlatnine, srebrnine in drugih dragocenosti. Izvlekli so tudi Hasana mrtvega iz vode, mu slekli dragoceni svileni in z zlatom pretkani plašč ter dali pozneje narediti iz njega dva mašna plašča, v katerih se bere sv. maša še sedaj vsako leto sv. Ahacija dan; enega hranijo v ljubljanski stolni cerkvi,i drugega na Turjaku. Za to zmago je imel Andrej Turjaški s kranjskim svojim krdelom največ zaslug. Zato so ga v Karlovcu sprejeli z največjo slovesnostjo, cesar R u d o 1 f 11. ga je počastil z zlato ovratno verižico in papež Klemen Vlil se mu je v lastnoročnem pismu zahvalil kot zmagonosnemu nadpoveljniku.1 2 1 Plašča sta toliko bolj znamenita, ker nista le spomin, ampak ostanek iz slovečega boja pri Sisku. Plašč v Ijub^anski stolnici ima na pergamenskem listu, ki je bil I. 1655. prišit na drugo stran prve plati, latinski napis, ki se glasi: „Ta mašni plašč je narejen iz turškega vojaškega plašča Hasana-paše, ki je 1. 1593. dne 22. junija v veliki bilki pri Sisku pobit umrl. Po dolgi rabi obdrgnjen je bil prenarejen v to obliko 1. 655. po volji in povelju častitega kapitelja. Varih svetišča naj ga spominu potomcev skrbno hrani, vsako leto dne 22 junija za slovesno mašo izpostavi, in da se ne pokonča zaradi pogostne rabe, naj ga med letom le redkokedaj prinese na dan, sicer naj ve, da dela krivico sveti starodavnosti." (Prim Dom in Svet, 1 1893, str. 334) 2 O bitki pri Sisku imamo ogromno slovstvo. L 1893. je izšla knjižica; „Pokus bibliografije povjesti pobjede kod Siska“ 22. lipnja 1593. i obsada tvrdje sisačke po Hasan Paši Bosanskem u god. 1591. i 1592. Prigodom 3u0 godišnjice sisačke pobjede sastavio i izdao Mirko Breyer, Kri-ževčanin. V Križevcih. Brzotiskom Gustava Neuberga. 8°. Str. 27. V uvodu pravi pisatelj: „V svih skoro jezicih Europe opisane su obsade i slavna po- Turki so zapisali dan bitke pri Sisku v svojo zgodovino kot „dan nesreče*, vsa omikana Evropa pa se je veselila sijajne zmage Slovencev in Hrvatov. Posebno pa so zmago proslavljali v domovini. Celo zvonovi, vliti v istem času, imajo napise, ki pričajo o veselju, ki se je povsod kazalo, ko je bila domovina rešena najhujšega sovražnika. Na visokem Te-hovcu v sorski fari še danes poje zvon, ki je bil vlit po slavni zmagi pri Sisku. Na klobuku nosi napis: „Mentem sanctam spon-taneam ad onorem dei et p a trie 1 i b e r at i o n i s “ (1594).1 Na stroške deželnih stanov je Oktavijan Lamelli napravil za deželno hišo sliko, upodabljajočo bitko pri Sisku. Škof Hren je dal obesiti sliko, ki je predstavljala slavno bitko, tudi v ljubljansko stolnico. Še dandanes se hrani v ljubljanskem muzeju slika bitke pri Sisku. Nad bojevniki so naslikani: Kristus, sv. Janez Krstnik, sv. Lavrencij, sv.-Ahacij in trije angeli, spuščajoči strele na Turke. Spodaj v kotu je pomenljivi napis: „Sv. Ahacij je Andreja Turjaškega obvaroval v onem divjem boju.“ Istotako je na Križu, gradu pri Kamniku, velika slika bitke pri Sisku. Kako veliko je bilo veselje povodom zmage pri Sisku, se razvidi tudi iz poročil ljubljanskih škofov Janeza Tavčarja in Tomaža Hrena. Tedanji ljubljanski škof Janez Tavčar (1580 do 1597) je bil obenem cesarski namestnik Notranje Avstrije. Zaradi tega je včasih po več mesecev moral bivati v Gradcu. Kmalu po bitki pri Sisku, namreč 4. julija 1593, je pisal iz Gradca kardinalu Cinthio v Rim pismo. V njem izraža željo, da bi kardinal obširno poročal papežu o zmagi pri Sisku, kjer je bilo pobitih več tisoč Turkov. (Škof pravi v pismu: „Licet inteiim saeuiat infensissimus vicmus nosterTurca undequaque, speramus tamen tandem diuino brachio redimendum iri, prout eiusdem auxilio his elapsis diebus multaTurcorum millia trucidata fuere. Haec ad eum finem reuerenter innuere debui, ut III. D. V. pro bjeda sisačka, bilo u posebnih suvremenih relacijah, bilo u občih delih o krščansko - turskih ratovanjih.* V knjižici navaja pisatelj sto spisov in Poročil o zmagi pri Sisku. (Prim. Dom in Svet, 1. 1893., str. 334). — Dalje prim.: Boji na Krajinah in zmaga pri Sisku pred 300 leti. — Po virih kranjskega deželnega arhiva spisal A. Koblar- v Izv. Muz. društva za Kranjsko 1. 1893. — Iv. Vrhovec, Zgjdovinske povesti, 111., str. 51 in sl.: Andreja Turjaškega slavna zmaga pri Sisku leta 1593. Po Vrhovcu smo podali tudi popis bitke pri Sisku. 1 Koblar: Zgodovina sorske fare, str. 65. consolat'one Suae Sane ti ta tis eidem iusiu? communicare . . . data occasione possit."1 Osem let po bitki pri Sisku je potoval Tavčarjev naslednik, škof Tomaž Hren (1598—1630), v Sisek in Petrinjo. Obiskal je Hasanov grob, pregledal po Sisku strahoto razdejanja in potem odšel v Petrinjo, kjer je utemeljil prvo katoliško cerkev, katero so njegovi tesarji postavili iz gornjegrajskega lesa. Poslal ji je Hren pozneje prve župnike. Te zanimive potopisne črtice je zabeležil Hren v svoj dnevnik, katerega hrani kapiteljska knjižnica v Zagrebu. Dotično mesto se glasi: Circa vesperas venimus in Sissek, arcem ad confluenta fluiorum Saui et Colapis, situ magis et natura, quam arte vel moenibus munitam. Vidi leca et in iis Deum magnificavi, ubi Hassan Bassa etTurcarum exercitus a nostris fuit victus admirabili vietoria et ad futuras generationes memoranda.2 3 Kmalu po bitki pri Sisku si je kranjska dežela izbrala poleg dotedanjega patrona sv. Jurija za svojega zavetnika sv. Ahaci j a, na čegar praznik so Slovenci in Hrvatje zmagali pri Sisku, in komur so se vojaki v slavni bitki priporočali. Deželni stanovi so sv. Ahaciju v čast zgradili v deželni hiši I. 1601. posebno kapelo. Dan svetnika se je obhajal kot zapovedan praznik na Kranjskem. Škof Tomaž Hren našteva v svojem dnevniku 1. 1615. vse zapovedane praznike in pravi: Praznik sv. Ahacija in njegovih tovarišev, pomočnikov kranjske dežele, je ustanovljen na večen spomin in v zahvalo Bogu za zmago, dobljeno na n a j č u d o v i t ej š i način nad Hasanom pašo in nešteviino turško vojsk o. “ — Zlasti slovesno so obhajali praznik sv. Ahacija v stolni cerkvi ljubljanski. Dne 22 jun ja je bila vsako leto slovesna sv. maša, ki so jo vselej naročali deželni stanovi in jo je pel kak stolni kanonik, in potem je sledila zahvalna pesem. Slovesna sv. maša z zahvalno pesmijo je nehala 1. 1809.3 — ko so Francozi za kratko dobo zasedli kranjsko deželo. Odslej se je opravila vsako leto tiha sv. maša na čast sv. Ahacija. Mašnik je imel ma^no obleko narejeno iz Hasanovega plašča. 1 Izvestj. muz. društva za Kranjsko, 1.1893, str. 90 in si. 2 L. c., str. 92. 3 Sv. Ahacij s tovariši mučenci, kranjske dežele pomočnik. Spisal Ivan Vrhovnik, str. 23. Ne samo Slovenci v domovini, ampak celo v tujini živeči so se spominjali sv. Ahaci j a in obenem slavne bitke pri Sisku. To nam spričuje pridiga slavnega propovednika Abrahama a Santa Gara.1 Pred dvesto leti so imeli kranjski Slovenci, živeči na Dunaju in v njegovi okolici, hvale vredno navado, da so se vsako leto enkrat prav posebno spominjali pomočnikov svoje kranjske domovine. V ta namen so naročali slovesno službo božjo v kaki dunajski cerkvi in najemali slavnostnega propovednika. Tedaj je slovel izvrsten govornik, kakršnega avstrijsko stolno mestu že dolgo ni imelo. Tolik je bil sloves njegov, da so besede božje željni verniki tolpoma vreli tjakaj, kjer je on prepovedoval, in da sta ga papež in cesar obsipala s častmi in odlikami. To je bil slavni avguštinec o. Abraham a Santa Gara. Njega so naprosili dunajski Slovenci, da bi s svojim govorom poveličal slavnost, prirejeno na čast pomočnikom kranjske dežele. Želja se jim je izpolnila. — Dne 30. avgusta 1705 je proslavljal Abraham a Santa Gara s krasnim nemškim govorom kranjsko deželo in njen slovenski narod. Čudečim se Dunajčanom je odkrival njena čuda vzkliknivši s psalmistom: ..Pripovedovati hočem čudesa tvoja." Precejšnja vrsta jih je, a prvo poglavitno čudo kranjske dežele je sv. Ahacij. Čujmo, kaj je povedal o njem o. Abraham a Santa Gara: „Čudo nad čudesom je to, da je vsa vojvodina Kranjska, kakor je dolga in široka, obdana z močnim zidom, in kar je še čudovitejše: ta zid ni iz navadnega gradiva, iz opeke ali iz rezanega kamenja, nego iz samega dragocenega ahata; a ob tem ahatu naj se razume sveti mučenec in izpričevalec Kristusov Ahacij, ki ga je vsa dežela izbrala za posebnega pomočnika in zavetnika. On ni nič drugega, nego močen in trden zid, ki vse povsod varuje in brani prebivalce te vojvodine. Ko je 1.1593. zakleti turški sovražnik pretil vojvodini Kranjski in nič drugega ne namerjal, nego popolno pogubo dežele, vstal je srčen junak Andrej Turjaški in šel s 4000 možmi na sovražnika, ki je bil pod poveljstvom Hasana paše 50.0f 0 mož močan. Toda, Turjačane dragi, ali ni to hazard zoper Hasana? Ne, zakaj ta hrabri junak je kffcal z ljudstvom vred sv. mučenca in izpričevalca Kristusovega Ahacija vneto na pomoč in je o njegovem godu, namreč dne 22. junija, naskočil s tako neznatno tolpico sovražnika, pobil jih blizu 17.000, druge pa zagnal v beg in vse šotorišče zaplenil. Zato so vzkliknili tedaj prebivalci te 1 L. c. str. 24. vojvodine: Ahacij nam je štel za 10.000. Zato v večni hvaležni spomin še vsako leto zelo slovesno praznujejo njegov god; zato so mu postavili cerkve in oltarje in ga čislajo za vednega svetega pomočnika in zavetnika. Prav slovesno se je obhajala 1. 1893 tristoletnica bitke pri Sisku. V cerkvah je bila zahvalna božja služba, povsod po domovini so se priredile šolske slavnosti in na mnogih krajih tudi primerne slavnosti za ljudstvo. Po vsej pravici se je narod veselil pomenljivega zgodovinskega dogodka. „Naša zgodovina nam kaže mnogo več žalostnih nego veselih slik. Zato treba ono malo število prijetnih in veselih dogodkov tem dalje in natančneje imeti pred očmi, da pozabimo grenkih in nesrečnih dni naše minulosti."1 2 Bitka pri Sisku (1593) je pa tudi važen mejnik v zgodovini bojev Slovencev s Turki. Po tej bitki ni bilo Turkov nikdar več na Kranjsko, Koroško in Primorsko, le Štajersko so posamezni oddelki turške vojske še nadlegovali. Tudi je le malo let po bitki pri Sisku avstrijski cesar Rudolf 11. sklenil s sultanom Ahmedom I. mir v Sitvatoroku (9. decembra leta 1606.), v katerem je sultan pripoznal Rudolfa 11. kot „kralja dunajskega". Trditi smemo, da so se z bitko pri Sisku končale za naše kraje tako krvave in nesrečne turške vojske, pač pa so se Slovenci še v mnogih vojskah v tujih deželah hrabro vojskovali zoper svojega starega sovražnika, grozovitega Turka. III. Slovenci v vojskah zoper Turke od 1. 1593. dalje. Božja previdnost je hotela, da za časa tridesetletne vojske (1618 — 1648) Turki niso nadlegovali Avstrije. Ko je pa na dvoru turškega sultana Mohameda V. dobil vso oblast Ahmed Koprili (1. 1661), so Osmani začeli iznova napadati Avstrijo. Koprili je hotel Sedmograško imeti za turško provincijo. L. 1663. je pod njegovim poveljništvom prihrulo nad 120 000 Turkov na Ogrsko. Svojega namena niso dosegli, in ker je nastopila izredno huda zima, so se morali kmalu vrniti v Belgrad Toda za drugo leto je bilo pričakovati še hujšega turšTcega napada. Cesar Leopold je dne 27. oktobra 1. 1663. opomnil državljane, naj se na predvečer brezmadežnega spočetja Marijinega postijo, praznik naj pa slovesno obhajajo in prosijo Boga, naj na priprošnjo Matere božje 1 Sv. Ahacij s tovariši . . . Spisal Ivan Vrhovnik, str. 24 in sl. 2 Dom in Svet, 1. 1893., str. 331. odvrne turško nevarnost. Po tem opominu so povsod ravnali in klicali na pomoč Mater božjo. Drugo leto (1664) je hotel Koprili s 100.000 Turki priti črez Štajersko do Dunaja, pa Avstrijci so podrli vse mostove črez Dravo, tako da ni mogel dalje. Hotel je potem pri Kormendu prodreti črez Rabo, pa tu se mu nasproti postavi avstrijska armada pod vodstvom generala Montecuculija. Avstrijska in turška armada sta stali v bližini cistercianskega samostana Št. Gotard. Ne daleč od štajerske meje, ondi, kjer se Labnica steka v Rabo, v prijazni dolini, na levem bregu Rabe je bila krščanska armada, na desnem pa turška, ki je hotela reko prebroditi. Zgodaj zjutraj — 1. avgusta 1. 1664. — so posamezni oddelki turške vojske prišli črez reko in so začeli napadati kristjane. Prvi naval je bil tako silen, da je avstrijska vojska omahovala. Karel Lotrinški in general Montecucoli sta zabranila sovražniku dalje prodirati. Opoldne planejo turški konjeniki na dveh Stranah preko reke, da bi zajeli krščansko armado. General avstrijskih konjenikov, z imenom Spork, poklekne na tla, glasno moli, potem pa zakliče: „Zmagati — ali umreti! V boj za cesarja in domovino!" Kristjani planejo nad Turke, in v pol uri je bil sovražnik premagan. Več tisoč Turkov je bilo vtopljenih v Rabi — enako kakor leta 15Q3. po bitki pri Sisku v Kolpi —, do 10 000 jih je padlo na bojišču. Posamezne čete Turkov so zbežale preko Mure proti ljutomerskim goricam, pa junaške slovenske žene so večino njih iz zasede pobile na „Babjem klancu".1 Zmage kristjanov nad Turki pri Št. Gotardu, za katero si je pridobilo veliko zaslug mnogo štajerskih plemenitnikov, se je radovala, kakor pred leti zmage pri Sisku, vsa Avstrija. Na bojišču so kristjani sezidali kapelico, v raznih mestih in trgih pa so postavili sohe v čast Mariji, pomočnici kristjanov. Prebivalstvo v Gradcu je v zahvalo za zmago postavilo Marijino soho na Karmeliškem trgu; pozneje so jo prenesli na Jakominiski trg. Tudi kranjski deželni stanovi so v tem času obljubili postaviti Marijino soho na sv. Jakoba trgu v Ljubljani v zahvalo, da so bili rešeni dvojne šibe: Turka in kuge. Obljubo so izpolnili šele 1. 1682., kakor je pričal napis na prvotnem spomeniku, (sedaj je znamenje popravljeno), kije lepo proslavljal Marijo, rešiteljico domovine od otomanske sile, in se je glasil: „D. O. M. Mariae Dei-parae Virgmi, quae Concepta sine macula originis — Suppedaneae 1 Kronika župnije sv. Miklavža v ljutomerskih goricah. lunae triumphatrix — arino MDCLXIV. Ottomanicam Lunam a finibus Patriae auueruncauit. Voti gratia Prouincia Carnioliae iurata Eiusdem purae Conceptionis Propugnatrix anno MDCLXXXII. H. S. P. C."1 — „Dne 14. januarja 1664 so namreč obljubili kranjski deželni stanovi, da bodo praznik čistega spočetja Marije Device vsikdar slovesno praznovali ter Mariji brez madeža spočeti napravili spomenik,'kamor bodo zahajali s procesijo vsako leto dne 8. decembra. Pred tem znamenjem naj se molijo litanije vsako soboto. Precej dolgo so odlagali deželni stanovi izpolnjenje te obljube. Dne 11. marca 1680 se je naposled delo pričelo. Jeli so pripravljati stališče spomeniku. Zgodovinar Valvasor se je na vso moč trudil, da se je uresničil sklep deželnih stanov. On je kalupil stojalo in steber. Solnograški kipar Volk \Veisskirchner je po njegovem naročilu naredil kalup Marijinemu kipu, katerega je zvonar Krištof Schlags pred karlovškimi vrati dne 16. decembra 1681 med 11. in 12. uro ponoči srečno vlil. Prvo kocko, podnožje znamenju, so postavili meseca oktobra 1680, prosto podnožje pa julija 1681. Dne 11. avgusta istega leta so pripeljali za spomenik steber, sklesan na Gorenjskem, tehtajoč 60 stotov. Vleklo ga je 10 parov volov. Zvečer ob 7. uri je došel-v Ljubljano. Ljudje so ga z velikim veseljem hiteli gledat. Meseca septembra so postavili steber na njegovo mesto. Kip Matere božje je dvignil nanj stavbenik Marcello Genovese na veliki petek dne 27. marca 1682. Meseca oktobra istega leta sta se mu pridružila zdolaj kipa sv. Leopolda (Delničar meni, da je bil to kip pomočnika kranjske dežele sv. Ahacija) in sv. Jožefa, meseca julija 1683 pa še kipa sv. Ignacija in sv. Frančiška Ksav. Meseca avgusta je dobil spomenik ograjo"2 Prav tisti čas, ko so kranjski deželni stanovi postavili Marijin spomenik v zahvalo, da so bili obvarovani nove turske nevarnosti, je sultan Mohamed IV. napovedal Leopoldu I. vojsko in je izdal naslednjo do današnjega dne ohranjeno bahato vojno pro-klamacijo: „Po milosti našega boga, — pravi Mohamed — ki vlada v nebesih, razglašamo mi, Mohamed, preslavni in sploh vse vladajoči cesar Babilonije in Judeje, kralj vseh kraljev, veliki kralj svete Arabije in Mavretanije, rojeni in slavno kronani kralj jeruzalemski, vladar in gospodar groba križanega boga nevernikov, 1 Gl. Iv. Vrhovnik: Marijino znamenje na sv. Jakoba trgu v Ljubljani.-— Izvestja Muz društva za Kranjsko, 1. 1895 , str. 208. 2 Gl. iv. Vrhovnik, 1. c. Tebi, cesar rimski, in tebi kralj poljski, kakor tudi vajinim podložnikom, da mislimo tvojo deželo z vojsko napasti in da pripeljemo s seboj 13 kraljev ter 1,300.600 pešcev in konjenikov in bomo s to armado, o kateri se tebi in tvojim podložnikom niti ne sanja, raznesli tvojo zemljo na podkvah ter jo bomo pokončali z ognjem in mečem. Predvsem ti ukazujemo, da nas v svojem slavnem mestu na Dunaju počakaš, da ti bomo lahko vzeli glavo. To velja tudi tebi, mali poljski kralj. Mi bomo pokončali tebe, kakor tudi vse tvoje podanike ter spravili z zemlje vse, kar se imenuje djaur. Vse staro in mlado bomo najprej mučili, potem pa umorili. Tvojo deželico ti bomo vzeli, tvoje podložnike pa pokončali. Tebi in poljskemu kralju bomo dali toliko časa živeli, da se boš prepričal, da smo izpolnili vse, kar smo bili obljubili. Napisano v 46. letu našega življenja itd.“ Po vojski se je moral turški sultan pač sramovati svojih bahatih besedi. Zbral pa je v resnici veliko vojakov: 200.000 pešcev in 70.000 konjenikov, ki jih je veliki vezir Kara Mustafa spomladi leta 1683. peljal skozi Ogrsko proti Dunaju. Kranjski deželni stanovi so poslali Valvasorja s 400 strelci na Štajersko, da bi bil v pomoč tamošnjim brambovcem; Dunaj pa je šlo branit več kranjskih plemeni tniko v. Mesto je bilo sedaj bolje utrjeno, kakor pri prvem napadu leta 1529., in so brambovci pod vodstvom grofa Staremberga celih osem tednov srečno odbijali turške naskoke. Cesar Leopold 1. se je med tem zelo prizadeval zbrati vojsko, ki bi rešila njegovo prestolnico. A dolgo ni mogel dobiti zadostne vojske, četudi mu je papež Inocenc XI. poslal 1,100.000 gld. za vzdrževanje vojakov. Ko je bila sila največja, se je približala mestu krščanska rešilna vojska. Vodil jo je poljski kralj Janez Sobieski. Bilo je zbranih 27.000 Avstrijcev, 26.000 Poljakov, 11.400 Saksoncev, 11.300 Bavarcev in 8400 mož iz ostale Nemčije in Holandije, skupaj komaj tretjino toliko, kot je bilo Turkov Kristjani pa so bili navdušeni za boj, zlasti po govorih papeževega poslanca, tudi tedanjim Ljubljančanom dobro znanega kapucina P. Marka Avianskega (d’A vi a n o),1 ki ga bomo kmalu častili kot svetnika. Na praznik Marijinega rojstva je slavni pridigar daroval sv. mašo, pri kateri je poljski kralj stregel. Med sv. mašo so prejeli vsi vojskovodje sv. obhajilo. V nedeljo potem — 12. septembra — je krščanska vojska po vročem boju zmagala Turka. P. Marko Avianski je bil ves čas navzočen ondi, kjer je 1 Bil je namreč na svojih potovanjih dvakrat v Ljubljani. bil najhujši vojni metež. S križem v roki je blagoslavljal krščanske vojake. Po srečni zmagi se je vsa vojska zahvalila Bogu v cerkvi sv. Štefana. Poljski kralj je drugi dan rekel o. Marku^Avianskemu: „Vaš blagoslov in Vaša pobožna molitev nam je priborila lepo zmago." V hvaležen spomin zmage je papež ukazal obhajati praznik Marijinega imena. Slovenci imamo o obleganju Dunaju leta 1683. narodno pesem, ki prav lepo pojasnjuje, s kolikim zaupanjem so se kristjani v turških vojskah obračali v goreči molitvi do Marije. Pesem se glasi: Pred Dunajem tol’ko ljudstva leži, Da ga komaj zemlja drži. V Dunaj je pisal hudi Tur’k Cesarju presvetlemu: nAl’ se udarite, al’ se podaste, Al’ ključe od Dunaja daste?“ Cesar piše na vse strani, Nobene mu pomoči ni. V Dunaj je pisal hudi Tur k Cesarju presvetlemu: ,Al’ se udarite, al’ se podaste, Al' ključe od Dunaja daste." — „Dajte nam odloga še tri dni!" Cesar piše na vse strani, Nobene mu pomoči ni. V Dunaj je pisal hudi Tur’k Cesarju presvetlemu: »Al’ se udarite, al’ se podaste, Al’ ključe od Dunaja daste?" — »Dajte nam odloga ure tri, Da svete maše minejo; Men’ se že vojaki smilijo, K’ nobeden pil ne jedel ni, Štir najst dni na zemljo sedel ni." Pri ljubem svetem Štefanu Vsi Dunajci v cerkev gredo, Šel je tud’ svetli cesar sam. »Zvonite, muzicirajte, Ds se ne sliši ženski jok In vekanje mladih otrok." Ko je mašnik povzdig val, K ljudstvu se je obrnil: »Nič ne marajte, Dunajci vi, Marija v oblaku stoji, Močno prot’ Turku preti, Hud’ga Turka v Dunaj ne pusti.“ Najprvi je prišel poljski kralj, Parski knez; potlej je prišla Holenderca s svojo vojsko. Tako hudo so se sekali, Da Donavo so zajezili. Bod’ ga zahvaljen večni Bog, Bog in Devica Marija, Da sta na pomoč nam prišla. Zmago kristjanov nad Turki pred Dunajem (1.1683.) sov Ljubljani slavili dne 24. oktobra istega leta. Dopoldne je bila v stolnici zahvalna svečanost, popoldne ob 4. uri pa so se prišle pobožne množice zahvaljevat pomočnici Mariji k prelepo okrašenemu spomeniku pred cerkvijo svetega Jakoba. Tam so ob izbrani godbi peli lavretanske litanije. Pri besedah: Pomoč kristjanov — so zagrmeli topovi.i Vojska zoper Turka se je naslednja leta nadaljevala. Pokrajino za pokrajino je reševala Avstrijo iz rok nevernikom. Leta 1686. so naskočili Avstrijci glavno ogrsko mesto — utrjeni Budim. Pri obleganju se je odlikoval pribočnik cesarskega poveljnika vojvode Karola Loterinškega Kranjec grof Karel Turjaški, ki se je izkazal hrabrega bojevnika tudi v boju pri Dunaju. Ljubljančani so molili in se postili, da bi Bog dal kristjanom v roke budimsko trdnjavo. Dne 28 avgusta 1. 1686. je šla v ta namen iz jezuitske cerkve procesija otrok. V sprevodu so nosili udje bratovščin na posebnih nosilih srebrna kipa Marijinega vnebovzetja in Marijinega rojstva, veliko srebrno sv. razpelo in lepo oblečen kip Jezusčka. — Padec budimske trdnjave je zbudil v Ljubljani veliko radost. Malega Šmarna dan so napravile bratovščine zahvalni sprevod. Za procesijo, ki je šla iz šentjakobske cerkve, so šli deželni stanovi in vsa ljubljanska plemenita gospoda. Pri Marijinem spomeniku so bile pete litanije Matere božje, spremljane s trobentami in z bobni.1 2 Ko se je glavna avstrijska vojska bojevala zoper Turka na Ogrskem, so Slovenci ob Savi, Dravi in Muri stražili, da ne bi turška druhal udarila v nezavarovano deželo. Grof Trautmanns-dorf in Janez Paradajzar sta šla s 4000 hrvaškimi konjeniki zoper 1 Izv. Muz. društva za Kranjsko, 1.1895., str. 207. 2 L. c., 1.1895., str. 207. požeškega pašo in ga popolnoma premagala ter se vrnila z bogatim plenom. L. 1685. je grof Jožef Herberstein, general v Vojni Krajini, plenil po Liki in Korbaviji in uničii turške trdnjavice. V istočasnih bojih zoper Turke se je odlikoval tudi Janez Adam grof Purgstall, ki je padel 1. 1687. pred ogrskim mestom Eperijem. L. 1697. je sultan Mustafa II. v tretjič prišel na Ogrsko, da bi si deželo osvojil. Ravno je nameraval pri Zenti iti črez reko Tiso. V tem ga nenadoma napade pogumni avstrijski vojskovodja princ Evgen, in še preden je vsa turška vojska mogla priti črez reko, se je vnela huda bitka. Evgen je sijajno zmagal. Dvajset tisoč Turkov je poginilo na bojišču, deset tisoč pa jih je utonilo v reki. Zmaga pri Zenti je pospešila mir, s katerim so v sremskih Karlovcih dovršili dolgoletno vojsko (1699.) Princ Evgen je 1.1717. vzel Turkom Belgrad, ki ga je pa Avstrija pozneje (1739) izgubila. Za časa cesarja Jožefa 11. so se zopet Slovenci izkazali kot hrabri bojevniki v boju zoper Turke. Jožef 11. se je namreč zvezal z rusko cesarino Katarino 11. proti Turkom z namenom, da osvobodita krščanski Balkan. Po nasvetu grofa Lascyja je razvrstil cesar 300.000 vojakov v redki bojni vrsti od Bukovine do Une. Cesar sam se je osebno udeležil vojne. Bil je ves navdušen za boj in iz vojnega tabora pri Zemunu je leta 1788. pisal v pismu na grofa Montmorina: „Turčrja je bila vedna sovražnica Avstrije. Prišel je čas, da maščujem človeštvo, da osvobodim Evropo nadlog, ki jih je morala prenašati, da zatrem barbarsko zalego, ki je bila stoletja huda šiba.“ Pričetkom vojske Avstrijcem ni bila sreča mila, in cesar sam se je moral hudo bolan vrniti na Dunaj. Vrhovno poveljstvo je oddal slavnemu Lav-donu, ki je jel oblegati Belgrad. Za srečen izid boja je bilo v Ljubljani tri dni izpostavljeno presv. Rešnje Telo in množice so goreče molile za zmago krščanskega orožja. Vojske se je udeležil tudi naš domači pešpolk, ki se je odlikoval že prej pri Sabcu in Zvorniku in sedaj pri naskoku na Belgrad. Izmed kranjskih plemenitnikov moramo posebej omenjati grofa Kajetana Lichten-berga, ki se je izkazal zlasti kot hrabrega junaka, in majorja grofa Turjačana, ki je bil pri obleganju smrtno ranjen. Tudi naš rojak, slavni učenjak Jurij Vega, je prostovoljno šel z generalom Lavdonom pred Belgrad. Bil je v onem času profesor v topničarski vojaški šoli in hotel je v vojski dejansko izvesti, česar se je po lastnem opazovanju prepričal. Pred Belgradom je pokazal prvikrat, kako mojstrsko zna voditi topničarstvo, in je pošteno pripomogel do slavne zmage 1 Dne 7. oktobra 1789 je avstrijska armada vzela Turkom Belgrad. Zmaga se je praznovala v Ljubljani s sijajnim slavljeni. V stolnici je bila slovesna velika maša; mesto je bilo dva večera krasno razsvetljeno. Ljubljančani so se zlasti veselili zmage pri Btlgradu, ker so se slovenski vojaki ondi tako zelo odlikovali in ker je bil vojskovodja Lavdon častni član kranjskega deželnega stanovstva. Nekaj mesecev prej, dne 4. maja istega leta, so mu namreč kranjski deželni stanovi podelili omenjeno čast povodom njegovega zmagoslavnega nastopa v Bosni. Sto let po bitki pri Belgradu so se Slovenci zopet — sedaj pa zadnjikrat — bojevali s Turki. V Bosni in Hercegovini so kristjani vedno več trpeli pred Turki. Mnogo beguncev se je zateklo v Dalmacijo in na Hrvatsko, otevši večinoma samo borno življenje. Meseca avgusta 1. 1875. so našteli 18.000 beguncev, pozimi pa je njih število poskočilo nad 200.000. Zaman seje trudila Avstrija, da bi izboljšala kristjanom na Turškem bedno stanje. Turki so sicer obetali sedaj to, sedaj ono, toda izpolnili niso ničesar. — Verski, politični in gospodarski oziri so slednjič primorali Avstrijo, da je leta 1878. poslala v soglasju z evropskimi velevlastmi svoje vojne iz Hrvatske v Bosno in iz Dalmacije v Hercegovino. Generala Filipovič in Jovanovič sta prestopila mejo dne 29. julija s četami, med katerimi so bili tudi slovenski fantje. Upali so dolgo, da bode mogoče mirno zasesti obe deželi, pa so se varali; kajti, ko se je bližala vojna krščanskega cesarja, je zabesnel proti njej ves gnev dušmanov, in v imenu „proroka“ so začeli napadati mohamedani s podporo rednih turških čet naše vojake, najrajše seveda zavratno, kakor pri Maglaju, ali pa so celo hoteli pomoriti ranjene in bolne Avstrijce v bolniščnicah. Dežela pa je gorata, živeža in cest je imela malo; tnorali so pomnožiti avstrijsko vojno, ki je tirala potem sovražnike vedno dalje, in dne 19. avgusta, torej dan po svojem rojstnem dnevu, je dobil naš cesar poročilo, da vihra zastava avstrijska v srcu Bosne, v Sarajevu. Sledilo je pa še dokaj hudih dni za naše vrle vojake, kajti morali so poiskati in razpršiti Turke še v skalnati Hercegovini in v Posavju; spoprijeli so se večkrat s sovražnikom, Pa ga tudi do jeseni popolnoma uničili. Pozneje so posedli naši vojaki še tisti ozek trak med Srbijo in Črno goro, Novi Pazar. 1 Jurij Vega, spisal Fr. Hauptmann v Spomeniku o šeststoletnici 2ačetka Habsburške vlade na Slovenskem. Ljubljana, 1883. Društv. gov. m. Seveda se marsikateri vojak ni vrnil več domov (kajti ubitih je bilo 800, ranjenih 4000). Kranjski deželni zbor se je zahvalil cesarju, ker je otel turške kristjane, „katerim bo vzklila lepša prihodnjost iz zlate svobode," in rad je daroval narod novce za ranjence in za sirote padlih vojakov. Ponosni smo smeli biti na svoje domačine, ki so se prav vrlo izkazali v bojih, tako da je pisal njih poveljnik, vojvoda Virtemberški: „Zahvaljujem se 17. polku za njegova izvrstna dela, ki nimajo vrste, za hladnokrvno mirnost, red in hrabrost na bojišču, s katero je radovoljno in veselodušno zmagoval in prenašal ogromne težave in trpljenje v grozno neugodnih krajih in vremenskih razmerah. Ni je boljše vojne, kakor je ta polk in pa slavni 10. lovski bataljon, katerih veljavo sem spoznal v petih letih, kar sem jima bil jaz poveljnik." In nadvojvoda Ivan Salvator je te bataljone imenoval „gardo avstrijske vojne."1 — Veselo je sprejela slovenska domovina svoje sinove, ki so se zmagoslavni vrnili iz zadnjega boja, v katerem so se Slovenci bojevali s Turki. B. Važne posledice bojev Slovencev s Turki. Pregledali smo zgodovino bojev Slovencev s Turki. Strašne so bile posledice, ki so jih provzročili Turki s svojimi strahovitimi napadi na slovensko zemljo. Ako so samo pri enem napadu (1. 1471 ) zapalili in oropali pet slovenskih trgov in do 200 vasi in so pri tem razrušili ali poškodovali na Kranjskem 40, na Štajerskem 24 cerkva, in ako so iz prve dežele odgnali 10.000, iz druge 5000 ljudi2, potem si lahko mislimo, koliko hudega so storili našim deželam zlasti od I. 1396. do 1503., v prvi dobi bojev naših očetov s Turki, ko so ti zagrizeni sovražniki krščanskega imena skoraj leto za letom napadali slovenske pokrajine. Zgodovinar Parapat3 pravi na koncu svoje razprave o turških vojskah: „Silno se je zmanjšalo vsled turških napadov število čvrstih mladeničev, pridnih delavcev, marljivih rokodelcev, da so bile dežele kar prazne in opustošene, da so postale zavetišče iz raznih krajev prišlim naseljencem, ki so jih deloma potujčili. Vsled hudih davkov, ki so jih morale plačevati naše dežele v vednih bojih z 1 Gl. Jožef Apih, Naš cesar, str. 167. 2 Gl. Društ. gov. III., str. 165. 3 Letopis Matice Slovenske 1872, str. 159. zakletim sovražnikom krščanstva, je vzrok, da so tedaj Slovenci zaostali v blagostanju in omiki.“ — Vendar ne bom obširneje opisoval imenovanih žalostnih naslednikov turških napadov, — omenil sem jih že v glavnih potezah v prvem delu —, ampak ozreti se hočem na druge posledice vojsk Slovencev s Turki, ki so važne za razvoj naše kulture. 1. Prvi pomen bojev Slovencev s Turki je, da so ti boji v naši zgodovini iste važnosti kot so križarske vojske v zgodovini sploh. Križarske vojske so pa imele važne posledice. „Po križarskih vojskah — je poudarjal dr. J. Ev. Krek na tretjem slovenskem katoliškem shodu — se je pokazalo povsod novo bujno življenje, po prepiru se je naselil mir božji in v miru napredek, izbudil se je ponos tudi nižjega ljudstva, smisel za pravice, ki jih ima vsak človek, je rastel, ljudje so se jeli zavedati, da so pred Bogom vsi enaki in po enakosti je rastel tudi smisel svobode. Jeli so se dvigati tlačeni stanovi, najprej kmetski stan, potem mesta in začelo je cvesti blagostanje široko po krščanski zemlji. Prišla je misel za splošno korist, ljudje so spoznavali, da je potrebno, ako hočejo velike stvari doseči, da se zvezujejo drug z drugim in hodijo močni za skupnim ciljem.“ Takega pomena, kakor v svetovni zgodovini križarske vojske sploh, so za nas boji s Turki. Ti boji so bili predvsem verski boji. Turki so bili znani kot največji nasprotniki krščanstva, boj zoper nje je bi! torej boj za ohranjenje svete vere. Naši očetje so zgrabili orožje v teh bojih v zavesti, da vrše najbolj bogoljubno delo in da si z boji zoper Turke ohranijo svoj najdražji zaklad, sveto vero. To je prva in izredno važna posledica bojev s Turki. Versko prepričanje se je poživilo; za vero so bili pripravljeni Slovenci vse žrtvovati. Turške vojske so ojačile Slovencem versko zavest. To se je pokazalo zlasti, ko je prav v istem času pretila Slovencem nevarnost od strani protestantov-skega krivoverstva in so Slovenci kljub silnemu delovanju krivoverskih pridigarjev in njih mogočnih pokroviteljev ostali zvesti sveti katoliški Cerkvi. Zlasti se je vsled turških napadov utrdilo posebno č e šč e n j e Matere božje med Slovenci. Neštetokrat so se Slovenci v hudih stiskah zatekali k nebeški zavetnici in so dobili tudi čudovito pomoč. Da reči smemo, da ni bilo turškega napada, da ne bi naši očetje prosili Marijine pomoči. To nam priča prav lepo že narodna pesem o obleganju Dunaja 1.1529., ki pravi, da je tudi 13* cesar iskal pomoči pri Mariji.1 Še z večjim zaupanjem pa so se zatekali Slovenci k Mariji po slavni zmagi kristjanov nad Turki pri Lepantu dne 7. okk bra 1571, torej na dan, ko so rožnivenške bratovščine po vsem svetu prosile za zmago krščanskega orožja. Neštete Marijine cerkve so sezidali Slovenci v zahvalo za rešitev ob turških napadih. Kranjski deželni stanovi so pa leta 1682. postavili na trgu sv. Jakoba v Ljubljani Marijino soho, v zahvalo, da so bili po Mariji rešeni „od otomanske sile“. Tudi ljubezen in spoštovanje do sv. očeta se je v turških vojskah posebno utrdilo. Ob času namreč, ko so se evropski vladarji, kljub temu, da so Osmani v sramoto evropski civilizaciji zasedli Balkan in prodrli do Dunaja, med seboj prepirali in mnogi izmed njih s Turki sklepali tajne pogodbe, da škodujejo svojemu sosedu, papeži niso nehali opominjati evropskih narodov, da je njih sveta dolžnost storiti konec osmanskemu gospodstvu. Papež Pij 11. n. pr. je na kongresu v Mantovi rekel: „Za majhne reči zagrabijo kristjani za orožje in bijejo krvave boje, zoper Turke pa, ki našega Boga psujejo, krščanske cerkve rušijo in hočejo krščansko ime sploh uničiti, nobeden ne vzdigne roke. O če bi mogli sami prijeti križ v roke, bi sami nesli zastavo Kristusovo nasproti sovražniku in se smatrali srečne, če bi nam bilo dano za sveto stvar umreti. O če bi še živeli Gotfriedi, Balduini, Tankredi in drugi junaki, ki se niso tako pomišljali, marveč s klicem: „Bog hoče!“ — šli na boj.“ Zato so se tudi Slovenci z zaupanjem obrnili na papeže v raznih prilikah ob času turških napadov. Najbolj značilen dokaz je prej2 navedeno pismo kranjskih deželnih stanov papežu Sikstu IV. Papeži so z besedo in dejanjem pomagali, da se je slednjič strla moč Osmanov. Zato so jim krščanska ljudstva skazovala hvaležnost. Celo naša narodna pesem o obleganju Dunaja I. 1529. ve povedati kako se je papež trudil, da bi rešil avstrijsko prestolnico. (Papež pisal tja je v Celje, — v Prago, v nemške vse dežele, — da vsi hitro imajo prit’, — Turka strani odpodit .) Slišali smo že, da so ljubljanski škofje, posebno Janez Tavčar (1580—1597) in Tomaž Hren (1598-1630) svetemu očetu poročali o zmagah med Turki, zlasti o slavni zmagi pri Sisku in da se je papež Klemen Vlil. zmagovalcu Andreju Turjaškemu v lastnoročnem pismu zahvalil za njegovo junaštvo. 1 DruŠt. gov. HI., str. 170. 2 Društ. gov. III., str. 166. Vsled teh dogodkov se je ljubezen in spoštovanje do svetega očeta med Slovenci posebno poživilo in smo tudi mi Slovenci bili v obilnejši meri deležni tistih blagodejnih posledic, ki prodirajo iz plodovite sile verskega ognja, vkresanega ob svetega Petra skali. 2. Domovina, za katero so naši očetje prelili toliko krvi v bojih s Turki, je postala njim in njih potomcem prav vsled teh bojev zlasti ljuba, da nekako sveta zemlja. Kadarkoli so imeli Slovenci le nekaj časa mir pred zakletim sovražnikom krščanstva, so se jeli truditi, da bi domovino odičili s kulturnimi spomeniki kakor so jih imeli drugi narodi. Jako značilno je, da so se prav ob času najhujših turških napadov bile postavljene najlepše cerkvene stavbe na Kranjskem, ki so še sedaj ohranjene, tako 1.1491. cerkev v Kranju, leta 1491. cerkev v Crngrobu pri Škofji Loki, 1. 1497. cerkvi v Novem mestu in Št. Rupertu, I. 1500. cerkvi v Radovljici in Leskovcu pri Krškem, 1. 1520 cerkev Škofji Loki, L 1548. cerkev v Dvoru pri Polhovem gradcu. Te cerkve so častitljivi spomeniki verske zavesti naših očetov, obenem pa kraji, kjer se je najlepše pokazala domača umetnost. Tudi naša mesta so večinoma nastala ali se utrdila v času napadov Turkov na slovensko zemljo. Da bi namreč imeli okoličani mest ob Času turške sile varno zavetišče, so pomagali meščanom utrditi mesta. Zlasti je pospeševal razvoj mest Friderik 111. Ker z denarjem ni mogel podpirati Slovencev v vojskah zoper Turke, je dajal posameznim krajem mestne pravice. L. 1477. je dobilo Krško mestne pravice. Istega leta je cesar povzdignil tudi trg Lož v mesto. Potem je ukazal utrditi Slove n|i gradeč in Vipavo. Tudi Višnja gora je dobila tedaj mestne pravice. Dne 27. januarja 1478 je cesar zapovedal prebivalcem štiri milje okoli Ljubljane, da pomagajo Ljubljančanom zidati obzidje. V bojih zoper Turke so se Slovenci vedno bolj zavedali svoje celoskupnosti. Niso se bojevali Štajerci posebej in Kranjci posebej, ampak že narodna pesem pravi, da je za časa napadov Turkov na mesto Sisek mestni poglavar Pisal liste, dal povelje, . nest’jih rekel v tri dežele: V Štajersko, Koroško, Kranjsko, v lepo zbornico ljubljansko, da je prišel turški bllsek, da nam hože vzeti Sisek. 198__ Čut edinosti in dolžnosti do rojakov je postal po turških bojih med Slovenci vedno bolj živ1 in kljub politični razdeljenosti so se čutili kot eden narod. Ker so se skupno bojevali tudi s Hrvati, zato se je tudi ojačila edinost z bratskim narodom. 3. Slednjič je rastla tudi ljubezen do habsburške vladarske hiše v imenovanih bojih. Že pri prvem večjem napadu Turkov na slovensko zemljo — 1. 1418. pri Radgoni — se je vojskoval zoper Turke na čelu Slovencev vojvoda Ernest. V nadaljni dolgi dobi turških napadov so imeli Slovenci v Habsburžanih skrbne varihe, sami pa so tudi opetovano šli pomagat vladarjem iz habsburške rodovine, zlasti pri prvem in drugem obleganju dunajskega mesta. Pri prvem obleganju — leta 1529. — je bilo na Dunaju več tisoč Štajercev, Korošcev in Kranjcev, med njimi okoli 50 plemenitnikov iz Kranjskega. Pri drugem obleganju — 1. 1683.— je branilo Dunaj tudi večje število kranjskih plemenitašev. Zlasti so bili Slovenci hvaležni cesarju Ferdinandu 1., ki je njim in Hrvatom pomaga! ustanoviti Vojaško krajino, kjer so slovenske posadke branile mejne gradove in tabore, odbijale napade Turkov in ustavljale njih napredovanje proti slovenskim deželam. Vsled tega delovanja so naši očetje ljubili habsburško vladarsko hišo, ki jim je v toliki nevarnosti skazovala pomoč. Kljub vsem nesrečam, ki so jih prinesle turške vojske, moramo vendar imenovati dobo bojev Slovencev s Turki najslavnejšo dobo v naši narodni zgodovini, ker smo Slovenci v vojskah z zakletim sovražnikom krščanstva poživili si versko gorečnost, ki je biia doslej vsa stoletja in je tudi sedaj najlepša dika našega naroda, pomnožila se je ljubezen do domovine in vdanost do habsburške vladarske hiše. V bojih s Turki smo pa Slovenci izvršili tudi veliko kulturno delo, ker smo pripomogli, da niso Osmani pokončali vsega, kar je krščanska Evropa imela velikega in svetega. Boji in zmaga Slovencev v Vojaški krajini in ob južnih Avstrijskih mejah sploh so istega pomena kot zmagi Avstrijcev pri Dunaju 1.1529. in 1683. Te zmage so rešile svetovno kulturo pred napadi turšk-ih barbarov in imajo prav tako važnost, kot jo imajo zmage Kaja Marija nad Cimbri (1. 101. pr. Kr.), ki je obvaroval Italijo 1 Gl. Izv. Muz. dr. za Kranjsko, I. 1893., str. 127. pred opustošenjem, ali zmaga Aecijeva nad hunskim kraljem Atilo na Katalonskem polju (1. 451 p. K.), ali zmaga Otona Vel. na Leškem polju (1. 955.) nad Ogri, ali zmaga češkega vojvode Jaroslava pri Olomucu nad Mongoli (1. 1241.). Z zmagoslavnimi boji zoper Turke smo Slovenci ohranili kulturo zahodnje Evrope; zato so ti boji našemu narodu v posebno čast. _________________Alojzij Stroj. Adolf Kolping, njegove ideje in njegovo delo.1 2 Jorgensen pripoveduje v svojem pesniško nedahnjenem življenjepisu sv. Petra, kako ta priroma na svoji apostolski poti v večno mesto. Ko stopi na forum, vidi mimoidoče trumo revežev, pohabljencev in starcev odločenih, da jih zapode na morje z ladjo brez vesel in jader. Apostol poizve usodo teh revežev in reče pomembno; „Prišel sem preprečit, da bi bili ubogi ljudje, kakor oni, ki so jih peljali ravnokar mimo, tako sramotno umorjeni.“2 In mi vemo, da je dosegel, kar poudarja kot svojo nalogo, in še mnogo več. Krščanstvo je rešilo človeštvo iz propada poganstva. — Našo dobo radi imenujejo moderno poganstvo, in socialno vprašanje, vprašanje tistih tisočev, ki vozijo skozi življenje brez jader in vesel, priča, da je nekaj resnice na tem. Kdo naj danes rešuje ? Mi vemo, v tistem nauku, ki ga je oznanjal apostol apostolov v Rimu, v tistem je tudi danes rešitev. Ko je tedaj začelo v 19. veku moderno poganstvo svojo kruto vlado, vstalo je proti njemu krščanstvo in izžareva tem močneje ogenj svojih prerajajočih idej. Krščanstvo je rodilo može, ki so klicali kot apostoli svetu, da je rešitev socialnega vprašanja le v moči krščanske, verske misli: „Za rešitev socialnega vprašanja, v kolikor se da sploh na tem svetu rešiti, je prvi pogoj izpoved vere in gojitev religije, t. j. za nas krščanstva. In ker se 1 Uporabljeni so spisi: Adolf Kolping der Gesellenvater von Dr. Albert Franz. 8° (60). M. Gladbach, 1913, Volksvereinsverlag. — Adolf Kolping der Gesellenvater. Ein Lebensbild entworfen von S G. Schaffer. Volksausgabe bearbeitet von Dr. Schvver. 8° (VII., 133). Paderborn, Verlag Schoningh. — Der katholische Gesellenverein in seiner sozialen Bedeutung 8° (34). Koln, 1907, Verlag des Kolpingsblattes, Koln. — Govor just. svetnika K. T r i m b o r n na 60. nemškem katoliškem shodu v Metzu. Koln. Volkszeitung, 19. August 1913. 2 ]• Jorgensen, Romische Heiligenbilder, Einsiedeln, 1906 (34). da ta izpovedati in gojiti le v trdni pozitivni konfesiji, ostane za nas le, da priznamo staro, dobro katoliško-krščansko vero kot izhodišče, kot podlago ali tudi kot vir našega socialnega dela."1 Eden teh krščansko socialnih delavcev je Adolf Kolping, ki je zapisal gornje besede kot nekako socialno oporoko. On je bil med tistimi, ki niso samo oznanjali vse življenje prenavljajočih krščanskih naukov, ampak so dokazali tudi z dejanskim delom po eksaktnih dokazih hrepenečemu modernemu človeku, da je krščanstvo, ki rešuje človeško. Kolping je hotel podati ta dokaz predvsem z delom za povzdigo rokodelskega stanu, ki ga je ravno protikrščanski duh ponižal in ki ga je moglo rešiti spet le krščanstvo. Da se je Kolping zavzel tako toplo za rokodelski stan, je vzrok pač ta, ker je dobro poznal ta stan, njegovo onemoglost in njegov pomen za vso človeško družbo. Saj se poudarja, da bi z obrtnim stanom zginil velik del srednjega stanu, ki je najstalnejša tvorba v socialnem organizmu, najmočnejši ohranjujoči element in obenem najgloblji vir ljudske moči.2 Tega se je Kolping zavedal in je zato zastavil v svojem javnem delovanju vse svoje moči, da povzdigne, reformira ravno ta stan na podlagi večnih načel naše vere. Če je torej lansko leto (1913) katoliški rokodelec slavil stoletnico rojstva tega reformatorja, slavil je obenem in v prvi vrsti začetke prerojen j a svojega stanu. Ii če kdo z njim priznava pomen rokodelskega stanu za družbo, tudi ne bo brez zanimanja za to značilno osebnost. Mnogo, pravijo, je odvisno od tega, v kakih razmerah je kdo rojen, zakaj tudi najboljši stoji vedno pod vplivom okolice, ki ga obdaja. Ako hočemo soditi o delu kakega moža, poznati moramo njegov čas in razmere, ker le potem moremo soditi, kako je sam deloval, kaj je dosegel in kakšen je njegov pomen za tisto dobo. In čas, v katerem je Kolping živel in deloval, bil je splošno slab, poguben zlasti za rokodelski stan. Zvezda rokodelskega stanu, prej tako ponosnega je vedno bolj bledela. Z reformacijo je prišla prva nesreča za rokodelce, ker je omajala temelj njihovim organizacijam, cehom. Ti so degenerirali in postali počasi iz zavetišča stanu, zavetišča * Franz, 48. 2 Ušeničnik, Sociologija 675. posameznih rodbin. Pot je šla navzdol in pripeljala v popolno obrtno svobodo, k danajskemu daru idej francoske revolucije. Ta obrtna svoboda je bila vpeljana na Francoskem 1.1789, na Angleškem 1814, v Prusiji izpeljana 1820 in tem so sledile druge države. Padli so vsi privilegiji, vse pravice raznih cehov in vsa njihova oblast. Obrtnik je bil svoboden, a s tem tudi osamljen. V nastalem konkurenčnem boju z veliko industrijo je bil rokodelec vedno na slabšem. In ker je bojeval boj brez upa zmage, je zašel pesimizem, oče nravnega zla, med rokodelce in uničeval njihov stan tudi moralno. To se je kazalo posebno pri naraščaju, pri pomočnikih. Dokler so bili obrtniki v cehih, so imeli tudi pomočniki svojo veljavo v stanu in s tem združeno stanovsko zavest, ki jih je držala v pravih mejah. Saj je vedno imel tak pomočnik svoj vzor v tem, da postane mojster. Sedaj je to vedno bolj minulo in pomočnik je postal delavec brez zavesti, da pripada rokodelskemu stanu. Temu se je pridružilo večkrat tudi izkoriščanje od strani mojstrov, ker ti niso več zmagovali konkurenčnega boja z veleindustrijo. Pomočnik je bil sedaj proletarec, ki je bil dovzeten za revolucionarne misli. Zato so iz tega stanu mnogo prvo-boritelji komunizma, zato je stal pomočnik leto 1848. na barikadah. V značilnih potezah je Kolping orisal te razmere na katoliškem shodu v Munstru: „Ko so izginili cehi, tedaj so počeli z ubogim pomočnikom, kakor s potepuhom. In ko je zašla hudobija v delavnice, smelo se je reči najhujše, le to ne, da je kdo katoličan in da ljubi krepost.-------— Stali so na barikadah in za kričače je morala teči kri ubogih rokodelskih pomočnikov. Zavedno so šli v revolucijo, z žganjem ometeni v boj. Srce je bilo pokvarjeno in mnogo se je moralo zgoditi poprej, da je prišlo do tega, zakaj pošteno srce ne pade tako hitro. Src niso izpreobrnili, ker z bajoneti se jih ne izpreobrne. — Ker je bil pomočnik pozabljen, postal je, kar je.1 Tako je Kolping opisal rokodelskega pomočnika, ker ga je poznal do dna. Zakaj sam je zrastel v teh razmerah. Rojen je bil 8. decembra 1.1813. v mestecu Kerpen blizu Kolina. Njegov oče ni bil premožen in zato so morali otroci poprijeti vsi za delo. Adolf, kot najmlajši, je mogel sicer dosti redno ob-iskavati domačo šolo, a kasneje je moral pustiti knjige in postati čevljarček. Kot vajenec je delal v domačem mestu, ko pa je 1 Schaffer, 63. postal 1.1829. pomočnik, je šel delat k mojstrom v sosednjih krajih in nazadnje v Kolin. Tu je v polni meri spoznal bedo rokodelskih pomočnikov. Videl je, kako propadajo vedno bolj, videl pa tudi, da se s takim življenjem ne bo mogel sprijazniti. Njegovi biografi trdijo opirajoč se na zglede mnogih rokodelcev, da je čevljarski stan nekam posebno pripraven za razmišljanje. In razmišljal je Kolping mnogo. Ker pa je imel posebno veselje za študij že od mladih dni, množil je svoja razmišljanja z vednim branjem najrazličnejših knjig. Tako je nagnenje k učenju vedno bolj rastlo in prav v Kolinu je mislil, da bo za to mnogo prilike. Toda zelo se je varal. Sam ukaželjen in pošten je čutil vso nevednost in pro-palost tovarišev in zatorej je iskal sebi enakih. Čutil se je osamljenega in zapuščenega. Tu pa se je pokazala tudi njegova zrelost in možatost. Nravni propad, ki ga je videl, ga ni potegnil za seboj in iz zapuščenosti se ni rodila resignacija, ampak zrastel je sklep, da mora te razmere zapustiti. Dva razloga sta ga torej nagnila, da je sklenil pustiti delavnico : nezadovoljnost z razmerami in ukaželjnost. Pridružil pa se je tema dvema tretji, ki je izviral iz njegovega poštenega in pobožnega srca, namreč hrepenenje postati duhovnik. Da ta sklep ni bil nepremišljen, priča nam to, da sam priznava, kako je v ta namen veliko molil in prosil. Na nekem mestu piše kasneje kot dijak v svojem dnevniku: »Gospod, v zaupanju na Te sem zapustil ono mesto, kjer so se tako pogosto vzdihi po rešitvi trgali iz mojega srca, kjer sem tako pogosto obračal svoje oči k Tebi in sem v upanju na Tvojo vsemogočnost dobil novega poguma.“1 In res, velikega zaupanja je bilo potreba, da je kot triindvajsetletni mladenič zapustil delavnico, da se posveti Bogu, zakaj jasno mu je bilo, koliko težav bo spremljalo ta njegov korak. V svoji moški odločnosti je sklenil vse prenesti in( ko je 1. 1836. šel radi neke bolezni domov, je povedal ta svoj namen očetu in župniku. Prvi je pritrdil, drugi odločno odbil. Zavzel pa se je zanj neki sosednji duhovnik in mu oskrbel prve knjige. S temi se je vrnil v Kolin, da tam v delavnici poleg dela študira. Toda, ker je latinska slovnica le nerada šla v glavo, je pustil delo, šel domov in se je tam učil pod vodstvom imenovanega duhovnika. Temu se je res posrečilo, da je dosegel 1 Franz, 15. Kolping take uspehe, da je bil 1.1837. sprejet v tretji gimnazijski razred. Z neumorno pridnostjo je absolviral hitro gimnazijo in dobil 1. 1844. zrelostno izpričevalo. Odprlo se je vprašanje, na katero vseučilišče sedaj; Kolping je želel v Monakovo, a njegova revščina mu je branila. Tu pa se je znova pokazalo, da ga vodi božja previdnost na poseben način. Dobil je na čisto izreden način od neke dobrotnice potrebno podporo in Kolping se je vpisal, prost vseh materielnih skrbi, na monakovskem vseučilišču. Prišel je v tem mestu v dotiko z največjimi možmi svoje dobe, z Gorresom, Dollingerjem in drugimi. Posebno važnosti pa je, da se je seznanil tu z možem, ki ga je božja previdnost podobno vodila k podobnim ciljem kqkor Kolpinga. Študiral je takrat v Mona-kovem teologijo prejšnji jurist Ketteler, poznejši škof mo-gunški in veliki učitelj krščanskosocialnih naukov na Nemškem. Kot zrel mož je stopil Kolping leta 1844. v semenišče Kolinsko in bil v aprilu leta 1845. posvečen v mašnika. Svoje, ne sicer posebno dolgo, a tem uspešnejše duhovniško delovanje je začel kot kaplan in veroučitelj v Elberfeldu. Bil je ta kraj za pastirstvo težaven, ker je. bil mešan s protestanti in v najhitrejšem razvoju, ki je privabil mnogo nezanesljivih elementov. Za Kolpinga pa je bila ta služba v prvi vrsti za to pomembna, ker je tu razvil in začel uresničevati svoje ideje, ki so ga navdajale, odkar je zapustil rokodelski stan. Priliko za to mu je dalo mladeniško društvo, ki se je ustanovilo ob Kolpingovem prihodu. Nekaj pomočnikov se je namreč najprej zbralo v nekako bratovščino. Iz tega početka pa se je razvilo društvo, ki je gojilo v prvi vrsti izobrazbo. Ko je bil kaplan Kolping izvoljen 1. 1847. za predsednika, bil je na jasnem, da je to prilika, da pomaga rokodelskemu stanu. Bilo je takrat na Nemškem nekaj novega, da se je duhovnik lotil socialnega dela. Takrat še ni bilo raznih ..socialnih kaplanov" in Kolpingova zasluga je, da je duhovščina začela delo na socialnem polju. In kaj je vodilo Kolpinga, da je začel to delo? Kot gimnazijec je zapisal v svoj dnevnik: „Biti ljudski učitelj je nekaj zelo velikega, ne da se predstavljati preveliko."1 Že takrat je tedaj umeval, kaj se pravi biti voditelj. In želja, da to postane, 1 Franz, 15. je bila velika gonilna sila na težki poti do novega poklica. Saj je videl, kako ljudstvo potrebuje voditeljev. Bilo jih je pač že takrat, ki so nosili to ime, a so bili bolj voditelji ljudstva, mož pa, ki bi kazali pot iz propada, v katerega je ljudstvo vrgla svoboda in brezvera, teh je manjkalo. Posebno je videl to potrebo pri rokodelcih. Sam je bil med njimi in zato poznal njih veliko duševno in telesno revščino. Tem je hotel pomagati. Zato pravi njegov življenjepisec: „S kategoričnim imperativom tem ubogim pomagati in jim biti vodnik je postal Kolping duhovnik.“i Ta želja pomagati je imela največje netivo v globoki krščanski ljubezni do bližnjega, ki je prevevala vse njegovo življenje in delovanje. Znamenje te ljubezni je nosil vidno na obrazu. Ko je bil dijak v Kolinu, je izvedel nekoč, da je obolel čevljarski pomočnik, njegov bivši tovariš, za kozami. Takoj je hitel in revežu, ki ni imel nikogar, sam stregel, a pri tem to grozno bolezen sam nalezel.2 Ta ljubezen je v duhovniškem stanu postala le še večja in je gnan od te ljubezni začel delati na socialnem polju. Bil je prepričan, kakor je zapisal v svoji socialni oporoki, da se Cerkev ne more in ne sme odtegniti socialnemu vprašanju, da ne sme prepustiti javnega življenja svojim rojenim in zapriseženim sovražnikom in da mora stopiti v življenje in se ne ustrašiti boja. In Cerkev reprezentirajo duhovniki, torej mu je bilo jasno, da mora to nalogo izvrševati duhovnik. Te misli so dobile oporo in jasnost posebno v Monakovem, v krogu Gorresovem. Tam je Kolping občeval, kakor že omenjeno, s Kettelerjem in njegov biograf misli, da sta tu že diskutirala tudi o obliki društev, ki jih je Kolping zamislil za rokodelske pomočnike. Na vsak način pa je občevanje s Kettelerjem močno vplivalo na Kolpingove socialne ideje. Kolping je imel začrtano pot. Ne smemo pa pozabiti, če gledamo njegove uspehe, tudi na to, da je bil za delo, ki si ga je izbral, nad vse sposoben, kajti poznanje razmer v rokodelskem stanu je moralo vzbuditi v pomočnikih zaupanje. To zaupanje in ljubezen Kolpingova, to je rešitev na vprašanje, kako da je imel tako privlačno moč za rokodelske pomočnike. S tem pa je bila združena njegova ponižnost, s katero je vedno odklanjal vse zunanje časti in hvalospeve. 1 2 3 1 Franz, 22. 2 Schaffer, 13. 3 Franz, 49. V Elberfeldu je torej začel svoje veliko delo, o katerem kasneje. Da bi pa mogel to delo izpeljati in organizirati po vsej Nemčiji, je želel priti v Kolin, kamor je bil 1. 1849. prestavljen za stolnega vikarja. Kasneje je postal rektor minoritske cerkve. V neprestanem delu za svojo organizacijo je živel le malo časa. Po hudi bolezni izdihnil je I. 1865., dne 4. decembra. Pokopali so ga kasneje v imenovani minoritski cerkvi, ki je rokodelskim pomočnikom posebno ljubo svetišče. * * * Misli, ki jih je Kolping zasnoval, je tudi izpeljal. Vse življenje, odkar je odšel iz Elberfelda, pa do smrti, je bilo posvečeno v prvi vrsti temu delu. In če se ozremo na ta del njegovega življenja, gledamo obenem uresničenje idej, ki označujejo njegov pomen za rokodelski stan. Mladeniško društvo v Elberfeldu je preosnoval Kolping v društvo rokodelskih pomočnikov. Obenem je izdal leta 1848. knjižico: Der Gesellenverein z značilnim motto: »Dejanska ljubezen zdravi vse rane, same besede le množe boiest.“ V tej knjižici, nekakem svojem programu, je položil osnovo za vse kasnejše društveno delo in pokazal, kako si misli rešitev rokodelskih pomočnikov iz njihovega žalostnega položaja. Ravno tu je pa že označil, da je mogoča prava pomoč le, če je organizirana enako vsaj po vsej Nemčiji. In, da bi to organizacijo izpeljal, zato je želel v Kolin, ki naj bi bil nekako središče tega obsežnega dela. Še preden je prišel v Kolin, je želel imeti tla pripravljena za ustanovitev društva. Naročil je svojim pomočnikom, naj na svojem potovanju agitirajo za to idejo in jo zaneso med tovariše v Kolinu. Tako se mu je posrečilo takoj ob prihodu zbrati prve Pomočnike okrog sebe. četudi v malem številu. Zbirali so se najprej vtakoimenovani Kolumbovi šoli. Sešlo se je tu najprej sedem Pomočnikov, a kmalu jih je bilo sto in zopet novih sto. Eden je Povedal drugemu. Mnogo jih je prišlo iz radovednosti, mnogo i'h 'je spet izostalo, vendar ostalo je ogromno število. Največ je spočetka vabila Kolpingova osebnost, njegova ljubezen, njegova zgovornost in prijaznost, pa tudi posebnost, da nastopa bivši čevljarski pomočnik kot učitelj mladih rokodelcev. Začel se je takoj reden večerni pouk v dobljenih prostorih, zakaj ta naj bi največ pomagal pomočnikom. Pridobil je za poučevanje nčitelje z gimnazij in srednjih šol in tudi dijake. Podajali so osnovne nauke v branju, pisanju, vadili v računstvu, poučevali risanje. In tudi krščanski nauk je bilo treba poučevati. Kmalu so bili prostori premajhni in parkrat je moral poiskati novih večjih prostorov, da se je moglo društvo razvijati. Za vzdržavanje pa je bilo treba denarja. Tu se je pokazal Kolping v svoji ponižnosti in velikosti. V svoji ljubezni do pomočnikov se ni ustrašil beraških poti po Kolinu. Znal je prositi neprestano in na vedno nove načine. Posebno mu je služilo v to njegovo glasilo. Ker je našel precej sodelavcev tudi na tem polju, posrečilo se mu je ustanoviti „ Rokodelski dom“, ki je bil obenem velika šola in zavetišče za v mestu tuje pomočnike. Hitro se je širilo to gibanje tudi v drugih mestih, najprej v sosednjih porenskih. Iz teh društev se je ustanovila že leta 1850. porenska zveza društev rokodelskih pomočnikov. Izbrali so že takrat za patrona sv. Jožefa, za glasilo pa list „Feierstunde“, prilogo lista „Rheinisches Kirchenblatt". Že drugo leto so razširili ime v katoliško društvo rokodelskih pomočnikov, ker so se ustanavljala društva tudi izven Po-renščine. Posebno je odprl svojim društvom pot v južno Nemčijo s sijajnim govorom na katoliškem shodu v Moguncu. K temu hitremu širjenju so pomagali mnogo, kakor že omenjeno, potujoči pomočniki, ki so nesli to idejo na svojih potovanjih s seboj. Mnogo so storila dalje tudi razna karitativna društva, kakor Vincencijeve družbe, Pijeva društva itd. Toda vse ne bi bilo veliko, če ne bi bilo Kolpinga samega. Ta je n-e-umor n o potoval od enega kraja v drugega in podžigal k ustanovitvi s svojimi ognjevitimi in popularnimi govori. Večini ustanovitev je prisostvoval sam, ali pa je prišel vsaj kasneje prinest ognja za delo. Velik uspeh je imelo večje potovanje leta 1852. Preko južne Nemčije, kjer je ustanovil celo vrsto društev, šel je kakor v zmagovalnem pohodu na Dunaj in tam pridobil dr. Gruscha in mnogo pomočnikov za novo organizacijo. Taka potovanja v večjem ali manjšem obsega so sledila leto za letom. Za nas je zanimiva agitacijska pot 1. 1856. preko Dunaja, Gradca v Celje in Ljubljano, kjer je blagoslovil zastavo novega društva. Njegov biograf po pravici pravi o njegovih potih: „Tako se je zgodilo, da morajo izmed 400 ob njegovi smrti obstoječih d r u š t e v večinoma vsa zahvaliti za svojo ustanovitev njegovo osebno iniciativo, njegovo zgovornost in njegovo vztrajnost, kar je velikansko delo za petnajst let v času, ko je bilo društveno življenje teoretično in praktično nekaj novega.1 Poleg te velike agitacijske sile, ki jo je imel v sebi, pomagalo mu je veliko poznanje ljudi. Dejstvo, da je znal vedno dobiti za vodstvo najboljše može, priča, da je bil pravi organizacijski talent. Zanimivo je, kako je včasih nekatere duhovnike tako-rekoč prisilil, da so .sprejeli predsedniško mesto. Dr. Gruscha, poznejšega dunajskega kardinala, je presenetil pri kosilu. Ko se predstavi, reče mu meni nič tebi nič: „Ti moraš postati predsednik društva rokodelskih pomočnikov." Gruscha je komaj vedel takrat, kaj to pomeni, a vse ni nič pomagalo, vdati se je moral tako nenadnemu napadu.2 Važno sredstvo za razvoj njegove ideje se je zdelo Kolpingu glasilo, kjer bi razvijal svoje misli. Že leta 1850. je izdaja! prilogo k listu „Rheinisches Kirchenblatt" z naslovom „Vereins-organ", ki jo je kmalu prekrstil v „Feierstunde“. Leta 1854. je začel izdajati posebne „Rheinische Volksblatter", ki jih je večinoma sam pisal. Bil je list namenjen sicer širšim slojem, a vendar je bil vedno glasnik njegov idej o društvih rokodelskih pomočnikov. In če govorimo o njegovih pisateljskih delih, ne smemo pozabiti, da je delal reformatorično tudi s spisi v svojem ..koledarju", ki ga je vsako leto poslal v svet kot težko pričakovanega svetovalca tisočem kmetskega in rokodelskega stanu. Kot zadnje delo na tem polju moramo omeniti tudi „M i 11 e i 1 u n ge n fiir die Vorsteher der katholischen Gesellen-vereine". List je začel izhajati leto pred njegovo smrtjo, a vendar priča, kako je Kolping ves živel za svoje ideje. Tako je njegova organizacija rastla s silno naglico in potreba je bilo, da izvede nadaljnje korake za dobro vodstvo vseh mnogoštevilnih društev. Na katoliškem shodu v Kolinu 1. 1858. je organiziral posamezna društva po škofijah in je te škofijske zveze združil v eno skupno društvo pod vodstvom generalnega predsednika v Kolinu. S tem je bila dovršena v glavnem ustava organizacije. Ko je Kolping zatisnil oči, je bilo njegovo delo v najlepšem cvetju. Štela je njegova organizacija 420 društev s približno 60.000 člani. 1 Franz, 35. 2 Schaffer, 59. Že razvoj društev v Kolpingovem času dokazuje silni pomen njegovih idej in njegovega dela Kako naj bi sicer zainteresiral tisoče in tisoče pomočnikov? In danes govore številke enako apologijo tem organizacijam. Četudi so okoliščine nekoliko zastavile osvojevalni pohod teh društev, vendar so glasna priča, da ima ta ustanova tudi sedaj svoj pomen za rokodelski stan. Zakaj čez 1250 društev z 80.000 aktivnimi člani (pomočniki) in 135000 izrednimi člani, med njimi 40 do 50 tisoč mojstrov, tvori to veliko organizacijo. Za sodbo o pomenu teh društev, o njih vplivu in privlačni moči, naj služi dejstvo, da gre vsakih pet let skozi društva čez 100.000 pomočnikov, ki so se v društvu izpopolnjevali in izobraževali. Če bi vsak izmed teh pridobil samo nekaj malega, je vidno, kaj te številke pomenijo!----------Ako pa se ozremo na vse delo teh društev, potem šele vidimo, kaj je bil Kolping za rokodelce. Dandanes poudarjajo sociologi, da je rešitev obrtnega stanu odvisna od religioznega in nravnega preporoda in pa zlasti od stanovskih organizacij, samopomoči in izobrazbe. In to je spoznal Kolping že pred šestdesetimi leti in ne samo spoznal, ampak izkušal tudi izpeljati. V svojih društvih je pokazal pot, po kateri more priti rešitev in v svojih spisih je poudarjal ista načela, ki so še danes v veljavi. Ideja stanovskih organizacij, strokovnih društev je danes prodrla v vse stanove. In značilno je, kar je rekel v tem oziru na katoliškem shodu v Metzu lansko leto Trimborn, podpredsednik „Volksvereina“, o očetu rokodelskih pomočnikov: „V Kolpingu se je misel stanovskih društev takorekoč prvič prebudila v živi javnosti. Njegovo društvo rokodelskih pomočnikov je bilo vzor za naša delavska, trgovska in učiteljska društva, in sicer po statutih in uredbi kakor tudi nazunaj v združitvi v škofijske in centralne zveze".1 Kolping je torej hotel stanovska društva, in to zato, ker se je zavedal, kako potrebuje pomočnik takega zavetišča. Takrat, ko odraste dobi učenca, začne ravno nekoliko bolj misliti na resno stran življenja, takrat se mu vsiljujejo vprašanja o bodočnosti in sreči v določenem stanu. S tem pa je dana naloga stanovskih društev. To zavest, da pripada stanu, vzbujati in jo kljub pesimizmu proletarskih tendenc držati kvišku, posebno pa v pravi smeri vzgojiti, to naj bi vršila društva rokodelskih pomočnikov. Ta živa zavest, da 1 Kolnische Volkszeitung, 19. avgusta 1913. tvorijo vsi en stan, pomlajanje tega stanu, ki drvi v propad, ta naj bi jih navajala iz atomiziranih mas rokodelcev ustvariti močan stanovski organizem. — Ni s tem dana še stanovska organizacija, ki jo zahteva naša doba, a podlaga je tu. Ideje so bile vedno tiste, ki so prestvarjale svet in tudi misel stanovske skupnosti je prvo na poti do močnih stanovskih organizacij, s katerimi si bo rokodelstvo moglo samo pomagati. In to nalogo, gojiti misel skupnosti in vzajemnosti, vršila so društva rokodelskih pomočnikov in v tem je velik njihov pomen. Kritičen presojevalec razvoja obrtnega stanu v zadnjih desetletjih pa bo moral tudi uvideti, da je bila stanovska zavest tista, ki je vodila k marsikakemu uspehu v zakonodaji. Toda tudi praktično je hotel pokazati Kolping društva rokodelskih pomočnikov kot stanovska društva. Zavzela so se namreč za eno najvažnejših vprašanj za pomočnike, namreč za prenočišča in oskrbo na potovanju. Potovanje ni samo v zabavo pomočnikov, ampak potrebno za strokovno izpopolnitev. Kdor dela v mali delavnici, mora si ogledati tudi velike, da je sposoben tudi za večja dela, kdor pa je vedno v veliki delavnici, treba mu je, da vidi tudi delo v malem in bolj splošno, ker se sicer v svojo škodo preveč specializira.1 Bila pa je nevarnost v Kolpingovem času in je danes, da škoduje mlademu pomočniku potovanje v nravnem oziru. V knjižici: „Fur ein Gesellen-hospitium" razlaga potrebo, da se tu nekaj ukrene. Posebno poudarja, kako so dosedanja prenočišča potujočih in tudi stalno na mestu bivajočih pomočnikov nravno kvarna in kako razni ljudje pri tem izkoriščajo pomočnike. Imel je torej dvojen namen. Tisti pomočniki, ki potujejo iz kraja v kraj, bi dobili na potu prenočišče in hrano v takem domu, da jih tuje mesto ne izkvari in izkoristi. Hotel pa je skrbeti tudi za tiste, ki so stalno v enem kraju, a nimajo svojega doma. Njegov glas je našel odmev in 1. 1854. je bil otvorjen prvi tak hospic v „Roko-delskem domu" v Kolinu. — Tako je ta reformator prehitel za precej desetletij današnje snovatelje raznih domov za samce! Kakšne uspehe je dosegel Kolping, kažejo te številke: Danes je čez 380 takih zavetišč, ki morejo prenočiti čez 6000 članov. Kolikega pomena je, če najde potujoči rokodelec daleč v tujini isto zavetje kakor v domačem kraju, če ga pozdravijo iste naredbe, isto mišljenje, ista prijaznost! 1 Der katholische Gesellenverein 21. Društv. gov. III. 14 Med dejstvi, kako se trudi društvo za stanovsko samopomoč, bi mogli omeniti tudi hranilnice in bolniške blagajne po raznih krajih. Kljub številnim denarnim zavodom naših dni je vendar bilo v različnih društvih 1.1907.613 hranilnic in 211 bolniških blagajen s 16.288 udi.1 Stanovska zavest skupnosti je velika moč, a najmočnejša opora ji je splošna in stanovska izobrazba. Zato je Kolping skrbel v svojih društvih, rekli bi lahko, v prvi vrsti za to stran društvenega življenja. Že v Elberfeldu je poučeval on sam in mnogi drugi. Še bolj v Kolinu. In to se je zaneslo kot osnova v vsa društva, zakaj „njernu je bilo rokodelsko vprašanje vprašanje organizacije in vzgoje mladega naraščaja, nič manj pa vprašanje izobrazbe v najširšem zmislu besede."2 Videl je namreč, kako manjka pomočnikom često najosnovnejših pojmov, opazoval pa tudi, kako se celo sramujejo to neznanje pokazati. Če jih je hotel učiti, moral jih je le v nekako domačem krogu, kjer se vsak vse upa povedati, in to je bilo v društvih. Prav tako je bilo tudi pozneje in je v mnogem oziru še danes. Seveda se pridružujejo danes vedno nove izobraževalne naloge, ker splošna izobrazba raste. So pa društva rokodelskih pomočnikov stanovska društva, torej jim je dana naloga, da predvsem goje stanovsko izobrazbo. Da se v tem izpopoljnujejo, silijo jih razmere, ki zahtevajo v vednem konkurenčnem boju od obrtnika vedno več. In vse te izobrazbe ne da šola. Da, trditi moremo, da tudi danes, naj se še tako razvijejo razne strokovno obrtne in obrtno-nadaljevalne šole, te društvene večerne šole ne bodo odveč, ker bodo z večjo izobrazbo rastle same po sebi tudi večje potrebe in ker ne bodo nikoli vsi deležni dobrot teh ustanov. Mladine je bodočnost, to je geslo vseh, ki hočejo ustvariti kaj stalnega in pomembnega. In mi vidimo, da se je Kolping za reformo rokodelskega stanu lotil dela pri mladini, pri naraščaju. Da je tu šel najbolj gotovo pot, kaže nam klic, da je za rešitev obrtniškega vprašanja treba versko-nravne reforme. Kje pa naj začne to reformo, če ne pri mladini? Kolping si je res tudi tu stavil resno nalogo. „Najprej je hotel napraviti iz pomočnikov boljše kristjane, da bi tako vzgojil krepkejši rokodelski stan. Gospodarski in moralni propad kakega stanu vplivata sorazmerno drug na drugega, to je bila osnovna misel, 1 Der katholische Gesellenverein 29. 2 Der katholische Gesellenverein 23. ki jo je imel Adolf Kolping pred očmi, ko je ustanovil društvo rokodelskih pomočnikov. — Prihodnji meščanski stan, naraščaj rokodelskih stanov odtegniti grozečim moralnim nevarnostim, ga nravno dvigniti in oplemenititi, obenem ga pa tudi usposobiti za gospodarsko konkurenco, to je bil namen rokodelskega društva."1 Da je Kolping hotel napraviti pomočnike za boljše kristjane, kažejo nam njegova verska predavanja, verski govori v raznih oblikah. Bil je namreč prepričan, da je krščanstvo za vse življenske razmere in da mora verski pouk poiskati človeka v vseh položajih. Zato je tudi porabil vsako priložnost, da je učil verske stvari in svaril pred nravnimi nevarnostmi. Vedno in vedno je poudarjal: „Vera in delo sta zlata tla za ljudstvo.“ Isto je hotel, da se godi povsod, in to je bil pač eden prvih vzrokov, da je izbral za voditelje društev, za predsednike duhovnike. To je bilo nekako poroštvo, da bo društvo delalo za nravno vzgojo svojih članov. Kot dokaz, kako društva delujejo v verskem oziru, pričaj dejstvo, da imajo vsa društva vpeljana skupna bolj ali manj pogostna sv. obhajila. Keppler ima v svoji knjigi: „Več veselja" tudi poglavje „Veselje in vzgoja11, kjer poudarja pomen veselja za vzgojo. Vzgojitelj, oče rokodelskih pomočnikov, res tudi na to sredstvo ni pozabil. Porabiti ga je moral že zato, da je tem laže iztrgal pomočnike raznim razvadam in veseljačenju po beznicah, ki je bilo v navadi. S tem, da je poskrbel za različno zabavo, igre, predstave, izlete itd., s tem jih je privezal na društvo in tako omogočil vsestranski vzgojni vpliv društva nanje. Kako je cenil zabavo v svojih društvih in kako je umeval njeno potrebo za mlade ljudi, izrazil je lepo na katoliškem shodu v Moguncu, kjer je naštel štiri vodilna načela društev rokodelskih pomočnikov: vera in čednost — delo in pridnost, sloga in ljubezen — in nazadnje tudi veselje in zabava. ----------- S tem smo v glavnem povedali, kaj pomeni Kolpingovo delo za rokodelski stan bodisi za njegov gospodarski, bodisi nravni preporod, zakaj kakršni so pomočniki, taki bodo mojstri in tak bo ves stan. Slabo se je godilo rokodelcem v Kolpingovi dobi in njegova društva naj bi pomagala. Ni mnogo boljše dandanes, torej so društva še upravičena. In če gledamo nravni propad, v katerega vabijo danes mlade ljudi, tedaj moramo le reči, da so 1 Fr. Koch na katoliškem shodu v Diisseldorfu. Cf. Društv. gov. 2. zv., str. 94. še mnogo bolj potrebna kot nekdaj. Gospodarske koristi enega najvažnejših stanov in skrb za nravno življenje naraščaja tega stanu kažejo društvu potrebno bodočnost. In če so stvari, ki jih rodi potreba, navadno najbolj sposobne za življenje, smemo upati, da se društva rokodelskih pomočnikov še dolgo ne bodo preživela, četudi bo morda kdaj potrebna kaka izprememba. Ta za rokodelski stan tako pomembna društva pa so Kol-pingovo delo. Zato velja o njem danes prav tako, kakor 1.1858., kar je pisala „Kolnische Zeitung“: „Nebo ga je poklicalo iz delavnice na vseučilišče in v semenišče in ga potem posvečenega v duhovnika sv. Cerkve poslalo nazaj, da postavi rokodelski stan, ki tvori obenem s kmetom jedro ljudstva, na ono nravno in socialno stališče, ki ga je izgubil vsled neugodnih časovnih razmer.Fr. Gabrovšek. Kaj nas uče svetopisemski mladeniči.* 2 /. Kajn in Abel. Kajn in Abel sta prva mladeniča v svetem pismu, katerih zgodovina je tudi krščanski mladini najlepši pouk. To sta dva tipa, dva z markantnimi črtami orisana značaja, ki imata oba za seboj vsak svojo dolgo dolgo vrsto mladeničev iz vseh časov do sedanjih dni, ki se bo pa še nadaljevala do sodnjega dne: to sta dva mladeniška učitelja, ki stojita na čelu dvojne šole vseh mladih ljudi: eden jih vodi po pravi poti proti nebesom, drugi pa po poti pogubljenja v pekel. V enem je poosebljena čednost, v drugem pa pregreha; eden nam kaže, kam človeka privede strast in hudobija, ako se ji ne ustavlja pravočasno, drugi pa nas uči, kako nebesa rose blagoslov na mladeniča, kateri se Boga boji in stanovitno hodi po poti pravičnosti. ! Franz 36. 2 Prof. dr. J. Ev. Krek, ki je spisal Zgodbe sv. pisma, na katere smemo biti Slovenci ponosni, je izrekel željo: ,Naj bi naša mladina Zgodbe sv. pisma velikokrat vzela v roke, inteligentnejša — vsak zase — druga v svojih organizacijah.' (Duh. Past., 1.1912., str.109.) Da bi se naša mladina še bolj vzgojevala na večnolepih vz p o dbu d iln i h , pa tudi na svarilnih zgledih sv. pisma, je spisal č. kanonik, prof. Ant. Kržič za uporabo društvenim voditeljem vrsto govorov: Kaj nas uče svetopisemski mladeniči, katere bomo med drugimi govori in predavanji objavili v Društvenem govorniku. (Uredništvo.) Sinova istih staršev sta bila oskrbovana z enako prisrčno ljubeznijo, z enako vnemo; in vendar sta si bila od leta do leta manj podobna, čezdalje bolj sta šla narazen v svojem mišljenju. Sv. pismo nam omenja o tem le dve reči, ena zadeva svetno prizadevanje, kako bi si olajšala življenje na zemlji, druga pa dušno skrb, kako bi si pridobila ljubezen in naklonjenost svojega Stvarnika. V svetnem delovanju sta si bila še močno podobna, čeravno se kaže tudi že tu milejše in mirnejše srce pri Abelu, ki si je izvolil pastirsko življenje, trše in odljudnejše pri Kajnu, ki se je odločil za poljedelstvo. Vendar, kakor rečeno, tukaj razlika še ni tako znatna, vsak stan je lahko spoštovan, ako so ljudje v njem kaj vredni. Velikanska razlika med obema se je šele tedaj pokazala, ko se je razodelo njuno razmerje proti Bogu, ko se je izvedelo, kako sta zapisana pri Bogu; kmalu po tem pa se je jelo tudi očitno kazati, kako zelo različno je tudi njuno srce. Že po naravni postavi, ki jo je Gospod zapisal v človeško srce, pa po nauku in zgledu svojih staršev, sta Bogu darovala. Pa sv. pismo omeni, da sta kaj različno opravila to sveto dolžnost; različno že po zunanje, še bolj različno po svojem mišljenju. Abel je slušal blago čuvstvo svoje narave in nagib milosti božje ter je daroval prvencev svoje črede, t. j., odbral si je najboljših in najlepših živali v svoji čredi; Kajn pa seje ravnal po zgodnji izprijenosti svojega srca, slušal le slabo nagnjenje svoje popačene narave, se ni menil ne za nagibe milosti božje, ne za lepe verske nauke in zglede svojega očeta in matere, torej ni nič zbiral, marveč daroval Bogu od svojih pridelkov, kar mu je ravno prišlo pod roke. Pa še to je daroval brez srčne pobožnosti, spoštljive vdanosti in detinske ljubezni, pač le bolj zato, ker je daroval tudi brat, ker je že večkrat videl darovati svoje starše, ker je bila taka navada že takrat. Zato nam pa tudi pove sveto pismo, da je Gospod z dopadljivostjo gledal na Abela in njegov dar, na Kajna in njegove dari pa ni pogledal. Kajne, zares čudna prikazen že precej v pričetku zgodovine, ki se pa ponavlja ves čas v človeški zgodovini: nekaj otrok je dobrih, ki ostanejo dobri tudi v mladeniški dobi in so pozneje tudi izvrstni možje ter blage duše tudi v sivi starosti; nekaj otrok se pa celo zgodaj nagiblje le na slabo stran, vsi nauki in opomini, vsa svarila in vse prošnje dobrih staršev, skrbnih učiteljev, gorečih duhovnikov so zaman, hočejo biti slabi ali celo hudobni, in ostanejo tudi potlej hudobni, ko odrastejo, vedno se nagibljejo le na slabo stran. Slišijo iste nauke kakor dobri ljudje, da, še več, ker za te se skrbni učitelji še bolj trudijo, da bi jih pripravili na pravo pot, a vse je zaman, nič se jih ne prime, ne izda jim ne lepa, ne ostra beseda, nazadnje celo poslušati nočejo več lepih naukov, božje besede. Tudi slabi mladeniči imajo na razpolago iste pomočke sv. vere za izboljševanje in blaženje mladega srca, a ne marajo zanje, marveč, kakor da bi jih vodila neka skrivna zakletost, iščejo le takih reči, o katerih že naprej dobro vedo, da so močno škodljive mlademu srcu; stikajo najrajši le po takih krajih, kjer ni možno najti nič dobrega in blažilnega za dušno lepoto, pač pa veliko veliko nevarnega in škodljivega, kar je že okužilo in pogubilo tisoč in tisoč mladih src. Da, ta žalostni dualizem, ki ga lahko opazujemo v vsaki šoli, pa tudi drugod povsod, da je poleg dobrih mladeničev toliko zlobnih in izprijenih, bi nam ostal za zmeraj uganka, ko bi ne vedeli, da je Bog dal človeku prosto voljo in da ta neprecenljivi dar božji, prostost, ki nam omogoči, da moremo biti dobri, premnogi zlorabijo ter se nočejo odločiti na dobro stran za namen, za kateri jih je Bog ustvaril, marveč silijo le na slabo stran, ki jih bolj in bolj oddaljuje od pravega namena. Veseli so nesrečneži tega, da morejo biti zlobni in hudobni, ter le to preslavljajo kot zlato prostost in svobodo, ako nasprotno ravnajo božjim in cerkvenim zapovedim. Tako sta torej Abel in Kajn v moralnem oziru zastopnika vesoljnega človeštva, zlasti vse mladine, in blagor onim plemenitim mladeničem, ki pametno rabijo svojo svobodo in posnemajo pravičnega mladeniča Abela, kise še pri sveti maši tako imenuje (puer justus). Po tem splošnem primerjanju se ozrimo še na nekatere posameznosti. 1, Posebno moram poudariti, da se je ta razlika med bratoma pokazala najprej v službi božji, pri darovanju. Tako je tudi še sedaj, tudi je še sedaj najbolj značilno znamenje za vse dobre mladeniče to, če znajo in hočejo prav Bogu služiti, če vedno prav opravljajo daritev, katero so dolžni Bogu. O, tudi krščanski mladeniči so dolžni darovati. Pa kakšne so njih daritve? Darovati mu morajo vsak dan daritev pobožne molitve ; če le mogoče, se tudi udeležiti daritve svete maše; darovati mu morajo vse težkoče, ki jim jih nakladajo stanovske dolžnosti, ker temeljito učenje ni lahka reč, marveč je res žrtev; darovati mu morajo s potrpežljivim srcem vse druge težave in opravila mladostnega življenja; darovati mu sploh vsa vsakdanja opravila z dobrim namenom. Pa oh, kako so si tu različni krščanski mladeniči, naša nada! Kako redki so oni plemeniti mladeniči, da bi Bogu darovali s takim duhom, s takim srcem, kakor pravični Abel! A kako veličasten prizor, kjer so in kolikor jih je! Kako veselo se nanje ozira Bog, Marija, angeli in svetniki, kako veseli so jih vsi dobri ljudje! Kako lepo jih je gledati, ko zjutraj prisrčno in zbrano kleče opravljajo jutranjo molitev, ko pri daritvi svete maše vsi utopljeni v gorečo pobožnost tako zvesto porabijo te najsvetejše trenutke, da zedinjeni z Jezusom Bogu skazujejo najvišjo čast in pridobivajo iz nebes potrebnih milosti; ko ob zvonjenju nočejo zatajiti svoje notranje pobožnosti, marveč molijo javno, ne zmeneč se za to, kaj poreče ta ali oni izprijenec; ko vsa svoja opravila Bogu darujejo z dobrim namenom, ki ga že zjutraj izreko v svoji molitvi ter še podnevi večkrat ponavljajo; ko z enako pobožno molitvijo zaključijo dan in se v strahu božjem odpravijo k počitku! Kako vse drugače pa opravljajo svoje vsakdanje daritve mrzli in vnemami mladeniči, kateri posnemajo Kajna! Kako molijo ti mrzli Kajnovci, ki ne poznajo nobene srčne pobožnosti? kako mlačno je že njih zunanje vedenje! — kako težko jih je spraviti na kolena! — kako sklepajo roke? kako delajo križ? kako zelo okrajšajo ali celo opuščajo zjutranjo in zvečerno molitev! kako leno se vedejo pri sveti maši! ali niso le samo s telesom navzoči, o znotranji pobožnosti pa ni nikakršne sledi? in kako tudi sicer le malo molijo in še to tako slabo! ali jim mar pride kdaj na misel, da bi z dobrim namenom Bogu darovali svoja opravila itd.! 2. Glejte, ravno ta zanikarnost v službi božji je bila tako zelo usodna za Kajna, da je v hudobiji tako hitro napredoval in bil slednjič celo bratomorec. Ker do Boga ni imel ljubezni, kako bi jo mogel imeti do bližnjega? In res se je izcimila v njegovem brezbožnem srcu grda zavist in iz zavisti neukrotljivo sovraštvo. Enako opazujemo tudi še sedaj, da vsi oni, ki so za-nikarni v službi božji, ki ne hodijo k sveti maši ali pa se v cerkvi nedostojno vedejo, ki opuščajo molitev, ali pa še to, kar molijo, le prav slabo in zanikamo, vsi taki tudi sicer niso dobrega srca in zabredejo polagoma v raznovrstne hudobije. Posebno se opazuje tudi sedaj, da taki, kateri opuščajo ali zelo vnemamo opravljajo službo božjo, gojč v svojem srcu enako sovraštvo do bogoljubnih ljudi, kakor je Kajnu razjedalo srce strastno sovraštvo do bogoljubnega brata Abela. Cerkvena zgodovina vseh stoletij nam priča, pa tudi sedanja izkušnja nam le prežalostno vsepovsod dokazuje, da vsi brezbožni ljudje, ki ne marajo za molitev in službo božjo, strastno sovražijo one bogoljubne ljudi, kateri radi molijo in so zvesti v službi božji. Torej tisti, kateri v besedi ali v pisanju zabavljajo zoper pobožnost in pobožne ljudi, sami sebe tožijo in si sami dajejo slabo izpričevalo, da imajo nekaj Kajnovega na sebi. Pa še eno žalostno posledico moram omeniti. Ko je bil Kajn izgubil ves strah božji, ni ostalo samo pri tem, da je v srcu sovražil brata, marveč ga je celo umoril, in sicer na jako zvijačen način. Izvabil ga je s hinavsko besedo na samotno polje in ga pobil. Enako delajo še sedaj vsi oni, ki so izgubili strah božji, tudi ti so navadno morilci svojega brata, svojega bližnjika. Ne umorijo ga sicer telesno, a kar je še brez primere hujše, umore ga dušno. Menim, da ste že razumeli, kaj hočem reči. Taki brezbožneži niso zadovoljni s tem, da so sami zlobni in polni strasti, tako da se jim hudobija že lahko bere na obrazu kakor Kajnu, marveč se na vso moč trudijo, da bi v enako hudobijo pripravili tudi bližnjika, postanejo namreč pohujšljivci in zapeljivci. Pa ravno tako zvito delajo kakor Kajn. Pišejo in ponujajo najgrše in najzlobnejše spise, češ, to je leposlovje, so klasična dela, ki jih mora brati vsak, ki hoče veljati za olikanca, ki se hoče privaditi lepemu jeziku itd. Vabijo jih v nevarna gledališča k izpotakljivim igram, na plese in druge veselice ter shode in družbe, češ, da to zahteva olika in spodobno vedenje itd. V resnici jim je pa le mar to, da bi morili mlade nedolžne duše; v imenu prijateljstva in vljudnega občevanja, izobrazbe, se da izvabiti marsikateri nedolžni Abel in obleži mrtev na duši, še preden se je prav zavedel svoje nesreče. Zares pečat Kajnove zlobnosti imajo vsi pohujšljivci in zapeljivci. Zato jih bo pa tudi zadela Kajnova kazen. Kajna je Bog proklel radi bratomorstva, pohujšljivcem pa je Jezus Kristus, božji Sin, izrekel strahovito obsodbo: Bolje bi bilo, da bi se takim ljudem, bratomorcem—-obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopili v globočino morja. Opozoril sem vas na dvojno pot v življenju: po eni hodijo za nedolžnim in pravičnim Abelom vsi pošteni krščanski mladeniči, po drugi pa za strastnim Kajnom vsi zlobni in izprijeni. Začetek te ločitve je zlasti v tem, da dobri ohranijo strah božji, so zvesti in goreči v molitvi in službi božji; hudobni pa poza- bijo Boga, zanemarjajo molitev in so leni v službi božji. Potlej pa gre ta dvojna pot čezdalje bolj narazen: dobri napredujejo v dobrem, da se jih lahko veseli nebo in zemlja, hudobni pa še hitreje napredujejo v hudobiji ter sejejo pohujšanje, nesrečo in pogin na desno in levo. Kakor je rekel Mozes zbranemu ljudstvu, preden je umrl: Pred vami je življenje in smrt; oboje si lahko izvolite, a prosim vas, izvolite si življenje, da si zagotovite srečo! enako tudi jaz vam rečem: Mladi prijatelji, pred vami je lepa pot Abelova in pogubna cesta Kajnova, izvolite si lahko, kakor hočete, pa prosim vas, bodite modri in odločite se za pravičnost Abelovo, da ne pridete za Kajnom v časno in večno nesrečo! Ant. Kr Žič. 2. Izak. Sicer nam sveto pismo iz Izakove mladosti natančneje opisuje le samo tri dni, dalje pa le splošno pravi, da ga je oče zelo ljubil, ali iz teh treh dni in zlasti iz tretjega lahko sklepamo na vse druge, ker vemo, da tolika popolnost se ne da kar naenkrat pridobiti. Da bomo mogli pa prav spoznati vrlega sina, si moramo ogledati njegovega izvrstnega očeta. Sicer nimam tukaj prilike, obširneje opisovati sijajne lastnosti očaka Abrahama, marveč opozorim vas le nakratko na njegovo trdno vero in gorečo ljubezen do Boga, iz katere je izhajala njegova junaška srčnost in pogumnost, ki mu je dajala moč, da je ostal zvest Bogu tudi takrat, kadar je zahteval od njega najtežavnejše reči. Kako težko reč je Bog zahteval od Abrahama že takrat, ko mu je velel, da naj zapusti svojo domovino in hišo svojega očeta, ter da naj gre v deželo, katero mu bo pokazal! Le mislimo si, kako bi bilo nam pri srcu, ko bi ljubi Bog nenadno od nas zahteval kaj enakega! Ločitev od ljubega doma in preselitev v daljne kraje je že sploh težka reč: kako teko ob taki priliki obilne solze, kako stiska prebridko domotožje ubogo srce! Pri Abrahamu je bilo pa še toliko reči, ki so še posebej obteževale že itak težko poslovljenje: zapustiti mora preljuba domača tla, na katera je bilo tako zelo navezano njegovo srce; ni bil namreč več mlad, štel je že 75 let: koliko dragih spominov ga priklepa na priljubljene domače gore in planjave! Pa Abraham nič ne vprašuje, jeli lahko ali težko, njemu odločuje le eno: Bog je ukazal! b) Zapustiti mora sorodnike, prijatelje in znance; saj vemo, od domačih ljudi se človek še teže loči nego od domačih tal. Toda Abraham ne premišljuje o tem, kaj je lahko, marveč le o'tem, kaj je božja volja, c) Zapustiti mora tudi hišo svojega očeta. Če se le sploh mora kaj prikupiti človeku na zemlji, se mu gotovo najbolj priljubi domača hiša. Kako se mu zdi nekako posvečen vsak kotiček onega nepozabnega hrama, kjer mu je tekla zibelka; kako živo se spominja vsakega najmanjšega dogodka, ki se je vršil med domačimi stenami; in pa onih dveh najljubših oseb na svetu: očeta in matere! Kako ju je težko zapustiti! Čeravno sta mu morda bila že oba umrla poprej, s težkim srcem se je vendar Abraham poslavljal od ljubega kraja, kjer je živel toliko let ž njima! Pa Abrahamu je ob vsem tem le ena reč pri srcu: volja božja se mora izpolniti! č) Pa še ena reč je Abrahamu močno obteževala odhod od doma: sam ne ve, kam pojde! Bog je le rekel, da mu bo pokazal ono deželo; a ničesar ne reče o tem, kdaj in kje. Oj, kako mučna negotovost! Kaj naj vzame s seboj, kaj naj pusti doma. A vse to nič ne bega Abrahama, njemu je ukaz božji vse. A še vse hujše je prišlo. Vendar r,e bom vam opisoval raznih težav in bridkosti, ki jih je moral prestati očak Abraham v svoji novi domačiji, marveč samo one tri prebridkostne dni si nekoliko natančneje oglejmo, ko je bil na potu, da izvrši ono njemu tako strašno povelje ter daruje Bogu svojega ljubega sina Izaka na gori Moriji. Zgodbe sv. pisma nam to pretresljivo do-godbo kar s kratkimi besedami čisto preprosto pripovedujejo takole: „lzak je bil Abrahamu jako ljub; Bog hoče poizkusiti, če Abraham njega še bolj ljubi. Ko je deček odrastel, reče Bog Abrahamu: „Abraham, vzemi svojega edinega sina Izaka, katerega ljubiš, in pojdi na goro Morijo, in tam mi ga daruj v žgalni dar!“ — Abraham brez ugovora še ponoči vstane, nakolje drv za žgalni dar, obloži ž njimi svojega osla, vzame s seboj dva hlapca in svojega sina Izaka ter gredo od doma. Tretji dan od daleč zagleda tisti kraj in reče hlapcema: „Počakajta tukaj z oslom, jaz in sin greva hitro tja gor; in kadar bova izmolila, se povrneva k vama.“ Zdaj vzame drva in jih naloži svojemu sinu Izaku. On pa v rokah nese ogenj in meč. Tako gresta v hrib. Potoma reče Izak: „Moj oče!“ — Abraham odgovori: „Kaj hočeš, sin?“ — „Glej,“ pravi Izak, „tukaj so drva in ogenj; kje pa je jagnje za žgalno daritev?11 Abraham odgovori: „Bog si bo že preskrbel klavščino za žgalno daritev, moj sin!“ — Ko prideta na kraj, ki mu ga je bil Bog pokazal, postavi Abraham ondi oltar in zloži nanj drva, zveže svojega sina Izaka in ga položi na oltar vrh grmade. Zdaj iztegne roko z mečem, da bi zaklal svojega sina. Pa glej, kar pride angel iz nebes in zakliče: „Stoj, Abraham, nič žalega ne stori mladeniču! Zakaj zdaj spoznam, da se bojiš Boga in da bi zavoljo njega ne bil prizanesel tudi ne svojemu edinemu sinu.“ V tej kratki dogodbi je opjsano sveto junaštvo, kakršno je redko na svetu. Le oglejmo si jo nekoliko natančneje. Po požaru Sodome in Gomore se je Abraham preselil od Hebrona proti jugu skoro do meje Svete dežele in je stanoval pri mestu Ber-zabe. Morija pa se je imenoval del onega hriba, kjer je bilo pozneje pozidano jeruzalemsko mesto, in sicer na Moriji Salomonov tempel. Razdalja med Berzabe in Morijo je 75 km, kakih 20 ur; ker so pa bolj počasi hodili, so potrebovali za to pot tri dni. Glejte, to je pozorišče one heroične ljubezni, ki jo je zahtevalo pretežavno povelje Gospodovo: „Vzemi svojega edinega sina Izaka, katerega ljubiš, in pojdi na goro Morijo in tam mi ga da daruj v žgalni dar!“ Kolikor besed v tem stavku, toliko ostrih puščic, ki bridkostno zadevajo njegovo ljubeče očetovsko srce. Svojega edinega sina mora darovati; ko bi imel več sinov, tolažil bi se z drugimi, a Bog zahteva njegovega edinca! — Daruje naj Bogu svojega sina, ne pa kake živali izmed svoje črede, ali vsaj le kakega sužnjika. — „lzaka“ — tudi imenovanje preljubega sina pretrese očetu srce, ker izraža njegovo radost (beseda Izak namreč pomeni v hebrejščini „smeh“, „veselje“). — »Katerega ljubiš1' — ta pripomnja še globočje rani očetovsko srce. — »V žgalni dar" — na tako pretresljiv način ga mora darovati Gospodu; oj, ko bi ga smel darovati le v službo Gospodovo, kakor sta pozneje Ana in Elkana darovala svojega Samuela; — torej vsa njegova nada naj se izpremeni v. pest pepela I In vendar pravični Abraham se kar nič ne obotavlja. Takoj vstane in pripravi vse potrebno. Bog tako hoče, in božja volja mu je nad vse! Za grešno Sodomo je prosil usmiljenjat za svojega nedolžnega sina ne reče niti besede. — Na goro Morijo pojdi, se slednjič glasi povelje božje. Oj, kako bridkostno je bilo to potovanje za ljubečega očeta! Tri dni gre poleg svojega sina in kolikorkrat pogleda svojega dobrega, ljubljenega Izaka, začuti grenko žalost v svojem očetovskem srcu, kakor bi mu je prebodel oster meč, ter si misli: „Kmalu te ne bo več med živimi, umreti boš moral, umreti pod roko svojega lastnega očeta!" Pa le za trenutek se ne ustavlja božjemu ukazu, marveč vdan v božjo voljo moli natihoma: „Ti, o Gospod, si mi ga dal; ti ga od mene nazaj zahtevaš v daritev; zgodi se tvoja sveta volja: iz ljubezni do tebe ti ga darujem, čeravno mi je neizmerno hudo zanj!" Tako je na tem grozovitem potovanju oče Abraham prečestokrat daroval svojega sina na oltarju svojega srca, še preden ga je položil na daritvenih in iztegnil roko, da bi ga umoril. O, kako velika, kako močna ljubezen do Boga! Na zemlji mu ni nič ljubšega, kakor ta njegov sin, a pripravljen ga je žrtvovati, ker Bog hoče tako! A čim bliže je konec potovanja, tem težavnejše so stopinje: kako je moral dobremu očetu srce trgati oni ganljivi pogovor, ko sta šla po bregu v hrib! Najtežja naloga pa je bila seveda na gori. Pač groza nas mora navdajati, ko le premišljujemo in si živo pred oči stavimo to zares heroično dejanje: ljubeči oče pripravlja oltar, da bi na njem daroval svojega edinega otroka... Že je zloženo kamenje, oltar je gotov — nanj položi še drv — na drva svojega edinca — le še en sam korak, izmed vseh najstrašnejši! Da, ker je tako božja volja, — tudi za to se odloči junaško srce — že iztegne Abraham svojo tresočo roko in nastavi grozoviti nož — toda hvala Bogu! — še o pravem času mu zadrži desnico angelova beseda! Lahko si mislite, kako je oveselil pobožnega očaka ta angelski glas iz nebes! Kako pobožno je daroval nato ovna v žgalni dar! Kako lahkih nog in veselega srca sta se presrečni oče in nedolžni sin vračala po bregu nazaj! Kako sta oba delala najsvetejše sklepe, da hočeta zvesto služiti Bogu vse dni svojega življenja! Pa doslej smo se ozirali le bolj na Abrahama in se čudili njegovi živi veri in junaški ljubezni. A tudi vrlosti njegovega sina ne smemo prezreti. Čudovita je bila njegova pokorščina, ker je bil takoj pripravljen in se ni kar nič branil, ko je prišel oni strašni trenotek, da ga je imel o?e darovati. Kakor krotko jagnje se je da! na oltar položiti in zvezati ter je čakal svoje usode. S tem je seveda povedano le samo eno dejanje iz njegovega življenja. Pa nikar ne mislite, da je to le delo enega dneva; o ne, marveč to je le en sam član one zlate verige Izakovih čednosti, katerih si je mogel pridobiti le v teku več let z dolgim vojskovanjem in velikim premagovanjem. Ako vidite in slišite da kdo izvrstno igra najtežje reči na glasovirju, goslih itd., boste takoj sodili: to je virtuoz, mojster; pa vam bo tudi takoj jasno, da taka izborna igra ni le delo onega večera, ko je mojster nastopil v koncertu, marveč da je taka dovršenost zahtevala dolgih in vztrajnih vaj, mnogo truda in napora. Slično je tudi v dušnem življenju; tukaj je treba še večjega in vztrajnejšega napora, če hoče kdo dospeti do popolnosti, da bi izvrševal enaka junaška dela, kakor očak Abraham in njegov sin Izak. V tej svetopisemski dogodbi se nam tudi prav lepo kaže metoda in uspeh ali sad modre vzgoje. Oboje sloni na trdni podlagi, ki se imenuje pokorščina. Očak Abraham kot vzgojitelj je bil pokoron Bogu, Izak pa kot njegov gojenec je bil pokoren očetu. A kmalu je izprevidel mladenič Izak, da očetova volja je tudi božja volja, da mu oče zapoveduje v imenu božjem ter se morata oba ravnati po istih božjih zapovedih. Pri tem pa ni nič gledati na to, ali je lahko ali težko, ali prijetno ali neprijetno, marveč le na to, kaj je volja božja. Da, strah božji na obeh straneh, pri vzgojitelju in gojencu, daje poroštvo pravih in stalnih uspehov v vzgojstvu, vsi drugi oziri ne dajo dovolj poroštva za uspešno vzgojevanje; osobito ni pričakovati povoljnega uspeha takrat, kadar zahtevajo naše dolžnosti težkih žrtev, hudih naporov. V takih slučajih, ko je treba zastaviti vse svoje moči, morda celo zdravje in življenje, je le strah božji dovolj krepak pomoček. Če hočete torej kdaj uspešno vzgojevati druge, morate najprej prav vzgojiti sami sebe. In ker boljše metode ne vem, kakor le to, ki se je tako sijajno obnesla pri Abrahamu in njegovem sinu ter drugih izvrstnih ljudeh, vam nujno priporočam ta temeljni pomoček — strah božji, ki sloni na podlagi žive vere in plamteče ljubezni božje. Kdor živi v zavesti pričujočnosti božje in resnično ljubi Gospoda, svojega Boga, ta se ga boji razžaliti tudi v najmanjši reči in je pripravljen tudi veliko trpeti in žrtvovati, ako je tako volja božja. Pogostokrat se torej spominjajte dobrega Izaka na gori Moriji; osobito takrat, kadar se vam težko zdi izvrševati dolžnosti svete vere in stanovskih opravil, ko se tudi od vas takorekoč zahteva žgalna daritev. Saj nas vera uči, da bo le kratko naše vojskovanje, večnotrajna pa slava in sreča naše zmage, saj se kmalu kmalu naše trpljenje izpremeni v večno veselje, katerega nam ne bo mogel nihče odvzeti, Ant. Kržič. 3. Ezav. Iz mlajših let bratov Jakoba in Ezava je zlasti to-le znano: Ezav je bil prvorojenec, rjav in kosmat, in tudi divjega obnašanja; bil je lovec in kmet; Jakob pa je bil gladek in tudi krotak in pohleven; bil je tih pastir. Ezav je bil ljubljenec očetov, Jakob pa materin. Nekega dne je Jakob skuhal lečno jed. Ko pride k njemu Ezav truden in lačen s polja, mu reče: „Daj mi te rdeče jedi; zakaj zelo sem truden in lačen." Jakob mu reče: „Prodaj mi svoje prvorojenstvo." Ezav odgovori: „Glej, lakote umiram, čemu mi bo prvorojenstvo?“ Jakob reče: „Torej mi prisezi!" Prisegel mu je Ezav in prodal prvorojenstvo. In tako vzame kruha in lečno jed, je in pije in odide; malo mu je bilo mar, da je prodal prvorojenstvo. Preden sodimo o tem nepremišljenem dejanju, si še oglejmo, kakšne pravice je imelo prvorojenstvo. Pri Judih je imel prvorojenec večje pravice kakor njegovi drugi bratje. Imel je dvojni delež očetove dediščine; po očetovi smrti je bil družinski glavar in tudi duhovnik, ki je Bogu daroval daritve, preden je bilo postavljeno posebno duhovništvo; prvorojenca je oče pred smrtjo posebno blagoslovil in vsled tega očetovega blagoslova se je v njem nadaljevala božja obljuba in je bil torej v posebni časti. Iz tega lahko razvidimo, kako zelo nespametno in kaznivo je ravnal Ezav, da je svojemu mlajšemu bratu prodal take pravice za tako majhno ceno, za uborno lečno jed! Najprej se moramo čuditi tej veliki lahkomišljenosti, ki jo je pokazal Ezav v tej sramotni kupčiji. Lahkomišljenost je pač najnevarnejša in najpogubnejša napaka zlasti v mladostni dobi. Lahkomišljen ali lahkih misli je tak človek, pri katerem so misli prav kakor pene na vodi: nestalne in vedno le na površju ter ne segajo ne v globočino, ne v daljavo naprej ali nazaj, tudi ne na visoko, na kvišku. Lahkomišljenik je vselej tudi lahko-živec in gleda le na to, kar mu ugaja, ne pa na to, kaj mu je zapovedano ali svetovano, ali vsaj koristno; in sicer le sedanji trenutek mu je pred očmi, za prihodnost pa se ne zmeni, nasledki n posledice njegovega vedenja mu niso mar. Takega človeka imenujemo tudi po pravici nespametnega ali neumnega; zakaj modrost zahteva, da človek zmeraj deluje premišljeno, da si prizadeva po svojih močeh dosegati najboljše namene z najprimer- nejšimi sredstvi. Čujte, kako lahkomišljeno in nespametno govori Ezav: „Cemu rri bo prvorojenstvo ?“ In za to mrvico ubone jedi ceio prisega! Kakor da bi ne bil božji blagoslov nič! kakor da bi ne bile obljube prihodnjega Odrešenika — nič! In še potlej, ko je že zagrešil to nespametnost, mu ni mar, da je prodal prvorojenstvo, do tistega trenutka, ko so se začeli kazati žalostni nasledki, ko se je začel Jakob posluževati svoje kupljene pravice. Sedaj pa je bil Ezav neutolažljiv. Sveto pismo nam to poroča takole: „Na ves glas zarjove!" In potlej je zopet zapisano: „Silno je vpil in jokal." Komu bi se ne smilil! A bilo je prepozno. Oh, predragi, še brez primere bolj lahkomišljen in nespameten je grešnik, ki zapravi milost božjo, nebesa, za majhen dobiček, za kratko ničemurno veselje, uživanje! Preslepljen je sedaj od strasti, ki mu ne puste gledati v prihodnost — na konec; ali pa ga premaguje lenoba, ne ljubi se mu, da bi pošteno služil Bogu. Pa kako milotužno in obupno bo kdaj jokanje in zdiho-vanje! Toda prepozno! Na sodnji dan bodo vpili pogubljene!, kakor nam opisuje sveto pismo: „0 mi neumni! . . . Torej smo zgrešili pot resnice! Utrudili smo se na potu hudobije in pogubljenja, za pot Gospodovo pa nismo vedeli (Modr. 5, 4 id.). Takrat bodo začeli reči goram: Padite na nas! in hribom: Pokrijte nas! Predragi! Življenje naše je silno resnobno! Z grehom se ni igrati! Ezav nam bodi svarilo! Zato opominja sveti apostol Pavel: „GIejte, da kdo ne izgubi milosti božje... da ni zaničevalec svetih reči, kakor Ezav, ki je za eno jed prodal prvorojenstvo. Saj veste, da je bil potlej zavržen, ko je želel prejeti blagoslov; ni namreč našel prenaredbe, dasiravno je s solzami prosil zanjo." (Hebr. 12, 14 id.). Oh, nesrečna lahkomišljenost, ta zakrivi največ grehov, tudi smrtnih grehov. Ko bi človek resno premislil, kaj je greh, kako grozovito velika, nedopovedljiva je njegova zlobnost, kako strašne so njega posledice že na svetu, kaj pa šele v večnosti, gotovo bi rajši pretrpel najhujše zlo, kakor pa da bi se pregrešil! Prav ima prerok, ki vzklikne vpogledu na toliko grehov in hudobij: „Zato je vse tako puščobno na svetu, ker ni nikogar, da bi kaj pomislil." To objokovanja vredno lahkomišljenost bomo pa še tem bolj razvideli, ako nekoliko natančneje pomislimo, kolika zlobnost je greh sam ob sebi in kolika nesreča v svojih posledicah! Kakor zahteva naravna postava, da sin izpolnjuje voljo svojega očeta, hlapec povelja svojega gospodarja in vsak človek ukaze svojega postavnega vladarja, tako, in še vse bolj je dolžna vsaka stvar izpolnjevati voljo svojega stvarnika. Bog je ob ustvarjenju vsaki stvari dal posebne moči in lastnije in hoče, da vsaka posebej in vse skupno tako delujejo, da se dosežejo njegovi najsvetejši nameni; zakaj tako govori sveto pismo: „Vse je zavoljo sebe ustvaril Gospod!“ Naravoslovje, prirodoslovje in zvezdo-slovje nas uči, kako se vse brezumne stvari natanko ravnajo po zakonih, katere jim je Bog dal ob stvarjenju, kako gre vsepovsod natanko po njegovi volji in brezumne stvari niti drugače ne morejo ne. Le zgodovina človeštva nas pa uči, da edini človek, ki je od Boga prejel toliko prednosti, razum in pamet in zlato svobodo, zlorabi te svoje prekrasne darove in se protivi svojemu najvišjemu Gospodu. Predrzno se vzdiguje zoper njega in govori takorekoč kakor nekdaj zlobni kralj Faraon: „Kdo je Gospod, da bi poslušal njegov glas? Jaz ne poznam Gospoda!" Oh, predragi, kdo bi mogel razumeti in premeriti velikoit zlobnosti, katero ima v sebi smrtni greh. Zgražamo se, ko vidimo sinu, ki se drzno protivi svojemu očetu, ali hlapca, ki zaničuje voljo svojega gospodarja, ali državljana, ki snuje zarote zoper svojega postavnega vladarja. Ali kaj je vse to proti predrznosti ubogega človeka, ki se protivi svojemu neskončno svetemu Bogu, svojemu vsemogočnemu Gospodu in Stvarniku! Velikost razžaljenja se ravna po osebi, katera je razžaljena in po načinu, kako se žali. Čim večja je oseba, tem večje je razžaljenje, ako kdo noče izpolnjevati njene volje, ako zaničuje njene ukaze. Kako velika je torej zlobnost, ako človek zaničuje voljo svojega najvišjega Gospoda, ako noče slušati svojega vsemogočnega Stvarnika, ako stori smrtni greh! Med ljudmi na zemlji se včasih razžaljenje izgovarja s tem, da razžaljivec ni žalil nalašč, ali da je storil ne-vedoma in ne s premislekom; tudi izkušajo ljudje zmanjšati svoje žalitve s tem, da ne žalijo kar vpričo, kar v obraz, marveč skrivaj. Ali glejte grozovito zlobnost grešnika, kateri žali Boga s smrtnim grehom! Dobro ve, kaj Bog zapoveduje, a vendar noče storiti, dobro ve, kaj Gospod prepoveduje, in vendar stori vkljub njegovi prepovedi. Z jasnim premislekom in preudarkom kljubuje: Ne bom ti služil! Dobro pozna vsevednost božjo, dobro pozna vsemogočnost svojega Stvarnika, dobro pozna vse-pričujočnost in neskončno svetost in popolnost svojega Gospoda, in vendar je tako drzen, da kar vpričo, ali kakor pra-vimo, kar v obraz kljubuje svojemu vsevednemu, neskončno mogočnemu Bogu. In kdo je tisti, ki se Bogu ustavlja, ki ga tako zaničuje? Človek, ubogi človek, ki ga je Bog ustvaril, ki ga ima popolnoma v rokah, ki ga vsak trenutek lahko kaznuje, zdrobi, v pekel pahne, človek si upa pred Boga stopiti, ustaviti se mu in ga zaničevati. Ko bi kak vojak kaj takega storil svojemu poveljniku, bi bil ustreljen; ko bi se kdo tako ustavil knezu, ne mogli bi si skoraj izmisliti dovolj hude kazni: kaj pa zasluži človek, ki se tako ustavi Bogu, s katerim se noben svetni poveljnik ne da primerjati. Prav nakratko se ozrimo še na posledice smrtnega greha. Duša, poprej angelsko lepa, je po smrtnem grehu grša kot mrlič, ki je že več dni v grobu. S studom se Bog obrne od take duše, zavrže jo in ne mara več zanjo. — Smrtni greh vzame vse zasluženje, kar ga je kdo imel za nebesa; vsa dobra dela mu nič ne pomagajo; če umrje v smrtnem grehu brez kesanja, je vekomaj pogubljen. — Včasih se oblak utrga in nastane strašen naliv, tako strašen, da niso pokončana polja le za eno leto, še drugo leto ne more nič rasti. Tako je tudi z dušo, ki ima smrtni greh. Taka duša ne more nič za nebesa zaslužiti, kakor tudi mrtev človek ne more nič delati. Najhujša kazen za greh pa čaka nespokorjenega grešnika po smrti; ta kazen je pekel. Kaj trpe pogubljeni? Kdo more to popisati! Bog je zavrgel pogubljene. Oni ne bodo nikdar videli njegovega svetega obličja, nikdar njegove lepote; vse, kar je prijetno, kar je lepo, kar je dobro, je zanje izgubljeno; čakajo jih edino le muke in trpljenje brez konca in kraja. — In koliko časa bodo pogubljeni trpeli? Najhujša muka v peklu jim bo pač zavest, da njih trpljenje ne bo nikdar končano. In prav tako jih muči zavest, da so za vedno izgubili kraj, za katerega so bili ustvarjeni, mesto neizmerne lepote in večne sreče, sveta nebesa. In vse to so izgubili po svoji hudobni lahkomišijenosti; najvišje pravice so prodali za ničvredno ceno, za slabejšo stvar kakor je bila uborna lečna jed, za katero je prodal Ezav svoje prvorojenstvo. Zato vam še enkrat zakličem, kar pravi sv. apostol Pavel: „Glejte, da kdo ne izgubi milosti božje ... da ni zaničevalec svetih reči, kakor Ezav, ki je za eno jed prodal prvorojenstvo. Saj veste, da je bil potlej zavržen, ko je žele! prejeti blagoslov; ni namreč našel prenaredbe, dasiravno je s solzami prosil zanjo" (Hebr. 12, 14 i. dr.). Ant. Kržič. Društv. gov. III. 15 Govor pri manifestaciji globoke žalosti po presvetlem nadvojvodu - prestolonasledniku Franc Ferdinandu in njegovi svetli soprogi vojvodinji Zofiji Hohenberški, ki ga je imel na shodu S. L. S. dne 5. julija v „Unionu“ v Ljubljani deželni glavar dr. Ivan Šušteršič. Dva vzor-človeka. Mrtvim čast in molitev, življenju pravica! Mrtvim čast! Dva mrtva, ki sta čast uživala in zaslužila v življenju, ki zaslužita čast in molitev po smrti! Dva blaga človeka, čast človeškemu rodu, čast širni Avstriji, čast vsem narodom naše širne monarhije. Dva človeka, katerih dražestno dobrotljivost je okušal marsikdo, komur je bila sreča tako mila, da je prišel z njima v stik. Nič ne označuje bolj značaja človeka, kakor kaka mala do-godbica iz njegovega življenja. Naj vam takoj podam eno tako sličico. Tam daleč proti zapadu v Pirenejah ob španski meji imam prijatelja, malega skromnega duhovnika. Ko se je sedanji španski kralj poročil, je moral nadvojvoda Fran Ferdinand iti v Madrid zastopat pri slavnostih našega presvetlega vladarja. Njegova blaga soproga ga je spremila do španske meje. Bila je nevarna stvar pohod v Madrid, kjer so se takrat pojavljali anarhistični atentati proti kralju. Vojvodinja je zapustila svojega soproga ob španski meji in je pohitela v Lurd k Materi božji prosit zanj, da ga ščiti in čuva, in oni duhovnik mi je pravil, kako ga je obiskala, kako prijazna in ljubezniva je bila, kako prisrčno se je poslovila od njih. Da, je rekel, še dekli je dala roko, ko je odšla. Vidite, ta slika nam kaže, kako blagi ljudje so to bili, kako globoko verni, srečni in dobri. In kdor jih je opazoval, jaz sem imel opetovano priliko priti z njimi v dotiko, je videl, kako se gibljejo med na rodom, med ljudstvom. Radi so prihajali o počitnicah med ljudstvo, in akoravno so imeli krasne gradove, so šli in stanovali v kakem hotelu in so se gibali med drugimi gosti čisto preprosto in prisrčno. Kdor je videl ta prijazni pogled v licu, je to občutil kakor solnčni žarek, ki je prevzel srce vsakega, ki je bil tako srečen, da se je približal tema človekoma, ki sta bila dika in ponos naše Avstrije, dika in ponos človeštva. Kako krasno, kako čisto, kako vzorno rodbinsko življenje! Dragi moji! Verjemite mi, kakršen je človek doma, tak je tudi drugod, in na tem ga spoznate. Mož, ki je kaj vreden, je dober soprog, žena, ki je kaj vredna, je dobra soproga. Mož, ki je kaj vreden, je dober oče, žena, ki je kaj vredna, je dobra mati. In tu ste jih videli v krogu svoje rodbine, kako preprosto sta občevala s svojimi otroki in gledala, da jih dobro in pošteno vzgojita, vzgojita kot vzorne katoličane, vedoč, da v tem obstoji sreča človeka, vedoč, da boljšega ne moreta dati otrokom, in tistega dne, ko sta odhajala v Sarajevo iz svojega gradu, ko sta odhajala v roparsko luknjo, kjer so ju že čakali banditi, takrat je deklica Zofija, hčerka rekla: „Ljubi starši, dokler boste odsotni, bom vsak dan pri sv. maši prejela sv. obhajilo" — in pokojni nadvojvoda je dejal navzočemu duhovniku: „Sedaj šele prav razumem, kako modra je odredba o vsakdanjem sv. obhajilu." In ko sta se približala ta dva človeka smrti, gledajoč ji v oko ob prvem atentatu, ko je počila bomba, katere sta se rešila, takrat je veljala prva misel nadvojvode njegovi ženi, kateri je dejal: „Zofija, pojdi v Ilidže in počakaj tamkaj name!" Ali njena skrb je veljala samo njemu možu, rekoč: „Ne, Franc, pri tebi ostanem." Njena misel je bila: „Če umre eden, naj umre tudi drugi, skupaj v življenju, skupaj v smrti!" — in skupaj sta šla v smrt. Z zgolj človeškega stališča, ako ne pogledamo nobenih drugih okoliščin, moramo iz dna naših src zaklicati: Čast, čast spominu Fran Ferdinanda, čast spominu njegove blage soproge Zofije Hohenberg. Fran Ferdinand — katoličan. Preidimo od zgolj človeških motivov do drugih motivov, črpanih iz javnega življenja. Pokojni Fran Ferdinand je bil osebnost, on je bil individualnost, on je bil velika, mogočna oseba, in čim bliže se je smatral čas, ob katerem naj bi ga venčala krona našega starodavnega cesarstva, tembolj je rastla njegova osebnost, tembolj se je razvijal v velikana. Poosebljenost upov in nad na eni strani ter sovraštva in strahu na drugi strani! Ta mož je vedel, kaj hoče, ta mož je imel pogum, to, kar je kot prav spoznal, tudi izvajati. Bil je vitez brez strahu in brez madeža. Ko je prvikrat stopil v javno življenje kot prestolonaslednik, je učinil dejanje, dejanje, katero je tako glasno govorilo, da je vsak takoj vedel, s kom ima opraviti. Bilo je ob času, ko so Vsenemci 15* uprizorili tisto podlo pročodrimsko gonjo, za odpad Nemcev od katoličanstva k pruskemu protestantizmu. Takrat se pokojni nadvojvoda ni pomišljal niti eno minuto, ampak je poklical k sebi predsednika katoliškega šolskega društva v Avstriji dr. Schwarza in mu dejal: „Na to gibanje je samo en odgovor, in moj odgovor in moja dolžnost je, da stopim z današnjim dnevom kot pokrovitelj na Čelo vašega društva.“ Svet je vedel, s kom ima opraviti. Bil je katoličan, in sicer ne eden tiste vrste, ki se plazi sramežljivo ali pa strahopetno v cerkev, da tamkaj malo pomoli, doma pa ima prižgano svečo hudiču. Ne eden tistih brezznačajnih katoličanov, ki žalibog hodijo v velikem številu povsod okoli, ampak bil je cel mož, cel katoličan, pripravljen za svojo vero živeti in umreti. Kako veselje je takrat prešinilo celo katoliško Avstrijo! Z enim mahom je postal Fran Ferdinand miljenec vseh katoliških narodov habsburškega cesarstva. Seveda je to dejstvo vzbudilo na drugi strani sovraštvo, sovraštvo pri svobodomiselnem framasonstvu na celi črti, sovraštvo pri s tem svobodomiselnim f ram a s o n s t v o m zvezanem srbskem popovstvu. Dragi moji, saj je čudna slika, da povsod, kamarkoli pogledamo, vidimo, da kjer je svobodomiselstvo, kjer je reprezentant svobodomiselstva, tam je tudi poleg reprezentant velesrbskegaimpe-rializma, tam je tudi reprezentant velesrbskega izdajstva. Fran Ferdinand — predstavnik velike Avstrije. Dragi moji! Pokojni Fran Ferdinand je bil reprezentant velike ideje, velike, vsem narodom pravične Avstrije, on je videl slavo svojega cesarstva, svojega bodočega cesarstva v tem, da ustvari veliko, mogočno Avstrijo, zasnovano na zadovoljnosti vseh narodov. Zlasti pa je pokojni nadvojvoda vedel dobro ceniti pomen Jugoslovanstva za našo monarhijo. Pokojni nadvojvoda se je popolnoma zavedal, da so hrvaško - slovenske dežele za habsburško - !o-rensko cesarstvo največjega, naravnost življenjskega pomena, in zato je nadvojvoda Fran Ferdinand sklenil, kadar bo dobil moč v roke, zadovoljiti Jugoslovane avstrijske monarhije. Dragi moji! Hrvaški politik na visokem mestu mi je sam pravil par dni potem, ko je imel priliko v Miramaru govoriti s pokojnim prestolonaslednikom, da mu je ta dejal: „Kadar jaz postanem cesar, dobi hrvaški narod svoje pravice!" Da, dragi moji, in kljub temu je padel kot žrtev hudodelske jugoslovanske roke. Fran Ferdinand je moral pasti, ker je hotel srečne in zadovoljne Jugoslovane. Še več! Ne kljub temu, to je premilo rečeno, zaraditega je padel, ker je hotel srečne in zadovoljne Jugoslovane v našem cesarstvu, kajti, dragi moji, zadovoljni Jugoslovani v naši monarhiji, v habsburško - lorenskem cesarstvu, to pomeni smrt za velesrbsko gibanje, za to gibanje, katero živi samo od n e z a d o v ol j n o s t i J u gosi o vanov, zato je moral umreti ta plemeniti cesarski princ, ta največji prijatelj Jugoslovanov, ter je moral s svojo krvjo plačati, ker je hotel našo srečo! Dragi moji! Tekom desetletij je bilo mnogo psevdo-držav-nikov v monarhiji, ki so pritiskali Jugoslovane ob steno, ki so jim delali krivico, delali krivico Hrvatom, delali krivico Slovencem, delali krivico tudi pravoslavnim Jugoslovanom, ki se imenujejo Srbi. Delali so to, ker so zlorabljali zaupanje, katero jim je izkazoval naš dobri cesar, ampak proti nobenemu teh se ni dvignila srbska roka, kajti vedeli so ti zločinci, da ti psevdodržavniki navajajovodona njihov mlin, pač pa se je dvignila hudodelska srbska roka proti plemenitemu princu, proti Fran Ferdinandu, ki je bil naš prijatelj, naš največji in najmočnejši prijatelj! Če bi bil slovenski narod bogat, kar ni, potem bi moral temu nadvojvodi postaviti spomenik tako krasen, tako veličasten, da mu ga ni podobnega na celem svetu! Pilati si umivajo roke. Dragi moji! Sedaj, ko je hudodelstvo izvršeno, nastopajo seveda Pilati, ki umivajo hudodelske roke in odklanjajo z ogorčenjem vsako sodelovanje, vsako krivdo, in med njimi je tudi srbska vlada, ki pravi, da je nedolžna in da obsoja to dejanje. Kdor verjame, da je Pilat nedolžen Kristusove smrti, kdor to verjame, ta naj tudi verjame, da je srbska vlada, vlada morilcev, vlada brezvestnih morilcev, ki so na zverinski način umorili in razmesarili svojega lastnega kralja, ta naj verjame, da je ta vlada nedolžna! Bombe so dobili zarotniki v Bel gradu. Bombe, katere so metali, so iz vojaškega arzenala v Kragujevcu. Ali se morda na Srbskem bombe prodajajo, kakor pri nas krompir in korenje? Ali na Srbskem vsak bombe vzame, kdor jih hoče? Dragi moji, bombe in revolverje in denar so dobili ti mladiči, ki so to hudodelstvo izvršili, v Belgradu. Tam se je skuhala ta hudodelska zarota, kajti bali so se, da bo, ako postane Fran Ferdinand cesar, konec velesrbske propagande, in kdor bi še kaj dvomil, naj pogleda vendar to nesramno pisavo srbskih listov sedaj po dejanju. Ta pisava je prosta vsake sramežljivosti, četudi deloma hinavsko zavita. Če list piše, da mučenika nista nadvojvoda Fran Ferdinand in Zofija, ampak da je morilec mučenik, to je dovolj. In to trpi srbska vlada! Pri tej priliki se srbski listi še norčujejo iz Avstrije, češ, da je trhla. Naj gledajo raje na gnilobo svoje lastne države, ki smrdi po celi Evropi. Mi Avstrijci imamo hvala Bogu cesarja od božje milosti, Srbi pa imajo svojega kralja od milosti morilcev. In srbski vladni list ima to drzno čelo, da zadnje dni daje še celo svete Avstriji, kako naj Avstrija vlada. Mi se zahvaljujemo za te svete. Oni rabijo svete sami zase, so jih nujno potrebni in naj jih zase obdržijo. Tembolj se mora človek čuditi in mora strmeti, kako se morejo na naših tleh najti ljudje, ki proglašajo Belgrad za kulturno središče Jugoslovanov. Kakšna kultura je to! Kultura bomb, kultura revolverjev, kultura umora! Mi se zahvaljujemo za to kulturo, mi imamo svojo kulturo, mi imamo svoje kulturno središče v Avstriji in ne rabimo nobene druge kulture. Zoper veleizdajalce pri nas. Dragi moji, in nadvse žalostno je, ako vidimo, da so se našli celo v Ljubljani, v sredi slovenstva, tako podli ljudje, da so odobravali to podlo dejanje! To nam odpre naravnost prepad pokvarjenosti, moralne pokvarjenosti in podlosti, prijatelji, v naši sredini! Prijatelji moji, umrl je naš veliki prijatelj, umrl je On, v katerem so bile poosebljene nade in upi vseh narodov našega cesarstva, in ž njim je umrla v zakonski zvestobi njegova preblaga družica. Ena sekunda, in vse naše nade so bile uničene — ena sekunda, katero si je osvojil hudodelec, plačan od BelgradaM Nikdar ne usahne v naših srcih spomin na ta dva človeka, nikdar pa tudi ne spomin na hudodelce in na tiste, ki so jih najeli in plačali! Slava spominu Fran Ferdinanda in njegove soproge — sočuvstvovanje slovenskega naroda njunim otrokom! Čast in slava spominu Fran Ferdinanda, čast in slava spominu Zofije Hohenberg, naše srčno sočutje pa ubogim otrokom, katere prosimo, naj vedo, dokler živijo, da slovenski narod ž njimi čuti in jih iz dna duš pomiluje, in da spoštovanje, v e I e s p o š t o v a n j e njihovih velikih staršev ne bo nikdar minulo, dokler bo živel slovenski rod. Mi pa na delo za katoliško hrvatsko-slovensko domovino v Avstriji! Življenju pravice! Kadar se vrnemo od kakega pogreba, ko smo pokopali — kdorkoli, kar mu je bilo milo in drago, ko pridemo domov — žalostni smo, potrti smo. Ali življenje zopet zahteva svoje pravice — na delo gremo, zopet se lotimo vsakdanjega dela, in če je bil pokopan kdo, ki nam je bil posebno mil in drag, kojega sodelovanje nam je mnogo koristilo, kojega sodelovanje je pomagalo držati kvišku naš dom, potem vemo, da moramo sedaj podvojiti svo,e delo, ker bomo s tem, da podvojimo svoje delo, najbolj spoštovali spomin pokojnika. In v tem položaju, dragi moji, se nahajamo tudi mi. S pogreba smo prišli domov, sedaj pa na delo, prijatelji moji, na delo za naš narod, za h r v a šk o - s 1 o v e n s k i narod, nadelo za prihodnost našega naroda, na delo za našo širno, mogočno, častipolno Avstrijo, na delo za našega presvetlega vladarja. Delujmo v duhu pokojnega Franca Ferdinanda, — s tem bomo najbolje častili njegov spomin, — za veliko katoliško Avstrijo! Brezobziren boj veleizdajalcem, hujskačem in zapeljivcem, brezvestnemu časopisju! Naše delo pa mora biti tudi najostrejše odporno delo zoper one brezvestne elemente, ki so moralno sokrivi vsega, kar se je zgodilo. Mi moramo delati v okviru habsburško -lorenskega cesarstva za veliko katoliško hrvaško-slovensko domovino. Za to veliko katoliško hrvaško-slovensko domovino je moral življenje dati Franc Ferdinand — tistim, ki so to zakrivili, veljaj naš najbrezobzir-nejši boj! In tu bi opozoril danes v tem slovesnem trenutku na eno točko, na katero je treba koncentrirati že v prvem hipu vso silo, in to je tisto brezvestno časopisje, katero je deloma plačano iz Belgrada in katero pred očmi naših oblasti razdira kos za kosom glavni temelj reda in sreče in zvestobe, razdira moralično podlago naše svete vere. Prijatelji, od vlade nimamo ničesar pričakovati, — sami moramo delo opravljati! Prijatelji moji, ta dogodek zopet kaže, kakšen je učinek takšnega brezvestnega časopisja na možgane naše mladine. Dragi moji, s strahom mora človek zreti na to in se vprašati, kaj bo, če bomo mirno gledali, kako se pokvarja nežna mladina, bodočnost, up in nada našega slovenskega naroda? Kaj čaka take mladeniče, kakšen konec jih čaka? Najbrž tak konec, kakor ga bo naredil Princip! Možje, žene, očetje, matere — v boj proti temu nesramnemu časopisju! Nikar ne mislite, da Vas to nič ne briga, in zlasti premagajte tisto neumno radovednost, ki Vas žene včasih vzeti tako cunjo v roke! Pomislite vendar, da nosite odgovornost pred Bogom, pomislite, kakšen račun boste morali dajati, ker niste dosti pazili in se dali po tisti neumni radovednosti zapeljati in preslepiti, da ste včasih sami vzeli tak lažniv list v roke! Proč s tem časopisjem in brezobzirno izločite iz naše srede vsakega brez izjeme, naj bo kdorkoli hoče, ki kaže katerokoli popustljivost v tej smeri! Ta ne spada med nas, on je največji škodljivec našega naroda, on ni samo veleizdajalec proti narodu in celi monarhiji, ampak on je tudi veleizdajalec proti naši narodni bodočnosti. Prijatelji, kdor tega ne izprevidi, da je bodočnost hrvaško-sloven-skega naroda iskati edino in edinole v okviru habsburško-lorenske monarhije, ali kdor tega neče videti, ta je ali veleizdajalec ali pa norec, in spada v enem slučaju na vislice, v drugem slučaju v norišnico. Prijatelji, mi v resnih časih živimo, in tu ne sme veljati nobena slabost in nobena popustljivost. Za našo prihodnost se gre, za bodočnost in srečo naših otrok, mladine, naših potomcev — vsaka slabost, vsaka popustljivost je v tem oziru hudodelstvo. Mogoče, da smo malo premalo pozornosti obračali na to, ker nihče ni pričakoval tako groznega dejstva, mogoče, da premalo, ker smo se zanesli popolnoma na čuvstvo, na zvestobo naroda, ker smo dejali: „Tu ni nobenega vprašanja.“ Mogoče, da smo premalo zasledovali in preganjali tiste hudobneže in norce, o katerih sem prej govoril, ampak to grozodejstvo je kakor blisk razsvetlilo celi položaj, sedaj je vse jasno, vsak izmed nas vse vidi, kdor pa tega ne vidi, temu pomagati ni. Slovenci, v boj za našo državo zoper vsakega sovraga! Iz svežega groba preblage dvojice, iz tega svežega groba mora vzrasti življenje našega dela. Naša žalost ne sme biti melanholična, nas ne sme zapeljati v brezdelno melanholijo, naša žalost nam mora dati energijo, energijo do podvojenega, do potrojenega dela za spas našega naroda, za spas naše monarhije, ki je mogočen val, za katerim si lahko izvojujemo solnčnato mesto. Dragi moji, ne zamenjavajte vsakokratne vlade z državo. Vlade se menjavajo od danes do jutri! mnogokrat vlade, ki so bolj ali manj za nič. Ampak mi se ne oklepamo nobene vlade, temveč v trdni zavesti, kje je iskati bodočnosti našega naroda, se oklepamo države, in v tej trdni zavesti nudimo našemu presvetlemu cesarju kot glavnemu zastopniku te države svojo moško zvestobo. Ta zvestoba mu ni nikdar manjkala, naši regimenti pred sovražnikom še nikdar niso ušli, in kadar bo naš cesar nas klical, da obračunimo s hudodelci, ki so zakrivili sarajevsko katastrofo, takrat bodo ti takozvani „bratje Srbi/ ki spominjajo na tiste janičarje, ki so svojčas klali svoje brate in dejali: „Ne boj se, brate/ — takrat bodo ti „bratje“ čutili našo pest, takrat bo težka pest slovenskega vojaka, slovenskega fanta, razdrobila črepinjo tistega Srba, v katerem živi požrešna megalomanija, ki ni zadovoljna s tem, kar mu je Bog dal, ampak ki bi rad ugrabil in hoče požreti vse, kakor požrešni otroci, ki nikdar ne vedo, kdaj imajo zadosti. Pod staro zastavo: „Vse za vero, dom, cesarja!“ Mi, dragi moji, gremo od svežega groba do novega dela. Nemški pesnik je opravičeno dejal: „Das Alte strtirzt, es andern sich die Zeiten und neues Leben bltiht aus den Ruinen“ — „staro se podira, časi se izpreminjajo in novo življenje klije iz razvalin." Gori na daljnem severu, na Hanoveranskem, je grob pri cerkvi, in pred nekaterimi desetletji je naenkrat čudežno pognala brezova mladika, in ta je rastla iz groba ven in postala visoko drevo, ki nadkriljuje danes cerkev. Prijatelji moji, to je živa slika življenja, katero raste iz groba, živa slika pravice, katero ima življenje. In tako pravimo mi: Naš veliki prijatelj je umrl, mi ostanemo in hočemo in moramo živeti, in, da si izvojujemo svoj prostor na solncu, bomo sedaj, ko nimamo več tega mogočnega zaščitnika, delali z dvojno in trojno silo! Razviti hočemo staro našo bojno zastavo in gremo v bitko po starem geslu: „Vse za vero, dom, cesarja!" Ob svežem grobu prisegamo zvestobo spominu mrtvega, prisegamo zvestobo našemu presvetlemu vladarju! Proč s pesimizmom, dragi moji, proč z meglenimi melanholičnimi idejami, optimizem, samo optimizem ima pravico, ker iz optimizma izvira dejanje, pogum dejanja in napredek. Naprej torej, dragi moji, na novo delo, na podvojeno, na potrojeno delo! Mrtvim čast in naša molitev, življenju pravice! Mi hočemo živeti, naš narod hoče živeti, živeti hoče hrvaško-slovenski narod, naša mogočna monarhija hoče in mora živeti’ in bo živela vkljub njenim sovražnikom. Mi tako kličemo na današnji dan iz dna svoje slovenske duše: Živio hrvaško-slovenski narod! Živela Avstrija! Živio naš cesar Franz Jožef L, katerega Bog živi, Bog čuvaj, Bog blagoslovi in ohrani še mnoga leta! Kaj nas uče svetopisemski mladeniči. 4. Jakob. Ko sem vam omenjal iz sv. pisma neenaka brala Ezava in Jakoba, sem vam natančneje opisal ie Ezava, oziroma njegovo lahkomišljenost in nespamet, ker je prodal za tako malo ceno tako imenitno družinsko pravico, prvorojenstvo. Poudarjal sem, da še brez mere nespametneje ravna vsak grešnik, ki za kratko svetno veselje zamenjava še vse večje pravice, pravice do večnega zveličanja v nebesih. Lahko bi vam danes opisal nasprotne lastnosti tihega in rahločutnega Jakoba, pa omejim se le na eno reč, ki je posebno značilna v njegovem življenju in je bila tudi odločilna za njegovo poznejšo usodo. Sv. pismo nam opisuje dogodek nakratko tako-le: Izak se je bil zelo postaral in njegove oči so otemnele, da ni videl. Tedaj pokliče Ezava v šator in reče: „Moj sin, glej, postaral sem se in ne vem dneva svoje smrti. Vzemi svoj tul in lok in pojdi ven; ko kaj dobiš na lovu, napravi mi jed, kakoršno veš, da imam rad, in prinesi mi, da jem in da te blagoslovim, predno umrjem.“ — Ko je to slišala Rebeka, in je oni šel na polje, da bi izpolnil očetovo povelje, reče svojemu sinu Jakobu: „Slišala sem, ko je tvoj oče govoril s tvojim bratom Ezavom in mu rekel: Prinesi mi od svojega lova in naredi jed, da jem in da te blagoslovim pred Gospodom, predno umrjem. Sedaj torej, moj sin, poslušaj moj svet. Pojdi k čredi in prinesi mi dva najboljša kozliča, da naredim iz njiju očetu jed, kakršno rad je; ko mu jo prineseš in bo jedel, te bo blagoslovil, predno umrje.“ On ji odgovori: „Veš, da je moj brat Ezav kosmat človek in jaz gladke kože: Če me oče po tiplje in me začuti, se bojim, da bo mislil, da sem ga hotel zasmehovati, in tako si nakopljem prokletstvo namesto blagoslova/ Mati mu reče: „Name pride tisto prokletstvo, moj sin; samo besedo mojo slušaj, pojdi in prinesi, kar sem rekla." — Odide in prinese in da materi. Ona napravi jed, kakršno je vedela, da rad je njegov oče. In oblekla ga je v prav lepo obleko Ezavovo, katero je imel pri sebi doma, in kožice kozličev mu je dala okrog rok, in goloto vratu je zakrila. Dala mu je jed in kruhe, katere je bila spekla, mu je izročila. Ko je to prinesel noter, reče: „Oče moj!" On odgovori: Slišim. Kdo si ti, moj sin? In Jakob reče: ,,Jaz sem tvoj prvorojenec Ezav; storil sem, kakor si ukazal; vstani, sedi in jej od mojega lova, da me blagoslovi tvoja duša.“ Zopet reče Izak svojemu sinu: „Kako si mogel tako hitro najti, moj sin?“ On mu odgovori: Volja božja je bila, da mi je prišlo tako hitro naproti, kar sem hotel. In Izak reče »Pridi sem, da te potipljem, moj sin, in spoznam, ali si ti moj sin Ezav ali ne.“ In ko ga je potipal, reče Izak: „Glas je sicer glas Jakobov, roke pa so roke Ezavove.“ In ga ni spoznal. Tudi mu še re:e: »Pridi k meni in poljubi me, moj sin!“ Pristopi in ga poljubi. In takoj, ko začuti duh njegovih oblačil, ga blagoslovi in reče: Glej, duh mojega sina je kakor duh polne njive, katero je blagoslovil Gospod. Bog ti daj od rose neba, in od rodovitnosti zemlje obilico žita in vina. In naj ti služijo ljudstva in narodi naj se ti priklanjajo; bodi gospod svojih bratov in naj se ti klanjajo sinovi tvoje matere. Kdor te kolne, bodi preklet, in kdor te blagoslavlja, bodi napolnjen z blagoslovom.1' Nekako skrivnosten je ta dogodek. Ne bom nadolgo raz-motrival vprašanja, v koliko je bila grešna Jakobova laž. Nekateri trdijo, da se je sicer zlagal, a ne grešil, ker je mislil, da se sme v tej sili zlagati, ker se je šlo za njegovo kupljeno pravico. A drugi razlagalci po pravici uče, da se je sicer zlagal, a da je bil to le odpustljiv greh, ker ni delal krivice, marveč se poganjal le za svojo pravico, seveda ne po pravi poti. Kakor vemo iz njegove nadaljnje zgodovine, se je tudi bridko pokoril za svoj greh. In tudi pri njem se je zgodilo, kar iz skušnje trdi pregovor: »S čimer se kdo pregreši, s tem bo tepen.11 Njegovi sinovi so tudi zaklali kozliča in so v njegovi krvi pomočili Jožefovo suknjo in jo poslali očetu Jakobu, češ, da ga je požrla zver. Poudarjati hočem le to okoliščino, kako zelo si je bil z lepim in rahločutnim obnašanjem naklonil srce svoje matere Rebeke, katera mu je njegovo sinovsko ljubezen in poslušnost po-plačevala s tako prisrčno ljubeznijo, kakoršne je zmožno le materino srce. Glejte, vse posledice te zvijače, ko bi bilo tudi prekletstvo očetovo, je pripravljena prevzeti in pretrpeti Slehernega izmed vas spominja ta dogodba one nesebične in požrtvovalne ljubezni, katero ima za nas le eno bitje na svetu, namreč naša mati. A ne opozarjam vas tu le na ljubezen telesne matere, kateri bodi srčno hvaležen sleherni izmed vas do zadnjega izdihljaja in si odkritosrčno in resno trudi ji povračevati veliko nepopisno materino ljubezen, zlasti z lepim vedenjem in poštenim življenjem; marveč ves ta dogodek sem vam zato povedal ni razvil, da obrnem zdaj vaše misli na ono mater, ki ljubi svoje otroke neizmerno bolj, kakor more ljubiti najboljša zemeljska mati, namreč na Marijo, prečisto Devico. Tudi ona želi nakloniti blagoslov nebeškega Očeta vsem svojim otrokom, sinovom in hčeram. Oh, tudi ona želi zagrniti njih nagoto, če nimajo potrebnih čednosti in dobrih del; tudi ona želi pokriti pri njih vse, kar bi utegnilo žaliti nebeškega Očeta. Pa ne z lažnivo zvijačo kakor Rebeka, marveč z nebeško močjo svoje materine priprošnje, z milim plaščem svoje materine ljubezni, ker izprosi grešnikom spokorno srce, mlačnim gorečnost, spokornikom pa stanovitnost na poti pokore. Pač srečen, kdor si zna zagotoviti ljubezen te preslavne, mogočne in predobrot-Ijive Matere nebeške! in po kateri poti si je najlažje nakloniti Marijino ljubezen? Po isti poti, kakor si je pridobil Jakob ljubezen svoje matere. Ker je Jakob sam prisrčno ljubil svojo mater ter rad ostajal pri njej doma, Ezav pa je le rajši pohajal po polju in po gozdih za divjačino, in se le malo menil za svojo mater; ker je bil Jakob sploh milejšega in zglednega vedenja, zato je bil ljubljenec materin. Gotovo se je navzel blagočutnosti od svoje matere. Saj jo poznamo še izza mladih let, kako je bila dobrega srca, ko je bila še doma v Haranu, kako je postregla Abrahamovemu hlapcu, ko jo je bil prišel snubit v imenu svojega gospodarja, in kako se ji je smilila tudi žival in je napojila še kamele. Tudi mi si bomo pridobili ljubezen svoje nebeške Matere Marije po enaki poti. Sami jo moramo ljubiti s prisrčno sinovsko ljubeznijo, pa bo tudi ona nas ljubila z materinsko ljubeznijo. Zameriti se ji ne smemo z grehom in hudobijo, marveč se ji čimdalje bolj prikupiti s posnemanjem njenega veličastnega zgleda. Najprej bomo torej pokazali svojo otroško ljubezen do Marije, ako radi in pogosto nanjo mislimo, jo večkrat med dnevom pozdravimo s kratkim vzdihljajem; sploh pa radi molimo Marijine molitve, radi pojemo Marijine pesmi, z veseljem prebiramo Marijine knjige ter radi poslušamo govore, v katerih se slavi in poveličuje čast Marijina. Na sličen način so od nekdaj izkazovali in pospeševali najblažji Marijini častilci svojo detinsko ljubezen do svoje nebeške Matere. Naj omenim izmed tisočerih le enega, preblagega mladeniča sv. S t a n i sl a v a. Kar ga je spominjalo na Marijo, to mu je bilo najljubše; kdor mu je govoril o Mariji, tega je najrajši poslušal. Če so imeli v šoli takozvane „proste naloge", da si je vsakdo lahko sam izbral predmet, o katerem je hotel pisati, izbral si je in pisal najrajši kaj v čast in slavo svoji nebeški Kraljici. Če je kje zagledal Marijino ime, je je pobožno poljubil, ozrl se proti nebu in spoštljivo pozdravil svojo preljubo Mater. Ob strani v knjigi je večkrat zapisal ime Marijino, ali pa prošnjo: ..Marija, bodi mi milostljiva!" Ko je bil vprašan, ali ljubi Marijo, mu je solza porosila njegovo nedolžno oko in odvrnil je: „Kaj hočem reči; saj je moja mati.“ — Ko se mu je že smrt bližala, je imel molek ovit okrog roke. Neki pater ga vpraša, čemu mu je molek, ker ne more več moliti. Svetnik odgovori: „Res je, da ne morem več moliti, pa velika tolažba mi je, da ga le vidim, ker me vedno spominja moje ljube Matere." Umrl je, kakor si je sam želel, na tleh leže, z očmi uprt proti nebu. Nedolžne oči so mu ostale čiste in jasne, lice rdečkasto, tako da so dvomili, je li že umrl. Eden izmed navzočih vzame podobico Matere božje, ki jo je imel Stanislav do zadnjega pri sebi in mu jo dene pred oči. Stanislav ni dal nobenega znamenja več. Vsi so rekli: „Zdaj je pa že gotovo, da je izdihnil svojo dušo." Zakaj ko bi bilo še kaj življenja v njem, bi bil gotovo s kakim gibljajem naznanil svojo ljubezen do Marije, svoje ljube Matere. Pravi častilec Marijin pa ne sme biti že zadovoljen s tem, da Marijo časti s svetimi čuvstvi in molitvami, marveč se mora tudi truditi za lepo življenje, mora tudi posnemati svojo nebeško Mater. Bogoljubni Tomaž Kempčan, ki je spisal prekrasno knjigo „Hodi za Jezusom", je gojil od otroških let posebno detinsko ljubezen do Matere božje. Vsak dan je odmolil gotovo število molitev in opravil nekaj duhovnih vaj in zatajevanj njej v čast. Čez nekaj let pa se je nekoliko polenil in jel opuščati zdaj to zdaj ono. Po več dni, še po cel teden je pozabil svoje nebeške Matere. Neko noč pa je imel pomenljive sanje. Zdelo se mu je, da je s svojimi sošolci v veliki sobani. Kar se nenadno prikaže nebeška Kraljica v bliščeči obleki. Prijazno se je pogovarjala najprej z navzočim duhovnikom, potlej pa z gojenci; svoje najboljše častilce je še izredno odlikovala. Blaženi Tomaž se je že veselil, da bode tudi njega odlikovala. A ko pride do njega, gre z resnim obrazom mimo njega in spregovori z ostrim glasom: „Ti nisi vreden, da bi ti izkazovala posebna znamenja ljubezni. Kje so tvoje poprejšnje vaje? Tako mlačnega služabnika ne morem rada imeti." Lahko si mislimo, kako so te sanje predramile Tomaža in ga zopet pripravile na pot krščanske gorečnosti. Kakor je Jezus rekel o bogoljubnem življenju sploh: „Ne morete služiti dvema gospodoma, Bogu in mamonu", enako velja tudi o Marijinem češčenju! Posvetnjaško živeti in Marijo častiti, to dvoje se nikakor ne da strinjati. Pravi častilci Marijini so torej le samo oni, kateri svoje Marijine pobožnosti strinjajo tudi z lepim življenjem, kateri Marijo posnemajo v njenih čednostih, posebno v onih treh, ki so podlaga lepemu krščanskemu življenju: v trdni veri, v čistosti in ponižnosti. Zakaj zlasti tri reči so, ki mlade ljudi izvodijo na slaba pota: nevera, nečistost in prevzetnost, nasproti pa so tri čednosti: živa vera, nedolžnost in ponižnost trdna bramba lepega krščanskega življenja sploh. Zato skuša satan in hudobni svet najprej mlademu človeku vero iztrgati iz srca, dobro vedoč, da s tem so podrte vse opore, ki človeka vzdržujejo v dobrem, naj bi bila vojska še tako huda; nevernega ali slabovernega človeka pa lahko premaga vsaka, tudi najmanjša skušnjava. Strah božji je nepremagljiva trdnjava našega srca; ko pade ta trdnjava, ima sovražnik prosto pot in začne kraljevati v ubogem zapuščenem srcu. Zato, predragi, posnem ajte najprej Marijo v njeni trdni veri, ki je bila mnogokrat v veliki poskušnji, pa je vendar vselej sijajno zmagovala. Kar ji je bogo-Ijubna teta Elizabeta rekla po učlovečenju Sina božjega: O blagor ti, ker si verovala 1“ — tako jo lahko blagruje ves svet po vseh njenih potih, tako ji lahko doni tudi še sedaj v nebesih in na zemlji od vseh strani slavno blagrovanje: O blagor ti, ker si verovala Enako pa se sme tudi vsakemu značajnemu kristjanu, ki je trden in neomahljiv v veri, čestitati v življenju, ob smrti in še po smrti: Blagor ti, ker si veroval. Saj se je še veliki apostol, sv. Pavel, ob koncu življenja s tem najbolj tolažil, rekoč: „Dober boj sem bojeval, vero ohranil itd. — Druga reč, ki mladeničam odločuje pota, je čistost in nečistost. Dokler je mladenič čist in se more ponašati z neprecenljivim zakladom nedolžnosti v svojem srcu, ga veseli sv. vera in vse druge čednosti Zato sovražniki sv. Cerkve močno tožijo sami sebe s tem, da so uporni in zaničujejo sveto življenje. Torej blagor vam drugič, ako boste vsekdar zvesto posnemali Marijo tudi v njeni brezmadežni nedolžnosti, ki je drugi bistveni biser njenega veličastva. — Tretja spodtika, ob katero se marsikateri mladenič zadene in pade, je ošabnost in prevzetnost, zakaj lepega in plemenitega srca, ki bi bilo obenem prevzetno, si ne morem misliti, ker to bi bilo nemogoče. Zato je tudi bila Marija naj večja zmagovalka s svojo ponižnostjo. Do tolike časti je bila povišana, kakor nobena druga stvar ne v nebesih ne na zemlji; in kaj je rekla, ko ji je angel iz nebes naznanil to neslišano čast? Rekla je: Dekla sem Gospodov^' in Bogu pripisovala vso čast. Sami izprevidite, da Marijino veličastvo bi nikakor ne bilo popolno, ko bi ne bila v svoji visokosti tudi iz srca ponižna. O, posnemajte nebeško Kraljico tudi v tej prelepi čednosti in ostanite vedno ponižni in pohlevni, pa boste srečni in boste lahko izhajali pred Bogom in pred dobrimi ljudmi. Po tem navodilu torej častite Marijo vse dni svojega življenja, in kakor nekdaj skrbna mati Rebeka Jakobu, tako bo naša nebeška Mati vam priskrbela obilno blagoslova za čas in večnost. 5. Egiptovski Jožef. Izmed mladeničev stare zaveze je gotovo vsakemu količkaj poučenemu kristjanu najbolj znan in gotovo tudi najbolj priljubljen egiptovski Jožef. Krasen vzornik je bil ta mladenič, saj se poleg Izaka leskeče kot ena najlepših predpodob našega Gospoda Jezusa Kristusa. 1. Jožef je bil ljubljenec svojega očeta; bratje so ga sovražili — nebeški Oče je dvakrat izjavil, da je Jezus njegov preljubi Sin, nad katerim ima dopadenje; tudi Jezusa so sovražili Judje, njegovi bratje. 2. Jožefa so bratje zaničevali, slekli in prodali za 30 srebrnikov — Jezusa so Judje zaničevali in za-pljuvali, obleko mu vzeli, Juda Iškarjot ga je izdal za 30 srebrnikov. 3. Jožef je bil poslan, da gre iskat svojih bratov — Jezus je bil tudi poslan na svet, da bi poiskal in zveličal, kar je bilo izgubljenega. 4. Jožef je bil večkrat skušan, pa je ostal stanoviten — Jezus je zavrnil trikratno satanovo skušnjavo. 5. Jožef je bil krivično tožen in po nedolžnem obsojen — tudi nedolžnega Jezusa so krivično tožili in obsodili. 6. Jožef je potrpežljiyo in vdano trpel med dvema zločincema ter enemu napovedal rešenje — Jezus je na križu trpel med dvema razbojnikoma grozovite bolečine z največjo krotkostjo in desnemu razbojniku napovedal zveličanje. 7. Jožef je bil rešen iz ječe in povišan čez vso deželo — Jezus je bil rešen iz ječe groba, in ima vso oblast v nebesih in na zemlji. 8. Jožef je rešil Egipt telesne smrti in se je imenoval „rešitelj sveta" — Jezus je rešil ves svet dušne. večne smrti in je res v pravem pomenu Zveličar sveta. 9. Jožefa so obsipali s kraljevskimi častmi, pripogibali kolena pred njim ter ga priznali za predstojnika vsemu Egiptu — o Jezusu prelepo piše sv. Pavel: „Bog ga je povišal in mu dal ime nad vsa imena, da se v imenu Jezusovem pripogibajo vsa kolena teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, in vsi jeziki spoznajo, da je Jezus Kristus v veličastvu Boga Očeta.“ Vendar se danes ne bomo dalje ozirali na posamezne vrline egiptovskega Jožefa, marveč enako kakor pri poprejšnjih, si tudi iz njegovega življenja izvolim le eno reč, ki je pri njem posebno značilna. Kolikorkrat se namreč pri cerkvenih očetih in učenikih kaj bere o egiptovskem Jožefu, skoraj vselej je njegovemu imenu pridejana lastnost, ki ga posebej odlikuje od drugih navadnih mladeničev, namreč prelepa lastnost neprecenljive vrednosti: „čisti“ ali „n e dolžni". Torej v tej prelepi čednosti si ga nekoliko oglejmo, v tej ga posebej čislajmo, v tej hrabro posnemajmo ! V sv. pismu je zapisano, da je bil Jožef lepega in prikupnega obraza, da ga je njegov oče posebno ljubil in ga Bog sam odlikoval s posebno pomenljivimi sanjami. Taka zunanja lepota je lahko čisto naravna reč; a vendar lahko razvidimo iz nadaljnjega pripovedovanja, da je pri egiptovskem Jožefu ta zunanja lepota in prikupnost bila posledica njegove notranje lepote, njegove srčne čistosti in nedolžnosti. Enako je tudi še sedaj: dušna lepota se ne da skriti, srčna nedolžnost odseva tudi na zunanje iz nedolžnega, jasnega očesa, veselega, cvetečoga obraza, iz vsega preprostega, mirnega, plemenitega vedenja. Ne bilo bi pa prav, ko bi se ta okoliščina pretiravala; ko bi n. pr. kdo hotel vsakega bolehnega, slabotnega, po zunanje neprikupnega človeka že napak soditi, češ, da njegovo srce ni nič več čisto, nič več nedolžno. Tisto je sicer res, da nobena strast tako zelo ne slabi in končuje ljubega zdravja kakor nečistost v raznih oblikah, vendar je še mnogo drugih vzrokov, iz katerih prihajajo razne bolezni. Torej naj si vsakdo sam zase dobro zapomni ta doktorski nauk, ■da je najboljše sredstvo za trdno zdravje in dolgo življenje brezmadežno, čisto in nedolžno življenje, drugih naj pa nikar ne sodi, ker bi taka sodba utegnila biti predrzna in torej krivična. Tudi obratno ni še vselej zanesljivo znamenje cvetoče obličje in krepko zdravje, Češ da je tudi srce še zdravo in čisto, ker nasledki se vselej ne pokažejo tako hitro in ne pri vseh enako. 16 Društv. gov. III. Pa nedolžnost ima nekaj tako vzvišenega in vabljivega v sebi da se ne da prikriti tudi pri onih, kateri se iz kakršnegakoli vzroka ne morejo ponašati s telesno lepoto ali trdnim zdravjem. Vekomaj ostanejo resnične besede sv. pisma: O kako lep je čist rod v svetlobi svoje čednosti; zakaj njegov spomin je večen, ker je spoznan pri Bogu in pri ljudehi In na drugem kraju se bere: Kdor ljubi čistost, tega bo imel kralj za prijatelja. Bog ljubi takega čistega, nedolžnega človeka s posebno ljubeznijo, kakor je Jakob veliko bolj ljubil Jožefa nego svoje druge sinove. Mogoče, da je imel sveti očak^še druge vzroke, da je Jožefa najbolj ljubil, a to je gotovo, da poglavitni vzrok njegove odlične ljubezni je Jožefova nedolžnost, ki se je razodevala v vsem njegovem značaju in vedenju. Pa saj sem ravno to že opetovano poudarjal, da je čistost podlaga drugim čednostim, kraljica med njimi, kateri se tako rade pridružijo, da so častne in osrečevalne spremljevalke. Očak Jakob je Jožefu radi te posebne naklonjenosti dal pisano suknjo. To je bila namreč dolga, do členov segajoča halja s širokimi rokavi, iz raznobarvnega dragocenega blaga, kakršno so nosili imenitni ljudje; drugi so imeli preproste, do kolen segajoče suknje iste barve. To, kar je storil očak Jakob svojemu sinu, stori tudi Bog čisti in nedolžni duši. Olepša in obogati jo z raznimi čednostmi, ki jo delajo še lepšo in prikupnejšo njegovemu Srcu. Kakor je očak Jakob s posebno obleko odlikoval Jožefa izmed vseh njegovih bratov, tako tudi dobri Bog odlikuje in povzdiguje čiste in nedolžne ljudi nad vse svoje navadne služabnike, že sedaj na zemlji, osobito pa v večnosti. Saj nam je to Jezus sam povedal; saj je rekel in v slovesnem govoru zatrdil: Blagor jim — srečni so — kateri so čistega srca, ker bodo gledali Boga. Boga gledajo čisti in nedolžni že tukaj na zemlji, ker imajo natančnejše spoznanje Boga in božjih reči in čutijo mnogotere tolažbe in radosti, kakršnih ne poznajo ljudje nečistega srca. Koliko dušno srečo čutijo taki nedolžni ljudje o večjih praznikih Gospodovih in Marijinih, pri službi božji in zlasti pri mizi Gospodovi ob sv. obhajilu. Posebej pa se bo ta Jezusova obljuba izpolnila v večnosti, ker bodo taki v nebesih uživali izredno veselje, ker sv. pismo pravi, da bodo najbliže Jagnjeta in prepevali pesem, katere drugi ne bodo znali, t. j., imeli bodo tako vzvišeno veselje, za kakršno drugi še zmožni ne bodo. Ne bom posebej opisoval, kako je Bog Jožefu že na tem svetu poplačeval njegovo nedolžnost, kako mu je lajšal njegovo sužnost pri Putifarju in njegovo nedolžno jetništvo v ječi, kako ga je slednjič počastil že na zemlji in povzdignil na prvo mesto za kraljem; marveč le samo to okoliščino poudarim, kako mu je bila ravno njegova vztrajna nedolžnost največja tolažba v najhujši zapuščenosti in stiski. Huda je bila njegova poskušnja, silno huda. Le pomislite nekoliko. Glejte, vse ga je zapustilo: svojo mater je izgubil zelo zgodaj, od ljubega očeta se je moral šiloma ločiti, ne da bi se bil mogel posloviti pri njem ; bratov je sicer imel enajst, a bratovske ljubezni ni poznal nikdar; zapustiti je moral domovino, izgubil je prostost, ker je bil v tujini prodan za sužnjika; a imel je še kot poštenjak — dobro ime! Toda slednjič izgubi tudi še to po grdem obrekovanju, in kot hudodelnik mora iti v ječo. Tukaj mu je sicer že posijalo solnce veselega upanja, toda hitro ga je zopet zakril temni oblak nehvaležnosti točajeve! Kajne, zares milovanja vreden! Toda nikar ga ne mi-lujmo; obratno rečem: Srečni Jožef, blagor ti! Veliko je izgubil, to je res — ali vse, kar je izgubil, ni nič proti temu, kar je še rešil in ohranil: čisto vest in nedolžno srce! Da le greha ni storil, da le nedolžnosti ni izgubil, pa je dobro; naj se zameri vsemu svetu, da se le Bogu ni zameril. Zaupanje v Boga mu je dovolj krepka pomoč in tolažba v tako grozovitih stiskah. Skušajte se tudi vi, predragi, prepričati iz dna svoje duše, da tudi za vas ni nobene večje nesreče kakor greh, in zlasti greh zoper šesto zapoved; nasprotno si pa ne morete ohraniti boljše tolažbe za čas največje nesreče in stiske, kakor nedolžnost čistega srca. Prelepa in dragocena je, kajne, ta nebeška cvetka, bela lilija ljube nedolžnosti; a je tudi silno rahla in nežna; vsaka slana ji škoduje in tudi majhen vihar jo lahko upogne in konča. O njej velja, kar pravi sv. apostol Pavel o zakladu, ki ga nosimo v raz-drobljivi posodi. Zelo moder, vedno čuječ in junaško močan mora biti mladenič, kateri hoče rešiti ta nebeški zaklad vzpričo toliko in tako nevarnih sovražnikov. Vzoren zgled nam je tudi tu egiptovski Jožef, ki je tako sijajno premagal opetovano nadležne skušnjave in možato raztrgal zanke, katere mu je nastavljala zlobna Putifarjeva žena. Le prav živo si pred oči stavite tega junaka, da ga boste znali še bolj čislati in, kar je glavna reč, tudi posnemati, zakaj kdor zna samega sebe premagati, ta je junak, ki zasluži najsijajnejše zmagoslavje. Le pomislite: Jožef na tujem, — lahko bi si mislil: tukaj sem čisto sam in nepoznan, daleč proč izpred oči svojega očeta in svojih bratov in vseh znancev, kaj pa je, če tudi prosteje živim, saj me nihče ne pozna. A tega ni mislil nedolžni Jožef, marveč je vedel kot dobro vzgojen mladenič, da ga vedno in povsod opazuje vsevidno oko Najvišjega in Najsvetejšega, zato vzklikne: Kako bi mogel storiti toliko hudobijo in grešiti zoper svojega Boga! In zmagal je! Zmaga je bila tem slavnejša, ker je bila vojska huda in nevarna; bojevati se mu je bilo zoper večkratno skušnjavo, in Jožef je že lahko naprej vedel, koliko mu utegne škodovati, ako se zameri tako oblastni gospej: a misel na pričujoč-nost božjo ga tako presune, da je pripravljen rajši vse pretrpeti, kakor z grehom žaliti svojega ljubega Boga. Res, sam ne vem, kako bi vam mogel dovolj pohvaliti tega junaka zmagovalca. Oj, posnemajte ga tudi vi! Junaško varujte tudi vi sveto čistost zoper vse sovražnike, katerekoli. Rabite tudi vi enako orožje kakor egiptovski Jožef. V prvi vrsti strah božji. Ker je bil Jožef tako bogaboječ, zato je bil tako čist in nedolžen. Nedolžnost, ta nežna cvetka, more dobro in srečno uspevati le v bogaboječem in pobožnem srcu. Spomnil se je v nevarnosti povsod pričujočega Boga in zmagal. To bodi vselej tudi vam krepko orožje zoper nečiste skušnjave: spomin na pričujočnost božjo in goreča molitev! A Jožef ni le molil in mislil na Boga ob času nevarnosti, marveč je storil še nekaj drugega, bistveno potrebnega: bežal je! In to sredstvo smatrajo cerkveni učeniki in modri dušni voditelji kot najboljše in navadno kot edino res uspešno sredstvo. Kako žalostno pa je videti mnoge mladeniče, ki ne le, da bi se ogibali vseh takih reči, ki napeljujejo v nečistost, celo iščejo takih nevarnosti, nalašč obiskujejo spotakljive druščine, se sami zapletajo v preprijazno občevanje in znanje z osebami drugega spola brez skrbi in še z grešno radovednostjo prebirajo ostudne, umazane knjige, radi prepevajo nečedne pesmi itd. Ali se je potem še čuditi, da ne ostanejo čisti, da niso nedolžni! Pripomniti moram pa še to, da smo mi zdaj v vojski proti nečistosti v veliko ugodnejšem položaju, kakor je bil egiptovski Jožef: on še ni imel tako jasnega spoznanja, še ni poznal krščanstva, o prihodnjem Zveličarju je poznal le nekaj bolj sploš- nih prerokovanj, veličastni nauki in zgledi sv. evangelija so mu bili neznani. Ni še imel pred seboj krasnih vzornikov, kakor nam jih kaže krščanstvo: veličastnega zgleda Marije, devic Device, sv. Jožefa, sv. Alojzija in drugih svetnikov, ki so bili tako odlični junaki v boju zoper nečistost. In vendar si je znal ohraniti tako lepo, čisto in plemenito srce! Tudi ni še imel tako krepkih po-močkov, kakor so nam na ponudbo v sv. Cerkvi: spovedi, sv. obhajila, sv. maše itd. Torej mora zares sram biti vsakega katoliškega mladeniča, če je vkljub jasnejšemu spoznanju in vkljub toliko izdatnejšim pomočkom vendarle ubog sužnjik one sramotne strasti, katere se je znal Jožef tako plemenito oprostiti. Poprimite se torej krepko onih pomočkov, katere je rabil že Jožef s tolikim uspehom zoper nečistost, in pa še onih, katere nam tako nujno priporoča in ponuja sv. katoliška Cerkev, da boste že na zemlji mogli biti deležni posebnih božjih blagrov in kdaj s Kristusom se veseliti v večnem zmagoslavju. Ant. Kržič. Alkoholno vprašanje.1 * * Uvod. Alkoholno vprašanje v bistvu ni drugega kakor vprašanje, kako voditi boj proti zlorabi alkohola. Obsega vsa stremljenja, vse načine in vse uredbe, ki bi bile zmožne preprečiti, da se ne bi uživanje alkohola zlorabilo v škodo telesa in dušnega življenja. Dve stvari sta predvsem, ki sta vzrok, da je alkoholno vprašanje tako važno: 1. izredno usodepolne posledice neizmernega uživanja alkoholnih pijač in 2. dejstvo, da je zloraba teh pijač silno razširjena in da se ta zloraba še vedno bolj širi. Nezmernost v pijači ne kvari samo telesnih organov in njih delovanja, ampak vpliva tudi zelo pogubonosno na duševno delovanje. Ona povzroči v telesu trajne patologične izpremembe tako v fiziologičnem in anatomičnem, kakor tudi v psihologičnem oziru. In vsoto vseh teh bolestnih pojavov zaznamuje medicina alko- 1 Predavanje je sestavljeno po teh-Ie virih: Orotjahn, Der Alko- holismus; Dr. Hoppe, Die Tatsachen iiber den Alkohol; Dr. Pie- per, Mafiigkeitsbestrebungen; Orel, Alkoholismus und soziale Prage; ,Zlata Doba'*, prvih šest letnikov, zlasti poročilo Milčinskega na II. protialkoholnem kongresu v Ljubljani v 3. letniku „Zlate Dobe4 (1909). holismus chronicus. Samoposebi je umevno, da spada alkoholizem pod tem ozirom v področje naravoslovja, predvsem medicine. Toda alkoholizem pod tem ozirom ni samo v škodo za posamezno osebo, ampak za cele socialne skupine in razrede; posebno je kvaren za gospodarsko, duševno in nravno življenje družin. Alkoholizem napravi gospodarja družine, ki je rednik družine, bolj ali manj nesposobnega ali nevoljnega za delo in tako oropa družino sredstev za primerno hrano, obleko in stanovanje, za duševno izobrazbo. Istotako lahko vpliva alkoholizem kvarno na potomstvo. Alkoholizem nadalje ovira in slabi v pelih stanovih, zlasti v delavskem stanu, niv6 duševne izobrazbe in gospodarskega stanja; z druge strani pa navadno v socialnem položaju stanov temelji najradikalnejši vzrok za alkoholizem. Tu je alkoholizem v tesni zvezi z družbo, vtem zmislu je alkoholizem socialni fenomen in kot tak spada v področje sociologije. Zadnji razlog, da je pri uživanju alkohola toliko nezmernosti, leži v alkoholu. Zaužit alkohol ustvari v živčevju človeka nagnjenje, da človek nehote teži za zopetnim uživanjem. To lastnost ima alkohol skupno z narkotičnimi sredstvi in je v tem oziru že od nekdaj vklepal človeštvo v verige. Nezmerno uživanje povzroči v telesu zelo razpredeno bolestno stanje, ki je tudi vzrok žalostne bolezni v socialnem oziru, kakor smo že omenili. Zato moramo najprej opazovati, kako deluje alkohol na posamezen individij v somatičnem in psihičnem oziru, potem šele hočemo natančneje razmotrivati, kake posledice ima ono delovanje za socialno življenje. Nato hočemo govoriti zlasti o socialnih vzrokih alkoholizma in končno, kako bi se dalo omejevati vedno bolj obsežno razširjanje alkoholizma. I. I. Kako učinkuje alkohol v malih množinah. Kakor hitro pride alkohol v opojni pijači v človeško telo, kaj naglo pronica skozi sluznico prebavnega kanala in pride tako v krvni tok. S krvnim tokom se zaužiti alkohol hitro raznese po vseh organih telesa, zlasti onih, ki vsebujejo posebno veliko krvi. In prisotnost alkohola se tudi kmalu spozna v organih, zakaj njih funkcije se naenkrat izpremene. Zlasti se opazijo te izpremembe v presnavljanju, v krvnem toku in psihičnih funkcijah. Prvič opazimo izpremembe v presnavljanju. Presnavljanje je navadno povedano preosnova, preobrazitev hranilnih snovi, ki se nahajajo v hrani, v snovi našega telesa. Če obrnemo stvar na alkohol, stojimo pred vprašanjem, ali se tudi alkohol presnavlja v telesu; z drugimi besedami, ali je alkohol redilen. Fiziologija nas uči, da ima hrana dvojen namen: 1. da se z njo nadomesti izrabljeno in pokvarjeno staničje organov; 2. da nadomesti energijo, katero neprestano izgubljamo z izžarevanjem toplote in z mehaničnim delom. Ono hrano, ki izpolnjuje prvi namen, imenujemo plastično hranivo; ono hrano pa, ki dosega drugi namen, pa respiratorično hranivo. Treba pa je pripomniti, da so plastična hraniva zaeno tudi lahko respiratorična. Če se zopet ozremo na alkohol, je samoposebi umevno, da alkohol ne more biti plastično hranivo, zakaj nikjer v telesu ne najdemo alkohola. Pač pa je alkohol v gotovem zmislu respiratorično hranivo. Cela vrsta mož, ki so se pečali s tem vprašanjem, je namreč s poizkusi dognala, da telo izloči le minimalen del zaužitega alkohola v prvotnem stanju, drugi večji del (95 0/o) pa da oksidira v telesu in prihaja potem iz telesa kot ogljikova kislina (C02) in kot voda (//2O). Pri oksidaciji pa se razvija in postane gotova množina toplote prosta, ki pride v prid telesu v obliki telesne toplote in mehaničnega dela. Kakor navajajo fiziologi, produciral^ čistega alkohola pri oksidaciji 7 kalorij toplote tako, da n. pr. 50 g absolutnega alkohola lahko nadomesti 7. del vse toplote, ki jo izgubi telo v teku enega dne. Iz tega lahko razvidimo, da ima alkohol z drugimi respiratoričnimi hranili to skupno, da daje telesu toploto in v tem zmislu je alkohol redilen, seveda samo v teoriji, zakaj v praksi ga ne moremo šteti med hranila, ker poleg tega dobrega učinka razvija v telesu še druge zelo usodepolne učinke, ki daleč odtehtajo njegovo redilno lastnost. Res daje alkohol telesu toploto, toda ta toplota je za telo to, kar je gorka peč za sobo, ki ima okna in vrata na stežaj odprta. Kakor bomo namreč takoj slišali, alkohol velik del krvi, ki je glavni vir telesne toplote, požene na površje telesa tako, da toplota v veliki meri izžareva iz telesa v mrzlejšo okolico. Na ta način ne izgubi samo telo vse one toplote, ki jo je dobilo od alkohola, temveč je izgubi brez potrebe še dokaj več, ki jo mora, da jo obdrži v normalnem stanju, v naglici producirati v večjem obsegu iz svojih rezerv. Tako torej alkohol še celo jemlje telesu moči. Zato je jasno, da ga kljub temu, da proizvaja v telesu toploto, ne moremo prištevati k hranilom telesa. Še eno dejstvo je, ki govori na prvi pogled za redilnost alkohola. Razni eksperimenti so namreč dognali, da pri daljši uporabi alkohola zgori v telesu manj beljakovine kot v brezalkoholnem stanju in da se te beljakovine nabirajo v telesu kot rezerva za slabše čase. Na podlagi tega dejstva je pa kaj lahko sklepanje, da daje alkohol telesu moči in mu hrani njegove substance, da je alkohol torej redilen. Toda nasproti temu sklepanju moramo pripomniti, da je morda, kakor trdijo strokovnjaki, to kopičenje beljakovin vsled alkohola patologičnega značaja, da je torej to kopičenje samo posledica uničujočega učinkovanja alkohola v telesu. Na ta način pač ne moremo pridevati alkoholu častnega naslova, da je redilen. Pa tudi če bi bil alkohol redilen, ima vendar drugje, zlasti na živčevju, mnogo slabih učinkov, ki daleč, daleč odtehtajo njegovo zelo hipotetično redilnost. Zato smemo brez skrbi postaviti načelo, da alkohol ni redilen; igra sicer v presnavljanju precej veliko vlogo, a končni facit te vloge je samo škoda za telo. Nadalje vpliva v mali množini zaužiti alkohol na krvotok. Zaužiti alkohol namreč takoj direktno poživi delovanje srca in tako zaeno pospeši tok krvi. Ta učinek se pokaže tudi na zunaj s tem, da lice zardi in postane število pulzov večje. Važen je ta učinek zato, ker je to poživljenje srca vir toplotnih občutkov, kateri so nam zelo prijetni in zato mnogokrat zelo zaželjeni. Vendar je ta občutek čisto subjektivne narave, to se pravi, da telo v resnici nima one toplote vsled alkohola, je ne povzroči alkohol, ampak je samo subjektivna prevara, da mislimo, da se je toplota pomnožila vsled alkohola. Mimogrede je treba pripomniti, da toplote, ki nastane vsled oksidacije alkohola, nikdar direktno ne občutimo, ker se presnavljanje vrši brez naše direktne zavesti. Kako pa nastane torej ona subjektivna toplota? Upoštevati je treba, da alkohol najbrž omami tudi one živce, ki regulirajo premer malih žilic na površju telesa. Ko tako kri s poživljeno močjo sili proti površju telesa, napolni te male žilice, ki se vsled omamljenih živcev kolikor mogoče raztegnejo in tako pride naenkrat v več ali manj mrzlo kožo izredno veliko gorke krvi. Ta kri povzroči potem ono subjektivno tako prijetno, božajočo toploto, ki je v nasprotju s prejšnjim, neprijetnim mrzlim stanjem. še bolj prijetna. Učinek je tem večji, čim bolj je opojna pijača koncentrirana. Samoposebi je umevno, da je učinek lahko še mnogo večji, če je zaužita pijača gorka ali celo vroča. Kakor je bilo že omenjeno, je ta učinek alkohola ljudem zelo dobrodošel in ga ljudje ne redko navajajo kot vzrok, da pijejo alkoholne pijače, zlasti žganje. Vendar je ta vpliv alkohola kvaren za telo. Vsled zaužitega alkohola prihaja topla kri v obilici na mrzlo površje, kjer se zelo ohladi in se potem močno ohlajena vrača nazaj v notranjost. Tako izgubi telo izredno mnogo toplote, ne da bi dobilo za to takoj nadomestila. To objektivno pomanjkanje toplote se kmalu pojavi tudi subjektivno s tem, da začnemo čutiti mraz. To dejstvo izrabljajo tudi zdravniki v svoje namene, da namreč s podajanjem alkohola pri mrzličnih bolnikih znižajo previsoko temperaturo. Pa tudi navadni ljudje se nehote zavedajo te okoliščine. Če n. pr. gozdarji pijejo žganje, da bi pregnali mraz iz premrlih udov, ga ne pijejo naenkrat in v veliki množini, ampak v požirkih in v določenih presledkih. Tako dosežejo, da plove kri v zmerni množini pod kožo in vzdržuje prijetno toploto, z druge strani pa ne izgubijo preveč toplote, ker kri ne vre na površje v velikih množinah- Preostaja nam še povedati, kako da zaužtii alkohol v mali množini učinkuje na psihične funkcije. Učinkovanje alkohola v nas se navadno najbolj jasno kaže v duševnih funkcijah. Zaeno je pa tudi znano, da so ravno učinki, katere povzroča alkohol v duševnem delovanju, dali alkoholu ono priljubljenost, ki jo uživa alkohol med poživili. Kako vpliva alkohol na psiho - fiziologične in indirektno na intelektualne zmožnosti, je posebno preiskoval znani Kraepelin. Rezultat njegovih številnih eksperimentov in opazovanj je bil nekako sledeči: 1. Že majhne množine alkohola obtežujejo senzorske in intelektualne funkcije. 2. Psiho-motorne funkcije pa so v začetku poživljene, toda pri rastoči množini alkohola postanejo obtežene. In 3., kar je posledica prvih dveh točk: pri psihičnih funkcijah, pri katerih sodelujejo intelektualna, senzorska in psihomotorična sfera, nastopi najprvo olajšanje, toda traja le malo časa, kvečemu 30 minut, potem pa se olajšanje umakne obteženju. Tudi tu sta intelektualna in senzorična sfera takoj v začetku otežkočeni, kakor pravi točka 1., toda motorične funkcije so v taki meri poživljene, da je končni rezultat v začetku celo plus. Če kdo zaužije takoj večjo dozo alkohola (na. pr. 30 gr absolutnega alkohola), potem takoj nastopi v vseh funkcijah obtežba in olajšava čisto izpade. Nasprotno pa obtežba sploh ne nastopi pri zelo majhnih množinah (8 ^ čistega alkohola). Vtem slučaju nastopi samo olajšava, brez vidne obtežbe. Vobče velja, čim večja je použita množina, tem bolj prevladuje obtežujoči moment. Sedaj se moramo ozreti, kak vpliv da ima alkohol na čuv-stvene sfere, predvsem na splošno razpoloženje in nekatere 250 notranje občutke. Takoj moramo pripomniti, da igra alkohol na tem polju najizrazitejšo vlogo. Predvsem ima alkohol v tem oziru lastnost, katera mu je skupna z narkotičnimi snovmi, namreč da deluje — in to že v minimalnih dozah — direktno na možgane in vzbudi tako vesela čuvstva, veselo razpoloženje, neodvisno od zunanjega sveta, ki prihaja v dušo po zunanjih čutih. Kdor izpije par kozarčkov žganja, si je omilil v sebi slabo razpoloženje, izginejo mu neprijetna čuvstva in v duši se poraja vedno boljša volja. V tem evforičnem učinkovanju alkohola tiči glavni razlog, da je alkohol tako cenjen in razširjen. V alkoholu imamo ravno hitro učinkujoče in lahko dostopno sredstvo, s katerim moremo vedno in svojevoljno dobrodejno ugodno vplivati na svoje razpoloženje. Za čim hrepenimo bolj, za čim delujemo z večjo energijo, kakor za prijetnim? Ali se bomo torej še čudili, da je alkohol za večino nepremagljiva izkušnjava! Preidemo na notranje občutke. Ti občutki izvirajo iz funkcijo-niranja notranjih organov in služijo v prid vegetativnemu življenju. Najvažnejši so : lakota, žeja in utrujenost. To so kakor varstveni organi, ki nas opozarjajo, da ne prekoračimo stavljenih mej, s tem, da v pravem času zadovoljimo telesne potrebe. Lakota nas sili k jedi, žeja k pitju, utrujenost k počitku. Tak notranji občutek se že lahko javi zelo intenzivno in je lahko sam na sebi neprijeten, ne da bi vplival na splošno razpoloženje. Človek je lahko zelo utrujen, pa je kljub temu še vesel. Kmalu pa se povzpne tak občutek na tako stopnjo intenzivnosti in neprijetnosti, da ga moramo zadovoljiti, če nočemo, da se to stanje potencira do neznosnosti. Kak vpliv ima alkohol do teh občutov? Alkohol ima lastnost, da take občutke lahko uduši (najbrž s tem, da omami dotične živce) in prežene iz zavesti, tako da lahko preteče precej časa, preden ti občutki postanejo neznosni. Tako lahko z alkoholom utešimo do gotove stopnje občutek lakote. Se jasneje se kaže delovanje alkohola pri utrujenosti. Že zelo majhne doze morejo občutek utrujenosti zadušiti in javljanje tega občuta čez normo odvračati. Ker torej po zaužitju alkohola poneha utrujenost, nastane iz tega vtis pomnožene deiamožnosti, čutimo se, kakor da smo postali bolj čili in močni za delo. Ta okoliščina je tudi mnogo, •* Če ne bistveno, pripomogla do naziranja, da alkohol daje človeku moč. Toda ta subjektiven vtis moči nas vara in je lahko mnogokrat usodepoln. Občut utrujenosti je opomin, ki nas opozarja, da ne gremo prevečkrat na skrajni rob delomožnosti, da s prevelikim 251__ naporom ne škodujemo telesu. Če pa z alkoholom udušimo utrujenost, potem je nevarnost, da redno raztegnemo moči do skrajne meje, do onemoglosti. Iz tega lahko uvidimo, zakaj ravno delavci, ki so preveč ali intenzivno ali ekstenzivno z delom obloženi, tako radi segajo po opojnih pijačah. In ravnotako lahko sklepamo, kako usodepolna je lahko ta njihova navada. II. Kako učinkuje alkohol v velikih množinah. Videli smo, kako alkohol deluje v nas, če ga uživamo v mali množini. Sedaj se moramo ozreti, kake učinke ima alkohol, če ga zaužijemo v večjih, da celo v velikih kvantitetah. Zaužijemo lahko ali veliko množino naenkrat, ali pa majhne množine v kratkih presledkih. V takem slučaju stopi v ospredje predvsem alkoholovo učinkovanje na psihične funkcije, ki se kaj očito javljajo v znamenju omame. In to stanje, ki nastopi po zaužitju velikih kvantitet, imenujemo pijanost. V procesu pijanosti od začetka, ko začne nastopati, pa do konca, ki je navadno popolna nezavest, lahko razločujemo več štadijev, ki se več ali manj razlikujejo med seboj, kakor pač prevladuje eden ali drugi zunanji znak. Navadno razlikujemo tri Stadije: Za prvi Stadij je značilna vznemirjenost, neka živahnost, ki se kaže v vsem pivčevem obnašanju. Na zunaj se vidi, kakor bi duševne funkcije delovale z večjo hitrostjo in živahnostjo, čeravno je ta živahnost po večini le posledica omame. Poživljenje je torej samo indirektno, samo navidezno. Lenoba izgine, nastopi gon po gibanju, ki se izraža v glasnem govorjenju, smejanju, plesu itd. Oči žare, mimični gibi postanejo izrazitejši, gestikuiacija živahnejša. Razpoloženje je veselo in postaja od časa do časa veselejše. Opreznost, da se damo v občevanju z ljudmi voditi od previdnosti in raznih ozirov, gine, na njeno mesto stopi neka prosto-dušnost in odkritosrčnost. Skrb se umakne brezskrbnosti, pobitost pogumu, čut odvisnosti čutu prostosti. V zadnjih znakih se že jasno kaže v kali ginevanje razsodnosti, ki se javlja vedno bolj jasno. Vobče so za prvi štadij značilni gon po gibanju in zvišan čut moči, potenciranje samozavesti in navdušenje za velike ideale. Intelektualne zmožnosti so v tem Stadiju že zelo obtežene. Psihična koncentracija in obdelavanje kompliciranih razprav postanejo nemogoče. Oseba v tem stanju je vobče še simpatična, samopremagovanje in čut za dostojnost sta se sicer že zrahljala, a nikakor popolnoma izginila. Za označenje tega Stadija ima ljudstvo razne izraze; pravi, da je tak človek „v rožicah" in ga imenuje še z drugimi, manj lepimi, pa bolj značilnimi izrazi. Za drugi štadij je zlasti značilno ginevanje moralnega čuta in čuta za zunanjo dostojnost. Prostodušnost se izpremeni v brezobzirnost, samozavest v prepiranje, pogum v bahaštvo; mesto gibčnosti v govoru in izrazu najdeš zmedenost in cinizem. Čutni zgibi se javljajo neženirano, ker jih ne zadržuje noben moralen ozir, in kaj pogosto pripeljejo do seksualnih ekscesov. Estetični čut izgine, da nastopi dopadajenje nad ropotanjem, razsajanjem, kričanjem itd. Razsodnost o odgovornosti in posledicah lastnih dejanj otemni. Intelektualne zmožnosti, ki že v prvem Stadiju mnogo trpe, so v drugem stadiju skoro popolnoma omamljene. Mesto čuvstev nastopijo burni afekti, ki se hitro menjavajo v najskrajnejših ekstremih. Najhujši jezi sledi nakrat vroča ljubezen v obliki pobratimstva. Omračena razsodnost in vedno večji gon svojo voljo direktno v dejanjih udejstviti, vodita v nepremišljena in često brezsmotrna dejanja, ki so lahko nevarna za okolico. O dotičniku, ki dospe v drugi štadij, pravimo, da je pijan. V tretjem Stadiju stopi v ospredje omračenje zavesti, ki ima sledove že v drugem Stadiju. Vse duševne funkcije, tudi motorične, se umikajo iz zavesti; nastopa stanje duševne oslabelosti. Hoja je opoteča, glas jecajoč. Dotičnik ne pozna več navzočih, je neobčuten za bolečine, in postane končno čisto nezavesten. Njegova zunanjost je zoprna. Pravimo o njem, da je pijan do nezavesti. Navadno je končni akt pijanosti, da opijanjenega objame globoko spanje, v katerem dobi organizem časa, da si opomore od toksičnega učinkovanja alkohola. Ko pride pijanec zopet k zavesti, občuti v sebi neko neprijetno stanje, kateremu navadno pravimo „maček“ in ki je reakcija nasproti pijanosti. Splošno so simptomi tega stanja: težka glava, čuvstvena depresija, obča trudnost v vseh udih, akuten želodčni in črevesni katar, stud do samega sebe, gnev do dela, 'stud do jedi. Med „mačkom“ občuti pacijent skoro nepremagljivo željo po opojni pijači. Kajti z alkoholom si z ene strani zboljša splošno razpoloženje, z druge strani pa odstrani ostale pojave „mačka“, ki so mnogokrat le posledica, ker so se naenkrat odstranila močna dražila. To dejstvo povzroča, da „maček“ ni strašilo pred pijanostjo, ampak šele vaba k novi zlorabi opojnih pijač. Navadno „maček“ hitro poneha in cel organizem se povrne nazaj v normalno stanje, naj si bo v somatičnem ali psihičnem oziru. Ne redko se konča štadij nezavesti s smrtjo, zlasti če je množina zaužitega alkohola zelo velika. Pulz postane slab in hiter, koža bleda in mrzla, dihanje postaja hrkajoče. Končno nastopi smrt, ker oslabi dihanje in srce ohromi. Nikakor ne smemo misliti, da se mora pijanost pravtako razvijati po stopnjah, kakor smo ravnokar navedli. Posamezni štadiji niso med seboj ločeni, ampak prehajajo brez določene meje drug v drugega. Tudi lahko prva stopnja takoj preide v tretjo. To bi se zgodilo, če bi pijanec použil naenkrat občutno množino alkohola. Istotako si posamezni štadiji ne slede v enakih odmorih, temveč je lahko ena stopnja dolga, druga nastopi samo mimogrede. Razume se, da tudi ni treba, da bi moral iti pijanec skozi vse štadije, ampak lahko ostane v poljubnem Stadiju, ali v prvem ali drugem ali pa v tretjem. To je pač odvisno od raznih faktorjev, izmed katerih so vpoštevanja vredni zlasti trije. Intenziteto in hitrost pijanosti določuje prvič odporna sila od strani pivca. Močna oseba prenese več kakor slaba, moški več ko ženska, odraste! več ko mlad, dobro rejen več ko slabo rejen, sit več ko lačen. Istotako prenese več tisti, ki pije opojne pijače redno, kakor tisti, ki jih pije redko, izredno. Nadalje zavisi velikost pijanosti od množine zaužite pijače in od vrste dotične pijače. Samoposebi se razume, da intenziteta pijanosti zavisi direktno od množine zaužitega absolutnega alkohola. Toda ker imajo razne opojne pijače različno odstotkov alkohola, zato so množine raznih pijač kaj različne, da upijanijo človeka. Iz tega razloga je tudi tek pijanosti pri raznih pijačah kaj različen. Pri pitju piva zauživamo majhne množine alkohola v gotovih presledkih. Zato prvi štadij ni tako očividen in navadno nastopi kmalu neka mračna omotica, katero hmelj s svojimi narkotičnimi lastnostmi še poveča. Stopnje nezavesti ljubitelj piva navadno ne doseže, ker vedno prej nastopijo burni prizori želodca vsled preobilice zaužite tekočine. Pri vinu kaj hitro nastopi razburjenost in živahnost in traja dolgo. Treba je precej časa, da nastopijo težki pojavi. Najhujše je pitje žganja. Pri tej vrsti pitja pride v telo v kratkem času precejšna množina alkohola in posamezne porcije si lahko hitro slede druga za drugo, ne da bi bil želodec radi tega kaj obtežen. Vskd kratkih odmorov med posameznimi porcijami učinek ene porcije še daleko ne pojema, ko se pridruži prvi že druga porcija. Tako se posamezni učinki adirajo, ki potem delujejo tako močno na živčevje, da prizadeta oseba hitro doseže zadnji štadij. Vsled hitre upijanitve hitro nastopa omračenje zavesti in razsodnosti o posledicah dejanj, dočim zmožnost delovanja še daleko ni pri koncu. Zato nastane v tej pijanosti navadno največ zločinov in nasilstev. Končno je tudi nravna vzgoja velikega pomena za značaj pijanosti. Izkušnja kaže, da osebe, ki imajo vsled dobre vzgoje posebno razvit čut za odgovornost svojih dejanj, v slučaju, če se sploh upijanijo, vedno še ohranijo nekaj preudarka, kijih zadržuje pred nasilnimi in prepovedanimi dejanji. Nasprotno pa osebe, ki nimajo nobene moralne vzgoje, kmalu pretrgajo moralne zadržke, ki urejajo njih živalske nagone in se zamotajo v razna nasilstva. III. Kako vpliva na človeka trajno uživanje alkohola. Učinki majhnih doz alkohola in učinki enkratnih velikih kvantitet imajo to skupno, da jih po preteku nekaj časa telo zopet premaga tako, da telo nima nobene trajne škode. Toda če uživamo precejšnje množine čestokrat, ponovno, tedaj opažamo, da nastanejo v telesnih organih trajne bolestne izpremembe tako v anatomičnem kakor fiziologičnem oziru. Pravzaprav je rednost in čestost v uživanju oni moment, ki škoduje; množina ima šele sekundaren pomen. Razdirajoč vpliv se prvič razteza na prebavne organe, jetra, vranico in slinovko. Ker alkohol pri pogostnem pitju skoro redno draži notranjo stran prebavnega kanala, zato se lahko razvijo po vsej sluznici, ki obdaja notranjo plat prebavil, izprva akutna, začasna, potem pa kronična, trajna vnetja. Najprvo nastopi vnetje v grlu, potem v želodcu, kjer je vnetje posebno intenzivno, in odtod se širi v črevo. Iz grla se kaj rado širi vnetje v jabolko in odtod po sapniku v pljuča. To tako obširno vnetje nikakor ni prijetno za alkoholika in ima zopet mnogo slabih posledic. Vnetje v ustih povzroči, da se slina obilno cedi, da ima dotičnik v ustih neprijeten okus, da se iz njegovih ust razširja neprijeten duh. Vnetje v grlu in dušniku sili pijanca, da neprestano pokašljuje in ima hripav glas. Iz vnetja želodca izhaja, da pijanec nima apetita do jedi, da se mu kislo peha, da ga obhajajo slabosti, in da je nagnjen k bljuvanju, zlasti zjutraj. Zato ima alkoholik navadno stud do jedi, kar ima zle posledice za celo telo.. Če nastopi črevesni katar ali vnetje, nastopi griža, ki je lahko zelo dolgotrajna. Drugi organ, do katerega ima alkohol velik učinek, so jetra. Prvi in najnavadnejši učinek je ta, da jetra otolstene. Jetra imajo že vobče to lastnost, da se v njih rada nabira tolščoba. Vsled prepogostega in obilnega alkohola se pa nabira v jetrih abnormalno veliko tolščobe, tako da prvotna velikost jeter naraste na dvakratno, da, celo na trikratno velikost. Drugi pojav zastrupljanja je ta, da prava substanca specifičnih jetrnih celic začne giniti in se na njeno mesto začne nabirati neka tolščobna substanca, prvotna substanca degenerira v tolščo. S tretje strani začne vsled preobilnega alkohola ona tkanina, ki tvori trdno ogrodje organu, nenormalno rasti in debeleti, zlasti na znotraj. Vsled tega notranje jetrne celice, ki opravljajo jetrom lastno delo, pridejo v vedno ožje prostore, tudi kri ne more v polni meri v organ, ker se notranji prostori vedno bolj zožujejo. Ker se vsled tega pritiska zunanje tkanine jetrne celice takorekoč mečkajo, začno hitro ginevati. Jetra se zaraditega skrčijo, stisnejo, nastane takozvana kiroza jeter. Otolstela jetra nimajo nikakih resnih posledic. Navadno sprejemajo manj krvi, vsled česar so želodec in črevo prenapolnjeni s krvjo. Tudi izločanje žolča se vrši v takih jetrih v manjši meri. Bolj resne posledice ima degeneracija jetrnih celic. Zakaj s tem je obenem onemogočeno delovanje jeter, katero je zlasti za prebavo eminentnega pomena. Kmalu se pojavijo slabe posledice na prebavi in nastopijo vodenični pojavi. Najžalostnejše posledice ima pač kiroza jeter. Pomanjkanje žolča se kaže na zunaj v zlatenici, moteno delovanje jeter ima svoje posledice v drizgi, bljuvanju in hujšanju, zlasti pa v trebušni vodenici, ki nastopi v vseh dozorelih slučajih. Konec je navadno smrt, še posebno, ker je ta bolezen tovarišica veliko drugim istočasnim boleznim. Podobne bolezni, kakor jetra, napadejo tudi jetrom podobne organe, vranico, slinovko. Tudi obisti ne ostanejo nedotaknjene od alkohola. Anatomično se izpremene v dveh smereh: ali se začne podobno kakor pn jetrih nenavadno debeliti ona tkanina, ki tvori ogrodje organa, vsled česar se stisne in izkvari obistim svojsko staničje (nastanejo stisnjene obisti), ali pa včasih celice obistnega staničja degenerirajo v tolščobo, kakor pri jetrih. Posebno veliko trpi pred alkoholom srce, katero je za zdravje pač zelo važno. Ker alkohol srce neprestano draži k močnemu delovanju, se mišičevje srca okrepi in zveča, kakor vsako mišičevje, ki mora mnogo delati. Toda zahteve na srce pri alkoholizmu so vedno večje, ker je krvotok vsled obolelih sosednjih organov (jeter, obisti, tudi pljuč), skozi katere gre veliko krvi, zelo oviran, tako da mora srce z znatno večjim naporom goniti kri po telesu. Toda vsaka moč ima svoje meje. Tako tudi srce končno oslabi, zlasti s tem, da se razširi, in mišičevje obnemore. Delovanje srca postane s tem pomanjkljivo in prva posledica je zastajanje krvi v notranjih organih. — Nadalje opazimo, da se pri pijancih skoro redno abnormalno nabira tolšča na srce, s čimer je delovanje srca zelo otežkočeno. Ne redko obenem z otolstelostjo degenerira mišična substanca v neko tolščnato substanco. Prvotna snov mišičjih vlakenc izginja in mesto nje nastaja tolšča. Ta afekcija pomeni seveda veliko škodo za srce. Srčne bolezni, ki si jih pijanec nakoplje z nezmernim uživanjem alkohola, so zelo usodepoine. Te so ravno vzrok, da postaja pri pijancu cela konstitucija slabša, zlasti da postaja odporna sila telesa vedno manjša napram vplivom zunanjega sveta, ki povzročajo bolezni. Vse te bolezni ovirajo funkcijoniranje srca in iz te okoliščine izvira vse zlo. Tu moramo še posebno poudariti, da se srčne bolezni vsled alkohola često že razvijejo pri osebah, ki so uživali le srednjo mero alkoholnih pijač in katerih še ne moremo krstiti z imenom pijanec. Bolestne izpremembe, ki jih povzroči alkohol v krvnih žilah, se navadno raztezajo samo na male žilice, kar je pa važno za one organe, kjer so te žilice zelo gosto razpredene. Ker namreč omami alkohol žilne živce, izgube žilice svojo živo prožnost. Vsled silnejše akcije srca in močnejšega toka krvi se te male žilice izredno raztegnejo, toda nimajo dovolj moči vsled omamljenih živcev, da bi kri zopet izžele. Zato zastaja kri v obilici v onih organih in povzroča razna vnetja Zastajanje krvi se vidi pri pijancu najbolj čisto na obrazu, zlasti še na nosu. Bolj opasna, kakor prenapolnjenje in zastajanje, so še vnetja, katera se lahko razvijejo vsled trajnega dražila alkohola po žilah samih, in to tudi večjih. Elastična tkanina žil pa se izpremeni v neko trdo, neelastično tkanino, ki vsebuje apnenec. Vsled tega se zvapnene žile ne morejo več prilagoditi raznim množinam krvi — in posledica tega je, da zlasti male žilice kaj rade popokajo. Prav posebno velja to za žilice v možganih, vsled česar zadene kap tako pogosto ravno pijance. — Zastajanje krvi v malih žilicah je zlasti usodepolno za možgane in za mrene, ki obdajajo možgane. Na mrenah se razvijejo daleč razpredena vnetja, prenapolnjenje možganov s krvjo pa povzroča glavobol in občutek tope teže v glavi. In najbrž izvirajo iz tega nenaravnega stanja možganov obilne abnormalnosti v motoričnih in senzoričnih, kakor tudi v nadčutnih funkcijah. Zunanji čuti v svojem delovanju oslabe vsled preobilega alkohola. Najbolj se to vidi na očesu. Pijanec ni več siguren pri cenitvi daljave, bistrost pogleda otemni in njegovo oko ne more prenesti svetlobe. Ravno tako trpi uho. Že slabi glasovi so mu zelo neprijetni in v ušesu se nastani neprestano šumenje. Kar se tiče tipa, je pijanec na gotovih mestih telesa ali sploh neobčutljiv, ali pa čez mero občutljiv. Često ima čudne, zelo neprijetne občutke, ki so podobni skomini, ali kakor bi lezle mravlje po koži i. t. d. Iz obolenja notranjih sklepnih in mišičjih čutov izvirajo revmatične bolečine po udih, kakor tudi pojav, da pijanca, kakor pravimo, lasje bole. — Vonj in okus navadno popolnoma otopita, tako da pije pijanec stvari, ki so normalnim ljudem neužitne, n. pr. denaturiran špirit, ali pa nastopijo perverzni občutki. Abnormalnosti na motoričnem polju se kažejo, da se pijancu tresejo udi in da ga na raznih delih telesa napadajo krči. In če zbolijo motorni periferni živci, se pojavi tudi manjša ali večja ohromelost udov, ki je združena z velikimi bolečinami. Toda v ospredju vseh patologičnih pojavov, ki dajejo zunanjo sliko kroničnega alkoholizma, stoje brezdvomno abnormalnosti na psihičnem polju. Nobena druga abnormalnost se ne more meriti z abnormalnim možganskim delovanjem, ki se razvije iz trajnega pijanstva. Intelektualno delovanje kmalu začne pešati, ki se končno razvije v intelektualno onemoglost. Iz občutkov izvirajoče predstave izgube prejšnjo živahnost in se preje, kakor v normalnem stanju, izgube iz zavesti. Obdefavanje teh predstav je le nepopolno. Spomin hudo peša, posebno za dogodke v bližnji preteklosti. Delo razuma postaja vedno slabše in slabše. To se kaže n. pr. v naslednjem. Pijanec odpravi pomisleke proti nezmernosti vselej z veliko lahkomiselnostjo, svoje ravnanje opravičuje z naravnost smešnimi trditvami, ki s stvarjo niso v nobeni zvezi. Isto se kaže v občevanju z domačini, znanci i. t. d. Obenem s pešanjem razuma je v zvezi topost napram zakonom dostojnosti in navad. Cinični govori in obscena dejanja so značilna za štadij, ki tvori prehod v neko stanje, v katerem moralični defekt presega vse druge psihične pojave. Od tedaj naprej je nemogoče zabraniti, da bi si le nekoliko ustavljal nagonu po pijači. Telesna onemoglost je že tako daleč, da se pivec komaj Društv. gov. IH. 17 še drži po koncu, če ni zaužil določene množine alkohola: Slabost volje in nestalnost v moralnih konfliktih se pred vsem kaže v tem, da zanemarja dolžnosti, katere ima do družine. Kmalu se ne meni tudi za druge dolžnosti. V zvezi z veliko nestalnostjo afektov pelje moralna slabost v dva značilna pojava: 1. k samomoru, ki ga izvrši iz studa do življenja in sveta, 2. k nasilstvom napram okolici, ki izvira iz brezmejne razdražljivosti. Psihične bolezni, ki se vobče razvijajo polagoma, se javijo tu pa tam mimogrede na zelo buren način. To stanje zaznamujemo z delirium tremens. Značilne so za to stanje gotove čutne prevare, nagel tok misli in s tem pospešeni agresivni afekti. Delirium nikdar ne nastane na podlagi enkratne nezmernosti kakor pijanost, ampak vedno na podlagi dolgotrajnega alkoholizma. Kot priložnostni vzroki, da nastopi pri alkoholiku delirium, veljajo duševna razburjenost, nepravilnost v prebavi, posebno pa mrzlične bolezni n. pr. vnetje pljuč. Bolezen se prične s slabostmi v želodcu, bluvanjem in z mučnim nespanjem. Srce bije hitro, temperatura je navadno normalna. Glava in udje se začno tresti, v bolniku se pojavi nemir in nagon, da bi letal sem in tja. Če zaspi, ga kmalu prebude strašne sanje, katere pa bolnik smatra za resnične. Zavest se vedno bolj in bolj mrači, dokler ne nastopi pravi delirij s čutnimi prevarami. Bolnik se nahaja neprestano kakor v nekem s sanjami napolnjenem polsnu. Plašno teka sem ter tje, med tem ko ropota, razsaja, vpije. Zdi se mu, da silijo vanj razne živali, katerih se brani z vsemi silami. Muhe, pajki, miši, hrošči in kače igrajo veliko ulogo v njegovih halucinacijah. Te čutne prevare se neprestano vrste ena za drugo, katere se popolnoma polaste pacijenta. Mnogokrat se bolniki v tem stanju ponesrečijo, kaj lahko se namreč zgodi, da tak človek skoči skozi okno ali skoči v vodo ali si škoduje na kak drug način. Včasih izvrši celo nasilna dejanja napram drugim. Delirij traja, ne da bi ga kaj prekinilo spanje, okrog 4—8 dni in bolnik se po končnem spanju povrne zopet k zdravju. Okrog 15% slučajev konča s smrtjo vsled obče oslabelosti ali vsled kapi, ali vsled ponesrečenja, samoumora. Toda iz alkoholizma se morejo razviti še druge duševne bolezni v pravem pomenu besede, ki so pa trajne, katere le nerade minejo, katerih tek je pa zelo podoben deliriju. Take bolezni so alkoholna melanholija, alkoholna manija, alkoholna blaznost, alkoholna paraliza. Končno bodi še omenjeno, da se iz alkoholizma razvijejo tudi splošne abnormalnosti v hranitvi. Te abnormalnosti so zlasti pri onih ljudeh, ki seveda nezmerno pijejo, zraven se pa zelo dobro hranijo. Sem spadajo nenavadna debelost, cukrena bolezen, protin in reumatične bolečine. To je kroničen alkoholizem! Videli smo višek, najskrajnejšo mejo, do katere more priti alkoholizem in opazovali smo po vrsti vse organe, na katere more alkohol na katerikoli način škodljivo učinkovati. Vendar pa ne smemo misliti, da se pri vsakem alkoholistu pokažejo vsi ti pojavi kroničnega alkoholizma, in sicer v isti meri, kakor smo jih opisali; in tudi na vseh organih obenem. Od normalnega stanja pa do one stopnje, kjer kronični alkoholizem doseže višek, je namreč z ozirom na obseg obolelih organov in pa z ozirom na veličino obolelosti kakega organa neštevilno stopenj, na katere lahko razpostavimo vse pijance. Kakor je bilo rečeno v začetku, pojavi kroničnega zastrup-Ijenja lahko nastopijo že vsled posameznih ponovnih ekscesov, če se namreč zauživajo velike množine alkohola v tako kratkih odmorih, da se še telo ni opomoglo od ene pijanosti, ko nastopi že druga. Ali kroničen alkoholizem se tudi lahko razvije na podlagi rednega, sicer precejšnjega, ali daleko ne nezmernega uživanja alkoholnih pijač. Množina, pri kateri začne redno uživanje alkoholnih pijač slabo učinkovati na telo v smislu kroničnega alkoholizma, je pri različnih ljudeh različna in zavisi zlasti od starosti, spola in individualne konštitucije. Sploh kar smo omenili pri pijanosti, od česa da namreč odvisi intenzivnost pijanosti in hitrost njenega nastopa, isto velja tudi tu. Grotjahn trdi, da če bi kdo užival leto za letom vsak dan toliko množino alkoholne pijače, v kateri bi bilo več kakor 45 g absolutnega alkohola, kar približno odgovarja dvema litroma piva, ali IV2 litru vina, ali 120g' žganja, tisti bi moral biti izvanredno močne narave, pri katerem se ne bi pokazali pojavi kroničnega alkoholizma. Izkušnja namreč kaže, da žganje hitreje in češče pripelje v kroničen alkoholizem kakor pivo ali vino, in da povzroči vsaka vrsta pijač čisto specifično, sebi lastno smer v alkoholizmu. Tako n. pr. je v alkoholizmu vsled piva posebno značilna intenzivna degeneracija srca, a v alkoholizmu vsled žganja intenzivno opustošenje živčevja. IV. Kako pripravlja alkohol pot raznim boleznim. Videli smo v velikih potezah, kako velik preobrat povzroči alkohol v telesu pijanca. Ni ga skoraj organa, ki bi ostal nedotaknjen od alkohola. Pri tem je pa še ta slaba okolščina, da alkohol napade s svojimi učinki več organov obenem, zlasti organe krvotoka, prebavila in živčevje. Tako povzroči alkohol v človeku splošno slabost, ki se na zunaj kaže zlasti v tem, da se zmanjša odporna sila telesa napram raznim boleznim, zlasti nalezljivim boleznim. Izkušnja uči, da pijanec mnogo prej zboli, kakor zmeren človek, za gotove bolezni pa ustvari alkohol v pijancu čisto posebno dispozicijo. Nekaj iz fiziologije! Znano je, da daje zdrava kri s kisikom, s hranilnimi sokovi in leukociti največje poroštvo za zdravje. Ona raznaša potrebno hrano po vsem telesu, da se povsod nadomesti obrabljena snov, in da ima telo vedno dovolj moči za svoje delovanje. Tako ostane telo v sebi močno in ne zboli iz notranjih razlogov, da bi mu namreč morda zmanjkalo moči. Toda, kakor vemo, nas obdajajo tudi miljoni in miljoni bacilov, ki silijo v naše telo, da se hranijo na njegov račun. V zahvalo pa izločujejo sokove, ki so za telo silno strupeni. Tako lahko telo zboli vsled bacilov iz dvojnega vzroka, ker ga bacili izpodjedajo in pa ker ga zastrupljajo. Toda telo napram tem sovražnikom ni tako brez moči. Kri ima namreč leukocite, ki gledajo pred vsem na to, da te vsiljive parasite brž popadejo, umore in izločijo; z druge strani pase z ozirom na strupe bacilov tvorijo v krvi protistrupi, antitoksini, ki delajo toksine bacilov neškodljive za telo. Iz tega vidimo, kolikega pomena je dobra kri za zdravje človekovo. Ali alkohol ravno krvi zada največjo škodo. Poglejmo! Prvič oslabi srce in s tem krvotok, da ne prihaja vedno in enakomerno v vse dele telesa sveža kri. Drugič izkvari krvne organe, kjer se po potrebi tvorijo novi krvni elementi, zlasti leukociti. Tretjič izkvari prebavne organe, da kri ne dobiva dovolj hranilnih snovi iz prebavil. Tako organi nimajo dovolj moči, da bi se ustavljali raznim škodljivim vplivom, zlasti onim od strani bacilov in posledica tega so razne bolezni. Tako je pijanec posebno disponiran za razne pljučne bolezni, v prvi vrsti za vnetje pljuč, ki je za pijance zelo nevarno. Ne samo da pijance ta bolezen večkrat napade nego zmerne, ampak tudi njen tek je pri pijancu mnogo težavnejši in opas-nejši. In pri pijancu navadno konča pljučno vnetje s smrtjo, ker od alkohola že itak oslabljeno srce kaj rado otrpne. Isto tako je pijanec vsled splošne oslabljenosti posebno dovzeten za tuberkulozo, ki tako strašno grasira med človeštvom. Dr. Maurice Letulle, zdravnik v neki bolnišnici v Parizu, je rekel na internacionalnem antialkoholnem kongresu na Dunaju 1. 1Q02 iz svoje 30 letne izkušnje sledeče: „Pariški delavec je alkoholik, predno postane tuberkulozen. Alkoholizem pripravlja pot tuberkulozi. V Parizu je izmed 100 jetičnih bolnikov 90 močnih alkoholistov. Alkoholiki so že od začetka neozdravljivi." In dr. Bonne poroča, da umrje izmed monakovskih pivovarniških delavcev, ki so znani pivopivci, 30% vsled tuberkuloze. Ravno tako je pijanec mnogo na slabšem ko drugi v drugih boleznih kakor: influenci, tifusu, koleri i. t. d. In Grotjahn napravi zaključek temu poglavju: usode-polnejše, ko specifični pojavi alkoholizma, je dejstvo, da se po ziorabi alkohola zmanjša odporna moč telesa napram škodljivim bolezenskim vplivom. V. Kako vpliva alkohol na zarod. Pijanec ne škoduje samo svojemu lastnemu zdravju, ampak se tudi pregreši nad zdravjem in življenjem svojih otrok. Opustošenje pijanca se namreč tudi podeduje na njegove otroke. To je najtemnejša stran alkoholizma in grehi staršev se tu dobesedno maščujejo do tretjega in četrtega rodu. — Skušnja neovrgljivo uči, da alkohol vpliva na semenske celice pijanstvu vdanega roditelja ali obeh roditeljev v tem smislu, da so potomci ali psihično ali somatično izkvarjeni, manjvredni. Tu naj navedemo nekaj zgledov bolj obširno, zlasti iz dvojnega ozira: 1. da vidimo, v kakem obsegu se vrši ta degeneracija in 2. kako, na kak način da se javlja ta degeneracija. Demme n. pr. je opazoval 20 družin v štirih skupinah. V prvi skupini je bilo 6 družin z 31 otroci. V vseh teh družinah so bili oče, stari oče in drugi predniki alkoholisti. Izmed 31 otrok sta bila samo 2 normalna; vsi drugi, 29 po številu, so imeli kal bolezni v sebi, in sicer 15 jih je umrlo v prvih mesecih ali vsled splošne slabosti ali vsled krčev, ki so zlasti posledica tega, ker so možgani s krvjo prenapolnjeni, možganske mrene in votline pa vodenične; 14 otrok pa je trpelo na raznih boleznih: v zaostalosti v rasti (2), v nepravilni zraščenosti (vodena glava, kruljavost, dvojna zajčja ustnica (3), na topoglavosti, poznem priučenju jezika, epilepsiji) (3). V drugi skupini so bile 3 družine z dvajsetimi otroci. Oče je alkoholist, toda niso bili alkoholisti njegovi predniki. Rezultat: 7 otrok je bilo normalnih, 13 otrok nenormalnih. 7 otrok je umrlo že v prvih mesecih, drugi so trpeli na slaboumnosti, epilepsiji itd. kakor zgoraj v prvem slučaju. V tretji skupini je opazoval družino, v kateri sta bila oče in mati kronična alkoholista in sta tudi imela starše alkoholike. Izmed 6 otrok ni bil noben normalen. 3 otroci so umrli v prvih šestih mesecih vsled krčev, eden je bil slaboumen, eden je bil epileptičen, eden je zaostal v rasti. V četrti skupini je Demme nasprotno opazoval 10 družin, v katerih starši niso bili niti alkoholisti, niti niso trpeli na podedovani manjvrednosti. Izmed 61 otrok, ki so izšli iz teh rodbin, je bilo 50 normalnih. Izmed ostalih je umrlo 5 otrok v prvi mladosti radi splošne slabosti ali bolezni v prebavilih, 4 so trpeli na duševni bolezni, 2 sta zaostala v telesnem razvoju. Če primerjamo prve tri skupine s četrto, vidimo, da se rodi iz pijanskih rodbin samo 17‘50/o normalnih otrok, dočim jih izide iz treznih rodbin 820/0 zdravih otrok. Razmerje je ravno nasprotno. Kakor vidimo, je iz treznih družin toliko normalnih otrok, kolikor jih je iz pijanskih rodbin abnormalnih. Drug zgled! Arrive je opazoval z ozirom na kakovost potomstva 81 družin, v katerih so bili starši vdani pijanstvu, in 245 družin, v katerih se je pil alkohol le zmerno, ki pa niso bile tuberkulozne ali sifilitične. Vse družine so bile iz delavskih krogov in iz istih socialnih razmer. Kaj je dognal? Sledeče: splavov je bilo pri alkoholikih 12'540/o, pri zmernih 6100/o, mrtvorojenih je bilo pri alkoholikih 5'200/o, pri zmernih 2'79°/0, umrlo jih je do 6. leta 43'—0/0, pri zmernih 25’410/o. In sicer jih je umrlo največ ali vsled splošne slabosti, ali krčev, ali vnetja možganske mrene. Od pri življenju ostalih otrok je postalo: jetičnih pri alkoholikih 16’—o/0; pri zmernih 2-35 o/0, duševno abnormalnih pri alkoh. 23'—0/0, pri zmernih ni znano, normalnih je bilo pri alkoholikih 16-40°/o, „ „ „ „ Že iz navedenega smo mogli spoznati, da so otroci iz pijanskih družin, ki sploh ostanejo pri življenju, posebno disponirani za razne tuberkulozne bolezni in v prav posebni meri za razne živčne in vsled tega tudi psihične bolezni. Ženski potomci trpe še vrh tega na tem, da kot matere niso zmožni dojiti. Zadnjo okoliščino je posebej opazoval znani fiziolog Bunge na 1629 slučajih in dognal, da je alkoholizem glavni vzrok, da se izgubi zmožnost dojenja. On pravi: „Redek slučaj je, da bi bila hči alkoholista v stanu dojiti svoje dete. Pravilo je, če je bil oče pijanec, izgubi hči zmožnost dojiti in ta zmožnost je tako izgubljena za vse bodoče generacije. Nezmožnost dojiti ni osamljen pojav, ampak se druži navadno z drugimi simptomi degeneracije, posebno s pomanjkanjem odpornosti napram boleznim vseh vrst, zlasti tuberkulozi in živčnim boleznim. Otroci se ne hranijo zadostno in tako se potem širi degeneracija od rodu do rodu, dokler rod ne izgine!" Kar se tiče živčnih in psihičnih bolezni, smo že videli, da se na podlagi podedovane psihopatije razvije zlasti bebstvo ali idiotstvo, epilepsija, slaboumnost, nagnenje do pijanstva in zločinstva. Poglejmo nekaj številk! Bournville n. pr. je našel pri bebastih otrocih, da je bil od 47‘lo/0 otrok oče alkoholik, od S'40/o mati, od 6'5% oba, da so bili torej pri 620/0 otrok starši alkoholiki. Dahi je našel v Norvegiji pri 50—60% bebcev starše alkoholike. (Stender 31-3%, Howe 48'3%, Fletcher Beash31‘2%). Kar se tiče epilepsije, navaja Ko\valewsky (Charkow), da ima 60% epileptikov za starše pijance, Bleuler 70%, Lan-cereaux 720/0. Z ozirom na podedovano pijančevanje descendentov naj najprvo omenimo dipsomanijo. To je posebna vrsta psihične abnormalne konstitucije, ki je zelo podobna epilepsiji, zlasti kar se tiče periodičnega nastopanja. Tu so ekscesi v alkoholu le simptomi prirorejene abnormalnosti. Pa tudi navadno pijanstvo se podeduje, ne sicer direktno, ampak indirektno, s tem, da dotičnik podeduje psihično - manjvrednost, ki se ne more dovolj vztrajno ustavljati izkušnjavam alkohola. Kraepelin je konštatiral pri 40% pijancev psihopatijo, pridobljeno od očeta alkoholika ali sploh od staršev alkoholikov, kot glavni vzrok alkoholizma, Legrain 42-6%, Kur 50% in Ober^ dieck v norišnici Burgholzli 43-5%. Nadalje je alkoholizem staršev glavni vzrok popolne slaboumnosti. Koller je našel alkoholizem kot podedovani obteževalni faktor pri 20o/o vseh duševno bolnih; v švicarski bolnišnici Burg-holzli jih je bilo 25'3o/o, na nižjeavstrijskih norišnicah 10%. Zanimivo je z ozirom na potomstvo razmerje med alkoholizmom in zločini. Sichart je dognal med 1714 zločinci alkoholizem staršev v 161o/0 slučajev, Renta med 500 v 30% slučajev, Marro med 507 zločinci v 46o/o slučajev, Rossi med 71 zločinci v 43 50/0 slučajev, Tarnovska med 150 prostitutkami 82 6% 'n 100 taticami 610/0 slučajev. De Sarlo med 145 korigendi 25<% in Monkemolier 67‘20/0 slučajev. Našteli smo najbolj vidne ekstremne pojave alkoholne degeneracije. Ali razen teh je še nebroj manj očitih pojavov, ki se dajo uvrstiti v vrsto med normalnim stanjem in zadnjim Stadijem abnormalnosti. Nenavadna razdražljivost pri abnormalno hitrem opehanju živčevja; vedno večja slabost v boju za obstanek, ki zopet pelje v nezmerno uživanje poživil, zlasti alkohola: vse mogoče stopnje intelektualne in moralne slabosti; posilne predstave; stud nad življenjem, pogostni samoumori, dušna raz-rvanost, nezadovoljnost, nestalnost, hitro menjavanje razpoloženja, seksualne abnormalnosti, to so tipične poteze splošne degeneracije. VI. Kako gospodari alkohol s človeško družbo. Do sedaj smo opazovali učinke alkohola bolj pod tem ozirom, kakega pomena so ti učinki za pijanca samega, brez ozira na njegovo socialno stališče. V naslednjem hočemo nekoliko premotriti alkoholizem tudi v tem oziru. — Posamezen človek je član cele človeške družbe, družbe namreč, ki ni samo vsota enakovrednih delov, ampak je organizem, v katerem so posamezni člani navezani drug na drugega. Zakaj v tem organizmu je fino izvedena delitev dela, vsak član ima svoje posebno opravilo, pa vendar tako, da delo prvega člana uživa tudi drugi član in nasprotno opravilo drugega člana pride v prid prvemu članu. Le iz dobrega medsebojnega delovanja posameznih organov more uspevati celo socialno bitje, v katerem so dobro počutijo vsi elementi. Vsak človek, vsak stan ima torej neko socialno stališče, v katerem ima dolžnost opravljati gotovo delo, ki ni samo v prid njemu samemu, naj si bo v dušnem ali telesnem oziru, ampak tudi drugim članom oziroma stanovom, seveda nekaterim o večji, drugim zopet v manjši meri. Alkohol stori človeka navadno nezmožnega opravljati socialne dolžnosti, zlasti s tem, da se pijanec ne meni za svoja dolžna opravila, drugič da postane fizično nezmožen za delo in zlasti tretjič, da daje družbi slab, bolan zarod. Z druge strani pa postane pijanec breme družbi s svojo [nasilnostjo in končno boleznijo. Izvor in podlaga vsake večje človeške družbe je brez dvoma družina. Iz družine pridejo vedno novi člani družbe, da zasedejo mesta umrlih, z druge strani pa je tudi družina najmogočnejši impulz za večino ljudi, da posvetijo vse svoje moči za blagor drugih, za blagor svojih domačih, za blagor svojega naroda, za blagor svojih sodržavljanov. Iz tega lahko spoznamo, da ima družina dva namena: prvi bližnji namen je roditi otroke in jim dati duševno, telesno in materialno podlago za samostojno življenje ; drugi daljni namen, da se mož in žena skupno podpirata v duševnem in materialnem oziru, da imata tako življenje, kakor človeku pristoji že po naravi. Sedaj bomo videli, da alkoholizem vodi družino daleč proč od njenega namena. Če je le en član družine, zlasti če je gospodar alkoholist, je družina razdrta! Poglejmo v tako kmečko družino! Medsebojne ljubezni, zadovoljstva, miru v taki hiši ni. Saj to tudi mogoče ni, če oče po gostilnah zapravlja premoženje, hodi vrtoglav domov, doma vpije, razgraja, kolne, pretepa ženo. Koliko žalostnih ur je v taki hiši, posebno ob nedeljah in praznikih. Kdo more prešteti solze žene in otrok, ki jih pretočijo ob takih prilikah. Posledica tega je, da tudi žena začne pešati, tako da nima niti moči, niti veselja za gospodinjstvo in vzgojo otrok. V taki hiši kmalu nastane splošni nered in uboštvo. Druga slaba stran za družino je ta, da pijanec postane len, zanikaren in nazadnje nesposoben za delo ter izgubi tako zanimanje in veselje za delo in redno gospodarstvo. Mesto da bi težko delal doma, zapravlja raje čas po gostilnah. Tako zastaja delo pri hiši. Pri pijancu se seje in sadi, ko je drugod že vse obdelano, žanje in kosi se prekasno ali pa sploh ne. Živina vsa sestradana peša, poslopje trpi škodo, streha se ne popravlja. Pijanec pušča tudi v nemar plačilo davkov, obresti in zavarovalnine. Celo posestvo postane skrajno zanemarjeno, kaj čuda, da potem tudi vedno manj donaša. Z druge strani pa rabi pijanec za svoje veselje dokaj denarja, zlasti če je vdan drugim strastem. Zato pijanec ves denar, kolikor ga dobi, brž zabije v pijačo. Toda vir dohodkov se vedno bolj krči. Tedaj začne pijanec prodajati tudi tisto, ki je hiši potrebno, obenem pa delati dolgove, sprva manjše, potem vedno večje. Pri hiši je še vedno kaj, kar se da spraviti v denar. Tako prodaja pridelke, dasi morda niti za dom ne zadostujejo in jih je treba spomladi mnogo dražje kupovati. Tako najde pijanec vedno kak vzrok, da se odproda kako živinče ali kaka druga stvar. Če že ni drugega vzroka, je pa žena kriva, ker ga je razjezila. Velika sreča je za pijanca seveda, če ima lepe, zarastle gozdove. Ti mu nudijo izdaten vir za denar, dokler niso vsi gozdovi izsekani. Ker lastno gospodarstvo itak ne gre izpod rok, zato se proda košnja ali se odda kaka parcela v najem za par let, mnogokrat seveda proti takojšnemu plačilu, katero je pa zato izdatno nižje. Če je že večja sila, se nazadnje tudi kaka parcela, ki je itak bolj od rok, zastavi in njen užitek prepusti upniku namesto obresti, končno se tudi proda. Obenem, ker ti viri za denar ne zadostujejo, seže pijanec po dolgovih. Prve dolgove, ki so navadno za pijačo, piše krčmarjeva kreda. Taki dolgovi presenetljivo hitro rastejo, zlasti so še za pijanca presenetljivi, ker navadno ne misli rad na take dolgove in jih kaj pridno množi, kadar je pijan in mu ni dosti mar, kolik je dolg. Toda pijanec rabi denarja tudi v gotovini. Saj je vedno potreben pri gospodarstvu. Za davke gosposka noče nič čakati, istotako je treba zlasti spomladi kupovati moko za kruh in seme za setev-Morda je tudi prodal jeseni vola in zapravil denar in sedaj je treba kupiti drugega vola, da bo sploh mogel sejati. Toda denarja ni nikjer! Zato je prisiljen, da si najame posojila v gotovini. Sprva si najame posojilo bolj nerad v posojilnici, da ni treba in-tabulacije, zato se najrajši zateče k svojemu staremu prijatelju gostilničarju, ki rad porabi to priliko za obračun o dosedanjem izpitku z obrestmi vred. Pozneje mu je dobra seveda tudi posojilnica. Tako mu rastejo dolgovi, zlasti še, ker obresti navadno ne plačuje sproti, ki se pripisujejo h kapitalu. Tu imate sliko, kako gospodari kmet zapravljivec ali kmet pijanec, zakaj pri nas na Kranjskem je zapravljivost, kakor pravi Milčinski (1. c.), istovetna s pijanstvom. Tako gospodarstvo pelje v siromaštvo in vodi grunte na kant in v kose. Cela družina je ob imetje in ob streho in domača občina je za kup ubožcev zopet bogatejša. Če sta pri kaki družini oba pijanca, oče in mati, gospodar in gospodinja, gre cela stvar isto pot, le da se proces hitreje izvrši, ker sta na pogubnem delu mesto enega dva. Podobno kakor pijanski kmetski družini, se godi tudi družinam pijancev obrtnikov in pijancev trgovcev, le da premoženje teh toliko hitreje poide, ker je bolj navezano na gospodarjevo delo. Vse premoženje namreč obstoji v zaslužku obrtnika ali trgovca in se torej množi ali gine, kakršen je pač gospodar, dober ali slab delavec. Najbolj nesrečne so pa gotovo one delavske družine, katerih premoženje obstoji edino v zaslužku gospodarjevem. Če je tak delavec pijanec, navadno zapije večino zasluženega denarja že v soboto in nedeljo. Tako trpi ostala družina največje siromaštvo. Morda ima kako tesno, temno in vlažno stanovanje, a sicer nima niti obleke, niti hrane. Vsled pijanosti tak delavec ni nikjer trajno v delu, zanj pridejo kaj pogosto časi, ko nima nobenega dela in tako ostane taka družina brez vseh gmotnih sredstev. Rekli smo, da je prvi cilj rodbine, da se v njej rodi nov zarod in se vzgoji za samostojno življenje. Silno imeniten cilj je to, a žal zopet moramo reči, da je alkoholizem glavni nasprotnik temu cilju. Kako so mnogokrat otroci staršev alkoholikov že od staršev disponirani za razne telesne in psihične defekte, o tem smo že razpravljali. Govoriti nam je še o vzgoji. Da v takih družinah, kjer vlada sovraštvo in spor med roditeljema, kjer gre gospodarstvo vsled malomarnosti vsaj enega izmed roditeljev rakovo pot, dobra vzgoja ne more imeti ugodnih tal, je pač vsakemu dovolj jasno. Čeprav je morda mati dobra in ima dobro voljo, da bi lepo vzgojila svoje otroke, vendar večinoma ne doseže te naloge deloma vsled lastnega trpljenja, deloma pa vsled obilnega pomanjkanja. Zato otroci takih družin že v prvi mladosti rastejo sami sebi prepuščeni, zlasti so telesno zanemarjeni. Ko postane tak otrok večji, se nihče ne meni, da bi ugodno in na dobro stran razvijal in gojil vzbujajoče se duševne zmožnosti. Nihče se ne trudi, da bi z ljubeznijo in prijaznostjo priklical iz otrokove duše ljubezen in prijaznost, nihče ga ne navaja k dobremu, nihče ne kroti njegovih slabih nagnenj. In tako dobi tak otrok znak zanemarjenosti tudi v duševnem oziru. Ko se otrok začne zavedati in njegova duša začne željno vzprejemati vase vse, karkoli jo obdaja, takrat ima priliko videti le žalostne prizore in zglede v domači družini, kakor si jih lahko mislimo. Kakor v prvi mladosti, tako živi otrok tudi pozneje v znamenju zanemarjenosti, prepuščen samemu sebi. Do domače hiše nima posebno veliko ljubezni, zato hodi raje okrog v družbi drugih otrok, ki imajo z njim enako usodo. Pri tem se navadi pohajkovanja, surovosti, lenobe, da, celo tatvine in nečistosti. Sola more pri takem otroku doseči le minimalne uspehe, ker njena vzgoja nima nobene zaslombe v družinski vzgoji. Taka je mladost otroka pijancev in že je čas, da si začne služiti kruh sam. A težko je zanj to življenje, saj je nastopa brez prave verske, intelektualne, stanovske izobrazbe, brez moralne moči, brez imetja in nasprotno podvržen raznim psihičnim in telesnim boleznim ter vdan lenobi, pohajkovanju, pijanstvu itd. Iz takih otrok postanejo hudodelci, pijanci itd. Kakršne družine, taka družba. Slabe posledice, ki izvirajo iz pijanskih družin, se kažejo na celem narodu, na celi državi. Število porodov pada, umrljivost otrok raste. Delavna zmožnost naroda pojema in s tem pada nivd duševne in materialne kulture. Nravstvene lastnosti se izgubljajo, toda ječe se napolnjujejo z zločinci, prisilne delavnice in poboljševalnice s postopači. Duševne in telesne bolezni se množe, nezgod in onemoglosti je vedno več in kot posledica so številne in napolnjene bolniščnice in hiralnice. Imetje se razsiplje, zato ima občina na glavi kup revežev. Ce naredimo na podlagi teh dejstev bilanco z ozirom na državo, vidimo, da z ene strani država od svojih državljanov vedno manj dobiva v vsakem oziru, z druge strani pa da se od nje vedno več zahteva. Vli. Kateri so vzroki alkoholizma. Vprašanje o vzrokih alkoholizma je važno pred vsem iz dvojnega razloga. Prvič nam daje to vprašanje dokaj globlji in jasnejši vpogled v celo alkoholno vprašanje (teoretičen pomen). Drugič je s tem vprašanjem dana podlaga in smer za boj proti alkoholizmu, za antialkoholno gibanje (praktičen pomen). Vzroki alkoholizma tiče deloma v človeku samem, deloma pa v socialnem milieuju, v katerem človek živi. Prvo vrsto vzrokov, ki tiče bolj v človekovi fiziološki in psihični naravi, bi imenovali notranje vzroke; drugo vrsto vzrokov, ki prihajajo pred vsem od zunaj, bi pa imenovali zunanje vzroke. V življenju nastopajo seveda notranji in zunanji vzroki vedno solidarno skupaj, toda mi jih bomo ločili in obravnavali vsak vzrok posebej, da si jih bomo lahko bolj jasno ogledali. A. Notranji vzroki. 1. Dobrodejno učinkovanje alkohola in alkoholizem. Prvi vzrok, da ljudje alkoholne pijače sploh pijo in da jih pijejo s tolikim veseljem, je pač v tem, kakor smo že rekli, ker alkohol poživljajoče in dobrodejno učinkuje na človeka. Zaužiti alkohol ne vpliva prijetno samo na okus in vonj, temuč učinkuje tudi direktno na možgane, tako da se vzbude vsled tega v človeku prijetna čustva, neodvisna od notranjih ali zunanjih občutkov. Splošno čustveno razpoloženje je v glavnem odvisno ali od dobrote, oziroma zlosti zunanjega sveta, katerega sprejemamo vase po zunanjih čutilih, ali pa od stanja lastnega telesa, katerega se zavedamo po notranjih čutih. Vsi pa predobro vemo, da so le premnogokrat zunaj nas take razmere, ki so nam vir neštevilnih neprijetnosti, nesreč, gorja. In mi se z vsemi silami skušamo otresti teh neprijetnosti in porabimo vsa mogoča sredstva in pripomočke samo zato, da bi se ognili nesreči. Tako zahteva pač naša narava in mi se ji v tem oziru prav posebno klanjamo. In glejte, alkohol je izredno dobro sredstvo, da ne zatre samo takega neprijetnega razpoloženja, ampak tudi zaeno povzroči prijetna čustva. V alkoholu imamo torej sredstvo zoper neprijetnosti in vir prijetnosti, katere intenzivnost in trajnost lahko poljubno reguliramo. Sedaj nam je jasno, zakaj ima alkohol tako izvanredno vlogo v človeškem življenju, videli smo glavni razlog, zakaj je uživanje alkohola tako razširjeno in v človeštvu tako globoko vkoreninjeno. Razen na možgane vpliva alkohol, kakor sem že omenil, tudi zelo prijetno na okus in vonj. Tudi ta okoliščina znatno poveča teženje po alkoholu, podobno kakor imamo radi jedila, ki imajo dober okus. Pri tem prvem vzroku sta pred vsem dva momenta, ki dajeta vzroku posebno moč in sta zaeno oporišče, na katero moramo opreti protialkoholni boj. Prvi je zunanji svet, ki nas obdaja in ki je za nas vir mnogobrojnih neprijetnosti. Drugi moment je posebnost naše narave, da bežimo pred neprijetnostjo in iščemo prijetnosti. Protiutež proti prvemu momentu je to, da skušamo žalostne zunanje razmere, o katerih bomo še govorili, osladiti in storiti za nas ugodne, proti drugemu momentu je pa pač najboljša močna volja, ki zajema svojo moč iz v meso in kri prešle dobre prve vzgoje ter iz naravnih in nadnaravnih motivov, da si ne iščemo začasne utehe v alkoholu, ki je povzročitelj tudi neštevilnih nesreč. 2. Navada in alkoholizem. Tudi ta vzrok alkoholizma je v človeku samem in obstoji v neki dispoziciji, pri kateri je značilno to, da sili človeka sama iz sebe k ponovnemu uživanju alkohola, in sicer k vedno pogostejšemu in obilnejšemu uživanju. Ta dispozicija ima v našem slučaju pred vsem dva vira: prvi temelji v fiziološkem delovanju živčevja, a drugi ima svoj sedež v našem psihičnem delovanju. Zato hočemo dispozicijo prve vrste imenovati fiziološko privajenost, dispozicijo druge vrste psihično privajenost. Fiziološka privajenost oziroma navada ni nič drugega kot posledica kroničnega alkoholnega zastrupljenja. — Prvi pojav fiziološke privade je to, kar hočemo zaznamovati, ko pravimo, da smo se strupa privadili. Obstoji pa v tem, da ona mera alkohola, ki je v začetku povzročala lahke akutne pojave alkoholnega zastrupljenja — v teh pojavih tiči pravzaprav ves užitek alkohola — polagoma ne dosega več svojih prvotnih učinkov. Treba je za isti učinek v teku časa vedno večjih meric alkoholne pijače. Če hoče alkoholov prijatelj v sebi vzbujati vedno isto prijetno stanje, mora na živčevje vedno bolj pritiskati in to doseže s tem, da pije vedno bolj koncentrirane pijače in v vedno večjih množinah. Tako torej izvira iz prve lastnosti fiziološke privade vedno pogosteje pitje, in sicer v vedno večjih merah. Drugi pojav fiziološke privade je takozvani pohlep po alkoholu. Ta pohlep po alkoholu ima silno široke meje: od prve stopnje, ki se javlja v nekem neprijetnem čustvu, da nam manjka neki redni užitek, raste to hlepenje v vedno pogosteje in vedno močnejše teženje, dokler se ne izprevrže v neutolažljivo žejo po alkoholu, ki zahteva vednih in vedno večjih doz. Fiziološka privada nastane po mnenju strokovnjakov tako le: Kakor je samoposebi umevno, se žive telesne celice na vso moč branijo proti razdirajočim vplivom, ki jih povzroča alkohol v njih. Branijo se s tem, da skušajo udrli alkohol zopet izločiti ali razkrojiti ali izolirati. Če celice večkrat obiskuje alkohol, dobe te celice, kakor vsa živa bitja, neko vajo in moč v boju zoper alkohol. Nauče se, da vedno hitreje in v vedno večji meri paralizirajo alkoholov strup. Tako sčasoma alkohol ne more več razviti svojih pogubonosnih učinkov v celicah v taki meri, kakor v začetku, prijetni učinek alkohola v malih množinah za pivca izostane; treba je vedno večjega sovražnika, da premaga celice, pivec mora torej piti več alkohola, da čuti v sebi kaj učinka. Kakor vidimo, imamo pred seboj prvo stopnjo privaje na alkohol. Iz prve stopnje se lahko razvije druga stopnja, če namreč kak prijatelj alkohola vedno in vedno zaliva svoje celice z alkoholom. Zato se v celicah sčasoma vstali neka nova stalna funkcija edino za boj proti alkoholu, vsled česar se več ali manj izpre-meni tudi njihova sestava in njihovo normalno delovanje. Seveda postaja vse celično delovanje vedno slabše, ker mora celica rabiti mnogo moči samo za obrambo proti alkoholu in naredi tudi alkohol kljub vedni obrambi precej škode. Toda če se prigodi, da se pijanec zdrži alkoholne pijače čez navaden čas ali jo pije pod navadno mero, tedaj tudi samo-posebi umevno poneha boj med celicami in alkoholom. Tako pridejo celice, ki so v sestavi in v delovanju popolnoma prikrojene za boj proti alkoholu, naenkrat v nenavaden, izvanreden položaj, ki se kaže v takozvanih abstinenčnih pojavih. Ti pojavi imajo na sebi znak, da so celice, oziroma organi oslabljeni, nekako okorni in težki za novo delovanje. To nenormalno stanje telesnih celic oziroma organov se takoj javlja v psihi kot neprijetni občutki, ki močno nagibajo na to, da se to neprijetno, vznemirljivo stanje odpravi. Istočasno pa inštinktivno vzbude v domišljiji predstavo alkohola kot dobro zdravilo zoper to neprijetno stanje in takoj se vzbudi želja po pitju kake alkoholne pijače. Čim bolj je živčevje oslabljeno in privajeno na alkohol, tem hitreje in pogosteje se vzbudi želja po alkoholu in tem močneje se javlja. — Če pride po taki abstinenci alkohol zopet v celice, se povrnejo celice zopet v alkoholu prikrojeno stanje, pojavi se poživljenje, polajšanje v delovanju. Sledi neko prijetno stanje, ki je v kontrastu s prejšnjim neprijetnim stanjem še mnogo prijetnejše. Tako je torej ta druga stran fiziološke privade vzrok, da pijanec, ki je zapadel tej privadi, ne more več nehati piti. Če privede takega pijanca kaka stvar tako daleč, da začne opuščati pitje alkoholnih pijač, tedaj ga telo samo opominja, resno ga opominja, da naj mu privošči vsaj nekoliko alkohola. Je pa ta druga stran fiziološke privade tudi vzrok, da pije pijanec vedno pogosteje in v vedno večjih množinah. Tako je torej fiziološka privada velik vzrok, da se pitje alkoholnih pijač vedno bolj širi in utrjuje, da dobiva alkoholizem vedno več tal. Fiziološka privada pijanca samaposebi ni nravni defekt, ker je neko patologično telesno stanje, ki je neodvisno od proste volje. Če hočemo kakega pijanca ozdraviti tega nagnenja, navadno ni druge poti, kakor da mu polagoma s silo odtegujemo pitje alkoholnih pijač in mu je končno popolnoma ustavimo, da tako polagoma izgine iz živčevja ono bolestno stanje zastrupljenja in izgine z njim tudi ono nagnenje do pijače. Oglejmo si sedaj nekoliko takozvano psihično navado! Kdo ne pozna njene narave, njenih učinkov? Mnoge stvari, n. pr. razne sladkarije so našemu okusu zelo prijetne, ali dokler jih nismo, uživali, smo zanje večalimanj indiferentni. Sele ko smo ponovno okusili njih dobrino, smo se nanje navadili, tako da nam pogosto silijo v misli in vzbujajo želje po njih. Nič drugače ni z alkoholom. Kdor ne pije pogosto alkohola, ne občuti nobenega posebnega hrepenenja po njem, čeprav ima morda priložnost, da bi si ga privoščil. Toda drugače se godi onemu, ki se je z alkoholom že mnogokrat bratil. Takega vsaka stvar spominja na alkohol, vsaka misel ali predstava, ki je le količkaj v zvezi z alkoholom ga vzpodbuja k pitju, vsaka želja mu vzbuja željo ne po vodi, ampak po kaki alkoholni pijači, takemu je vsaka prilika zadostna, da se malo okrepča z rujnim vincem. To je torej psihična navada glede alkohola. Pod njenim vplivom vse pijančeve misli vzbujajo in vzdržujejo predvsem eno najljubšo misel, misel na alkohol in na njegove užitke in vse misli pomagajo predvsem eni veliki želji, želji po alkoholu, da se kolikor mogoče kmalu in ugodno udejstvi. Torej tudi psihična navada goji in pospešuje pogosto pitje, in s tem alkoholizem. Proti temu vzroku se pač najbolje zavarujemo, da se varujemo, dokler še nismo alkohola navajeni, skrbno vseh okoliščin, v katerih bi utegnili pogosto piti in se tako privaditi pijači. O nekaterih prilikah, ki zapeljujejo v alkoholizem, bomo še natančneje govorili. 3. Psihopatija in alkoholizem. Na tretjem mestu si hočemo ogledati, v kakem vzročnem razmerju si stojita psihopatija in alkoholizem. Psihatrija nas uči, da obstoji med psihopatičnim, duševno manjvrednim človekom in med pitjem alkoholnih pijač čisto določeno razmerje. Izmed številnih razmerij si hočemo tu ogledati zlasti dvoje takih razmerij, izmed katerih se prvo javlja v dipsomaniji, kvartalnem pijančevanju, a drugo v tem, da se zmerno pitje psihopatične osebe hitro izprevrže v nezmernost. Takega nesrečnika, ki trpi na dipsomaniji in ki je sicer zmeren ali celo zdržen, prime v gotovih časih nepremagljiv gon, da bi pil vse alkoholne pijače brez izjeme in v velikanskih množinah. Preden začne piti, ga kaj rada glava boli, zlasti pa ga muči neko tesnobno razpoloženje in v notranjosti ga preveva živahen nemir. Ko enkrat začne tak človek piti, ni za nobeno rabo več. Noben sklep, noben ozir na družino ali na njegovo socialno stališče ga ne more zadržati, da bi se ustavil izkušnjavi. Vsako oviro, ki se mu stavi, zna z veliko spretnostjo premagati. Med pitjem prenese neverjetne kvantitete in zdi se, kakor da ne bi imel nobene potrebe več za spanje in hrano. Po nekoliko dneh, več- krat šele po tednih, pride tak pijanec zopet k sebi. Živ stud do pijače se pojavi, tako da takoj preneha piti. Ko tak revež še srečno prebije „mačka“, se polagoma zopet povrne v normalno stanje. Čim daljši je čas, katerega prebije dipsomanist v pijančevanju, tem krajše so periode, v katerih se ponavljajo napadi. Dipsomanija obstoji najbrž v nekčm abnormalnem, epilepsiji podobnem stanju živčevja, ki se javlja v bolj ali manj dolgem, periodičnem omračenju, katerega zunanji simptom je tudi ravnokar opisano pijančevanje. To je torej ena vrsta psihopatije, katere posledica je periodično pijančevanje. Druga vrsta psihične manjvrednosti se javlja v tem, da se zmerno pitje hitro izprevrže v pijanstvo. Taki psihopatični indi-vidui čutijo v sebi nagonu podobno nagnjenje do nezmernosti v alkoholnih pijačah. Sevfeda ne smemo misliti, da taka psiho-patična oseba zaide vedno takoj v zlorabo alkohola, kakor hitro bi prišla z njim v dotiko. Psihopatija se pojavi pred vsem kot vzrok alkoholizma takrat, če pride oseba v take razmere, ki vodijo v več ali manj pogosto uživanje alkohola in latentno dispozicijo za nezmernost vzbujajo in razvijajo. Tako namreč pripelje trajna dotika z alkoholom vsled alkoholne obrti ali vsled pivskih razvad ali potreba po evforiji vsled zunanjih neugodnih razmer z mnogo, mnogo večjo gotovostjo in hitrostjo psihopa-tično osebo v pijanstvo, kakor pa normalno osebo. Število takih psihopatov je zelo veliko. Zastopani so v vseh stanovih, raztreseni po vsej človeški družbi. Najdemo jih med umetniki, iznajditelji, pesniki, politiki, a nič manj med zločinci, vagabundi, prostitutkami. Število takih psihopatov še posebno pomnoži dejstvo, da se ta psihopatična dispozicija podeduje. Na duševni manjvrednosti te vrste trpe v veliki večini tudi potomci, katerih starši ali predniki so trpeli na pijanstvu, ali kaki duševni bolezni. Društv. gov. III. 18 B. Zunanji vzroki. Doslej smo obravnavali notranje vzroke alkoholizma, ki tiče v človeku samem. Kakor smo že omenili, notranji vzroki navadno sami zase ne pospešujejo alkoholizma, ampak večinoma v solidarni zvezi z zunanjimi vzroki. In zunanji vzroki imajo napram notranjim vzrokom neki znak primarnosti s tem, da zunanji vzroki navadno notranje vzroke takorekoč šele zbude, da jim tako notranji vzroki nudijo ugodna tla za uspešno delovanje. Dočim imajo notranji vzroki svoj sedež v človeški fiziološki oziroma psihični naravi, so pa zunanji vzroki bolj socialne narave, imajo svoj sedež v človeških socialnih razmerah. 1. Vzgoja in alkoholizem. Brez dvoma je človeška vzgoja velikega pomena za to, kako stališče bo zavzel človek napram alkoholnim pijačam. Prva vzgoja da človeku smer za njegovo delovanje, in sicer se ta smer globoko vtisne v vsega človeka, preide mu, kakor pravimo, v meso in kri, tako da se tega ne more znebiti vse življenje, česar se je naučil ali navadil v prvi mladosti. To je dobro, če se je navadil v mladosti dobrih stvari, a usodepolno, če se je naučil slabih navad. Kar se tiče alkoholizma, lahko vpliva vzgoja v prid alkoholizmu v dvojnem oziru: ali prvič tako, da vzgoja direktno vodi otroka k pitju alkoholnih pijač s tem, da mu vzgojitelji na katerikoli način dajejo piti alkoholne pijače in ga tako praktično privajajo na pijačo že v zgodnji mladosti in mu zaeno silijo v glavo prepričanje, da je alkohol dober in zdrav za telo in dušo itd., ali drugič indirektno s tem, da da vzgoja otroku deloma vsled zanikarnosti deloma vsled slabih zgledov staršev premalo umske izobrazbe in moralne moči, da bi se otrok pozneje mogel ustavljati vabljivim zankam alkohola. Da je med svetom mnogo take vzgoje, ki indirektno vodi v alkoholizem, je jasno na prvi pogled. Toda tudi to je gotovo, da mnogo, mnogo staršev svoje otroke direktno zavaja v alkoholne pijače. Naj govore številke 1 Na ljudski šoli v R. je bilo v šolskem letu 1911/12 429 otrok. Od teh je uživalo alkoholne pijače 419, samo 10 ne. Vsi ti so pili vino, za „priboljšek“ jih je od vinopivcev pilo še 175, t. j. 42%, pivo. Poleg vina in piva je pilo še žganje 108 otrok, tedaj 25%. Pijanih je bilo v tem šolskem letu 145 otrok, t. j. 34%. Kolikor se vedo spom- niti, jih je pilo v predšolski dobi, torej pred izpolnjenim šestim letom 173 otrok, t. j. 42 0/0. Pili so: vina od pol do pet kozarcev naenkrat, piva od enega kozarca do celega vrčka, žganja od pol žganjarskega kozarčka do pol fraklja, nekateri tudi po cel frakcij. Na vprašanje — in to je za nas poglavitno —: Kdo ti daje piti? — so odgovorili vsi: oče, mati, brat, botra, stric, in sicer izmed 100 slučajev so v 98. slučajih dajali piti starši, v komaj 2 slučajih drugi. Mnogo bolje, kakor v R., zlasti glede slednjega dejstva, stvar najbrž tudi drugod ne bo! Iz navedenih številk vidimo, kako veliko vlogo igra med vzroki alkoholizma ravno naša vzgoja, s katero se otroci za alkoholizem takorekoč vzgajajo. Tu ima antialkoholno gibanje za svoje delovanje zelo širno polje, da prenovi vso vzgojo v antialkoholnem duhu. 2. Nevednost in alkoholizem. Globoko v duši ljudstva živi prepričanje, ki je takorekoč od prednikov podedovano in poleg tega še vtrjeno od lastnih skušenj, da namreč alkohol, vsaj v manjših množinah, ni škodljiv, ampak nasprotno, da celo poživlja, da daje moč, da greje, da zdravi itd., da je torej prav in dobro, da pijemo alkoholne pijače. Da, res je, da alkohol poživlja, da daje moč, da greje, da zdravi, in ljudstvo se tega dobro zaveda, a ne zaveda se z druge strani, da so to samo subjektivni pojavi, ki varajo našo zavest o resnični škodi, ki jo povzroča alkohol telesu pod krinko onih mamljivih pojavov. Ravno tako moramo reči, da se ljudstvo še daleko ne zaveda vseh strašnih posledic, ki jih ima nezmerno pitje za telo in dušo, za potomstvo, za vse socialno življenje, in da se konsekventno tudi ne zaveda odgovornosti, ki jo ima vsled nezmernega pitja za lastno zdravje in za zdravje potomcev. Tako izvira deloma iz napačnega pojmovanja, deloma iz nevednosti o alkoholu z ene strani ono tako razširjeno slavljenje in cenjenje alkohola, z druge strani pa tolika brezskrbnost in lahkomišljenost v pitju alkoholnih pijač. Ta nevednost ljudstva sicer ne vodi kar naravnost v zlorabo alkohola, vendar pa tvori zelo ugodna tla, da drugi faktorji lažje delujejo za alkoholizem. Kdor ima ono napačno ljudsko prepričanje o alkoholu, gotovo ne odobrava pijanstva, a vendar zajema iz tega prepričanja neki umski razlog, da je opravičen piti alkohol, ker je koristen ali če že ni koristen, vsaj škodljiv gotovo ni. Zato se tak človek z nekim veseljem 18* j in varnostjo polagoma vdaja pijači. In tako se revež komaj zave in že je v krempljih alkohola. Postane pijanec, da še sam ne ve kdaj. Toda tudi v drugem oziru pospešujejo taki ljudje alkoholizem, vsaj indirektno. Človek namreč, ki je prepričan o neškodljivosti alkohola in ima v tem prepričanju neko opravičilo za pitje, je, če ne naravnost nasproten, vsaj težko dostopen za protialkoholno gibanje in naj potem to gibanje obstoji ali samo v protialkoholnem pouku ali pa v praktičnem izvajanju protialkoholnih principov. Protiutež proti temu vzroku alkoholizma je pred vsem dobro izpeljan pouk o resnični vrednosti alkohola in gojenje zmisla za higieno in socialne dolžnosti. 3. Družabne oblike in alkoholizem. Eden izmed najvažnejših vzrokov alkoholizma so nadalje današnje oblike družabnosti, ljudske šege in navade, ki so popolnoma zasužnjene od alkohola. To dejstvo je pač posledica alkoholnega evforičnega učinkovanja. V družbi rabimo veselosti, živahnosti, zgovornosti, uglajenosti itd. In kakor smo že videli, alkohol v majhni množini zelo ugodno pospešuje v človeku omenjena razpoloženja . . . Zato ni čuda, da tisti, ki ni zgovoren, ki je neokreten itd., kaj rad seže po alkoholnih pijačah, da je občevanje v družbi tem veselejše in živahnejše. Tako se pije ob vsaki priliki in nepriliki, pri sestankih iz kateregakoli vzroka, pa naj bo to doma v krogu družine, ali pa v širni javnosti. Alkohol je bistven del družabnega življenja. Zdi se, da tam, kjer ni alkohola, tudi ni veselja, ni pravega življenja. Tako torej spremlja alkohol vse družabno življenje, naj je ono v krogu družine, ali pa ono v krogu javnosti. Iz navedenega povzamem zlasti dvoje, kar pospešuje alkoholizem. Prvič je dejstvo, da je javno družabno življenje v ozki zvezi z gostilničarsko obrtjo, ki uporablja vsa sredstva, da kolikor mogoče veliko izkupi, drugo je narava, narava ljudskih navad. Kakor vemo, je dandanes zelo razvito javno življenje, ki se vrši ali zunaj pod milim nebom ali pa po javnih lokalih. Lokali za take namene so navadno v privatnih rokah oseb, ki vpoštevajoč, da je alkohol fino sredstvo za družabnost, večinoma združujejo take lokale s prodajo alkoholnih pijač. Taki špekulantje potem ne stremijo toliko za najemnino od prostorov, na katero se sploh ne ozirajo, ampak stremijo pred vsem za dobičkom od alkoholnih pijač, ki jih popijejo gostje pri njem. Taka špekulacija porabi vsa sredstva, da pride pitje kolikor mogoče zelo v navado in da obilica popitih pijač vedno bolj raste. Nasprotno pa nastane iz tega stremljenja za goste neka moralna sila, da morajo piti, dokler so v gostilni. Gostilne so navadno edini lokali, kjer dobiš prenočišča, kjer se vstavljaš med potjo, kjer lahko občuješ in se zabavaš izven domačega kroga. So sicer po mestih kavarne in hoteli, kjer ni v toliki meri sile k pitju alkoholnih pijač, a ta poslopja za veliko večino mas niso dostopna, ker so pač predraga. Tako pride človek često v položaj, da mora iti v gostilno, a zaeno je prisiljen, da mora tudi piti. Drugi zopet išče zabave in druščine, a ker jo najde samo po gostilnah, hodi tja, kjer se tudi privadi pijače. — Veselice in druge zabave se navadno vrše le po gostilnah, gotovo pa v zvezi z gostilno in sicer s poglavitnim namenom, da bi se prodalo veliko pijače v korist gostilne ali morda tudi v korist kakega društva. Če posetiš tako veselico, tem bolj koristiš namenu veselice, čim več izpiješ. Imamo torej zopet javno siljenje k pijači. — Dandanes se udeležujejo politike najširše mase, kar se pa more vršiti večji del samo po shodih. Ti shodi se največkrat vrše po gostilnah, kjer morajo udeleženci poleg politikovanja tudi piti. Istotako je z raznimi stanovskimi društvi! Mnogokrat morajo delavska, rokodelska društva in druga društva zborovati v gostilni; če imajo pa lastne društvene domove, premnogokrat krijejo stroške za nje z izkupičkom alkoholnih pijač med člani. Tako so zopet člani vsaj moralno prisiljeni k pitju. Na ta način torej pride človek v življenju premnogokrat v položaj, ko je prisiljen, vsaj moralno, da pije alkoholne pijače. Kdor še ni privajen na alkohol, se ga na ta način polagoma vadi; za pijanca pa je to dobrodošel vzrok, da si zopet in zopet gasi neprestano žejo. Druga stran tega vzroka izhaja iz narave ljudskih navad. Rekli smo, da je vse ljudsko življenje prepojeno s pitjem alkoholnih pijač, da so vse oblike družabnosti vrejene takorekoč po principu „brez alkohola ni veselja, ni pravega življenja". Vemo pa, da imajo socialne navade na posameznika velikansko moč, tako da jim navadno vsak podleže. Od dotičnega, ki se jim hoče ustavljati, se zahteva že velika moč razuma in volje. Z druge strani je pa ljudstvo v svojih navadah in razvadah zelo konservativno in konsekventno tudi intolerantno napram nasprotnim navadam. Zato tak človek, ki se noče ravnati po splošnih pivskih navadah, kmalu začuti odpor ljudi, ki se kaže pozitivno v tem, da ga silijo k pijači, a negativno v tem, da zabavljajo in nasprotujejo dotičniku, ki ne dela tako kakor oni. Tako velja abstinent za napol prismojenega čudaka. Če zopet pomislimo, kako smo za slabe sodbe o nas od strani drugih občutljivi, bomo lahko izprevideli, kako močne volje je zopet treba, da se ne meni za odpor ljudi in se drži svojih takorekoč osamljenih principov. Iz navedenega lahko razvidimo, da postanejo večinoma vsi ljudje srednjega kalibra sužnji teh ljudskih navad, ki jih navajajo v pogosto, da često, često nezmerno pitje alkoholnih pijač. Mnogi pijejo in pijejo ob kaki priliki, dasi jim je to pitje že zoprno, samo zato, ker drugi mnogo pijejo in ker je morda običajno, da mora biti človek ob dotični priliki pijan, ker sicer ne velja za korenjaka, ki uduši mnogo alkohola. 4. Hrana in alkoholizem. Nadalje lahko povzroča velik mik k uživanju alkoholnih pijač sestava in priprava hrane. V tem oziru je najboljša zlata sreda. Vsak ekstrem slabo vpliva. Tako pelje preobilna in pre-rezko pripravljena hrana v premožnih krogih, še mnogo bolj pa neredilna, težko prebavna in neokusna hrana v nižjih, revnejših slojih v pitje, mnogokrat v nezmerno pitje alkoholnih pijač. Zlasti je uživanje žganja skoro vedno združeno s slabo hrano; in v tem slučaju učinkuje žganje še posebno usodepolno, ker se slabo hranjena telesa mnogo slabeje vstavljajo učinkom alkohola. Kar se tiče vprašanja, kdaj da je hrana zadostna, ne smemo gledati samo na to, ali je hrana zadostna kvantitativno in kvalitativno, t. j. ali dobiva telo dovolj hranilnih snovi, temveč moramo gledati tudi na to, ali hrana tudi s svojo okusnostjo in večkratno menjavo primerno zadovoljuje. Da je v človeku tudi potreba po subjektivno ugajajoči okusnosti hrane, o tem nas dovolj jasno uči lastna skušnja in pa tolika skrb za kuhinjsko umetnost. Pri nezadostni hrani moramo torej razločevati dva slučaja: 1. hrana ni zadostna v objektivnem in navadno tudi ne v subjektivnem oziru; 2. hrana je sicer z ozirom na množino zadostna, a subjektivno ne ugaja vsled enakomernosti in prostornosti. V prvem slučaju je alkohol zelo dobrodošlo sredstvo za pomir-jenje občuta lakote, ki se ob nezadostni hrani hitreje javlja kot sicer. Nezadostna prehranitev povzroča tudi, da že pri majhnem naporu peša moč mišičevja. Tu je zopet alkohol dobro sredstvo, da kot poživljajoče sredstvo vsaj za nekaj časa zaduši občutek onemoglosti ter poživlja k novemu delu. V drugem slučaju služijo alkoholne pijače pred vsem kot začimbe pri hrani in nado-meste z evforičnim učinkovanjem ono prijetno počutje, zadovoljstvo, katero sicer povzročajo okusno pripravljena jedila. Na nezadostni hrani trpi zlasti delavski stan po mestih. Delavcem namreč, ki delajo v tovarnah v zaprtih prostorih, kjer se malo gibljejo ali celo neprestano sede, dene iz razumljivih razlogov zelo slabo voluminezna hrana, kakor krompir, sočivje, črn kruh. Zato se kaže po vseh takih krajih tendenca, da bi opustili tako hrano, ki zahteva veliko prostora in se poprijeli manj vo-lumineznih, bolj koncentriranih jedil, kar so posebno mesne jedi. Toda za take mesne jedi, ki so mnogo dražje ko druge jestvine, navadno manjka delavcem denarnih sredstev. Vsled tega ostane večina delavstva v nekem prehodnem stanju, ne uživa niti dovolj krompirja, kruha, sočivja, močnatih jedil niti zadostne množine mesnih jedil. Iz tega rezultira neka hronična nezadostna prehranitev, ki pelje, kakor smo videli, v alkoholizem. — K neokusnosti in nezadovoljivosti hrane mnogo pripomore tudi okoliščina, da morajo tudi žene služiti kruh izven doma po raznih tovarnah, vsled česar nimajo časa, da bi se brigale za zadovoljivo hrano. Po takih družinah se gorke jedi umikajo mrzlim jedilom. Po uživanju mrzlih jedil pa čuti delavec nehote potrebo po žganju. Pri mrzlih jedeh namreč pogreša onih privajenih in dobrodejnih občutkov, ki jih povzročajo gorke jedi. Zato si jih nehote hoče nadomestiti s pitjem žganja. Pa tudi na kmetih pojemajo redilne in okusne jedi. Močnata jedila se krčijo, na njih mesto stopajo zlasti krompirjeve jedi. Kjer so mlekarne, se marsikje proda vse sladko mleko, doma se uživa samo slabo posneto in kislo mleko. Tako se razvije polagoma kaj ugodna dispozicija za alkoholizem. Najboljša reakcija proti temu vzroku je povzdiga materijelnega stanja delavstva in malega kmeta ter vztrajen pouk o smotrni prehranitvi. 5. Delo in alkoholizem. Premnogokrat tiči tudi v delu vaba za pitje in za zlorabo alkoholnih pijač. Kakor že vemo, ima alkohol to lastnost, da neprijetno delo subjektivno v veliki meri lajša, kar je za delavca gotovo velika izkušnjava, da si s pitjem krepča neljubo onemoglost. Zlasti deluje alkohol subjektivno ugodno: 1. pri kratkem delu, ki zahteva naenkrat vse moči; 2. pri ekstenzivno ali intenzivno napornem delu; 3. pri delu, ki je združeno z raznimi neugodnimi okoliščinami n. pr. z visoko ali nizko temperaturo, z mokroto, s prahom ali dražečimi plini. Kjer je treba pri kakem delu za kratek čas razviti veliko moč, kar zahteva odločnosti in koncentracije vseh mišičjih sil, tam je posebno zaželjen občutek moči in hitro udejstvovanje volje, posebno, če je dotičnik že utrujen. V tem slučaju služi alkohol zelo dobro. Iz Kraepelinovih poskusov vemo, da v malih množinah zaužit alkohol motorne funkcije olajša in pospeši, da pa tudi uduši občut utrujenosti in povzroči tako zavest moči. Tako n. pr. vidimo, da oni delavci — najsi bo to na kmetih ali po tovarnah —, ki morajo vzdigovati ali prekladati težke tovore ali kaj drugega, pred vsakim takim opravkom izpijejo en ali dva požirka žganja, da bi bili bolj pripravni in močni za prekladanje. Istotako prakticirajo kovači in mehaniki, preden začno s kakim delom, ki zahteva velike preciznosti. Nadalje igra alkohol veliko vlogo pri prenapornem ali pri zelo dolgo trajajočem delu. Posebno zadnji ekstenzivni način dela je zelo razširjen po tovarnah in na kmetih, kjer so stroji v obratu, kjer je delo utrudljivo predvsem vsled monotonosti in dolgotrajnosti. Tu je treba, da delavec ostane dolgo časa čil in neutrujen. Tu je zopet alkohol dobro sredstvo, ker zadržuje občutek utrujenosti in priganja, kakor kažejo razni Freyevi poskusi, mišičevje k nadaljnjemu delovanju. To dejstvo vodi k zelo razširjeni navadi, da delavstvo pije med delom in med odmori. Iz te navade se razvije med delavskimi sloji največ alkoholizma; to zlasti še iz tega razloga, ker delavec z alkoholom navadno razteguje telesno delomožnost čez fiziologično dovoljeno mero in tako sčasoma oslabi celo telesno konstitucijo, ki še bolj sili za alkoholom. Končno so često tudi okoliščine, v katerih se vrši delo take, da vodijo k uživanju pijač. To velja pred vsem za dela, ki se vršijo pri abnormalno visoki ali nizki temperaturi. V tem slučaju ni toliko prizadeta delomožnost delavčeva, ampak pred vsem neprijetno psihično razpoloženje. Tako neprijetno razpoloženje si skuša delavec ublažiti z regulacijo temperature, za kar ima razna sredstva kakor obleko, stanovanje, kurjavo, ven- tilacijo itd., a navadno se zaeno tudi zavaruje z obilnim pitjem alkoholnih pijač. In sicer se poslužuje alkohola kot blažilnega sredstva tako proti veliki vročini, kakor proti velikemu mrazu. Iz tega lahko vidimo, da uživa delavec alkohol v našem slučaju pred vsem radi tega, ker alkohol odstranjuje neprijetne občutke radi visoke temperature in da ima torej morebitno specifično učinkovanje kake alkoholne pijače proti visoki ali nizki temperaturi šele sekundaren pomen. Tako so pomorščaki, delavci po gozdih, vozniki pozimi izpostavljeni isti skušnjavi kakor razni mašinisti, kurjači, poljski delavci v poletni vročini. Kar velja za delo pri abnormalni temperaturi, isto velja tudi za dela, ki so združena z mokroto. — Nadalje pospešuje alkoholizem tako delo, katerega morajo izvrševati delavci v prahu, naj se že vrši potem to delo ali pod milim nebom ali pa v zaprtih prostorih. Prah se nabira in draži sluznico v ustni duplini in v grlu ter povzroča tako zelo neprijeten občutek suhote, ki močno vleče k pitju piva in žganja. Delavci, ki so sicer zmerni, zatrjujejo, da se z vodo ali drugimi pijačami niti približno tako dobro ne potolaži žeja, kakor z žganjem ali pivom. In res uči izkušnja, da kažejo taki ljudje, ki so zaposleni pri prašnem delu, posebno nagnjenje do alkohola in da hitro zabredejo v nezmernost, kakor zidarji, tesarji, mizarji, posebno brusači in delavci po kamenolomih. Razni dražeči hlapi, ki se razvijajo pri raznih kemičnih obrtih, učinkujejo slično, le mnogokrat še intenzivneje kakor navaden prah. 6. Pomanjkanje višjih užitkov in alkoholizem. Nadaljnji vzrok alkoholizma je pomanjkanje višjih užitkov, pomanjkanje prijetnega življenja pred vsem vsled uboštva in skrbi. Vsak človek si želi po napornem, resnem delu prijetnega razvedrila in to tembolj, čim neprijetnejše je delo, s katerim si mora služiti kruh. Zlasti velja to o tovarniških delavcih, kjer duho-morno, monotono in često naravnost zoprno tovarniško delo pogreša celo onih prijetnosti, ki izvirajo pri rokodelskem ali poljedelskem delu iz različnosti manipulacij in iz osebnega interesa nad lastnim izdelkom. Zadostno razvedrilo pa zahteva pred vsem primernega časa, da ima n. pr. delavec dosti prilike za užitek, ki mu ga nudijo občevanje z družino, s prijatelji in sorodniki, izprehodi pod milim nebom, športi in igre, gojenje glasbe, branje knjig in časopisov itd. Če pa mora človek ves dan porabiti za naporno delo, tako da ne ostane, če še odštejemo čas za jed in spanje, nobenega časa več za razvedrilo, tedaj nehote skuša tak človek nadomestiti z večjo intenzivnostjo to, kar mora pogrešati na ekstenzivnosti razvedrila. Ker nima prilike za lepo, mirno razvedrilo, si hoče to nadomestiti z močno prijetno omamo čutov. Drugi pogoj prijetnega življenja je gotovo prijetno, udobno stanovanje. Nesnažno, vlažno, majhno stanovanje brez oprave, brez knjig in časopisov gotovo ne more imeti posebno velike privlačne sile do moža. Domača hiša mu ni več vrelec sreče in veselja, zato išče zabave in veselja izven doma, seveda skoro vedno v gostilnah, kjer si s pitjem in z družbo dela zabavo. Tako tak človek poleg tega, da morda pije pri delu, pije še v druščini, pri družabnih sestankih. Vsled tega kaj hitro preide iz zmernega pitja pri delu v nezmernost in nazadnje v pijanstvo. Ta prehod iz zmernosti v nezmernost lahko kaj občutno olajša in pospeši splošna dušna bol in nezadovoljnost vsled žalostnega in negotovega, vsakovrstni usodi podvrženega življenja. Zato pridejo često trenotki, ko išče tak človek pozabljivosti v pijači in skuša morečo skrb in obup potopiti v alkoholu. Nadalje je istotako kakor stanovanje tudi mir in medsebojna ljubezen v družini pogoj zadovoljnega življenja. Žena in otroci so lahko za moža neizčrpljiv vir sreče in veselja, objekt trajnega razvedrila in užitkov, a če izgine ljubezen, tedaj si išče mož drugje razvedrila, in proces je isti, kakor smo ga že zgoraj označili. Navedli smo glavne ovire, ki ovirajo prijetno, udobno življenje doma, v domači hiši. A končno naj dodamo, da vidijo splošno ljudje v pitju alkoholnih pijač zato tako velik užitek, ker niso zmožni uživati višjih užitkov. Človek čuti potrebo po razvedrilu, a če mu višje vrste razvedrila niso dostopne, se obrne do nižjih, izmed katerih je uživanje alkoholnih pijač najbolj privlačno. Čim revnejše je torej ljudstvo, najsi bo v materielnem ali kulturnem oziru, v tem večji meri se bo udajalo pijači. Zato je treba širiti med ljudstvom vsestransko izobrazbo, zlasti še posebno specifično duševno izobrazbo, da bo dobilo ljudstvo zmisel za višje užitke, kakor je pijančevanje. Drugič je treba, da nudimo ljudstvu dovolj brezalkoholne zabave in razvedrila, kjer svojo potrebo po višjih užitkih lahko udejstvuje. Tretjič je treba povzdigniti socialno stanje v gmotnem oziru, da si bo večina mogla urediti sebi primerno prijetno življenje. S tem zaključujemo vrsto vzrokov, ki pospešujejo alkoholizem, vendar s tem še daleko ni izčrpano vse, kar bi moglo pospeševati nezmerno pitje. Tu naj pripomnimo samo še to, da zelo tudi vpliva na alkoholizem produkcija alkoholnih pijač (vi-noreja, industrija piva in špirita, domače kuhanje žganja) in pa število gostiln in alkoholnih prodajalen. VIII. Do katerih mej je pitje alkoholnih pijač neškodljivo. Preden začnemo končno razpravljati o antialkoholnem gibanju, naj še nekoliko poskusimo določiti fiziologično mejo, v kateri se sme gibati pitje, ne da bi škodilo telesu na zdravju. Strogo moramo ločiti med rednim pitjem in enkratnim, priličnim pitjem. Redno in pogosto uživanje velikih in srednjih množin (nekako nad 50^ absolutnega alkohola na dan) je brezpogojno zdravju škodljivo, kakor smo že slišali. Proti enkratnemu, pri-ličnemu uživanju velikih množin do pijanosti z medicinskega stališča nimamo ničesar oporekati, ker enkratno akutno zastrupljanje telo z malimi izjemami brez večje škode premaga. Seveda ni upravičena pijanost z estetičnega in moralnega stališča. Ponavljanje pijanosti v kratkih odmorih pa povzroči precej hitro trajno oškodovanje telesa. Prilično uživanje majhnih množin alkohola je samo po sebi umevno neškodljivo. Preostane nam glavno vprašanje, kaj je z rednim uživanjem malih množin alkohola. Ali je zdravju škodljivo in, če ni škodljivo, do katere meje smemo raztegniti to uživanje. Da bi mogli čisto povoljno odgovoriti na vprašanje, je-Ii redno uživanje majhnih množin škodljivo, bi morali vedeti, ali ima alkohol takozvano akumulativno učinkovanje, to se pravi, ali učinki malih doz alkohola po gotovem času ne izginejo popolnoma, temveč del učinkov trajno ostane in se adira z učinki novih doz, dokler končno ne nastopijo patologični pojavi, ki niso v nobenem pravem razmerju z enkratno dozo. To vprašanje še ni rešeno. In Grotjahn pravi, da najbrž prave kumulacije v našem slučaju ni, kakor je n. pr. pri kroničnem zastrupljanju svinca. Podpira ga v njegovem domnevanju dejstvo, da ni nobenega pravega razmerja med enormno pogostostjo zmernega alkoholnega uživanja in med maloštevilno razširjenostjo alkoholnih bolezni, če jih primerjamo s pogostostjo pitja. Iz tega moremo z neko verjetnostjo sklepati, da redno uživanje majhnih množin alkohola ni škodljivo. Seveda je potrebno, da meje dovoljene mere kolikor mogoče nizko začrtamo, dokler vprašanje o kumulativnem učinkovanju alkohola ni bolj precizirano. Grotjahn navaja kot neškodljive sledeče mere: 1. za dorasle moške normalne telesne konstitucije bi bil oni kvantum alkoholne pijače, ki ne vsebuje več ko 30 £•, kvečemu do 45 £• absolutnega alkohola, približna mera, katero sme brez škode uživati redno vsak dan. Ta mera bi bila nekako 1/2 l'tra lahkega vina ali 1 liter piva; 2. dorasle ženske naj bi pile polovico manj kakor moški; 3. otrokom in mladim osebam je odločno svetovati popolna abstinenca od rednega, kakor tudi pogostega pitja, če tudi bi se gibalo to pitje v minimalnih množinah; 4. stari ljudje si ga smejo tudi malo več privoščiti kakor oni v srednjih letih. Ravno določene meje pa ne veljajo za one, ki trpč na kaki konstitucijski manjvrednosti, čeprav se ta ne javlja v vidnih bolezenskih pojavih. To so take osebe, ki trpe na lahkih abnormalnostih v krvotoku, na nagnjenju k želodčno-črevesnim katarom, zlasti pa še psihopatični individui. Za take ljudi velja pravilo, da se, če že ne morejo držati absolutne abstinence, vzdrže vsaj rednega, vsakdanjega pitja. IX. V čem obstoji antialkoholno gibanje. Antialkoholno gibanje vobče ne zahteva popolne abstinence, temveč stremi predvsem za tem, da bi se današnje nezmerno pitje z vsemi slabimi posledicami omejilo v meje zmernega pitja. Kar se tiče popolne abstinence, se drži principa, da je abstinenca za nekatere, predvsem za otroke, za gotove bolnike in alkoholiste, potrebna, a da tudi nikomur ne škoduje, temveč nasprotno koristi, zlasti v protialkoholnem boju kot zgled, ki naj najde obče posnemanje. Boj obstoji glavno v tem, da deluje proti splošnim vzrokom, ki povzročajo splošno nezmernost v pitju. Zmernost mora temeljiti v jasnem poznanju škodljivih učinkov, ki slede iz nezmernega pitja, in v trdni volji ravnati se po tem spoznanju. Zato je prva naloga antialkoholnega gibanja primeren pouk ljudstva o alkoholu, ki se lahko vrši v zasebnem občevanju, po šolah, po društvih, po časopisih, brošurah, letakih itd. Ta pouk bo potem vplival tudi na voljo in trdni sklep, kar še posebno v veliki meri podpira živo versko življenje. Toda treba je tudi odstraniti slabe okoliščine, ki neprestano dajejo povod in priliko za zlorabo alkoholnih pijač. Zato je nadaljnja naloga antialkoholnega gibanja delovati na to, da izdajo oblasti primerne zakone in določbe, ki naj bi zlasti z omejevanjem gostilničarske obrti ovirale preobilo pitje. Prav posebno moramo vpoštevati dejstvo, da socialne slabe razmere delujejo na človeško telo in dušo tako, da izvira iz njih močan mik k pogostnemu pitju. Zato se mora protialkoholno delovanje neprestano ozirati na smotrno delo v svrho povzdige slabih socialnih in gospodarskih razmer. Tu sem spada z ozirom na delavske sloje vprašanje o predolgem delavnem času, o nezdravih vrstah dela, o prehranitvi, o slabih stanovanjih, o slabi plači itd. Nadalje mora misliti antialkoholno gibanje, kako odpraviti tako vkoreninjene in razširjene pivske šege v družabnem občevanju, kako zadušiti javno in zasebno siljenje k pitju itd. Tu je treba skrbeti za ustanovitev takih domov, ki omogočujejo vsakemu telesno okrepčilo, duševno razvedrilo, družabno občevanje, ne da bi se nudila s tem priložnost ali celo kakršnokoli siljenje k uživanju alkoholnih pijač. Sem spadajo brezalkoholne tovarniške kantine, ljudske kavarne, brezalkoholne gostilne, javne čitalnice in ljudske knjižnice itd. Nič manj je treba obračati pozornost na oplemenitenje ljudskih zabav. S tem namreč, da vzgojimo ljudstvo za višje užitke in mu damo tudi priliko, da si jih more privoščiti, bo nehote stopilo pitje alkoholnih pijač za razvedrilo v ozadje. Treba je vzbuditi v širnih masah zanimanje za višjo umsko izobrazbo, za gojenje glasbe in teatralnih predstav, za lepoto narave, za telovadbo in razne druge športe. Treba je tudi pripomniti, da imajo mnogo, mnogo vpliva na nižje mase lepi zgledi višjih stanov. Z ozirom na zabave sledi ljudstvo od zgoraj došlim zgledom in pravtako tudi v pivskih šegah. Zato je reforma pivskih šeg v višjih krogih eden izmed prvih pogojev, da trajno uspeva zmernostno gibanje v širših masah. Zmernostno gibanje mora izvirati iz višjih stanov, zato morajo biti zlasti ti lep zgled onim, katere hočejo izpreobrniti. Končno je treba skrbeti za ustanovitev posebnih zavodov za zdravljenje pijancev, ki so ali vsled podedovane manjvrednosti ali vsled navade zapadli pijanstvu. To so v glavnem naloge, katere mora rešiti antialkoholno gibanje. Toda kako? Prvo in najboljše sredstvo so specifično protialkoholne organizacije. Treba je organizacije, ki združuje v sebi elemente, kateri se praktično že ravnajo po protialkoholnih principih in s lem kot lepi zgledi dobrodejno vplivajo na okolico, a z druge strani tudi aktivno delujejo z združenimi močmi za protialkoholne ideje, deloma z besedo, deloma z denarnimi prispevki. Tako skrbe 1. za pouk in bodrilo za dobro stvar z lastnim časopisjem, z društvenimi predavanji in shodi, 2. silijo oblasti k antialkoholnim zakonom in jih kontrolirajo v izvrševanju teh postav, 3. pospešujejo brezalkoholne gostilne, 4. dajejo incijativo in bodrilo drugim društvom, da delujejo v prid zmernosti. Antialkoholnega gibanja ne morejo pospeševati samo proti-alkokolne organizacije, temveč je treba, da sodelujejo tudi razna druga društva, zlasti ona z versko-nravnimi, socialnimi in izobraževalnimi cilji, kakor so pri nas Marijine družbe, Orli in izobraževalna društva. Ta društva lahko z velikim uspehom delujejo v prid zmernosti: 1. s tem da nudijo članom lepega razvedrila v knjigah, v predavanjih, v petju, v prirejanju predstav, v telovadbi in drugih športih, 2. s tem da dajejo pouk o alkoholizmu i in širijo duha treznosti, 3. s tem da od društvenih prireditev kolikor mogoče odstranjajo vsako popivanje, 4. s tem da omejujejo javne veselice in da se pri veselicah društveni člani z nočjo razidejo, 5. s tem da pri društvenih shodih odstranjajo vsako direktno ali indirektno siljenje k pijači. Društveni shodi naj se ne vrše v gostilni, niti naj ne išče društvo dohodkov v izkupičku za alkoholne pijače. Nadalje je treba, da delujejo za protialkoholno gibanje oni ljudje, ki imajo že po svojem stanu velik vpliv do večjih mas. To so zlasti duhovniki, učitelji, zdravniki in delodajalci. Gotovo stori lahko duhovnik največ dobrega v prid zmernosti, ker lahko z naravnimi in nadnaravnimi sredstvi vpliva na vse življenske pojave ljudstva s svojo veljavo, katero uživa pri vernikih. Razen 1 1 Jako primeren navod za tak pouk je v knjigi ljubljanskega knezo-škofa dr. Ant. B. Jegliča: »Mladeničem«, II. zvezek, str. 62—82, kjer prevzvišeni pisatelj govori o »nezmernosti« in obravnava ta-le vprašanja: 1. Sveto pismo o opojnih pijačah. — 2. Pijanstvo samoposebi. — 3. Pijanstvo in telesno zdravje. — 4. Pijanstvo in krščansko življenje. — 5. Pijanstvo in družina. — 6. Pijanstvo in družba. — 7. Varuj se pijanstva. v cerkvi1 ima najprvo predvsem v šoli1 2 obilo prilike, da otroke navduši za abstinenco in jim vtisne stud pred alkoholnimi pijačami. Nadalje ima mnogo vernikov organiziranih v raznih društvih, katerih vodstvo leži v njegovih rokah. Tu ima zopet lepo priložnost, da deluje v društvih v že navedenem zmislu za zmernost. Istotako lahko vpliva s poukom na starše, da vzgajajo svoje otroke v protialkoholnem duhu. Kakor duhovnik, tako more sodelovati za zmernostno gibanje tudi učiteljstvo s poukom v šoli, s tem da opozarja na važnost zmernostnega gibanja in da budi zmisel za zdravo življenje in za plemenita razvedrila, sploh da združuje zmer-nostne principe s kolikor mogoče mnogimi življenskimi interesi, ki se upoštevajo v šoli. Važno nalogo imajo v boju proti alkoholizmu zdravniki, ker uživajo pri ljudeh z ozirom na njih stroko veliko avktoriteto. Oni najlažje govore o slabih posledicah nezmernosti v pijači z ozirom na osebno zdravje, se najlažje bojujejo proti predsodkom in pospešujejo zmisel za osebno higijeno. Zelo važno je tudi sodelovanje delodajalcev. Delavce zavede največkrat v nezmernost redno pitje žganja med delom ali pavzami. Zato naj bi se uživanje žganja po tovarnah strogo prepovedalo. Kjer pri raznih vrstah dela vlada posebna potreba po pijači vsled žeje, naj bi bila pripravljena čista pitna voda, kava, mineralne vode in druge brezalkoholne pijače. Prodajanje piva ali žganja po mojstrih, preddelavcih ali drugih osebah, od katerih se delavci čutijo odvisne, se naj prepove. Delodajalci naj zelo gledajo na to, da po možnosti zabranijo vse, kar bi v zvezi z delom še posebej napeljavalo v nezmerno pitje. Naj skrbe za zdrave prostore, kjer se vrši delo, da so kar najbolj mogoče brez prahu, pare, plinov, prevelike vročine itd. Skrbijo naj tudi za primeren delaven čas. Izplačevanje plače naj se ne 1 Več cerkvenih govorov o tem predmetu je priobčil »Duhovni Pastir« za praznik sv. Janeza Krstnika. — Ciklus pridig: »Žalostni nasledki nezmernosti« obsega te-le govore: 1. Nezmernež in častno premoženje. — 2. Nezmernež in zdravje. — 3. Žalostni nasledki nezmernosti staršev za otroke. — 4. Nezmernež in dobro ime. — 5. Nezmerneževo grešno življenje. — 6. Nezmernež in večna sreča. — 7. Nezmernež in njegovo poboljšanje. (J. Traven v »Duh. Pastirju«, 1907, str. 201 in sl.) 2 Alkohol in mladina. 1. zvezek zbirke protialkoholnih spisov »Sv. vojske« v Mariboru, 2. izdaja. vrši ob sobotah, ampak kak drug dan, za katerim sledi delavni dan, tako da ne morejo delavci takoj zapiti denarja, ker morajo prihodnji dan zopet na delo. Tovarniški zdravniki naj skrbe za pouk ali v osebnem občevanju ali v predavanjih o higijeni, zlasti o vrednosti in škodljivosti alkoholnega uživanja. Mnogo dobrega za zmernost se končno lahko stori v družini. Tu se naj zboljšajo pivske navade domačih, naj se opusti redno pitje pri obedih in domačih zabavah ; družina naj bo središče plemenite družabnosti in razvedrila. Naj varuje pred rednim pitjem s tem, da utrjuje značaj, da goji zmisel za higi-jeno, da varuje pred močno dražečimi jedili in omehkužujočo obleko, privaja na brezalkoholne pijače in podaja pouk o slabih učinkih alkohola itd. V manj premožnih družinah naj se še posebno skrbi za hranilno in okusno hrano, za zadosten in krepčilen ponočen počitek, prijetno opremo stanovanj, za negovanje družinskega življenja, razvedrilo v prosti naravi itd. Zelo važno ulogo pri antialkoholnem gibanju imajo nadalje razne oblasti, država, dežela, občine, šolska zastopstva. Vobče vršijo svojo nalogo za zmernost s tem, da podpirajo antialko-holna stremljenja drugih društev, a specifično na svojem polju morejo zavirati alkoholizem v treh ozirih: 1. z vrejanjem gostilničarske obrti, 2. s kazensko zakonodajo, 3. z obdavčenjem alkoholnih pijač. V prvem oziru delujejo dobrodejno, s tem da omejujejo število gostiln in prodajalen, kjer se točijo alkoholne pijače in da otežujejo koncesijo novih gostiln, da omejujejo čas, v katerem se smejo točiti pijače (policijska ura!) in da prepovedujejo dajati alkoholne pijače, zlasti žganje, mladini do 16. leta in notoričnim pijancem. Z ozirom na sodnijsko zakonodajo pride tu v poštev kaznovanje pijancev, ki javno uganjajo škandale, kaznovanje gostilničarjev, ki dajejo pijače že pijanim osebam, prepoved, dajati alkoholne pijače na dolg, neiztožljivost na pijači narejenega dolga, določba, da pridejo pijanci pod kuratelo itd. Z visokim obdavčenjem alkoholnih pijač se doseže, da cena teh pijač zelo poskoči, tako da večina ljudi ni več v stanu, da bi si kupovala pijače v preobilni meri. Navadno zadene žganje visoko obdavčenje, tako da cena žganja ne more konkurirati s cenami drugih alkoholnih pijač, vina in piva, vsled česar polagoma manj škodljive pijače izpodrinejo tako škodljivo žganje. Fr. V. Nravne vrednote svetovne vojske. Pred vojsko je v človeštvu splošno močno oslabela zavest o njegovem odličnem namenu, mnogi pa so nanj celo popolnoma pozabili in so govorili: „lz nič smo se rodili in kmalu bomo, kakor da bi nas nikoli ne bilo. — Pridite in uživajmo pričujoče dobrote in hitro rabimo stvari še v svoji mladosti . . . Venčajmo se s cvetlicami, dokler ne zvenejo; naj ne bo nobene trate, da bi je ne prehodila naša sladnost. Povsod puščajmo za seboj znamenja veselja, zakaj to je naš delež in to naš odloček" (Modr. 2, 2. 6. 8. 9). In zaživeli so življenje brez Boga, življenje samoljubja, uživanja in izživetja. Začelo se je izkoriščanje, zavladala je morala uspeha in sile, ki se je iz življenja posameznika razširila tudi na življenje med stanovi, narodi in državami. Vsakdo je bil sam sebi bog, vsi drugi naj bi služili njemu. Razvneli so se nujno srditi stanovski in narodni boji, naraščala je konkurenca med državami in zadnja faza odpada od Boga in njega nujna posledica je bila — svetovna vojska. Šele svetovna vojska je s svojim pustošenjem in bedo, ki ju je rodila, nekoliko predramila tega in onega v svojo „visoko kulturo“ zaverovanega modernega človeka in ga občutno opozorila na usodne sadove njegovega gesla: ^Samoljubje in uživanje.“ — Marsikdo je zopet spoznal, drugi se pa živeje zavedel, da biva poleg njega in nad vsem minljivim — Neminljivi, ki ga edini more stalno osrečiti, ki mu pa nalaga tudi obveznosti, nele do sebe, marveč tudi do soljudi in njih skupin: pravičnost in ljubezen! Opozorila pa je tudi človeštvo na silo, ki ga more edino voditi nazaj do teh doslej zametanih ali izgrešenih dobrin, po njih pa do stalnega miru in blaginje — na rimskega papeža! Kako in v koliko se je to že izvršilo, razmotrimo v sledečem: 1. Marsikdo je sredi bojnih grozot ugledal Gospoda vojnih čet — ali stopil z njim zopet v iskrenejši stik. Človek, ki je v dobi dolgega miru mislil le na dolgo in udobno življenje in si domišljal, da zadošča sam sebi, — zlasti vsled svoje silne tehnike, po kateri je postal že skoro popoln gospod narave — je zrl sredi krutih bojev milijonov uničujoče 19 Društv. gov. III. delo svoje tehnične kulture in ko je neprestano zrl smrti v oči, živel trpljenja in odpovedi polno življenje, je začutil svojo zašlost in se živo zavedel svoje silne šibkosti in osamelosti. Spoznal je, da navzlic svojemu napredku ne zadošča sam sebi, marveč da mu je nujno treba nekoga, ki bi ga krepil in zlasti spremljal na poti v smrt. — Pisatelj, ki se je sam udeležil bojev in bil priča sličnih prizorov, lepo slika modernega brezvernega vojaka, ki razglablja o nujnosti božje pomoči. „Človek mora imeti nekaj, in najsi je še tako malenkostno in brezpomembno pred vesoljnim človeštvom, pred obličjem velikih stvari, ki se dogajajo med nami, nekaj, česar se krčevito poprime, kakor sveče, ko gre v smrt. --------Skleniti moraš zvezo z nekom, ko se napravljaš na zadnjo pot, z nekom, ki te ne zapusti, ki ti stoji na strani, brezmejno zvest in udan in dober, da ne osamiš v tistem najhujšem, naj-samotnejšem trenutku, v katerem bogme nisi len in brezbrižen, temveč na vso moč, celo čez vse svoje dosedanje sile živ, čuječ in delaven.-----Moraš imeti nekaj, majhen in slab, kakršen si, ob kar se opreš."1 In pri marsikom je z vso silo privrelo iz dna njegove duše: ,,Verujem"! — Marsikdo je na razvalinah moderne kulture spoznal z znamenitim, prej brezvernim francoskim pisateljem Lavredanom, da je tako posamezniku kakor narodu mogoče najti miru in sreče le v živi veri v Boga! Zato je imenovani pisatelj javno izpovedal svojo vero, preklical in obžaloval svoja prejšnja bogokletstva in pisal svojim čitateljem: ,,Zasmehoval sem vero in sem mislil, da sem modrijan. Svojega smeha se nisem več veselil; videl sem, da krvavi Francija in da plaka. — Obupati mora narod, ki čuti bolest Francije, obupati, če ne veruje, da se bolest na zemlji izpremeni v nebeški blagor. Kdo, če nima vere, more upati, ko se vse podira? Ni li vsakdanje delo muka, ni H vse dobro nezmisel, če ne verujemo ? Stojim ob francoskih krvavih rekah, vidim sveto vodo solza. O, ljudstvo mrtvih pokriva poljano! Kako težko je na tem narodnem pokopališču ostati brezverec! Varal sem sebe in Vas, ki ste čitali moje knjige in ste prepevali moje pesmi. Bila je zmota, blodnja, divje sanje! Vidim smrt in kličem življenju. Oborožene roke ustvarjajo smrt! Sklenjene roke ustvarjajo življenje! Francija, Francija, povrni se zopet k veri svojih najlepših dni. Kogar zapusti Bog, je izgubljen. Ne vem, če jutri še živim. Svojim prijateljem 1 Stanko Majcen: Nevernik. Dora in Svet, 1915, št. 2, str, 47. pa moram povedati: Lavredan se ne upa umreti kot bogotajec. Ne strašim se pekla, a misel me tlači, da živi Bog in ti si oddaljen od njega. Visoko se veseli moja duša, ker sem smel doživeti uro, v kateri sem mogel klečoč reči: Verujem, verujem v Boga, verujem, verujem! Ta beseda je jutranja pesem človeštva. Kdor je ne pozna, živi v strašni temi.111 Pa tudi na mnogo kristjanov je vojska vplivala versko poživljajoče. Izginil je strah pred ljudmi, tako pri vojakih kot tudi pri onih, ki so ostali doma; ob živi zavesti, da je iz življenja v večnost en sam korak, so se iznova ogreli ob luči vere in podvojili svojo gorečnost. Neki profesor iz Ntirnberga, ki je pozneje padel v Vogezih, je pisal svojim učencem: „V očigled smrti mi je postalo jasneje kot kdaj poprej, da vlada nad nami vsemogočna roka in da nismo brez otroškega zaupanja na to roko nič.“2 In kolikrat pišejo naši vojaki domov, kako jih je očitno ščitila vsemogočna roka božja ali njegovih služabnikov in da se bodo vrnili vsi izpremenjeni! 2. Vojska je v marsičem reformirala človeštvo tudi nravno — človeka in družino. Ob prvih dneh mobilizacije so se začudili vsi, ki so globlje poznali zasebno in javno življenje pred vojsko. Prej golo samoljubje, strahopetna ljubezen do mehkužnega življenja, vedni raz-pori med stanovi, strankami in narodi — tedaj pa izredna edinost in skupnost: vsi zoper skupnega sovražnika! Tudi socialna demokracija, ki je prej oznanjala kozmopolitizem. V vojski je krepost dobila zopet sebi primerno mesto in spoštovanje. Poslušnost, preprostost v hrani in obleki so se zopet pojavile, ljubezen do bližnjega in požrtvovalnost sta zlasti med revnejšimi in srednjimi stanovi zmagali nad sebičnostjo, veselje in žalost sta postali nekako skupna last Vojska je zopet opozorila narode, da je urejeno družinsko življenje temelj narodove moči. Zakaj še vedno odločuje v vojni ne toliko množina izbornega orožja, kakor število krepkih ljudi. Zato je treba ozdraviti rakrano na telesu kulturnih narodov — veliki pomor dvajsetega stoletja, kar je možno le v rednem zakonskem življenju. Tudi ženski je pokazala svetovna vojska od narave in Stvarnika ji določen delokrog — doma v družini, in ne v javnem 1 Petrusblatter, 17. novembra 1914. 2 Stimmen der Zeit, 1915, str. 412. življenju. Mož nosi najstrašnejša bremena v obrambo skupnosti — in tudi v obrambo ženL Žena pa naj podpira moža z molitvijo pri njegovem trudapolnem delu in skrbi za dom in družino. 3. Še eno vrednoto je ustvarila svetovna vojska: rimska stolica pridobiva od dne do dne novega ugleda in vpliva. Iznova je dokazala svojo življenjsko moč, zlasti s svojim nesebičnim in vse narode obsegajočim človekoljubnim delovanjem. Očetovsko tolaži od vojske najbolj prizadete narode, uspešno posreduje za izmenjavo za boj nesposobnih ujetnikov in se resno trudi in moli za skorajšnji mir. Mnogo držav je obnovilo z njo prej prekinjene zveze in poslala k nji svoje zastopnike — pa naj jih vodijo pri tem že kakršnikoli nagibi. To so nravne vrednote, ki jih je doslej ustvarila svetovna vojska. Gotovo razveseljive same na sebi — ali marsikomu se že vsiljuje vprašanje: bodo li tudi stalne? Se ne bo li po sklenjenem miru povrnilo staro razbrzdano življenje? Gotovo ne bo ostalo vse tako, kakor je sedaj. Mnogo vrednot je ustvarila tudi le sila in mnogi so se izpremenili le začasno in nazunaj. — Ni pa nobenega dvoma, da so se mnogi poboljšali, oziroma izpreobrnili resnično in da se je zlasti verska zavest splošno močno poglobila — kar bo ostalo in ne bo brez ugodnega vpliva na življenje. — Moči teme so pa tudi vedno na delu in se baje že gibljejo in pripravljajo za čas po vojski hujši boj — boj za kulturo, v katerem se bo končno odločila: ali krščanstvo, ali novo poganstvo.t v 1 Literatura: Mausbach, dr. J.: Vom gerechten Kriege und seinen Wirkungen. (Hochland, 1914/15, H. 1, S. 1-13). — Der Krieg — ein Lebenserwedker. (Historisch-politische Blatter, 154, S. 641—851). 293__ Nflčrti govorov v II. in III. zvezku „Društvenega govornika4*. Poleg popolnoma izdelanih govorov in predavanj je v 11 in lil. zvezku „Društvenega govornika" tudi 101 načrt verskih govorov, zlasti za odraslo mladino. Sestavil jih je profesor bogoslovja dr. Aleš Ušeničnik. V 27 načrtih se obravnavajo nauki svete vere vzporedno z razlago cerkvenega leta in liturgije sploh (»Društveni govornik", II. zvezek, str. 209—216), v 32 načrtih se resnice svete vere navezujejo na najbolj značilne dogodke iz zgodovine svete katoliške Cerkve (»Društveni govornik", II. zvezek, str. 216—221) in v 32 načrtih so združena vsa glavna apologetična vprašanja (»Društveni govornik", 111. zvezek, str. 84—89). V prvi vrsti služijo ti načrti kot podrobni učni načrt za pouk verouka na splošnih in strokovnih obrtnih nadaljevalnih šolah, ki jih obiskujejo obrtni vajenci v starosti od 14. do 17. leta. Izkušnja pa je pokazala, da se jih prav s pridom poslužujejo društveni voditelji in govorniki zlasti v mladeniških društvih in v mladinskih odsekih naših izobraževalnih društev. Za katehete, ki poučujejo verouk na splošnih in strokovnih obrtnih nadaljevalnih šolah, je pa podrobni učni načrt priobčen v II. in 111. zvezku »Društvenega govornika", obvezen. Ljubljanski Škofijski list (1911, str. 43) pravi: »Ker je ta podrobni načrt prav primeren in uporaben, se s tem zaukazuje vsem katehetom na obrtnih nadaljevalnicah, da naj verouk poučujejo po tem podrobnem učnem načrtu", in I. 1912. Škofijski list (str. 67) zopet ukazuje: »Kateheti na obrtnih nadaljevalnicah naj se pri verouku natančno ravnajo po navodilu priobčenem v Škofijskem listu 1911, str. 43. V 1. razredu naj se resnice in nauki sv. Cerkve razlagajo na podlagi liturgike vzporedno s cerkvenim letom; v 11. razredu na podlagi cerkvene zgodovine, v 111. razredu naj se obravnava verouk apologetično. Podrobni učni načrt je priobčen v »Društvenem govorniku". Stvarno kazalo Abraham a Santa Clara proslavlja zmago Slovencev nad Turki pri Sisku 1. 1593....................................................... 185 Abstinentje starega zakona (nazirejci)..................................39 Alkohol, ali ima kaj redilne moCi....................................247 Alkohol, nevaren človeški družbi.......................................265 Alkoholizem in preroki................................................. 38 Alkoholizma vzroki.....................................................268 Alkohol, kako učinkuje v malih množinah.............................. . 246 Alkohol, kako vpliva na narod..........................................261 Alkoholno vprašanje....................................................245 Alkohola trajno uživanje, kako vpliva na človeka.....................254 Antialkoholno gibanje..................................................284 Apologetičnih govorov načrti........................................... 84 Brezverstvo (človek brez vere — načrt govora) ....................... 85 Cerkev (bistvo, svetost, nekatere njene naprave — načrt govora) . . 86 Ciril in Metod, zakaj ju slavimo....................................... 64 Čistost (zgled egiptovskega Jožefa)....................................241 David, razmere za časa njegovega kraljevanja........................... 29 Dogma (njeno bistvo in lepota — načrt govora)........................ 87 Domovina, po turških vojskah Slovencem bolj draga....................197 Družinsko življenje in preroki..........................................40 Duša človeška (načrt govora)........................................... 85 Emancipacija žen pri Izraelcih......................................... 38 Evharistična dogma................................................... 88 Ezav, kaj nas uči......................................................222 Gospodarstva narodnega pospeševateljica — katoliška Cerkev .... 113 Gospodarstva narodnega pri Izraelcih, zgodovinski pregled.............. 25 Gospodarstvo, vpliv katoličanstva nanj ................................113 Govori cerkveni, edino izobraževalno sredstvo v srednjem veku ... 110 Habsburžani, ljubezen do njih rasla posebno v turških bojih..........197 Izak, kaj nas uči......................................................217 Izobrazba ljudska, širijo naj jo izobraženci...........................150 Izobrazba v srednjem veku, odkod so jo dobili Slovenci.................106 Izobraževalno delo sv. Cerkve..........................................107 Izraelskega ljudstva socialno-ekonomski pomen....................27, 36 Izraelsko kraljestvo, razmere v njem................................... 28 Izvirni greh (načrt govora)............................................ 87 Jakob, kaj nas uči.....................................................235 Jožef egiptovski, kaj nas uCi.........................................240 Kajn in flbel, kaj nas učita............................................212 Kmečke zveze............................................................ 53 Krematisti.............................................................. 55 Kresovi, njihov pomen v turških časih.................................175 Kristus. Nazaj k Kristusu (načrt govora).............................. 89 Kristusovo kraljestvo prenovljeno po marijanskih shodih .............. 5 Krščanstvo (načrt govora)............................................... 86 Krivoverci in krive vere (načrt govora)............................... 86 Kultura — najlepše v nji je iz dogem (načrt govora)................... 88 Kulturni pomen Marijinega češčenja....................................... 5 Leposlovje, lažinačela v njem........................................... 74 Ločitev Cerkve od države na Francoskem................................ 96 Marijanski shodi, njihov mednaroden pomen................................ 1 Marijino češčenje med Slovenci, poživljeno po turških vojskah . . . 195 Marijine družbe in češčenje Matere božje................................. 6 Marijino znamenje na trgu sv. Jakoba v Ljubljani......................187 Mati božja, dogma o njej (načrt govora)............................... 88 Menjave (solastninska zemljišča), ali naj se dele.......................117 Mešani zakoni pri Izraelcih............................................. 42 Milost (načrt govora)................................................... 87 Mladeniči svetopisemski, kaj nas uče............................212, 235 Mladina, patronat zanjo.................................................135 Nazori svetovni v novejši dobi (načrt govora)........... ............. 88 Nenravnost.............................................................. 94 Nezmotljivost rimskega papeža (načrt govora)............................ 86 Obrt, kako se je v novejšem času izpremenilo gospodarstvo v njej . 49 Oglejska bazilika in njen graditelj.....................................142 Odrešenje (načrt govora)................................................ 87 Papeštvo, ljubezen do sv. očeta poživljena v turških vojskah ... 196 Pašniki skupni, ali je priporočati njih delitev.........................128 Patronat za mladino.....................................................135 Pokorščina (Hbraham zgled pokorščine)...................................220 Poljedelski in srednji stan pa preroki.................................. 46 Poljedelstvo pri Izraelcih.............................................. 26 Poslednje reči (načrt govora) .......................................... 88 Poslov kmetiških socialno stanje........................................157 Pravosodje in preroštvo............................-.................. 45 Prepričanje versko, po turških vojskah poživljeno.......................195 Preroki, njih socialno delo.............................................. 9 Preroštva označba....................................................... 11 Primat (načrt govora)................................................... 86 Proletarstva med delavskimi pomočniki v 19. stoletju vzrok............201 Psihopatija in alkoholizem..............................................272 Religija in človek (načrt govora)....................................... 85 Religija in etika (načrt govora)........................................ 85 Rodna gruda, ali res z nje............................................. 149 Rokodelskega stanu propad v 19. stoletju................................200 Rokodelskih pomočnikov društva........................................199 Rokodelski pomočniki, prenočišča zanje................................209 Romanja, njihov izobraževalen pomen v prejšnjih časih..............112 Salomon, razmere za časa njegovega kraljevanja........................ 30 Slovencev celokupnost postala večja v turških vojskah.............. 197 Socialnega zla pri Izraelcih vzroki................................... 36 Socialno delo duhovnikov začel fld. Kolping...........................203 Socialno delo prerokov................................................. 9 Socialno zmotne ideje v leposlovju.................................... 81 Svobodne misli brezumnost (načrt govora) ................. ... 89 Sest resnic (načrt govora).............................................89 Šolstvo v srednjem veku...............................................108 Tabori za časa turških vojsk..........................................176 Teologija pri prerokih................................................ 20 Tradicija narodna.....................................................114 Tretji red sv. Frančiška in njegov pomen na Francoskem . . 100 Trgovina pri Izraelcih.............................................. 20 Turška jama pri Ljubljani.............................................165 Turške vojske in razmere v tistih časih............. ... . 167 Turške vojske, njihove kulturne posledice ... .... 194, 195, 198 Turški boji. (Boji Slovencev s Turki).................................160 Verstva razna (načrt govora).......................................... 85 Vincencija Pavlanskega družba.........................................130 Zakramentalna dogma (načrt govora)................................... 88 Zavednost Slovencev se je razvila posebno v turških vojskah . . 197 Zavetišča dnevna Vincencijevih družb za otroke........................135 Zemljišča skupna......................................................116 Zemljišč skupnih delitev..............................................125 Zemljiški program pri Izraelcih....................................... 34 Zveze kmečke.......................................................... 53 Živinoreja pri Izraelcih.............................................. 26