Izhaja 1. in 15. dne vsakega mesca, in velja za celo leto S gold. .»O kr., za pol leta 1 gold. ¡tO kr.
Tečaj VI. V uubljanl 15. maja 1866. List 10.
ItUlT.
Zaklad nezmerni moj si, domovina! Enaka ti na svetu ni nobena, V krasoti vedni si nespremenjena; Ne daš izbrisati se iz spomina!
Skrivala te je dolgo černa tmina, Svetila sreča ti, lučica lena; Zbežala zdaj je tebi noč meglena, Solze so proč , otožnost, bolečina.
Napočil zor cveteče je pomladi, Serce topi se mi v presladki nadi, Da bode žlahtno sadje ti rodila!
Pošljite skoraj jo, nebesa mila,
Na cvetje pa, ki ji v naročji klije, Naj vaš se sveti blagoslov razlije!
J. C.
Treba je otroke poznati.
„Nikar ne povejte očetu, daje naš Francelj nevbogljiv in se slabo uči, sicer me bo mož celi leden zmerjal in grajal", tako pravi masiktera preskerbna mati učeniku, ker ji vest očita, koliko je zamudila pri izreji svojega otroka, kako slabo čuva nad njim, ter ga v vseh rečeh prepušča lastni volji. Znano
pa je tudi, da se učenik nikdar tako hitro staršem ne zameri, ako jim pove napake njih otrok. Kako pa je to, da starši tako neradi slišijo, če jim kdo otroke toži, sej sami vendar radi pripovedujejo, da jih ne vbogajo, da imajo veliko križev in sitnosti ž njimi. To pride, ker starši svojih otrok ne ljubijo po keršanski, ampak po naravni ljubezni, sicer bi mogli hvaležni biti tistemu, kteri jim razodeva napčnosti njihovih otrok. Ako hoče človek kterckoli reč dobro izpeljati, mora jo poprej poznati. Kako pa hoče kdo svoje otroke dobro izrejati, ako jih noče poznati, ako noče vediti za njih napake in nerodnosti. Prevelika ljubezen večkrat stori, da starši ne vidijo otroških napak in pregreškov, ali če jih vidijo, jih pa tudi izgovarjajo. Drugi ljudje, kteri v tej reči bolje sodijo, večkrat vidijo, kar lastni starši prezirajo. Starši pa tudi ne morejo in ne smejo odkladati skerbi za svoje otroke in jo drugim izročevati. Njih perva in poglavitna dolžnost je, da svoje otroke poznajo in jih potem izrejajo. Akoravno kdo dobro razume človeško naravo, in pozna dušne in telesne zmožnosti pri človeku, vendar ne bo le enega otroka pravizredil, če ga ne bo posamesnega dobro poznal. Treba gaje na tanko opazovati, in kdor ne opazuje, ne more reči, da odgaja. Tirja se, da človek s svojimi očmi vidi, na svoja ušesa sliši, preden opravlja tako imenitno opravilo, od kterega izhaja blagor vsi družini, tudi večkrat celi deržavi. Dalje ne sega učenost tistih, kteri pišejo od odgoje, in tisti, kteri naj več vedo, pravijo: „Treba je otroke poznati, preden se od-gajajo". Odgojitelj naj si tedaj od otroka nič gotovega ne misli, dokler se sam ne prepriča. Veliko je na tem, kako se otrok obnaša vpričo nas, ali sicer. Gledati je treba na otroka v raznem času in v vsakterih okoliščinah. Drugače se bo vedel, kedar bo sam, ali kedar bo v druščini pri dečkih, drugače pri deklicah. Tukaj se je treba ozirati na razni značaj pri otrocih in na druščino pri odraščenih, da se spoznajo otroške lastnosti. Vsaki človek rad kaj dela; nekteri otrok ima raji tihe igrače, drugi hrupne, eden raji dela z rokami, drugi z glavo. Opazovati je treba, kaj se njihovega serca prijemlje, in, ali to hitro pozabi, ali se mu reč globoko vtisne. Ker je nekteri otrok bolj, nekteri manj občutljiv, naj se odgojnik vselej na te ozira.
Kdor se ravna po teh pravilih in zraven skerbi, da ne pride ob ljubezen pri otrocih, ta bo otroke poznal in tudi potem dobro izrejal.
Nekoliko o citanji.
Umetnost, svoje misli in občutke vidljivo pokazati, je v resnici biser darov, ktere smo prejeli od stvarnika nebes in zemlje. Tako nam je mogoče soznaniti se s povestnico pervih časov in prisvojiti si marsiktero cvetico na znanstvenem polji vseh vekov. Kar so namreč naj učenejši, naj bistroumniji možje kdaj pisali, to moremo premišljevati. Skušnje njihove postanejo naše, in tako se moremo ravno s čitanjem povzdigniti na ono stopnjo omike, na ktero bi nikdar ne dospeli brez gori omenjene umetnosti. In ta umetnost je jako koristna za vsakega človeka.
Pa kakor je koristno čitanje, ravno tako je tudi mogoče, da je zelo škodljivo mladini, posebno v našem veku, v kte-rem se nahaja toliko slabih in nenravnih knjig, da se blato iz njih dela. Paziti je torej zelo treba, kaj se da mladini v roke. Učitelj se pa ne sme pustiti zapeljati, akoravno ima ta pa ta knjiga lep napis, olepšan z lepimi podobami in s poveli-čevavnim predgovorom; tudi jo morebiti marsikteri priporoča, ampak prepričati se in prevdariti mora poprej sam, ali je sposobna za mladino, ali ne? Pripetilo se je že mnogokrat, da je bila knjiga, skoraj bi rekel, do zadnjih strani dobra |in zadosti nravna, pa čuda! ravno na koncu ji je pripravljen strup, kteri je mladini zelo škodljiv, in toliko bolje potem, ker je knjiga v začetku lepo pisana, sukaje se le okoli lepih gradov, ali okoli umetnih vertov i. t. d. in se je čitatelju jako prikupila, sicer tako, da jo nerad iz rok dene.
Dalje mora učitelj vedno pred očmi imeti, da nikdar ni „vse za vse", in le 011 ima pervo dolžnost, da pregleda in prevdarja, kaj izroči mladini. Ako je mlado serce napolnjeno s keršanskim duhom in je olepšano s pravo, nedolžno ljubeznijo, potem se tudi večidel požlahtni in donese brez zaprek sad pravega napredka za čas in za stan. Ako pa je serce pusto, nerodovitno in rnerzlo, tudi ne bo rodilo dobrega sadja.
Vselej naj učitelj mladenču, kteri zapusti šolo, za slovo podari lepi svet, da naj se vedno in povsod varuje njemu neznanih pisateljev, in da naj vselej za svet praša bolj izvedene in učene ljudi. S slabim čitanjem se zgubi marsikteri-krat vera, ktera je vendar le pervi biser v vsakem narodu, zgubi se nedolžnost, lepa angeljska obleka, lepše lesketeča, kakor solnce, vrednejša od zlata in srebra.
J 10»
Potem je pa tudi treba, da se učenci obvarujejo pred „veliko čitanjem". Kdor veliko čita, in vse, kar mu pride v roke, skoraj bi rekel, pojé, gotovo tudi naleti na slabe knjige, in ker vse le poverimo pregleduje, pridobi si le malo koristnega, in enak je onemu človeku, kteri toliko jé in si tako želodec nabaše, da ni za nobeno rabo, jenjati mora torej prebavljati brano in nasledek nezmernosti je gotova bolezen; ravno taka je tudi s takim, kteri preveč knjig prebira, in sicer toliko, da jih ne more dalje prebavljati, in na zadnje ima pri vsem tem le malo dobrega zerna. Moramo pa le toliko citati, kolikor smo si gotovi, da zmagamo; ne veliko, ampak to, kar se čita, uiora se dobro prevdarjati in preduhtati; z mislimi moramo vedno slediti pisatelja in si dobro zapomniti lepe nauke, krasne izraze, iz-verstne besede i. t. d.
Ravno dandanašnji je veliko čitanje ena naj hujših bolezni in zelo nevarna, treba je torej, da se učenci kmali privadijo počasi in razumljivo citati, sicer tako, da vedno morejo v mislih slediti pisatelja in bolj imenitne oddelke si zapomniti. Za-rad tega ne zadostuje, da učenec enkrat prečita knjigo, ampak ponavljati jo je treba in mnogokrat zapomnjene reči prevdarjati , da mu je tako sčasoma koristna in imenitna. Slišal sem praviti imenitnega moža, kteri je zelo debelo knjigo 40 krat prečital, in da jo še sedaj rad čita, akoravno ga že starost obtežuje, rekši dalje, da čitanje je ravno tako, kakor popotnik. Ako človek pride pervič v ptuje mesto, le malo najde zanimivega, drugo že več i. t. d. llavno taka je s či tanj eni: človek enkrat prebere knjigo, si večidel le malo zapomni, pozneje že več, in poslednjič se mu knjiga tako prikupi, da jo nerad zapusti, in plačilo je gotovo izverstno.
Pri bolj odraščeni mladini bi bilo učiteljem treba paziti, da si zapomnjene reči zapisujejo, da se tako njih um širi in rodi sad, kakoršnega more vsak pričakovati od omikanega človeku. Kdor dobre knjige prebira, je tudi gotovo pobožen kristijan, dober deržavljan in vnet domorodec; nasproti pa, kakor sem že omenil, od slabih knjig je le pričakovati slab sad.
Če se vedno tiči v romanih, postane čitatelj sam roman, in namesti, da bi mu dobre misli po glavi vladale, prične blesti, in blede tako dolgo, da zaspi, pa kako?! nesramno; večkrat se pripeti, da se sam uniči, — misli njegove so tako zamotane, pamet in um njegov tako oslabljen, da sam sebe ne more kro-
titi, in ker je čital v kakem romanu, da se je ta ali uni umoril, ker ni dosegel svojih želj, poskusi tudi on to gnjusno delo. Lahko torej, dragi slovenski čitatelji, iz tega vidite, kakošni so nasledki slabega čitanja, in ravno dandanašnji je neznano veliko samomorov; vsaki dan se lahko čitajo taki zgledi puhle ošabnosti in zagorele neumnosti. Zatorej pozor, dragi učitelji , tudi v tej zadevi!	j. Vaški.
Iz zapisnika učiteljskega zbora v i pavi
6. malega serp. 1865.
(Dalje.)
2. Kdaj in kako naj se pričnd vaje v spisji; kako se morajo v glavnih šolah in kako v trivijalkah, kjer je ali le eden, ali pa več učiteljev, primerno obdelovati?
V vseh okoliščinah življenja se mnogokrat primeri, da mora človek svoje misli ne le ustmeno, ampak tudi pismeno naznanjati. Kdor se tega nauči v mladosti, ložeje opravlja svoja opravila, ter si stan zlajšuje; nasproti pa ne odide mnogo neprijetnostim in marsikteri škodi tisti, ki si ni pridobil teh znanosti. Jasno je tedaj, da se spisje po vsi pravici prišteva poglavitnim šolskim naukom. Kdaj in kako naj se torej vaje v spisji pričnd? Slehern ve, da pravilno spisovanje ni lahko; tudi je znano, da se človek tega ne nauči v kratkem času. Ker je pa to težavno in se je treba mnogo uriti, in je mladini za ta naukle kratek čas odločen, — naj se vaje v spisji precej pričnejo, ko se otroci nauče pisati. In ker se pismene vaje vedno naslanjajo na to, kar otroci vidijo, slišijo in bero, se morajo ravno tudi s temi vajami, to je, s kazavnim podukom in z branjem za spisje pripravljati, kajti — česar človek nima, tega tudi dati ne more; česar otrok ne ve, od tega ne more govoriti, še manj pa pisati. Pred vsem drugim je tedaj naj-pervič potrebno, da se otroci vadijo dobro poznavati in pravilno izrekovati razne reči, ki jih vidijo doma, v šoli, v cerkvi, i. t. d. to je, tvarine ali materijala si morajo pridobiti, in ravno tega jim daje kazavni poduk, ki je in mora biti pervi iz med vseh šolskih naukov. Kazavni poduk ni sicer spisje, vendar je vsem pismenim vajam neotegljivo potreben, ker je spisju perva podlaga. Po kazavnein poduku se otroci seznanijo s tvarino — njihovi umnosti primerjeno, vadijo se misliti, govoriti , in ko se nauče pravilno pisati, naj se spisne vaje
nemudoma prično, in sicer s tem, da otroci imena iz abeced-nice prepisujejo, ktera imena pa naj učitelj prej na šolsko tablo lepo spisuje. Ko so se otroci dobro naučili spiso.vati teh besedi, kijih pa morajo, se ve, razumeti, naj učitelj zapisuje polagoma iz bukvic razne kratke stavke, ki jih vže bero, in te stavkenaj učenci večkrat prepisujejo, da si jih vspomin vtisnejo, in poznajo njihovo obliko, tudi najijim skerbno popravlja pregreške* Po takih vajah naj učitelj ravno tako znane besede in stavke le narekva in potein pomote popravlja; poslednjič naj pa učenci to še iz glave zapisujejo. Ako se učitelj vedno tako vede in se derži pravila: „malo pa dobro", bodo otroci dobro spisovali. Tiako je spisje obdelovati v drugem, tretjem in četertem razredu?
Ker so se otroci že v pervem razredu nekoliko pisati naučili in pridejo v drugi razred, naj se te vaje ponavljajo, kajti s ponavljanjem se nič ne zamudi, marveč se vterdi podlaga, na kteri se poduk nadaljuje, in ne le praktična gramatika, te-muč tudi drugi nauki, posebno pa branje in lepopisje naj pospešujejo spisovanje; celo pri keršanskem nauku in številjenji se lahko ozira na spisje. Pri razsnovi prostega golega stavka je prav primerno, da otroci razun imen, tudi povedo in zapisujejo njih lastnosti, djanje in stanje, ter si vse to v spomin vtisnejo. Drugega polleta sledi natanjčniše določevanje reči, njih lastnosti in djanj, — vse to naj otroci razumejo, naj se uče na pamet, ter spisujejo pridno in pravilno iz bukev, še bolje pa, če iz glave; otroci dobivajo čedalje več tvarine, in se v spisji spešno urijo. Otrokom naj se besede in stavki ne vtepajo le v glavo; če ne umejo zapopadka in oblike,-je ves trud zastonj!
V tretjem razredu se zopet v začetku ponavlja, kar se je v drugem končalo, in potem se nadaljuje s kratkimi popisi; drugega polleta pa z listi, izpiski, s pobotnicami in sprejemnimi listi po zgoraj imenovanem načertu.
YT četertem razredu naj se te vaje pervega polleta obširneje obdelujejo, namreč: povedavne stavke z drugimi besedami naznanjati, enakosti in različnosti povedati, pregovore razlagati in reči popisovati. V vsem tem so se otroci vadili že o posebnih urah tega nauka, deloma se je pa tudi pri drugih naukih na to oziralo. —Drugega polleta sonaversti: pisma, izpiski, sprejemni listi, pobotnice, spričala, očitna naznanila. Učiteljski zbor pravi, da je ta oddelek praktične gramatike posebno izverstno osnovan, le pogrešajo se še v njem
nektera bolj navadna javna pisma, n. pr.: dolžna in oporoška pisma, reverzi, cesije, pooblastila, pogodbe i. t. d.; kajti potem bi si mladina zveršivši vsakdanjo šolo toliko raje shranila gramatiko za rabo v prihodnjem življenji. *) Glede na trivi-jalke — se tudi v njih nauk v spisji prične precej, ko otroci znajo mehanično pisati, kar se zgodi na koncu drugega, ali vsaj v začetku tretjega šolskega leta. Naj ima pa trivijalka ali le enega, ali pa dva učitelja, more se vendar spisje, enako, kakor v glavnih šolah učiti, kajti trivijalka obravnava ta nauk le v maternem jeziku, ko se v glavnih šolah v slovenskem in nemškem jeziku obdeluje. l)a pa učitelj vse to v resnici doseže, mora ta nauk umno razdeliti, in sicer tako le: tva-rina 1. razreda glavnih šol naj se obdeluje pervo in drugo šolsko leto; tvarina2. razreda— tretje; tvarina 3. razreda — če-terto in peto; in tvarina 4. razreda naj se obravnava 6. šolsko leto ; Potrebno pa je, da učenci ves čas tudi v šolo hodijo.
Pomenki
o slovenskem pisanji.
XIX.
D. I tebe je terkala lunica, ko si str. 9 pisal, da nam rabi ločen j, pedenj rod. locnja, pednja in locanj, lo-canja; nasprot pa, da nam je pisati Jelovščak, Jelovščaka, n. Jelovšek, in migljaj, mahljaj n. miglje/, mahljej, kar se razločno vidi, praviš, iz tečaj, kričaj, divjak i. t. d.!
K. Se ve da! Ravno tako ima vatal, rod. vatla in vatala.
I). Zakaj pa ne vatel — vatla? Jeli vatal slovenska beseda?
O. Meni se zdi sumna, in nekaj enakega mi kaže samo Vuk v serbskem: vat n. h vat t. j. seženj (decempeda), hvat-ljika (pars ligni secta) iz hvatiti (prehendo cf. seči — sežem, šezenj). V drugih slovanskih jezicih in tudi v staroslovenščini rabi lak't' (laket — lakti, cubitus, ulna).
K. Novoslovenski se glasi lekat ter je v edinstvu moškega, v dvojstvu in mnoštvu pa ženskega spola: Iehtu n. lektu kakor nohtu n. nogtii; dve lehti — tri lehti platna (str. 22).
*) Pravite, da je ta oddelek izverstno osnovan; hipoma pa naštevate pomanjkljive reči!	Vredn.
D. Spreminja se torej, kakor seženj ali sežem, da je po nekterih krajih moškega, po nekterih ženskega spola; navadno se govori lekat, lehti, z lehtjo (v. Met. str. 14).
—	Da osa t, panj, lan, mah, meč, lev imajo a in e iz polglasnika in da ga v sklanjanji skozi in skozi prideržijo — kteri Slovenec, ali prav za prav kteri Nemec razume to?
O. Kteri ve, da so se staroslovenski pisale te besede s polglasnikom: o s't' (čes. polj. oset), p'»' (rus. čes. polj.penj); tako tudi len, meh, meč in lev.
D. Da se prav piše Svetca, Milca, Trobcev, M i I-čev namesti neslovanskega Sveteea, Mileča, Trobecev, Mi-lecev . ., ti rad verjamem; le tega ne vem, zakaj bi se ne smelo pisati Svetic, Mihe, in po tem Sveticev, Milicev?
O. Zlasti ako se pomisli na slovensko obrazilo ic p. stric, in sorodno jugoslovansko ic in ič: Svetič, Radič, Milica itd. Da se omenjene iastne imena sklanjajo po občnih, je lahko umeti, ker so same tudi občnega pomena; drugač nam kaže ravnati s popolnoma ptujimi.
K. Da sem končnico šek v lastnih imenih dobro razložil, da je namreč namesti prave ščak, in da je ta oblika narejena iz pridevnikove ski in samostavnikove jak p. Rorovski
—	jak = Rorovščak, spričuje mi že to, ker jo je iskren pisatelj v Slovencu koj sprejel.
D. Ko nam je našega blagega in blagotnega Hlagotin-šeka spremenil, ali kakor kaže, popravil v Hlagotinšcafca ! Vse mileje se mi je popred glasilo njegovo ime, in sedaj me skorej groza obhaja, če se knjižniki naši sploh poprimejo tega pravila, in bode vprihodnje le brati v knjigi slovenski p. Babšca/c, J&mščak, Konjšča/c, Planinscafc i. t. d.!
O. Nikar se ne boj! Slovenščina ni tako revna, temuč je silo bogata v obrazilih ali končnicah, ktere se natikajo kore-niki in deblu, da nam obrazijo posebne besede. Te obrazila prav poznati in sukati, pravi Janežič, je perva dolžnost slovenskemu pisatelju. To dolžnost je dobro spolnoval že Metelko, kteri loči končnico a/in ej, ak in jak, ek in jek ("vid. str. 42. 58.). Lepo je razredil in popisal to reč tudi Janežič, in berita zvesto, kar piše v izpeljavi samostavnikov (§. 252 ..) zastran obrazila/ in Ijej, ak in ek, jak in jek, in spoznala bota, da nam za K o n j š e k ni treba ravno sostave iz Konj-ski-jak-a, in da je kravja k vse kaj druzega, kakor pa kravjek — kravjeka!!
XX.
D. Nektere tuje besede s koncem elj (ne samo na Ij) vstavljajo po vsej sklanji n: rabelj — rabeljna, tempelj-na, apostelj-na. Ali rabelj res ni slovenska beseda?
K. Mar tega ne veš, da je iz stn. rab en namesti raffen (prim. Rabenmutter, Rabenstein i. t. d.)?
D. Kdo bi si mislil! Meni se pa močno zdi, da je slovanska iz rab — rob (servus, Knecht — Henkersknecht), rabovati — rabotati (servire) i. t. d.
O. Drugi Slovani je nimajo; to kaže, da ni prav gotova. Bere se stsl. tudi mečnik (gladium gestans, speculator).
A". V mnogih krajih so še navadne oblike rablja, templja, apostola, in te, pravim, so bolje mimo rnheljna, tem-peljna, aposteljna. Morebiti pa vama spet niso všeč?
I). Meni že ne, razun apostol-a, pravilno po gerško
—	latinski obliki; tudi rablja, templja jaz še nikjer nisem slišal.
O. Trüber je pisal že v 16. veku tempi a pa tudi rabeljna, in Miklošič sam uči, da se slovenski piše in govori rabeljna, tempeljna, »posteljna (pg. 182.). — Zelo dvomim, da bi ta-le n bil staroslovensko zlasti narodovskiin imenom pri-devano obrazilo in: Rimljan«'« t. j. Rimljan.
IJ. Hočevarji so menda veseli, ker njihov Stamfljin kaže Slovencem, da bi se imelo pisati rabljin! Sokolci pa gotovo veselja skačejo, ker zdaj vedo, da njihov „Brencelj" — dasi lastno ime — je vendar tujega rodii in da bi se mu slovenski moglo reči Brencljin ali celo „Brancljin*'!
O. Rabljin-a je rabil že Kastelec (L. 1620 — 88); oblika učitelj-na je slovenska, po zgledu rabelj-na ponarejena še le pred tremi leti, vsaj jaz sem jo še le tedaj bral.
K. Kdor jo je skoval in jo hoče pripraviti v slovensko knjigo, sklicevaje se na stsl. učiteljnico, kaže, da je kratkoviden, in spodobi se mu po moji slovnici primek: die Kurzsichtigkeit des sogenannten Sprachkonservatismus" (pg. 10).
O. Nasproti je pa tudi ti nisi zadel, češ, da je stsl. uči-teljnica „unmittelbar'' iz pridevnika uči t elj en - tel j na, o; marveč je na ravnost iz oblike učitelj ni k, kakor iz stvarnik
—	stvarnica, oblastnik — oblastnica, jezičnik — jezičnica, in stsl. kr'miteljm'ra neposrednje iz kr'miteJjnik (cf. stsl. obre-teljnik inventor i. t. d.).
D. Po tem takem si pa, mili moj Krušic! predeleč pogledal , in ker nasvetuješ reči, ki sta jih rabila Truber pa Ka-stelec, v sedanji in prihodnji knjigi slovenski, ti gre po tvoji slovnici res slovilo: „die Weitsichtigkeit des sogenannten Sprachkonservatismus" !
Nekdaj in sedaj.
Iz dnevnika nekega starega učitelja.
Poslovenil Jože Jerorn.
Drugo majnikovo nedeljo 18.. 1. je popoldne po božji službi stalo veliko moških pod košata lipo, pomenkovaje se o marsi-kteri reči; pa kmali se razidejo, in vsak gre proti svojemu domu; samo trije fantalini se danes nočejo ločiti od lipe, ter pijejo tobak iz lepo ozališanih pip in spuščajo dim visoko v zrak, kakor bi delali za stavo, čeravno se kremžijo in pljujejo, tako da se jim vidi, da se še le uče te škodljive navade.
„Pojmo!" pravi Boštjan, mlad, krepak kovač; „čemu? mi ostanemo zadnji", odgovori Tine, „saj imamo pravico in smo že fantje, kdo nam kaj more?" „Prav imaš", pristavi Peter, „sej je ta sužnost že dovolj dolgo terpela; o j! fanta, ko bi bila vidva danes zjutraj vidila, kako so nas nedeljski učenci ne-vošljivo gledali! pa le poterpimo, ob cerkvenem sejmi bomo pokazali, kdo smo; ali ne vesta kako smo vlani na žegnansko nedeljo še ves popoldan sedeli na griču, in smo iz za germa žalostno gledali v gostilnico, ali letos pa gremo na ravnost vanjo".
„Sej bi bil jaz že vlani šel notri, ko bi ne bili gospod faj-mošter tako prek .... pazili na nedeljske učence, pa tudi hudi .. . šolmajsterin njegov pomočnik", pristavi kovač. „Počasi, le počasi", pravi Tine, „učenec, pa ne pomočnik". „Zakaj!" pravi Peter „sej je že izveršil spraševanje in še dobro, kakor pravijo njegov oče". Tine se prepira, in pravi: „Vsak berač hvali svojo mavho, ravno tako tudi njegov oče njega; jaz pa za gotovo vem, da mu .je spodletelo in bo mogel zopet voziti in orati, kakor jaz delam*. — Šolski pomočnik pride od cerkve proti fantalinom. Tine začne še glasneje rogovilitiin zabavljati, in ko pride pomočnik bližeje k njim, rečena glas: „Vsakemu lahko spodleti, kakor je spodletelo temu gospodku" i. t. d. — Mladeneč pride mimo njih, jih prijazno pozdravi, in stori, kakor bi od tega nič ne slišal, ter gre ves zamišljen naprej. Kar zasliši predobro znani, mili
glas ; njegova mati so ga klicali, ki so z velikim zapečatenim pismom stali na pragu. Luka radovedno zagrabi pismo, ga hitro raz-pečati in strahoma bere dekret, v kterem je zapisano, da je
postavljen za začasnega učitelja v Z..... »Kje so oče?*
praša veseli Luka. „Na vertu", odgovore mati. Luka teče k očetu, in veselo pripoveduje preveliko srečo. ¿Ljubi oče, nič ne čakajmo, berž bom pobral svoja kopita, in že jutri grem v novo službo, kjer sedaj sem presrečen, ker sem vendar enkrat učitelj".
Drugi dan zjutraj je bila vsa hiša že zgodaj po koncu, posebno so imeli skerbna mati veliko opraviti, da so bisago polnili z vsem potrebnim. Ko mladi učitelj odhaja od doma, se mati solzijo, oče pa mu skerbno naročajo, da naj bo zvest in priden v svojem stanu i. t. d. Na cesti pa ga čakajo sosedje, mu podajajo roke in mu vošijo srečo; še enkrat se Luka oberne k svojemu dragemu domu, in gre s hlapcem dalje. Solnce je lepo sijalo, spomladanske cvetice in veseli ptički ju prijazno pozdravljajo. Tako gre nas učitelj na svojo pervo službo, poln veselih nad v zlato prihodnost, in preden solnce z zadnjimi žarki obseva hiše in zvonike, že pride do Z ... . — Prav pogumno stopa Luka po ulicah, in se veseli, ko vidi, kako se okna sedaj tukaj, sedaj tam odpirajo, in da ga ljudje od nog do glave pregledujejo; on pa jih prijazno pozdravlja, pa le malokteri mu kaj odgovori. Kdo bi se pa čudil ljudem, da so ga tako gledali! takega gospoda še nikoli niso vidili. Uganjevali so, kdo je ta mlad gospodič. Nekteri so mislili, da bi bil morebiti ta njih prihodnji učitelj; toda zdel se jim je preveč gosposki. Otroci so bili bolj pametni od starih, in so že čutili nekak strah, zakaj, kjer koli ga je kak otrok zagledal, se je skrival in bežal, in učitelj ni mogel nobenega dobiti, da bi bil kaj ž njim govoril. Ko pride na sredo vasi, vidi pri potoku neko dekle, in jo praša po kaki gostilnici, in kje je šola. Prijazno dekle mu pokaže gostilnico, potem pa šolo, in pravi: „Vidite, šola pa je na griču una le koča z razstergano streho; v nji stanuje čednik, ki tudi otroke uči; pa sedaj bo že drugače, ko pride novi učitelj ; gosposka je že zapovedala, da mora soseska zidati novo hišo za šolo; toda bo težko kaj !" —Učitelj bi se bil prav rad dal spoznati, toda vender se premaga in deklico praša, kje stanuje župan. „Oj! to so pa naš oče, tam le na vasi pri lipi je naša hiša", odgovori prijazno dekle! Učitelj se de-
klici vljudno zahvali, in potem gre v gostilnico, da bi se s hlapcem nekoliko očedila in poživila po trudnem potovanji. Kmali za njima pa pridejo tudi drugi gosti v gostilnico, pa ne zadnji možje v soseski, ker naj starjega so imenovali očeta župana, drugega pa gemeinderata; drugim se je pa že na obrazu bralo, da tudi niso iz zadnje moke. Jeli so se pogovarjati od šole in zabavljati gosposki in čertiti nove postave, čeravno jim mati kerč-marica z roko kaže, da naj bodo tiho, vender še bolj rogovi-lijo, in župan beseduje: „Šola je poslednja reč; druge čase se je s tem čednik pečal, sedaj pa nam gosposka hoče zapovedovati, da hi še posebej hišo za šolo zidali, pa kje je denar? gosposka lahko zapoveduje, pisač pa piše, kdo bo pa plačal, ali bo hiša sama iz tal zrastla? Jaz vam povem, možje, da iz srenjske denarnice za to ne bo šlo vinarja; popred je bil pastir dober, da je otroke podučeval, in so se ga tudi precej bali, sedaj nam pa hočejo dati učenika, kdo ga bo pa plačeval? pri nas ne ho dobil nič"! Svetovavec pa se oglasi: „Kaj nuca kmetu študiran biti, rajtati se bo že na tergu navadil, in če kmet več zna, kakor svoje ime podpisati, je že preučen; ali ni tako, možje?" „Molči, molči", pravi župan, „dobro je vse eno če kdo več zna, kakor samo podpisati se; pa takih reči, ki se jih otroci sedaj uče po šolah, od zemlje, od živali, rastlin, voda, dežel in Bog ve, kaj še, to je pa neumno in nespametno".
(Dalje prih.)
Narava in človek
v svoji pravi složnosti.
Spisal Zivkov.
11.
Tiči.
Te krilate prebivavce v zraku je že stari svet močno šti-mal. Bili so mu ljubčeki in poslanci bogov, prebistre glavice, vedeži in preroki osode in prihodnosti. To pričajo pravlice in basnoslovje vseh narodov. *) Pomladno kukovico ima ljudstvo še sedaj za prerokinjo obilnosti, čuka za oznanovavca smerti, lastovice za poroke sreče, vrane in golobe za glasonoše itd. V tem smislu še današnje prislovice govore: „Slabo mu poje,
*) Glej Terstenjakove dotič. spise in V. Stef. Karadžičeve pesni itd. pi«.
ali hudo ti bo pelo, je zvit tiček, kukoviea jo je kanila". . . Naj bolje pa goloba časti naša sv. keršanska vera, ker ji je podoba sv. duha, tretje osebe božje, kakor podoba dobrote in krotkosti, ktera prešinja keršanstvo, in svet zmaguje.
Da zvemo, kaj se sihdob od tičev misli in sodi, bo zanimivo in važno, če tukaj nekaj malega posnamemo iz dotičnih spisov J. Sandovininih , Goethovih, Ekermanovih. „Meni", piše perva, „so živali tako rade in pokorne, da se moji znanci ne morejo zadosti načuditi; posebno tiče me lepo vbogajo; moji materi pa so bile še bolj vdane. Berž ko so stopili na vert, so koj z drevja priferfrali prederzni vrabci, gibčne penice in vesele rebe, in so jim zaupno iz rok zobale in jih prijazno pikale". Tič, pravi, je perva žival s prečudnim telesom, ki prekosi s perutami človeka samega; kljun in kremplje ima neznano ročne. Njegovo gnjezdo je sama umetnija, lepota in marljivost. On je skerben domačin, pomaga zvesto svoji družici hišico staviti, mlade hraniti in braniti; je čverst pevec, je ves lep, živahen, mičen in zvest. Potem popišuje mično prigodbo od dveh mladih penic, ktere je sama odgajala in pri tem zvedila , da je penica perva godna in naj pametnejša iz med vseh tičev. „Odgojila sem dve penici, ki niste bile sestrici, ne verstnici. Za štirnajst dni sem starejo žoltopersno klicala Zoltko, sivopersno mlajšo pa Sivko. Štirnajst dni je pri penici toliko, kakor deset let pri deklici. Zoltka je že bila zala devičica, če ravno tanka in slabo opravljena; ne ve pa še sama jesti, ne dalje leteti, ko do bližnje vejice, kajti človeška odgaja je ptičjemu razvitku velika zamuda. Pri svoji materi bi Zoltka znala za 14 dni pred sama jesti, pri meni, ker sem mili tičici preveč stregla in se je nisem upala pustiti, da bi jo glad učil jesti. Sivka je bila prednadležno dete; vedno čivka in krili s perotkami, in ni nikoli mirna. Zoltka, ktera se že čajma, si glavico med ra-mice tiši in zamišljena šmiri, je še tudi zelo detečja in snedna. Ce jo pogledam, krili proti meni, naj bi jo kermila.
Enkrat bi rada pri miru pisala, za tega del si nekoliko odstavim drevce, na kterein sle penici po sestersko živele. Ker je bilo hladno, se pol gola Sivka stisne pod Zoltko, ktera jo ljubeznjivo greje, kakor bi bila njena hčerka. Pol ure sedite mirno. Sedaj pa se glad zglasi. Zoltka priskače po sedežih k meni na mizo, Sivka pa, ker še ne more z vejice, mi proti zija in kriči. Ali mudi se mi jo kermiti, zato Zoltko pervokrat
pokregani, da bi že lahko sama /.obala, ker ima naj boljšo hrano, predobre mravljince v snažni skledici pred kljunčkom, in da ne bom dalje stregla njeni lenobi. To se ji zameri, spravi se zopet na svojo vejico, in me serpo gleda; ali Sivka se ne vda, temuč neprestano kriči k svoji tovaršici po hrani. Naj beržeje jo priserčno prosi in tako milo, da glas serce para. Jaz ter-doserčnica sem očitno vidila, kako se Žoltka trese, pa ne ve, kaj bi počela, kako bi si pomagala. Zadnjič se zave, skoči k skledici, zakriči, kakor bi hotla s kričem hrano prisiliti v kljun-ček; potem pa se je le sama loti. Ali, o prečudna ljubezen! ona pozabi na svoj glad , in skače s polnim kljunčkom k Sivki na vejico, in jo tako lepo pita, kakor da bi bila že davno verla starka. Od tega hipa me več kaj ne nadlegovate. Starša je pitala mlajšo in zanjo bolje od mene skerbela, da je skoro lepo gladka, snažna, debela, in tudi zna pred sama jesti, kakor bi jo bila jaz učila. Tako je uboga Zollka svojo tovaršico pohčerila, čeravno še sama dete, in se le jesti naučila, ker jo je morala materna ljubezen.
Mesec pozneje skakljate veseli in čisto prosti po drevji na mojem vertu in se nikoli več ne ločite, čeravno ste tistega spola in različnega roda. Tudi dalječ od hrama ne zletite, temuč ste naj rajše na veršičku naj višje hoje. Ako sedemo pri mizi, ste bliskoma na mizi, ali komu na rami, ali zletite strežniku naproti, da pred nami pokusite, kaj nam dobrega nese. Ce pa ste ravno do vseh kaj zaupne, se vendar le meni daste prijeti in deržati, in priletite z drevesa vsak hip na moj klic, kterega nikol z drugim ne zmenjate. Kdor ni vidil nju odgaje , bi lahko veroval na čarijo. — Imela sem tudi prebistro in pre-pametno tašico, ter kanjo ali velikega skopca, do drugih divjega, do mene in meni ljubih oseb pa tako krotkega, daje sedel na zibelki mojega sinka, in mu je s kl junom, ostrejšim od britve, z lica muhe lovil, pa tako previdno in ročno, da ga nikoli ni zbudil in nikoli piknil. Zraven je vselej zapel nek premili nježni glas. Ako bi hotla vse povedati od svojih ljubih ptic, bi ne bilo konca in kraja". —	(o.ije Prih.)
v
Šolsko blago.
Vaje v govorjenji in spisovanji. Zelena trava. Čudno milo mi je pri sercu, ko vidim lepo zeleno
trato. Ne moreni izreči, kako ljuba mi je pomladanska trava. Nobene rastline in nobene cvetice tako preserčno ne ljubim, kakor mlado zeleno travo, Večkrat se v njo tako zagledam , da pozabim na vse druge stvari in da se je nikoli ne naveličam gledati in občudovati; vesel sem, da sem na zemlji. Zelena tla in modro nebo — to je moje naj večje lepó. Zelena trava je pervi dar vesele pomladi; kako lepo se na nji svetijo rosne in deževne kapljice! Kjer koli raste trava, se mi zdi milo domovje. Kjer ni trave, oj, kako je pusto in žalostno! Mehka trava je trudnemu postelja in temu, ki rad premišljuje, prava stvarni-kova knjiga, ki ima na vsaki strani tisuč premišljevanj in naukov. Po travi teče ljubeznjivi studenček in veseli potoček in naj inilše nebeške prijatlice — prekrasne cvetice — vstajajo iz zelene trave. Zelena trata je bil pervi kraj, kjer sem si mlad igral, cvetice tergal in se nedolžno veselil. Trava pokriva gomile naših ljubeznjivih umerlih. Tudi na svoj grob si želim zeleno travo — podobo sladkega upanja in večnega življenja.
Zelja. Da enkrat že bi mogel priti Iz kraja tú meglenega. Da mogel bi duhá vedriti — Veselja vžiti do sercá!
Prošnja. Oj sapice ljube, Dihajte na mé! In solnce rumeno Ogrevaj sercé, Da vnovič poženem S cveticami cvet, Ki vzel mi ga. vničil Hudobni je svet!
1 (3> ¥ I © ©e
Iz Šmartna pri Slov. Gradcu. Že star in dobro znan pa resničen je pregovor: „Nehvaležnost je plačilo sveta". Ne bilo bi se čuditi, ako bi se ljudje v takih krajih, kjer še nikoli ni bilo šole, tako nehvaležno skazovali, ampak žalostno je, da se to ravno tam godi, kjer se omika že več let razširja. Pri nas imamo že blizo 80 let starega učitelja, kteri v tukajšnji šoli že 50 let nevtrudeno opravlja svoje dolžnosti. Ni ga v celi fari tako starega posestnika, da ga ne bil učil stari učitelj; glejte! namesto, da bi mu bili ljudje hvaležni in bi mu njegovo starost lajšali, mu pa le tako rekoč še zadnje trenutke njegovega življenja grenijo. Dobro se ve, da človek v tako visoki starosti ne more sam opravljati težavne službe, ter mora pomoč imeti. Prečastito škofijstvo pošlje tedaj drugega učitelja, naj bi starčka pri delu podpiral in namesto njega delal. Ljudje pa namesto, da bi bili zadovoljni, da se pomaga staremu učitelju, pa le godejo: „Zakaj le staremu šolmaštru še kaj dajemo, ker nič ne dela? Kam bi ga le spravili ? Proč pa mora iti, ker mi mu ne bomo ničesa več dali. Naj le gre, kamor hoče!" Omeniti pa moram, da tako govorjenje izvira od tistih, s kterimi se je stari učitelj nekdaj trudil, da bi jih kaj naučil. Vem, da bo vsak, ki sliši tako govoriti, Boga prosil, rekoč: Bog mi ne daj previsoke starosti, da ne bom kdaj ljudem nadležen! — Ako mi dovoliš, dragi „Tovarš", bom prihodnje še kaj pisal. Z Bogom! *) Janez Novak.
*) Prosimo!
Vredn.
Iz Idrije smo dobili iz zanesljivega, skoraj vradnega vira glede na nemško-slovensko petje pri šolarski maši to-le pojasnilo: Pri nas se je pri vsakdanji maši že lansko leto trikrat na teden slovensko, trikrat pa nemško pelo; letos se poje le dvakrat po nemško in štirikrat po slovensko. — Ob nedeljah se je pri 9ti maši do letos pelo nemško, sedaj so pa g. dekan prenaredili, da se poje eno nedeljo nemško, eno pa slovensko. Tej maši se pa le za to pravi šolarska maša, ker k nji hodi ob nedeljah šolska mladost.
Iz Ljubljane. Po ministerskem ukazu 23. marca t. 1. s št. 1356 (kterega bode „Tovarš" prihodnjič prinesel) naj se v glavnih šolah na Kranjskem ozira na to, kar se je povdarjalo v deželnem zboru iu kar so tudi zvedeni možje poterdili, da se namreč učenci glavnih šol ne uče ne nemški, ne slovenski. Naj se prevdari, kako bi se ta napaka odpravila, in, ali bi ne bil namenu vgoden nasvet deželnega odbora.
— Nek učitelj tukajšnjih glavnih šol že spisuje kratko „Slovnico" (z »ličnimi vajami, zgledi in nalogami) za slovenske ljudske šole, kakoršne nam je sedaj treba, kakor ribi vode.
Imenik p. n. g. g. naročnikov: 250. Štefan Jaklič, duh. pomočnik v Mengišu. — 251. Andrej Drašček, učitelj v Solkanu. — 252. Janez Kocuvan , učitelj v Loki. — 253. Anton Pavčič , učitelj v Šentjanžu na Dolen-skem. — 254. Ivan Vračko, zač. učitelj pri Zidanem mostu. — 255. Jožef Kerčon, fajmošter v Predosljah. — 256. Filip Koderman, učitelj na Frankov-lem. — 257. Jožef Druževič, učitelj pri sv. Jurji na Pesnici. — 258. Blaž Veranič, učitelj v Zgornji Polskavi na spod. Štajerskem. — 259. Jožef Kavšek, učitelj v Vinici. — 260. Šola v Senožečah. — 261. Matija Rant, učitelj v Gorjah.
—	262. Janez Pernuč, podučitelj v Železni Kapli. — 263. Jan. B. Novak, korar itd. v Ljubljani. — 264. Jože Jančar, učitelj v Katinari. — 265. Pe-regrin Videmšek, učitelj v Mirni. — 266. Jernej Štamcar, učitelj v Vodicah. — 267. Jožef Vončina. učitelj v Vodicah. — 268. Mihael Lazar, ravnatelj v glavni soli v Kranj i. — 269. Janez Saje, učitelj v Predosljah. — 270. Martin Zarnik, učitelj v Kropi. — 271. France Lesjak, ravnatelj glavne šole v Idrii. — 272. Ogledništvo ljudskih šol v Gorici. — 273. Ogledništvo ljudskih šol v Kanalu. — 274. Ogledništvo ljudskih šol v Tminu. — 275. Ogledništvo ljudskih šol v Fliču. — 276. Ogledništvo ljudskih šol v Cirknem. — 277. Ogledništvo ljudskih šol v Černiči. — 278. Ogledništvo ljudskih šol v Duini. — 279. Ogledništvo ljudskih šol v Monfalcone. — 280. Ogledništvo ljudskih šol v St. Petru pri Gorici. — 281. Ogledništvo ljudskih šol v Komcnu. — 282. Ogledništvo ljudskih šol v Lučinici. — 283. Martin Potočnik, učitelj na Trati. — 284. Jožef Kovač, učitelj v Lipaljej vasi. — 285. France Vučnik, učitelj pri sv. Barbari v Halozah, — 286. Juri Uranič, učitelj v Preserji. — 287. Jožef Miklavec, učitelj v Brezji. — 288. Jakop Serak, učenik v Čemšeniku. — 289. Janez Možina, učitelj pri Svetinjah na Mihalovskem bregu. — 290. Anton Mazek, učitelj v Šmarji. — 291. Janez Valentinič, učitelj v Libeličah. — 292. Moric Goslar, duh. pomočnik na Doleh. — 293. Janez Miglič, učitelj pri sv. Duhu v Ločah.
—	294. Jakob Cvirn, učenik v Šusemu. — 295. Jožef Čerin, učenik v Komendi pri Kamniku. — 296. Jožef Kastelic, učitelj pri sv. Križu poleg Turna. — 297. D. Huber, knjigar v Ljutomeru. — 298. Valentin Telban, učitelj pri sv. Križu pri Kostanjevici. — 299. Anton Kokot, učitelj v Pišecah. — 300. Tone Benigar, učitelj v Povirji.
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnlk.
Natiskar in založnik:
Jož. Rudolf Mllio.