Izhaja vsak četrtek
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Trst, Ulica Martiri della Liberta (Ul. Commerciale) 5/1. Tel. 28.770 Za Italijo: Gorica, P.zza Vittoria 18/11. Pošt. pred. (casella post.) Trst 431. Pošt. č. r.: Trst, 11/6464 Poštnina plačana v gotovini
NOVI LIST
Posamezna štev. 50 lir
N A R O Č N IN A: četrtletna lir 600 — polletna lir 1000 — letna lir 2000 • Za inozemstvo: letna naročnina lir 3000
Oglasi po dogovoru Spedizione in abb. post. I. gr. bis
ŠT. 631
TRST, ČETRTEK 26. JANUARJA 1967, GORICA
LET. XVI.
Raumkilm d Sihopi
Zaradi mnogih važnih dogodkov, ki si sledijo zadnji čas na evropskem političnem torišču, je skoro težko dobiti pregled nad celotnim dogajanjem in razbrati njegov točen pomen. Glavni vtis pa je, da so se vsi mednarodni odnosi na splošno v zadnjem času v Evropi obrnili nekoliko na bolje in predvsem, da so v teku pobude in spremembe, ki lahko pripeljejo na eni strani do okrepitve jedra zahodne Evrope, to je Evropske gospodarske skupnosti, na drugi strani pa do znatnega zbližan ja med zahodno in vzhodno Evropo.
Velika Britanija je v svoji težnji, da bi se končno krepkeje povezala z evropsko celino, napravila te dni važen korak, ko sta se ministrski predsednik Wilson in zunanji minister Brown podala na pot, da na celini preizkusita teren za tak odločilni premik v zgodovini Velike Britanije. Trenutno se pogajata z De Gaullom v Parizu o pogojih britanskega pristopa k Evropski skupnosti. Večina zahodnih opazovavcev je mnenja, da se stari De Gaulle tokrat ne bo uprl britanskemu pristopu, vendar pa da bo postavil določene pogoje, glede katerih še ni gotovo, če jih bo Velika Britanija sprejela.
če jih bo sprejela in če bo prišlo do britanskega pristopa, bo to eden velikih dogodkov evropske zgodovine in lahko se reče, da bo s tem ustvarjena osnova za novo »evropsko« razdobje v razvoju človeštva, kajti vse kaže, da sta dosedanji vodilni sili, Združene države in Sovjetska zveza, na pragu silovitih notranjih kriz, ki bodo morda precej oslabile (vsaj sorazmerno) njun dosedanji, zlasti povojni vpliv v svetu. To velja posebno za Sovjetsko zvezo, ki še niti ni začela reševati nekaterih svojih najvažnejših notranjih problemov, to je nacionalnega vprašanja (kateremu se ne bo mogla več dolgo zapirati spričo razvoja k osamosvojitvi in neodvisnosti narodov v vsem ostalem svetu) in vprašanja resnične demokratizacije vsega sovjetskega življenja. Težko si je namreč misliti, da se bodo tudi nove generacije enostavno vdale v diktaturo in sedanje zamrznjenje vsega političnega življenja.
V Združenih državah pa bodo nujno morali rešiti črnsko vprašanje in to ne bo šlo brez močnih notranjih pretresov, tem manj, čimdalje časa bodo odlašali. Poleg tega se kaže, da je zašel dosedanji sistem dveh strank v nekako krizo, ker ne dopušča dovolj možnosti za nove politične pobude in se vedno bolj spreminja v medsebojni boj dveh mogočnih interesnih skupin in celih političnih dinastij, za katerimi se skrivajo tudi trajne, pa nevarne sile, kot razkriva zdaj polemika o umoru predsednika Ken-
(Nadaljevanje na 2. strani)
Ko smo v zadnji številki poročali o izidu pogajanj za sestavo tržaškega občinskega in pokrajinskega odbora, smo napisali, da pozitivno ocenjujemo sporazum med strankami leve sredine in Slovensko skupnostjo. Glede na vrsto strogo manjšinskih vprašanj, ki so tvorila predmet razgovorov in tudi našla ustrezno rešitev na ravni koalicijskih političnih strank, smo mnenja, da je doseženi dogovor pozitiven, ker predstavlja korak naprej na težavni poti vzpostavljanja pravičnih in demokratičnih odnosov med večinskim in manjšinskim ljudstvom v naših krajih.
Naravno je in to smo v svojem komentarju tudi poudarili — da ta sporazum nikakor ni rešil celotne kompleksne manjšinske problematike, saj je tudi dejansko nemogoče, da bi našli pravično rešitev po nekajdnevnih razgovorih in pogajanjih vsi problemi, ki so stari tudi sto in več let, Dokončna ureditev manjšinske problematike presega nadalje pristojnost tržaških strank leve sredine in Slov. skupnosti, kajti več vprašanj moreta urediti le osrednja vlada in parlament, da ne omenjamo tu mednarodnih sporazumov in drugih dokumentov, za katerih izvajanje in spoštovanje sta odgovorni Italija in Jugoslavija.
Ker je bila med razgovori ena izmed partnerjev Slo/enska skupnost, si upamo z mirno vestjo trditi, da je ta politična organizacija tržaških Slovencev glede na politično moč in vpliv, ki ju ima v tukajšnjem političnem življenju (skupno 7 tisoč glasov, z enim občinskim in enim pokrajinskim sve-tovavcem v Trstu v primeri z mnogimi de-settisoči glasov in z več desetinami sveto-vavcev drugih strank) izbila med pogajanji neprimerno več, kot bi ustrezalo njeni de-'anski politični moči in vplivu.
Medtem ko novi sporazum dejansko še ni postal operativen, ker zaradi proceduralnih zapletljajev še nista bila izvoljena tržaški župan in pokrajinski predsednik, je med slovensko javnost udarila vest, da je deželni svet z večino glasov zavrnil predlog predstavnika Slov. skupnosti dr. Škerka, naj se notranji pravilnik sveta tako spremeni, da bodo slovenski deželni svetovavci mogli izvrševati svoje dolžnosti v materinem jeziku. To med drugim pomeni, da bi mogli v deželnem svetu govoriti slovenski.
Predlog je bil zavrnjen z odločilnimi glasovi krščanskih demokratov, medtem ko so zanj glasovali, poleg komunistov, socialisti, ki so, kot znano, vladna stranka
Zares škoda se nam zdi, da ni tudi to vprašanje tvorilo predmet razgovorov med strankami leve sredine in Slov. skupnostjo, ker bi se morda preprečila takšna rešitev, do kakršne je žal prišlo v deželnem svetu.
Ne glede na to mislimo, da ne bo Slov. skupnost to načelno vprašanje dala »ad aeta«, temveč da si bo na pristojnih mestih vztrajno prizadevala, da bo pravično urejeno.
Kot smo že poudarili, Škerkov predlog ni prodrl zaradi nasprotovanja krščanskodemo-kratskih svetovavcev. Ko to njihovo ravna nje politično ocenjujemo, moramo jasno in glasno poudariti, da je naša ocena ne samo s slovenskega vidika, temveč tudi z vidika modernega pojmovanja demokracije in — če hočemo — tudi krščanstva, popolnoma negativna. Mislimo namreč, da je v današnjem atomskem času, v dobi ekumenizma, ki očitno nima le versko - konfesionalnega prizvoka, temveč ima splošno človeško vsebino, naravnost smešno klicati na pomoč določene puhle in že zdavnai preživele paragrafe, po katerih bi slovenski deželni sveto-vavec ne smel pri izvrševanju svojih dolžnosti uporabljati svojega materinega jezika, temveč bi moral govoriti le italijanski. Takega modrovanja demokratični Slovenci kratko-malo ne sprejemamo in javno poudarjamo, da bomo kljub paragrafom uporabljali svoj jezik povsod, kjerkoli se bo nam vzljubilo. Hočemo videti, kateri sodnik nas bo zaradi tega »delikta« obsodil!
Tu gre namreč za vprašanje načelnega značaja, o katerem ne more biti ne kompromisa ne mešetarjenja-
Popolnoma druga zadeva je, kdaj, kje in če se bodo slovenski deželni svetovavci in drugi naši javni predstavniki posluževali materinega jezika v svojih intervencijah in nastopih. To bodo sami suvereno presodili, pri čemer bodo verjetno jemali v poštev tako svoje znanje italijanskega jezika kot tudi interes, da govorno v tistem jeziku, ki ga večina razume.
Vprašanje uporabe našega jezika je torej le odloženo in se samo čudimo, kako so mogli biti krščanskodemokratski deželni svetovavci tako neobčutljivi, da niso razumeli ali da niso hoteli razumeti politične važnosti problema, ki ga je sprožil predstavnik Slov. skupnosti. V tem oziru je treba ugotoviti, da Kršč. demokracija naravnost capha za modernim znodovinsk!m razvojem, oziroma da niso v tej stranki še popolnoma zmagale moderne in res napredne struje.
Če pa upoštevamo stvarnost — kar mora pri važnih političnih odločitvah biti odločilno — lahko mirno trdimo, da je sporazum med strankami leve sredine in Slov. skupnostjo kljub izidu glasovanja v deželnem svetu pozitiven, ker odpira pot nadalinjim pravičnim rešitvam manjšinske problematike.
D. L.
RADIO TRST A
Razvedritev v Evropi
• NEDELJA, 29. januarja, ob: 8.30 Kmetijska oddaja; 9.00 Prenos sv. maše in župne cerkve v Rojanu; 10.15 Poslušali boste.. Od nedelje do nedelje na našem valu; 11.15 Oddaja za najmlajše: »V puščavi in goščavi«. Napisal Henrik Sienkievvicz, prevedel France Vodnik, za radio dramatiziral Jožko Lukeš. Četrti del; 12.00 Naboržna glasba; 12.15 Vera in naš čas; 13.00 Kdo, kdaj, zakaj...; 15.30 »Uradnikova smrt«. Napisal Aniton Cehov, dramatiziral Oscar Sudoli, prevedel Franc Jeza. Igra RO., režira Stana Kopitar; 17.15 Obisk v diskoteki, pripravil Janko Ban; 18.30 Kino, včeraj in danes; 20.30 Iz slovenske folklore: Rado Bednarik: »Pratika za prvo polovico februarja«; 22.10 Sodobna glasba; 22.20 Tržaške popevke.
• PONEDELJEK, 30. januarja, ob: 11.40 Radio za šole (oddaja za srednjo šolo); 12.10 Liki iz naše preteklosti:	»Anton Tožbar-Spik«, pripravil Franc Orožen; 13.30 Priljubljene melodije; 17.25 Radio za šole (oddaja za srednjo šolo); 18.00 Odvetnik za vsakogar, pravna posvetovalnica; 19.10 Sveta brata Ciril in Metod. Mons. Janez Vodopivec: »Teologija in duhovnost svcitih bratov«; 21.00 Kulturni odmevi ; 22.30 Slovenske skladbe za violino in klavir.
• TOREK, 31. januarja, ob: 12.00 Iz slovenske folklore: Rado Bednarik »Pratika za prvo polovico februarja«; 17.20 Italijanščina po radiu; 17.35 Glasba za vaš transistor; 19.10 Plošče za vas, quiz oddaja; 20.35 Bohuslav Martinu: »Komedija na mostu«, o-perna enodejanka; 22.10 Chopinove balade; 22.45 Crni cvet, jazzovska revija.
• SREDA, 1. februarja, ob: 11.40 Radio za šole (oddaja za prvo stopnjo osnovnih šol); 12.10 Pomenek s poslušavkami, pripravila Mara Kalan; 13.30 Glasba iz fiilmov in revij; 17.25 Radio za šole (oddaja za prvo stopnjo osnovnih šol); 18.00 Ne vse, toda o vsem; 19.10 Higiena in zdravje; 19.25 Zbori naše dežele; 20.35 Simfonični koncert skladb, nagrajenih na četrtem mednarodnem natečaju za kompozicijo »Citta di Trieste«. V odmoru (približno ob 21.25) Knjižne novosti: Nace Šumi: »Arhitektura 16. stoletja na Slovenskem«, ocena arhitekta Daria Jagodica.
. ČETRTEK, 2. februarja, ob: 11.50 Glasbila in barve; 12.00 Za smeh in dobro voljo. Besedilo Danila Lovrečiča; 17.20 Italijanščina po radiu; 17.40 Glasba za vaš transistor: 19.00 Pisani balončki. Radijski 'tednik za naimlajše. Pripravila Krasulja Simoniti; 20.35 »Kratek preplah v mestu Arbeli«. Radijska drama, napisal Aloiz Rebula, režira Jože Peterlin: 22.45 Slovenski solisti. Hornist Jože Falout pri klaviriu Gita MaIIy; 23.00 Glasba za lahko noč. « PETEK, 3. februarja, ob: 11.40 Rndio za šolo (oddaja za drugo stopnjo osnovnih šol); 12.10 Med tržnimi stojnicami, priroravlia prof. Tone Penko:
13.30 Glasbeno potovanje okoli sveta; 17.25 Radio 7 a šole (oddaia za dr uto stonnio osnovnih šol); 18.00 Ne vse. toda o vsem; 18.30 Nove plošče resne glasbe: 19.10 Benjamin Slavec: »Trst v rimskih časih«; 19.25 Plošče, ki so mladim všeč; 20.35 Go-soodarstvo in delo; 21.00 Koncert operne glasbe;
22.45 Car glasbil v jazzu.
<* SOBOTA. 4. februarja, ob: 11.50 Orkestri lahke elasbe: 12.00 Kulturni odmevi: 13.30 Semeni plošč;
14.45 Avsenikovi motivi; 15.00 Glasbena oddaia za mladino, pripravlja Dušan Jakomin; 16.00 Volan. Oddaja za avtomobiliste: 16.20 Prctrled italijanske dramatike. Pripravila Josin Tavčar in Jože Peterlin Tragedija v 18. stoletju: 17 20 Skala in ladja; 17 30 Lepo pisanje, vzori in zgledi mladega rodu, prinra-vil Ivan Artač: 18.30 Retrospektiva jazza; 19.10 Družinski obzornik:	»Vzgojna učinkovitost šnorta«. Tvan Theuerschuh: 20 35 Teden v Italiji; 20.45 Moški vokalni kvintet, vodi Humbert Mamolo; 21.00 Za smeh in dobro voljo. Besedilo Danila Lovrečiča;
21.30 Vabilo na ples; 22.30 Za prijeten 'konec tedna.
TEDENSKI KOLEDARČEK
29. januarja, nedelja: Franc, Radomir
30. januarja, ponedeljek: Martina, Marčela
31. januarja, torek: Vanja, Marčela
1. februarja, sreda: Ignac, Igor
2. februarja, četrtek: Svečnica, Marija
3. februarja, petek: Blaž, Blaženka
4. februarja, sobota: Bojana, Andrej
Izdajatelj: Engclbert Besednjak • Glavni urednik; Engelbert Besednjak • Odgovorni uredniik: Drago Legiša • Tiska tiskarna »Graphis« — Trst. ulica Sv. Frančiška 2Q — telefon 29-477
(Nadaljevanje s 1. strani)
nedya, ki ne bo morda nikoli do konca razčiščen, odkar je umrl Osvvaldov morilec P.uby.
Sovjetska zveza kaže kljub vojni v Vietnamu in svoji podpori Hanoju vedno več pripravljenosti za vsakovrstno sodelovanje z Zahodom, pri čemer prihaja v čudno nasprotje med svojo politično frazeologijo in dejansko politiko. V to zbližanje z Zahodom jo sili tudi vedno bolj napeto razmerje s Pekingom, ki postaja glavna zunanja in ideološka nevarnost za Sovjetsko zvezo. Ideološko bi Moskva rada obračunala s pekinškim režimom na nameravani svetovni konferenci komunističnih partij, zunanjepolitično in vojaško pa si očitno želi zavarovati hrbet za morebitni spopad z dobrimi odnosi in z gospodarsko-tehničnim sodelovanjem z Zahodom.
V ta okvir spada tudi sedanji Podgorni-jev obisk v Rimu. Italija je namreč tista država Atlantske zveze, ki prihaja tem sovjetskim željam najbolj naproti in je v tem pogledu tudi psihološko najbolj sproščena. Jugoslovanski predsednik Tito pa bi očitno rad preprečil razkol v svetovnem komunizmu, do katerega bi najbrž prišlo na svetovni konferenci komunističnih partij. Zato njegovo sedanje potovanje v Moskvo.
Važno pobudo v izboljšanju odnosov z Vzhodom je napravila tudi nova nemška vlada, ki je pripravljena navezati diplomatske stike z vzhodnoevropskimi komunističnimi državami, ki priznavajo vzhodnonemški režim. Doslej se je namreč držala pravila, da ne bo imela diplomatskih stikov z nobeno državo, ki priznava pankovvsko vlado. Zato je prišlo pred devetimi leti tudi do pretrganja diplomatskih stikov z Beogradom. Zdaj je Bonn spet pripravljen obnoviti diplomatske odnose z Jugoslavijo, in ta ima prav tako ves interes na tem, da pride do tega, glede na velikansko vlogo, ki jo 'ma Zahodna Nemčija v jugoslovanskem gospodarstvu in turizmu, zlasti kot kupoval ka jugoslovanskega blaga in kot vir turističnih deviz.
Odnosi med Nemčijo in Vzhodom pa so ključ do izboljšanja vseh odnosov med Vz-1
Medtem ko se govori o možnostih za pogajanja o sklenitvi premirja v Vietnamu, ker se zdi, da Hanoj ni več tako zagrizen v svojem nasprotovanju vsakršnim pogajanjem z Američani, pa ti nadaljujejo svoje bombardiranje Severnega Vietnama. Ponovno so začeli bombardirati tudi hanojska predmestja. Ker pa so se vedno bolj množile novice, da povzročajo ta bombardiranja veliko žrtev tudi med civilnim prebi-vavstvom, je ameriška vlada prepovedala pilotom, da bi se smeli približati civilnemu središču Hanoja bliže kot na osem kilometrov, razen če bi bili prisiljeni k temu zaradi spopada s sovražnimi letalci.
O civilnih žrtvah bombardiranja ne more biti dvoma, ker so tudi ameriški dopisniki, kot Harriman Salisbury od »New York Timesa« in William Baggs od miam-skega dnevnika »Daily Nevvs«, potrdili, da je tako, in objavili tudi zadevno fotografsko dokumentacijo. Seveda pa je težko re-
hodom in Zahodom in najbrž tudi do rešitve nemškega vprašanja, to je ponovne združitve Nemčije.
Kljub vojni v Vietnamu se torej obzorja v Evropi jasnijo in bo prišlo do močne razvedritve, če ne pride vmes kaj nepričakovanega.
—0—
TUDI NOVOPOROCENCI PRIZADETI ZARADI VARČEVANJA V NEMČIJI
Vlada Nemške zvezne republike je naznanila, da je sklenila predložiti za 3,6 milijard mark (nad 540 milijard lir) manjši proračun za leto 1967, da ne bo treba zvišati davkov. Zaradi nameravanega zvišanja davkov (ki bi bilo sicer le malenkostno v nrimerjavi s tem, česar smo vajeni v Italiji) je morala odstopiti, kot znano, prejšnja Erhardova vlada.
Ker pa gre ta prihranek v veliki meri na račun javnih del (gospodarskih cest), financiranja gespodarskh projektov (iskanja petro’ejsk:h vrelcev, modernizacije premogovnikov in preskrbe z bolj gospodarskimi gorivi), s črtanjem ali zmanjšanjem vladnega prispevka pri investicijah in za socialno zavarovanje in v škodo drugih socialno važnih dejavnosti, je vprašanje, kako bo to proračunsko zmanjšanje na daljši rok vplivalo na nemško gospodarstvo. Verjetno bolj zavirajoče kot vzpodbudno. Jasno pa je, da nova Kiesingerjeva vlada, ki predstavlja koalicijo krščanskih demokratov in socialistov, ni mogla priti na dan z enakim proračunom kot Erhard, ki je moral zaradi proračuna itii.
Po drugi strani skuša nova nemška vlada tolažiti tiste, ki bodo s takim zmanjšanim proračunom prikrajšani, s tem, da bo to odvrnilo nevarnost inflacije.
Žrtve tega vladnega varčevanja so med drugim tudi novoporočeni pari. V načrtu je namreč bilo, naj bi uživale nove družine v bodoče začasne davčne olajšave, glede na stroške in težave, ki jih imajo pri ustanavljanju novega doma. Zdaj je predstavnik vlade izjavil v parlamentu, da to ne pride več v poštev, glede na proračunske i težave.
či, da so to storili Američani nalašč. V vojni pač ni mogoče ločiti »civilnih« žrtev od »vojaških«, pa naj se še tako pazi, zlasti ne pri bombardiranjih, saj so okrog vsakega »cilja« tudi civilna stanovanja.
Kar zadeva »mehkejše« stališče hanojske vlade glede pogajanj, je to morda posledica bombardiranj, ki povzročajo ogromno škodo, ki postaja počasi nevzdržna. Še bolj verjetno pa je, da je to posledica dogajanja na Kitajskem. Ho Ši Minh pač vidi, da se ne more zanašati na Kitajce, ki so si kar na lepem med seboj skočili v lase. Kitajski vpliv v Severnem Vietnamu nujno upada in s tem se verjetno krepi sovjetski vpliv.
 •--
Za korumpiranost sedanjega režima v Sai-gonu pa je značilno, da so v začetku tega j tedna vrgli iz vlade podpredsednika in vpj-: nega ministra generala Nguyena Huu Coja, | zaradi korupcije.
Položaj v Vietnamu
SPOPADI NA KITAJSKEM
Pripomba na robu
»ITALIJANSKI IN SOVJETSKI NAROD«
Ko je radio Trst A v sredo zjutraj poročal o obisku Podgornija (in ne Podgomega, kot je po-ločal dan prej) v R'mu, je ponovil tudi nekaj
o."icielnih lraz, ki se uporabljajo ob takih priložnostih, in je naglasil — po izjavi enega izmed državnikov — neke posebne vezi, ki da vežejo ».talijan-ski in sovjetski narod«.
Zadnje čase se pojavljajo v Evropi novi narodi kat gobe po dežju, drugi pa (vsaj uradno) izginja- j jo, kljub svoji tisočletni zgodovini. Tako slišimo j npr. o črnogorskem, bosansko-hercegovskem, češkoslovaškem in zdaj še o »sovjetskem« narodu, medtem ko so kol kadra izginili katalonski, baskovski, bretonski, slovaški, litvanski, letonski, estonski in še razni drugi narodi (da ne govorimo o manjšinah).
Je vmes čarovnija? Ali pa imajo določene asimilacijske metode tak uspeh, da kar na en dva tri (recimo v dveh čili treh desetletjih) zvarijo iz cele skupine narodov najrazličnejših jezikov in celo ras -kar čisto nov narod, kot v tem pogledu »sovjetski«? Dozdaj smo dvomili, da se je Stalinu in njegovim naslednikom (ter generalu Francu) posrečil ta kcmično-politični kulturni eksperiment, in nekaj dvomov v tem je bilo svoj čas tudi že izraženih v N. l.( v članku o sovjetski narodnositnd politiki. Zdaj pa nam je. radio Trst A razpršil te dvome.
V. G.
OBVESTILO
Odbor članov bivših mladinskih društev obvešča slovensko javnost, da je dne 18. jan. t. 1. predložil koprskim občinskim oblastem utemeljen predlog, da v spomin na zasluženega borca za narodni obstoj zamejskih Slovencev med obema vojnama, Tržačana pok. Romana Pahorja, imenuje z njegovim imenom eno izmed koprskih ulic.
Zadnje dni prihajajo v svet zelo protislovne in čudne nov'ce o dogajanju na Kitajskem — take, da jih je kar težko verjeti. V Šanghaju so stavkali delavci, na otoku Cusan so se spopadli delavci in kmetje ■na eni in »študentje« (ki že nad pol leta ne hodijo v šolo) na drugi strani. Sindikati se cep/jo v maoiste in protimaoiste, ponekod je ohromljena proizvodnja, v Nankingu pa je baje zmagala struja tistih, ki so proti »rdeči« gardi in ki jo vodijo visoki partijski funkcionarje, katere zmerjajo rdečegardijci z »buržuji«, »reformisti« in še z mnogo hujšimi priimki. Nekateri tuji dopisniki menijo, da nastaja kaos in da se kuha državljanska vojna.
DRŽAVLJANSKA VOJNA?
V zadnjih dneh so se razširile novice o spopadih med vojsko, ki je zvesta Mao Tse Tungu, in uporniki v Harbinu in še drugod. Poročajo celo, da se zdi, da so Mao Tse Tungovi pristaši v manjšini, čemur se tudi ne bi bilo čuditi. Vendar do državljanske vojne ne more priti, ker upornikom pač primanjkuje orožja, da bi se lahko odkrito spopadli z maovci.
Tudi če ni vse res, so tako protislovne novice iz cele Kitajske le dokaz, da je zavladala v tej veliki državi velika zmeda in da pravzaprav nihče nima več popolne-' ga pregleda nad tem, kaj se dogaja, najbrž niti vlada v Pekingu ne. Mao Tse Tung — | ali kdo drug, ki stoji za njim in izkorišča j njegovo ime — je sprožil plaz, ki ga bo težko ustaviti, plaz čisto iracionalnih, ra-'
zumu težko dojemljivih strasti in nagibov. Že sam pojav »rdečih straž« je absurden: kaj hoče ta mladina, ki ryma niti 18 let in katere večina nima morda niti 15 ali 16 let? Kaj ve o svetu, ki ga ni nikoli videla in o katerem se niti noče učitf, saj že mesece nobeden ni videl šole od znotraj. (Kot znano, so za leto dni odpravili vsakršen pouk na srednjih šolah in univerzah, da bi ga »reformirali«, kot da tega ne bi bilo mogoče, če bj se dijaki naprej učili. Ver-, jetno gre le za preganjanje profesorjev, dijaki so se spravili nadnje, da se jim ne bi bilo treba učiti.) Kam more privesti »kulturna revolucijam tako nekulturne sodrge lenih dijakov?
Seveda je ta študentarija v bistvu žrtev demagogije starejših. V normalnih razmerah bi dijakom pač ne padlo v glavo, da bi se šli »kulturne revolucije«, namesto da bi se učili, če se zdaj to dogaja na Kitajskem, so morali biti ustvarjeni tudi pogoji za to: zavestno zavajanje mladine, podpihovanje njene lahkovernosti in fanatizma in ščuva-nje k nasilju. Mladina je na splošno nagnjena k fanatizmu in nasilju, ker se ji zdi, da je potrpežljivost samo zapravljanje časa, pamet v presoji pa bojazljivost in pripravljenost na nečastne kompromise. O kitajski mladini pa to očitno še bolj velja, ker je bolj izkoreninjena. Iz popolnoma patriarhalnih in ponekod skoro srednjeveških razmer je bila pahnjena v ozračje revolucije, ki je ne razume. V modernem svetu se ne znajde, nikjer ne najde trdne (N-da^fevanje na 9. strani)
™ Pokristjanjenje Slovencev_________
Hrzati pride verjetno iz staronordijskega 'zarza harke, griva iz izraza gripa — zagrabiti/ ker so se držali zanjo, ko so jahali še brez uzde iz staronordijske besede ost ali hostr). Zanimiva je razlika v pomenu med grivo in žimo, Zima je, kot znano, iz konjskega repa ali tudi iz grive, a že izpuljena. V skandinavskih besedah se pravi žimi man. Podobnost s slovensko besedo je očitna, le da je žima verjetno iz staronordijske sestavljenke sy-man (sy — šivati), po čemur lahko sklepamo, da so uporabljali v davnih časih žimo za šivanje namesto niti. Pri tem se ni mogoče ogniti temu, da se ne bi pozanimali tudi za izvor besede igla. V staronor-dijskem jeziku se je reklo ježu fgulkottr, igull pa so rekli bodici. Verjetno je, da so Solvendci in drugi Skandinavci v davnih časih, ko še niso poznali kovine, uporabljali tudi trde ježeve bodice za igle, ki so služile za šivanje z žimo.
Beseda dirka (konjske dirke) je skandinavska beseda durka (izg. durka), ki pomeni pobeglega konja- Pride pa iz staronordijske besede dyrka, ki pomeni loviti (pobeglo) žival.
Slovenska narečna beseda furati je morda res izposojenka iz nemščine (fahren), še bolj verjetno pa je, da pride od staronordijskega glagola foera ali fyrir (furati, peljati, voditi) in da je tako stara slovensko-nordij-ska beseda.
Slovenski glagol jesti izhaja verjetno iz staroskandinavskega glagola hesta, ki je pomenil jesti konjsko meso (ob konjskih kolinah, ker so klali, kot rečeno, tudi konje; hest — konj). V pravem smislu besede je
pomenilo »hesta« najesti se po mili volji, do sitega. Beseda jed pa pride najbrž od staronordijske besede eta — jesti, jemati vase, hraniti se. (Pri tem je treba upoštevati, da imajo tiste sicer redke staronordijske besede, ki so se začenjale s samoglasnikpm, v slovenščini vedno kak soglasnik spredaj).
Beseda jezditi izhaja nedvomno od staronordijske besede ess — jezdni konj, še verjetneje pa iz sestavljenke ess-dyr — jezdna žival. Težavneje je odkriti izvor besede jahati. Gotovo pa se nahaja ta beseda v staro-nordijski besedi johamarr, o kateri sicer menijo skandinavski filologi, da je pomenila konjski pašnik, a je morda pomenila jahalnega konja (kobilo), in v besedi jokeyrir — konjski gonjač, najbrž pa tudi v besedi joki — majhen konj.
Tudi slovenska beseda ritati (če konj brca) izhaja gotovo iz staronordijskega glagola rida — jahati, medtem ko se zdi beseda brca v sorodu s staronordijskim izrazom spark, ki pomeni isto.
V slovenskih narečjih	uporabljajo besedo
trab za droben, vztrajen konjski dir. To pa je v.erjetno skandinavska beseda trav (trab, dir) in ne izposojenka iz nemščine. Najbrž je bolj v sorodu s skandinavskim glagolom trava (ki pomeni nakopičiti, naplastiti, torej trava, pa tudi dirjati), in s slovensko besedo drobiti.
Tudi	besede	za orodje	in opravila v zvezi
s	konji	so po	večini še	iz staronordijskega
jezika. Beseda komat pride iz staronordijske besede	hamot	in točno	tako pravijo konj-
skemu komatu še danes na štajerskem in morda tudi še drugje. Ostroga je gotovo tu-
di le staronordijski izraz oss, ki pomeni izliv reke, pa tudi »iskreč, podžigajoč«, ali ost, in draga — drog, palica, torej ost na koncu droga za podžiganje konja.
Sedlo je gotovo bolj v zvezi s skandinavskim »sadel« kot z nemškim »Sattel«, enako tudi glagol sedlati (skandinavsko sadla, nemško satteln). Najbrž po vsej Sloveniji je v rabi samo izraz »štriglati konja« (čistiti ga) in drugega izraza slovenščina za to opravilo sploh ne pozna, kar pomeni, da je to izviren m prvotni izraz V skandinavskih jezikih namreč obstoja popolnoma enak izraz »strigle«. Za napreči rečejo še marsikje v Sloveniji, da so konja »zašpanali« (v skandinavskih jezikih: spann). V slovenskih hlevih je tud! največkrat slišati besedo »štanga« za drog, ki leči včasih stajo enega konja od drugega. V skandinavščini rečejo štangi s'ang. Kon:ski odeji pravijo Slovenci deka, Skandinavci pa prav ‘ako.
Vajeti pridejo najbrž iz starega skandinavskega izraza vagle (povodci) in tidr — ravnati, spravljati v red.
Če bi uporabljali Slovenci le en sam mongolski ali turško-tatarski izraz za živinorejo in konjerejo, bi to seveda služilo tistim, ki so skušal razširiti teorije o nekdanjem slovenskem suženjstvu, kot dobrodošel in »neizpodbitni« dokaz za te njihove teze. Pri iskanju takega dokaza pa so spregledali na stotine in stotine izrazov stare materialne kulture slovenskega naroda, ki pričajo o nečem čisto nasprotnem : o tem, da so bili Slovenci tudi v pradavnih časih svobodni poljedelci in konjerejci in da so prišli iz čisto druge smeri. ne pa iz step na meji med Evropo in Azijo.
To pa tudi dokazuje, da je nedopustno in (Nadaljevanje na 8. strani)
Slovenski zastopnik v pokrajinskem odboru
V sredo zvečer je novi pokrajinski svet končno izvolil svojega predsednika in u-pravni odbor. Svet se je moral sestati dvakrat, ker sredinskoleve stranke in Slov. skupnost nimajo absolutne večine. Za predsednika je bil izvoljen demokristjan Savo-na, podpredsednik je socialist Apih, odbornik za kmetijstvo in turizem je predstavnik Slov, skupnosti Saša Rudolf.
Zaradi politične važnosti objavljamo da-ens njegvo glasovalno izjavo skoraj v celoti, medtem ko bomo o poteku sej pisali prihodnjič.
»Hrupni protesti desničarjev proti pozdravu, ki ga slovenski svetovalec izreče v materinem jeziku, niso nič novega. Vendar pa moramo strogo obsoditi kaj malo olikane izpade, skrajnežev, 'ki po dvajsetih letih demokracije še vedno ne morejo pozabiti na totalitarne sisteme fašizma. Z začudenjem pa moram spoznati, da so se izgredom desničarskih skrajnežev pridružili tudi liberalci, ki preradi
ŠOPEK CVETJA NA GROB SLOVENSKEMU AKADEMIKU EDVINU STARCU
Zopet si je smrt, ki neutrudno preži in grabi po naših kraških cestah, izbrala mlado življenje. Zopet je moral mlad slovenski fant umreti kot žrtev motorizacije.
Neizrekljiva žalost nam pritiska na srce ob misli, da je že toliko naših fantov in mladih mož izkrvavelo na asfaltu kraških cest. Ko bi vsakomur postavili križ ob cesti, kjer se je moral posloviti od svojega mladega življenja, od svojih staršev, svojega dekleta, žene, svojih prijateljev, bi naše poti bile podobne pokopališču.
V strahu jemljemo zjutraj v roke časopis, v trepetu prisluhnemo radijskim novicam: bojimo se novic o tragičnih nesrečah, bojimo se, da bi zaslišali ali brali ime prijatelja, znanca, sorodnika.
In bojimo se stopiti na cesto. Bojimo se, da nam nepazljivost drugih ali hitrost nasproti drvečega avtomobila prekineta največjo dobrino: življenje, da nam pretrgata toliko upov, načrtov!
Tudi Tebi, dragi Edvin, je bilo usojeno umreti kot žrtev motorizacije. Umreti si moral na kraški cesti v trenutku, ko si opravljal delo usmiljenega Samaritana ter peljal domov ranjenca, na katerega si naletel na cesti. Ti, mladi veliki človekoljub, Ti, športnik v pravem pomenu besede, si nisi mogel niti zamisliti, da bi šel mimo človeka posebnega pomoči v Ne! Bil si preveč voljan pomagati svojemu bližnjemu, bil si preveč pošten in tovariški !
Naše življenje ;e tako kratko, tako grenko in neusmiljeno kratko! Redki dočakajo Zimo življenja, Tebi je bilo usojeno dočati le Pomlad. In kljub temu si nam pustil v dediščino mnogotere odlike: srčno dobroto, skromnost, pogum, ljubezen do našega morja, do svoje vasi in njenih ljudi, ljubezen do naroda, kateremu si pripadal z vsem srcem.
Zato Te ne bomo mogli pozabiti, dragi Edvin I Z mislijo in v pogovorih boš še nadalje med nami in srečavali Te bomo po vasi, na univerzi, pri morju, po Krasu : za vselej Te bomo ohranili v svojih srcih in spominih!
Drago Stoka
, pozabljajo na določila liberalnega manifesta, še posebej pa točko 1V/C, ki govori o pravicah narodnih manjšin.
Slovenska skupnost se dobro zaveda, da v sedanjem sporazumu niso navedena vsa vprašanja manjšinske problematike. Prepričani smo, da se bo naša manjšina lahko pozitivno vključila v italijansko politično življenje le, če bodo ustvarjeni prvi pogoji, in sicer: enakopravnost med večino in manjšino ter vsakim posameznim državljanom, sodelovanje manjšine, pri krajevnih avtonomnih organih, določitev sredstev za ekonomski, kulturni in socialni razvoj Slovencev.
Slovenska skupnost se je udeležila razgovorov s strankami leve sredine v prepričanju, da so nastali pogoji za novo politično razmerje med večino in manjšino. S svojim aktivnim sodelovanjem pa je želela tudi konkretno pomagati pri uresničitvi idealov odporniškega gibanja, za katere so premnogi prebivalci naše pokrajine žrtvovali svoja življenja. Prepričani smo, da je takšno konkretno politiko možno izvesiti samo s sodelovanjem s strankami leve sredine, ker so demokratične, in so na oblasti. Med glavnimi točkami, ki smo se jih na pogajanjih dotaknili, naj omenim le nekatere, in sicer: vprašanja slovenske šole, še posebej z ozirom na natečaje, ki jih je treba razpisati; razvoj pristaniške cone v skladu z medobčinskim regulacijskim načrtom, pri čemer je treba posvetiti večjo skrb kot v preteklosti pravicam posestnikov; uporaba slovenščine v javnih ustanovah ter zakonska ureditev vprašanja slovenskega gledališča.
S sodelovanjem s strankami leve sredine želi Slovenska skupnost pripomoči k razvoju tržaškega gospodarstva, k racionalnemu upravljanju pokrajine in k moralizaciji javnega življenja. Vsi smo si prav gotovo edini v želji, da mora Trst zopet zadobiiti vlogo trgovinskega izhodišča za dežele Srednje Evrope, katero je v preteklosti že imel.
Prvič v zgodovini bo Slovenec član pokrajinskega odbora. To je vsekakor zgodovinski dogodek in dokazuje dobro politično voljo strank leve sredine, da se postavijo stiki med večino in manjšino r.a nove temelje.
Čeprav meni politična organizacija, ki jo zastopam, da pomeni sporazum za sestavo novega pokrajinskega in občinskega odbora korak naprej na poti urejevanja položaja slovenske narodne manjšine na Tržaškem in uresničevanja dobrih odnoša-jev med večinskim in manjšinskim narodom, vendar mora Slovenska skupnost na žalost ugotoviti, da se je deželna Krščanska demokracija izrekla proti predlogu njenega predstavnika o uporabi slovenščine v deželnem svetu. Takšno stališče, ki je izraz usedlin stare ozkosrčne miselnosti nekaterih struj, ne dela časti večinski stranki, ki bi po svojih načelih in delovanju morala biti zgled ostalim strankam. Slovenska skupnost je prepričana, da mora kljub takšnemu negativnemu stališču Krščanske demokracije zagovarjati pravkar sklenjene sporazume s strankami leve sredine, ker zaupa v postopno evolucijo miselnosti tistih struj in posameznikov v Krščanski demokraciji, ki se do danes še niso dokopali do takšnega človečanskega, krščanskega in demokratičnega gledanja, kakor je določeno v znameniti encikliki Pacem in terris. Slovenska skupnost pa pripominja, da bo naredila logične zaključke, ako bi bodočnost pokazala, da se ozkosrčne struje v večinski stranki krepijo 'n da je v njej namesto evolucije nastopila involucija.
V upanju, da se bodo konservativni krogi že v bližnji bodočnosti prepričali o potrebi široke evropske politike, izjavljam, da bom glasoval za predsednika in odbor, ki ju predlaga leva sredina.«
SLOVENSKO PLANINSKO DRUŠTVO V TRSTU
bo priredilo 26. t. m. smučarski izlet v Crni Vrh, za udeležence smučarskega tečaja in za vse tiste, ki bi se radi udeležili prvih izbirnih smučarskih tekem v organizaciji našega smučarskega odseka.
Odhod -iz ul. F. Severo ob 6. uri, z Opčin ob 6.20. Vpisovanje v Tržaški knjigarni.
ZA UPORABO SLOVENŠČINE V DEŽELNEM SVETU
Izvajanja predstavnika Slov. skupnosti
Kot pišemo na prvi strani, je deželni svet v torej razpravljal o predlogu predstavnika Slov. skupnosti Jožeta škerka, naj se 101. člen notranjega pravilnika tako dopolni da bodo smeli slovenski svetovavci pravljati svoje dolžnosti v materinem je-z:ku. Predlog je bil, kot poročamo drugod, zavrnjen z odločilnimi glasovi demokristjan-skih svetovavcev.
Na tem mestu kratko povzemamo izvajanja predstavnika Slov. skupnosti. Dr. škerk je najprej ugotovil, da niti ustava niti posebni deželni satut ne predvidevata, da je ixali janščina edini uradni jezik, če povežemo 3. člen deželnega statuta z 21. členom ustave, ugotovimo celo, da se sme vsak državljan svobodno izražati v kateremkoli jeziku. Tretji člen statuta jamči — je dejal Škerk — enakopravnost med vsemi državljani in predvideva zaščito etničnih in kulturnih značilnosti prebivavstva. Tudi iz parlamentarne razprave o deželnem statutu izhaja, da je bil ta člen sprejet z namenom, da se zaščiti narodna manjšina, pri čemer je poročevalec večine poslanec Rocchetti poudaril, da ima Italija po londonskem sporazumu natančne obveznosti do tržaških Slovencev.
Zastopnik Slov. skupnosti je nato prebral nekaj odstavkov iz priloge II. london-
(Nadaljevanje na 9. strani)
tjen €*6h rt tfl&ueniiit
Tavorjana:
ŽUPAN — NEPREVIDNOST
Pred novim letom je tudi naša občina dobila novega župana. Občinski svetovavci, 14 po številu, med njimi nekateri slovenskega rodu, so izvolili za občinskega načelnika Giuseppa Piccara. Dosegel je 9 glasov, pripada pa demokristjanski stranki. Izvoljeni so bili tudi štirje člani občinskega odbora. Pričakujemo od župana in občinskega odbora, da bosta delovala -za koristi vseh občanov brez razlike.
V občini s zabeležili tudi več nesreč in celo en smrten primer zaradi neprevidnosti. Ženica Evgenija Camugnero se je med delom za spoznanje ranila v prst z zarjavelim orodjem. Ne ona, ne domači niso dajali velike važnosti tisti ranici. Ko jo je pa začela boleti in se gnojiti, je šla k zdravniku, ki je ugotovil zastrupitev s tetanusom. Posledica je bila — smrt.
Mažerole:
ODMEV V SLOVSTVU
Po umoru ali križanju neke ženske v Ma-ž.erolah se je glas te vasi razširil preko mej ožje domačije. Dva sorodnika omenjene ženske, imen ne bomo več ponavljali, sta bila obsojena na dolgoletno ječo. Enemu so prejšnji teden znižali kazen — za eno leto.
Ob obsodbi v decembru lanskega leta so se listi zopet razpisali o zadušenem in zaostalem stanju v vasi Mažerole. Namigovali so, kakor že ob odkritju zločina, da so tam slovenski nazadnjaški prebivavci in da vse tako zločinsko in podobno življenje izvira iz njih čustvovanja. Skratka, naprtiti so hoteli Slovencem krivdo za tak položaj.
Jz
JABOLKO RAZDORA
Kdo bi si bil mislil, da bo postala nedolžna goriška prosta cona, ali kakor jo šaljivo imenujejo »cona francka«, jabolko razdora med goriškimi in videmskimi trgovskimi krogi. Posebno še zdaj, ko smo vsi sinovi ene in iste dežele Furlanije-Julijske krajine.
In vendar je prosti carinski pas za Goriško že povzročil globoke spore. Kot je znano so se goriški gospodarstveniki potegovali v Rimu za podaljšanje prostega pasu vsaj do konca leta 1975. Videmčani so se predloga upirali.
Po županovem posredovanju in na zah tevo vseh goriških trgovskih združenj je senat izglasoval sklep, da se podaljšajo ugodnosti prostega pasu do 31. decembra 1973. Tako naj bi se čutila volk sit in koza cela. Pa zopet ni tako.
Komaj se je v petek zvedelo za rimsko odločitev, so se že dvignili videmski trgovci in so poslali v Rim ostro protestno pismo, češ da škodujejo ugodnosti Goričanom videmski trgovini. Zahtevali so, da ss kratkomalo prekličejo. Upiral se je zlasti videmski senator Tessitori, ki lovi glasove tudi po beneško-s.ovenskih vaseh.
Ne preveč »bratski« nastop Videmčanov je seveda razburil goriške industrijalce in trgovce. Združenje goriških industrijalcev je poslalo ministrskemu predsedniku Mo-ru izjavo proti Videmčanom. V njej dokazuje s podatki večje podpore in večji razmah gospodarstva v sosednji pokrajini kot v naš\ Ugovori videmskih industrijalcev da so popolnoma neopravičljivi in brez teme-
- HunulhUi* tlolina
Popačena slika Mažerol se še nadaljuje v nekem sestavku neke Rosinelli Celeste v »Messaggero Veneto«, kjer hoče v literarni obliki popisovati žalostne dogodke iz leta 1960. Riše pa vse črno in to temoto pripisuje slovenskemu življu.
V resnici se je pa v tej vasi v sedmih letih marsikaj spremenilo, v zunanji obliki na boljšq. Toda to »boljše« zopet ni takšno kot bi hoteli nekateri prikazati. Vaščani sami so si z vzajemno pomočjo sami nekaj priborili, kot smo pisali že v nekaterih prejšnjih- številkah našega lista.
Za gospodarsko in morda tudi za moralno nazadnjaško stanje te in še premnogih naših vasi so pa odgovorna oblastva, pokrajinska in osrednja, ki se za vprašanje »zaostalih« vasi slučajno ali namenoma ne zammajo.
Centa:
DIVJAČINE MANJKA?
Lovske družine v Centi in tudi po dragih okoliških krajih so ugotovile, da je vedno manj divjačine za odstrel. Zato so sklenile, da je potrebno skrbeti za podmladek. Določili so nakup nekaj zajčjih parov, ki jih bodo spustili v hoste, da se razmnožijo. Naročili so tudi nekaj sto fazanov za ploditev, dočim so se izrekli proti razmnoževanju jerebic in slok.
Niso se pa lovci nič domenili, kako bi pobijali nadlego divjih merjascev, ki v gorskih krajih povzročajo občutno škodo na njivah in se približujejo celo hišam. Kljub željam vaščanov, da bi lovci kaj podvzeli proti tem škodljivcem in da bi se jih mogli ljudje sami odkrižati, ni bil sprejet še noben ustrezen ukrep.
ljev. Na koncu pozivajo goriški industri-jalci ministrskega predsednika, naj se nikar ne pusti vplivati in naj poskrbi, da bo tudi poslanska zbornica izglasovala zakon o goriškem carinskem prostem pasu.
V dokaz svoje upravičene ogorčenosti so goriški industrijski podjetniki pretrgali začasno vse trgovske posle s tovariši v Vidmu.
Uboga goriška »zona franca!«
JAVNA DELA
Goriški občinski odbor je sprejel na ponedeljkovi seji več sklepov o javnih delih, ki jih bo predložil v odobritev občinskim svetovavcem na seji 30. t. m. Med drugim je tudi predlog za popravo otroškega vrtca v Pevmi v znesku dveh milijonov in 980 tisoč lir. Ponovno je prišel na dnevni red tudi načrt za zgradbo novega sedeža Zelenega kriza in tudi za obrat, ki bo prevzemal in predeloval odpadke v trdem stanju. Ta in druga javna dela bodo zahtevala strošek 51 milijonov lir.
Odbor je tudi potrdil stroške za Tominčevo razstavo v znesku štiri in pol milijona lir. Razstavljena dela so že prepeljali v Ljubljano, kjer bodo izpostavljena na ogled.
GOSTOVANJE GORIŠKEGA ZBORA
V nedeljo je goriški moški zbor »M. Fi-lej« gostoval v Bazovici pri Trstu. V zboru sodelujejo posebno fantje in možje iz vasi podkraške goriške okolice, iz Rupe, Peči, Gaberij. Z veseljem moramo povedati, da so se tudi to pot dobro odrezali. Odru so se že kar privadili, zato je tudi njih nastop prijeten.
Zbor je podal skladbe, ki smo jih že slišali doma in drugje, a so tudi Bazovce navdušile. Pričakujemo pa, da se bo zbor lotil novih pesmi in tako nadaljeval svoje plemenito poslanstvo med našim ljudstvom. Spored gostovanja je dopolnil Vodopivčev »Kovačev študent«, ki je občinstvu izredno ugajal in ga pripravil do bučnega smeha.
Med odborom je Drago Štoka govoril o potrebi domačega zdravega čtiva.
Pri prireditvi je domači župnik povezoval poedine točke in je na koncu izrazil željo, da bi Goričani še prišli gostovat v bazoviško dvorano.
Pevma:
PROSVETNO DELO
Po mnenju nekaterih so se načini nekdanjega prosvetnega delovanja že preživeli. Kulturna predavanja v društvih, nastopi pevskih zborov, pa tudi igre vaških dramskih skupin pa menimo, da niso stara šara, niti v sedanji atomski dobi ne.
Nekatera naša prosvetna društva se tega zavedajo in vztrajajo v tej smeri. Tako tudi naše prosvetno društvo »J. Abram. Začelo je prirejati niz kulturnih predavanj v zimski sezoni. Imeli smo že Gregorčičev večer v sliki in besedi prof. Bednarika, v četrtek 26, t. m. pa predavanje s skioptič-nimi slikami o božičnih in novoletnih slovenskih navadah. Govoril je prof. S. Bratina iz Gorice.
S tem smo hoteli poudariti, da so tudi pri nas intelektualci predavatelji; treba jih je le povabiti
»PLANINSKI VESTNIK«
Izšla je prva številka Planinskega vestnika v letu 1967. To priljubljeno planinsko glasilo je precej razširjeno tudi med našimi bravci. Zato tudi slišimo najrazličnejša njihova mnenja.
Pričujoča številka se nudi bravcu v lepi obliki, zlasti z ovojno stranjo, ki kaže posrečen posnetek drobnih kapnikov kot svečk brez soja. Vsebina pa to pot ni povsem zadovoljila povprečnega bravca. Pravimo »povprečnega«, takega, ki išče planinske zanimivosti, v prvi vrsti iz domačega in sosednega planinskega sveta. Prvi zvezek pa je po večini posvečen odpravi v Himalajsko pogorje. S tehnično izčrpanimi opisi bo všeč bolj izrazito in tehnično alpinistično usmerjenemu bravcu.
Rupa:
DOBRO SREČO!
Predpust je čas veselih ženitnin in srečnih porok, Tudi v naši vasi smo se spomnili te tradicije prejšnjo soboto. Za srečno življenjsko zvezo sta si podala roke naš domačin Friderik Medvedič in Ana Boškin, doma iz sosednega Mirna.
Vsi znanci in prijatelji jima voščijo v novem stanu vso srečo in trdno družinsko zvezo!
»GORIŠKA SREČANJA«
Prejeli smo decembersko številko kvalitetno urejene revije »Goriška srečanja«, ki jo izdaja založniško podjetje »Soča« v Novi Gorici. Vsebina na 72 straneh je zelo pestro razvrščena v prikupni zunanji obliki.
Izmed člankov, ki se tičejo naše preteklosti, naj omenimo Svoljšakov opis pra zgodovinskih grobišč v Tolminu, na Kozlo vem robu in v soseščini. Arheološka skupina je delala dve leti na terenu. Ugotovila je, da pripadajo izkopanine starejši halštat-ski dobi kot pri Sv. Luciji na Mostu.
Opisovavec navaja tudi starejšo literaturo o arheoloških najdiščih. Za Sveto Lucijo pa se omenja Carlijev članek, ki je izšel pred leti v koledarju Goriške Mohorjeve družbe.
Pisma uredništvu
Prejeli smo:
Nekaj pripomb k članku »Stvarnost v naših vaseh«. Pisec je zadel v živo, ko opisuje nekaitcre žalostne plati o dogajanju v nekaterih naših vaseh. Žalostno, a resnično je, da se noben mlajši izobraženec ne loti orati ledine v naših vaseh ob Vipavi; Rupa, Peč, Gabrje, Sovodnje, Vrh. Omenjam le te vasi, kjer poznam žalostno stanje in pešanje domačijskega in narodnega občutja in delovanja.
Kjer ni in če ni vzgleda od zgoraj za kulturno delo, morajo poprijeti kmetje in delavci sami in, da bo kulturna dediščina, od njihovih očetov sprejeta, prešla tudi na njih otroke. Zato pa se je treba tudi dejansko zavzeti in doprinesti svoj delež h domači kulturni dejavnosti. To velja tudi za tako imenovane preproste ljudi, tudi če nimajo bogve kakšnih Sol. Odzvati se morajo tudi ti na kako vabilo, na primer župnikovo ali kaitcregakoli zavednega domačina in Slovenca, če jih povabi na kak sestanek, k petju, predavanju ali podobnim zadevam.
Cas je, da se vsi zbudimo iz spanja in otopelosti ter da se zavemo, da nista naša življenjska sreča in obstoj odvisna le od lagodnega gospodarskega položaja, marveč tudi od žrtvic, potrebnih za našo 'kulturno rast.
Držimo se ob vzgledih naših prednikov!
IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA
Zanimiva številka „Zaliva
Nova, 4. številka tržaške slovenske revije »Zaliv« se začenja z dolgo, a izredno zanimivo napisano in dokumentarno razpravo »Neumrljivost slovenščine v Beneški Sloveniji«, ki jo je prispeval Albert Rejec. 2e takoj prvi staviki pritegnejo pozornost bravca: »Stoletni obračun slovenske skupnosti, ki živi precej stoletij dlje kot pa v zedinjeni Italiji, konec koncev ni tako hudo pasiven. Od 21. oktobra 1866 pa do letošnje jeseni 1966 se je nekaj obrobnih vasi, ki ležijo pol v bregu pol v ravnini, pofurlanilo, nikjer pa se, ni nobena poitalijančila.«
VAŽEN PRISPEVEK O BENEŠKI SLOVENIJI
Avtor potem dokazuje, da so ravnali bsneški Slovenci »politično popolnoma realno in človeško razumljivo«, ko so pri plebiscitu oktobra 1866 glasovali za zedinjeno Italijo. K temu so pripomogle tedanje politične okolnosti, med drugim zlasti pastirsko pismo videmskega nadškofa Andreja Casa-sola z dne 10. oktobra 1866. Za to so bili slabo poplačani, ker so italijanske civilne oblasti že takoj prve mesece po plebiscitu začele izvajati grob asimilacijski program, ki ga je začrtal »Giornale di Udine« za poitalijančenje beneških Slovencev.
Izvajati ga je začela zlasti na šolskem področju, in to tako dosledno, da niti »fašizem, ki je nastopil po plebiscitu, ni imel ničesar spreminjati v nestrpnih ukazih demokratične Italije proti izgonu slovenskega jezika iz osnovnih šol Beneške Slovenije, a 21-letna prosvetna politika povojnih krščansko-demokratskih vlad vozi trmasto po zvo-ženih fašističnih kolesnicah. V celotnem upravnem aparatu, ki ima opraviti z ljudmi iz Beneške Slovenije, pa govorijo le še nekateri »občinski sluge in sli po slovensko z ljudmi,« piše Rejec.
MERKUJEVA PODOBA IVANA GRBCA
Nemogoče je navesti celotno vsebino temeljito napisane in z dokumentacijo podprte razprave. Pazljivo bi si jo moral prebrati vsak Slovenec in predvsem vsak slovenski izobraženec, ki mu je pri srcu usoda slovenskega naroda, ne le v sre-diščini Sloveniji in na Tržaškem, ampak vsepovsod, tudi na tem skrajnem zahodnem kosu slovenske zemlje, usoda slovenskega naroda v celoti z vsemi njegovimi deli in vejami. Rejčeva razprava bo nedvomno pripomogla k temu, da se bo v nas in v slovenstvu kot v celoti povečala skrb za usodo beneških Slovencev, katerim se ne bo naš narod nikdar odrekel, ne glede na meje.
Pavle Merku je napisal prisrčen spominski članek o pokojnem skladatelju Ivanu Grbcu. Članek nam literarno dozorelo prikazuje Grbčevo človeško in umetniško osebnost, tako da si tudi tisti, ki ga ni osebno poznal, lahko ustvari o njem in njegovem življenju in značaju prav živo predstavo.
PROBLEM EVROPSKIH MANJŠIN
O prispevku Gustava Burattija »Manjšine v evropski perspektivi« bi morali pravzaprav spregovoriti v zvezi z Rejčevo razpravo o -beneških Slovencih, ker obdeluje podoben ali pravzaprav isti problem: ogroženost in zatiranje manjšin in majhnih etničnih skuipin in narodov v Evropi, ki se ponaša, da je kulturna in demokratična. Dr. Gustavo Buratti je Piemontez Italijan, a je skupaj z nekaterimi drugimi piemontskimi pisatelji ustanovil društvo »Escolo d6u Po«, društvo prijateljev pro-vansalščine, »ker jo imajo radi in nočejo, da bi izumrla.« Tudi v Piemontu namreč žive Provansalci, pripadniki ljudstva ali jezikovnega občestva, ki ga je uradna Francija obsodila na smrt, enako kot Bretonce in Baske. Valjar francoščine (in v Piemontu italijanščine) je šel čez nje, a vendar je v zemlji ostalo seme in danes spet poganjajo bilke tega lepega jezika, ki je pel, ko je francoščina še jecljala.
Iz uvoda k Burattijevemu članku pa zvemo o obstoju »Mednarodnega društva za obrambo ogroženih jezikov in kultur«, ki mu predseduje islandski pisatelj nobelovec Laxsness, generalni tajnik pa je prof. Pierre Naert z univerze Turku na Finskem. Uredništvu »Zaliva« je treba dati veliko priznanje, da sledi — morda edino med Slovenci — tem pobudam in da je navezalo stike z njimi.
SPOMIN NA JANKA PREMRLA - VOJKA
Radoslava Premrl nadaljuje svoje resnično zanimivo in prijetno napisane spomine na brata Janka
Premrla-Vojka, slovitega partizanskega komandanta in bojevnika na Primorskem. V resnici pa to niso le spomini in tudi ne samo »gradivo za življenjepis«, — glede katerega ne dvomimo, da bo kdaj zares napisan z vso ljubeznijo in spoštlivostjo do takih ljudi, ki so vodili naš boj za svobodo, in z vso objektivnostjo — ampak precej več: spomini na celotno življenje našega ljudstva v dobi 1'ošistične strahovlade. Tem spominom daje posebno vrednost to, da so napisani brez »junaške« retorike, poveličevanja in .politične frazeologije. Avtorka preprosto, jasno in toplo opisuje življenje na njihovem domu in v vaškem okolju, s tem pa tudi najbolj zvesto podaja razmere na splošno, kajti takih vasi je bilo takrat na Primorskem mnogo.
BORIS PAHOR O SLOVENSKEM VPRAŠANJU
S tem smo prišli do jedra te Številke »Zaliva«, do zapiskov »Glose 65«, ki jih piše Boris Pahor. Človek je v zadregi za besede, s katerimi bi poročal o tem, kaj je Pahor izrazil v odstavkih teh svojih »Glos«: izrazil je najintimnejšo slovensko bolečino, ki jo nosimo v sebi, on in mnogi med nami. Njegove besede so bridke, polne boli in razočaranja, polne užaljenega slovenskega ponosa in ljubezni do tega našega majhnega, a neuničljivega in v bistvu ponosnega, a nesrečnega in tolikokrat prevaranega naroda, prevaranega po drugih in prevaranega po tistih, ki bi ga morali voditi in ga popeljati v boljšo bodočnost. Pahor je napisal te svoje zapiske ob prebiranju debele knjige, v kateri so objavljena poslovilna pisma 1500 štajerskih talcev, ki so jih nemški nacisti postrelili, pobesili ali obglavili med drugo svetovno vojno zaradi njihove ljubezni do slovenstva in svobode. Niso si mogli predstavljati enega brez drugega in prav ta njihova genljiva in preprosta, elementarna in vendar tako razumsko upravičena vera v slovenstvo m svobodo, pa v to, da bodo s svojo smrtjo pripomogli k uresničenju svobode slovenskega naroda, je tako pretresla Pahorja, da je moral napisati tisto, kar je napisal, skoro bi rekel, da tudi v njihovem imenu in pod njihovim diktatom.
PAHORJEVI OČITKI PARTIJI
Pahor očita slovenski komunistični partiji in njenemu glavnemu ideologu Edvaru Kardelju, piscu knjige »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja«, da »se je v dveh povojnih desetletjih naredilo vse, da bi »narodna oblast« počasi, a dosledno shlapne-la. O pravi »neodvisni in svobodni politični tvorbi« (kot je bila v programu Osvobodilne fronte med vojno — opozarja Pahor) res ni mogoče govoriti«
»To se pravi, da se ni uresničilo to, v kar so na smrt obsojeni ljudje verovali, ko so pisali poslovilna pisma. In zavedam se, da je to spoznanje tisto no-! tranje gibalo, zavoljo katerega sem ob teh pričevanjih tako ujet in nepotešen«, piše Pahor.
ZA NARODNO OSVOBODITEV
Potem naglaša, da so šli slovenski ljudje v boj za slov. narodno osvoboditev in da pri tem niso mislili toliko na povojni ekonomski in družbeni sistem, v katerem bodo živeli, in na to, da bi se borili za svoje ekonomske koristi.« ... »Jedro« osvobodilnega boja je bito sestavljeno iz vseh plasti slovenskega naroda. »Jedro« gibanja smo bili vsi slovenski ljudje, ki smo bili narodno zavedni in smo postavili rešitev slovenstva pred vse. drugo. Če bi bilo res, da so slovenske množice sprejele »bremena in žrtve« predvsem zato, ker so pričakovale, materialne koristi, bi bil naš boj pravzaprav zelo malenkostna zadeva. Janko Premrl je bil sin zelo bogatega posestnika in trgovca, a se je od mladih nog požvižgal na svoje bogastvo in sprejel vse težave, ki mu jih je nizala njegova ljubezen do slovenske besede.«, piše Pahor. Kardelju očita, da je v svoji knjigi udarjal po takoimenovanem slovenskem »nacionalizmu«, pod katerim pa je mislil tudi slovensko narodno zavest, ki je vendar nujna in važna.
Kot že rečeno, je težko na kratko izraziti vse tisto, kar je tu v teh svojih »Glosah« zapisal Boris Pahor, s plemenito bolečino in plemenito besedo, ki je ostra, očitajoča, pa ne žaljiva. S tem se je spet enkrat razodel kot iskren in pogumen človek in kot tisti med našimi literarnimi tvorci ne samo na Tržaškem, ampak tudi v Sloveniji, ki najbolj prizadeto doživlja današnjo nacionalno problematiko slovenstva, jo najgloblje čuti in ima do nje tudi najbolj konkreten odnos. Zaslužil bi vsaj to, da bi mu tisti, katerim so njegovi očitki, namenjeni, odgovorili, da se mu ne bo treba baiti, »da se mu bodo ta vprašanja vrnila, kakor da jih je odbil cementen zid«, kat je zapisal.
»MLAJŠA RAZUMNIŠKA GENERACIJA«
O podobnih ali pravzaprav istih problemih piše tudi Irena Zerjal-Pučnik v intervjuju, ki ima naslov »Mlajša razumniška generacija«. Mišljena je mlada razumniška generacija v Sloveniji. Predaleč bi vodilo, če bi skušali navesti vsaj bistvo njenih odgovorov. Pomembno je, da jih občuti podobno, morda še bolj neposredno kot Boris Pahor, samo da ne tako široko, in da pride do presenetljivo podobnih zaključkov.
Milan Lipovec je objavil satirično-lilozofsko-fan-tastično novelo »Nočne podobe«, ki pa vpliva preveč abstraktno in miselno -ter vsebinsko neodločno, da bi jo mogli dojeti kot močno literarno stvaritev, da-si je živahno in zanimivo napisana. Marko Kravos je prispeval pet pesmi, od katerih je najdaljša »Skozi gozd« vsebinsko in jezikovno najbolj šibka. Kravos (Nadaljevanje na 9. strani)
Rok Potrebujež in Solvendar
V zadnji (dvanajsti) številki »Mosta« se je Rok i besedice staronordijskega jezika, in je. kljub temu Potrebujež v svojih »Pomenkih« poleg mnogih dru- imel .pogum, da je oblatil pri vseh narodih naokrog
gih bolj ali manj duhovito ponorčeval tudi iz teze, ki jo dokazujem v razpravi »Pokristjanjenje Slovencev«, da je bila pradomovina Slovencev Skandinavija. Rok Potrebujež in tisti, ki si je izbral to ime, imata seveda vso pravico, da stresata svoj satirični humor nad komerkoli in tudi nad to tezo in zadnji, ki bi proti temu protestiral, bi bil prav njen avtor, ker je vedno zagovarjal čim večjo miselno svobodo, zlasti še v tiskani besedi. Oglašam ss samo zato, ker se mi zdi, da se je Roku Po-trebuježu zdrsnilo na lastni bananovi lupini in da sc je vsaj za hip pokazal prav takega kot tisti, v katere sicer s takim užitkom strelja svoje satirične puščice: kot človek, uklenjen v ozke konvencionalne, podedovane sheme in mite.
Teza o skandinavskem izvoru Slovencev ni niti literarni domislek niti zgodovinski falzifikat. Zanjo sem že navedel toliko dokazov, da se bojim, da se jih je marsikateri bravec naveličal, ker mu jih je že preveč. Drugim jih je seveda še premalo, in jih bo vedno premalo, pa naj bi jih navedel še toliko in še tako trdnih, ker verujejo rajši v mite. Toda to je stvar sociologije, ne zgodovine. Vsekakor pa me močno zanima, če razpolagajo Rok Potrebujež in njegovi »Slovani« še s kakšnim drugim dokazom proti tej tezi razen satire. Bil bi jim hvaležen, čef bi prišli z njimi na dan. Samo, prosim, ne z Ljudmilom Hauptmannom, ki je sam priznal v nekem svojem spisu, da ne razume niti ene same
Slovence kot narod sužnjev (še iz dozdevne stepske pradomovine). In tudi ne s tistimi »zgodovinarji«, ki so sklenili praznovati prihodnje leto 1400-letnico naselitve Slovencev, samo zato, ker so se
1.	568 Langobardi izselili v Italijo, kakor da bi bili Slovenci tem stopali po petah.
Pri tem pa so kratkomalo ponaredili celo zgodovinske dokumente, češ da so Langobardi takrat sklenili z Obri in Slovani pogodbo, da jim prepuščajo dotedanje svoje ozemlje v Panoniji (glej naznanilo v »Delu«). Če mi Rok Potrebujež dokaže, da so to res sklenili tudi s Slovani, ga povabim (s Somalijo in še s kakšnim predstavnikom tistih »zgodovinarjev« vred) na večerjo v kako kraško gostilno, ki mu je posebno pri seru, in bom tudi javno priznal svojo zmoto.
V nasprotnem primeru pa naj malo razmisli, če ne strelja svojih puščic izza kopice predsodkov in izza plota miselne konvencionalnosti, in če. se tudi njegova misel ne giblje rajši po tračnicah, pa čeprav so bite položene morda pred sto leti ali še prej. Potem so že vedeli, zaikaj so ga preimenovali v 'Deficita.
Za zdaj pa sem še trdno prepričan, da spada idilično Zakaipatje, kjer so baje stari Slovani pasli svoje črede in so Iztoki ljubili Irene, med prav take imaginarne stvari, kot so Alahov vrt, izgubljeni raj in Noetova barka na gori Ararat.
N. H.
GOSPODARSTVO
Prevelik pridelek sadja v Italiji
Decembra je bila v Veroni konferenca, ki
naj bi bila nakazala nove smernice glede pridelovanja sadja v Italiji. Dosedanje smernice so bile vsaj delno zgrešene, ker so se priporočali samo ukrepi, ki naj bi sadni pridelek čimbolj povečali in zboljšali, ter pri tem niso pomislili na to, da bo prišlo do morebitnega preobilja na pridelku. In tako so nastale razmere, ki vplivajo na razvoj gospodarstva ravno v nasprotnem smislu, kot se je hotelo in pričakovalo. Za mnogo povečani pridelek sadja tlači trgovino s sadjem in končni izkupiček za sadje zadnjega pridelka ne bo niti polovično tako visok, kot je bil v časih, ko je bilo vsega pridelka komaj za pol današnjega. Torej tipična kriza nadproizvodnje, še poostrena z dejstvom, da so oddajne cene globoko pod lastnimi cenami. V gotovih primerih se ni izplačalo obrati jabolk, ker bi strošek za obiranje visoko presegel prodajno ceno. Še danes je precej sadja na drevesih.
Konference v Veroni se je udeležila prava množica ljudi. Prišli so zastopniki oblasti, zastopniki in izvedenci trgovine na splošno, in trgovine s sadjem posebej, zastopniki industrije, zlasti industrije sadnih sokov, kandiranja in vkuhavanja sadja, zastopniki bank in drugih gospodarskih ustanov, celo krdelo odličnih strokovnjakov v sadjarstvu, itd. Potek konference je bil živ in ni bilo videti zaspanih obrazov ljudi, ki se dolgočasijo, ko poslušajo vedno ene in iste izjave, poročila in zaključke, življenje je bilo vnešeno v razpravljanje z edinim načinom, katerega ni mogoče dovolj pohvaliti: pred konferenco so bila udeležencem razdeljena vsa sporočila — 22 po številu — in vseh 16 razprav. Zato se je moral vsak poročevalec omejiti na samo 20 minut.
V naslednjem se bomo omejili na poročila in sklepe samo glede treh sadnih vrst, to je breskev, hrušk in jabolk, ki naše ljudi najbolj zanimajo.
I.	Breskve
a) Proizvodnja
Leta 1964 je znašal pridelek breskev nekaj nad 13 milijonov stotov, in sicer (v tisočih stotov):
Emilija - Romagna 4.779, Benečije 2.672, Campagna (Napoli) 2.068, Piemont 857, Ligurija 450, Toskana 408, Lazio 280. Ostale dežele po manj.
V sklenjenih nasadih je znašal pridelek 10,481.000, v nesklenjenih pa 2,605.000 stotov.
b) Sorte
V celi Italiji je zasajenih nekaj stotin sort, a pri mnogih je število zasajenih dreves tako pičlo, da predstavlja komaj kako tisočinko celotnega breskvarstva. Poleg tega so med vsemi sortami nekatere sorte v porastu, druge v zatonu, mnoge izginejo in stalno se pojavljajo nove. Po višini pridelka so L 1964 zavzemale prvih 7 mest naslednje sorte:
Z 11.9°/o celotne proizvodnje breskev ali z nad poldrugim milijonom stotov pridelka zavzema že skozi mnogo let prvo mesto
sorta J. H. Hale, ki bo najbrž ostala na tem mestu še celo vrsto let, ker med naslednjimi še ni spoznati sorte, ki bi jo nadomestila. Na drugem mestu je z odstotkom 5.6 sorta Dixired, na tretjem pa sorta Am-sden s 5.5°/u. Sledi sorta Redhaven s 5.1, nato S. Anna Balducci s 4.8%. Na šestem mestu s 4.3% najdemo prejšnjo najzgodnejšo sorto Majski cvet (Mayflower), na sedmem pa Pieri 81 s 4.2%. Vseh navedenih 7 sort da v Italiji nad 41% vsega pridelka. Nadaljnjih 34% pridelka se nabere na 20 sortah breskev, ki dajo 100 do 400.000 stotov plodov. Od ostalih sort breskev — jih je še par sto — se ne nabere na nobeni 100.000 stotov.
Gojenje breskev se še vedno širi in zato je pričakovati, da se bo pridelek še znatno dvignil, zlasti če se ne bodo držali navodil, ki jih je v tem oziru dala konferenca. Ta pa svetuje: Podpira naj se gojenje ru-menomesnatih sort, ker je po teh mnogo večje povpraševanje. Podpira naj se nadalje gojenje najbolj zgodnjih in zgodnjih sort, dočim je rumenih sort, ki zorijo v srednji dobi (od srede julija do srede avgusta) več kot dovolj. Naj se ne uvaja breskvarstva v okoliše, kjer še ni razširjeno.
II.	Hruške
Glede hrušk in glede jabolk je bila v Veroni dana splošna smernica, naj se goji to sadje res samo na najugodnejših tleh, kjer je mogoče pridelati obilo odličnega sadja po nizki ceni. Potrebno je namreč vpošte-vati dejstvo, da se širita ti dve vrsti tudi v drugih državah.
Zlasti glede sorte hrušk Passa Crassana je bilo dano navodilo, naj se en del teh hrušk precepi v druge sorte, ker je sedanji pridelek prevelik in se bo še povečal, ker še niso začeli roditi mnogi novi nasadi.
a) Proizvodnja
Leta 1964 je znašal italijanski pridelek hrušk skoraj 11 milijonov stotov, od tega 5.162 tisoč stotov ali skoraj polovico italijanskega pridelka v Emilii Romagni, 1.139 tisoč st. v Benečijah in 1.120 tisoč st. v Južnem Tirolu. Od drugih pokrajin odpade znaten pridelek (nad 800 tisoč st.) na Cam-panijo, 1/2 milijona stotov na Piemont, na ostale pa manjše količine.
V letih do 1970 je pričakovati znaten prirastek pridelka hrušk ravno v obeh pokrajinah, ki sta danes glede količine na prvem in drugem mestu. V teh dveh pokrajinah imajo tudi najvišji odstotek (skoraj 70%) vseh sklenjenih (industrijskih) nasadov hrušk.
b) Sorte
Na čelu sort hrušk sta dve sorti z znatnim odstotkom pridelka, in sicer: Vilje-movka (Williams) ali v naših krajih že dolgo poznana vrtolanjka in zgoraj omenjena Passa Crassana. L. 1964 je znašal pridelek viljemovke 2 milijona 450 tisoč stotov ali 1 22.7% vseh pridelanih hrušk. Istočasno so j nabrali od sorte Passa Crassana 1 milijon |
848 tisoč stotov plodov ali 17.1%. Obe skupaj sta dali torej 40% vsega pridelka hrušk.
Po količini pridelka sledijo Kaiser s 936 tisoč stotov plodov, Coscia z 844 tisoč stotov in Abate Fetel s 646 tisoč stotov pridelka. Za veliko mednarodno trgovino pridejo v poštev zlasti navedene sorte. Druge sorte niso tako razširjene, gojijo pa jih nekaj stotin in še vedno ustvarjajo nove ali pa jih prinesejo od drugod.
Sorta Viljemovka ali VVilliams je po vsem svetu najbolj razširjena sorta hrušk, na vseh kontinentih in otokih.
III.	Jabolka
a) Pridelek
Letina 1964 je dala v Italiji 22,522.200 stotov jabolk in sicer nekaj nad 16 milijonov stotov v čistih, sklenjenih nasadih, ostale pa v mešanih. Po pokrajinah je pridelek tako-le razdeljen (v tisoč stotih):
Emilia Romagna 9.686, Benečije 4.276, Južni Tirol 3.135, Campania 1.564, Piemont 1.213, Abruzzi Molise 776, Lombardija 671, Marche 316, Lazio 219, Sicilija 152. V drugih pokrajinah manj, najmanj v Kalabriji, kjer je znašal celotni pridelek komaj 11.960 stotov.
b) Sorte
Na čelu sort sta dve odlični sorti »Rdeči Delicious •< in »Golden Delicious«, in dve manjvredni sorti, »Imperator« in »Abbon-danza«. Skupina rdečega Delicious Stark je dala 22.5% vsega pridelka. Sledijo Imperator z 19%, Abbondanza z 10% in Golden Delicious z 12%. Znatno se niža pridelek sorte Abbondanza, ki bi morala sploh izginiti, ker nima dobrega okusa, a rodi obilno. To sorto sploh izločujejo, ker v SET-u ne bo dovoljena. Bodočnost imajo zlasti sorte Delicious, pri čemer pa bodi omenjeno, da nima Golden Delicious nič skupnega s sortami rdečega Deliciousa, razen dobrega okusa.
Od ostalih sort je najbolj razširjena sorta Annurca, ki je zelo okusno, trdo zimsko jabolko južnih krajev. Letni pridelek Annurce znaša skoraj milijon stotov letno. Dobro se drži tudi sorta Kanadska reneta, ki se celo širi.
Tudi med ostalimi sortami jabolk je še nekoliko prav žlahtnih, a izgleda, kot da bi bile za splošno razširitev zamudile vlak, danes so na vrhu sorte Delicious. Najbolj razširjeno jabolko na vsem svetu je »Golden Delicious« in letos je samo Francija izvozila nad 3 milijone stotov teh jabolk.
Zaključek
Na konferenci v Veroni so govorili tudi o češnjah, marelicah in slivah, jagodah in namiznem grozdju ter še o marsičem. Enako bodo razpravljali tudi na prihodnjem posvetovanju v Ferrari, kjer se zberejo strokovnjaki s celega sveta in tudi iz Jugoslavije, a navadno ne iz Slovenije. Italijani skušajo najti zdravilo za svojo nadproduk-cijo, katero so tako brezglavo izzvali. Le poglejte, kje je osredotočeno pridelovanje breskev, hrušk, jabolk in enako tudi jagod. Na prvem mestu je pokrajina Emilia Romagna, na drugem Benečije. Nadproduk-cija pa bo še rastla in v nekaj letih bo toliko hrušk v Benečijah, da se jih bodo preobjedle tudi krave. Kam to vodi?
Ing. R.
Opomini iz plue huetoime vojne
V RUSKEM UJETNIŠTVU mvmammmmmaum luž.-.l. |{. mm o
m m m 34 ■»■■■■
Tu so bili razni kmetijski stroji, zlasti plugi. Mnogi neočiščeni od blata in rjavi. Kosija strana! Živalskih hlevov nisem našel, pač pa neke obore, napravljene iz hrastovih stebričev. V enem so bile tri krave s tremi teleti. Živali so bile mršave in umazana siva barva je njih stanje še povda-rila. Pa kako ne bodo mršave, ko pa so 'mele pred seboj le večji otep ovsene slame. Obor ni bil pokrit. Kam se te živali umaknejo pred dežjem ali snegom?
Tudi drugi obori so bili brez strehe in ni izgledalo, da So jo kdaj imeli. Obori so bili tedaj prazni, tla pa so bila steptana od več živali, ki so morale biti tedaj nekje drugje. Bom že zvedel.
Senika ni bilo nobenega in tudi gumna za slamo ne. To je bil gornji del dvorišča.
V spodnjem delu je bila konjušnica, tik zraven »nabijudateljevega« stanovanja. Pri prvih vratih zagledam Cumaka ml.
»Gde ateč?*
»V Kišinevu!«
Vedel sem, da zna Čumak ml. manj ruski kot oče, zato sem moral paziti, če sem hotel kaj razumeti.
»Gde voli, krave?«
Besedo »voli« je kmalu razumel, z besedo »krave« pa ni šlo, pa naj sem povdaril prvi ali drugi zlog. Poznal pa sem besedo »malako« za mleko in ko sem združil v njegovih možganih pojma voli in mleko, se je izcimila beseda »karova« za »kravo«.
»Gde karovi?«
»V lesu.« (V gozdu.)
Konjušnica se mi je zdela v redu: solid- . no zgrajena, lepo razpoložena, zaloga oziro- ' ma zaboji za oves v dobrem stanju, stojišča snažna. V hlevu je bilo 8 kobil, lepo povitih, rejenih, s hrbti kot blazina. Videti
so 'bile krotke, a nisem šel tako blizu, da bi me lahko kaka brca dosegla. Velik kot je bil odmerjen za žrebca, ki sta peljala barina v Kišinev.
Ko sem hotel iti iz hleva in nisem bil daleč od vrat, priteče k meni lep, skoraj rumen žrebiček in mi začne lizati roko.
»Saharu, saharu,« se oglasi Cumak. žrebiček je hotel saharu, sladkorčka.
»Saharu njet,« sem odgovoril in tiho pristavil, da ga še za sebe nimam. Takrat pa stopi žrebiček za moj hrbet in me potiska z gobcem proti vratom. Cumak je hitro priskočil in ujel žrebička za ovratnico ravno v trenutku, ko se je ta pognal, da bi me bolj prepričevalno vrgel iz hleva. Cumak pa se je smejal, še hvaležen sem mu moral biti. Da, lepih reči so naučili žrebička.
Za konjušnico je bila ograjena goličava, v kateri je bilo kakšnih 25 prašičev različne velikosti. Lepi črni prašiči angleške pasme Bergshire. Obirali so stebla nekega plevela, katerega jim je najbrž vrgel Cumak. Nikdar nisem videl, da bi jih krmili ali pojili, a od samega plevela gotovo niso postali tako lepo okrogli. Najbrž so dobivali pomije in kakšno zrnje. A kam? Korit ni videti. Vsako soboto so največjega zaklali.
Naprej od konjušnice in »vzornega« svi-njaka je vodila širša izhojena stezna pot I do vasi, kjer se je razširila v klanec in pe-j ljala sredi vasi, s kupi hiš na obeh straneh.
I Preizkuševališče je zavzemalo edino večjo ravnic nad vasjo. Nisem predvideval, da I bom imel kakšno opravilo v vasi, zato ni-' sem šel naprej. Cerkve ali šole nisem videl, a sta bili, kot sem pozneje spoznal.
Vračajoč se sem pri kuhinji ugotovil, da bo črez par minut enajsta ura, in preden sem prišel do vhoda k hiši z mojo sobico,
!Pokristjanjenje SloVenceV
(Nadaljevanje s 3. strani)
tudi nemogoče pisati o najstarejši zgodovini Slovencev, ne da bi prej temeljito raziskali jezikovne plasti slovenščine, zlasti narečja (kajti knjižni jezik, ki je umetna tvorba in v katerega so bile znesene izposojenke od vseh strani, nam v tem pogledu ne more veliko koristiti, dokler nimamo pri roki slovenskega etimološkega slovarja). Zanesljiv material so zato le narečja in tiste besede knjižnega jezika, za katere je povsem jasno, da izhajajo iz kakega slovenskega narečja, zlasti kmečkega, Zato ima v tem pogledu prednost tisti raziskovavec, ki obvlada kako tako narečje, medtem ko je npr. ljubljansko narečje kot govorica meščanov že zelo oddaljeno od pradavne kmečke in živinorejske prakulture naših prednikov.
Možnosti za raziskave, ki nam jih ponujajo slovenska narečja, so ogromne. Tudi v debelih knjigah jih še ne bo mogoče izčrpati in potrebne bodo verjetno raziskave celih generacij lingvistov in zgodovinarjev, da bodo razbrali iz njih vse tisto, kar je važno za najstarejšo zgodovino slovenskega naroda in jezika.
Zato lahko tudi v tej razpravi prikažemo le nekaj malega sledov zgodovinskega dogaja-' nja, ki se skrivajo v slovenščini — le toliko,
da nakažemo te možnosti in problem razi-skavanja najstarejše slovenske zgodovine.
Še nekaj dokazov
Četudi ne more biti po vsem tem, kar smo že navedli, nobenega dvoma več, da leži pradomovina Slovencev v Skandinaviji in da je slovenščina še vedno močno zakoreninjena v staronordijskem jeziku, naj vendar opozorimo na nekaj najbolj značilnih besed in jezikovnih elementov, ki to dokazujejo, še na nekaterih drugih poljih naše stare tvarne in duhovne kulture in v nekaterih drugih vejah našega izrazoslovja.
Beseda ruta pride od staronordijske bese-de rauda ali roda ((izg. ruda — rdeča, ker so nekdanje »Solvendke« najbrž rade nosile rdeče rute). Iz staronordijskega jezika pride tudi štajerski narečni izraz za naglavno ru-'o, adrca, In sicer iz že omenjenega izraza za ženske lase haddr. Iz istega izraza pride beseda hadra za volneno žensko ruto, s katero si kmečke ženske ogrinjajo tako glavo kot ramena in hrbet Hodno platno pride ver-etno od besede hadna, ki pomeni v starem nord.jskem jeziku (in enako v norveščini) kozo, ki še ni imela mlad:ča Beseda se nanaša najbrž na neizčesano laneno predivo za ! tako platno, v nasprolju s predivom za fino
I sem že videl na opoldanski oddih prihaja-I joče delavce.
Ud Kosila sem šel s češkimi učitelji v nji-novo sobo. Stolov so sicer imeli manj kot je bito njih in ker so ponudili enega meni, je moral eden več sedeti na postelji. Kaj so n ljudje delali v svojem prostem času? Nisem videi ne knjig, ne časnikov, ne zvezkov, ua bi si kaj zapisavali. Na kosu deske sem videl vrezano »trijo«, a nisem verjel, ua je bila »trija-< vsa njihova zabava. Nisem pa jim tega omenil, ker jih sploh nisem razumel. Predlagal sem, da bi napravili pravo redno sejo in eden od njih naj di predsedovalo. Res so imenovali enega, ki je nato vprašal, kdo želi besedo.
rver m nihče od njih želel besede, sem začel govoriti jaz. V kratkem sem povedal na-sleunje: Mogoče bo vojna še dolgo trajala, a Konec bo ta, da bo avstroogrska mo-narnija propadla. Nastale bodo nove države, kot Jugoslavija in Češka. Dolžnost mladine, zlasti pa šolane, kot smo mi, pa je po svojih močeh pomagati, da se uresničijo naši narodni cilji. Zato je vsakemu od nas, ki smo na varnem v Rusiji, postavljeno vprašanje, ali smo res narodnjaki in ali smo pripravljeni kaj žrtvovati za uresničenje naših narodnih idealov, ali pa smo samo lrazerji in ligovci. Po mojem prepričanju bi morali vsi vzeti ponovno orožje v roke in se bojevati proti svojim prejšnjim gospodarjem in tlačiteljem, da se zlomi nemška in madžarska oholost in kaznuje njihova zločinska dejavnost, ki tlači slovanske narode že dolga stoletja.
Med mojim razlaganjem so štirje nepremično poslušali, ostala dva pa sta bila nemirna in posebno eden je postajal vedno bolj nervozen. Zato pa sem zaključil: »Povedal sem svoje mnenj	pa	povejte
vi, kaj mislite.«
Besedo je dobil, listi, ki je bil posebno nemiren »Slišali ste. Naj nam prijatelj Slo-vinec pove, kako je s prisego, ki smo jo dali Avstriji?« In me je pogledal in s tem pozval, da odgovorim:	(Dalje)
platno. Slovensko narečno »fudra« ali »fura« (podloga) pa verjetno tudi ni izposojenka iz nemščine (»Futter«), ampak še pristen sta-ronordijski izraz fodra (izg. fudra) ali fora z istim pomenom.
Pas je gotovo le nekdanji staronordijski izraz beltis-puss ali krajše puss (mošnja, ki so jo nosili za pasom). Škornji so iz staronordijskega izraza skor, ki pomeni isto, narečni izraz bote (čevlji) pa, kot rečeno, iz staronordijskega boti ali bote. Beseda gvant (v narečju) pride najbrž naravnost od staronordijske besede gevant, favd (rob) pa iz besede fald. Krilo je najbrž iz staronordijske besede kyrtla (ki pomeni isto), odtod tudi slovenski narečni oblika kikla in kitla; beseda srajca pride po vsej verjetnosti iz besede serk ali sestavljenke serk-troja (troja — majica) kot tudi norveško skjorte in švedsko skjorta, žep pa iz besede skepja ali skepta (izg. šepja ali šepta), ki pomeni pritrditi. Varžet pa pride iz sestavljenke var-skept, ki je pomenila žep za denar (torej žep, na katerega je bilo treba paziti, kot kaže besedica var — varovati). Tudi štajerska narečna beseda freča (za pleteno žensko volneno ogrinjalo čez ramena) pride iz skandinavske besede vraka, vreči čez. Zaponka se je imenovala klyka, na kar spominja slovenska beseda kljuka. Torba pa je prišla iz torv.
(Dalje)
Posledice se kažejo pri mladini
V zvezi s člankom »Stvarnost slovenske vasi«, ki ga je prinesel N. 1. v svoji zadnji številki, naj opozorim, da se kažejo posebno hude posledice moralne, kulturne in nacionalne zanemarjenosti naših vasi pri mladini. Te dni sem se vozil v nekem javnem vozilu, ki obratuje med eno izmed okoliških vasi in mestom, in sem ponovno doživel nekaj, kar me je pretreslo. V vozilu sla bila dva mlada fanta (pozneje se jima je pridružil še tretji), Slovenca, ki pa sta govorila tako spačeno slovenščino, vso prepleteno z italijanskimi izrazi in stavki, da me je bilo sram pred Italijani, ki so sedeli v bližini in so to poslušali. Kaj si morejo misliti o slovenščini? Najbrž, da to sploh ni jezik, ampak neko primitivno narečje, kateremu manjka polovico besed za najpreprostejše izražanje in si mora zato pomagati z italijanščino.
Vendar so se vzdržali komentarja o tem. Niso pa skrivali svojega mnenja nad tem, da sta fanta v medsebojnem razgovoru kar najbolj grobo in neprestano preklinjala, 7'asti Boga. Izrazi kot »orco di Dio« so i:ma bili neprestano na jeziku, pa tudi še ostudnejši, ne da bi se tega sploh zavedala. Me le. da se ne znata izražati v dostojni slovenščini, pa četudi bi bila samo narečje (tudi narečje ima svojo vrednost in se da leno govoriti v njem), ampak ne znata go-
/z kulturnega življenja
Zanimiva številka „ Zaliva”
(Nadaljevanje s. 6. strani)
namreč še očitno bori z jezikom in ponekod občutimo lo skoro mučno. Boljše so ostale štiri pesmi, četudi kažejo iste napake. Skoro začetniško vplivajo tako nepotrebni pridevniki kot »sršata strnišča« (kakšna sicer? že beseda strnišče lo dovolj 'Zrazilo in celo bolje pove) ali »sapa viharna«. Pri bfn neprijetno vplivajo take elementarne pravopisne i apake kot »česala je gladke lase« (namreč sebi, n notem manjka povratni zaimek si). S tem ni rečeno, da v Kravosovih pesmih ni kakšnega lepega verza in pristnega občutja, npr. »Pridi, moj dragi, nocoj, bodi z menoj, ko sem sama.« (A pozor tudi na vejice!).
KULTURNA SENZACIJA
Jezikovno mno.jo bolj kultivirane in tudi miselno in čustveno bolj dozoele in globlje, so pesmi Filipa Fischerja, zlasti »Mrtvi zvonovi«, »Vstajenje« in »Ahasver«. Fischer je pesnik.
V rubriki »Naša knjižnica« je ocenjena pesniška zbirka »Agamemnon« mladega slovenskega pesnika Francija Zagoričnika. Ocenjuje jo Marko Kravos. V tej in drugih rubrikah najdemo še nekaj drugih krajših ocen, npr. o zanimivi idrijski reviji ’ Kamlje«. člankov in polemičnih prispevkov. Njihovi avtorji so nepodpisana dijakinja iz Slovenije, Stane. Bidovec, Pavle Merku, Savina Remec in še nekateri drugi. Krasijo jo reprodukcije. Cesarjevih m Palčičevih slik in II!avatyevih risb. Nekoliko preveč je še tiskovnih in pravopisnih napak, npr. da je beseda Bog ponekod natisnjena z malo začetnico.
Za konec lahko rečemo samo to, da predstavlja ta četrta številka »Zaliva« pravo kulturno senza- -eijo za naše razmere, in da je s svojo kvaliteto po- ! Po'noma razpršila vsakršen dvom o upravičenosti te nove slovenske revije v Trstu in celo nekoliko zasenčila zadnjo številko »Mosta«, ki se giblje si-';er bolj v visokih, a mnogo bolj razredčenih sferah. Vprašanje, je le, če bo vzdržala.	F.	J.
»Slovenska prosvetna zveza« bo priredila v nedeljo, 29. januarja ob 16. uri v kulturnem domu
PREŠERNOVO PROSLAVO
Vstopnina 500 lir. Prodaja vstopnic eno uro pred začetkom pri blagajni dvorane.
veriti in se obnašati niti kot dostojna človeka.
»Tako govoren je ponižuje (abbassa) človeka,« je s studom rekla neka italijanska gospa, ki je sedela v bližini, svoji hčerki. Jaz pa sem premišljal, kdo je kriv, da je prišlo do tega, da se naša mladina tako ponižujoče vede, in kakšna sta miselnost in značaj, ki si dajeta izraza na tak način.
S.	Z.
PREROKBE ZA LETO 1967
V Italiji najbolj cenijo »preroka« Barba-nero, ki izdaja vsako leto koledarček z raznimi napovedmi. Pod imenom »Barbane-ra« se skriva baje važna politična oseba.
Za leto 1967 pa prerokuje, da bo precej dobro. Nagajalo pa bo vreme zlasti v začetku in bo zelo spremenljivo do marca. V juliju se bo poslabšalo, avgust bo pa lep. Za september napoveduje nevihte, jesen bo pa spet ugodna. Zato, pravi, bodo tudi bogati pridelki. V Italiji se bodo po prerokovih napovedih izboljšale tudi splošne gospodarske razmere.
V politiki ne bo vsaj v začetku leta velikih sprememb. Pač pa bo v marcu zginila s pozorišča neka velika osebnost. V prihodnjem letu bomo priča velikih mednarodnih zborovanj, ki pa ne bodo imela velikega uspeha, šele v decembru se bodo tudi politični zapletljaji razrešili in se bo obrnilo na bolje.
Leto 1967 obeta precej dobrega. Bog daj, da bi se te črnobradčeve prerokbe tudi uresničile.
S TRŽAŠKEGA
ZA UPORABO SLOVENŠČINE V DEŽELNEM SVETU
(Nadaljevanje s 4. strani)
skega sporazuma, ki zadevajo uporabo slovenskega jezika v odnosih z oblastmi.
Ker je znano — je nadaljeval dr. škerk — da vsebuje ustava programatične in praktične norme, je jasno, da ima tudi dežela pravico in dolžnost, da z zakoni urejuje manjšinska vprašanja, med drugim, da omogoči uporabo slovenščine v deželnem svetu, ki je za Slovence vprašanje načelne in praktične važnosti. Kdor se temu priznanju upira — je naglasil slovenski predstavnik — jemlje nase veliko moralno odgovornost, ker teptajo od vseh omikanih ljudstev priznano naravno pravico, ki je ena izmed temeljev krščanske morale.
Na koncu je dr. škerk očital liberalnim svetovavcem, ki so tudi odločno nasproto-cali njegovemu predlogu, da je njihovo stališče v kričečem nasprotju z manifestom Liberalne internacinale, ki v točki IV/c izrecno predvideva, da je treba spoštovati jezik, vero in pravice narodnih manjšin.
Politično značilno je, da so socialisti, ki so vladna deželna stranka, glasovali za šker-kov predlog in da je njihov govornik Moro na vsej črti podpiral zahteve Slov. skupnosti.
»5 FANS«
v KULTURNEM DOMU v nedeljo, 29. januarja, ob 19. uri. Ples priredi SAK Jadran.
Visokošolci imajo popust
fpopadi na JiitaJstkem
(Nadaljevanja s 3. stran )
opore in tudi nima priložnosti za nikake primerjave ali za neodvisno duhovno rast. Vse je livelirano. Vse je »revolucionarno«, i evolucija postaja trajno stanje, postaja čista anarhija, nasprotje same sebe. Lahko bi se reklo, da je ostala revolucija in da je celo v razmahu, izgubila pa je svoj smisel.
ČESA SE BOJI MAO TSE TUNG?
Težko si je misliti, zakaj je stari Mao Tse Tung sprožil ta vihar, zakaj je spustil tega zmaja z verige. Je že tako senilen? Iz čiste hudobije? Iz oblastiželjnosti in slavo-hlepnostji, ker se želi opajati nad ogromnimi masami mladine, ki lajna njegove parole. Se boji smrti niča, ki preži nanj, in vidi v tem kultu novo, močno afirmacijo svoje osebnosti? Ali je samo tako omejen in nf v bistvu nič drugega kot navaden okruten Azijat, ki je prišel na oblast in uživa v nasilju in češčenju množic? Ali pa se kdo skriva za njim in izkorišča starega senilnega revolucionarnega voditelja kot lutko v svoje namene?
Bližnja bodočnost nam bo nedvomno razkrila to skrivnost, eno najbolj fantastičnih v zgodovini tega stoletja. Zdi se, da se iz tega lahko izcimi samo popoln kaos, ali pa vojaška diktatura, ki bo odrjnila tudi Mao Tse Tunga in bodo stopile na dan nove osebnosti, ki bodo morda zadajale tako zahodnemu kot vzhodnemu svetu nove
uganke. Saj ni mogoče dvomiti, da pomeni današnje dogajanje na Kitajskem za Sovjetsko zvezo prav tako uganko kot za zahodni svet, pa naj si še toliko prizadeva, da bi jo ideološko razložj.la. Jasno je le eno: da je vse to znak skrajnega neugodja in skrajne idejne revščine, v katerih se je znašlo kitajsko ljudstvo pod Mao Tse Tun-gom.
ZENA IN DOM
Na vseh področjih dejavnosti smo delale oh Novem letu obračune o preteklem leiu in načrte za novo dobo: Kaj naj vam tu zapišem v tem smislu? Upam, da vam je bil tale naš kotiček všeč. Če pa imate kakšne posebne želje in kak nasvet, hi bila silno vesela, da mi jih sporečite. Tudi letos bo rubrika Zena in dom skušala biti čimbolj razgibana: malo o modi, o lepem vedenju, o vzgoji — malo o vsem, kar zanima žensko, mater in ženo, kar bi jo moralo zanimati, da ustvari sebi in drugim prijetno življenje.
V prihodnji številki boste zvedele nekaj novosti o novi modi 1967. V Firencah in v Rimu so se že t>ričc?e modne revije manjših krojačnic in modnih hiš: iz. vseh teh revij je razvidno, da bodo 'kratka krila nadaljevala svojo zmagoslavno pot — v zmerni višini seveda. Vnaprej pa vam lahko še povem , da sta glavni barvi letošnje mode bela in rumena.
Toliko za danes; v prohodnji številki pa kaj več o zadnjih modnih »krikih«.
MARTINA
i24
' lažniv
PO BURGERJU — RIŠE: BORUT PEČAR
Besedilo prevedla in priredila: OLGA RATEJ
5	o	2	g,	Š	N	£
rti	bfl	5-»	T3	_	-z:
kT	n	n	•—i	3	w
>	.2	o.	n	t/j	jd	c
■s a
M <U
8.3
& -
CTJ 3 > H '<N I
s 'a
lllll
~ 5
•8	1	-S-3
11 8 1/1 •§ § " ■ai --a a K •*
s ^l|t |-g
Jf.RjŠ o a
Opisali
sl&3lsl