Per 1366/2004 10038961,1 COBISS . • J..:.%; " Ufi lf i¥' ■ S *«S§li ič& - ’ **, v.1".-- s W*>*z. •-■ / • A-* / ^ v % Zavratec KAZALO UVODNIK UVODNIK 3 Tomaž Mivšek AKTUALNO 4 KS ZAVRATEC - Darko Bogataj 4 KULTURNO DRUŠTVO ZAVRATEC -VČERAJ, DANES, JUTRI - Upravni odbor kulturnega društva Zavratec 5 KRONIKA PROSTOVOLJNEGA GASILSKEGA DRUŠTVA ZAVRATEC OB 20. OBLETNICI USTANOVITVE-Janko Rupnik 6 ŽUPNIJSKI PASTORALNI SVET ŽUPNIJE ZAVRATEC - Samo Čuk 6 EVROSLOVENIJA - Tomaž Mivšek GOSPODARSTVO 7 PIRAVOST IN MODRIVOST - Darko Bogataj EKOLOGIJA IN OKOLJE 8 ZAVRATEC IN ENERGIJA-Jože Lazar 9 ZAVRATEC IN TEMPERATURE ZRAKA V LETU 2003 - Jože Lazar IZ ZGODOVINE 10 POSKUS KRONIKE ŽUPNIJE SV. URHA V ZAVRATCU - V. DEL - Darko Bogataj 11 VČASIH JE LUŠTNO B'LO, ZDAJ PA NI VEČ TAKO ... - Darja Kogovšek. 12 ” ŠTRIKANJEOlga Vehar KULTURA 13 PROSLAVA OB KULTURNEM PRAZNIKU - Tomaž Mivšek 13 PROSLAVA OB PRAZNOVANJU MATERINSKEGA DNE - Darja Kogovšek 14 POROČILO O DELU DRAMSKE SKUPINE - Tomaž Mivšek 14 SREČANJE KULTURNIH IN TURISTIČNIH DRUŠTEV IDRIJSKO CERKLJANSKE REGIJE - Tomaž Mivšek 15 ZAVRAŠKI PEVSKI ZBOR - Andreja Kunc 16 OTROŠKI PEVSKI ZBOR ZAVRATEC -Mateja Cladek 16 TUDI OTROCI SMO PELI - Damjan Kogovšek 17 KONCERT CERKVENEGA MEŠANEGA PEVSKEGA ZBORA ZAVRATEC - Mojca Mivšek 17 RAZSTAVA PIRHOV - Andrej Mivšek 18 INTERVJU Z DR. MARIJO STANONIK-Nataša Pintar 21 O POTEZI V USTVARJALNEM PROCESU -Irma Gnezda 22 SREČKO KOSOVEL - Alenka Kotar POEZIJA IN PROZA 24 IZKORISTIMO PRILOŽNOSTI - Franc Bogataj 24 LJUBEZEN - Veronika Hatlak 25 JEŽ - Veronika Hatlak 25 Janez Gantar 26 Evgen Gantar ŠOLSKE STRANI 28 JABOLKO IN ČOKOLADA - Metka Lazar 29 PRIZADELA SEM GA - Andreja Kogovšek STRAN ZA NAJMLAJŠE 34 TRI SESTRICE - Olga Vehar ŠPORT 35 PLEZANJE - Andrej Mivšek RAZVEDRILO 36 ŠALE OLGE VEHAR 36 NASLEDNJE ŠALE IN ANEKDOTE JE PRISPEVAL JANKO RUPNIK 38 EVGENA RUPNIKA ŠALE 38 NEKAJ SKAVTSKIH ŠAL IN ANEKDOT -Tadeja Lapajne 39 PRODAM AVTO 40 KRIŽANKA 41 POSLOVNE STRANI UVODNIK Letni časi neusmiljeno dive naprej in žeje pred nami nova številka Oglarja. Da, z veseljem vam ponujamo te strani polne zanimivega branja, ki ga lahko prebirate sredi bežečega leta. Uredništvo Oglarja se za vas trudi obeležiti pomembne dogodke, ki so se odvili v Zavratcu in njegovi okolici. Vsebine nam gotovo ne bo zmanjkalo, saj zajemajo članki kulturne dogodke, intervjuje, etnologijo, spomine in druge zvrsti. V Evropo lahko kulturna dejavnost v Zavratcu vstopa s dvignjeno glavo. Zlasti mešani pevski zbor, otroška dramska skupina in likovna kolonija so že znane izven občinskih meja. Na vse te kulturne dosežke moramo biti ponosni in jih negovati tudi v prihodnje. Pisana paleta člankov in vrstic so močno odvisne od vašega sodelovanja in vaših idej. Zato naj izrabim priložnost in vas, bralci Oglarja, povabim k sodelovanju. Predlagajte teme, ki bi vas zanimale v Oglarju, ali pa se še dejavneje vključite in napišite članek, ki ga bomo z veseljem objavili. Pišite o svojih potovanjih, zanimivostih iz preteklosti in okolice, kijih morda ostali še ne poznamo. Tako bo Oglar še bolj zanimiv in še bolj naš. Veselo branje! Tomaž Mivšek br 38,SCI TT OGLAR, letnik 4, št. 1, junij 2004 Glasilo izdaja Kulturno društvo Zavratec dvakrat letno Uredniški odbor: Polona Gantar (odgovorni urednik), Nataša Pintar (jezikovna dodelava), Renata Kogovšek, Jožef Lazar, Andrej Mivšek, Robert Rijavec, Darko Bogataj, Mojca Mivšek, Kristina Bogataj,Tomaž Mivšek Naslovna in zadnja stran: Andrej Mivšek Fotografija: Robert Rijavec Tisk in oblikovanje: ABC Merkur d.o.o. Idrija Naklada: 300 izvodov KS ZAVRATEC Darko Bogataj Tako kot se delo vsake ustanove ali društva ocenjuje po vidnih rezultatih, se lahko tudi delo krajevne skupnosti oceni po delu, ki je bilo opravljeno v določenem obdobju. Rezultati so se zadnja leta odražali predvsem v asvaltaciji cest v kraju. Zadnje leto pa poleg tekočega vzdrževanja cest investicij v kraju ni bilo. Žal so sredstva krajevne skupnosti premajhna, da bi lahko načrtovali investicije neodvisno od občinskega proračuna. Vsa sredstva, kijih KS prejme mesečno, so vvišini 70.000,00 SIT. To so sredstva za funkcionalne stroške in skupno komunalno rabo. Vse investicije v občini Idrija so terminsko in vrednostno opredeljene v "Načrtu razvojnih programov občine Idrija za leto 2003-2006". Programje sprejel in potrdil občinski svetin je osnova za planiranje investicij. Glavna investicija vZavratcu, ki je zajeta tudi v tem dokumentu, je ureditev trga pred cerkvijo. Sredstva za investicijo so rezervirana v letu 2006, vendar ocenjujemo, da bi ob načrtovani pridobitvi dokumentacije z deli lahko pričeli že naslednje leto. Trenutno je izdelana lokacijska informacija in idejna zasnova projekta, ki jo je izdelal arhitekt Cveto Koder. V letošnjem letu načrtujemo odkup parcele in pridobitev soglasij za delo. Naslednja faza je pridobitev gradbenega dovoljenja. Ureditev trga pred cerkvijo je velika investicija in je bila podrobneje opisana v predzadnji številki glasila Oglar. V letošnjem letu načrtujemo skupaj s PGD Zavratec in KD Zavratec ureditev skupnih prostorovvgasilskem domu. Ostala dela KS so predvsem vzdrževanje javnih cest in pokopališča. Na sestanku sveta prejemamo pobude krajanov, ki jih prenašamo občinskim službam. Vzadnjem času so bile podane zahteve za ureditev udarnih jam na lokalni cesti in namestitev prometnih znakov. Pretekli mesec je bila posredovana občini tudi dokumentacija za povračilo vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. Dokumentacija je v prvi fazi vsebovala le pogodbe s PTT in seznam priključkov telefona. Dogovorjeno je bilo, da zadolžena oseba na občini sproti obvešča krajevne skupnosti o novostih povračila vlaganj. Prav tako bomo preko oglasne deske ali z obvestili obveščali krajane. Na koncu želim čestitati vsem članom PGD Zavratec zajubilej, ki ga praznujejo te dni. Poleg osnovnega gasilskega poslanstva so člani vedno radi priskočili na pomoč tudi ob drugih dejavnostih, tako na gospodarskem kot tudi na družabnem področju. Gasilski dom, ki je bil zgrajen v teh letih obstoja gasilskega društva, pa je postal center kulturnega in družabnega življenja kraja. Posebna zahvala velja posameznikom iz vodstva društva, saj so z požrtvovalnim delom v društvu skozi leta obstoja dali pečat celotnemu kraju. KULTURNO DRUŠTVO ZAVRATEC - VČERAJ, DANES,JUTRI Minulo leto 2003 seje med člane kulturnega društva kot tudi med tiste, ki naše društvo spremljajo z daljave, zagotovo še enkrat zapisalo kotzelo uspešno. Organizirane so bile prireditve za materinski in kulturni dan, farni praznik - Urhova nedelja, razstava pirhov, potekala sta dva seminarja in izšli dve številki časopisa Oglar. Še posebej dejaven je bil Cerkveni pevski zbor pod okriljem Polone Gantar, ki je poleg rednih tedenskih nastopov v zavraškem božjem hramu nastopal še na občinski reviji v Idriji, med izbranimi zbori v Idriji, na reviji Primorska poje na Nabrežini, na otvoritvi razstave del z likovne kolonije v galeriji Črni Orel v Idriji, na čipkarskem festivalu v Idriji tervSIavini kot gost tamkajšnjega zbora. Ob pogledu nazaj na živo kulturno dogajanje smo si v društvu zastavili cilj, da ga poskušamo vzdrževati tudi vnaprej. Tako smo v načrte za tekoče leto dodali še nekaj novih projektov kot je sodelovanje z gasilskim društvom pri proslavi njihove 20-letnice, likovna kolonija, gostovanje z dramsko skupino pod vodstvom Tomaža Mivška, udeležba oglarske ekipe v Idrijskih Karnicah na oglarsko nedeljo, izlet v neznano ter prvi letni koncert zavraškega pevskega zbora, za katerega upamo, da bo postavil dolgotrajno tradicijo. Pestro paje(bilo) tudi vdruštvu samem. Dosedanji predsednik Marko Veharje zaradi preobremenjenosti in pomanjkanja časa svojo funkcijo prepustil Poloni Gantar. Zaupamo ji, da bo društvo uspešno popeljala tudi v naslednje leto. Upravni odbor kulturnega društva Zavratec KRONIKA PROSTOVOLJNEGA GASILSKEGA DRUŠTVA ZAVRATEC OB 20. OBLETNICI USTANOVITVE Janko Rupnik V času, ko je prišlo do ideje o ustanovitvi gasilskega društva, sta v kraju že delovali dve zelo aktivni organizaciji, to sta bili mladinska organizacija in strelska družina. Pobudo za ustanovitev gasilskega društva je dala 15. 5. 1982 Krajevna skupnost, takratna krajevna SZDL pa je ta predlog posredovala občini. Osnovanje gasilskega društva je potekalo v kavernah 30. 10. 1982. Pri tem je bil prisoten tudi takratni predsednik občinske gasilske zveze g. Julij Peternelj, ki je od občinske gasilske zveze prinesel in dal v uporabo Tomosovo vodno črpalko, nekaj cevi in ročnik. V Idrijo je šlo nato 10 podpisnikov. Društvo seje po podpisu podpisnikov registriralo na občini Idrija, vendar zaradi šolanega kadra, ki gavZavratcu takrat ni bilo, društvo ni moglo biti samostojno, zato smo bili na lastno željo registrirani kot gasilska desetina, kije spadala pod PGD Godovič. Občina Idrija nam je kmalu zatem vgasilske namene podarila bivšo mlekarno, ki seje začasno vknjižila v lastnino PGD Godovič. Začeli smozvajami skupaj zgodoviškimi gasilci, mlekarno pa smo preuredili v gasilsko orodjarno (vzidali smo tudi večja vrata). Leta 1984 je v podružnični osnovni šoli potekal od 5. 2. do 2. 5. tečaj za izprašane gasilce, praktični del tečaja paje bil izveden 27. 5. 1984. Bojan Božič je opravil tudi tečaj za gasilskega podčasnika. Tako so bili dani osnovni pogoji za samostojno delo gasilskega društva Zavratec. Še istega leta je gasilska desetina postala samostojno gasilsko društvo Zavratec -ustanovitev paje spet potekala v kavernah 18. 8. 1984. Od gasilskega društva Godovič smo dobili prvi gasilski avto. Nabavili smo tudi gasilsko cisterno, ki je bila preizkušena 5. maja 1985, sredstva pašo prispevali krajani sami in sponzorji. Istočasno je bila sestavljena in podpisana darilna pogodba za zemljišče, ki je bilo do takrat delno v lasti Stanka Leskovca, z namenom gradnje večje orodjarne. Na občini smo priglasili večja gradbena dela, nabavili material in pričeli z gradnjo gasilnega doma. Vzporedno je potekalo tudi usposabljanje gasilcev. Tako smo Zavračani dobili izprašane gasilce, gasilske podčasnike in gasilce-pionirje. Vseskozi smo sproti nabavljali sodobno gasilsko opremo in gasilske črpalke. Leta 2000 je kraj dobil vodovod, z njim vred je bil nanj priključen tudi Dom gasilcev. Leta 2002 smo obnovili tudi vozni park (drugo kombinirano vozilo). Na koncu lahko še s ponosom zapišemo, daje naš Dom gasilcev z leti postal družabni center za vse krajane, ne samo za člane gasilskega društva, saj se v njem odvijajo raznovrstne kulturne in družabne prireditve, praznovanja ob različnih priložnostih, pogostitve, sestanki... Na ta način smo gasilci poleg svoje osnovne naloge (požarna varnost) s svojim delovanjem obogatili kraj in pomembno prispevali k njegovemu razvoju. Upamo, da bo tako tudi naprej! Do naslednje »dvajsetletnice« pa srečno in, po gasilsko - Na pomoči ŽUPNIJSKI PASTORALNI SVET ŽUPNIJE ZAVRATEC Samo Čuk Župnijski pastoralni svet(ŽPS)je bil ustanovljen z namenom, da povezuje versko življenje in pastoralno delovanje župnije, pripravlja delovne predloge in sklepe ter skrbi za njihovo uresničevanje. Naloge, ki so lastne ŽPS, se nanašajo na skupno življenje župnijskega občestva in na poslanstvu pri oznanjevanju in služenju. Ena od služenj je tudi karitativna dejavnost v župniji, katere glavni namen je spodbujati oblikovanjejavnega mnenja vduhu socialnega nauka Cerkve, pri tem pa posveča posebno skrb obrobnim, ubogim in socialno šibkim. Z vprašanjem ustanovitve karitativne dejavnosti v naši župniji se ŽPS srečuje na vsakokratnih sejah, vendar članom ZPS do končnega odgovora na vprašanje glede ustanovitve in vodenje župnijske karitas še ni uspelo priti. Cilj vsake župnije je, naj vokviru ŽPS ustanovi župnijsko komisijo karitativne dejavnosti, katere sestavni deli so župnijska Karitas in vse druge karitativne skupine, ki delujejo na njenem področju. Osnovno poslanstvo župnijske komisije karitativne dejavnosti je, da odkriva vse oblike uboštva, se z njimi seznanja in jih po svojih močeh tudi sama odpravlja. Prvi in neposredno odgovoren za uresničevanje karitativne dejavnosti v župniji je nedvomno duhovnik, posredno pa tudi vodja, ki je zadolžen za karitativno dejavnost v župniji. Naslednja pomembna naloga župnijskega postoralnega sveta je skrb za rast župnije na duhovnem, gospodarskem in kulturnem sožitju. Tradicionalno so bile naše župnije prek krščanskih družin prve nosilke posredovanja vere in življenja po evangeliju. V novejšem času je ta vpliv manjši, kajti ljudje zajemamo vrednote življenja iz širšega družbenega okolja. Na župniji nedvomno tudi v prihodnje ostaja osrednja skrb versko življenje v vseh razsežnostih: oznanjevanje, bogoslužje in karitativna dejavnost. Sodobna vizija župnije je župnija skupnosti občestev, ki združuje in povezuje vse pobude v enoto. Župnija je prostor, kjer ta občestva živijo in delujejo v skupni duhovni blagor, hkrati paji prinašajo svežega duha. Občestva verujočih vžupniji nastajajo po najrazličnejših ključih: nekateri se povezujejo v občestvo zaradi različnih pastoralnih dejavnosti (ministranti, skupnost bralcev, pevcev, sodelavcev karitativne dejavnosti,...), drugi kot člani laiških združenj. Vsa občestva naj bi bila odgovorna za podobo celotne župnije in uresničevanje njenega poslanstva. Med najbolj ustrezne oblike povezovanja vseh občestev vžupniji spadažupnijski pastoralni svet, ki vedno več skrbi posveča skrbi za vzgojo novih sodelavcev, da župnijsko delo ne bo odvisno samo od duhovnika. Pomembno področje dela ŽPS-ja pa so tudi vprašanja s področja gospodarstva, skrb za razvoj in umno gospodarjenje vokviru svojih zmožnosti. Zelo pomembno je dejstvo, da imajo jasno zastavljeni cilji tudi svetlo prihodnost, ki bodo obrodili sadove človeških rok. EVROSLOVENIJA Tomaž Mivšek Pa smo doživeli še eno slovensko evforijo. Vstop v Evropsko unijo. Ta veseli dogodek je vsak proslavljal po svoje. Nekateri smo se udeležili slovesnosti ob pomembnem dnevu v večjih krajih, drugi so prisegli na prvomajsko romantično klasiko kurjenja kresov, spet drugi so se požvižgali na mrzlo in deževno prvomajsko vzdušje in so posedali doma ob zakurjeni peči. Vsakje užival po svoje in pravje tako. Zlasti v naši prestolnici je bilo nadvse živahno. Različni bendi in skupinice so zabavale zabave željno občinstvo, stojnice na nabrežju so vabile na žlahtno kapljico, mlado in staro si je povezovalo na razgrete glave modro zastavico in mobilni telefoni so zvonili v polnih žepih. Turistov, moram priznati, tudi še nisem videl v takem številu se držati po parih, ki so se ogledajoč odpravljali do ljubljanskih znamenitosti in trgovinic. Okoli propagandih stojnic o EU pa ni bilo posebne gneče, tako da si si lahko brez problema ogledal mamljive nemške turistične destinacije. Očitno ostajamo Slovenci kljub prelomnemu dogodku še vedno zabavljači z vlažnimi grli in postajamo nanovo pečeni, a rezervirani Evropejci. Mnogi se sprašujejo, kaj nam bo ta nova politična ureditev prinesla. Antiglobalisti se nemočno oglašajo in opozarjajo na neizogibne težave. Kmetje se bojijo evropske konkurence kot poletne toče, delavci gladovno stavkajo za nekaj tisočakov več mesečno. Nič kaj rožnato ne deluje vse skupaj. Regionalne razlike v Sloveniji so tako velike, da se ji h še sami dobro ne zavedamo. Ko sem ta teden obiskal našo najvzhodnejšo pokrajino Prekmurje z Goričkim, sem bilo empozantno šokiran nad velikostjo hišic, infrastrukturo, ostarelim prebivalstvom in napol divjo in zapuščeno kulturno pokrajino. Tamkajšnji študentje poznajo zelo dobro pesem: V Ljubljano, v Ljubljano, v Ljubljano gremo mi, lalalala lalalali... Zato se sprašujem, kaj bo Slovenija počelaz marginalnimi opuščenimi območji. Pa kaj bi še naprej stokal. Zelo zanimiva se mi zdi izjava nekega Angleža, ki sije z veseljem kupil manjšo parcelo sredi Prekmurja za male pare. Nadvse se čudi, zakaj se Slovencem zdi Prekmurje »in the mid-dle ofnovvhere«, ko pa potrebuješ do Budimpešte, Dunaja ali Trsta dobri dve uri. Če se sprašujete, zakaj vam ne pišem o strukturnih skladih, pa o SKTE2, naj vam povem, da bo ta tema še prišla na vrsto, tokrat vam posredujem le nekaj prebliskov, ki so se mi porajali ob vsej tej evroslovenski godlji letošnjega leta. GOSPODARSTVO PIRAVOST IN MODRIVOST Darko Bogataj Les kot organska snov zaradi različnih dejavnikov razpada v anorgansko. Razkroj lesa povzročajo biotični in abiotični dejavniki, enostavneje povedano, dejavniki žive narave, kot so glive, bakterije, insekti, morski škodljivci in človek, terdejavniki nežive narave, med katere spadajo ogenj, vremenski vplivi, mehanske sile in kemikalije. Glive in insekti uporabljajo les za svojo prehrano in ga uničujejo mehansko in kemijsko. Med bolj pogoste in poznane bolezni lesa spadajo piravostin modrivost. S člankom želim predstaviti vplivgliv, ki povzročata razpad lesa. Piravost Piravost je vrsta bele trohnobe, ki se pojavlja na nekaterih listavcih, predvsem je značilna za bukev. Navadno se piravost pojavi po nastanku rdečega srca. Oksidativnemu obarvanju jedrovinesledi šeokužbazglivami. Redkeje nastane piravostv stoječem drevesu. Pogoj za to je odprta rana na deblu, ki omogoča prodorkisika, ki temno obarvajedrovino. Skozi rano vstopijo glive - povzročiteljice piravosti. Na zunaj lahko opazimo pri drevesih sušenje in odpadanje skorje. Predvsem so izpostavljena drevesa, ki v stopnji odmiranja vej niso tvorila tkiva, ki zapre odprte rane Strelja veje. Navadno se piravost pojavi, če pustimo hlodovino ležati v gozdu med poletnimi meseci. Izjemaje sečnja na suš, s katero drevo hitro izsušimo pod stopnjo, ki je za glive neugodna. Ko drevo požagamo, začne spreminjati barvo in na čelih hlodovine se pojavi sivo rdeča barva, ki se jezičasto širi v les. Prva stopnja barvne spremembe sta oksidativno obarvanje jedrovine - rdeče srce in tvorba til oz. zadušenost. Nadaljna stopnja je korozivna bela trohnoba, ki jo lahko povzroča 40 različnih gliv. Najučinkovitejši sta škrlatno rdeča slojevka in pahljačica. Proces piravosti se začne spomladi in se nadaljuje do oktobra. Barva piravega lesaje bela, rumenkasta do svetlo rjave. Lešje neenakomerno napaden, saj so nekateri deli lesa popolnoma strohneli, drugi pa skoraj nedotaknjeni. Pirav les hitro zgublja težo in trdost. Modrivost Modrivost povzročajo glive modrivke in se odraža kot barvna sprememba lesa iglavcev in tudi listavcev. Modrivost je najpogostejša na smreki, boru, macesnu, topolu in javorju. Modrenje se pojavi običajno na posekanem lesu, če trosi padejo neposredno na beljavo. Trose gliv lahko v drevo prinesejo tudi razni insekti npr. lubadar.Trosi so vozračju vse leto, največja koncentracija paje marca in oktobra. Ko tros pade na podlago, iz njega požene hifa, ki kmalu požene stranske niti. Tako se hife gliv hitro širijo po lesu. Ko se glive dovolj razrastejo, začno na površini lesa tvoriti trosišča. Idealna temperatura za razvoj gliv modrivkje med 22°C in 25°C. Modrivke so neobstojne pri temperaturah višjih od 40°C, kar pomeni, da pravočasno umetno sušenje preprečuje okužbo s temi glivami. Optimalna vlaga lesa za razvoj glivje med 35% in 50%. Pod 23% glive ne uspevajo in začno odmirati. Glive modrivke se hranijo z vsebino živih celic. Gospodarsko gledano pomodreli les onemogoča vsestransko uporabo. Običajno se tak les uporabi na nevidnih delih, kot so sredice panelnih plošč in manj zahtevnih izdelkih. Zaščita lesa Najcenejši in najbolj naraven način zaščite je pravilno ravnanje z lesom in lesnimi izdelki. To pomeni, da zagotovimo takšne pogoje, da bo les ves čas suh. Zračno suh les je popolnoma varen pred okužbo s trosi vseh vrst lesnih gliv. Preventivni naravni zaščitni ukrepi se začnejo že pri načrtovanju objekta. S pravilnimi konstrukcijskimi rešitvami lahko zagotovimo, daje les suh. V kolikor pa pride do navlažitve, mora konstrukcija omogočiti, da se les čimprej posuši. Načrtovati je potrebno ustrezen nagib strehe z odgovarjajočo kritino, velik napušč, nad termično izolacijo pa vgraditi prezračevalni kanal. Okna pomaknemo čimbolj v notranjost. Da se ob deževju ne bo vlažil spodnji del okenskega okvirja, moramo vgraditi okenske police s precejšnjim nagibom navzven. Lesene opaže vgradimo na distančne letve, ki zagotavljajo prezračevanje ob steni. Če je le mogoče opaž orentiramo vertikalno, v kolikor pajih horizontalno, moramo paziti, daje utorvedno nazgornji strani oziroma obrnjen navzdol. Neglede na konstrukcijske rešitve paje zelo pomembno, da vgradimo zračno suh in zdrav les. Nažalost pa vedno ne moremo zagotoviti takšnih pogojev, da bi bil les ves čas suh. Razne ograje, okenski okviri, zunanji opaži, predvsem pa les v stiku z zemljo (stebri, drogovi, pragovi), predstavljajo ugodne razmere za lesne škodljivce. Zato je v takšnih primerih potrebno izdelke iz lesa pred vgraditvijo preventivno zaščititi s kemičnimi sredstvi, ki vsebujejo fungicidno in/ali insekticidno aktivno komponento. V zadnjem času se zaradi varovanja okolja uvaja strogo namembna uporaba pesticidov glede na ogroženost lesa. Literatura: Ljerka Kervina Hamovič, Zaščita lesa EKOLOGIJA IN OKOLJE ZAVRATEC IN ENERGIJA Jože Lazar, Z. 2 5 V tej rubliki bi vam rad predstavil ljudi, ki skrbijo, da vam delujejo lučke, hidroforji in elektromotorji; to je Nadzomištvo Logatec. Nadzorništvo Logatec spada po velikosti področja, ki ga pokriva, po velikosti elektroenergetskega omrežja ter števila porabnikov in naprav med srednja velika nadzorništva. Obseg področja, ki ga nadzorništvo oskrbuje z električno energijo, znaša 235 km. Mejne točke so najugu Planinsko polje, na severu Praprotno Brdo, na vzhodu gozdnato področje z Ljubljanskim vrhom, nazahodu pa vas Gore na skalnem grebenu nad Idrijo. Meje nadzorništva so: Vrhnika, Cerknica, Žiri (Elektro Ljubljana d.d.) in Idrija, Ajdovščina in Postojna (nadzorništvo Elektro Primorska d.d.). Večji kraji, ki jih nadzorništvo Logatec oskrbuje z električno energijo, so: Logatec (Gorenji in Dolenji Logatec), Rovte, Godovič, Hotedršica in Laze. Nadzorništvo Logatec leži v osrednji Notranjski na stičišču alpskega in dinarskega sveta. Ima kraški gozdnati svet, kar pričajo tudi številne žage po logaški občini. Skupno število odjemalcev na nadzorništvu je 4 735. Med največjimi naj omenimo KLI d.d., VALKARTON d.d., IMP KUMA d.o.o. Godovič, Obrtna industrijska cona 1 Logatec, ŽAGA Godovič,... Srednje napetostno omrežje nadzorništva obsega 120 km daljnovodovin 11,8 km kablovodov. Nizkonapetostno omrežje obsega 222,4 km prostozračnih vodov in 98,1 km kablovodov. RTP Logatec se napaja po dveh 110 kV daljnovodih iz RTP Kleče. Na področju nadzorništva je 108 transformacijskih postaj. Dejavnosti, ki potekajo na nadzorništvu, so: redno vzdrževanje postrojev, odprava okvar, izdelava priključkov, urejanje dokumentacije za področje Notranjske. Na področju nadzorništva so v okviru investicij v zadnjih letih pomembne predvsem posodobitve daljnovodov (sistem polariziranih vodnikov). Pomen prav teh investicij je velik, kerje naprave na tem področju že večkrat prizadel žled in celo vihar. Po besedah vodja nadzorništva so glede napetostnih razmer težave predvsem zaradi radikalnega napajanja OBRTNO INDUSTRIJSKE CONE 1 v Logatcu, kjerje potrebna povezava z daljnovodom 20 kV Cerknica. Vedno večje število obrtnikov in industrija na daljnovodu 20 kV Kalce z zahtevno tehnologijo jih sili vzamenjavo golih vodnikovz izoliranimi vodniki na vseh gozdnatih področjih, kar bi bistveno prispevalo k preprečitvi nepotrebnih izpadov električne energije. Da ne bi prihajalo do nepotrebnih težav z lastniki gozdov, so po besedah vodja nadzorništva letos začeli sodelovati z Zavodom za urejanje gozdov RS, Enota Logatec. V začetku leta so jim poslali plan dela remontov, posek in trasne načrte. Zavod izpiše lastnike gozdov in svetuje ali odsvetuje dela. Lastnike gozdov o predvidenih delih obvestijo najprej s pisnimi obvestili in nato še z obiskom na domu, v kolikor je lastnik doma na območju nadzorništva Logatec. Po besedah Janeza Homovca, vodje nadzorništva Logatec, imajo med sodelavci tehnike, ki so dobro podkovani z računalniškim znanjem. V prihodnje si želijo, da bo nadzorništvo Logatec imelo na internetnih straneh Elektra Ljubljana tudi svojo stran, preko katerih bi svoje odjemalce obveščali o planiranih delih na daljnovodih, nizkonapetostnem omrežju, o vzrokih za prekinitev dobave električne energije in tako prispevali k boljšemu poznavanju in razumevanju njihovega dela. Kot je bilo omenjeno, nadzorništvo vodi Janez Homovc, inž. el.. Poleg spodbujanja korektnih odnosov do odjemalcev, domačinov in njihovih strank je temeljno načelo, kateremu sledijo vsi zaposleni na nadzorništvu, da noben skregan kolektiv ne more žeti delovnih uspehov. Nadzorništvo Logatec šteje 13 zaposlenih in sicer: Homovecjanez, vodja nadzorništva, Hladnik Andrej, delovodja skupine za vzdrževanje, Kermavner Miran, pomočnik delovodje za redno vzdrževanje, Čuk Boštjan, samostojni elektromonter, Gantar Sebastjan, samostojni elektromonter, Pivk Dominik, delovodja službe prevzema in prodaje, Šinkovec Slavko, samostojni elektromonterslužbe prevzema in prodaje, Kuzma Matjaž, dokumentarist, Šebalj Marko, dokumentarist, Cikač Srečko, sprejemna pisarna in skladišče, Dolesjože, prevzemnik, Šušteršičjanko, mojster meritve in Nagodejanez, samostojni kvalificiran voznik. EKOLOGIJA IN OKOLJE ZAVRATEC IN TEMPERATURE ZRAKA V LETU 2003 Jože Lazar, Z. 16 V letu 2002 sem se odločil in začel v mesecu decembru z merjenjem temperature zraka za vsakdan posebej, in sicerob osmih zjutraj. Nato sem si zapisoval še temperature zraka na Kredarici (2514 m); te podatke sem dobil na radiu Slovenija pri poročilih. Teh podatkov nisem posebej analiziral, kergre le za nekaj dni v mesecu decembru leta 2002. Zzbiranjem podatkov sem nadaljeval v letu 2003 in te podatke sem uporabil pri analizi, saj imam zbrane podatke za vseh 12 mesecev v letu. Spodnja tabela prikazuje povprečne temperature zraka ob osmih zjutraj v Zavratcu in na Kredarici za vsak mesec posebej v letu 2003, v zadnji vrstici pa je zapisana še povprečna letna temperatura na obeh krajih. ob 8. uri zjutraj ZAVRATEC KREDARICA januar - 3,8 °C - 8,8 °C februar - 6,5 °C -11,1 °C marec O o\ o n - 5,7 °C april 3,4 °C -5,9 °C maj 11,0°C 1,9 °C junij 16,6 °C 7,2 °C julij 15,6 °C 6,6 °C avgust 16,9 °C 9,9 °C september 8,8 °C 2,4 °C oktober 4,5 °C -4,0 °C november 5,0 °C -1,0°C december - 0,9 °C - 5,9 °C Povprečna letna temperatura zraka 1.2003 5,9 °C i OJ o n V mesecu januarju je prevladovalo oblačno vreme, veliko je bilo snežnih padavin, mesec pa seje končal s sončnim, a mrzlim vremenom. Februarje bil prav tako precej oblačen, snežilo pa je le en dan. Marec je bil precej spremenljiv, začeli pa so se tudi prvi daljši sončni dnevi in pojavljati seje začela megla. Aprila nas je zopet presenetil sneg, sicer paje bilo vreme precej nestanovitno. Maj je bil v povprečju zelo sončen in vroč.Junijaje prevladovalo sončno in vroče vreme z občasnimi plohami in nevihtami zaradi pregretega ozračja. Julija seje še naprej nadaljevalo poletno vreme s pogostejšimi nevihtami. Avgust je bil najtoplejši mesec in bilo je tudi največ jasnega vremena. Mesec september je bil v začetku še precej topel, proti koncu pa seje že pojavila prva slana. Oktober je bil že tipičen jesenski, bilo je veliko deževnih dni, pojavil seje celo prvi sneg. Novembra se je ozračje že zelo ohladilo in prevladovalo je oblačno vreme. Zadnji mesec - decemberje bil oblačen z redkimi jasnimi dnevi, v drugi polovici pa seje pojavil tudi sneg (le 1 dan). Vzadnjem tednu decembra paje bilo deževno. Kredarica (najvišja in najnižja izmerjena temperatura, 2514 m. nadmorske višine) - max 21,6(27.7.1983) -min -28,3(7.1.1985) Postaja Kredaricaje po klimatskih razmerah z viši no 2514 m v snežnem pasu oz. v pasu gorske tundre, vendar golo apneniško skalovje dovoljuje rast le zelo redkim travam. Klimogram Kredarice (prikazuje povprečne mesečne padavine in temperature) ZANIMIVOSTI: - leta 1961 je bilo januarja v Murski Soboti -31 °C - januarja 1951 je bilo na Kredarici -28,3 °C - 5. 8. 2003 je bilo na Kredarici 16 °C, pred 11 leti paje na ta dan padal sneg - 5. 8.1950 je bilo v Murski Soboti 39,8 °C - vCelju paje bilo 13. 8. 2003 ob 16h 39 °C - 1969. leta je bilo na Kredarici v maju preko 6 m snega - letos (2004) maja je bilo na Kredarici še vedno 4,4 m snega p*d. (rrrrf KREDA RCA (n.v. 2514 rr| 2SC T 2CO ’ 30 . 25 125 J F M M J JASO POSKUS KRONIKE ŽUPNIJE SV. URHA V ZAVRATCU - V. DEL Darko Bogataj V dosedanjih štirih delih odsekov kronike, ki jo je napisal pokojni g. Ivan Kobal, smo se sprehodili skozi zgodovino do konca sedemdesetih let. Peti del zanimivejših odsekov pa povzema zapiske izoznanilnih knjig desetletnega obdobja med leti 1977 -1987. Statistika 1977: 5 krstov, 10 pogrebov, 2 poroki, 419 prebivalcev, 10.900 obhajil 5. 2.1978: začenja se blagoslov hiš, nič dati, razen morebitnih obveznosti. 18.6.1978: začelo seje delo na obeh cerkvah, ki gaje izvajala skupina iz Makedonije 19. 8. 1978: prvi obisk novega župnika g. Ivana Kobala. Naslednji dan je bil sprejem, kjerje bil navzoč tudi g. dekan. 6. 8.1978 je umrl papež Pavel VI., 26.8.1978 je bil izvoljen novi papež Albino Luciani, ki seje prevzel imejanez Pavel I. 29. 9.1978 je umrl papežjanez Pavel I. 16.10.1978 je bil izvoljen novi papež, po več kot 400 letih ne-italijan. Kardinal Karl Woytila sije prevzel imejanez Pavel II. 12.11.1978je bil oznanjen veroukza starejše in mlajše mladince, starejše zakonce, a ni bilo takega odziva kot pri mlajšemu gospodu Bogdanu. 28.1.1979 je bilo oznanjeno, daje bil v Nartah najden balonček z voščili za sv. očeta izTonnske nadškofije. Listekje župnik poslal v Rim naslovljencu in prejel tudi odgovorin papežev blagoslov za vso župnijo. 1.4. 1979 je bilo oznanjeno, daje dar za maše 13.000 din, vendarjih imažupnikza nekaj mesecevdovolj. 1.7. 1979 je bila v Godoviču nova maša g. Rafaela Leskovca, zato je bila doma sv. maša le ob 8. uri 5. 8. 1979 je bilo župnijsko romanje na Košljun, Krk in Trsat. Romarjevje bilo za dva avtobusa. 5. 4. 1981 je bilo oznanjeno, daje mizar iz Izgorij izdelal novo spovednico. Nabavljenaje bila tudi nova bandera. 28. 6. 1981 je bilo srečanje mladih v Otaležu, nekaj se jih je pridružilo, a je večkrat kakšna zapreka (izlet v neznano). 7.2.1982 je bilo oznanjeno, da se praznijo klopi na moški strani in nažalostjih je vedno več na koru in pod korom. 4. 7.1982 na Urhovo nedeljo je bila birma. 3. 4. 1983 na Veliko noč je bila slovesnost 60 - letnice hvalevrednega delovanja organista in pevovodje Jakoba Kogovška. Škof mu je poslal posebno pismo, priznanje in zahvalo. 14. 8. 1983 je bilo svetoletno župnijsko romanje vTolmin in potem še ogled Kobariškega kota in cerkve v Novi Gorici. Statistika 1983: 420 vernikov, 6 krstov, 5 pogrebov, 4 poroke, 12.290 obhajil 8. 7.1984 je bilo novomašno slavje Evgena Gantarja in Lojzeta Kržišnika, pri čemer naj bi prišla do izraza tudi večja povezanost obeh sosesk. Novomašni pridigarje bil g. Anton Lazar. Po oceni naj bi bilo na novi maši 2000 vernikov. O tem dogodku je pisal Katoliški glas vGorici in tednik Družina. 17. 10. 1984 je g. škof na Mirenskem gradu izročil župniku imenovanje za hišnega kaplana svetega očeta -monsignor. 17.11.1985 na obisku je bil bogoslovec Stanko Šemrl. Bilaje huda zima in polomija. Umrlajejoklnova mama Julka. Takrat je padla prva ideja in darovan prvi dar za elektrifikacijo zvonjenja. Statistika 1985: 413 vernikov, 8 krstov, 4 pogrebi, 2 poroki, 11.922 obhajil Bogu hvala za leto 1985 in Bog nas blagoslavljaj v novem letu 1986. 16. 3.1986 na tiho nedeljo je bila oznanjena obnova zunanjosti župnjišča, za katero naj bi vsaka družina prispevala 3.000 din. 27. 4. 1986 so se dela nažupnjišču pričela. 1.6.1986 je bila sv. birma. Birmoval je škof Metod. 25. 12. 1986 je bila božičnica mladih in šolarjev pred polnočnico. Že v preteklem letu so bile vaje obetajočega otroškega pevskega zbora. 26. 4.1987 je bilo prebrano poslovilno pismo škofa Janeza in pozdravno pismo novega škofa Metoda. VČASIH JE LUŠTNO B‘LO, ZDAJ PA NI VEČ TAKO... Po pripovedovanju starega ata Janeza Kogovška zapisala Darja Kogovšek. Včasih je luštno b‘lo zdaj pa ni več tako ... pravi stara ljudska pesem, ki jo tudi moj stari ata včasih prav rad zapoje. Pravi, da je tudi danes lepo, saj imamo vsega dovolj, nihče ni lačen, nikogar ne zebe, vsaj vtukajšnjih krajih ne. Vendarje bilo včasih bolj veselo, večje bilo druženja med ljudmi. Iz vsake hiše seje kdaj pa kdaj zaslišala vesela pesem. Kaj pa danes? Samo zavrtiš gumb na radiu in že se zasliši glasba, če lahko temu tako rečemo. Ata mi je povedal, kako so se včasih znali poveseliti. Če si je v nedeljo kak fant zaželel malo zabave, je odšel k sosedovim in tudi sosedovje bil zato in že so bili trije, pa štirje, pa še vsak fantje pripeljal svoje dekle, tisti, ki paje ni imel, pa je povabil kar sosedove, saj se deklet takrat res ni manjkalo ... in kmalu jih je bilo kar lepa druščina. Največkrat so se zbrali v kaki hiši, tam kjerso bile večje kmetije, da so imeli dovolj prostora za ples. Med fanti seje našel tudi kak harmonikaš, saj brez harmonike ni bilo pravega veselja. Domači so na mizo prinesli še liter ali dva rujnega in že so bili vsi veseli. Nekaj časa so se pogovarjali, ko paje »gode« raztegnil svoj meh, so vse zasrbeli podplati. Plesali so veliko vrst plesov, najraje pa so imeli »rašpo«, polko in valček. Med plesom seje kdaj pa kdaj zaslišalo tudi vriskanje fantov. Ko pa so se malo utrudili, so se posedli okoli mize terzapeli še kakšno ljudsko. Nekdo je začel, drugi pa so takoj poprijeli. Ko je ura zlezla čez polnoč, to se je skoraj vedno zgodilo prehitro, so se začeli odpravljati domov, saj je bil naslednji dan ponedeljek, kije prinesel polno dela. Ko so se poslovili, so na vrhu griča še zavriskali, da so vsi drugi vedeli, da se fantje vračajo domov. Tudi ata je znal zavriskati, da seje slišalo po celem Potoku. S tem veseljem v srcu in pričakovanju po novem srečanju so lažje delali skozi teden. Ob kakšnem prazniku pa so priredili tudi veselico. Ata pravi, daje bila najboljša veselica na Marlišah. Najbolj sije zapomnil, da so tu imeli tudi šaljiv zapor. Ko je prišel nekdo na veselico, so ga zaprli v temen prostor, ki so ga imenovali zapor. Tisti, ki ga je zaprl,je moral plačati. Če pagaje kdo hotel dobiti iz zapora, je spet mogel plačati. Ob tem so dobili kar precej denarja, nekaj gaje šlo v društvo, nekaj pa za pijačo. Po kakšni taki veselici, so se fantje tudi stepli, sploh če so prišli tudi iz drugih krajev. Zgodilo seje tudi, da so imeli že vse pripravljeno za veselico, potem paje začel dež in jim pokvaril veselje. Nekega leta paje celo zamedlo ravno, ko bi morali imeti veselico na prostem. Tudi iz žalostnih stvari so si znali narediti veselje. Še ko so šli fantje na »štelngo«, so s seboj vzeli harmoniko, da so si po poti zaigrali in zapeli, da niso bili preveč žalostni, ko so se poslavljali od domačih. Tako je bilo včasih. Kljub težkemu življenju so se znali poveseliti. S spremembami, ki so prišle, je izginila tudi ta lepa navada. Danes pa gre vsak po svoje. Vsak glede le zase, da bi imel čim večjo korist, s tem pa smo si postali tujci. Med nami ni več tistega pristnega druženja, sploh po mestih pride to še bolj do izraza. Lepo je imeti starega človeka, da ti pripoveduje, kako je bilo včasih. Kdaj pa kdaj sez atom usedeva za peč in kakšno ljudsko zapojeva. Zdi se mi, da mu s tem naredim majhno veselje. ° STRI KANJ E” Olga Vehar Časi, oh, kako hitite, kako veliko spremenite! Tega se ne da ustaviti. Vsakdan prinese nekaj novega v naše življenje, pa tudi spomini na daljno preteklost so včasih zelo lepi. Veliko večje bilo osebnega druženja kakor danes. Ampak človek včasih premišljuje ali seje res tako spremenilo. Kadar začne zima trkati na vrata, se mi spomin vrača daleč nazaj, kako smo pozimi predli volno in pletli - "štrikali štomfe". Pri vsaki hiši so poleggovedi redili tudi ovce, da so imeli volno za domačo rabo. Ovce so strigli dvakrat letno, spomladi in jeseni. Nato so volno oprali, daje bila čista. Čisto volno so "zgrdešali” na posebni pripravi, ki soji rekli "grdeše”. Ko je bila volna lepo razčesana, so morale predice na kolovratu spresti lepe niti. Po cele dneve so brneli kolovrati, velikokrat še pozno v noč. Ko je bila volna spredena, je nastopil čas pletenja. Ker so ovce večinoma bele barve, so volno tudi barvali. V trgovini se je dobila različna barva in tako so barvali vzaželene barve, da so potem jopice, rokavice, kape in nogavice imele različne barvne vzorce. Ljudje so takrat nosili vse narejeno iz domače volne, ker v trgovini ni bilo vsega na pretek kot danes. Ženske so nosile dolge nogavice, ki so segala čez kolena. Nad kolenom so dale okrog noge elastiko sešito v krog, daje držala "štumP’ na nogi. Še prej, ko ni bilo elastike, je morala zadostovati kar običajna " špaga”. To je bila zelo nerodna zadeva, saj so nogavice lezle z noge, če vez ni bila dovolj zatisnjena, če pa je bila močno zavezana, je tiščalo. Moški so nosili malo krajše nogavice, ki so segale do sredine meč. Če je bila "štrikarica” pridna, je lahko venem dnevu spletla eno nogavico. Za jopico je bilo potrebno več časa, odvisno od velikosti. Sama še zdaj vzimskem času vzamem v roke pletilke in napravim kakšen "štomf’, dane gre nekdanje ročno delo čisto v pozabo. Saj stari pregovor pravi: "Več znaš, več veljaš ", Že mnogo let nazaj seje neki mož iz moje rojstne vasi, zdaj že več let pokojni, peljal z vlakom iz Logatca v Ljubljano. Na vlaku seje peljala tudi neka ženska, kije pletla nogavice. Ta možakar je imel navado, daje skoraj vsako drugo besedo, ki jo je izgovoril rekel "orka kan’. Gledal je žensko, kako hitro plete in veselo dodal: "Orka kan, od Logatca do Ljubljane je bil "štumf’ končan.” Ja, ni kaj, hitrostje hitrost. Zdaj, po mnogih letih, je vse drugače. Trgovin je še preveč. Reklame se vrstijo, da jih še vrabci na strehi čivkajo. Pa ni vse res, kot se hvalijo. Star pregovor pravi: "Vsak berač svojo malho hvali.”. Pa še res to drži. PROSLAVA OB KULTURNEM PRAZNIKU Tomaž Miviek Letos smo praznik zaznamovali s spominom napesnikajaneza Menarta, ki nas je zapustil v letošnjem letu. Za seboj je pustil obsežen opus svojih pesmi. Ena najbolj znanih pesniških zbirk slovenskih pesnikov, v katero je znaten svoj delež vtkal tudi Janez Menart, je prav gotovo zbirka z naslovom Pesmi štirih. V njej so se Kajetan Kovič, Ciril Zlobec, Tone Pavček in Janez Menart spraševali Kaj je poezija? Kajetan Kovič se sprašuje in si odgovarja: »Kaj je poezija? Lahko se je zamisliti, toda teže odgovoriti in nemogoče je povedati. Mordaje to tudi odgovor.« Za Cirila Zlobcaje poezija: »Dvoje strasti: Ljubezen in pesem. Obojega sem se že zgodaj, morda prezgodaj zavedel. Kaj je ljubezen? Del odgovora je v mojih poezijah. In kaj je moja poezija? Del odgovorajevmoji ljubezni. Samo del. Do poslednje skrivnosti poezije ne bom prodrl nikoli, kakor ne bom nikoli doumel poslednje tajne ljubezni.« Janez Menart razmišlja takole: »Poezija je bledi odblesk tistega, kar vsakdo čuti, a ne zna nihče povedati. Tisto neizrazljivo »nekaj« se izlije iz srca, otrdi v črke in se spet omehča v svojo prvobitnost, ko pride skozi oči in možgane v drugo srce. A dveh enakih src ni na svetu. Zato je pesem pogostoma le približno tisto, kar je hotel povedati pesnik, in je pretežno le vzgib za sprostitev in usmerjanje bralčevega notranjega življenja. In to je tista magična moč, ki oživlja pravo poezijo, da ne more zastareti.« Tone Pavček si odgovarja: «lskal sem odgovor, kaj je poezija? - in ga nisem našel. Iskal sem odgovor, čemu poezija?-pa ga tudi nisem našel. Vem le to, da je vsak človek nekje* pesnik. Pesnik po svoje, čeprav malokdo poje. Tisto *nekje , človek in čas in svet pa je morda poezija. Zase bi želel samo to, da bi pesmi same odgovorile.« PROSLAVA OB PRAZNOVANJU MATERINSKEGA DNE Darja Kogovšek Mama. Kako čudovita in prva otrokova beseda. Pavlejakop v svoji pesmi o mami pravi: Iščem besede zate, mati. Za vse drugo jih najdem, vsemu znam dati ime in vse opisati. Toda o tebi, o tebi ne znam pav govoriti. Ker pasi mati, si v sorodu z Bogom, zato naj ostane neizrekljivo, karje med nama, naj ostane v božjem srcu, karveže najini srci, naj ostane za večnost, karje v sorodu z njo. Ob materinskem dnevu, kije hkrati tudi p razni k očetov, smo v Zavratcu pripravili prireditev. V nedeljo, 28. 3. 2004, smo se zbrali vgasilskem domu. Najprej so se predstavili otroci zavraške osnovne šole pod mentorstvom profesorice Margarite Jereb. Prvošolčki so svojim mamicam zrecitirali nekaj pesmic. Daznajo učenci zavraške šole izvrstno tudi zapeti, pa smo se prepričali ob dveh pesmicah: Jaz imam pagoslicein Kam pa, kam. Mamo potrebuje vsako živo bitje na svetu. Otrok, ki je brez mame, je kot drevesce brez opore. Že rahel vetrič ga zamaje, če pa postane premočan, ga lahko celo zlomi. V zahvalo mamam seje na koncu predstavila še dramska skupina KD Zavratec z igrico z naslovom Kaj se skriva za velikim trebuhom in vdvorani vzdignila obilo smeha. Ob zaključku pa so otroci zavraške osnovne šole svojim mamam izkazali še prav posebno pozornost, ki so jo pripravili pri likovnem pouku. Na koncu smo se posladkali še z dobrotami, ki so jih spekle naše pridne mame. Mati, brez tebe me skorajda ni in morda zato nimam prave besede, zate, kersi ti zame kraj, kjerse besede šele spočenjajo. Mati, rad te imam, ker nisi želela, da bi te opeval, ker nisi zahtevala, da bi te kdaj razumel, ker mi nisi ničesardajala na posodo, da bi ti moral vračati, kerse nisi nikoli podpisala na svoje darove. POROČILO O DELU DRAMSKE SKUPINE Tomaž Mivšek Letošnje leto je bila otroška dramska skupina KDZavratec še posebej aktivna. Najprej smo se predstavili na območnem srečanju otroških gledaliških skupin v Idriji, kjerso se srečanja udeležile tri gledališke skupine. Poleg naše skupine še skupina kulturnega društva Grm iz Godoviča in dramska skupina iz Novakov. Naša dramska skupinaje s prepričljivo igro prepričala strokovno spremljevalko Martino Mrhar in se uvrstila na medobmočno srečanje, kije potekalovTolminu 6. 4. 2004. V Tolminu so se predstavila še Gledališče n a vrvici Nova gorica in dramski krožek OŠ Dobravlje. Izbrane so bile le tri predstave, kar samo potrjuje izjemen dosežek naše dramske skupine. Kvalitetapredstavje bila nazelo visokem nivoju, kjerseje kazala tako »profesionalnost« kot tudi dolgoletne dramske in igralske izkušnje. Izdelava kulis in rekvizitovje potekala pod vodstvom Andreja Mivška in je zavzela veliko časa. Kostumografijo pa so si igralci večinoma priskrbeli sami. Za vaje smo porabili prek petdeset ur intenzivnega dela. Trdno odločeni, da pokažemo svoje znanje in delo tudi izven gledaliških odrov, smo polurno igro predstavili v kavarni. Tako smo se odzvali povabilu kavarne in papirnice Pri črnem orlu in dne 16.4. 2004 pripravili pester petkov večer, tako za najmlajše kot tudi za odrasle. Za igralce je bil ta nastop pomemben izziv poizkusa dramske igre prenesti v okvire kabareja. Neposredna bližina in stikzgledalci namreč onemogočata izvedbo klasične igre, zato smo se odločili, da bo prostor izvedbe kar cela kavarna. Nekateri igralci so se spretno pomešali med gledalce in med njimi izvedli del svojega programa. Po drugi strani pa so igralci iztopili iz igralnega kroga in pristopili do gledalcev in jih osebno nagovorili. To paje prisililo gledalce, da so aktivneje sodelovali pri dramski igri. Vzdušje je bilo enkratno, zato kljub prostorski stiski in neposrednemu zanimanju najmlajših, kaj se skriva v zakladu sredi predstave, niso prav nič motili in samo popestrili dogajanje. Za vse tiste, ki si niste utegnili ogledati naše predstave, naj na kratko povzamem zgodbo predstave Kaj se skriva za velikim trebuhom. KraljTrebušnik, ješč samodržec in zvest privrženec grajskega zaklada, hoče obvladovati, kot se spodobi, celoten grad. Nadzor paje težje vzpostaviti, kot se zdi na prvi pogled. Sluga Cvaki, hčerke, in fantje poizkušajo zaobiti kraljeva povelja na vse načine in si priskrbeti težak grajski zaklad. Posledično sledi neizogiben dramski spopad, ki pa se izkaže, da gre le za otroško popoldansko igro. SREČANJE KULTURNIH IN TURISTIČNIH DRUŠTEV IDRIJSKO CERKLJANSKE REGIJE Tomaž Mivšek Lep napredek, končno so se društva srečala tudi na neformalnem srečanju, kjerso si izmenjala svoje izkušnje, znanja in se morda dogovorilaza nadaljne sodelovanje... Vsekakor lepa gesta radia Odmev, kije imelo največ zaslug za uresničenje ideje. Nedvomno je potrebno pohvaliti izredno dobro organiziranost slavja s strani KD Idrijske Krnice. Za svojo promocijo so izvrstno poskrbeli še nekateri pridelovalci pijač in mesnih dobrot. Bogata kulinarična ponudba s kvalitetno kapljico je bila dodatno podprta s sodelovanjem prisotnih kulturnih in turističnih društev. Kardesetjihje bilo in karnekajjihje pripravilo manjši kulturni program ter tako predstavilo svojo dejavnost ali pa kraj, od koder prihajajo. Vsekakor pisana druščina, ni kaj, tako po vsebini kot različnem geografskem poreklu. Naj priznam, da sem se počutil kar malo nelagodno, ko sem kljub nepopolni geografski izobrazbi pošteno debelo gledal, ko je na vrsto prišlo društvo iz Orehka,Jesenic. Naj mi člani društva ne zamerijo, ma njihovega cerkljanskega imena si enostavno nisem mogel zapomniti. Cerkljansko narečjeje poslastica zase, ni kaj. Turistično društvo s svojim praporom - iz Novakov je prav posebne omembe vredno. Že sama oprava je bilo tako smešna (v pozitivnem smislu), da pokaš od smeha. Od lesenih Novaških smuči, do prijetnega možakarja z lisičjo kučmo na glavi, kije cel večer krepko tancal s svojimi škrpeti po plesišču. Cel večersmo bili priča veselemu druženju različnih udeležencev, kijih druži ljubiteljstvo do kulture, sonaravnostf/etnologije... Za glasbo je poskrbel H bas, tako da poskočnih viž ni zmanjkalo cel večer. Nasprotno, bolj ko je ura drvela proti polnoči, več harmonik seje zbiralo in huronsko razkazovalo svoje mehove. PavendarZavračani nismo zaostajali za drugimi. Glede priprav in rekvizitov smo bili gotovo med prvimi. Mile, Ivan in Andrej so s svojo kontrabantsko točko pošteno navdušili številno občinstvo. Za promocijo našega vedno bolj cenjenega Oglarja paje poskrbel Marko Vehar. Ja, zjedačo in pijačo je bilo tako. Vsega po velikem. Narezek, pa klobasa s kislim zeljem, kalamari s tržaško omako, pinot, refošk, jabolčnik... Natako lep način so se namreč predstavili mesarstvo Podobnik, kmetija Matic iz Hotavelj in vinarski kraj Planina pri Ajdovščini. To pa še ni vse, vinski dekleti sta bili nad navdušenimi pokuševalci vin očitno pravveselo zadovoljni, tako da se na obzorju že kaže novo snidenje. Tokrat vvinskem hramu. Večerše zdaleč ni ponudil samo prijetnega druženja in podprtih želodcev.Jasno seje pokazalazainteresiranost medsebojnega druženja in spoznavanja, ki ga pošteno primanjkuje po idrijsko-cerkljanskih grapah. Tako je padla ideja, daje stvar potrebno nujno ponoviti, lahko pa se pri tem predstavi še kak drug kraj. ZAVRASKI PEVSKI ZBOR Andreja Kunc Za nami je prva polovica leta 2004 in v tem času seje tudi v zavraškem pevskem zboru dogajalo marsikaj zanimivega. Kmalu po začetku novega leta smo začeli s pripravami na občinsko revijo pevskih zborov v Idriji. Tam smo se 7. februarja tudi zelo uspešno predstavili. Zapeli smo pesmi: PrimožTrubar / Ivan Florjane - O Jezus Kristus, naš Gospud, Aldo Kumar -Mile moješkalice in Mokale Koapeng- Utlvvanglefoko in prejeli zelo pozitivne kritike. Že čez dober mesec nas je čakal naslednji nastop. 13. marca smo v Cerknem skupaj s še šestimi zbori sodelovali na srečanju primorskih zborov Primorska poje. Na koncertu smo se predstavili s štirimi pesmimi (Aldo Kumar - Kiče moju travu kosit, Mile moje škalice, G.M. Nanino - Sonno soave, Mokale Koapeng- Utlvvang lefoko). Po nastopu pa smo imeli v hotelu Cerkno še en koncert; ko smo čakali na večerjo, smo si namreč čas krajšali s prepevanjem - vsak zbor je zapel eno pesem, ko so vsi zapeli, pa še enkrat od začetka. Nekako tako seje nadaljevalo tudi po večerji in bilaježezelo pozna ura, ko smo se z avtobusom vrnili domov. Tudi potem ni bilo počitka. Bližalase je velika nočin pevci smo dali vse od sebe, da bi največji krščanski praznik naredili še večji in slovesnejši. Mislim, da nam je uspelo. Potem je prišel maj in z majem srečanje cerkvenih pevskih zborov koprske škofije. V Logu pri Vipavi seje 9. maja predstavilo 13 zborov. Vsak zbor je zapel dve pesmi, na koncu pa smo še vsi skupaj zapeli tri pesmi. Poslušalci so bili navdušeni, še zlasti nad zadnjimi tremi. V domači cerkvi. Foto: Robert Rijavec. Za majem pride junij in vjuniju nas je čakal največji projekt v tem polletju. Pogosto smo bili deležni očitkov, da povsod pojemo, domačini pa nasslišijo samo vcerkvi. Tako smo 13. 5. v zavraški cerkvi organizirali koncert, na katerem smo se predstavili s pesmimi, ki smo sejih naučili vzadnjih letih. Cerkev je bila polna, poslušalci navdušeni, mi pa tudi. Poleg omenjenih nastopov pa nikakor ne smem izpustiti vsake nedelje, ko pojemo pri sveti maši. To je še vedno naše prvo poslanstvo! Tako, pri koncu sem s poročilom dela zavraškega pevskega zbora. Toda za nami je šele prva polovica leta, v drugi nas čaka še marsikaj... K vsemu napisanemu dodajam le še mali oglas: MPZ Zavratec išče moškega (ali več), ki se rad zabava, smeje in poje (predvsem višje tone - tenor). Vsi morebitni kandidati naj svoje prijave oddajo Poloni G. OTROŠKI PEVSKI ZBOR ZAVRATEC Mateja Gladek Otroški cerkveni pevski zbor sestavljamo otroci iz župnije Zavratec, tisti, ki radi pojemo. Kakor vsako leto nas je tudi letos zborovodkinja Polona Gantar povabila na pevske vaje, da smo se pripravljali na nastop pri prvem svetem obhajilu v naši župniji. Vaje smo imeli ob nedeljah po maši, zadnji teden pa tudi med tednom. Navaje smo z veseljem hodili in se učili novih pesmi. Na dan prvega svetega obhajila je naš zbor zavzel mesto pevskega zbora na koru. Z našim petjem smo popestrili slovesnost. Z malo našega truda nam je nastop dobro uspel. Po maši so nas starši prvoobhajancev povabili na piškote. Vsi smo jih z užitkom pojedli. Župnik Bogdan Berce nas je pohvalil. Bil je vesel, da imavžupniji takzbor. Naslednjo nedeljo smo odšli v Cerkno na srečanje otroških cerkvenih zborov.Tam smo dve pesmici zapeli sami, dve pa vsi zbori skupaj. Tudi tam smo se potrudili, saj so med poslušalci bili tudi naši starši. Za naše zvesto sodelovanje pri zboru nas je župnik izCerknega nagradil s sladoledom. Ta dogodek se mi je vtisnil v srce, saj nas pesem združuje. TUDI OTROCI SMO PELI Damjan Kogovšek Tudi letos je bilo v Zavratcu prvo sveto obhajilo. Za to slovesnost smo se pripravljali s pevskimi vajami. Prišla je nedelja 16. maja. Zjutraj je začelo deževati, nato pa seje naredil lep sončen dan. Kobhajilu je pristopilo 8 otrok. Pri tej sveti maši smo peli otroci. Na koncu svete maše pa je župnik povedal, da se bomo predstavili s pesmimi tudi naslednjo nedeljovCerknem.Tamje bilo dekanijsko srečanje otroških pevskih zborov. To se odvija vsaki dve leti v različnih župnijah. Tako je bilo letos navrsti Cerkno. Tja so nas peljali starši. Zbirati smo se pričeli ob treh. Pričetek koncerta je bil ob štirih. Na začetku nas je lepo pozdravil cerkljanski župnik. Nastopilo je enajst zborov iz devetih župnij. Mi smo nastopili šesti. Vodila nas je Polona Gantar, na orgle pa nas je spremljala Tadeja Lapajne. Zapeli smo dve pesmi: najprej Z vami smo in pojemo, nato pa še Lučke gorijo. Na koncu pa je odmevalo iz dvestotih otroških grl -Jaz sem otrok Marijin in Ti si naša gospa. Ob zaključku pa je vsak zbor dobil škatlo sladoleda. Dobro, da nas ni zelo veliko, tako, da smo dobili kardosti. Ko smo ga pojedli, smo odšli domov. Bilo je zelo lepo. KONCERT CERKVENEGA MEŠANEGA PEVSKEGA ZBORA ZAVRATEC Mojca Mivšek V nedeljo, 13. junija je v cerkvi Sv. Urha potekal koncert cerkvenega mešanega pevskega zbora Zavratec. Pevci smo se odločili, da priredimo koncert za domače občinstvo v namen bližajočega se občinskega praznika in ob vstopu v evropsko unijo. Prav v ta namen je potekal koncert na dan, ko so bile volitve v evropski parlament. Pevci smo se predstavili s pesmimi, ki smo jih peli na reviji pevskih zborov, na Primorski poje in na drugih koncertih vzadnjih letih. Program je vseboval cerkvene in posvetne pesmi, za popestritev pašo poskrbele poezije Andreja Žigona, kije že pred leti označil Zavratec kot srce Evrope. Poslušalci, ki so dodobra napolnili cerkev, so bili navdušeni nad izvedbo, mi pa tudi, saj nismo pričakovali tako dobrega odziva. Bili smo veseli, da smo bili kos tako zahtevnemu in obsežnemu programu, zato smo se po koncertu okrepčali z domačimi dobrotami v Domu gasilcev. »Mi bomo peli in peli, dokler grla zdrže...«, smo obljubili z zadnjo pesmijo. To je in bo še naprej naše glavno vodilo. RAZSTAVA PIRHOV Andrej Mivšek Tudi letos smo ob velikonočnih praznikih člani KD Zavratec v župnišču, ki nam služi tudi kot galerija, pripravili razstavo pirhov, tokrat že četrtič. Na povabilo seje po pričakovanju odzvalo veliko župljanov, ki ob teh praznikih postanejo za kako uro ustvarjalci (izjema so seveda otroci, ki večino svojih aktivnosti pretvarjajo v ustvarjanje, tako delo kot igro). Na različne načine pripravljeni pirhi so bili razporejeni po mizah v gubah podlage lanenega platna, ki simbolizira umrlega Kristusa, povitega s povoji in prtom, položenega v grob. Ker paje Kristus vstal od mrtvih, smo med živo obarvanimi pirhi in različnimi aranžmaji v duhu Velike noči posuli seme pšenice, ki vzkli v novo življenje in nas nasiti s kruhom, ki je vtem primeru, ob tem družabnem dogodku kruh Podobe in Besede. KlILTmtA BREZ MEJA INTERVJU Z DR. MARIJO STANONIK Pripravila Nataša Pintar Zase pravite, da ste Žirovka v Ljubljani in “Ljubljanka”vŽireh. Kaj vasje gnalo v Ljubljano? Prihajam izŽirov, z Dobračeve, kije ni več. V Kranju sem končala Ekonomsko srednjo šolo, vendar sem si želelavživljenju početi kaj drugega in ne biti v pisarni, kot smo takrat temu rekli. Veliko stvari meje privlačevalo in me še. Tedaj sem bila zaposlena v Alpini, ki meje bila štipendirala. V Ljubljano sem šla delat sprejemne izpite, toda dokler niso bili za mano, nisem želela prej razglasiti svoje namere. Ko pa sem jih srečo opravila, sem šla k tedanjima direktorju - Izidorju Rejcu - in sekretarju - Ivanu Capudru - jima povedala, da imam pogoje za študij na Filozofski fakulteti in da bi šla študirat. Rekla sta: “Seveda, in to čimprej!” Po dveletni zaposlitvi sem (glede na pogodbo!) polovico štipendije odslužila, drugo polovico sem bila pripravljena odplačati. Ni mi je bilo treba, sem pa pozneje za zbornikob tridesetletnici Alpine pomagala pri njenem zborniku, kar bi ob plačilu honorarja zneslo približno toliko, kolikor sem bila Alpini še ostala dolžna; tako da sem na ta način poravnala svoje obveznosti. Tudi to mi je veliko pomenilo, ko mijedirektor dejal, da so mi vrata v Alpino še vedno odprta, če bi se mi v Ljubljani zataknilo. Verjetno bi me bilo sram to storiti, toda priznanje, ki mi gaje s tem dal za moje delo, mi je v podajanju v negotovost veliko pomenilo. In naprej? V Ljubljani sem doštudirala slavistiko in etnologijo. Po opravljeni diplomi leta 1974 sem se zaposlila na Inštitutu za slovensko narodopisje pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani, kjer sem še danes. Magisterij sem leta 1987 opravila iz etnologije, doktorirala sem leta 1993 vZagrebu. Zaposleni ste na Inštitutu za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU. Nam opišete svoje delo? Ukvarjam se s slovstveno folkloro, kot danes temu rečeno s prenovljeno terminologijo. Po starem: z ustnim ali ljudskim slovstvom. Svoje področje zelo tesno povezujem s slovenistiko, literarno vedo na eni strani in jezikoslovjem na drugi. Slovstvena folkloraje del besedne umetnosti, starejša in drugačna od literature, toda še vedno besedna umetnost. Knjige oz. literaturo napišejo pisatelji, medtem ko je zbiranje slovstvene folklore prepuščeno strokovnjakom. Najprej nisem vedela, kako zagrabiti za to delo. Bila sem prepuščena sama sebi. Polagoma pa se mi je izkristaliziralo. Gradivo sem zbiralaz najrazličnejšimi akcijami, kot smo temu rekli pred dvajsetimi leti; danes bi dejali: projekti. Sad tega dela je zbran v knjigi Slovenske povedke iz 20.. stoletja, ki so izšle konec leta 2003 pri celjski Mohorjevi družbi. Pri tem delu sem začutila, da so na terenu ljudje, ki so tudi pripravljeni to početi. Moj mentorje bil sicer prepričan, da je samo eden v Sloveniji, ki je sposoben tega, jaz pa sem se zavedela, da bi veliko gradiva propadlo, če bi se zanašali nanj, ker - en sam človek, naj je še tako zagnan, s svojim delom ne more pokriti naše ljube Slovenije, čeprav ni velika. Odločila sem se, da bom ubrala svojo pot, da bom poskušala najti na terenu sodelavce, in jim pri delu stati ob strani, jih usmerjati, voditi. Najprej sem skušala pridobiti ljudi zato delo s sestanki, pa ni šlo. Začela sem, po pokrajinskem ključu, iskati osebne stike z morebitnimi sodelavci. Ko pridobim privoljenje ljudi, najprej poskušam oceniti, koliko kdo zmore, kako zmore. Če je slavist, brez dvoma lahko zahtevam od njega več. Pri zbirki Glasovi so sodelovali poleg učiteljev tudi veterinar, finomehanik, upokojenci, najstarejša med njimi je bila stara že čez sedemdeset let. Od vsakogar zahtevam vskladu z njegovimi/njenimi možnostmi. Ob jezikovnih zagatah pokličem na pomoč strokovnjake za slovenska narečja, narečjeslovce, ki pomagajo gradivi jezikovno urediti. Bistvena je volja. Vse se d ž. urediti, samo če je volja pri ljudeh. Zgodbe je treba sproti opremiti s potrebnimi podatki: kdo jo je povedal, -a, letnico rojstva, od kod seje priselil, -a, kdo jo je zapisal, -a, itn. Rodila se je knjižna zbirka Glasovi. V tej zbirki pri Kmečkem glasu izhajajo knjige, ki prinašajo folklorne pripovedi iz posameznih slovenskih pokrajin. Tako smo v 28 knjigah zbrali doslej natanko 8623 povedke in pravljice, šale in anekdote, spomine in etnološke pripovedi, praviloma vse zapisano v narečju. Že prej ste omenili knjigo, kije nastajala vse od začetka vašega dela, izšla pa je šele konec preteklega leta - Slovenske povedke iz 20. stoletja. Kako da tako pozno? Kako je nastajala? Ta knjigaje v bistvu prvi “terenski” sad, kije zelo dolgo zorel. Kako je knjiga nastajala? Izmislila sem si celo vrsto akcij, kako priti do terenskega gradiva. Dobila sem seznam vseh osnovnih in srednjih šol po Sloveniji, katerim sem poslala neke vrste okrožnico zvabilo za sodelovanje. Javilo se mi je približno 10% šol; malo, vendar bolje kot nič. Za sodelovanje sem prosila mojega kolega na etnologiji, dr. Janeza Bogataja in študentje so mu pridno nosili material. Vidi se, da so vajeni terena, dajih ni strah iti med ljudi. Pregledala sem vse diplomske in seminarske naloge na slavistiki in etnologiji in nekaj se je našlo. Za sodelovanje sem prosilatudijasno Vidakovič na tedanjem radiu Ljubljana, pa MitaTrefalta, kije imel neke zelo popularne oddaje na slovenski televiziji. Zelo dober odzivje bil tudi na razpisano akcijo pri Nedeljskem dnevniku, ker so tja večinoma pošiljali starejši. Njihovi zapisi so daljši, bolj razviti in vidi se, da so s temi zgodbami ljudje še živeli; medtem ko so otroci pošiljali bolj obnove tistega, kar so jim bili povedali. Zelo lepo smo sodelovali zs Pionirskim listom /Pil, danes Pisani list, in nekdanjim Pionirjem, iz katerega seje razvila današnja Gea. Obe uredništvi sta nekaj let razpisovali akcije z različnih predmetnih področij. S temi akcijami smo zbrali največ. Vsega skupaj seje nabralo okrog 10 000 enot gradiva. Vse to gradivo je čakalo, čakalo, da sem ga najprej oštevilčila (signirala), kar se vidi tudi v omenjeni knjigi, saj ima vsaka v njej objavljena zgodba svojo arhivsko številko, pod katero je shranjen originalni zapis. Ko sem vse pripravila za objavo, nikakor nisem mogla najti založbe, ki bi bila pripravljena gradivo objaviti v narečjih. Po desetih letih čakanjaje knjiga zagledala luč sveta pri celjski Mohorjevi. Knjigaje doživela lep sprejem vŽireh in Škofji Loki. Predstavljena je bila tudi vCelju. Tudi najinega intervjuja v tej zvezi sem vesela. Kako to, da ste se odločili zbrane zgodbe poimenovati povedke. Odkod ta izrazPJe to novo poimenovanje? To ni nov izrazje pa obujen. Oživil gaje dr. Milko Matičetov. Na začetku sem se mu tudi sama malo upirala. S študijem pa sem sčasoma uvidela, daje pojem že uveljavljen, da lahko na ta način zelo imenitno, pedagoško čisto razložim razliko med pojmoma povedka in pravljica. Povedka izhaja iz glagola povedati (dovršni glagol) in že to pove, daje to nekaj kratkega. Za povedke je značilno, da jih lahko slišimo tudi mimogrede, ko gremo na pot, nam kdo na hitro navrže kako zgodbo, zakaj se ta vas imenuje tako in tako. Pravljica pa izhaja iz glagola praviti, kar nakazuje trajanje. Za pravljico si moramo vzeti čas. Pri naslovu knjige sem izrabila priložnost, da vidno uporabim ta izraz. Zbirka resnično pokriva zgodbe iz 20. stoletja. Zapisovali sojih večinoma otroci in študentjev2. polovici 20. stoletja, vendar po pripovedovanju ljudi, ki so se večinoma rodili že v prvi polovici 20. stoletja. Torej - resnično bogastvo 20. stoletja. Zbirka prinaša 565 povedk iz vsega slovenskega etničnega prostora. Kako ste jih razvrstili? Po vsebini sem jih razvrstila na bajčne, razlagalne, legendne, strašljive, zgodovinske, socialne in šaljive. Bajčnih se najbolj veselim. Slovenci pravilomanimamo bajk, le povedkezbajčnimi sestavinami. S svojo snovjo bajke lahko segajo tudi tisočletja v preteklost. Razlagalne povedke lahko zajemajo že čisto sodobno snov. Legendne se navezujejo izključno na krščanski kulturni krog, kakor se bajčne na mite oz. predkrščansko obdobje. Strašljive -že ime simo pove, da v njih nastopajo strahovi, ponavadi so to prividi, spomini, kar se je dogajalo s pričakovanjem smrti ali po njej tistim, ki so ostali. Zgodovinske se nanašajo na kar koli zgodovinskega, od Atile naprej, pojavljajo seTurki in Francozi, pa bolj sodobne teme, o tehničnih pridobitvah. Ena taka je znana, npr. ko je inženir obvestil lastnico stare hiše, da bo šla trasa železnice ravno skozi njihovo vežo. Zenica pa mu odgovori: “Ja, lahko, toda mi zvečer vrata zapremo Socialne se nanašajo na socialno strukturo prebivalstva: revni - bogati, pametni -manj pametni, ...ta Žakelj je zelo raztegljiv. Šaljive - simo ime pove, za kaj gre. Ste pri svojem delu kdaj “zašli” vZavratec? Še kot študentka sem raziskovala mejo žirovskega govora in takrat, leta 1972, sem v hudi zimi v visokem snegu peš po stezi izPodklanca prišla vZavratec do Matjaževih. Utrujena od snega sem obtičala kartam. Cel dan je snežilo. Nikamor naprej nisem šla, kartam sem obsedela. Lepo so mi postregli, kruh, klobasa, čaj. Zelo lepo mi je bilo. Pa peli so mi. Ko sem se vračala, je šlo lažje, saj je bilo navzdol. Imam pa že dolgo željo, še priti v Zavratec in morda tudi osebno predstaviti svoje delo. Kako ocenjujete našega Oglarja? Ko sem ga prvič dobila v roke in ga listala, mi je bil takoj simpatičen. Ob njem se počutim tako prijetno domače. V njem je veliko etnološke snovi, zato mi je dragocen tudi s tega vidika. Že sedaj, kakšna dragocenost bo šele čez 100 let za vaščane vsak tak zapis. Četudi pišejo otroci. Priporočila bi vam le, da skrbno navajate tudi pripovedovalce, njihovo starost, kdo je članekzapisal. Vse to, kar se sedaj sicerve, pa ni zapisano, se čez leta pozabi, izgubi. Spoštovana dr. Marija Stanonik, prav lepa hvala za prijeten in topel pogovor. Upajmo, da bodo naši bralci iz njega začutili tisto dragocenost, ki tako srčno odseva iz vašega dela -ohranjanje naše pristne jezikovne dediščine. In dobrodošli v Zavratcu! Za pokušino objavljamo nekaj povedk iz predstavljene knjige Marije Stanonik: RAZBITI VRČ Popotnika sta se ustavila na samotni kmetiji, da bi poprosila za okrepčilo. Ker razen otrok ni bilo nikogar doma, sta prosila otroke za pijačo. Otroci so radi ugodili njuni prošnji in prinesli velik lončen vrč jabolčnika. Žejna popotnika sta vrč hitro izpraznila in otroke vprašalaza račun... Najstarejši otrok seje oglasil: »Ata so rekli, da ga lahko damo zastonj, kerjevanj padla podgana.« Tujec seje strašno razjezil, vrgel vrč ob tla, da seje razbil. Otroci so zajokali, najmlajši pa je dejal: »Kam bomo pazdaj lulat hodili, ko ste, stric, posodo razbili?« Laško, 1983 MATIC BERE Matic, ki ni znal brati, si je vseeno kupoval časopis, daje gledal slike. Nekoč pride mimo sosed in ga vpraša: »No, kaj je novega po svetu, ko tako bereš časopis?« »Gledam, kakšen karambolje moral tu biti. Vidiš, vsi avtomobili so tukaj prevrnjeni na hrbet.« Držal je namreč časopis narobe v rokah. Šentilj, Mislinjska dolina, 1985 TLAČANOVA ZADNJA ŽELJA V starih časih, ko so še bivali in vladali kralji, j e živel tlačan, ki so ga obsodili na smrt. Prišel je dan, ko naj bi ga obesili, in povprašali so ga po njegovi zadnji želji. Tlačan je nekaj časa premišljeval, nato je rekel: »Obesite me na drevo, ki bo meni po volji.« Potem sije šel izbrat drevo v gozd, z njim pa so šli še krvnik in dva biriča. Hodili so in hodili in prehodili že celTrnovski gozd, a primernega drevesa niso našli. Vsi trije spremljevalci so godrnjali, ali si ne bo že izbral drevesa. Sedaj, ko so bili vsi trije spremljevalci utrujeni, je tlačan vedel, dajih bo lahko prelisičil. Hodili so še nekaj časa, ko je zagledal tlačan kraj poti njivo, na kateri je rastel fižol.Tlačan je ves vesel dejal spremljevalcem: »Obesite me na tole fižolovo vejo!« Ker ga niso mogli obesiti na šibko fižolovo vejo, je bil po takratnih zakonih kazni oproščen. Ko je to slišal podložnik, je poskočil kot zajec ter izginil vgozdu. Še prej pa je rabljem pokazal jezike. Šempas pri Novi Gorici, 1969 Z MRTVIMI SE NI ŠALITI Bilo je v postnem času, ko so verniki vsako jutro zagledali na belem prtu krvave obrise nekega obraza. To jih je navdalo z grozo in s strahom, tako da si nihče ni upal ostati v cerkvi čez noč in priti stvari do dna. Pa so se nekega dne vaški fantje prepirali, kdoje največji junak med vsemi. Junačili so se navse načine in takrat seje nekdo domislil, da bi lahko proglasili za zmagovalca tistega, ki se ne bi bal prebiti noči v cerkvi. In res se je odločil eden izmed njih, da sprejme izziv. Zvečerseje skril na cerkveni korin nestrpno čakal. Ko je ura odbila pol dvanajstih, seje odprla grobnica zraven oltarja. Iz nje je vstal človek, si sezul nogavice ter se začel po kolenih plaziti okrog oltarja. Vedno, ko je prišel mimo oltarje, si je obrisal poten obraz v prt. Za časa življenja je bil namreč hud grešnikin mugrehi nisodali miru pa seje zato v vsakem postnem času pokoril in krvavi pot potil. Fant, skrit na koru, je izkoristil trenutek, ko je bil raj ni k za oltarjem. Hitro je smuknil vcerkevin mu »sunil« eno nogavico. Ko seje vračal v skrivališče, je s kredo navsako stopnico narisal velik križ. Potem je skrit opazoval, kaj se bo zgodilo. Rajnikje nekaj minut pred polnočjo končal svoj obred, sedel je na stopnico pred oltar in si začel obuvati nogavico. Ko je opazil, da mu druga manjka, sije snel prvo in si jo obul na drugo nogo. Takoj nato pa si jo je znova sezul in si jo oblekel spet na prvo nogo. To seje ponavljalo, doklerfantu na koru ni postalo vse skupaj smešno in seje naglas zasmejal.Takrat je rajnik spoznal, da ni sam. V hudi jezi seje zapodil proti stopnicam, ki so vodile nakor. Todazaustavil seje takoj, koje zagledal narisane križe. Odšel je v grobnico in iz nje prinesel leseno rakev. Vrgel jo je po cerkvi, da seje razletela na mnogo kosov. Deske je nato polagal na stopnice s križi. Ko mu jih je zmanjkalo, se je spet vrnil po novo rakev. Fantje v nepopisni grozi bežal vedno proti vrhu, rajnik pa mu je sledil. In tedaj je na srečo ura odbila polnoč. Rajnik seje moral vrniti v grob, fant paje bil rešen. Ko so ga naslednji dan poiskali prijatelji, da bi ga povprašali, kako je bilo, so s presenečenjem ugotovili, daje največji junak njihovega kraja osivel kar čez noč. ✓ Lehen na Pohorju, 1982 O POTEZI V USTVARJALNEM PROCESU Irma Gnezda Poteza se v likovnem delu nanaša na prostor in čas umetnikovega dejanja. Vidimo jo kot sled nekega dejanja na površini ali v prostoru, v določenem časovnem izseku, v nekem trenutku ustvarjalnega procesa. Je sled gibanja umetnika v prostoru in času. Gibanje njegovega telesa je odraz njegovih misli, občutkov in čustev. Je preplet psihičnih in fizičnih energij umetnika. V potezi se združujeta telo in duh, v njej čutimo umetnikovo energijo, njegovo aktivnost, odločnost. Energijo, ki je vsepovsod, je neuničljiva, se pretvarja iz ene oblike v drugo in vedno znova išče nove. To je bistvo vsakega procesa v naravi. Naravnim procesom spočetja, rojstva, odraščanja, zorenja, staranja, umiranjaje podvržen tudi ustvarjalni proces. Poteza ni samo dokaz umetnikove prisotnosti v določenem času in prostoru, je izraz načina njegove prisotnosti. Skozi oblike se v materiji uresničuje njegova energija, splet njegovih misli, občutkov in čustev. Da lahko sledi njihovim impulzom v ustvarjalnem procesu, mora biti njegova poteza dovolj spontana in sproščena. Skozi vajo in ponavljanje postanejo gibi nezavedni, ponotranjeni, predvsem pa izčiščeni. Obvladovanje materiala in tehnike dajo umetniku samozavest, daz njimi prosto, neobremenjeno eksperimentira in raziskuje nove možnosti likovnega izraza. Vtis spontanosti, sproščenosti, naključja, ki nastane v likovnem delu, ni samo izraz nekontroliranega, nebrzdanega ustvarjanja, ampak je tudi preudarno polaganje potez v likovni prostor. Procesi mišljenja potekajo nezavedno in umetnik se lahko prepušča občutkom in jih izraža. Prehajanje in združevanje zavednih in nezavednih plasti se tako odraža na slikovni površini. Pojavljajo se naključne, nenačrtovane oblike, polne življenja in nabite z lastno energijo. Te ureja v medsebojne odnose in išče ravnotežja. Kakor v vsakdanjemu življenju iščemo svoj prostorv odnosu do drugih ljudi, se prilagajamo, uveljavljamo. Zato se lahko v ustvarjalnem dejanju simbolično očiščujemo vsakdanjih napetosti, ki se porajajo v medsebojnih odnosih, v uveljavljanju našega sveta v zunanjem svetu. To možnost ima tudi likovno ustvarjanje všolskem vsakdanjiku. Poleg razvijanja različnih sposobnosti za likovno izražanje in ustvarjalnosti, spoznavanja osnov likovne teorije, razvijanja občutljivosti za likovne vrednote, itd..., ima tudi možnost sproščanja napetosti in konfliktov, ki nastajajo zaradi različnih možnih pritiskov s strani staršev, učiteljev in sovrstnikov, pa tudi zaradi njihove splošne preobremenitve. Skozi ustvarjalen proces se lahko odraščajoči otrok simbolično uveljavlja, išče svojo vlogo v svetu, lastno identiteto in raziskuje samega sebe. Mislim, da lahko na tak način, skozi poudarjanje ustvarjalnega procesa, samega dejanja, ne samo njegovih rezultatov, prispevamo k bolj zdravim, sproščenim in zrelim odnosom med ljudmi. Poteze časa 1, Irma Gnezda, reservage in akvatinta, jedkanica, 2003 Poteze časa 2, Irma Gnezda, reservage in akvatinta, jedkanica, 2003 SREČKO KOSOVEL (1904 - 1926) Ob 100-letnici njegovega rojstva Pripravila Alenka Kotar »Moje življenje je moje, slovensko, sodobno, evropsko in večno.« Tako je zapisal Srečko Kosovel, ki bi letošnje leto lahko slavil svojo stoletnico. Rodil seje 18. marca 1904vSežani na Krasu. Na žalost pa je bilo njegovo življenje zelo kratko, saj je umrl že kot22-letni mladenič. Njegovo življenje nas najbrž ne bi posebno zanimalo, če ne bi sebe, svoj odnos do narave, ljudi, domovine... in svoj življenjski nazor izrazil v svoj ih umetniških delih. Tudi on, kot vsakdo izmed nas, seje vživljenju srečeval z raznimi problemi. Prišla so krizna obdobja odraščanja, spremembe v družbi, vojna in povojni čas, v katerem je tudi njegov rojstni kraj, na kateregaje bil zelo navezan, prišel pod Italijo... Navse to paje kot študent Filozofske fakultete (študiral je romanistiko, slavistiko in pedagogiko) imel svoj pogled in ga bolj ali manj jasno pokazal v svojih delih. Že kot srednješolec je sodeloval v raznih literarnih krožkih (Kres, Mladojutro, Lepa Vida) in revijah (Zvonček, Novi rod, Trije labodi in Mladike), vendar se je bolj začel uveljavljati v času študijskih let. S svojimi prispevki je sodeloval pri Zenskem sveta, Grudi, Vidovdanu, Domu in svetu ter Ljubljanskem zvonu. Leta 1924, ko je imel dvajset let, so se na njegovo pobudo začeli sestajati mladi literati in gledališčniki (S. Škerlj, I. Grohar, J. Žagar, V. Košak, C. Debevec, F. Delak). Skupinaje naslednje leto (1925) prevzela urejanje mesečnika Mladina, kjer je bil Kosovel sourednik in idejni vodja. Istega leta so ustanovili Literarno-dramatični krožek Ivan Cankar, v okviru katerega so priredili recitacijska večera. Na obeh (vZagorju in Ljubljani) je imel Kosovel uvodno predavanje. Še istega letaje sestavil svojo prvo zbirko pesmi Zlatičoln, ki panažalostni izšla. Zanimivo je to, daje njegov brat Stano v tem času že izdal svojo pesniško zbirko. Pripravljen je bil pomagati pri izdaji pesmi tudi Srečku, vendar je bil ob prebiranju pesmi mnenja, da niso dovolj kvalitetne. Zdele so se mu preveč črnoglede in mu zato ni pomagal pri izdaji. Seveda mu je bilo po njegovi smrti, ko je prebral še ostala njegova dela, žal in je priznal, da mu je delal krivico, ga podcenjeval. Leta 1925 je Kosovel načrtoval še ustanovitev revij Konstrukter, nato Kons in Volja. Pozimi je zbolel in 26. maja leta 1926 umrl vTomaju zaradi meningitisa. Po njegovi smrti so začeli zbirati in urejati njegove pesmi. Prva zbirka je izšla leta 1927 z naslovom Pesmi. S tem seje začelo nekaj desetletno prihajanje njegovih obsežnih besedil med slovenske bralce. Zadnja zbirka pesmi Integrali ’26\e izšla šele leta 1967. Slovenci smo narod pesnikov, radi rečemo. To nedvomno drži, če postavimo za merilo kvantiteto, koliko pesmi nastane. MendavSIoveniji izide vsako leto okrog 150 pesniških zbirk, to je dve do tri na teden. Res veliko. Vendar, koliko pesmi je tistih, katerim lahko rečemo, da so umetniške? To bo pokazal čas. Nedvomno pa so pesmi Srečka Kosovela tiste, ki sodijo v sam vrh slovenske poezije. Njegova dela živijo, so aktualna tako po umetniški, eksistencialni, kot tudi družbenopolitični strani. Ob prebiranju njegovih del in po analizah literatov lahko njegova dela na grobo razdelimo na tri stilna področja -impresionistična dela, ekspresionistična in zadnja konstruktivistična oz. avantgardna. V vseh delih pa nam Kosovel razgrinjasebe kot pogosto obupanega, kot človeka z globoko navezanostjo na rodni Kras, Slovenca, ki ni brezbrižen, da smo zaradi majhnosti in pogosto premajhne angažiranosti kot narod ogroženi. Opozarja nas na propad in utopitev v Evropi, ki po njegovem mnenju, glede na takratne družbene razmere (vzpon evropskih totalitarizmov), nima obetajoče perspektive. Tako Evropi kotslovenski družbi dvajsetih let 20. stoletja izreka nezaupnico. Opozarja, da se ljudje premalo zavedamo, čemu živimo. Bolj bi se morali potruditi za lepoto svoje duše, se truditi za lepo, resnično in dobro. To hrepenenje po lepoti je pokazal tudi v spisu ob petinsedemdesetletnici Prešernove smrti (leta 1924), kateregaje zelo cenil, ter pravi: »A rad bi samo eno, dav tej temni dobi, ko smo pozabili, čemu živimo, da vzamemo v roke njegove (Prešernove) poezije in da poizkušamo dobiti v njih one moči, ki pomaga v trpljenju in v borbi, ki daje človeku vero v življenje, ki kaže življenju cilj. Kajti posebna lastnost globokih in lepih duš je, da pokažejo svoje življenje, da pokažejo edino pot, ki jo mora hoditi duša: k Lepoti.« Najzgodnejše pesmi so večinoma impresionistične, zelo čustvene in prepojene s kraškimi motivi. Označimo jih lahko kar z njegovima verzoma: Moja pesem je Kras. in Človek išče svoj obraz. Kras. Kras. Že iz osnovnošolskih let poznamo lepi impresionistični pesmi Kraška jesen in Balada o brinjevki. Med te sodi tudi pesem z naslovom jutro na gori. JUTRO NA GORI Sonce sije na lepe robove, kijih poljubljajutranji hlad, te sive ostrine, te puste vrhove, te imam rad. Nad vsemi polji, nad vsemi dolinami srebri' se megli; tu sem kot orel med sinjinami blizu Boga. V Kosovelovih delih, zgodnjih, predvsem pa poznejših, se čuti črnogledost, obupanost in hkrati hrepenenje in vera v lepo, kar pa se mu vse bolj izmika. Dela, ki jih lahko označimo kot ekspresionistična, so polna razmišljanja o smislu oz. nesmislu bivanja, najdemo pesmi, ki so socialno borbene in idejne, predvsem pa osebno izpovedne. Še vedno se v njih pogosto pojavljajo kraški motivi, ki pa preidejo v razmišljanje o smrti. Iz tega obdobja nam je poznana pesem Ekstaza smrti, v kateri obupuje nad takratno evropsko družbo in človekom, ki je vpet v njene vezi. Pri mer ekspresionizma je tudi pesem Eccehomo. ECCE HOMO S teboj govorim, pa sem ti daleč. Senca je zrasla v tisoč senc. Sam sebe ne ločim v njih, ne poznam. Kako naj ti rečem, kam? Mrzel pepel leži nad sencami. Živci izmučeni od abstraktnih oblik lastnegajaza. Bog. Ne poznam mu obraza. Enoje vroče: žeja Pravice in Odrešitve. Enoje sveto: Preprosto in Pristno. A nad nami melanholija sivih tlakov, mrličev, ki ne morejo umreti. V zadnjem obdobju pa postane za bralce na trenutke zelo nerazumljiv, če ne poznamo okoliščin nastanka pesmi. Vzbirki Integrali ‘26, ki so izšli 41 let po njegovi smrti, je oblika pesmi popolnoma deformirana. Po vsebini gre v pesmih za kritiko takratnega družbenega stanja, kritiko znanosti, umetnosti, predvsem pa se kaže ustvarjalčeva burna osebnostna razvi h ranost, razočaranost nad življenjem. Skratka do vsega je kritičen, pesimističen in na trenutke celo depresiven. Je pa to tudi doba, ko se v umetnosti nasploh rušijo klasične oblike in v ospredje prihaja abstrakcija (med bolj znanimi v glasbi je npr. A. Schonberg in v likovni umetnosti V. Kandinski). Ustvarjalci segajo po novem, svežem, nepoznanem. Rodi se modernizem oz. avantgarda. Tako tudi Kosovel med svoje verze, besedila vključuje npr. matematične formule in druge znake. Nizanje besed je včasih zelo nelogično, nerazumljivo, vendardo popolne abstrakcije nikoli ne pride. Svoj slogje sam označil kot konstruktivizem. Primera takih pesmi sta: KONS.5 Gnoj je zlato in zlato je gnoj. oboje - 0 0 = ? AB < 1,2,3. Kdornimaduše, ne potrebuje zlata, kdorimadušo, ne potrebuje gnoja. I,A. KONS Truden evropski človek strmi žalostno v zlati večer, kije še žalostnejši od duše njegove. Kras. Civilizacija je brez srca. Srce je brez civilizacije. Izmučena borba. Evakuacija duš. Večer peče kot ogenj. Smrt Evrope! Usmiljenje! Usmiljenje! Gospod profesor, razumete življenje? P.S. Vem, da ne morete tega razumeti. Razumeti življenje, to je res vprašanje. Literatura: Mein Gedicht ist mein Gesicht KOSOVEL, Edition Thanhauser, 2004 IZKORISTIMO PRILOŽNOSTI Franc Bogataj Dolgočasna in deževna nedeljaje, ko človek premišljuje, kaj bi počel. Kljub velikim možnostim seje včasih težko odločiti. Rešujem križanko, gledam opise za vodoravno, kar nekaj časa mi je šlo, a se mi je reševanje ustavilo. Pogledati sem moral navpično. Navpične besede mi bodo odkrile to, kar ne vem za vodoravno. Ker mi tokrat ne gre najbolje, se odločim, da izpolnim obljubo in napišem obljubljeni prispevekza Oglarja. Tudi življenjeje nekakšna križanka z vodoravnimi in navpičnimi razsežnostmi. Imamo razne redne obveznosti, konjičke in če k njim prištejemo še razna praznovanja, nam tako kot črk v križankah zmanjka časa. Pa vendar: časje potrebno razporediti na delo, zabavo, prostočasne dejavnosti in počitek. Svoj smisel bomo našli pravvtem, da se odločimo za nekaj, kar izhaja in naših notranjih potreb. Vdejavnostih, ki nam pomagajo, da se odpočijemo od napornega vsakdana. Tako kot časopisi, ki imajo razna poglavja, za katere bralci menijo, daje v njih marsikaj odveč, za veliko stvari pa menijo, da jih je premalo, je tudi s časom. Eni ga zapravljajo s pohajkovanjem, drugi ob gostinskih šankih. Nekateri gredo v cerkev k maši, na sprehode in izlete, nemalo paje takih, ki poležavajo na kavčih. Redki pa so, ki kavč zamenjajo za pero ali pa za tipkovnico računalnika. Brez teh, ki se igrajo s črkami naše abecede, s povedki, zaimki in pridevniki in s tem sestavljajo prispevke, ne bi bilo tudi te revije. Teše prav gotovo razveselimo vsi izzavraške župnije, ki smo od tod odšli po svetu. Letošnja zima je bila do sredine meseca aprila takšna kot zima mora biti - mrzla in snežena. Na svoj račun so prišli vsi, ki imajo radi ta letni čas. Priložnosti za smučanje, sankanje in drsanje je bilo dovolj. Pa še kakšnega sneženega moža so lahko otroci naredili. S tem smo se sprostili in poskrbeli za naše dobro počutje. Vključimo se torej v aktivnosti za izboljšanje našega počutja, karje nedvomno tudi razvedrilo. Vtem letnem času je dovolj priložnosti za hojo, planinarjenje in razne športne dejavnosti, pa če prav za h te vaj o veliko volje, truda in odrekanja. Vse je potrebno delo, razvedrilo in počitek. Ne pozabimo pa na zmernost, da nas pretiravanje ne bo pripeljalo v zdravniško čakalnico. Le s tako bomo svojo življenjsko križanko uspešno reševali. Želim vam pravega ravnovesja, pa bo življenje lepo. Pa naj bo to od delu, razvedrilu ali pa tudi pri šanku. (Logatec, 9. maja 2004) LJUBEZEN Veronika H a tlak Telesa se zavedamo: Ko nas zaboli, ali ko nam moda, strast in starost zadiši. En svet je. Na tega smo poslani. Večji ko smo, bolj se ga oklepamo. Bog - noja. Ga omenjamo, vjezi mnogi preklinjajo. Vsemogočni ga ne priznavajo. Ego naš. “Pokazat se - taka je.” Že naslednji trenutek motiš se. Ljubezen - tako hrepeneča. Dalj ko traja, bolj je izničena. Enako velja za besedo sreča. Jeza, sovraštvo gresta kar sama zjezi ka. Kot vihar prideta - vse pomendrata, vse se umika. Usmiljenje, sočutje, spoštovanje, poštenje: Teh besed smo polna usta. Dejanskost paje bolj... pusta. Biti - že Sokrat v svoji filozofiji - Mislim, torej sem. Torej jaz vem, kdo sem, čeprav nič ne vem. Iti naprej - močnejši ko je avto, manj čutiš. To pravico si lastita le pešec in starec. Molitev marsikoga reši pred latentno- hipokriznem vragom, ki se nahaja povsod in je pomešan med prod in šrod. Srce naše v prsih bije!!! Bije??? Včasih tiho, včasih močno, se pa tudi razbije. Trenutki so različni, vendar prav vsem vekom slični. Bolečina, delo nas teži in krepi. Vreme bodi vsrcu ali na nebu. Vedno se menja, nič ni trajnega. A vseeno je življenje lepo in pošteno. Radost nas objame, dih zastane, ko pred zavraško cerkvijo vid lepote sveta nas prevzame. Nikdar ne obupaj; vedno naprej si upaj. Saj konec itak na koncu pride in ti ne uide. Imetja našega telesa se ne zavedamo, kot za mavrico nedotakljivo tečemo. Karnaprej usoda dokazuje: kmetje svoje, znastveniki, umetniki, politiki; prav vsi smo na isti tržnici. Molitev!? Marsikoga potolaži, umiri. ✓ Obljubljamo, da se bomo spremenili, a ne gre, ker so naši geni bolj prilagodljivi. Je pa res lepo, če vsako jutro, ni važno, kje smo; se Stvarniku zahvalimo. Veronika H a tlak Bil je vroč, soparen poznoavgustovski večer. Vvsaki hiši je bilo vse narobe. Majhni otroci so smrkavo jokali, prašiči so cvilili, kokoši so mendrale vrtove, krave so ušle v solato, zelje, ne pav hleve. V kozolcih so bili pokvarjeni vozovi, naloženi s težkimi žitnimi snopi. Vse je kričalo in se balo, kerseje bližala nevihta. Jaz sem pri Rupnku bosa gnala govedo v štalo, Rupnica mi je dala kos kruha, sama pasem s šprgerta vzela toplo kavo, ki me je prijetno pogrela. Bilaježetemain tečem od Rupnikadomov. Vzraku seje bliskalo, čutila sem prve kaplje dežja; mene strah. Pritečem v sotesko in brcnem v bodeč predmet. Zajočem od strahu in bolečine. Za mano sta kot dva angela prišla Marica Štirnska in Francelj Matjažev. Prijetno me potolažita in povesta, da je to jež. Spremljata me do doma, vmes se smeje pogovarjata. Domaje zopet mama kričala, kod hodim. Jaz pa grem vzgornjo hišo na ta malo posteljo na ovseno plevnico spat. Še slišim mamino vpitje, cviljenje prašičev in močno zaspim. Sanjam o Marici in Franceljnu, kako dobra sta bila ta večer in na sploh dobra človeka. Ja, takrat sem smela v nezaklenjeno hišo na ovseno plevnico leči in prespati. Potem sem gradila z neskončnimi mukami s prigaranimi sredstvi na maminem svetu, z maminimi smrekami novo hišo. V tej hiši sedaj ni mame, krave, prašičev, kokoši pa tudi mene ne. Tako je danes na svetu. Zato je danes toliko gorja in solza. Bog pa vse vidi in vse ve. Vedno poskrbi, da zmaga resnica in pravica, vse ob svojem času. KO ODPRAVLJAM SE V MESTO Janez Gantar Ko odpravljam se v mesto, pričakoval sem boljšo cesto. Jaz sem razočaran, avto pa ves zgaran. Peljem se po cesti tej kot bi se peljal po lojtri. Poka, škriplje in smrdi, da za povedat vam ni. Avto smili se mi močno, saj za odpad bo. V LOGU PRI VIPAVI Janez Gantar V Logu pri Vipavi bili smo na zabavi. Bilo je res lepo, da za povedat ni bilo. Ko peli smo Mariji, smo se vsi veselili. Marija nam je dala blagoslov za večni krov. Prišel je tudi Pirih škof, nam najljubši gost. Pove’l nam je, da ima ravno danes rojstni dan, zato je vesel že celi dan. EVGEN GANTAR Evgen Gantardeluje kotžupnikvGrahovem (Baškagrapa) in je upravitelj še treh župnij - Kneža, Rut in Podmelc. Otroštvo, mladost in novo mašo je pel vZavratcu. Z nekaj pesmimi seje predstavil že v prejšnji številki, s še tremi pa v pričujoči. Nocoj bi ti rad povedal, da nisem sanjal jutranjih zarij, ko zbujal v samotno se jutro se z mislijo nate sem nevede. Bilje oltarin žrtev na razpotjih žetev. Kdo krasil bo pot, pozabljenja mi zmot? Vem, samotna mi je pot pospremi me na križev pot. Dvoje ljudi, vdano pobožnih vstopa v katedralo... ...po sanjski pešpoti, ki se pne samo v nebo med: • ZNOVA porojene upe ■ PLAMENEČA ugasla spoznanja ■ NEMA pričevanja smrtnikov... Pristopil boš nekega dne, pripravljen poprijeti za nikoli dokončano delo ugaslih oči. Ogrnjen v molk boš s kretnjo prihodnosti oživil deželo ugaslih smehljajev. RAD K NEBU bi dvignil svoje sanje kot fantič, mladenič, ko sem brezskrbno vriskajoč prek polj in trat in goznih jas odkrival raj nebeških sanj. Med stezami, potmi, križišči so sveta poti ostale ozke, nebo zastrto, vrata v življenje ostala so na pol priprta. Kdo na pragu ne bi pokleknil domov se vračajoč, ne v noč, v dan svetal in zemljo rodno bi poljubil? Ne, nisem tujec! Za vsako kapljo znoja vem kjevzemljo rodovitno padla je, da rast bogata bi bila in sad nikomur ne grenak. Očetaslišan tihije korak in matere molitev sveta. JABOLKO IN ČOKOLADA Metka Lazar Jabolko je zdravo, vedno dobro za prebavo. Kdor se tega poslužuje, se mu z zdravjem obrestuje. Kdor ga rad ima, vedno z njim lepo ravna. Čokolada nam daje energijo, da se glave nam bistrijo. Še posebej paje sladka, naša ljuba čokoladka. Še črvički se smejijo, ko s čokolado se gostijo. Zobozdravnica pa ni vesela, če zobem črvičekdružbo dela. Po obedu čokolade, pa se primi te navade. Če si zobkov že ne umiješ, lahko vsaj jabolko zaužiješ. Če se tega boš držal, ne boš nikdar brez zob ostal. 'f .f 1** ■' r 5TR\P0V ^OSTJAVi , ŽAVJ, W\«o, MATEJ, UKRA I’*•' * PRIZADELA SEM GA Andreja Kogovšek Dolgo sem premišljevala, kaj naj bi pod ta naslov napisala, a sem se slednjič le odločila, da bom opisala nek dogodek, katerega sem se potem res kesala. Bilo je nekega sončnega dne, mislim, da že kakih šest let nazaj. Stara sem bila kakih devet let, brat paje dopolnil četrto leto. Tako kot že velikokrat prej, smo se brat, jaz in sestra zunaj igrali. Šli smo se za »mami«. Bila sem mami in kot vse mame sem imela nalogo, da sem kuhala. Hitro sem stekla vgaražo in iz smeti privlekla prazno steklenico olja. Tekla sem in kerje bilo v steklenici še nekaj olja, sem ga mimogrede razlila pred hišo na tlakovce. Igro smo tako nadaljevali, olje pred hišo pa se ni in ni hotelo posušiti in se tudi nikoli ni. Ko je ati to opazil, seveda to ni pričakoval od mene, ampak je po nedolžnem dolžil brata, kajti on je bil vedno znan po takih in drugačnih lumparijah. Ko pa sem to zadevo še jaz potrdila, je bila vsa krivda zvaljena na brata. Pozneje se mi je srce trgalo, kerje ati tako neusmiljeno in seveda po krivem oštel nedolžnega brata. Najraje bi vse po pravici povedala, a to je bilo tako težko. (Brat pa se zato ni veliko menil.) Še dolgo seje pred hišo poznala grda sled olja, a jo je počasi dež le izmil. Ta dogodek, čeprav ni nič posebnega, mi bo še kar nekaj časa ostal v spominu. TA i< r eten ift Ko CL/ISSf ✓v, v ter c. * rv, rs MATtJ K. ${' KA Ko fttZ A tuffličii v DREVO/ Vt°/ ZA tA 03O-, GAŠPER ORev« ^ 46 POiiRUO MAMI AU ERtMfiV (><52- D 1 f3/u zbiti so n iz# 11 /Ki P£lje nAIe./2_deskE’ 2:0 20Bt■v',■, oetke vkli. G. n\*q •JBftftJsJM ^ i'£'i' Jr^ ’*t Rsk « tiiZkjjl#. Via« a .,’• 2.(Ve\< I , v 'J}-5' fr .clMltfl •jAt>_US$ t-P-Ml-'3 5aW>W K0kti=C. -JEKA flArlAv OVCA JE 1 IMELA PET OTR.OK.irfEl.ISO V£UK