kulturno - politično glasilo
svetovnih in domačih dogodkov
9. leto/Številka 43
V Celovcu, dne 24. oktobra 1957
Cena 1.50 šilinga
Kmet zasluži premalo
Poljska dela po naših kmetijah so skorajda kon-čana. Pridelki so v glavnem že spravljeni in kmečki gospodarji že pripravljajo obračun čez minulo leto. Obračun, ki bo pokazal, kaj je bilo prav in kaj je treba izboljšati.
Kmetijstvo pa je ena izmed osnovnih panog celotnega državnega gospodarstva, zato uspehi in neuspehi poljedelstva prizadevajo celotno prebivalstvo. V tej zvezi je Institut za gospodarske raziskave na Dunaju izdelal zanimivo študijo o razvoju avstrijskega poljedelstva v dobi 1937—57, katere izsledki so poučni tudi za posamezne kmetijske gospodarje in jih zato na kratko povzemamo.
V zadnjih 20 letih je kmetijstvo v Avstriji znatno napredovalo. Skupni surovi (brutto) dohodek iz te panoge je od 1,9 milijarde šil. v letu 1937 nara-stel na 19,5 milijard šil. v letu 1956.
Treba je pa razlikovati čisto poljedelstvo od gozdarstva. Tako se je surovi dohodek iz čistega poljedelstva povečal v isti dobi 9,1 krat, dohodek iz gozda pa 29 krat. Povečani dohodek iz. gozdarstva je le v mali meri pripisati povečani sečnji, v glavnem / je posledica velikega zvišanja lesnih cen v povojni dobi. Cene lesa pred vojno v Avstriji so bile tako nizke, da niso krile niti proizvodnih stroškov.
Značilno je pa, da povečana mehanizacija (uporaba strojev) ter istočasno zmanjšanje človeške delovne sile nista imeli omembe vrednega vpliva na sestavo naše poljedelske in gozdne proizvodnje.
Kmetijska proizvodnja za trg je v povojni dobi znatno narastla, istočasno pa je padla potrošnja lastnega pridelka v kmečkih gospodarstvih. Izkupički iz prodanih pridelkov so leta 1937 znašali 56% celotnega dohodka kmetijskih gospodarstev, leta 1956 pa je isti delež dosegel 65%. Istočasno pa je vrednost porabljenih lastnih pridelkov (vključno z najemninsko vrednostjo poslopij) padla od 44 na 35%. Pred vojno in v dobi od leta 1945 do 1950 je kmetijstvo zaposlovalo znatno število človeške delovne sile, pač pa so bili izdatki za stroje, umetna gnojila, pogonska sredstva in posevke sorazmerno nizki. V zadnjih sedmih letih se je ta slika temeljito spremenila. Beg delovne sile z dežele v mesta / ' je znatno znižal izdatke za mezde in plače, obenem pa so se znatno povečali izdatki za nabavo strojev in umetnih gnojil. Ker ni bilo na razpolago kreditov po ugodnih pogojih, je bilo v veliki večini primerov treba te investicije izvršiti s pomočjo prekomerne sečnje v malih kmečkih gozdovih. Toda ta preureditev je bila neizbežna, da je bila dosežena povečana proizvodnja ter izboljšano razmerje med stroški in donosom.
Kljub znatnemu napredku pa avstrijsko poljedelstvo ni moglo slediti naglemu ritmu splošnega gospodarskega razvoja in je zaostalo za industrijo; v znatni meri tudi zato, ker ni bilo deležno s strani vlade take skrbi kot industrija. Zato tudi kmetijstvo ni moglo plačevati takih mezd kot industrija. Tudi to je bil eden izmed razlogov bega delovne sile z dežele. Po cenitvi omenjenega instituta je bilo leta 1937 zaposlenih v kmetijstvu 1,23 milijonov oseb ali 37 % vse delovne sile v državi, 1. 1956 pa le 1,04 mil. ali 30 %. Radi povečanja produktivnosti je bilo moč sicer nekoliko povečati tudi dohodke v kmetijstvu zaposlene delovne sile, toda še od daleč ne v zadostni meri. Proizvodnja na zaposlenega človeka se je bila leta 1956 za 27,5 % višja kot leta 1937, a hektarski donos se je povečal za 15,4 %.
Ker sedaj krije Avstrija svoje prehrambene potrebe le do 86 % iz lastne proizvodnje in je pričakovati že nadaljnje naraščanje narodnega dohodka vsaj za 3—4 % letno, obstoje vsaj za bližnjo prihodnost dobri splošni izgledi za kmetijstvo, ki bi ob smotrni gospodarski politiki moglo zvečati svoj delež na narodnem dohodku s povečano in izboljšano proizvodnjo. Pač pa je V prihodnjih letih pričakovati težave za sadjerejo in povrtnino, kajti domača proizvodnja se bo morala boriti z tujo konkurenco, ki proizvaja ceneje. Spričo neizogibne evropske in-tergacije, ki bo nastala po uveljavitvi skupnega evropskega tržišča, bodo vsaj postopoma padle zaščitne carine in ceneni tuji pridelki bodo imeli prost dostop na avstrijski trg. Naše kmetijstvo bo moralo znižati pridelovalne stroške s smotrnim gospodarstvom ter se preusmeriti na panoge, ki najbolje odgovarjajo našim naravnim pogojem in tudi glede pridelovalnih stroškov morejo konkurirati s tujino. Kmečke gospodarje čakajo torej težke naloge in sc morajo pravočasno nanje pripraviti.
Obletnica oktobra na Ogrskem
Pred nekako letom dni sp pričele prihajati prve novice o uporu na Ogrskem v za-padni svet. Vsi smo s zadržanim dihom opazovali dogodke v naši vzhodni sosedi. Občudovali smo junaško voljo po svobodi, s katero je madžarsko ljudstvo hotelo stresti jarem komunističnih tlačiteljev, z grozo in sočustvovanjem smo morali nato brezmočno gledati konec upora v krvi in ob gromu tankovskih topov.
Že nekaj dni pred obletnico je bilo po budimpeštanskih trgih opaziti znaten naval' kupcev. Zaloga črnih kravat in sveč je bila kmalu prazna.
Kasarne ogrske prestolnice so se pa napolnile z ojačanimi oddelki sovjetskih čet,, kjer v alarmnem stanju čakajo na povelja ...
Kadarjeva vlada je Izdala ukrepe, da prepreči sleherne manifestacije ob obletnici upora. Časopisje in radio sta objavila razglase, ki prepovedujejo celo žalne slovesnosti za mrtvimi. Hišniki vseh stanovanjskih
poslopij so dobili od policije povelje, da takoj prijavijo sleherno zbiranje več oseb po zasebnih stanovanjih. Minister Marosan pa je izjavil, da se bo sam iprepričal, ali bodo na dan obletnice vsi študentje pri pouku.
Nemir v Vzhodni Evropi
Obletnica ogrskega upora povzroča težke skrbi tudi komunističnim oblastnikom v drugih vzhodnoevropskih državah. V Pragi so izbruhnili pred dnevi študentovski izgredi. Poleg Prage je mesto Moravska Ostrava središče nemirov. Policija je aretirala 142 oseb. Iz večih krajev na podeželju pa poročajo da so ..neznani zlikovci” izvršili napade na posamezne policiste.
Na Poljskem pa še vedno vre med mladino, ki je nezadovoljna s sedanjo politiko 'Gomulke. Očitajo mu, da preveč popušča stalinistom ter da ni izpolnil oljub, ki jih je dal pri prevzemu oblasti. Trije uredniki največjega mladinskega lista ,Po proštu”, ki je bil pred kratkim ustavljen, so bili izključeni iz komunistične stranke.
Bonn prekinil stike z Beogradom
Minulo soboto je zapadno-nemški zunanji minister v. Brentano povabil k sebi jugoslovanskega poslanika Dušana Kvedra ter mu izročil noto svoje vlade, s katero Za-padna Nemčija prekinja diplomatske stike z Jugoslavijo kot protiukrep na to, ker je Jugoslavija tudi formalno priznala Vzhodno Nemčijo in z ondotno komunistično vlado navezala redne diplomatske stike.
Zunanja politika zapadne Nemčije je v zadnjih letih slonela na načelu, da je zgolj bonnska vlada upravičena govoriti v imenu vseh Nemcev, kajti le ona je izšla iz svobodnih res demokratičnih volitev, dočim je vlada v Vzhodni Nemčiji bila postavljena od okupacijske sile (Sovjetske zveze) ter nima nobene zaslombe v ljudstvu. Zunanji minister v. Brentano je v parlamentu že večkrat izjavil, da bo njegova vlada pretrgala stike s sleherno državo, ki bo priznala Vzhodno Nemčijo.
Toda kakor je ta politika prijala vsem Nemcem, kajti odgovarjala je njihovi želji po združitvi obeh Nemčij pod enotno vlado v smislu zapadne demokracije, je pa vedno bolj postajalo očitno, da so to samo ..pobožne” želje. Izgubljena druga svetovna vojna je 'namreč za Nemce ustvarila gotovo stanje, ki ga še tako vroče želje ne morejo spremeniti. Radi trmastega vztrajanja pri nepriznavanju Vzhodne Nemčije je bonnska vlada zašla v slepo ulico, kajti to zadržanje ji je onemogočalo sleherno aktivno vzhodnoevropsko politiko. Sovjetski vzhod-no-evropski sateliti so namreč že zdavnaj priznali vlado v Pankowu in angloameriške izjave o potrebi nemškega zedinjenja so ostale zgolj besede in tudi niso mogle nič drugega postati. Za ižrinjenje sovjetskega vpliva v Vzh. Nemčiji bi bilo treba najprej od tam izgnati sovjetske čete in to brez vojne, neizbežno svetovne vojne, ne gre. A za združitev Nemčije prav gotovo ne bodo prelivali svoje krvi Angleži, Francozi, pa tudi
Amerikanci ne. Tudi v trezni zapadnonem-ški javnosti so postajali vedno pogostejši glasovi o ..brezupnosti” in ..sterilnosti” v. Brentanove vzhodne politike ter so posebno gospodarski krogi pritiskali na revizijo, ki bi naj nemški industriji zopet odprla vzhodnoevropske trge.
Jugoslavija je kot prva država izven neposrednega sovjetskega satelitskega bloka izvajala posledice iz dejanskega položaja in priznala Vzhodno Nemčijo. Izg,leda, da se je precej zanašala na vpliv krogov, ki so zahtevali revizijo dosedanje nemške zunanje politike. Toda ti vplivi so se izkazali kot prešibki in zunanji minister v. Brentano je kljub nasprotnim nasvetom ameriških, francoskih in angleških diplomatov uveljavil svoje stališče.
Jezen odgovor Beograda
Odmev v Beogradu je bil jako oster. Uradna „Borba” govori o ..običajni nemški topoglavosti” ter označuje korak Bonna kot ..sovražno dejanje”. Iz razdražene reakcije Beograda je videti, da so sicer računali z nevoljo v Bonnu, ne pa s prekinitvijo diplomatskih stikov. Ta prekinitev bo škodovala obema državama, kajti Zapadna Nemčija je najboljši odjemalec jugoslovanskega blaga (je na prvem mestu v jug. zunanji trgovini), pa tudi Jugoslavija je v zadnjih letih kupovala vedno več industrijskih izdelkov v Zapadni Nemčiji. Se razume, da bo Jugoslavija radi svoje manj čvrste gospodarske strukture bolj prizadeta kot Zapadna Nemčija. Vprašanje je, kako dolgo bo Zapadna Nemčija mogla vztrajati pri svoji sedanji vzhodni politiki. Pri tej priliki človeku prihaja na um izrek nekega francoskega politika ob začetku tega stoletja na račun tedanjih cesarskonemških oblastnikov; kdor se zanaša na politično modrost onstran Rena, dela to na lastni riziko.
V Parizu ištejo ministrskega predsednika
Francija je brez vlade že četrti teden, ker se nobenemu politiku ne po-preči dobiti večine v parlamentu. Zadnji v dolgi vrsti je katoliški politik Robert Schuman, ki je po nekaj dneh brezuspešnih pogajanj vrnil mandat za sestavo vlade v roke državnemu predsedniku Coty-ju. Po letu 194(5 je Francija bila skupno 286 dni brez vlade, to je okrog % leta. Toda sedanja kriza še ni najdaljša, kajti rekord znaša 36 dni. Nek pariški dnevnik navaja do-
godke v svetovni politiki, ki so se pripetili, ko je bila Francija brez vlade; začetek berlinske blokade, izbruh vojne na Koreji, razglasitev republike v Egiptu, padec Be-rije, podpis Bagdadskega pakta', sporočilo Sovjetske zveze, da im d tudi ona vodikovo bombo, izbruh nedavne turško-sirijske krize ter izstrelitev prve umetne ilune. List zaključuje, da se dandanes važni dogodki v svetu odigravajo brez ozira na Francijo, ki je nekoč veljala za velesilo, „brez katere se ne more nič dokončnega zgoditi na svetu.”
-KRATKE VESTI —
KANCLER ADENAUER JE SESTAVIL NOVO VLADO, ki je že tretja v njegovi povojni politični karieri v Zapadni Nemčiji. Je to koalicijska vlada med Adenauerje-vo krščansko demokratsko stranko (CDU-CSU) ter „Nemško stranko” (Deutsche. Par-tei). Ministrski svet šteje osemnajst glav, med temi pripada 12 ministrov CDU,4CSU ter dva DP. Vsi ministri so tudi poslanci državnega zbora. V flfevi vladi obstoji versko ravnotežje. Devet ministrov je katoličanov, devet pa protestantov.
AZIJSKA GRIPA JE V ZADNJIH TEDNIH napolnila tudi avstrijske bolnice, obenem pa je izpraznila blagajne ustanov za bolniško zavarovanje. Preiskava bolniških blagajn je dognala, da se je že 15. oktobra število obolelih zavarovancev podvojilo v primeri s septembrom. Sedaj pa se je to stanje že potrojilo. Dne 22. septembra je bilo prijavljenih skupno ile 1849 obolenj na gripi, dne 15. oktobra pa okrog 50.000. Bolniške blagajne so imele 50 milijonov šil. več izdatkov.
BREZ SLEDU JE IZGINIL avstrijski carinski uradnik Franz Melchart, ki se je minuli četrtek podal na kratek obisk na obmejni kolodvor Heyeshalom na Madžarskem, ne da bi se potem vrnil. Avstrijsko poslaništvo je na vprašanje pri madžarski vladi dobilo čez nekaj dni odgovor, da je Melchart v zaporu.
25.000 LITROV GROZDNEGA SOKA BREZPLAČNO so dobili prebivalci vasi Lauterach pri Bregenzu, ko se je na nekem ovinku prevrnila velika avtomobilska cisterna, polna sladke tekočine, ki jo je bil vozač naložil na Južnem Tirolskem. Pri padcu avtomobila v jarek se je cisterna poškodovala in sladki sok je začel teči na cesto. Vozač je poklical prebivalce bližnje vasi, ki so prihiteli z lonci, čebri in drugimi posodami ter skozi vso noč delali pri nepričakovani grozdni „trgatvi”.
183 MILIJONOV DOLARJEV je ta teden namenilo ameriško zrakoplovno ministrstvo za proizvodnjo raket na dolge proge. Vojni minister McElroy bo ta program o-sebno nadziral.
S POSEBNIM BALONOM IZ ALUMINIJA sta se dvignila 26 km nad zemljo dva ameriška zrakoplovna častnika in po nekaj urah plovbe zopet srečno pristala. S specialnimi aparati sta raziskovala vremenske pojave v omenjenih višinah ter merila moč kozmičnih žarkov.
ORIENT-EXPRESS JE TRČIL v brzo-vlak v bližini Carigrada v Turčiji, pri čemer je bilo 100 potnikov obeh vlakov na mestu mrtvih. Lokomotiva Orient-Expres-sa (ki veže Pariz s Carigradom), se je zaletela v zadnje vagone nekega turškega brzo-vlaka. Trije vozovi so bili pri tem zdrobljeni v brezoblično maso železa, lesa, krvi in raztrganih človeških udov. Pri trčenju je izbruhnil tudi požar, vendar so ga turške čete, ki so naglo prihitele na kraj nesreče, pogasile. Vzrok katastrofe, je bila menda napačno položena kretnica.
Avstrija posodi milijon dolarjev Združenim narodom
Med avstrijsko vlado in novoustanovljeno Mednarodno atomsko agencijo — ustanovo Združenih narodov za uporabo atomske energije v mirovne svrhe, je bil te dni sklenjen sporazum, da bo zvezna vlada stavila tej ustanovi na razpolago 1 milijon dolarjev kot posojilo. Te dni zborujejo na Dunaju delegati držav članic Združ. narodov in so sprejeli pravilnik za poslovanje atomske agencije. Njen sedež bo predvidoma na Dunaju in se bo vzdrževala s prispevki držav članic. Avstrijsko posojilo je namenjeno za premostitev začetne dobe, dokler ne začnejo redno pritekati prispevki.
Politični teden
Po svetu
Bližnji vzhod: politika v znamenju lune
Na tajništvo Združenih narodov v New Yorku je prispela pritožba Sirije, češ da jo ogroža Turčija, ki je baje koncentrirala znatno število vojaštva ob sirski meji. Turška vlada je vesti zanikala, pač pa je izjavila, da predstavljajo vedno večje zaloge sovjetskega orožja v Siriji nevarnost za Turčijo in svetovni mir. Obenem je ankarska vlada protestirala proti prihodu egiptovskih čet na sirsko ozemlje. „Ako Turčija napade Sirijo, bodo sovjetske čete posegle vmesi” izjavljajo v Moskvi. „Kdor napade Turčijo, bo imel opraviti z nami,” je odgovoril ameriški zunanji minister Dulles.
Ob prebiranju teh nasprotujočih si vesti se človeku zazdi, kot da smo se povrnili v usodno leto 1939, ko so iz Hitlerjeve državne pisarne v Berlinu bliskale grožnje na vse strani. Le s to razliko, da takrat na svetu še ni bilo atomskih in vodikovih bomb, tudi me medcelinskih raket in okrog zemlje je krožila ena sama luM, tista, ki jo je ustvaril Stvarnik. In že takrat’so pametni ljudje menili, da gotove politike „luna trka”, kar se je v svoji celotni strahoti izkazalo šele pozneje. Izgleda, da danes, ko dve luni krožita okrog zemlje, s skupnimi močmi obe „luni trkata” politike.
Je to prosta priredba ljudskega izreka, toda vprav ljudska modrost zelo pogosto zadene resnico. In danes je resnica ta, da v zadnjih tednih novi sopotnik Zemlje „sput-nik” huje vpliva na svetovno politiko, kot vpliva polna luna na „mesečnike”.
V Ameriki: Neprijetno prebujenje iz lepih sanj
Sovjetska vlada ni zamudila nobenega trenutka, da temeljito izkoristi presenečenje in preplah, ki ga je izzvala na zapadu uspela izstrelitev sovjetskega satelita v vsemirje. V enem samem trenutku se je, posebno v Ameriki, zrušila v nič blagodejna zavest tehničnega prvenstva na svetu ter izključne in trajne posesti orbžij, ki morejo prisiliti na kolena vsakega nasprotnika!.
Iztreznenje iz te samozadovoljne opojnosti je bilo toliko neprijetnejše, ker je udarec prišel povsem nepričakovano.
Se razume, da je sovjetska vlada dosežek ruskih znanstvenikov izrabila za velikopotezno diplomatsko ofenzivo v prid komunizma. Kaj drugega za sedaj s „sputnikom” tudi ne more začeti, kajti kljub epohalnemu pomenu tega uspeha ruskih znanstvenikov, ki bo gotovo šel v prid vsemu človeštvu, podvig ne prinaša s seboj nobenih neposrednih vojaških posledic. Vojaško rav-
Žukov v Jugoslaviji
Znani tednik „Volksbote” iz Innsbrucka prinaša obširno poročilo o bivanju sovjetskega vojnega ministra maršala Žukova v Jugoslaviji. Prinašamo nekaj odlomkov:
„Pod skoraj južnaško toplim soncem so minuli torek, 10 minut pred poldnem stali v kot črta ravni vrstah vojaki belgrajskega stražnega polka v njihovih svetloplavih paradnih uniformah na največjem vojaškem letališču v okolici 'prestolnice, v Ba-tajnici, ko sta se vsedla na betonsko pristajalno stezo dve snežno beli sovjetski letali z rdečo zvezdo, ki sta bili prenesli iz Zadra maršala Žukova... Jugoslovanski obrambni minister general Gošnjak je sovjetskega maršala formalno vojaško pozdravil, med tem ko je vojaška godba zaigrala Internacionalo. Nekako 30 km dolgo pot do mesta je maršal prevozil v črni sovjetski limuzini znamke ZIS, dočim je-tej vodilni limuzini sledila kolona izključno ameriških vozov najnovejšega modela, v katerih so sedeli jugoslovanski generali in častniki... Že na letališču ni bilo opaziti običajnih sovjetskih objemov in bratskih poljubov, a v fevdalnem (približna pojmovna prestava: razkošnem, op. ur.) jugoslovanskem častniškem klubu v središču mesta je bilo razpoloženje še bolj formalno...
V sredo zvečer pa je »Jugoslovanska arinija” svojega obiskovalca — ki se dotlej še ni bil sestal z nobeno civilno osebnostjo — povabila v goste v »stari kraljevski dvor” nasproti parlamentu. Zapadni novinarji označujejo ta sprejem kot najbolj posrečenega in najbolj fantastičnega, odkar žive. Ob 8. uri zvečer je bilo zbranih 2000 gostov, mize so sc šibile pod šampanjcem in kaviarjem, škotskim whiskyjem, francoskim konjakom in naj izbrane jšimi poslasticami, ki si jih more zaželeti najbolj razvajeni jezik ... Prevladovale so uniforme, vmes pa si videl frake in smokinge ter jugoslovanske dame v najdražjih toa-
notežje je ostalo za sedaj v bistvu neizpre-menjeno, pač pa je Sovjetska zveza zelo ihnogo pridobila na mednarodnem prestižu, ki ga seveda hoče pretopiti v konkretne politične uspehe. Za svojo ofenzivo si je izbrala Bližnji vzhod, kjer so zapadne pozicije že itak oslabljene in tudi zato, ker ima pojava umetne lune mnogo večji vpliv ha vzhodnjaško fantazijo kot na trezno misleče Evropdjce. Zato ni nič čudnega, če je že več let trajajoča napetost na Bližnjem vzhodu znova izbruhnila v akutno krizo. Toda zaenkrat se za poslednji korak še nihče ni odločil. V Moskvi so previdno objavili, da baje namerava Turčija konec oktobra z ameriško pomočjo napasti Sirijo, to je, med tem je še dovolj časa, da Turčija vest dementira in dokaže svojo miroljubnost.
Sirija pred Združenimi narodi
V	resnici je pristojni odbor Združenih narodov takoj sklenil, da sprejme na dnevni red zasedanja glavne skupščine sirsko pritožbo. Značilno je, da so za ta sklep glasovali soglasno delegati vzhodnega in zapad-nega bloka. Ameriška vlada je poslala v Vzhodno Sredozemlje svojo znano 6. pomorsko floto, kot dokaz, da se ne pusti ostrašiti od »sputnika”. Kljub obojestranski opreznosti pa je vse skupaj nevarna igra okrog tlečega ognja na Bližnjem vzhodu in se pri taki igri vedno lahko pripeti kaka nesreča, ki bi bila res nesreča za vse. Upati je le, da bodo tako v Washingtonu kot v Moskvi ohranili mirne živce.
V	Londonu so bili duhovi v minulih tednih nekoliko manj razburjeni. Mednarodni diplomatski krogi menijo, da bo krizo moč obdržati pod kontrolo. Kot nalašč je baš v čas najhujšega razburjenja v Ameriki prispela tja na uradni obisk angleška kraljica Elizabeta. Pogled na prijazno, mlado kraljico prijetne zunanjosti je nekoliko pomiril duhove Amerikancev, ki kljub navdušenju za republiko ne morejo v svojih srcih zatreti romantične simpatije za kronane glave, vsaj za tiste, ki še sede na prestolih.
Za prijazno smehljajočo kraljico pa je prišel v Združene države še en angleški obiskovalec, ministrski predsednik McMillan, resen gospod s sivimi brki in hladnim pogledom. Posvetoval se bo s predsednikom Eisenhotverjefn in mu svetoval umirjenost. S seboj bo prinesel tudi načrt za združitev znanastvenih in gospodarskih sil, da tako z združenimi močmi spet dohitita Ruse. Takoj po koncu vojne je namreč Amerika prekinila medvojno sodelovanje med obema zaveznikoma in sama nadaljevala pot k atomskim orožjem. Rezultat je bil ta, da so jo na tem področju dohiteli in prehiteli Rusi; Angleži že tudi imajo lastne atomske
letah, med katerim je ena ali druga gotovo utegnila biti iz kakega pariškega salona... Žukov je polnoči zapustil sprejem in sc podal na posebni vlak, s katerim je nadaljeval vožnjo proti Zagrebu, meri tem pa so v širnih dvoranah kraljevskega dvorca gostje plesali po zvokih ameriškega jazza. Le nekaj zapadnih dopisnikov, — katerim so pri bifejih na željo po kozarcu whiskyja ponujali kar cele steklenice, — se je ob tej uri blagovolilo potruditi, da spremijo maršala na kolodvor.”
Popis je res živ in neposreden, zbuja vtis, kot da je dopisnik tega uglednega nemškega lista tudi zraven jedel in pil.
„Spu4nilc" in politika
»Ob koncu poročila, s katerim je Moskva seznanila svet s svojim senzacionalnim uspehom, pravijo kremeljski mogotci dobesedno tudi tole: .Umetni sateliti bodo izravnali pot do medplanetarnih potovanj in vse izgleda tako, da bodo sodobniki lahko priče uresničenja najdrznejših sanj človeštva, in to po zaslugi nove socialistične družbe.’
Že tu pričenja osvajanje vsemirja z lažjo, potvorijo in prevaro... Današnji satelit je delo ruskih učenjakov, je produkt ruskega genija, ki je z znanstvenimi napori vsega sveta dosegel prvenstvo. Ti ruski učenjaki so se trudili zato, da bi človeštvu odprli nova pota k napredku in blaginji. Poglavarji novega razreda v Kremlju (komunistični oblastniki, op. ur.) pa ne zmorejo takih zamisli. Hruščcvu je satelit učinkovito propagandno sredstvo s težko vsc-uničujočo grožnjo v osrčju. Nehote se vriva človeku misel, ali ni Hruščev hitel s svojim satelitom zato, da zagrabi za zadnje sredstvo, ki bi naj popravilo njegov majavi položaj doma, posebno pa še v tujini.”
,(,,Demokracija”, Trst)
in vodikove bombe, a v kratkem bodo tudi Francozi razpolagali z atomsko oborožitvijo.
Brez dvoma bodo tudi bodoči tedni nekoliko živahni, toda prav radi se priključujemo mnenju nekaterih dobro poučenih političnih opazovalcev, ki pravijo, da je doba najhujšega razburjenja že za nami. Pa bomo videli.
... in pri nas v Avstriji
Državni proračun je vedno večji
Minuli teden je zvezna vlada obravnavala osnutek državnega proračuna za novo leto. Sejo ministrskega sveta je prvič po prestani bolezni vodil spet zvezni kancler ing. Raab sam. „Smo spet tul” je baje dejal kancler, ko se je prikazal v sejni dvorani. S tem si je hotel na šegav način privoščiti tiste, ki so za časa njegove nenadne bolezni upali, in delali račune brez krčmarja, kako bi ga nasledili v zavidanja vrednem ministrskem stolčku.
Glede proračuna so se letos posamezna 'ministrstva, pa tudi prvaki obeh glavnih političnih strank, še dokaj hitro zedinili. Zato so letos, hvala Bogu, izostali neprijetni proračunski prepiri lanskega leta. Predvidevajo, da bo v prihodnjem letu država izdala okrog 37 milijard šil. v okviru rednega proračuna, a 1 milijarda in 700 milijonov pa 'je namenjena za izredne izdatke. Računajo, da bo država iz raznih virov skupno zbrala okrog 36 milijard šil., tako da pri-mankljaj ne dosega niti treh milijard, kar je sorazmerno nizka vsota. Upajo pa, da bo tudi ta primanjkljaj krit z višjimi dohodki iz davčnih virov. Naš finančni minister je namreč zelo previden jjri ocenjevanju državnih dohodkov in 'je v zadnjih pletih vedno dosegel višje zneske, kot jih je bil predvideval v državnem proračunu. Je to znak , rastočega gospodarskega blagostanja.
Nov zakon o kaznih za davčne prestopke
Ministrski svet je sprejel tudi osnutek novega zakona o kaznih za davčne prestopke. Ko bo parlament predlog odobril, bodo razveljavljeni dosedanji zakoni na tem področju, ki izvirajo še iz nacistične dobe Po novih predpisih bodo finančni uradi smeli kaznovati samo davčne utaje in dfuge prestopke te vrste, ki ne presegajo vsote 200.000 šil. Za višje zneske, pa tudi za prestopke, ki so kaznivi z zaporom ali 'ječo, bodo pa pristojna redna sodišča. Ti predpisi bodo u-stvarili popolnoma nov položaj in davkoplačevalci ne bodo več izpostavljeni samovolji finančnih uradov. Se razume, bo ta povečana garancija pravičnosti veljala zgolj za velike, ker davki malih kmetov, delavcev ter obrtnikov pač ne dosegajo višine 200.000 šil. Po drugi strani so pa industrije! z deljenimi občutki sprejeli ta osnutek, kajti razprave pred sodišči so javne in obstoji možnost, da po tej poti tajnosti podjetij pridejo v javnost.
Donavska elektrarna v obratu
Po treh letih gradnje so se končno zavrtele prve turbine velike elektrarne na Donavi pri Ybbs-Persenbeugu. Bil je velik praznik za električno družbo, ki je centralo zgradila, obenem pa pomemben dan za avstrijsko gospodarstvo sploh. Ybbs-Persen-beug je za sedaj največja avstrijska rečna elektrarna. Graditi jo je začel že. Hitler leta 1941, vendar so dela v letu 1944 ustavili. Po vojni je stavbišče kot »nemško premoženje” pripadlo Sovjetski zvezi, a šele leta 1953 so Sovjeti »nepričakovano” podarili vse skupaj zopet avstrijskim oblastem, češ da naj z njim napravijo kar hočejo. V oktobru 1954 so pričeli z delom, ki so ga nekoliko zmotile velike povodnji. Je to ena izmed cele vftte velikih elektrarn, ki jih nameravajo zgraditi na Donavi. Potrošnja toka v industriji in gospodinjstvu se iz leta v leto veča ter električne družbe ne zmorejo dovolj naglo graditi novih central.
Zdraha v deželnem zboru
Pri nas na Koroškem sta si obe koalicijski stranki zopet skočili hudo v lase. Socialisti so kot večinska stranka predložili zakon, ki določa spojitev 14 manjših občin z večjimi. Med drugim odreja priključitev Zgornje vesce z Bilčovsom. Socialisti utemeljujejo ta predlog z gospodarskimi razlogi. Pravijo, da so majhne občine prešibke, da bi mogle skrbeti za lastne potrebe. OeVP in FPOe sta se uprli temu predlogu, vendar je socialistična večina s podporo edinega komunističnega poslanca izglasovala ta zakon. Opozicijski (OeVP-jevski) poslanci so ob glasovanju zapustili dvorano, a to ni nič pomagalo. Odpeljali so se natb na Dunaj in sklicali tiskovno konferenco, na kateri so obrazložili svoje sulišče. Pravijo, da so 'socialisti ta korak izvedli zgolj iz strankarskih razlo-
SLOVENCI
d&ma iti po soeiii
f Mag. pharm. Jože Žabkar
Dne 12. t. m. je nenadonja umrl v Rimu mag. pharm. Jože Žabkar. Pokojnik je bil markantna osebnost slovenskega javnega življenja v dobi med obema vojnama. Daljšo dobo je bil župan na Jesenicah in je spravil v red občinske finance, katere je bil prevzel v poraznem stanju. Bil je tudi marljiv športni delavec in nekaj let predsednik Slovenske zimskošportne zveze. S svojo nepristranostjo, poštenostjo, pravičnostjo in iskreno človeško toplino, ki jo je znal zabeliti s prijetno šegavostjo, si je pokojnik v svojem življenju pridobil mnogo prijateljev, katere je njegova smrt globoko prizadela. .
Zapušča soprogo in dva sinova, med katerima je eden duhovnik, msgr. dr. Jože, visok uradnik v vatikanski diplomatski službi, a drugi, Jošt, študira filozofijo na univerzi v Innsbrucku.
Pokopali so mag. Žabkarja v Gorici. Pokoj njegovi duši, žalujoči družini pa naše globoko sožalje.
Kipar France Gorše — 60-letnik
V Clevelandu (USA) je praznoval 60-letnico rojstva France Gorše, znani kipar in slikar. Rodil se je leta 1897 v Zamostccu na Dolenjskem. Najprej je vstopil v obrtno šolo v Ljubljani, toda želja po umetniški izpopolnitvi ga je gnala naprej v Zagreb, kjer je na Umetnostni akademiji študiral pri hrvaškem kiparju svetovnega slovesa — Ivanu Meštro-viču. Po dovršenih študijah se je najprej naselil v Trstu, kjer je doživel svoje prve umetnostne uspehe. Priredil je več dobro uspelih razstav. Leto 1918 je prekinilo njegovo delo v Trstu, kajti Gorše je vedno javno nastopal kot Slovenec. To pa je v prvih [jovojnih letih izzvalo srd fašizma nad umetnikom. Moral je oditi v Ljubljano, kjer je ustvaril vrsto pomembnih del. Toda znova se je podal po svetu. Izpopolnjeval je svoje znanje v Pragi in Parizu. Vrnil se je v domovino kot dovršen umetnik. V de- j setletju pred drugo svetovno vojno je bilo v Lj | hljani mnogo govora o ustanovitvi lastne slovenske Umetnostne akademije. Toda Gorše ni čakal, da sc besede spremenijo v dejanja, ampak je kar sam ustanovil Kiparsko šolo in začel vzgajati umetnostno nadarjeno mladino.
Vojni dogodki so ga znova pognali v svet in leta 1945 ga najdemo v Trstu, kjer kot profesor risanja vzgaja v slovenskih srednješolcih čut za umetnost. Medtem je bila v Ljubljani ustanovljena Umetnostna akademija, za katero je Gorše s svojim delom pripravljal temelje. Vendar je Gorše moral naprej v tujino. Odšel je v Ameriko, kjer se je naselil med slovenskimi rojaki v Clevelandu. Tudi tam naprej neumorno ustvarja. Njegovo najpomembnejše delo v zadnjem času je oprema nove slovenske cerkve v Torontu (Kanada). Naj Bog jubilantu nakloni še mnogo let plodonosnega umetniškega ustvarjanja!
gov, ker računajo, tla bodo na ta način odžagali vsaj 5 OeVP-jevskih županov, kar M j pomenilo, da bi na Koroškem dobili socialisti večino v Občinski zvezi (Gemeindever-band). O kakih drugih korakih v tej zvezi ni slišati; šele bodoče občinske volitve bodo pokazale, ali so bile napovedi o političnih namerah te preureditve pravilne.
W. Berg razstavlja v Ljubljani
V »Moderni galeriji” v Ljubljani je bila minuli teden odprta razstava slikarja IVemerja Bezga1 iz Rutarjevega pri Galiciji. Po rodu Nemec iz Porenja, že nad 20 let živi med nami, kmetuje in slika. Po uspelih razstavah na Dunaju in Parizu je ta slikar Spodnje Koroške in njenega prebivalstva razstavil svoja dela tudi v prestolnici Slovenije.
Slovesni otvoritvi je prisostvoval slikar sam, avstr, gen. konzul dr. Krahl ter vodilni predstavniki slovenske vlade. Ni pa bilo nobenega predstavnika koroške deželne vlade, čeprav je danes Berg najrepre-zentativnejši umetnostni predstavnik Koroške in slikar evropskega formata.
Razstava je doživela lep uspeh tako pri umetnostnem občinstvu slovenske prestolnice, ki je v velikem številu obiskalo razstavo, kakor tudi pri strokovni kritiki. Ta vtis je izrazil dr. Stanc Mikuž v nekem ljubljanskem dnevniku z naslednjimi besedami: »Umetnik je globoko |>ognal korenine v svojo domačijo, in ta mu tudi bogato vrača. Z očmi modrega človeka spremlja svoje sovaščane na njihovih potih veselja, žalosti, skrbi in trpljenja; nekje je čutiti ono globoko povezanost z zemljo, ki je tako lastna kmečkim ljudem.” Bezgovi ljudje so »po občutju silno podobni likom iz romanov našega Prežiha — saj naposled slikar in pisatelj opisujeta iste ljudi”.
Vodstvo »Moderne galerije” je za razstavo izdalo reprezentativen katalog, ki ga odlikuje prefinjen čut za umetnikovo ustvarjanje, kar prihaja posebno do izraza pri izbiri ponatisnjenih podob. Ustrezno je upoštevana Bezgova ljubezen do religioznih tem in občutij. Tehnična izvedba pa je vrhunska.
V kratkem namerava umetnik prirediti še veliko razstavo na Monako vem.
Razno iz različnih listov
Umetna ima, mejnik v razvoju znanosh
Žc tretji teden kroži okrog naše Zemlje kovinska krogla, ki ima premer 58 cm, torej dobrega pol metra. V široki elipsi (podolgasto raztegnjenem krogu) spremlja naš planet v oddaljenosti 480 kilometrov v vsemirju, z blazno brzino 28.0000 kilometrov na uro. Teleskopi (velikanski daljnogledi za opazovanje zvezd) in na tisoče mogočnih radijskih sprejemnikov zasleduje pot novega spremljevalca Zemlje, ki se od časa do časa oglasi s kratkimi radijskimi znaki „biip, biip, biip” podobno kot naši telefoni, ako dvignete slušalko. „Naš tednik” je že dne 11. avgusta 1955 obširno poročal o načrtih Amerike za izstrelitev umetne lune v vsemirje, toda umetne lune, ki sedaj v 96 minutah obkroži Zemljo, niso izstrelili Amerikanci, ampak Rusi. Dne 4. oktobra je moskovski radio naznanil strmečemu svetu novico o prvem posegu človeka v vsemirje.
Med tem ko so Amerikanci objavljali v zadnjih letih debele knjige o problemih plovbe v vsemirju, so v Sovjetski zvezi znanstveniki pod plaščem najstrožje tajnosti de-laili na „sputniku”, po slovensko sopotniku ali spremljevalcu Zemlje.
Od lelala do umefne lune — v pičlih 50 letih
Sovjetska zveza je v tekmi za osvojitev neizmernih daljav vsemirja nedvomno dosegla prvo in zelo pomembno zmago, toda pomen tega dogodka gre preko te časovno politične značilnosti (o kateri govorimo v ..političnem tednu” na 2. strani.), kajti to je obenem velika zmaga človeškega uma nad naravnimi silami. lirezdvomno se bo sedaj tudi Amerika zbudila iz samozadovoljnega spanja, v katero jo je zazibalo prepričanje o prvenstvu na polju znanosti in tehnike, ter podesetorila svoje napore na tem področju.
Pred komaj dobrimi petdesetimi leti (leta 1903) se je prvič človek dvignil v zrak z motorjem, ki ga je sam ustvaril. Orville Wright opisuje ta dogodek z naslednjimi besedami. ,,Pustil sem motor teči nekaj minut, da se je dodobra ugrel. Nato semiod-fl vezal vrv, ki je vezala letalo k tlom. Letalo
-	se je začelo gibati naprej. Wilbur (letalčev pomagač, op. ur.) je tekel ob krilu in ga z roko uravnava) v pravo lego. Letalo se je začelo počasi, počasi dvigdti od tal... Polet je trajal samo 12 minut.”
Od prvega letalskega paleta nekaj desetin metrov nad zemljo je človeštvo v dobrih 50 letih prodrlo blizu 500 kilometrov v vse-mirje.
Po prvem presenečenju v zapadnem svetu, so se pojavili resni glasovi strokovnjakov o pomenu tega dogodka. Tako posnemamo , po članku Roberta Plumba v „New York Timesu” nekaj misli za naše bralce.
..Uspešna izstrelitev velikega in težkega satelita je približala človeštvo za 70% k dokončnem cilju- potovanje v brezkončnih prostorih vsemirja,” pravi Plumb ...
Zakoni, ki urejajo svetovje
„Sputnik” ali umetna luna, ki meri v pre-
-	meru 58 cm, je bila izstreljena v vsemirje s pomočjo več mogočnih raket.. Bila je uravnana v natančno določeno smer. Rakete so ji dale brzino okrog 28.000 km na uro. Ta brzina je zelo važna, kajti predmet, ki potuje z brzino 28.000 km, more teoretično ostati v zraku vekomaj, razen ako na svoji poti ne trči na ovire, ki zavrejo njegovo brzino.
Po takozvanih zakonih gravitacije ali težnosti namreč zemlja privlačuje vse predmete k sebi. Zato, ako spustimo iz rok kak predmet, pade na tla. Za premgganje te tež-
nosti so potrebne ogromne brzine ter določena oddaljenost od zemlje. Vse te podatke so znanstveniki že davno izračunali, manjkala jim pa je le na malem prostoru koncentrirana pogonska sila, ki bi bila zmožna pognati kak predmet z dovoljno brzino in dovolj daleč v zrak. Uspešna izstrelitev umetne lune je dokaz, da je ruskim znanstvenikom in inženirjem uspelo ustvariti tako .raketo. Pravijo, da je sila, ki jo je razvila raketa pri izstrelitvi 86 kg težke umetne lune v vsemirje, bila večja kot proizvodnja energije največje hidroelektrične centrale na svetu.
Po drugi strani so pa morali znanstveniki paziti, da luna ni dobila prevelike brzine, kajti pri brzini 38.000 km na uro bi luna ušla iz območja zemeljske privlačnosti in se napotila po svojih potih v vsemirje, namesto da bi lepo krožila okrog Zemlje. Zgodilo bi se nekaj podobnega kot dečku, ki je navezal žogo na tenko vrvico ter jo vedno hitreje vrtil v krogu okrog sebe tako dolgo, dokler se ni vrvica utrgala in je žo-
V 18. stoletju in začetka 19. stol. si je pridobil veliko slavo pravoslavec Tomal Dolinar. Rodil se je leta 1760 v Stari Loki na Gorenjskem, nižje šole je dovršil v Trbižu, na Dunaju je zaključil pravne študije z odličnim uspehom. Postal je profesor za civilno pravo na akademiji za orientalne vede, čez nekaj let pa je bil imenovan za profesorja pravnih in zgodovinski ved na sloviti Terezijanski akademiji, kjer se ‘je šolal • cvet mladine tedanje avstro-ogrske monarhije za bodoče visoke državne uradnike cesarstva. Leta 1805 je postal profesor cerkvenega prava na dunajski univerzi. Bil je eden izmed največjih strokovnjakov za zakonsko (ženitno) pravo. Zato je bil poklican v komisijo za izdelavo občega državljanskega zakonika. Poglavje o ženitnem pravu v tem zakoniku je v pretežni meri Dolinarjevo delo, povrh tega je pa on tudi izvršil celotni pregled (korekturo) dokončnega besedila tega zakonika, ki po pravici velja za eno izmed največjih del avstrijske zakonodaje. Leta 1811 je bil izdan in v glavnem še danes, po 150 letih, velja v Avstriji ter mnogih državah, ki so nasledile razpadlo habsburško monarhijo. Izdal je tudi vrsto znanstvenih knjig, med katerimi je „Priroč-
ga padla daleč vstran. V nasprotju s privlačno silo težnosti namreč deluje takozva-na centrifugalna sila ali sila sredobežnosti. Le kadar sta sila težnosti in sredobežnosti v ravnotežju, potem manjši predmet kroži okrog velikega, tako kot že od pamtiveka kroži luna okrog zemlje in sedaj tudi „so-potnik”, umetna luna, ki jo je naredil človek.
Kakšen bo konec »sopotnika"?
V visokih daljavah nad zemljo je zrak vedno redkejši in tako kroži „sopotnik” okrog Zemlje v skoraj brezzračnem prostoru. Radi tega ostaja njegova brzina vedno ista, kajti na njegovi poti ga ne ovira zračni upor. Toda tudi ta brezzračni prostor ni popolnoma prazen. V nj^m se nahajajo majhni delci snovi, meteoriti, o katerih ne vemo nič podrobnega. Ako bo „sopotnik” trčil nanje, bodo sčasoma zavrli njegovo brzino. V tem trenutku bo pa začela močneje delovati sila težnosti in ,.sopotnik” se bo vedno bolj bližal zemlji. Obenem bo pa zračna plast postajala vedno gostejša. Pri tem trenju z zrakom se bo pa kovinasta krogla močno ugrela, razžarela in končno zgorela v zraku, podobno kot se dogaja z drobnimi delci snovi iz vsemirja, ki zaidejo v zemeljsko ozračje. Ob jasnih zvezdnatih večerih lahko opazujemo take meteorje, ki nenadoma zažarijo na nebu ter v bliskovitem liku zgorijo, še preden dosežejo zemeljsko površino. So to utrinki ali ..padajoče zvezde”. Kdaj se bo to zgodilo s „sopotni-kom”, ne more nihče točno vnaprej povedati.	(Konec na 5. strani)
nik v Avstriji veljavnega zakonskega prava” doživel štiri izdaje ter ga praniki še danes po pravici smatrajo za temeljno delo na tem področju.
Začetek 19. stoletja nam je dal vrsto slavnih misijonarjev. Ker smo prav minulo nedeljo praznovali misijonsko nedeljo, je prav, da se jih tudi mi nekoliko spomnimo.
Prvi med njimi je brez dvoma škof Irenej Friderik Baraga, apostol Indijancev Severne Amerike in Kanade. Po rodu je bil z Dolenjske, a že kot mlad duhovnik je zapustil domovino in se podal v Ameriko. Tam je dolga leta neutrudno obiskoval indijanska plemena po širnih prerijah Združenih držav in Kanade. Ne daljave in ne vročina poleti, še manj pa sneg in led v severnih predelih Kanade, ne deroče reke in tudi ne črede volkov niso mogle ustaviti misijonske vneme gorečega Kristusovega služabnika. Oznanjal je indijanskim plemenom evangelij, Obenem pa jih je učil branja in pisanja v njihovem maternem jeziku. Zato jim je u-stvaril abecedo ter sestavil prvo slovnico (gramatiko). Gradil je cerkve, ustanavljal župnije in končno je postal škof ljudstva, ki ga je pridobil za Kristusa. Toda tudi kot škof ni poznal počitka. Umrl je pri delu.
Dandanes je njegova škofija Marouette v Združenih državah cvetoč vinograd Gospodov. Škof Baraga je umrl v sluhu svetosti. V njegovi rojstni škofiji ljubljanski, kot tudi v Marqtiette sta bila ustanovljena u-radna škofijska odbora z nalogo, da uredita vse potrebno za proglasitev Barage — za svetnika.
Po Baragovi smrti je škofijsko stolico v Marquette zasedel njegov najožji pomočnik Franc Pirc, tudi iz ljubljanske škofije. Za svoje vernike je spisal vrsto nabožnih knjig, obenem pa je uvajal po župnijah napredno kmetijstvo, posebno sadjarstvo, ki ga je presadil iz svojega rodnega kraja v nove razmere. Indijance je tudi naučil pridelovati krompir. Ameriška država je zasluge obeh slovenskih misijonarjev počastila s tem, da je po njih imenovala dve mesti. Tako na zemljevidu Združenih držav Baragovo in Pirčevo ime priča o Slovencih in njih pridnosti. Kar je možno v Ameriki, pa ni možno kje drugje, kjer že nad tisoč let živi isti pridni slovenski rod.
Ignacij Knoblehar pa se je posvetil misijonskemu delu na „črnem kontinentu”, v Afriki. Knoblehar je študiral v Rimu na slovitem zavodu za širjenje vere („Propa-ganda Fide”), nakar je bil na lastno željo poslan v Afriko, da spreobrne ondotna zamorska plemena ob reki Nil v katoliško vero. O njegovem velikem misijonskem delu v Sudanu ob Gornjem Nilu smo že pred časom pisali v našem listu. Moral se je boriti s strašnimi težavami,1 kajti prišel je bil v predele, kamor pred njim še ni stopila noga belega človeka. Enega za drugim je zavratna mrzlica pobrala njegove sodelavce, toda Knoblehar je vztrajal, šele sto let kasneje so se pokazali sadovi njegovega misijonskega dela, ki je bilo posvečeno s krvjo njegovih sodelavcev in njegovo lastno. Zlomljen od prevelikih naporov je leta 1858 umrl v Neaplju, ko je bil na poti iz Afrike v Rim.
Toda svet pozna poleg misijonarja Knob-leharja tudi znanstvenika dr. Knobleharja. Poleg svojega misijonskega dela je namreč Knoblehar marljivo zbiral vremenoslovske, narodopisne in zemljepisne podatke o novih krajih, v katere je prišel. Graditelj Sueškega prekopa, Francoz Lesseps, se je pri svojih načrtih za to velevažno morsko pot oprl na opazovanja dr. Knobleharja. Leta 1854 je nemški Zavod za meteorologijo (vre-menoslovje) zaprosil dr. Knobleharja, da izdela študijo o vodnih (hidrografskih) in vremenskih razmerah v Sudanu, kar je naš rojak tudi storil. Knoblehar je kot prvi Evropejec prodrl v neznane predele Afrike, jih odkril, opisal ter tako razširil kulturnemu človeštvu znani svet. Kot prvi belec je dosegel zemljepisno širino 4#40. O tem ma Slovenskem še ni nihče pisal, pač pa so to dejstvo zabeležile publikacije nemških znanstvenih ustanov, tako n. pr. Mitteilun-gen der Geographischen Gesellschaft v Berlinu. Po knjižnicah v Berlinu, na Dunaju in v Rimu pa še ležijo Knobleharjeva znanstvena dela in čakajo, da jih bo preučil kak Slovenec ter nam tako izpopolnil podobo našega velikega rojaka, kateremu so afriški zdmorci nadeli častitljivo ime „Abuna” ali po naše oče.	(Dalje prihodnjič)
o-----—-
SLOVENSKI DOPRINOS k env&fL&kl kuitu^i
Nadaljujemo z galerijo slovenskih mož,ki so v preteklosti s svojim delom obogatili skupno evropsko kulturo. S tem izpolnjujemo obljubo, ki smo jo dali v številki 36. „Našega tednika” z dne 4. septembra 1957.
FRAN ERJAVEC, Pariz:	162
koroški Slovenci
II. DEL
Glavni razlog majhnega šolskega obiska po kmetih je bil pa ta, ker so rabili starši otroke za delo, zlasti za pašo, zato je bil 1. 1785. uveden le poldnevni pouk, da so hodili dopoldne v šolo začetniki, popoldne pa „bralci, pisalci in računarji”. Toda vsa navedena prizadevanja za povečanje šolskega obiska so rodila le majhen uspeh in vsi stafši so komaj čakali, da bi njih otroci odrastli šob ski obveznosti. Kakor je razvidno že iz zgornjih številk, je proti koncu Jožefove vladavine na Koroškem šolski obisk celo padel.
Ena najglobljih ran tedanjega šolstva je bilo pa bedno gmotno stanje učiteljstva. Cesar ga je hotel izboljšati s tem, da je poskušal z odredbo z dne 12. V. 1781. njih dohodke ustaliti in sicer tako, da bi dobivali učitelji po večjih krajih (z nad 300 hišami) po 150 gld letno brez šolnine, a po ostalih krajih isti znesek z všteto šolnino, pomočniki pa povsod po 50 gld, toda nihče ni znal tudi povedati, kje naj bi te zneske vzeli. Po večini krajev ni znašala plača učiteljev niti po 100 gld, ne glede na to, da so morali jako pogosto čakati nanjo po cele mesece. Kakšne neverjetne težave so vladale tedaj radi učiteljskih plač, nam lepo kaže primer iz Podklo-štra, kamor so bile všolane tedaj tudi vasi Gorje, Rute, Ziljica, Podlipa, Peče, Sevče in Stosava s skupno 77 dečki in 58 deklicami. Vsi učiteljevi letni dohodki (za leto
1784.) so znašali 247 gld 42 kraje., izvirali so pa iz 11 različnih virov (užitka nekih zemljišč, obresti javnih fondov, šolnine, raznih cerkovniških opravil itd.), a od tega je moral učitelj plačevati cerkovniškega pomočnika in abecednike otrokom iz Sevč, precej mu je pa odpadlo tudi pri šolnini, tako da je znesel njegov dejanski dohodek le 163 gld 10 kraje. Pri tem je bil pa to cel6 jako dobro plačan učitelj.
Glavna vira dohodkov vsega podeželskega učiteljstva sta bila šolnina (ta je bila 1. 1789. določena za prvi razred trivialk na 8 kraje, mesečno, za 2. razred pa na 12 kraje.) in cerkovniška služba. Po predpisih bi moralo učiteljevo stanovanje obsegati sobo, izbo za otroke, kuhinjo s pečjo in klet, toda v Sv. Lenartu pri sedmih studencih je n. pr. moral stanovati učitelj s svojo družino in s cerkovniškim hlapcem vred v najeti učilnici. Podobno je bilo še tudi po mnogih drugih krajih; Proti samovolji vaških mogotcev so zavarovali učitelja na ta način, da ga brez pristanka šolskega vizitatorja niso mogli odpustiti in ne namestiti drugega brez kresijskega odloka. Želja ljudstva je prihajala do izraza predvsem tam, kjer je to zahtevalo, da bodi učitelj v prvi vrsti dober orglar, a ravno teh oblasti niso rade gledale, ker so si skušali izboljšati svoje bedne dohodke s tem, da so muzicirali po svatbah in veselicah ter seveda zanehiarjaji šolo. To je skušal cesar odpraviti tako, da je izdal odredbo, po kateri je učiteljski poklic sploh nezdružljiv z orglarskim, a je moral to odredbo hitro zopet preklicati, ker ni dobil drugih dohodkov zanje. Pomagati so pa skušali vestnim učiteljem s tem, da so se pri podeljevanju učnih ustanov
ozirali še posebej na učiteljske sinove in 1. 1788. so pozvali srenje, naj skrbe za onemogle učitelje.
Leta 1783. so ponovili obvezo, da morajo učitelji dovršiti učiteljske tečaje na normalkah ali glavnih šolah, toda niti te zahteve niso jemali prestrogo. L. 1787. je bil namreč vneti M o s m a n n imenovan za šolskega komisarja pri celovški kresiji in kot novi ravnatelj celovške normalke ga je nasledil neki L e n z. Za časa njegovega ravnateljevanja se celih pet 'let sploh ni vršil noben učiteljski tečaj več. Do njega je prišlo vnovič šele 3. XII. 1792. in še tedaj menda prvenstveno radi vežba-nja domačih hišnih učiteljev in ..inštruktorjev”, kajti kdor je le mogel, si je najel tedaj rajši domačega. učitelja, kot pa poslal otroka v javno šolo. Kaki taki dijaki so potem sploh opustili nadaljnje šolanje in odšli za učitelje (v Podklošter n. pr. sedemnajstletni R. Golo b). Ravno ponovni pozivi že nameščenim učiteljem, naj se udeleže učiteljskih tečajev, nam pa tudi dokazujejo, da so bili mnogi brez njih, čeprav so bili predpisani. To je tudi lahko razumljivo, saj je imel le malokdo sredstva, da bi se udeležil tečaja na lastne stroške. Mnogi učitelji so po nekajletnem stradanju tudi rajši zapuščali svoje službe, zato so morale biti oblasti večkrat vesele, če so sploh mogle najti kogar koli, ki je hotel prevzeti učiteljsko službo. Pomanjkanje učiteljev je bilo tem večje, ker so se radi enakega pomanjkanja duhovščine škofje in najvišje oblasti tudi upirale, da bi duhovniki še nadalje prevzemali učiteljske službe. Cesar je preklical celo ukaz iz 1. 1784., da bi morali dušni pastirji v župnijah z le 700 do 800 verniki prevzeifiati tudi učiteljevanje.
(Dalje prihodnjič)
SLIafe ma/i
Med Amerikanci živi spomin pred leti umrlega ustanovitelja znamenitega mladinskega mesta lloys Town v državi Nebraska, katoliškega dulurvnika F. Flanagana. Življenjepisi o njem ga imenujejo Don Bosca dvajsetega stoletja. Trideset let je vzgajal svoje fante — nad 6000 —, pobiral jih je na cestah, v predmestjih, v zaporih. Imel je dovolj srca za one, ki so se že nahajali na poti navzdol, v vrstah svoje mladine je vzgojil nad 100 bivših mladih morilcev spet v poštene može. Skrivnost njegovega uspeha je njegovo načelo: slabega človeka ni! Ljubezen do Boga je bila njegova tajna sila, 'bil je prijatelj vseh. Poslušajmo nekatere drobce njegove vzgojne modrosti:
Otrokova duša je dragocenejša kot vse dragocertosti in vse zlato sveta.
Mladina hrepeni za življenjskimi vitamini: za ljubeznijo, za razumevanjem, za spoznanjem nadvse dobrega Očeta.
Ključ do src mojih fantov je prepričanje, da jih Bog ljubi in da jim hoče dokazati to po naši dejavni ljubezni.
Vzemite mi mojo vero in moje zaupanje v Očeta in svoje mladinsko mesto lahko spet zaprem.
Avstrija je dežela sanjačev. Nikar ne govorite, da ste krščanska dežela. Vi morda to lahko postanete.
S fantom ne ravnaj sovražno in kruto, če nočeš, da ti bo vračal' sovraštvo in krutost. Daj mu ljubezen in prijateljstvo in zrastli bosta tudi v njegovem srcu.
Če danes pomagaš mladini, pišeš zgodovino jutrišnjega dneva.	,
Najboljši in najuspešnejši vzgojitelj fantov je njihova izkušnja. Njihova lastna izkušnja jih vzgaja k dobremu ali slabemu. Ta vzgoja se vrši v prvi vrsti v njihovi družini.
Nehvaležnost otrok napram staršem je najsigurnejši dokaz slabega značaja. Naša moderna doba vzgaja mladino v tej nehvaležnosti.
Mi vsi smo božja last. Če v vsakdanjem življenju preziramo to veličastno dejstvo, ne pričakujmo, da nam bo Bog naklonil blagoslov, ki nam je v življenju potreben.
!Jiji mUidiim hi pve-meici
Samotež
Avtomobilska tehnika napreduje
Podpredsednik avtomobilskega koncerna Ford je izjavil, da ni več daleč dan, ko bodo uporabljali ista vozila na tleh, v vodi in v zraku. Avto prihodnosti naj bi imel tri dimenzije, bil bi kombinacija amfibije z letečim krožnikom. Ta vozila bodočnosti bi bila opremljena z atomskimi patronami ali pa bi bila vodena z nevidno močjo, ki bi jo izžarevale same avtomobilske ceste.
Drugi znanstvenik je mnenja, da bo proučevanje izstrelkov na daljavo imelo vpliv tudi na avtomobilsko industrijo. Voz bi imel namesto koles dve turbini na reaktivni pogona Ko bi se turbinske cevi obrnile na znotraj, bi vozil avto naprej, če bi jih obrnili navzven, bi šel nazaj, tako da bi z reguliranjem turbinskih reaktivnih cevi lahko vodil avto v katerokoli smer.
Vse to se sliši fantastično, vendar gre za ideje, ki jih že danes v delavnicah avtomobilske industrije živahno proučujejo. Konstruktorji delajo na modelih novih motorjev po navadi že kake tri leta poprej, preden jih postavijo na tržišče.
Toda ključ uspešnega dela je že v načrtih, ki jih izdelujejo že nekaj let prej. Risbe za bodoče tipe po navadi temeljijo na skupni dejavnosti znanastvenikov, gospodarstvenikov in sociologov. To se je pokazalo še prav posebno pri naglem razvoju helikopterjev in reaktivnih letal in se bo verjetno prav tako pokazalo tudi v avtomobilizmu. Več strokovnjakov je izjavilo, da bodo prav kmalu reaktivne turbinske cevi nadomestile motorje z dosedanjim izgorevanjem bencina.
Indija - Babilon ietdlcoi/ in slovstev
Glavno vprašanje, od katerega je danes odvisen razvoj slovstva v Indiji, je vprašanje jezika. Odkar je „hindi” postal uraden jezik Indijske zveze, to je zveze trinajstih jezikovno različnih držav, je indijski pisatelj postavljen pred dvojno nalogo: lepšati ta jezik in bogatiti njegov slovar. Nobenega dvoma ni, da bodo najboljši indijski pisatelji jutrišnjega dne pisali v jeziku „hin-di” za vse indijsko občinstvo, toda zdi se, da bo do tedaj, ko bo ta jezik ^ slovstvu lahko tekmoval z najboljšim, kar je bilo napisanega v drugih indijskih jezikih, kot sta n. pr. „bengali” in „marathi” moralo preteči vsaj. še nekaj desetletij.
MATEJ RESNICA ilee ljubezni
Star je bil že Matej Resnica in v grapi je itnel razvegano bajto. Na samoti je živel in čakal na smrt. Pa kakor da bi bila njegova bajta preveč skrita, smrt je kosila po vasi in po deželi, a v grapo ni zašla.
Revež je bil Matej, ljudem in občini v napotje. Umirali so mladi, Resnica je živel. Jezili so se ljudje nad starcem in z jezo so mu porivali star kruh, ki je bil namejen za pomijek.
Trpel je Matej Resnica, zakaj na lepem je sedla v njegovo srce želja, da poišče ljubezen. Nekje vendar mora biti, za gorami nekje, kjer sonce vzhaja.
Matej Resnica nosi v torbi sveto pismo. Pri sv. Janezu ima vtaknjeno podobico. Tam se govori o ljubezni, da se človeku topi srce.
Do tega dne Matej ni dočakal spremembe. Ljudje naprej žive dvojno življenje. Enega žase, enega za druge. Zase mažejo kruh z medom, Mateju porivajo trdega in plesnivega.
Vroč je dan in vroča je pot. Užcjala je Mateja Resnico, užcjala in izmučila. Naravnost v prvo hišo zaivije. Mogočno je poslopje, obširni so hlevi in pred hišo je kamenita klop.
Morda je tod ljubezen? je mehko obšlo Mateja. „Iz ljubezni, samo iz ljubezni more rasti sreča.”
„Za vbogajme bi prosil, pri ljubezni, ki jo iščem.” Trese se glas Mateju in trese se roka, ki prosi za miloščino.
„Preveč vas je, da bi vsakemu dajal. Delati je treba, duša, delati.”
„Mislil sem, da ste srečni iz ljubezni, da je res vse tisto, kar stoji zapisano v tejle knjigi.”
Pri podobici vtakne Matej prst v knjigo in na glas bere.
Potlej knjigo zapre in sc z rdečkastimi očmi zazre v gospodarja.
,,Starec neumni, v farovž pojdi, če si pridigar. Morda ti gospod naložijo, da boš komaj s konjem odpeljal. Poglej ga zlomka. Se učil bi me rad.”
Nič ne reče Matej, samo obme se in odide čez prag. Za njim gre gospodarjev smeh, kakor smeh Judeža izdajalca, ki je izdal Ljubezen za trideset srebrnikov. Tudi to je zapisano v njigi!
*
i
Matej stoji na griču in koj zraven je cerkev. Dva stolpa ima, z rdečo streho je prekrita.
Prijazno tole poslopje. Na oknih rože in sonce, za zavesami skrivnostna tišina.
Toplo je Mateju pri srcu. Na široko bodo gospod odprli vrata in okno.
„Si prišel, Matej? Čakal sem te, romarja božjega. Do danes sem te čakal. Ljubezni iščeš, glej, in tako
pozno si se spomnil name.” Tako govori Mateju neznani glas, ko stopi v vežo. Svete podobe so na steni.
Župnik pridejo po stopnicah. Resni kakor v drugi svet zagledani.
Lepo pozdravi Matej in se globoko prikloni. Nič ne reko gospod, z roko sežejo v žep in mu dado krono.
Gleda Matej. Krona je mrzla na roki, kakor da je bila do teme na ledu.
„Gospod župnik, ljubezni iščem, kakor je zapisana v tej knjigi. Natančno je zapisana in nič ograjena, zakaj po pismu smo vsi bratje in brat bratu ne postavlja meje, ne pregraje.”
Ostro pogledajo župnik, ko Matej vleče knjigo iz torbe.
„Pošten berač ste, vidim. Bog z vami in dosti na-berite. Naj vsak da krono, bogati boste postali. Ljubiti se moramo, duša krščanska in drug drugemu pomagati. Tako piše v knjigi, ki jo znam na pamet od prve do zadnje strani. Zbogom, prijatelj, in srečno hodite.”
Ne more razumeti Matej, toda župnik že odhaja v sobo.
„Pozna besede in pismo, toda ljubezni ne pozna.” Grenko obide Mateja in naravnost v cerkev zavije.
Na obe koleni poklekne Matej, krono spusti v puščico in odide.
Truden se ni ustavil. Spal je po šupah in kozolcih. Morda so tam daleč drugi ljudje.
Tretji dan na večer pride v mesto. Hiše dolge kakor pol vasi, ceste široke in ob njih gore luči.
„Tu bo nemara ljubezen. Lepe so hiše in ljudje oblečeni kakor je treba.”
Prvega gospoda ustavi Matej. Se zmeni se jie gospod, naravnost čez cesto odide in še nazaj ne pogleda.
Na klopi je moral to noč spati Matej. Mrzlo je bilo in treslo ga je do jutra.
Ob dnevu se je vzdignil in odšel na cesto. Pet šilingov je naprosil do poldne, samo za kruh in skodelico čaja.
„Tudi tu ni ljubezni”, je bridko obšlo Mateja. „Tudi tu imajo dvojno življenje, dvojen obraz.” Naprej gre Matej, ceste ni ne konca ne kraja. Našel je Pravico, trdo kakor kamen, brez srca in brez čustva, našel je Resnico, ostro kakor l>odalo, toda ljubezni ni našel.
Utrudil se je Matej. Večer je bil, ko se je privlekel
Znane Vedas in Upanishads in vsa stara indijska literatura izpred XV. stoletja je pisana v sanskrtu. Ko so muslimani zavojevali Indijo, je prifelo rasti novo slovstvo v jeziku, ki je bil nekoliko cepljen na staro per-zijščirio. Perzijščina je bil klasični jezik muslimanskih zavojevalcev. Tedaj se je pričela zapletena diferenciacija književnega jezika v Indiji, tako da imajo današnji moderni jeziki indijskega Juga, kot so „tamil”, „te-legu”, „kanarese” in „malayalan”, zelo malo sličnega z jeziki indijskega Severa, kot so „bengali”, „hindi”, „gujrati” in „marathi”. Vsak od teh jezikov si je v stoletjih ustvaril svojo književnost ali vsaj pismenstvo.
S prihodom zahodne civilizacije v Indijo je mnogo modernih pisateljev pričelo pisati v angleščini. To je dala vzgoja v angleških šolah in v tujini. V liriki, drami, pripoved-nišitvu in časnikarstvu so se mnogi Indijci krepko posluževali angleščine. Skoro še danes velja: če hoče kak indijski pisatelj s svojim delom zajeti vse indijsko občinstvo, mora pisati v angleščini, ki je vse doslej edini jezik, skupen šolanim Indijcem.
Dve osnovni značilnosti sta, ki ju lahko ugotovimo na sodobnih težnjah in razvoju slovstva v Indiji. Predvsem je to nekakšen realizem in gledanje na svet, ki je zelo blizu nacionalizmu neposredne preteklosti. Ti dve težnji se v indijskem slovstvu stapljata v neke vrste novi humanizem. V tem literarnem svetovnem nazoru je človek središče vesoljstva in tega človeka obravnavajo indijski umetniki v vsej celotnosti, zlasti po duhovni plati.
Vsekakor pa povzročajo sedanji tokovi v indijskem slovstvu zaskrbljenost. Čutiti je pomanjkanje ustvarjalnega literarnega pisanja. Ta nekakšna fatalistična resignacija ima več vzrokov. Predvsem je treba zanjo
Na poti domov je bil.
Z vso srečo je bil sam, k tlom ga je tlačil svinčeni kam . . . Od zvezde je nade iarek pal, pal-------
in sklonil se je do tal,
kot prišel bi do bajne dežele obal...
Čakal je-------
in struna le ena je pela, ki je edina ostala še cela!
Za milost pokoja in srečo ne ve, ko gre,
popotnik, po svetu ...
Kot čebela
na mladem poletu
onemogel bo na najlepšem cvetu. —
Valentin Polanšek
Pestro in zanimivo
Stroj za klofute
V ZDA so iznašli stroj, ki deli klofute. Iznajditelj ga je postavil pred svojo hišo in izjavil,: „Ne veste, koliko ljudi je na svetu, ki se jim prileže dobra klofuta. Neki zakonski mož prihaja redno na obletnico svoje poroke in zahteva kar po deset porcij.’
Po 52 letih sprejel paket
&
Paket, ki je bil poslan leta 1906 iz Bostona v ZDA, je šele pred kratkim prispel v Teramo v Italiji. Prejemnik pa je bil še tembolj presenečen, ko je odprl paket in našel v njem darilo za novorojenčka, katero je poslal stric iz Amerike pred 51 leti, ko je bil prejemnik paketa star eno leto.
IIIIMIIIHIIII1UIIIIIIIIIIIII1IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII
iskati razlogov zlasti v razmerah, ki jih mer
ra preživljati indijski pisatelj. Na splošno velja v indijski družbi pisatelj za „bledolič-nega, zagrenjenega človeka”, ki se rad prepušča najbolj radikalnim ideologijam. V upanju, da bi ušel pritisku trdega vsakdanjega življenja, je pripravljen, tudi na največje nasprotujoče si kompromise, ki merijo že na neznačajnost. To je prvi vzrok ne baš prevelikega ugleda, ki ga uživa indijski pisatelj v svoji sredi.
Tudi prevajanje ni v današnji Indiji bog-ve kako razvito in indijski jeziki so na splošno revni na prevodih. Do nedavnega je sploh prevladovalo mnenje, da prevajanje ni častno delo in da prevajajo le taki, ki niso sposobni samostojnega ustvarjanja. Ta predsmlek je močno zaviral objavljanje tujih del v indijščim. A ko so ga začeli premagovati, je nastopila druga težava, ki je nujna zaradi obsežnosti in raznoličnosti kul-) tur in jezikov v današnji Indiji. Tako se je dogajalo, da so v južnem jeziku „telegu” n. pr. že objavili kak zanimiv prevod, ko so bili na Severu že sredi prevajanja istega dela. Taka neorganizacija je bila kriva dvakratnega opravljanja istega dela in je seveda zato jemala veselje do prevajanja.
Prav v zadnjem času pa se je pričelo po zaslugi indijskega PEN kluba preudarno vzporejati tudi prevajateljsko delo. Prevedenih je bilo že nekaj angleških in ameriških del' v različne indijske jezike. Nasprotno pa so zelo redka dela najboljših indijskih pisateljev doživela prevode v zahodne jezike.
)i
							
* do križpotja. Križ s prijazno streho je stal na desni. Na vse konce, kamor je pogledal, sama polja.
„Domov grem, da umrem. Ni ljubezni v svetu in ljudeh. Poznajo ljudje besede, toda od ljubezni so daleč kakor jaz od sonci in sreče. O bratstvu govore, pa se sovražijo. Srečo si zidajo na krivico in solze ter hvalijo Boga za srečno zvezdo, pod katero so sc rodili.”
Na glas govori Matej in veter odnaša njegove besede v polje.
V	noči sc Matej dvigne. Ni človeka na cesti, le zvezde so na nebu in mesec. Ne gre skoz vas Matej Resnica, po bližnjicah hodi, čez brvi in čez gozd.
V	jutru se mu pridruži pes. Matej mu da kos trdega kruha in pes gre za njim. Samo za njim.
Vesel je Matej, ko spet vidi svojo bajto. Okna so še zaprta, vrata zapahnjena. Na mizo položi knjigo, zakuri peč in sede k mizi.
Pes sedi sredi sobice na zadnjih nogah.
„Samo ti si prišel z menoj. Iskal sem ljubezni in je nisem našel. Krone sem dobival in trd kruh, osorne liesede in nauke za na pot.”
In do noči veka Matej, veka in pes ga gleda, kakor da ga razume.
Samo |>es, ki ni imel ne doma, ne gospodarja, ne kruha in ne prijazne besede.
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
NEDELJA, 27. 10.: 7.20 Duhovni nagovor. 7.25 S pesmijo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 28. 10.: 14.00 Poročila, pregled sporeda. — Za vsakega nekaj ... (glasbena oddaja). 18.45 Za našo vas. B. Singer: Preden pridelamo 1 liter mleka. — TOREK, 29. 10.: 14.00 Poročila, objave. — Zdravniški vedež: Čuda presnove (III.) - SREDA, 30. 10.: 14.00 Poročila, objave. — Voščila. 18.45 Za ženo in družino. - ČETRTEK, 31. 10.: 14.00 Poročila. - Z nobenim purgarjem ne grem jaz tavšat. — PETEK, L 11.: 7.20 Smrt in mlinar. (Zvočna igra). — SOBOTA, 2. 11.: 9.00 Skladbe slovenskih skladateljev. — NEDELJA, 3. 11.: 7.20 Duhovni nagovor. 7.25 S pesmijo pozdravljamo in voščimo.
NEOBČUTLJIVI ANGLEŽI
Gallupov zavod, ki preiskuje javno mnenje v Združenih državah, je ugotovil sledeče: V največji in najbolj prometni ulici v New Vorku so razstavili veliko sliko igralke Sofije Loren, ki drži na vrvici tri velike lepe pse. Gallupovi ljudje so opazovali zlasti Angleže, ki so sc ustavljali ob sliki, in jih ]M>slušali, kaj porečejo. Velika večina Angležev (84 od 100) je rekla: „Oh, kako lepi psi!”
Radišani na romanju
po slovenskih božjih pofeh
V nedeljo dne 15. septembra se je 62 ra-diških faranov pod vodstvom našega domačega župnika č. g. Janka podalo na dolgo romarsko pot po slovenskih božjepotnih svetiščih.
Obiskali smo Marijine romarske cerkve v Sloveniji, na Tržaškem in Goriškem in tako obnovili pobožno navado, ki so jo naši predniki pridno gojili za časa nekdanje predvojne monarhije.
Prevoznik Sienčnik nas je z dvema avtomobilom varno prepeljal po vsej dolgi poti, ki so jo nekoč naši dedje opravljali peš. Časi so se spremenili. Kljub naglici potovanja pa romanje ni bilo prav nič manj pobožno in zbrano. Vsekakor pa naj bo na tem mestu izrečena pohvala in zahvala g. Sienčniku, ki nas je pripeljal domov čile in zdrave.
Preko valovite Podjune smo se mimo Železne Kaple napotili proti Jezerskem vrhu. Ob državni meji smo se ustavili in med o-praviiom obmejnih formalnosti smo v jutranji zarji uživali krasoto planinskega sveta, ki nas je obdajal. Pravkar je bilo vstalo sonce, ob njegovih prvih žarkih se je vsakdo izmed nas šele dodobra zavedel, kako neznaten je človek proti mogočni in krasni naravi, da je nič v primeri s Stvarnikom, ki je vsa ta čudesa ustvaril. Lepa planinska cesta se vije z naše strani na vrh in še na-' prej onstran v dolino, kot dolga kača. Bh zeli smo mimo bujnih smrekovih gozdov, ■očnih livad in skrbno obdelanih polj. čimbolj smo se oddaljevali od mogočnih gorskih vrhov, tembolj številne so postajale prijazne vasice med negovanimi travniki in polji. Srečavali smo tudi mnogo novih, vilam podobnih stavb, dokler ni naše oko privezal nase mogočni obris Marijine cerkve na Brezjah. Pred baziliko se širi lepo urejeno sejmišče, ki kaže, da je uprava svetišča v dobrih rokah, obenem pa, da verno ljudstvo skrbi z darovi tudi za zunanji iz-glecl napriljubljenejše Marijine romarske cerkve na Slovenskem.
Pri milostnem oltarju, pod podobo Matere božje z. Detetom, ki jo je ustvaril slikar Layer, so č. g. župnik Jank darovali*sv. mašo, pri kateri smo y pobožni zbranosti spre-, jeli sv. obhajilo. Naši pevci so pod vodstvom domačega pevovodje Šimana ubrano prepevali med sv. daritvijo. Bilo je menda prvič po več desetletjih, da je tako številen pevski zbor koroških Slovencev zopet s pesmijo pozdravil in počastil našo skupno nebeško mater in Kraljico Slovencev.
Nato smo se odpeljali v Ljubljano, kjer smo se za trenutek ustavili na nebotičniku. Tam smo z naj višje ploščadi ogledovali slovensko zemljo okrog nas ter prestolnico Slovenije, ki se je v zadnjem času zelo raz-
za-
mahnila. Pred odhodom so naši pevci peli „Rož, Podjuna, Zilja”, za kar nas je občinstvo nagradilo z velikim aplavzom. Ljubljančani so nas obsuli s cvetjem. Med njimi smo spoznali tudi našega rojaka Jako špicarja, slovenskega dramatskega pisatelja, čigar igre so doživele prve uprizoritve in uspehe vprav pri nas.
Pot nas je povedla proti Postojni, kjer smo si ogledali svetovno znano, od Vseh narodov občudovano Postojnsko jamo, katero bi si moral vsak z lastnimi očmi ogledati, kajti nihče je ne more prav opisati in njene krasofe dopovedati.
Dolge kilometre pod zemljo se razteza jama in vanjo vodi električna železnica. Na levi in desni se pred obiskovalcem razgrinjajo čudovite naravne umetnine iz kamna, kapniki. V sredini se ozka jama razširi in tvori podzemsko dvorano. V njej je naš pevski zbor zapel nekaj narodnih pesmi, ki so mogočno odmevale pod visokimi oboki Ostali obiskovalci so bili tako navdušeni nad petjem, da so morali pevci nekaj pesmi ponoviti.
Pod vodstvom postojnskega župnika smo si ogledali lepo farno cerkev in tudi tu so naši pevci zapeli nekaj Marijinih pesmi. Nekaj narodnih smo zapeli pred spomenikom padlih vojakov, nato pa smo se skozi rodovitno Vipavsko ddlino peljali proti Gorici, kamor smo prispeli pozno v noč. Nekaj grižljajev jedi, posebno pa rujna kapljica i/ gorskih Brd ter mehka postelj so nam očvrstili telo. Tako smo se drugo jutro, na praznik Male Gospojnice, na vse zgodaj sveži in okrepčani odpeljali v Novo Gorico in naprej proti Sveti gori. Nekako sredi strmega hriba neha testa.' Izstopili smo iz avtomobilov in se po skalnati stezi povzpeli na vrh. Od tu se nam je odprl krasen raz-, gled na vse štiri strani neba. Pod nami je ležalo razgrnjeno prijazno goriško mesto in proti jugozapadu se je širila rodovitna furlanska ravan. S severa je prihajala „brdka Soča”, hči planin, ki prav pri Gorici zapusti skalnati Kras in si preko ravnine utira pot proti morju. Proti severu pa je naše oko potovalo preko pustih, le z grmovjem obrastlih kraških bregov, dokler nam niso pogled zaprli mogočni gorski velikani.
Romarska cerkev na Sv. gori naredi na vsakogar zelo globok vtis. Tudi tu so č. g. župnik darovali sv. mašo pri milostnem oltarju, a naši pevci so na koru ubrano prepevali pobožne pesmi. Cerkev je bila nabito polna romarjev s Krasa in Kanalske doline, iz Gorice, Trsta in Furlanije; Slovenci in Furlani so vsak v svojem jeziku častili skupno Mater človeškega rodu. Ob pogledu na to mogočno množico je človeku nehote poromala misel na mogočne države,
ki so propadle, na vladarje, reformatorje in diktatorje, ki so izginili, a vera je ostala.
Odpeljali smo se nazaj v Gorico, si ogledali mesto in njegove zanimivosti, med njimi dva srednjeveška gradova, ki so jih zgradili nekdaj mogočni, a sedaj že davno izumrli goriški grofje. Opozorili so nas tudi na neko svojevrstno stavbo, ki je bila sezidana po načrtu nekega slovenskega meniha iz Solkana. On je svoj načrt izdelal po vzoru samostana v Solkanu. Tam sedaj biva apostolski administrator (škofov namestnik) za del goriške nadškofije, ki je pripadel Jugoslaviji. V samostanu so pokopani tudi nekateri člani francoske kraljevske rodovine Burbonov, ki so po znani francoski revoluciji morali zapustiti svojo domovino in našli zadnje domovališče v samostanu patrov frančiškanov.
Iz Gorice smo se odpeljali proti Trstu. Ustavili smo se na Občinah nad Trstom in zopet uživali krasni razgled nad velikim obmorskim mestom v sinjem zalivu Jadranskega morja. Našo naj večjo radovednost je vzbujala luka s svojimi napravami, zato smo se najprej odpeljali tja. Ogledali smo si tudi „akvarij” ali muzej rib, kjer v posebnih posodah žive ribe in druge morske živali iz vsega sveta.
Po vseh teh zanimivostih in krasotah je končno le nastopil čas povratka. Naši avtomobili so obrnili svoje nosove proti severu. Ponoči smo si še ogledali spomenik padlim vojakom iz prve svetovne vojne na Doberdobu, ki je menda najlepši v Evropi sploh. V grobiščih soške fronte sniva večno spanje tudi marsikateri koroški rojak.
Preko Vidma smo kmalu dospeli v Trbiž in preko državne meje domov. To romanje nas je obogatilo s številnimi novimi vtisi in spoznanji. Na splošno smo iz Slovenije
odnesli zelo ugoden vtis. Gladke asfaltirane ceste se vijejo Skozi ljubke in snažne vasi. Mesta, pa tudi manjša naselja pričajo, da biva tod delaven in kulturen rod, ki je sicer majhen po številu, a se po svoji pridnosti in sposobnosti lahko meri z vsakomur. Zato se nam koroškim Slovencem ni treba sramovati naše slovenske jezikovne in kul-trne pripadnosti. Res je, da nismo srečavali vsak trenutek avtomobilov in motociklov, kot pri nas v Avstriji, vendar vsakdo ve, da se kultura in vrednost narodov ne ceni le po številu motornih vozil. Vernost ljudstva, ki se nam je razodevala na številne načine, pa je dokaz, da je slovenski narod kljub preganjanju in preizkušnjam pod fašizmom, nacizmom in komunizmom ostal zvest izročilom svojih prednikov.
RadiSan.
(JŽa mete
(Z nagrobnih kamnov koroških pokopališč.)
Tam čier se sučlajo svietle zvezdice, tam čier ni več riev in ne solzičice, tam, oh, je moj, moj ti pravi dom, čier jes moje starojše najdov bom.
+
Truplo mirno naj počiva duša pa naj raj uživa, dokler skupaj vstanemo, se v nebesih združimo.
+
Kakor rožca odcveti, vse n(jL s-uetu mine, vse le kratek čas trpi, radost, sreča, bolečihe.
EDMUND IRVING:
KRAVATA
tekstil-
je obi-kupec
„Želite?” je Vprašal prodajalec ni trgovini.
„Kravato”, je odgovoril mož. Bil čajen, normalen človek, ki je kot prišel v trgovino.
..Navadne ali dražje vrste? Težje ali lažje blago? Zeleno, rumeno?1 Ali pa morda plavo?” je poizvedoval prodajalec in pri tem vrtil premakljivo stojalo za kravate.
..Enostavno, lahko in plavo,” je odvrnil mož. „In sicer z zlatimi pikami.”
Prodajalec je zapustil kravatni vrtiljak in odhitel k predalom. Potegnil je ven nekaj predalov in jih nato zopet porinil nazaj. Ko se je vrnil, je imel v rokah kravate. V vsaki roki po štiri.
„Osem kravat,” je dejal. ..Srednje kakovosti, lahko blago in vse z zlatimi pikami ...”
Janko Kersnik:
^Zno jil<-vvetja JHdrUa.
BOŽJA POT
Tam, kjer zavija široka in gladka velika cesta, ki veže Ljubljano s sosednim Štajerskim, v ozko sotesko, imenovano Črni graben, se dviguje na levi strani dokaj visok hrib, ki je proti cesti izpremenjen v velikanski kamnolom. Na vrhu se hrib širi v prijazno planoto, spredaj obraslo z mladim gozdom, v ozadju pa obdelano v njive in travnike. Tam stoji sredi lepega sadnega vrta zidana in lepo pobeljena hiša, okrog nje pa dobro ohranjena gospodarska poslopja.
To je selo Znojile. Tu je v času, ko se je vršila naša povest, gospodinjila pridna vdova s štirimi otroki in z družino, ki jo je motala imeti pri svojem širnem posestvu. V hlevu je bilo vedno dvanajst glav goveje ž.ivinc in poleg tega lepo število drobnice, ki ji je bila gorska lega jako prikladna. Zno-jilec je umrl nagloma v najlepših, najkrepkejših letih. Za njim je morala skrbeti in se truditi vdova Ana, da ohrani posestvo, domačijo in doto svojim otrokom.
Peter in Marici sta imela prvi sedemnajst, druga petnajst let, najmlajši Jože pa je izpolnil komaj dvanajstvo. Glede teh se ni Ana nikdar pritoževala. Etlini Marko, drugi v vrsti otrok, star šestnajst let, je prizadel materi včasih nekoliko skrbi: ni bil
poreden ali hudoben, samo duševno ni bil tako razvit kakor drugi v njegovih letih. V prvi mladosti je prestal hudo bolezen in ta mu je pustila svoje sledove. Mislil je počasi in marsikaj mu ni hotelo v glavo. Tudi v šoli, ki jo je moral obiskovati šest let, ni prišel tako daleč, da bi bil zmožen pisati in brati. A doma, posebno v hlevu, je znal ukreniti pravo: živino je krmil najbolje
ma, ki sta odhajala proti sosedovemu domu, kjer so ju že čakali.
„Bom šel pa sami” je zavpil, tekel v hlev, odprl zaboj, vzel praznično suknjo in klobuk in še enkrat zaklical na pragu stoječi materi: »Sedaj pa grem, pa — sam!” Nato jo je ubral naravnost navzdol proti veliki cesti.
Kje je Skaručna, tega ni vedel. Samo to je poizvedel od strani, da je tam nekje za
Vselej je vedel, je li dimka ali mavra bolna. Mengšem. Mengeš je pa vsak dan lahko videl z domačega hriba. Zato ga ni skrbelo, bo li našel Skaručno ali ne. Korakal je veselo naprej in žvižgal, da je bilo kaj.
Pri bistriškem mostu je povprašal, kje se krene proti Mengšu, tam pa, kje gre pot na Skaručno. Ker pa je bilo na cesti vedno več ljudi, ki so imeli isti namen kakor on, ni bilo nazadnje več treba povpraševati. Tako je dospel kmalu k cerkvi sv. Lucije, stoječi na ravnem, na planoti, ki se razteza na severu za Šmarno goro. Ta cerkvica slovi daleč po slovenskem ozemlju kot čudodelna skaručenska božja pot.
Marko je bil tam zgodaj, a vendar je našel že stotine in stotine ljudi, ki so se gnetli okrog majhne cerkve ali pa po raznih kolibah, kjer so ‘točili vino in kavo. Fant je debelo gledal okoli sebe. Vse mu je bilo novo, vse zanimivo. Ko je naposled iztaknil nekoliko prodajalnic ter ugledal tudi one stvari, ki je o njih tolikokrat sanjaril, ure, ki ne gredo, zlate verižice, ki pa niso zlate ogledala, ki ne kažejo prav, robce in čipke, pip-ce in nože, - zlasti pa - orglice, majhne in velike - oh, potem ni mogel več proč. (Dalje)
Dobro je že hodil za plugom. Bil je najboljši pastir in hlapec. Bil pa je tudi silno svojeglav in trmast, kakor je to pri vseh ljudeh, ki so zaostali v duševnem razvitku. Prav lepo je bilo‘treba ravnati z njim, s silo in ostrimi povelji ni bilo ničesar opraviti. To je materi Ani prizadelo včasih bridko uro, a tolažila se je s tem, da bo Marko z leti tudi pametnejši, posebno ker je pri delu tako priden in vesten.
Neko poletje sta Peter in Marica šla s sosedom na božjo pot na Skaručno. Hotel je iti tudi Marko, a mati ga ni pustila.
II.
Drugega jutra se je jelo komaj žariti, ko so bili Peter, Marica in tudi naš Marko že na nogah. Lep, krasen dan se je kazal in lahka meglica, ki je krila dolino in dalljne, še bolj temne nižave, se je začela počasi dvigati in giniti.
Marko je še enkrat poizkusil omečiti mater. Prosil je, naj ga pusti z onima. Mati pa je ostala ob svoji prepovedi. Sedaj je Marko začel jokati. Nekoliko časa je gledal za oni-
Mož, ki je hotel imeti kravato srednje vrste, iz lažjega blaga, plave barve in z zlatimi pikami, je skrbno pregledal vseh osem kravat. Nobena mu ni bila všeč.
J„Pike bi lahko bile nekoliko manjše,” je dejal po kratkem premisleku mož, ki je hotel imeti navadno, plavo, lahko kravato z zlatimi pikami.
Prodajalec je odbrzel. Odpiral in zapiral je predale. Ko se je vrnil je imel v rokah kravate. V vsaki roki po tri.
»Šest kravat,” je dejal, „prav tako iz lah-' kega blaga, plave barve in vse z zlatimi pikami. Pike so nekoliko manjše od vzorcev, ki sem vam jih prej pokazal.”
Mož, ki je hotel" imeti navadno, lahko, plavo kravato z nekoliko manjšimi zlatimi pikami, je skrbno pregledal vse kravate,
»Pike bi vendarle lahko bile nekoliko večje,” je končno spregovoril.
Prodajalec je odšel. Zapiral in odpiral je nekaj. Nato se je vrnil v rokah je imel kravate. V vsaki roki po dve.
„Te štiri kravate natančno ustrezajo vašim željam,” je dejal odločno. „So poceni, lahke, tudi plave barve in imajo zlate pike prav tistč velikosti, ki si jo želite!”
»Toda njihova cena je le nekoliko previsoka,” je dejal mož. „Ako imate morda isto izpeljavo po nekoliko nižji ceni...”
Prodajalec je odšel, brskal nekaj in se vrnil. V vsaki roki je imel po eno kravato. Piavo, z zlatimi pikami.
»Morem vam le zelo svetovati, da vzamete eno izmed teh dveh,” je dejal in njegove oči so pobliskovale kot pogledi leva pred kosilom. »Staneta prav toliko, kot je vam prav, sta lahki kot pero, plave barve in vsebujeta zahtevano število zlatih pik.”
»To je res,” 'je spregovoril mož, ki je hotel imeti kravato srednje kakovosti, iz lahkega blaga, plave barve s srednjevelikimi zlatimi pikami. »Vendar, ako imate nekaj istovrstnega v za spoznanje svetlejšem odtenku ...”
Prodajalec je odšel in ko se je vrnil, je imel v rokah eno samo kravato ...
*
Pred vrati tekstilne trgovine se je gnetla množica.
»Kaj se je zgodilo?” je vprašal nekdo. »Prodajalec je nekega kupca zadavil s kravato,” so mu odgovorili drugi. »Samo zato, ker je hotel imeti plavo kravato z zlatimi pikami...”
Vzi nas na kMOŠkem
(Nadaljevanje s 4. strani) ne družine. Neizmerna žalost in bdlest je napolnila Pekovo hišo v nedeljo zjutraj, ko so sprejeli žalostno vest, da je mati umrla.
Prepeljali so jo domov in smo jo v torek ob res obilni udeležbi sorodnikov, prijateljev, znancev in faranov spremljali k zadnjemu počitku v Šmihel na pokopališče. Pogrebne obrede so vodili preč. g. župnik Pi-cej, črno peto mašo-zadušnico so darovali preč. g. župnik Verhnjak. Pevci pa so ji zapeli v slovo v cerkvi in ob grobu. Gospod župnik so se v topli in ljubljeni besedi poslovili od dobre, blage Pekove mame.
Osem deloma nepreskrbljenih otrok žaluje za dobro materjo. Njena zadnja beseda, njeno zadnje naročilo je bilo za domače: „Jaz ne bom več hodila med vami, lepo se imejte.” To je bilo pa tudi njeno življenje in njen vzgled. Kako je znala v ljubezni in požrtvovalnosti skrbeti za vse svoje otroke, kako povezati celo družino v lepo enoto. Ponižna, skromna, blaga, požrtvovalna je bila do zadnjega. Sama bolehna je gledala samo na to, kako bi skrbela za tistega otroka, ki je največ ljubezni potreboval.
Nadvse lepo je skrbela skozi leta za bolnike na vasi. Ne samo duhovnik in njegov
Hladilnike Pralne stroje Električne motorje in vse električne predmete
JOHANN LOMŠEK
ŠT. LIPŠ, Tihoja 2, p. Dobrla ves
Odplačilo je mogoče na obroke. Cenik dobite po želji brezplačno.
spremljevalec, ampak vsi bolniki so bili deležni gostoljubne mize pri Peku.
Rajna mati je bila pa tudi mučenica svojega materinskega poklica. Koliko trpljenja in koliko skrbi, težav in bridkosti je morala rajna prenesti, ve samo tisto materno srce, ki je dalo tudi enajstim otrokom življenje, kakor Pekova mama. Osem jih še živi, dva angelčka pa sta šla pripravljat kraj v nebesih materi.
Sina Francija* za katerem so tihotna vedno žalovali, ki je padel v vojni, pa 'je našla v vednosti.
Poleg vsega dela pa je imela še čas, da je bila dobra in vestna tretjerednica, opravljala molitve, hodila k shodom, prejemala sv. zakramente. Kakor je skrbela za druge radi prejemanja svetih zakramentov, tako je sama pogosto stopila k mizi Gospodovi ob stanovskih nedeljah, na tretjeredniško. nedeljo, ob dnevih češčenja. Zadnjične pre-..................................iiiiiiiiiiiiii
Nogavice, žensko spodnje perilo, moške in otroške hlače dobite najceneje pri STOFFSCHWEMME, Klagenfurt, Benediktiner Platz.
SADNA DREVESCA
Velika izbira sadnih drevesc, posebnih sort, ki jim slana ob cvetju ne škoduje.
jela Jezusa še v farni cerkvi na dan češčenja, verjetno je bila deležna sv. zakramentov še zadnji dan in je tako v Gospodu živela ter šla tja v večnost, da se odpočije od svojega trpljenja.
Ulaga, dobra Pekova mati naj počivajo v miru! Pekovim in vsem sorodnikom naše iskreno sožalje.
ŠT. ILJ
Minula dva meseca smo imeli pri nas eno poroko in en krst, pogrebov pa je bilo kar osem. Smrt se je hotela pri nas kar udomačiti. Kot prvi je umrl na Rlopicah Hanzi Einspieler, ki je bil podpora staremu očetu. Pljučnica mu je pretrgala nit življenja.
Za tem je smrt pobrala Tratnico v Pul-pačah, ki je veliko trpela in bila tudi dalj časa v bolnici; zatem je šla Lena Krasnik. Rojena je bila v Kanalski dolini, poslednji počitek pa je našla na šentiljskem pokopališču. Kar nenadoma je umrl „ž.agmo-šter” šiman Humnik, Sitar šele 57 let. Za tem Egidij Musej, ki je bil pravičen in pošten delavec. Sezidal si je tudi prijetno hišico, ostal je sam, sestra mu je pa gospodinjila.
Staro Klemenco je rešila smrt bolezni, kajti ni bila več pri pravi pameti. Na Klo-picah je umrla Urši Miki, nekdanja kuharica pri gosp. župniku Nagelu, dosegla je lepo starost 87 let. Kot zadnja nas je zapustila iz Vesce Maria Spendier. Vsem rajnim naj bi bil Bog milostljiv sodnik!
Zelo smo bili veseli lepega vremena, ker smo lahko pridelke lepo spravili. Krompir je dobro obrodil, manj bo turščice, ajde pa sploh ni bilo, slana jo je pri nas vzela. Kakor povsod, tudi pri nas razsaja „gripa”, ni je hiše, da bi kdo ne ležal.
STRPNA VES
Matevž Duller je že dalj časa bolehal na pljučih. Iskal je pomoči pri zdravnikih v bolnicah v Celovcu in v Wolfsbergu, pa je ni našel. Prišel je spet domov in g. zdravnik dr. Laznik se je nadvse potrudil, da bi lajšal trpečemu bolečine, a 'ozdraviti ga ni mogel. V soboto popoldne jev Gospodu zaspal. V ponedeljek smo ga spremljali k zadnjemu počitku na pokopališče v Šmihelu ob lepi udeležbi prijateljev, znancev, sorodnikov in faranov.
Domači g. župnik so opravili ob astistenci preč. g. župnika Verhnjaka pogrebne obrede, se lepo poslovili od rajnega vzglednega, dobrega farana, ki je bil delaven in pa tudi vestno izpolnjeval svoje verske dolžnosti. Rad je prejemal pogosto sv. zakramente.
Pevci, katere je tako rad poslušal, so mu zapeli zadnje žalostinke v slovo. Ob odprtem grobu so se g. župnik posebej zahvalili Ramuševi družini, ki je vzela težko bolnega pod streho in mu stregla ter ga položila na mrtvaški oder v svoji hiši. Ravno tako gospodu Sinnreichu in njegovi gospe za pomoč in postrežbo v bolezni. Dobri Matevž
Odprto mesto
Prodajalko in pomočnico v gospodinjstvu išče
ING. MARKO POLZER,
St. Veit/Jauntal
PRI INGSTE WERKE dobite za vaš stari likalnik 50.— šil., če pri nas kupite Ro-■vventer-likalnik za 217.— šil.
IŠČEM ZASTOPNIKE
z motornimi vozili, ki imajo žc skušnje v prodajanju podeželskih strojev in traktorjev. Vstop v službo takoj! Ponudbe pošljite pod „Landesvertretung” na Postamt II, Postfach 18.
mesarija KLAGENFURT, Herrengasse
Naprodaj
Enonadstropna hiša s trgovino, garažo, 4 ha zemlje z gozdom v Podjuni, blizu avtobusne postaje, se zaradi družinskih razmer ugodno proda. — Ponudbe pod značko: „100.000” na upravo lista.
Vam nud<
Tfflfdriilitius
PRI NAKUPU PREPROG . PREGRINJAL . BLAGA ZA POHIŠTVO - NAMIZNEGA IN POSTELJNEGA PERILA
OBSBBBBI
pazljivo postrežbo
^ M NIZKE CENE • plačilne olajSave
BELJAK-VILLACH - POSTGASSE 3 - TEL. 47-67
Duller naj počiva v miru! Sorodnikom naše sožalje.
SELE
To pa res ni prav, da je v eni hiši vsega dovolj, v drugi pa premalo! Tako je modroval Andrej Dovjak, starejši Hav.ptmanov sin. Pri Spodnjem Bošnjaku na primer je še krepka babica, brhka mati in tri hčere. Kako lahko si razdelijo delo med seboj. Moja mati pa je sama za vse: za kuhanje, pranje, živino in polje! Treba bo tam vzeti, kjer je preveč, in dati tja, kjer je premalo! Tako si je mislil Andrej in je pri Bošnjaku to povedal, in prosil: Dajte mi Micijo! Oče Tomaž je rad privolil, češ: osem otrok imam, pomalem se morajo itak razleteti kakor ptički iz gnezda! Naj pa najstarejša prva gre! Babica in mati sta imeli sicer solz-
ne oči, a kaj hočeš, enkrat pride za vsakega ločitev od doma. Iz srca rada pa je rekla „da!” Mici sama in je to zatrdila vno- ■; vič kot nevesta pri poroki v ponedeljek j 15. oktobra. Po veselem ženitovanju pri | Trklu so Havptmanovi sinaho z veseljem sprejeli v svoj družinski krog. Naj se z do- i brovoljno mlado gospodinjo začne smehljati rodbinska sreča mladim in starim!
Gozdni delavec Helijodor čertov pa si je poiskal življenjsko družico pri pd. Fran- j cu na Zvrhnjem Kotu in se je z Uršulo poročil v nedeljo 23. okt. v romarski cerkvi na Žihpoljah. Z njo se je preselila že četrta i Francova hčerka kot žena v vas pri cenkvi. Kakor one tri naj bo tudi ta marljiva gospodinja, ljubeča žena možu in skrbna mati otrokom.

l/atk, iisita in scniaceU
Resnična basen iz naše dežele in našega časa.
Tako se pripeti, če imata dva nasprotnika na vsem lepem isto hudobno misel, isti cilj.
Lepega dne je zagledal sestradan volk na jasi ljubega srnjačka, ki je ves zaverovan mulil sočno travo ob svojih parkeljčkih. Volk je slastno požrl slino in nemudoma sklenil: ta mi bo ravno prav za večerjo, sam vrag te je dal, mrcina srnjenoga! Iz drugega kota lesa pa je srnjačka zagledala tudi lisica, pretkano povlekla po tleh svoj košati rep in se razveselila: to bo grižljaj, jejsasav jejsasa, stara tetka ima pač nos, da takega nima kdorsibodi!
Tako sta se bližala srnjačku vsak s svoje strani, volk in lisica, počasi in previdno, ne
da bi vedela drug za drugega. Samo nekaj korakov je še imel volk. Obstal je in pomislil: treba bo skočiti, da ti ne uide. Tudi lisica je imela samo še nekaj korakov. Obstala je in pomislila: zdaj pa skok za vrat, drugače ti jo popiha! Sam vrag pa je hotel', da sta se pognala v loku oba v istem trenutku, da bi mladiča raztrgala. In čudo prečudno — kaj čudo — nesreča nesrečna, trčila sta z buticama tako neusmiljeno trdo, da sta se jima na mestu razleteli na drobne koščke, nedolžni srnjaček pod njima pa se ju je otresel, poskočil in se šel past na sosednjo jaso.
Ali ti ugaja, da se je tako zgodilo? Meni tudi. In komu ne bi ugajalo?
Petrov Anzej
Tekstilna trgovina L M A U R E R	»t
Klagenfurt, Alter Platz 35 vas vabi!
Znana trgovina za blago in perilo L. MAURER na Starem trgu v Celovcu je ena najstarejših trgovin v mestu, saj obstaja že izza leta 1828. Že naši starši in prastarši so kaj radi kupovali v tej priljubljeni trgovini, ker so tu našli vse, kar so potrebovali blaga in perila. Ta je bila že od nekdaj trgovina našega podeželja, kakor je danes — prva ljudska trgovina.
Tu dobite po izredno nizkih cenah in v dobri kvaliteti: žensko blago za obleke, bluze, kostume in
plašče; moško blago za obleke; nadalje l>elo in pisano posteljnino, mrežnato in tiskano blago za zavese, žensko in moško perilo, nogavice vseh vrst ter volno v vseh mogočih barvah.
In še nekaj vam moramo omeniti: V tej trgovini imate izredno veliko izbiro, vljudno in ljubeznivo vam bodo postregli, a lahko si ogledate blago tudi brezobvezno.
Trgovino MAURER v Celovcu najtopleje priporočamo.
Prijetno lahko spite na pernatih žimnicah in z oddejo ki. jih dobite pri
L O D R O N
VILLACH, Lederergasse 12
.URADNA OBJAVA.
POZOR, NEMŠKI DRŽAVLJANI IN IIEGUNCI-PREGNANCI!
Verband deutscher Staatsbiirger in Osterreich objavlja:
Potrebni nemški državljani in tudi taki pregnanci iz Jugoslavije, ki imajo že avstrijsko državljanstvo, naj se obrnejo na naslov: Karl RibLsel, Gersdorf 2 bei Tanzenberg, P. Maria Saal, glede podelitve oblačil (iz neke posebne akcije) kakor: površnikov, oblek, kostumov, čevljev, gumijastih škornjev itd. Na gornji naslov naj se obrnejo le potrebne osebe, onemogli in taki s številnimi otroki.
Kupim posestvo
na Koroškem ali kje drugje v Avstriji; velikost posestva naj bo 10 do 25 hektarjev (od tega naj bo par hektarjev gozda). Pogoj je, da so poslopja (zgradbe) še v dobrem stanju v ravnini in blizu avtobusne ceste.
Plačam v gotovini in sicer takoj!
Ponudbe z vsemi podatki o posestvu pošljite na upravo „Našega tednika - Kronike" pod značko „Posestvo"
v našem listu ’
KELAG
Okrajna uprava Celovec
Naznanjamo, da so novozgrajene 20.000 volt električne napeljave pod visoko napetostjo od trafopostaje Vovbre do Djekš z napeljavami Seboj, St. Lamprecht in Grafenbach z novozgrajenimi trafopostajami Seboj, St. Lamprecht, l’ro-hart, Ruzej, Djokše in Grafenbach
od torka, dne 22. oktobra 1957
pod visoko napetostjo električnega toka
Vsako dotikanje napeljave in naprav, ki so pod električnim tokom, je smrtnonevamo. Izogibajmo se tudi žic, ki bi ležale jm tleh.
Prijave motenj in predprijave za sekanje lesa v bližini električnih napeljav, je treba poslati na upravo KELAG-a v Velikovcu, tel. 466. V teni slučaju bomo poslali brezplačen nadzorovalni personal.
Peči, štedilnike
KAKOR VSE KMETIJSKE POTREBŠČINE dobite najugodneje pri
HANS WERNIG
Celovec. Paulitsthgasse (Prosenimi)
WIENER PELZUIERKSTUTTE
C/. r()e$elii
KLAGENFURT. 0BSTPLATZ 2
1932 ■ 1957
plašeč
DCožnlmsti-
ooešalniki
Vsako delo je kakovostno Izvedeno. Veliko skladišče kožuhovin.
List izhaja vsak četrtek. - Naroča se pod naslovom: „Naš tednik-Kronika”, Celovec, Viktringcr Ring 26. - Naročnina mesečno 5 šil., za inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved en mesec naprej. - Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Janežič, Leše pri St. Jakobu. -Tiskarna D"\žbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringcr Ring 26. — Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.