Juri Cukala.
Ravno danes je tri leta, ko je Gomiljska fara poverh obhajanja prečastitiga Rojstva Gospodovima vse posebno cerkveno opravilo imela. Moža so nesli h pokopu, ki bo, ne le vsakima Gomiljanu, ampak še premnogimi! iz stranskih far vedno v blagim spomini ostal, dokler zdanji rod ne prejde. Mislim, se pozneje veke se bo poštovavno od njega pripovedovaro.
Sveti dan 1843 je zemlja verliga Gumiljana v svoje krilo zakrila; de mu jih je malo enakih, je že marsikteri stranski potem djal. Ta verli mož je bil Juri C ukala.
Komaj je on mož po serci Božjim, on, ljubljene ljudi, oči zatisnil, je sla ta zgoda ko ogenj od hiše do hiše, od sela do sela — še daleč čez mejnike Gomiljske fare, in je vsako serce globoko zadela. Povsod so solze tekle, solze žalosti, ga ne več na zemlji viditi, združene s solzami sladke tažbe, ga v srečnim kraji sve-tiga raja vediti. Svete Bile dan se drujiga ni govorilo, ko od Jurja Ciikala, vsak je hotel vediti, keriaj de bo njegov pogreb, vsak mu je želel poslednje spoštovanje, poslednjo ljubezen skazati. En glas je bil, de mora Sveti Dan pred desetim opravilam pogreb biti, ena želja, de cela srenja do njegove hiše po-nj gre, in ga do mertviša spodobno spremi. In ta želja se je spolnila: ljudi se je nabralo, de le redko h kterimu pogrebu toliko. Goreče molbe, polne vere, upanja, ljubesni so glasno spremljale rezno petje „Miserere". Xa mertviši je bilo vse ginjeno. Sivi starčki so si solze iz oči brisali, kakor de bi vsak bil svojiga sina zgubil. Modre žene so žalovale, kakor de bi njih vsaka bila svojiga sina do groba spremila. Ljudje sredne starosti so zdi-hovali, kakor de bi vsak bil brat ali sestra rajniga. tudi otroci so z odrašenimi jokali, in s tremi zapušenimi hčerkami rajniga žalovali, kakor de bi vsim malim bila smert očeta vzela. Izvsih sere so goreče molitve k svetim nebesam puhtele, ne toliko za rajniga, zakaj zdelo se je vsakimu, de rajni molitve ne potrebuje, le bolj za se, de bi vsakiga poslednja ura bila tako sladka, vsakiga odhod bil tako srečen, ko rajniga.
Kaj je počel ta mož? Kaj je bil, de se je njegov spomin tako glaboko v toliko sere vtisnil?
Velika zmota je sploh med ljudmi, de mislijo, le v visokim stani bi bila sreča, le imenitne dela bi storile človeka slavniga. Tudi nizek stan, tudi navadne dobre dela, ki jih je spolniti vsakimu mogoče, storijo človeka srečniga, slavniga. Juri Ciikala je bil mož niskiga stanu. Majhno zemljiše pa pošteno rokodelstvo je bilo vsa zaloga njegove sreče. Kolarstvo je pridno rabil, pošteno tavernal, in s tem si je pripomogel, de je pred svojo rano smertjo ženi in otročičam lepo hišico pozidal, in še precej premoženja zapustil. Se le 42 let je bil star, ko ga je Bog iz tega sveta poklical, pa kjer je bilo potreba kaj spoznati, skleniti: niso možje lahko dokončali, de bi se ne bili poprej z Jurkam posvetovali. Ni sicer znal ne pisati ne brati, ker ni bilo v njegovih otročjih letih priložnosti, se tega naučiti: pa domača razumnost, dobro odkrito serce, tenjka boga-boječnost so to zgubo obilno domestile, one so bile vir njegove slavnosti. Velik prijatel šole je bil, sosede za njo vnemal, in fajmoštra in šolskiga učitelja pri vsih njunih dobrih naklepih pridno podpiral. Zavoljo njegove povsod hvaljene  poštenosti  so ga  radi oskerbnika  vdov
in zapušenih otrok prosili: in on, ki nikomur ni odrekel, kar je le storiti mogel, je rad tudi tako skerb prevzel. Gosposke so ga zavoljo njegove odkritoserčnosti, poštenosti in ljubezni do ubogih veliko cenile.
Redek je, ki bi celo nobeniga sovražnika ne imel: Juri C likala ga ni imel. Ne de bi bil plajš za ve-tram obračal — gerda, moža nevredna raba — veliko več bi bil raji veliko zgubo prenesel, ko le v kolikaj hudiga privolil. Zoper hudobijo se je vselej vzdignil: in vunder so ga tudi taki ljubili in spoštovali, ktere je svaril in od hudiga odvračal, zakaj vse te duhovne dela milosti je tako ljubeznivo opravljal, de mu tudi togoten ni mogel zameriti. Ni bil nadležen režiin; svaril, očital je bolj z zgledam, ko z zbadljivimi besedami. Čakal je na priložnost, in je tako marsikaj vrav-nal, kar bi gosposke bile teško obravnale. Bil je tedaj med svojimi sosedi, ko angelj miru, ki je razločene serca zopet sklepal, ko svetla luč lepih zgledov, s ktero je svojim bližnjim k lepim keršanskim čednostim svetil. On, mož verle visoke postave, ravniga deržanja, nekoliko blediga, odkritiga obraza, prijazniga očesa, sije na pervi hip serce pridobil. Vsak si je upal, mu serce odkriti, zakaj skrivnosti je dobro ohranil, nikdar za herb-tam govoril. Pijan ni bil nikdar, pa tudi ni terpel, de bi se pod njegovo streho pijančevalo, ali razvujsdano ravnalo, zapravljivcam doto žen in dedino otrok zapravljati, besedačam bližnjiga obirati, ni bilo v njegovi hiši pripušeno; poštene dobre volje, sladkiga nedolžniga petja, prijazniga pogovarjanja je bil pa velik prijatel, skrat-koma, oster po sliki svetiga ošterja Teodota. Desiravno ni bil bogat, je vunder veliko dobriga storil; sirotam je pomagal, kolikor je zamogel. Božji blagoslov je storil, de je njegovo premoženje pri vsem tem vunder le rastlo. Ko ga je v sredi adventa 1843 nagla bolezen v posteljo poderla, je kmalo občutil, de ne bo dolgo živel; želo smerti mu je namreč že od mladih let v životu tičalo. Pri nekim cerkvenim strelanji je top razneslo, in ga kos Jurju v persi zletelo. Nevarno bolan od tega, je sicer ozdravel, pa vunder zmerej nasledke tiste nesreče v persih občutil. Bil je pozneje vojak, pa zavoljo tega zlega je po triletni službi od vojaštva slovo dobil. Ta stari zleg se je tedaj zdaj kar nanaglama vnel.
Vsi znanci se hudo vstrašijo, žena hoče obupati: .Turka jih pa vse tolaži, zdravniške svete — le iz po-koršine do božje postave zvesto izpolnuje, in ves miren — vesel smert pričakuje. V Boga, kterimu je bil celo življenje ves vdan, tako čisto zaupa, de ga celo ne moti misel, kaj bo z ženo, kaj z otroci. Od žene, otrok mirno slovo jemlje, kakor bi imel le za kake dni odriniti. Vsakimu prijatlu prijazno roko poda, ga spomni na kako okolno že iz davnih časov, napelje na njo kak lep nauk, — vedno ves poln dobre volje. — Dokler je bil zdrav, ni lahko kak dan ostal brez svete maše. Tiste četertice ure, ki jih je v cerkvi zamudil, si je obilno domestil, ker ni vedil ne za sive ponedeljke, ne za sopraznike, temuč je od ponedeljka jutra do sabote večera ves čas pridno po poklicu svojiga stanu pri svojim rokodelstvi k dobrimu obernil. Zdaj, ko ne more iz postelje, pošlje po sveto Popotnico, in s svetim veseljem prejme svojiga Zveličarja, poln zaupanja v njegovo zasluženje, v pri prošnjo njegove presvete Matere in ljubih svetnikov — nar hujši britkosti z Bogu vdanim sercam prenaša, dokler ves mirn svoje lepo življenje ne sklene.
Bodi mu ta spomenik v Novicah, v nekolik dome-stik velike zgube njegovim znancam in prijatlam, v lep zgled — ne le kmetam in rokodelcam, temuč vsakimu.
Sam sveti dan 1846.
Eden zmed njegovih mnogih prijatlov.