GLAS
LETO XXI. ŠT. 31 (995) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 4. AVGUSTA 2016
NOVI
CENA 1,20 EVRA 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
Svetovni dan mladih
Mladi, pustite 
sled!
  deča nit 31. Svetovnega dneva mladih,
ki so ga v jubilejnem letu usmiljenja
močno zaznamovali Frančišek, papež
periferij in konkretnih gest, ter “apostola
usmiljenja” sv. Janez Pavel II. in sv. Favstina
Kowalska, je pravzaprav bilo vprašanje: je svet
mogoče spremeniti? Na dan je prišlo prejšnji
četrtek, ko so mladi uradno sprejeli svetega
očeta, pa tudi pri nedeljski maši, ko je bilo na
prizorišču v Krakovu zbranih okrog dva
milijona mladih iz 187 držav. Sveti oče je
mlade “stresel” in “pretresel”, ko jim je položil
na srce, naj bodo protagonisti zgodovine, naj
pustijo sled, naj branijo najdragocenejši dar,
svobodo, in svoje dostojanstvo, naj ne pustijo,
da drugi odločajo o njihovi prihodnosti.
Neposredno jih je nagovoril v njim
razumljivem jeziku, tudi s “tehnološkimi
prispodobami”, ko je dejal, da Boga ne
zanima, kakšen mobi imajo, da Jezusu ne
morejo odgovarjati s telefonskim sporočilcem,
da je evangelij “navigator po poteh življenja”,
da Božji spomin ni “trdi disk”, ampak nežno
čuteče srce. Zato jih je tudi srčno pozval, naj
divan raje zamenjajo za par čevljev, kajti
“življenje je lepo vedno, ko ga želimo živeti,
vedno, ko želimo pustiti sled”.
Mladi niso le prihodnost, še pred tem so
sedanjost. Zato je pomembno, da znajo najti
razloge za pogum, da gredo proti toku, da
gradijo mostove, ki presegajo logiko ločevanj
in strahu. Po vsem svetu! Po krvavem mesecu
juliju pa je blagoslovljenih prinašalcev upanja
potrebna še zlasti naša stara Evropa.
/ str. 4
Danijel Devetak
R
www.noviglas.eu
“Usmiljenje ima vedno mlado obličje”!
Svetovni dan mladih 2016 v Krakovu
  Predstavili so 51. Študijske dneve Draga
Draga širi kulturo upanja 
v matično domovino
TRST 
   esnica ne more škoditi
nikomur razen tistemu,
ki se je mora bati”.
Te besede Franca Jeze, osebe, ki je
vselej verjela v možnost slovenske
državne suverenosti tudi v času, ko
je bilo tako razmišljanje po mnenju
mnogih prerano, bodo spremljale
letošnje 51. Študijske dneve Draga.
Pod šotorom v Parku Finžgarjevega
doma na Opčinah bo namreč od
petka, 2., do nedelje, 4. septembra,
naša slovenska narodna skupnost
ponovno imela priložnost raz-
mišljati o sodobnem slovenskem
etosu in o izzivih, ki jih našemu na-
rodnemu telesu postavljajo zdajšnji
družbenopolitični premiki: in to
ravno v letu, ko naša matična do-
movina praznuje četrtstoletno sa-
mostojnost. Ni zato naključje, da so
prireditelji, to je Društvo slovenskih
izobražencev, izbrali za moto debat-
nega foruma besede daljnovidnega
misleca.
Uvodno predavanje Drage bodo v
petek, 2. septembra, imeli dr. Vero-
nika Martelanc, dr. Aleksij Kalc in p.
Robin Schweiger na aktualno in žal
bolečo temo priseljeništva. Na okro-
gli mizi bodo razglabljali o trenut-
nem stanju migrantskih dinamik in
o možnosti razvoja prihodnjih sce-
narijev. S katere vrste migranti pri-
hajamo v stik? Kako poteka njihova
integracija? Ali smo s svojim odno-
som do njih še vedno civiliziran na-
rod? Z odgovori na ta vprašanja in s
primerjavo migracij iz preteklosti bo
na predavanju mogoče preveriti, ali
se ponavljajo dinamike in napake iz
zgodovine ter kam lahko vodijo.
/ str. 9
Igor Gregori
“R
Ruska kapelica pod Vršičem
Putinov obisk in pomembno
ekumensko srečanje
  eprav je dogajanje pri Ruski
kapelici pod Vršičem minulo
soboto obeleževalo predv-
sem dejstvo, da je bila slovenska av-
tocesta na Gorenjskem zaprta, zaradi
tega so bile kolone avtomobilov tudi
v naši deželi še daljše, pa je prav, da
že takoj v začetlu povemo, da ni šlo
samo za Putinov obisk Ruske kape-
lice, ampak je stoletnica nesrečnega
dogodka, v katerem je umrlo več sto
nesrečnežev ruske in drugih narod-
nosti, tudi tokrat bila pomembno
ekumensko srečanje.
Že res, da so mediji predvsem pisali
o Putinovem obisku in vsi v en glas
poudarjali predvsem njegove bese-
de, da bi se morali bolje pogovarjati
in dogovarjati, če že njegove zahvale
slovenskemu narodu ne omenimo,
a premalo se je pisalo o srečanju
med Cerkvami, ki vsako leto znova
označujejo spominske slovesnosti
ob Ruski kapelici.
Že v petek, 29. julija, dan pred Puti-
novim obiskom Ruske kapelice, so
se na ekumenskem pogovoru srečali
predstavniki ruske in srbske pravo-
slavne Cerkve ter katoliške Cerkve v
Sloveniji. Pogovora so se udeležili
metropolit Hilarion Alfejev, proto-
diakon Vladimir Nazarkin, ierodia-
kon Nikolaj Ono in Aleksander
Eršov iz Rusije, metropolit Porfirje
Perić in irej Aleksander Obradović iz
Srbije, na ljubljanski nadškofiji jih je
gostil ljubljanski nadškof metropolit
Stanislav Zore, ob njem pa so bili tu-
di člani ekumenskega sveta Bogdan
Dolenc, Anton Štrukelj, Vinko Ška-
far, Milan Matjaž in celjski škof Sta-
nislav Lipovšek.
/ str. 13
JUP
Č
V nedeljo, 7. avgusta, bo tradicionalno Romanje treh
Slovenij na Svete Višarje, ki ga prireja Rafaelova
družba. Letos bo uglašeno na 25. obletnico
slovenske države. Ob 10.30 bo predavanje slovenske
časnikarke in publicistke Zlate Krašovec. Predavanje,
posvečeno slovenskemu jubileju, nosi naslov
Drugačno pesem zapojmo, veselejšo! Ob 12.00 bo
slovesna sveta maša, ki jo bo skupaj z izseljenskimi
in drugimi duhovniki daroval mariborski nadškof
msgr. Alojzij Cvikl. Poleg ljudskega petja bosta liturgijo obogatila
glasbenika prof. Tomaž Simčič in sopranistka Tamara Stanese.
Ob 13.00 bo na ploščadi za cerkvijo kratek kulturni program, ki
ga bo s petjem obogatil oktet Deseti brat.
Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek za družbena vprašanja
Anton Gregorčič iz Gorice organizirata v sklopu Srečanj pod
lipami avtobus za Sv. Višarje. Informacije in prijave v uradu
KCLB od ponedeljka do petka med 8.30 in 12.30, na telefonski
številki +39 0481 531445 ali po e-pošti info@centerbratuz. org.
Romanje treh Slovenij na Svete Višarje
Svet okrog nas4. avgusta 20162
Povejmo na glas
Le resnične vrednote so naše dobro
Deželni rebalans pozoren tudi do potreb slovenske narodne skupnosti
Zadovoljstvo Gabrovca
(SSk) in Ukmarja (DS)
  inančni rebalans, ki ga je
sprejel deželni svet FJK,
sprošča preko 330 milijo-
nov svežih finančnih sredstev v
korist najrazličnejšim potrebam
deželne skupnosti na področjih
zdravstva in socialne
varnosti, kulture in
izobraževanja, gospo-
darske rasti, kmetij-
stva, okolja in energe-
tike ter javnih uprav.
Tudi specifično kot
Slovenci smo lahko
povsem zadovoljni.
Deželna uprava bo v
prihodnjih tednih in
mesecih nakazala sko-
raj tri milijone evrov
iz zaščitnega zakona,
od tega polovico za
gospodarski in družbeni razvoj
na Videmskem. Skoraj poldrugi
milijon evrov pa bo zagotovil ne-
moteno izdajanje Primorskega
dnevnika, izredni postavki za
Sklad Mitja Čuk in Kmečko zvezo
za dragoceno vlogo, ki jo obe or-
ganizaciji opravljata na sicer zelo
različnih področjih, izredni raz-
pis za financiranje nujnih obno-
vitvenih del na sedežih naših
športnih in kulturnih društev,
skoraj 600 tisoč evrov za dodatno
F podporo primarnim organizaci-jam. Kot odgovor na obveze iz žezloglasnega Protokola o Prosekar-
ju je deželni svet prvič namenil
400 tisoč evrov, ki bodo zaupani
Lokalni akcijski skupini Kras kot
dodatek k sredstvom iz deželne-
ga načrta za razvoj podeželja. Lo-
kalnim akcijskim skupinam FJK
Dežela zagotavlja dodatna sred-
stva za redno delovanje v tem le-
tu, ki je namenjeno pretežno
načrtovalni dejavnosti.
Muzej Kraške hiše v Repnu bo
prav tako deležen izrednega pri-
spevka za nujna vzdrževalna dela
in posodobitev električnih in
protipožarnih naprav. Žal ostaja
še vedno prazen poseben deželni
sklad za slovensko manjšino. Ar-
gument ostaja vsekakor aktualen
zlasti v luči finančnega zakona za
prihodnje leto, ki ga bo deželni
svet sprejemal decembra. “Kot
slovenska izvoljena deželna svet-
nika sva si sicer prizade-
vala še za nekatere druge
postavke, ki niso prodrle
in jih zato ohranjamo za
decembrski rok. Med te-
mi so prispevki sloven-
skemu oddelku deželne-
ga šolskega urada ter
okrepitev preskromnega
prispevka deželnemu ko-
ordinacijskemu odboru
za skupno lastnino, ki
povezuje tudi naše juse in
srenje”, sta povedala Ga-
brovec in Ukmar. Odbor-
nik Panontin je potrdil obvezo,
da si bo deželna uprava prizade-
vala za učinkovitejši pristop do
perečega vprašanja škode, ki jo
povzroča divjad na koži kmeto-
valcev.
Splošna ocena finančnega zako-
na je zato dobra, saj ponuja nove
možnosti in priložnost ure-
sničevanja dolgo pričakovanih
načrtov in utrjuje delovanje in
vloge že uveljavljenih organizacij
in ustanov naše skupnosti.
Pred poletnim odmorom
Deželni svetniki potrdili
rebalans za leto 2016
  eželni svet je prejšnji
teden odobril rebalans
k proračunu za leto
2016. Plenarno zasedanje, s
katerim so svetniki do-
končno odobrili zakon
o rebalansu, se je skle-
nilo v nočnih urah v
četrtek, 29. julija. Šlo
je za pomemben doku-
ment, ki razporeja do-
datna sredstva, ki so
naknadno pritekla v
deželni proračun. Zanj
je glasovalo 25 svetni-
kov večinske koalicije,
18 opozicijskih svetni-
kov je bilo proti, vzdr -
žanih ni bilo. Skupni
znesek javnofinančne-
ga presežka, ki ga je
dežela razporedila, je
337 milijonov evrov.
Dežela je v bistvu s
tem zakonom poraz-
delila finančna sredstva iz jav-
nofinančnega presežka in
ustvarila dodaten finančni
manevrski prostor za posa-
mezne sektorje, prejemnike
javnih sredstev. Za tem so svet-
niki odobrili tudi programski
Dokument za ekonomijo in fi-
nanco 2017, ki daje smernice
za naslednje proračunsko leto.
Rebalans je bil zelo pomem-
ben tudi za finančno sliko slo-
venske manjšine v Italiji. V 6.
členu je določal namreč raz-
poreditev sredstev tudi za slo-
venske ustanove in za nekatere
postavke, predvidene z zaščit-
nim zakonom. O omenjenem
členu so svetniki razpravljali
in ga odobrili v četrtek, 28. ju-
lija. Skupno gre za vsoto v
višini 2,8 milijona evrov. Mi-
lijon in 400 tisoč evrov je šlo
za razvoj dvojezičnih občin na
Videmskem. Sredstva kmetij-
skim, gozdarskim, turističnim
in kulturnim dejavnostim bo-
do tu delile medobčinske zve-
D ze. Dodaten milijon 400 tisočevrov pa je bil takole porazdel-jen. 450 tisoč evrov znaša
izredni prispevek za Primorski
dnevnik, 35 tisoč evrov je pre-
jel Sklad Mitja Čuk. 300 tisoč
evrov je šlo za redno vzdr -
ževanje objektov slovenskih
športnih in kulturnih društev,
590 tisoč evrov pa spada pod
postavko “Projekt”, namenjen
primarnim ustanovam. Denar
iz teh zadnjih dveh postavk bo
dodeljen na podlagi razpisov.
Med postavkami, ki so na-
menjene slovenski narodni
skupnosti, je nekaj novosti. Že
omenjeno postavko “Projekt”,
ki je bila prvotno vredna 615
tisoč evrov, so zmanjšali za 25
tisoč evrov. Ta znesek je bil do-
deljen Kmečki zvezi za pokri-
vanje primanjkljaja. Ker Kme -
čka zveza ni primarna ustano-
va, ne bi mogla konkurirati za
dodelitev prispevkov iz tega
poglavja. Ob tem je bilo za po-
samezne ustanove odobrenih
še nekaj dodatnih sredstev iz
drugih deželnih skladov.
Kraška hiša bo tako prejela do-
datnih 40 tisoč evrov, Narod-
na in študijska knjižnica do-
datnih 6 tisoč evrov. Lokalna
akcijska skupina Kras pa je za
naslednje programsko obdob-
je prejela dodaten znesek 400
tisoč evrov za načrt za razvoj
podeželja.
Toliko o slovenskih postavkah
v rebalansu. Poglejmo še splo -
šno sliko dodeljevanja dodat-
nih sredstev, ki jo prinaša za-
kon. Javnofinančni presežek
je bil, kot že povedano, vreden
337 milijonov evrov. Najvišja
postavka - skupaj 54 milijonov
evrov - je bila namenjena in-
frastrukturam, javnim delom
in gradbeništvu. Za okoljevar-
stvo je novi zakon določil do-
datnih 43 milijonov evrov,
kmetijskim in gozdnim virom
pa 45 milijonov evrov. Tukaj
so še proizvodne dejavnosti z
dotacijo 33 milijonov evrov
ter delo, izobraževanje in razi-
skovanje s 24 milijoni evrov.
27 milijonov evrov so z novim
zakonom namenili krajevnim
avtonomijam, od tega bo 19
milijonov evrov šlo za me-
dobčinske zveze.
kil
  er živimo v nemirnih časih, je slej ko
prej umestno in koristno, da usmerja-
mo svoje korake v smer, ki je dobra za
nas in za druge. Vsi bolj ali manj vemo, da ni
dobro, če se posvečamo zgolj sebi in ne
upoštevamo drugih, saj smo od njih odvisni,
in to mnogo bolj, kot se zdi na prvi pogled.
Živimo pač v skupnosti in ona je tista, ki za-
gotavlja naše ugodno počutje, ali pa vpliva na
nas z nerazumevanjem in nenaklonjenostjo.
In to velja za najožjo skupnost, v kateri živimo,
velja pa tudi za vzdušje med narodi in v istem
narodu, za skupnost ali neskupnost med
državami in celo civilizacijami. Če pa se po-
svečamo zgolj in v prvi vrsti sebi, in to postane
razširjena in s tem splošna miselnost, se iz
takšne ali drugačne skupnosti odmaknemo in
je več ne soustvarjamo, kar prinaša škodljive
posledice povsod: v našem najožjem krogu,
na ravni naroda, na ravni držav in civilizacij.
In resnične vrednote nas prepričujejo prav o
tem, naj mislimo in zares skrbimo tudi za dru-
ge, če se hočemo izogniti bolečim razpletom
dogodkov. In vse med njimi, vse nepotvorjene
vrednote, ki so temelj dobrega zame, za nas
in pravzaprav za vse, govorijo zelo jasno: raz-
potje je od vekomaj eno samo, in sicer med
obrnjenostjo zgolj vase in nesebično vpetostjo
med druge. Seveda pa se zdijo resnične vred-
note v svetu, kakršen le-ta še vedno je, nesmo-
trne, naivne in celo absurdne. Saj, kako naj bi
bilo dobro, če skrbim predvsem za druge, za
skupnost, in pri tem postavim sebe v kot?
Kakšne vrednote naj bi bile to, če mene iz-
ničujejo in moram najprej misliti na druge,
kakšno zadoščenje in zadovoljstvo naj mi pri-
našajo, v čem je njihovo plačilo, ko pa me si-
lijo, da se odrekam sebi? Če blagra takšnih
vrednot ne začutimo, ali še nismo začutili, nas
navedeni vprašanji v trenutku prepričata, da
je takšno razdajanje v korist drugim milo
rečeno nesmiselno in v nasprotju z zdravo pa-
metjo. In vendar je tovrsten klic vrednot edini,
ki lahko razreši vse probleme in protislovja
sveta, v katerem se zdi, kot da vlada neka slepa
logika, ki pogostoma uničuje na vse strani.
Ustvarja in stopnjuje spore, mržnjo, ne-
strpnost, nasilja vseh vrst in njihovo načrtno
uporabo vse tja do vojn in uničevanja, kar se
dogaja v najmanjših, osebnih skupnostih ka-
kor v tistih, ki so svetovnih razsežnosti. Re-
snične vrednote pa napetosti in spopadanje
odpravljajo, in to spet v tistih najbolj zasebnih
kakor tudi v meddržavnih in svetovnih pro-
storih. Ukinjajo miselnost sebičnosti in skrbi
zgolj zase, zame, za mojo družino, moj narod,
mojo državo, civilizacijo. Na ta način so vse
nepomirljivosti oslabljene in zagotovo odpra-
vljive in povsod lahko prične polagoma pre-
vladovati vzdušje dobrohotnosti, potrpežlji-
vosti, darežljivosti, sočutja, usmiljenja, skrom-
nosti, spoštljivosti in v nobenem primeru
večvrednosti ali želje po nadmoči. To ponujajo
resnične vrednote, če jih le hočemo prepoz-
nati in s tem njihove darove sprejeti.
Janez Povše
K
Podatki Visokega komisariata Združenih narodov za begunce
Po svetu je na begu več kot 65
milijonov ljudi
  isoki komisariat Zdru -
ženih narodov za begun-
ce (UNHCR) je ob svetov-
nem dnevu beguncev v Ženevi
predstavil poročilo o beguncih v
letu 2015. Kot ugotavlja UNHCR,
po svetu še nikoli ni bilo toliko
ljudi na begu, kot jih je bilo lani.
Število beguncev, notranje raz-
seljenih in prosilcev za azil se je
lani povzpelo na 65,3 milijona
ljudi.
V primerjavi z letom 2014 gre za
“drastično povečanje”, opozarja
UNHCR. Leta 2014 so namreč po
svetu zabeležili 59,9 milijona be-
guncev, notranje razseljenih in
prosilcev za azil.
“Medtem ko je bilo v letu 2005
z domov pregnanih povprečno
šest ljudi na minuto, jih je zdaj
24 na minuto, statistično gleda-
no, sta to dva človeka na vdih”,
ugotavlja UNHCR. Hkrati pou-
darja, da se je lani zelo povečalo
število notranje razseljenih in
prosilcev za azil. Prvih je tako bi-
lo 40,8 milijona, drugih 3,2 mi-
lijona. Beguncev je bilo 21,3 mi-
lijona, kar je največje število od
začetka 90. let minulega stoletja.
Skupno število beguncev, no-
tranje razseljenih in prosilcev za
azil v lanskem letu ustreza števi-
lu prebivalcev Velike Britanije ali
Italije.
Med vzroke za drastično po-
večanje števila ljudi, ki so po sve-
tu na begu, UNHCR uvršča dol-
goletne konflikte, kot je na pri-
mer Afganistan, ter na novo raz-
plamtele konflikte, kot sta Sirija
in Jemen.
Leta 2015 je veliko beguncev
prišlo iz treh držav: iz Sirije 4,9
V milijona, iz Afganistana 2,7 mi-lijona in iz Somalije 1,1 milijona.Prav vojna v Siriji je še vedno
glavni vzrok za beg in preganjan-
je ljudi. Kolumbija je država z
največjim številom notranje raz-
seljenih oseb, in sicer 6,9 milijo-
na, sledita Sirija in Irak s 6,6 ozi-
roma 4,4 milijona. Največ na no-
vo razseljenih ljudi (2,5 milijo-
na) je v Jemnu.
Iz poročila UNHCR je še razvid-
no, da je 90 odstotkov beguncev
po svetu izven Evrope - večina
jih je v bližini kriznih žarišč.
Večina beguncev prihaja z
Bližnjega vzhoda ter iz severne
in Podsaharske Afrike.
Glede na absolutne številke je
največ beguncev iz tujine doslej
sprejela Turčija (2,5 milijona).
Glede na število prebivalcev pa
je na prvem mestu Libanon. Na
tisoč Libanoncev je država spre-
jela 183 beguncev, je še razvidno
iz poročila.
Večino prosilcev za azil so v lan-
skem letu zabeležili v Nemčiji, in
sicer 441.900. V primerjavi z le-
tom prej gre za 46-odstotno po-
večanje.
“Vedno več ljudi je prisiljenih za-
radi vojne in preganjanja zapu-
stiti svojo domovino, in to je ze-
lo skrb vzbujajoče. Hkrati na-
raščajo tudi dejavniki, ki predsta-
vljajo nevarnost za same begun-
ce”, je poudaril visoki komisar
ZN za begunce Filippo Grandi.
“Na morju umre grozljivo veliko
ljudi, poti po kopnem so zaradi
zaprtih mej blokirane in v števil-
nih državah je politično ozračje
nastrojeno proti azilu”, je še de-
jal Grandi. Države sveta je poz-
val, naj sodelujejo, ne samo pri
pomoči beguncem, ampak tudi
v skupnem interesu človečnosti.
“Nujno potrebujemo duha enot-
nosti”, je dejal Grandi.
Muzej Kraške hiše v Repnu
Aktualno 4. avgusta 2016 3
  er so nebo prekrivali oblaki in je
bilo med dnevom nekaj ploh, se
je večer Srečanj pod lipami v
četrtek, 28. julija 2016, v organizaciji
Kulturnega centra Lojze Bratuž in
Krožka za družbenopolitična vprašanja
Anton Gregorčič iz Gorice, preselil v ve-
liko dvorano Kulturnega centra Lojze
Bratuž, ki so jo poslušalci, glede na
počitniški čas, zelo dobro zasedli. Goto-
vo jih je zanimalo izvedeti, kaj bo pove-
dal tokratni gost, svetovni popotnik, hu-
manitarni delavec in aktivist za človeko-
ve pravice, sicer diplomirani ekonomist
in strojni inženir, Tomo Križnar (lani je
bil z Dragom Jančarjem prejemnik priz-
nanja državljan Evrope; podelil mu ga je
Evropski parlament). Križnarja je sprem-
ljala žena, Bojana Pivk Križnar, učiteljica
razrednega pouka in novinarka. Tudi njo
so osvojile Nubske gore, najtežje dostop-
ni kraj na svetu, v Južnem Sudanu, in
njihov zvesti obiskovalec Tomo. Prav v
ta skriti kraj črne Afrike je navzoče po-
spremil Tomo Križnar, ki je v Južnem Su-
danu, novi državi, ki se zelo težko razvi-
ja, letos spomladi okusil zapor. Po
mnenju tamkajšnjih oblasti namreč ni
imel dovoljenja za gibanje na kriznih ob-
močjih – tam si verižno sledijo vojne
med raznimi plemeni za prevlado, pa tu-
di naftna polja in drugi interesi imajo
svojo “vlogo”. Šele po diplomatskem po-
sredovanju Ministrstva za zunanje zade-
ve Republike Slovenije, Veleposlaništva
Republike Slovenije v Egiptu in Velepo-
slaništva Republike Nemčije v Južnem
Sudanu, in ob zavzetosti svojcev, predv-
sem žene Bojane, so ga 28. maja izpusti-
li. Ta preizkušnja zapora, v katerem si je
nalezel klice malarije, mu ne preprečuje,
da ne bi načrtoval novega potovanja v
Nubske gore, kjer živijo dobri ljudje še
na pristen način in povsem v harmoniji
z naravo, pa tudi pozabljeni od svetov-
nih medijev. A žal hudo preganjani. Iz
vsega pogovora sta veli Tomova velika
človekoljubnost in trdna prepričanost,
da mora še pomagati tem staroselcem.
V te hribe bi rad pripeljal 175.000 evrov
vreden vrtalni stroj, nujen za iskanje vo-
de. Ljudje v teh gorah hodijo po vodo
tudi več kilometrov daleč.
Po dobrodošlici predsednice KCLB Fran-
ke Žgavec se je z gostom in njegovo
družico pogovarjal novinar slovenskega
programa deželnega sedeža Rai, Fabio
Gergolet. Zelo zanimivo in ganljivo te-
matiko so spremljali krasne fotografije
in videoposnetki, ki jih je posnel
Križnar, pa tudi Bojana, na svojih obi-
skih v teh krajih. Z njimi želi opozoriti
evropskega človeka na težave Severnega
in Južnega Sudana, dežele vzdolž mo-
gočnega Nila, in na krivice, ki jih presta-
jajo domačini. Te se vlečejo skozi vso
zgodovino, saj so trgovci s sužnji prav tu
iskali delovno silo. Domačini so po na-
ravni selekciji izredno čvrsti, krepki, po
postavi visoki ljudje.
Južni Sudan, pozabljena država
V središču četrtkovega pogovora je bil
Sudan, pravzaprav Južni Sudan, država,
ki je nastala 7. julija 2011 in o kateri se
skoraj nič ne govori, čeprav se tam bije
bitka, usodna za milijone ljudi.
Tomo Križnar je najprej prikazal da-
našnje stanje v tej afriški državi. Že uvo-
doma je opozoril, da je težko govoriti sa-
mo s “pametjo”, nujno se morajo v to
vključiti tudi čustva. V letošnjem aprilu
je zadnjič obiskal Južni Sudan. Iskal je
pot čez to področje v Nubske gore. Pre-
den so ga zaprli in ga izgnali, je bil v treh
tednih priča najhujši človeški bedi, kar
jo je videl v svojih 61 letih. Sirija je ra-
zrušena, je dejal, tam se ne da več živeti,
Irak je razdrt v vojni med suniti in šiiti,
tam je tudi nemogoče preživeti, kakor
tudi ne v Afganistanu. V Južnem Sudanu
pa je še hujše, ker živijo tam staroselski
ljudje. O njih in o tem, kaj se tam dogaja,
ne izvemo nič. Dostop novinarjem je
prepovedan. Tamkajšnji predsednik je
izjavil, da bo dal vse novinarje pobiti.
Zato ni čudno, da ni nič novic s tega po-
dročja že več kot leto dni. Ta vlada, v ka-
teri gospoduje večinsko ljudstvo Dinka,
najmočnejše pleme v Južnem Sudanu,
pod vodstvom predsednika Salve Kiirja
– podpredsednik Riek Machar pa vodi
ljudstvo Nuer -, počne isto, kar je v Se-
vernem Sudanu delala islamska funda-
mentalistična stranka muslimanske bra-
tovščine. Gre za isto ‘kulturo’, ki si jem-
lje pravico posiljevati, iztrebljati, ubijati
tudi zaradi tega, ker svet o tem nič ne iz-
ve. To je tako tudi zato, ker
ustanovitev nove države l.
2011 ni prinesla tega, kar so
morda vsi pričakovali. Izkaza-
lo se je, da je to najbolj propa-
dla država. ZDA zdaj menijo,
da bi morali poskušati rešiti od
8 do 10 milijonov domačinov.
Okoliške države se tudi pripra-
vljajo, da bi posredovale in
rešile te nedolžne staroselske
ljudi, ki so ujeti med dvema
plemenoma, Nueri in Dinki.
Toda o tem se nič ne piše, kar
je sramotno za vse, a žal ima
marsikatera država pri tem in-
terese, zato se je beda do-
mačinov ne dotakne.
Preganjanje ljudstev v Sudanu
skozi zgodovino
Nasilje na tem koncu sveta se
je začelo že v času lova na
sužnje, je pojasnil Križnar, ko
je slovenski katoliški misijo-
nar Ignacij Knoblehar (1819-
1858) prišel tako globoko v
srce črne celine in na brzicah,
čisto na jugu, kjer je danes prestolnica
Juba, ker ni mogel iti naprej do Ugande,
ustanovil prvo krščansko misijo, Sveti
križ (l. 1848). Sam opisuje, kako so Turki,
ki so zavzeli Sudan, trideset let prej, lo-
vili sužnje, in kako so pri tem sodelovali
tudi evropski pustolovci, ki so najeli de-
nar, barke, orožje in se podajali lovit
sužnje po Modrem in Belem Nilu navz-
gor. To je bilo kot ‘kavčukova mrzlica’ v
Braziliji ali ‘lov na surovino’ v drugih
afriških krajih (slonova okla za klavirje
ali nojeva peresa za okras). Ljudi so vozili
na trge v Zanzibar, Tanzanijo, Kartum.
Ves Južni Sudan je bil eno samo lovišče
ljudi, je pojasnil Križnar. Nikjer ni bilo
hujše. Lovili so te ljudi predvsem v su-
danskih gorah, ker so bili izredno krep-
ki, dolgonogi in imeli so kremenit,
močan značaj. V Otomanskem kralje-
stvu ni ostalo nič sledi teh črncev, ker so
jim Turki preprečili razmoževanje s ka-
stracijo. V Ameriki so malce boljše rav-
nali z njimi, zato je tam veliko črncev,
potomcev teh ubogih sužnjev. Vsa mesta
Južnega Sudana so bila ustanovljena na
krajih, kjer so zapirali ulovljene sužnje.
Prav o tem piše v svoji knjigi misijonar
Knoblehar; izšla je l. 1850 v Ljubljani.
Od tedaj naprej se, žal, ni veliko spreme-
nilo, je povedal Križnar. Žalostna zgodba
preganjanja se nadaljuje. Ker so pri lovu
na sužnje sodelovali tudi evropski pu-
stolovci, se o tem pri nas težko govori. V
Benetkah je služila takšna sužnja iz Dar-
furja po imenu Jozefina; umrla je l. 1947
in papež Janez Pavel II. jo je l. 2000 pro-
glasil za svetnico. Ko se je začelo kolo-
nialno suženjstvo, so Britanci s Turki in
kasneje z Egipčani izkoriščali domačine
za delo na plantažah bombaža in slad-
kornega trsa. Ko so l. 1956 Britanci odšli,
so prepustili oblast potomcem lovcev na
sužnje, plemenom, ki so se v Sudanu
imela za Arabce. Ti lovci na sužnje so na-
daljevali ta nečedni posel. Zato je l. 1957
izbruhnila revolucija, ko so se potomci
sužnjev na jugu uprli. Od takrat do zdaj,
je opozoril Križnar, je trajal mir na jugu
Sudana samo sedem let. L. 1983 je
zbruhnila druga, zdaj pa tretja vojna:
zdaj se plemena bijejo med sabo. Pred-
sednik Omar al-Bašir je lahko ostal pri
krmilu Severnega Sudana, čeprav ga je
haaško sodišče obsodilo zaradi zločinov
proti človeštvu – kriv je štirih največjih
zločinov skupaj z genocidom v Darfurju
-, ker se je odpovedal Južnemu Sudanu,
ko je l. 2005 pristal na premirje. L. 2011
se je vrnil v Kartum in vlada ozemlju, ki
je ob Nilu in v Darfurju ter Nubskih go-
rah in ob Modrem Nilu. V Južnem Su-
danu je od tedaj vse narobe.
Ljudje trpijo zaradi neprestanih vojn
Kako ljudje živijo v teh krajih, so prisotni
na večeru lahko izvedeli tudi iz doku-
mentarca, ki sta ga pred tremi leti in pol
posnela Bojana in Tomo v Nubskih go-
rah. “Ko živiš s temi ljudmi, ko vidiš, da
ti vse dajo, da te takoj sprejmejo in da se
v bistvu čutiš del njih, takrat začutiš, kaj
je človek človeku”, je z odprtim srcem
dejala Bojana. Ob tem obisku sta dožive-
la tudi zračni napad vojakov Omarja al-
Baširja: on hoče domorodce prepoditi s
tega območja zaradi surovin, ki so tu.
“Ko spoznaš, kakšne krivice se dogajajo
domačinom in kakšne žrtve so ti staro-
selci, se ti srce ustavi pri njih in takrat se
začneš vračati”, meni Bojana Pivk. Med
drugim se s Tomom in drugimi trudita,
da bi tudi z droni, brezpilotnimi letali,
nadzorovali to nedostopno področje.
Nubske gore so med Severnim in
Južnim Sudanom, a meja med njima ni
določena. Domačini živijo v teh granit-
nih gorah, ki so neke vrste naravne
trdnjave. Te gore zadržijo vodo v času
suše, zemlja je odlična, primerna za go-
jenje koruze, je obrazložil Križnar. V te
gore so se zatekala številna ljudstva na
begu pred lovom na sužnje. Tu je danes
99 plemen, ki so med sabo, pa tudi z na-
ravo, razvila kulturo sožitja.
Kako se je Križnar navezal na Nube
Prvič je prišel v Nubske gore v 80. letih
kot študent, tik preden bi moral iti k vo-
jakom v jugoslovansko vojsko. Prišel je
k njim na oslu, z dvema kozama in štiri-
mi kokošmi, ki jih je kupil v zadnji arab-
ski vasi. Da bi se čim bolj približal do-
mačinom, se je tudi sam slekel in šel do
njih nag - iz knjig je izvedel, da so oni
nagi. Takrat je “bežal” od doma, ker je
iskal “resničnega človeka”. Takrat tu ni
bilo še vojne in nihče ni prihajal v te kra-
je. Domorodci so živeli svobodno. An-
gleži so razumeli, da iz teh ljudi ne bodo
nikdar naredili kolonialne birokrate, za-
to so tu razglasili neke vrste naravni re-
zervat. Arabski trgovci niso smeli tja v
gore in tako te ljudi niso mogli zavesti v
ekonomijo in tržno gospodarstvo. Prav
zaradi tega so ostali pristni kot včasih.
Tu je Križnar našel vzajemnost, sobivan-
je, sožitje, idealiste, navdušence, vse ti-
sto, česar v 80. letih ni bilo več v Slove-
niji oz. v socialistični Jugoslaviji, pa tudi,
česar zdaj ni več niti v samostojni Slove-
niji in niti v Zahodnem svetu nasploh.
Našel je novo vero v človeka. Opazoval
je, kako spoštujejo drevesa, živali, kot
brate in sestre. Našel je to, o čemer go-
vori zdaj papež Frančišek, in sicer, da je
narava sveta, ker jo je ustvaril Bog. Mi
pustošimo zemljo, oni jo spoštujejo, pri
njih ni nikakršnih odpadkov. Francoski
prosvetljenec Rousseau (1712-1778) je
imel prav, ko je dejal: “Nazaj k naravi”,
je zaverovano pripomnil Križnar. Da
ljudje v do tedaj neznanih deželah živijo
boljše kot v Evropi, so zatrjevali vsi tisti,
ki so odkrivali nove svetove, od Kolum-
ba do Cooka. Domorodcem v teh
deželah je še danes tuj kapitalističen,
neoliberalističen svet, je dejal Križnar.
Njega je zelo prevzela njihova predanost
drugemu. Tudi njemu so rade volje po-
magali npr. narediti hišo. Tri mesece je
bil med njimi, potem pa jih je moral za-
pustiti, ker je hudo zbolel. Še zdaj zdrav-
niki ne vedo, kakšna bolezen ga je na-
padla. Ni bila mrzlica, niti malarija. Kra-
jevni čarovnik mu je rekel, naj gre do-
mov, ker on ne zna zdraviti te bolezni,
ker je ne pozna. Menil je, da so vsi Evro-
pejci na neki način bolni. Poglavar ple-
mena pa je želel, da bi ostal pri njih, ker
je vedel, da jih čakajo hudi časi, da jih
bodo napadali od vsepovsod, da bi jih
spravili iz teh gora. S severa so se pri-
bliževale vojske islamskih džihadistov, s
‘sveto vojno’ naj bi iztrebili vse pogane,
z zahoda pa so pritiskali nanje “naši”, je
dejal Križnar. Čisto blizu gora so namreč
našli nafto!
Tudi o Darfurju se malo govori
Z Darfurjem je danes, je dejal Križnar,
vse tako kot l. 2006, ko so si vsi evropski
državniki, pa tudi ameriški predsednik
Bush prizadevali, da bi rešili krizno si-
tuacijo. Islamski fundamentalisti s seve-
ra in islamska bratovščina iz Egipta, pa
tudi iz Savdske Arabije in Jemna so že
davno vse pomuslimanili. Do l. 2002 so
vsi podpirali kampanjo za zaščito Nub,
tedaj je prav po zaslugi slovenskega do-
kumentarnega filma Nuba: čisti ljudje
prišel poseben Bushev poslanec v Su-
dan, ki se je ilegalno pritihotapil v te go-
re in o tem poročal na kongresu ter zah-
teval, naj Amerika kaj ukrepa. Kot pa-
storja in kongresnika je pretreslo, kar se
je tu dogajalo. Videl in potrdil je to, kar
so Križnar in sodelavci posneli in trdili
v dokumentarnem filmu. Po septembru
2011 je Amerika razglasila, da bo napa-
dla preventivno in zato, kar se je zgodilo
v New Yorku, Afganistan, Irak, Libijo, Si-
rijo in Sudan, legla tedanjega islamskega
fundamentalizma. Vse so napadali, le
Sudana ne, ker se je tamkajšnja vlada
spretno izmuznila temu. L 2012, ko se
je začela druga vojna v Nubskih gorah,
pa se zanjo nihče ni zanimal. Tu se kol-
jejo ljudstva med sabo. Dinke so se bo-
jevali skozi vso svojo zgodovino in znajo
le to: surovi so in divji. Nube pa so dru-
gačni. Vsak je bil in je zanje dobrodošel,
dobri so in prav zato so nekatere na svo-
jo stran pridobili tudi privrženci Omarja
al-Baširja in zdaj se le-ti bojujejo proti la-
stnim ljudem in jih pobijajo. Tisti, ki so
ostali v Nubskih gorah, so kristjani,
večinoma pa pogani, ki sobivajo z nara-
vo in drug z drugim in se ne prodajajo
za materialne dobrine in udobje, kakor
se ves svet.
Križnar je med glavnimi aktivisti huma-
nitarne organizacije H. O. P. E. in zato je
spregovoril tudi o tem. Darfur je bil v fo-
kusu vsega sveta, ko je bilo doseženo
premirje, sicer samo z eno stranjo. Ame-
ričani in EU so takrat mislili, da je vse
rešeno. A ni bilo tako, samo iz medijev
je Darfur izginil, ker ni v interesu, da bi
kdo vedel, kaj se v njem dogaja. Pet let
so imeli humanitarnega koordinatorja
darfurskih upornikov v Ljubljani, Sulej-
mana Jamousa, in vsa ta leta so v Dar-
furju živeli v vojni. Ta humanitarna or-
ganizacija H. O. P. E. je bila ustanovlje-
na l. 2008, potem ko si je Tomov prija-
telj Klemen Mihelič ogledal dokumen-
tarec o vojni za vodo in ko se je ob obi-
sku teh afriških krajev sam prepričal,
kako je tu hudo. Ta organizacija je na-
birala - in še nabira - tudi prispevke za
vrtalno napravo, za kamere, satelitske
modeme, drone, s katerimi lahko z
zraka spremljajo dogajanja in tudi sne-
majo filme, da bi svetu lahko poročali
o tamkajšnjih dogodkih. Ker pa nihče
noče tega objavljati, Tomo in Bojana
zdaj pišeta knjige in pripravljata doku-
mentarce. Zato sta ustanovila funda-
cijo Tomo Križnar, ki zbira prispevke
za produkcijo filmov.
Vrtalna naprava, ki nikakor ne more
doseči Nubskih gora
Vrtalni stroj ne more doseči cilja, ker
je “ves svet proti”. Ljudje v Darfurju so
odpisani. Po odcepitvi Južnega Sudana
so ostali prepuščeni vojaški hunti
islamske fundamentalistične stranke
in vojska z drugimi iztreblja afriško
ljudstvo iz Darfurja, Nubskih gora in z
območja Modrega Nila. V Darfurju so
skoro uspeli, ker tu niso enotni. Pet ra-
zličnih uporniških skupin se namreč bo-
ri tudi med sabo. To je Križnar spoznal
sam, že ko je bil odposlanec v Drnovško-
vi vladi. Vse je opisal v knjigi Nafta in
voda. Nube so pa enotne in zato imajo
še priložnost se izviti iz tega bojnega pri-
meža
Zakaj je pomembna ta vrtalna naprava
Ta vrtalni stroj je izredno pomemben,
ker se Sahara neprenehoma širi (sedem
kilometrov na leto!), domačini ne mo-
rejo najti več vode kot nekoč s svojimi
bolj primitivnimi sredstvi. Pa tudi poza-
bili so, kako so to delali njihovi predniki.
Podtalna voda je veliko nižje kot včasih
in zato je potreben ta stroj, ki lahko seže
od 20 do 100 metrov globoko. To napra-
vo so kupili s prispevki posameznikov,
pa tudi s pomočjo Slovenske karitas, ki
je prispevala 25.000 evrov. Letos v aprilu
se je sam prepričal, da je nemogoče pre-
peljati ta stroj v Darfur. Uporniški vojaki
so v Južnem Sudanu, Sulejman Jamous
se je umakni v Egipt lani v novembru.
Razmišljali so, kako bi to napravo spra-
vili vsaj v Nubske gore, kjer so ljudje tam
enotni in se branijo. Zelo so še pristni in
se med sabo ne bojujejo. Polovico teh
nubskih plemen je imelo matriarhat.
Ženske so, kot rečeno, izbirale moža - go-
le so poplesavale pred moškimi, a ta ples
ni imel v sebi nič pregrešnega ali ero-
tičnega, bil je povsem prvinski (tudi tak
ples mladenk so si prisotni lahko ogle-
dali na posnetku).
Kako je tamkajšnjo stvarnost doživljala
Bojana Pivk Križnar
Bojana Pivk Križnar je povedala, da jo je
zanimalo predvsem to, zakaj se Tomo
zmeraj znova vrača k Nubam. Sama je
to spoznala, ko je odšla tja z njim. Videla
je, kako so ti ljudje veseli, kako prijazno,
radostno sprejmejo vsakogar, kako radi
delijo z drugimi, kar imajo. Še fotografij
ne poznajo, morda pa niti ogledal. Neka
tamkajšnja žena se je zelo zabavala, ko
je spoznala, da je prav ona na fotografiji
koledarja, ki sta ji ga prinesla Bojana in
Tomo v dar. Kar pa je Bojano najbolj pri-
vlačilo, so otroci, ker je pač sama učitel-
jica.
/ str. 8
Iva Koršič
K
  Srečanje pod lipami: Tomo Križnar in Bojana Pivk Križnar
“Preživeli bomo, če bomo pokazali naš
človekoljubni obraz!”
GORICA / KCLB – Krožek A. Gregorčič 
Tomo Križnar, Bojana Pivk Križnar in Fabio Gergolet (foto dpd)
Kristjani in družba4. avgusta 20164
Krakov / Svetovni dan mladih 2016
“Usmiljenje ima vedno mlado obličje”
  eliko je bilo “močnih” tre-
nutkov, ki so zaznamovali le-
tošnji, 31. Svetovni dan mla-
dih (SDM). Takih, ki bodo v srcih
udeležencev ostali nepozabni, neiz-
brisni spomini. A k temu se bomo še
vrnili. Tokrat povzemamo predvsem
glavna srečanja papeža Frančiška z
mladimi, vsaj nekaj misli iz njegovih
izjemno bogatih nagovorov na
večdnevnem shodu, ki je v jubilej-
nem letu usmiljenja v domovini sv.
Janeza Pavla II., ustanovitelja SDM,
in sv. Favstine Kowalske potekal pod
geslom: “Blagor usmiljenim, kajti
usmiljenje bodo dosegli” (Mt 5,7).
Na dogodek se je Frančišek gotovo že
dolgo pripravljal. Še posebno po-
menljivo pa je bilo, da je tik pred
odhodom v Krakov, v mesto, kjer je
bil pred nastopom Petrove službe
škof Karol Wojtyla, šel v baziliko sv.
Petra in se zaustavil v molitvi na gro-
bu svetega predhodnika.
28. julij 2016
Črna Marija
V četrtek, 28. julija, je zjutraj pred
poljskim “narodnim svetiščem” Ja-
sna Gora v Čenstohovi daroval mašo
ob 1050-letnici krsta Poljske. Pred
tem se je v tišini poklonil Črni Mariji.
V homiliji je poudaril, da nas Bog
rešuje tako, da postane majhen in
ponižen, blizu in konkreten. Božje
kraljestvo prihaja v svet kakor dež na
zemljo, kakor najmanjše od vseh se-
men na zemlji. “Bog z nami sede k
mizi, sanja in z nami dovršuje
občestvo”. Vse v delovanju Boga je
konkretno. Z Božjo nitjo se v zgodo-
vini prepleta 'marijanska nit'. Mari-
ja, učiteljica ponižnosti in preprosto-
sti, je “lestev, ki jo je Bog uporabil, da
bi se spustil do nas ter nam postal
bližnji in konkreten”. Kot družinska
mati nas želi ohraniti skupaj, “zna
doumeti težke trenutke ter poskrbeti
diskretno, učinkovito in odločno”.
Uradni sprejem
V četrtek, 28. julija, so mladi popol-
dne uradno sprejeli papeža na Sve-
tovnem dnevu mladih. Pričakali so
ga na travnikih Blonia, kamor je
prišel z rumeno-belim tramvajem.
“Končno se srečamo! Hvala za ta to-
pli sprejem”! je pozdravil Frančišek.
“Jezus je tisti, ki nas je sklical na ta
31. SDM”, je dejal. Jezus nam pravi:
“Blagor tistim, ki znajo odpustiti, ki
znajo imeti sočutno srce, ki znajo
drugim dati tisto, kar imajo naj-
boljšega, in ne odvečnega”. Nič ni
lepšega, kakor motriti želje, zavzetost,
strast in energijo mladih, je še dejal.
“Ta lepota se porodi takrat, ko se Je-
zus dotakne srca mladega fanta ali
dekleta, ki postaneta sposobna re-
snično veličastnih dejanj”. Cerkev
gleda mlade “in se želi učiti od vas,
da bi prenovila svoje zaupanje v
Očetovo usmiljenje”. Stvari se lahko
spremenijo! “Usmiljenje ima vedno
mlado obličje”. Usmiljeno srce ima
pogum, da zapusti udobje. “Ko je
srce odprto, je sposobno sanjati in ta-
V krat je prostor za usmiljenje,za ljubkovanje, za to, da smopoleg tistih, ki v srcu nimajo
miru, nimajo nujnega za
življenja ali nimajo najpo-
membnejšega - vere”. Zato
papeža razžalosti, ko sreča
mlade, za katere se zdi, da so
se “predčasno upokojili”,
mlade, ki so se predali, pre-
den bi pričeli igrati, ki hodi-
jo z žalostnim obrazom. Ne-
kateri mladi izgubljajo na-
jlepša leta in energije, ko sle-
dijo prodajalcem lažnih ilu-
zij, “prodajalcem dima”. Mi
pa “nočemo pustiti, da nam
ukradejo najboljše, kar ima-
mo, nočemo dopustiti, da
nam ukradejo energije, ve-
selje in sanje”, je dejal. Moč, ki daje
mladim občutek, da so živi in polni,
“ni stvar, ampak je živa oseba, ki se
imenuje Jezus Kristus”. On je tisti, ki
zna dati življenju pravo navdušenje”:
On nas spodbuja, da povzdignemo
pogled in sanjamo. Skupaj prosimo
Gospoda, da bi nas poslal v pusto-
lovščino usmiljenja, v pustolovščino
gradnje mostov in podiranja zidov,
ograj ali mrež; v pustolovščino po-
moči ubogemu, ki se počuti sam in
zapuščen, tistemu, ki ne najde več
smisla življenja!
Petek, 29. julija 2016
Auschwitz in Birkenau
Ko se je papež Frančišek pred dobrim
mesecem vračal iz Armenije, je med
drugim dejal, da bi rad obiskal Au-
schwitz sam, brez ljudi, brez govorov.
Sam bi vstopil in molil. “In Bog naj
mi podeli milost joka”. In res, 29. ju-
lija dopoldne je obiskal Auschwitz in
Birkenau. Ustavil se je pred 'zidom
smrti', kjer so nacisti izvrševali
usmrtitve s streljanjem, v tihi molitvi
se je zadržal v celici mučeništva sv.
Maksimilijana Kolbeja. V Birkenauu
se je zaustavil pred spomenikom
žrtvam narodov. Tam sta ga sicer
sprejela predsednica vlade in direktor
muzeja, navzočih je bilo okrog tisoč
gostov, in vendar je sv. oče ohranil
globoko tišino in vzdušje zbrane mo-
litve. Ko je položil svetilko, je rabin v
hebrejščini zmolil Psalm 130, De
profundis.
Križev pot
Po obisku velike pediatrične bol-
nišnice je bil v petek zvečer na trav-
nikih Blonia na programu križev pot
z mladimi. Postaje so bile povezane
z deli usmiljenja. Kje je Bog, če je v
svetu zlo, če so ljudje lačni, žejni, be-
gunci? Kje je Bog, ko nedolžni umi-
rajo zaradi nasilja, terorizma, vojn?
Kje je Bog, ko so otroci izkoriščani,
ponižani in ko tudi oni trpijo zaradi
težkih bolezni? “Obstajajo vprašanja,
na katera ni človeških odgovorov.
Lahko le gledamo Jezusa in sprašuje-
mo Njega. Jezusov odgovor pa je ta:
'Bog je v njih'”. Jezus v njih trpi, je
združen z njimi. “Ko Jezus objame
les križa, objame goloto in lakoto,
žejo in samoto, bolečino in smrt
moških in žensk vseh časov”. Na
križevem potu odkrivamo pomen te-
ga, da se oblikujemo po Njem: brez
usmiljenja ne moremo narediti
ničesar! “Zastonj smo prejeli, zastonj
dajajmo! Poklicani smo služiti
križanemu Jezusu v vsaki odrinjeni
osebi, dotakniti se njegovega blago-
slovljenega mesa v tistem, ki je iz-
ključen, lačen, žejen, nag, zaprt, bo-
lan, brezposeln, preganjan, begunec,
migrant. Tam najdemo našega Boga,
tam se dotaknemo Gospoda”. Sredi
zla, trpljenja in greha je za Jezusovega
učenca edini možni odgovor poda-
ritev samega sebe, tudi življenja, s po-
snemanjem Kristusa. Papež je mlade
povabil, naj postanejo “protagonisti
služenja”. Pot križa je “pot sreče za-
radi hoje za Kristusom”, “edina, ki
premaga greh, zlo in smrt, ker se izli-
va v žarečo luč Kristusovega vstajen-
ja, odpira obzorja novega in polnega
življenja. Je pot upanja in prihodno-
sti”. Zato, je še dejal, “bodite sejalci
upanja”!
Sobota, 30. julij 2016
Kraji usmiljenja
Četrti dan apostolskega potovanja na
Poljskem je papež obiskal četrt La-
giewniki, kraj, ki je znan zaradi po-
božnosti do Božjega usmiljenja: tu
stojijo samostan, v katerem je živela
sv. Favstina, svetišče Božjega usmil-
jenja in novo svetišče, posvečeno sv.
Janezu Pavlu II.
Bdenje
Eden osrednjih dogodkov vsakega
SDM je sobotno molitveno bdenje;
tudi tokrat so bili - v za to priložnost
pripravljenem kraju, poimenova-
nem Campus Misericordiae - v res
pestrem sporedu koreografija,
pričevanja, češčenje Najsvetejšega in
rožni venec Božjega usmiljenja.
Srečanje se je začelo, ko je papež sku-
paj s petimi mladimi predstavniki ce-
lin stopil skozi sveta vrata pod oltar-
jem, nad katerimi je bilo zapisano Je-
zus, vate zaupam. Sledila so pretre-
sljiva pričevanja mladih z različnih
koncev sveta. Papež je v svojem krep-
kem nagovoru poudaril, da obstajajo
stvarnosti, ki jih ne razumemo, ker
jih gledamo
le preko zaslo-
na mobilnega telefona ali računalni-
ka. Ko pa stopimo v stik z življenjem,
se zgodi nekaj velikega. “Zaslišimo
povabilo, da bi bili vpleteni”. Mlade
je pozval k molitvi za žrtve vojn v sve-
tu, da bi razumeli, da “nič ne upra-
viči krvi brata”. Bistveno sporočilo je
bilo tole: “Sovraštva ne želimo pre-
magati s še več sovraštva, nasilja s še
več nasilja ali groze s še več groze. Naš
odgovor temu svetu vojne se imenu-
je bratstvo, občestvo, družina”. Strah
vodi v zaprtost in ohromelost. Čutiti,
da v tem svetu ni več prostora, da bi
rastli, sanjali, ustvarjali, gledali ob-
zorja, skratka, da bi živeli: “To je zlo,
ki je med največjimi, ki se nam lahko
pripetijo v življenju, zlasti v mlado-
sti”. V življenju pa obstaja še nevar-
nejša ohromelost. Gre za ohrome-
lost, do katere pride takrat, ko srečo
zamenjamo z divanom: “Da, verjeti,
da potrebujemo dober divan, da bi
bili srečni. Divan, ki nam pomaga,
da bi nam bilo udobno, da bi bili
mirni in varni”,, divan, ki nam zago-
tavlja ure miru, ko se pred računal-
nikom preselimo v svet video igric.
Divan, ki preprečuje bolečine in bo-
jazni. Divan, zaradi katerega ostane-
mo zaprti doma in nimamo skrbi.
“Divan-sreča je verjetno tiha ohro-
melost, ki nas lahko najbolj uniči; ki
lahko uniči mladost. Zakaj? Ker
počasi, ne da bi se zavedeli, zaspimo;
smo zaspani in zmedeni,... medtem
ko drugi - ki so morda bolj živi,
čeprav ne boljši - odločajo o naši pri-
hodnosti”. Za marsikoga je nedvom-
no bolj koristno imeti “zaspane in
zmedene mlade, ki srečo zamešajo z
divanom”. Zato je mlade vprašal:
“Želite biti zaspani in zmedeni mla-
di? Želite, da drugi odločajo namesto
vas? Želite biti svobodni? Želite biti
budni? Se želite boriti za vašo pri-
hodnost”? Nismo prišli na svet, da bi
'vegetirali', da bi živeli lagodno, da
bi iz življenja naredili divan, ki bi
nas uspaval. Nasprotno: prišli
smo, da bi pustili sled. Kadar iz-
beremo udobje, ko srečo za-
mešamo s potrošnjo, izgubimo
svobodo. Mnogo ljudi je, ki ne
želijo, da bi mladi bili svobodni.
Svojo svobodo moramo braniti. V
tem je težka ohromelost: ko
začnemo misliti, da je sreča sino-
nim za udobje, da biti srečen po-
meni hoditi skozi življenje zaspan
ali omamljen. “Obstajajo mnoga
mamila, ki so družbeno sprejeta
in nas spreminjajo v sužnje”. Oro-
pajo nas za največje dobro, za svo-
bodo. “Jezus je Gospod tveganja”,
ni Gospod varnosti in udobja. Da
bi hodili za Njim, je potrebno biti po-
gumni, potrebno se je odločiti, divan
zamenjati za par čevljev, ki pomagajo
hoditi po poteh, ki si jih nisi nikoli
predstavljal, po poteh, ki lahko od-
prejo nova obzorja. Naš Bog nas uči
srečevati ga v lačnem, žejnem, na-
gem, bolnem, v jetniku, beguncu,
migrantu, v osamljenem... Vabi nas,
da bi bili “politični akterji, osebe, ki
razmišljajo, družbeni animatorji”, da
bi si zamislili bolj solidarno ekono-
mijo, da bi iz svojih življenj naredili
dar Zanj in za druge”. Vse to lahko
storijo “vsi, ki so pripravljeni svoje
življenje deliti z drugimi”. Bog od te-
be nekaj pričakuje, je nadaljeval
Frančišek: “Bog prihaja, da razbije
naše zaprtosti, prihaja, da odpre vrata
naših življenj, naših nazorov, naših
pogledov. Bog prihaja, da odpre vse,
kar te zapira. Vabi te, da bi sanjal, želi
ti pokazati, da je svet s teboj lahko
drugačen”. Današnji čas “ne potre-
buje mladih-divanov, temveč mlade
s čevlji oziroma s podloženimi goj-
zarji”. Današnji svet od vas zahteva,
da ste protagonisti zgodovine, kajti
življenje je lepo vedno, ko ga želimo
živeti, vedno, ko želimo pustiti sled.
Zgodovina danes od nas zahteva, da
branimo svoje dostojanstvo in ne pu-
stimo, da drugi odločajo o naši pri-
hodnosti. “Jezus te naravnava na ob-
zorje, nikoli na muzej”. Vabi in “te
kliče, da pustiš svojo sled v življenju,
sled, ki zaznamuje zgodovino, ki zaz-
namuje tvojo zgodovino in zgodovi-
no mnogih”. Odrasli danes potrebu-
jemo mlade, “da nas naučite sobivati
v različnosti in dialogu”; multikul-
turnost ni grožnja, ampak priložnost.
Mladi so priložnost za prihodnost!
“Imejte pogum, da nas naučite, da je
lažje graditi mostove kakor dvigovati
zidove”! Jezus, ki je pot, resnica in
življenje, “te vabi, da pustiš svojo sled
v zgodovini... Gospod naj blagoslovi
vaše sanje”! je sklenil svoje misli pa-
pež.
Kot zanimivost povejmo, da je na ve-
ličastnem prizorišču sobotnega
bdenja - temperamentno! - vodila
odličen pevski zbor redovnic s. dr.
Susi Ferfoglia, po rodu iz Doberdoba,
redovnica, glasbenica z visoko izo-
brazbo in pedagoginja, ki že več let
živi na Poljskem.
Nedelja, 31. julij 2016
Sklepna maša
V nedeljo dopoldan je papež v Kra-
kovu daroval sklepno mašo. V homi-
liji je spregovoril o evangeljskem
odlomku o Zaheju in podčrtal, da se
Jezus želi približati življenju vsakega.
Srečanje z Jezusom spremeni življen-
je: “Tako je lahko vsak dan tudi za
vsakega izmed nas”. Obstajajo pa ne-
katere ovire. Danes lahko tvegamo,
da smo oddaljeni od Jezusa, ker ima-
mo slabo podobo o sebi. “To je velika
skušnjava”, saj smo ljubljeni Božji
otroci, to je naša duhovna identi-
teta. “Bog nas ljubi takšne, kakršni
smo, in zaradi nobenega greha,
pomanjkljivosti ali napake si ne
bo premislil”. In “Bog računa nate
zaradi tega, kar si, in ne zaradi te-
ga, kar imaš: v njegovih očeh prav
nič ne pomeni, kako si oblečen ali
kakšen prenosni telefon upora-
bljaš”. Zanj si neprecenljiv. Bog je
v svoji ljubezni do nas zvest, “celo
trmast”, verjame v nas bolj, kakor
verjamemo vase sami; vedno “na-
vija” za nas kakor najbolj nav-
dušen navijač. Ne smemo ugasni-
ti lepe radovednosti, ampak mo-
ramo tvegati! Življenja ne smemo
zapreti v predal. Jezusu, ki nam
podarja življenje, ne moremo od-
govoriti s preprostim 'sporočil-
cem'!
Mlade lahko ovira tudi skušnjava,
češ da je Bog daleč, strog in ne-
občutljiv. “Lahko se vam bodo sme-
jali, ker verujete v krotko in ponižno
moč usmiljenja... Morda vas bodo
imeli za sanjače, ker verjamete v no-
vo človeštvo, ki ne sprejema so-
vraštva med ljudstvi, ki ne vidi držav-
nih meja kot pregrade in ohranja
svoje izročilo brez egoizmov in za-
mer. Ne izgubite poguma: s svojim
nasmehom in svojimi odprtimi ro-
kami pridigate o upanju in ste blago-
slov za edino človeško družino, ki jo
tukaj tako dobro predstavljate”! Je-
zusov pogled vidi osebo, gleda v srce;
ne ustavi se pri zlu iz preteklosti, am-
pak vidi dobro v prihodnosti. Zato,
mladi, “ne zaustavljajte se na površju
stvari in ne zaupajte posvetnim litur-
gijam zunanjosti, lepotičenja duše,
da bi izgledali boljši. Nasprotno, do-
bro namestite najbolj stabilno pove-
zavo, ki je srce, ki vidi in neutrudno
prenaša dobro. To veselje, ki ste ga
zastonj prejeli od Boga, zastonj po-
darjajte, saj ga mnogi pričakujejo”!
SDM se začenja danes in se nadaljuje
jutri, doma, “saj te Jezus od zdaj na-
prej želi srečati tam. Gospod ne želi
ostati samo v tem lepem mestu ali v
lepih spominih, ampak želi priti v
tvojo hišo, prebivati v tvojem vsak-
danjem življenju”.
Potem ko je papež izročil predstavni-
kom vseh celin prižgane svetilke in z
njimi poslanstvo, naj ponesejo Kri-
stusovo usmiljenje po vsem svetu, se
je ob koncu slovesne maše, pred
opoldansko molitvijo Angelovega
češčenja, zahvalil vsem, ki so omo-
gočili tak SDM. Ob tem je oznanil,
da bo prihodnji leta 2019 v Panami.
Tik pred koncem srečanja se je obrnil
še na Marijo: “Ona, naša Mati, nas
uči, na kakšen način bo izkušnja, ki
ste jo tu na Poljskem živeli, rodovit-
na. Pravi nam, naj storimo kot ona:
ne zapravite prejetega daru, temveč
ga ohranite v srcu, da bo vzklil in z
delovanjem Svetega Duha obrodil
sad. Na takšen način bo lahko vsak-
do izmed vas s svojimi omejitvami
in krhkostmi Kristusova priča tam,
kjer živi: v družini, župniji, v
združenjih in po skupinah, kjer štu-
dira, dela, pomaga, se zabava, torej
povsod, kamor vas bo vodila na vaši
poti Božja previdnost”.
Papež med bdenjem
Sveta vrata
Slovenski skavti iz Gorice z nekaterimi drugimi romarji iz škofije 20. julija v Pavlowicah
S. Susi Ferfoglia vodi zbor redovnic na bdenju
Kristjani in družba 4. avgusta 2016 5
Papeževa poslanica ob 31. svetovnem dnevu mladih
“Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje
bodo dosegli” (Mt 5,7)
3. Izredno veselje – biti orodje
Božjega usmiljenja
Božja beseda nas uči, da “je večja
sreča dajati kakor prejemati”
(Apd 20,35). Ravno zato peti bla-
gor razglasi za srečne tiste, ki so
usmiljeni. Vemo, da nas je Go-
spod prvi ljubil. Toda resnično
bomo blaženi, srečni, samo če
bomo vstopili v Božjo logiko da-
ru, zastonjske ljubezni; če bomo
odkrili, da nas je Bog neskončno
ljubil, da bi nas naredil sposobne
ljubiti kot On, brez mere. Kot
pravi sveti Janez: “Ljubi, ljubimo
se med seboj, ker je ljubezen od
Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Bo-
ga rojen in Boga pozna. Kdor ne
ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog
je ljubezen.  [...] Ljubezen je v
tem – ne v tem, da bi bili mi
vzljubili Boga. On nas je vzljubil
in poslal svojega Sina v spravno
daritev za naše grehe. Ljubi, če
nas je Bog tako vzljubil, smo se
tudi mi dolžni ljubiti med seboj”
(1 Jn 4,7–11).
Potem ko sem vam na kratko ra-
zložil, kako je Gospod usmiljen
do nas, bi vam rad predlagal, ka-
ko lahko mi sami konkretno po-
stanemo orodje istega usmiljenja
do naših bližnjih.
Na misel mi pride zgled blažene-
ga Piergiorgia Frassatija. Rekel je:
“Jezus me obišče vsako jutro v
obhajilu, jaz na ubog način, ko-
likor zmorem, ta obisk vračam,
ko obiščem uboge”. Piergiorgio
je bil mladenič, ki je razumel, kaj
pomeni imeti usmiljeno srce, ki
je občutljivo za najbolj potrebne.
Njim je dal veliko več kot mate-
rialne stvari; dal jim je samega
sebe, z njimi je preživljal čas, z
njimi delil besede in sposobnost
poslušanja. Ubogim je služil v
veliki ponižnosti, nikoli ni raz-
kazoval samega sebe. Resnično
je živel evangelij, ki pravi: “Kadar
pa ti daješ miloščino, naj ne ve
tvoja levica, kaj dela tvoja desni-
ca. Tako bo tvoja miloščina na
skrivnem (Mt 6,3–4). Pomislite,
da je na dan pred svojo smrtjo,
ko je bil hudo bolan, dajal navo-
dila, kako pomagati njegovim
revnim prijateljem. Ob njego-
vem pogrebu so bili domači in
prijatelji osupli, ko so videli
mnogo ubogih, ki jih niso poz-
nali, jih je pa spremljal in jim po-
magal mladi Piergiorgio.
Evangeljske blagre vedno rad po-
vežem s petindvajsetim poglav-
jem Evangelija po Mateju, ko
nam Jezus predstavi dela usmil-
jenja in pravi, da bomo sojeni po
njih. Zato vas vabim, da ponov-
no odkrijete telesna dela usmil-
jenja: lačne nasičevati, žejne na-
pajati, nage oblačiti, popotnike
sprejemati, bolnike obiskovati,
jetnike reševati, mrliče pokopa-
vati. In ne pozabimo na duhov-
na dela usmiljenja: grešnike sva-
riti, nevedne učiti, dvomljivcem
prav svetovati, žalostne tolažiti,
krivico voljno trpeti, žalivcem iz
srca odpustiti, za žive in mrtve
Boga prositi. Kot vidite, usmil-
jenje ni “dobrotništvo”, niti
zgolj čustvenost. Gre za prever-
janje pristnosti, da smo Jezusovi
učenci, naše verodostojnosti, da
smo kristjani v današnjem svetu.
Vam, mladim, ki ste zelo stvarni,
bi rad v prvih sedmih mesecih
leta 2016 predlagal, da izberete
po eno telesno in eno duhovno
delo usmiljenja in ju vsak mesec
uresničujete. Naj vas navdihuje
molitev svete Favstine, ponižne
glasnice Božjega usmiljenja v
našem času:
“Pomagaj mi, o Go-
spod, da bi [...]: bile mo-
je oči usmiljene, da ni-
koli ne bi sumničila in
ne sodila po zunanjosti,
ampak iskala to, kar je v
dušah mojih bližnjih le-
po, in jim pomagala;
[...] bil moj sluh usmil-
jen, da bi se sklanjala k
bližnjim v potrebah, da
bi moja ušesa ne bila
brezbrižna ob bolečini
in vzdihih bližnjih;  [...]
bil moj jezik usmiljen,
da bi o svojih bližnjih
nikoli ne govorila za-
ničljivo, temveč imela
za vsakega besedo to-
lažbe in odpuščanja;
[...] bile moje roke
usmiljene in polne do-
brih del [...]; bile moje
noge usmiljene, da bi
svojim bližnjim vedno hitela na
pomoč, ne oziraje se na svojo
onemoglost in utrujenost;  [...]
bilo moje srce usmiljeno, da bi
čutila vse trpljenje bližnjih”
(Dnevnik, 163).
Sporočilo Božjega usmiljenja je
torej zelo konkreten in zahteven
načrt življenja, ker vključuje de-
la. In eno od najbolj vidnih del
usmiljenja, čeprav morda med
najtežje uresničljivimi, je od-
puščati tistemu, ki nas je priza-
del, ki nam je storil krivico, ti-
stim, za katere menimo, da so
naši sovražniki. “Kako težko se
nam tolikokrat zdi odpuščanje!
In vendar je odpuščanje orodje,
izročeno našim krhkim rokam,
da bi z njim dosegli vedrino srca.
Če hočemo srečno živeti, je nuj-
no potrebno prej opustiti zame-
re, nasilje in maščevanje” (Mise-
ricordiae Vultus, 9).
Srečam toliko mladih, ki govori-
jo, da so utrujeni od tega tako
razdeljenega sveta, v katerem se
spopadajo podporniki različnih
strank, v katerem je toliko vojn
in v katerem obstajajo osebe, ki
z lastno religijo opravičujejo na-
silje. Prositi moramo Gospoda,
da nam podari milost, da bi bili
usmiljeni s tistim, ki nam stori
zlo. Kakor je Jezus na križu molil
za tiste, ki so ga križali: “Oče, od-
pústi jim, saj ne vedo, kaj delajo”
(Lk 23,34). Edini način, ki pre-
maga zlo, je usmiljenje. Pra-
vičnost je potrebna, pa še kako,
vendar ni dovolj. Pravičnost in
usmiljenje morata iti z roko v ro-
ki. Kako bi si želel, da se
združimo v skupni molitvi, iz
globin naših src, v prošnji, da bi
se Gospod usmilil nas in celega
sveta!
4. Krakov nas pričakuje!
Krakov, mesto svetega Janeza Pa-
vla II. in svete Favstine Kowalske,
nas pričakuje z odprtimi rokami
in srcem. Verjamem, da nas je
Božja previdnost vodila, da praz-
nujemo jubilej mladih prav tam,
kjer sta živela dva velika apostola
usmiljenja našega časa. Janez Pa-
vel II. se je zavedal, da je to čas
usmiljenja. Na začetku svojega
papeževanja je napisal okrožnico
O Božjem usmiljenju. V svetem
letu 2000 je za svetnico razglasil
s. Favstino in določil tudi praz-
nik Božjega usmiljenja na drugo
velikonočno nedeljo. Leta 2002
je v Krakovu osebno odprl sve-
tišče usmiljenega Jezusa in svet
izročil Božjemu usmiljenju ter
zaželel, da bi to sporočilo prišlo
do vseh prebivalcev zemlje, in
napolnil srca z upanjem: “Po-
trebno je prižgati to iskro Božje
milosti. V svet je potrebno pre-
nesti ta ogenj usmiljenja. V
Božjem usmiljenju bo svet našel
mir in človek srečo”!  (Pridiga ob
posvetitvi svetišča Božjega usmil-
jenja v Krakovu, 17. avgust
2002).
Predragi mladi, usmiljeni Jezus –
njegovo podobo božje ljudstvo
časti v svetišču v Krakovu, ki je
posvečeno njemu – vas pričaku-
je. On vam zaupa in računa na
vas! Toliko stvari bi rad povedal
vsakemu in vsaki med vami... Ne
bojte se zreti v njegove oči, ki so
polne brezmejnega usmiljenja
do vas, in dovolite, da se vas do-
takne njegov usmiljeni pogled,
ki je pripravljen odpustiti vsak
vaš greh; pogled, ki je sposoben
spremeniti vaše življenje in oz-
draviti rane vaših duš; pogled, ki
poteši globoko žejo, ki je v vaših
mladih srcih: žejo po ljubezni,
po miru, po veselju, po resnični
sreči. Pridite k Njemu in se ne
bojte! Dopustite, da se vas dotak-
ne s svojim brezmejnim usmil-
jenjem, da boste na svoj način
postali apostoli usmiljenja po de-
lih, besedah in molitvi, v našem
svetu, ki je ranjen s sebičnostjo,
sovraštvom in tolikšnim obu-
pom.
Ponesite plamen usmiljene Kri-
stusove ljubezni – o čemer je go-
voril sveti Janez Pavel II. – v vsa
okolja vašega vsakdanjega
življenja in do vseh koncev zem-
lje. Pri tem poslanstvu vas na
tem zadnjem delu poti v duhov-
ni pripravi na SDM v Krakovu
spremljam s svojimi željami in
molitvami, vse vas zaupam De-
vici Mariji, Materi usmiljenja, in
vas vse iz srca blagoslavljam.
/ konec
Prevod: mag. Tone Česen
Prvi duhovnik mučenec, žrtev Islamske države v Evropi 
“Da bi bolje živeli
skupaj”...
  ot gostje in bratje so
prejšnjo nedeljo, 31. juli-
ja, številni muslimani v
Franciji in Italiji prestopili prag
katoliških cerkva in se udeležili
nedeljskih maš. Da bi izrazili
žalovanje in solidarnost s kri-
stjani po smrti 85-letnega du-
hovnika Jacquesa Hamela (na
sliki) , ki sta ga v torek, 26. juli-
ja, v župniji Saint-Etienne du
Rouvray v predmestju Rouena
v Normandiji ugrabila in divje
usmrtila mlada islamska skraj-
neža.  (Prav na dan, ko je bilo
morje njunih vrstnikov z vsega
sveta zbrano v Krakovu...)
Predvsem pa, da bi poudarili,
kako morilci nimajo nič skup-
nega z islamom. Kar so storili,
je pošastno in noro. Zato ne
morejo in ne smejo ločevati pri-
padnikov različnih verstev, ki
želijo živeti v miru, sožitju, slo-
gi in bratstvu. Besede imamov!
Več kot 100 muslimanov se je
udeležilo maše v Rouenu, kjer
se je na praznik sv. Ane in Joa-
hima zgodil umor. V katedrali
Notre Dame v Parizu naj bi jih
bilo okrog 2.000. Vodja islam-
ske skupnosti v Franciji Dalil
Boubakeur je po maši dejal, da
obe verski skupnosti še nikoli
nista bili tako močno povezani
kot zdaj. Lepa skupina se je ude-
ležila maše tudi v Nici, kjer je
še zelo svež spomin na krvavi
14. julij in beli tovornjak, ki je
ubil 84 oseb (med njimi tudi
K mnoge muslimane). “Bitizdruženi je naš odgovor na takodejanje groze in barbarstva”, je
dejal imam Aissaoui.
Pozivu francoske muslimanske
skupnosti k izrazu solidarnosti
s katoličani so se pridružili tudi
muslimani v Italiji. Po vsej
državi naj bi se jih udeležilo ka-
toliških maš okrog dvajset ti-
soč. Imami so morilce označili
za “kriminalce, ki mažejo
islam”, zato je enačenje musli-
manov s teroristi naravnost
“boleče”. Vse vere so vere miru,
bratstva in enakosti, so še pove-
dali med mašo. Terorizem je
prekletstvo, ki ga moramo sku-
paj pogumno izkoreniniti.
Nedeljsko simbolno srečanje
proti fundamentalizmu sicer ni
bilo enoglasno sprejeto ne med
muslimani ne znotraj katoliške
Cerkve. Rouenski škof ga je oz-
načil za pogumno dejanje. Gla-
snik italijanskih škofov, g. Ivan
Maffeis, je poudaril, da ne gre
za mešanje identitet, ampak za
to, da je ta tragedija prizadela
vse, hkrati pa je v enih in dru-
gih utrdila namen, da bi skupaj
naredili korak naprej, da bi
onesposobili tiste, ki želijo de-
liti pripadnike dveh ver, podpi-
hovati mržnjo, sovraštvo in
strah.
Pokol nedolžnega in ostarelega
duhovnika v zakotni cerkvici
francoskega podeželja je
močno pretresel javnost. Po
prvem terori-
stičnem napa-
du dveh musli-
manov v evrop-
ski cerkvi je gla-
snik Sv. sedeža
govoril o bo-
lečini in grozi
zaradi absur-
dnega nasilja, o
korenitem za-
vračanju nasil-
ja. Niti z besedi-
co ni omenil
islama… Že po
dogodkih v Ni-
ci je Vatikan ob-
sodil norost na-
silja, sovraštva
in terorizma. In
ni omenil ver-
skih motivacij.
Svet je v tretji
vojni, ker je izgubil mir. Toda ta
vojna ni verska, je 27. julija zno-
va poudaril papež Frančišek na
poti v Krakov. V tem trenutku
je morda edini svetovni lider, ki
z jasno strategijo skuša zavirati
to svetovno vojno, “ki se bojuje
po koščkih”. Sejati paniko zara-
di “verske vojne” v srcu Evrope
je točno to, kar bi hoteli islam-
ski skrajneži in teroristi oz. bor-
ci, ki se zanje ogrevajo. Za-
vračati spor med civilizacijami
ne pomeni zatiskati si oči pred
tem, kar se dogaja, ampak za-
vračati zorni kot fundamenta-
listov in ohranjati dialog z
večinskim, zmernim islamom.
Frančišek govori o evangeljskih
ozkih vratih, ve, da ga zaradi
njegove vztrajnosti glede potre-
be po dialogu ljudje tudi kriti-
zirajo. Toda enačenje muslima-
nov z nasilnimi teroristi je prav
to, kar želijo fanatiki.
Konec koncev nas je Jezus jasno
poučil: “Ljubite svoje sovražni-
ke, delajte dobro tistim, ki vas
sovražijo. Blagoslavljajte tiste,
ki vas preklinjajo, in molite za
tiste, ki grdo ravnajo z vami…
Blagoslavljajte tiste, ki vas pre-
ganjajo, blagoslavljajte in ne
preklinjajte jih”... Vse to morda
res ni človeško. Če
pa se ne trudimo,
da bi ljubili so-
vražnike, oz. Jezusa
ne prosimo, da bi
nam dal to milost,
imamo z Njim
prav malo skupne-
ga... Kruto, a re-
snično! Zato je
nadvse pomem-
bno, da ne pristaja-
mo na kulturo
maščevanja, na
površinsko in
zmotno enačenje
terorizma z isla-
mom, priseljencev
s teroristi, saj vse to
rojeva strah in so-
vraštvo, šibi sožitje
in še nadalje krha
temelje Evrope.
P. Jacques Hamel je
bil star 85 let, v
mašnika je bil po-
svečen pred 58 leti.
Kljub starosti je
pred desetimi leti
rade volje sprejel
vlogo župnikovega
pomočnika. Po
svojih močeh je
želel ostati v službi skupnosti.
Skrbel je za ljudi, še zlasti za
mlade, ki stopajo na pot zako-
na. Za ljudi je maševal. In prav
med mašo sta dva mlada skraj-
neža stopila v cerkev, ga spravi-
la na kolena in mu prerezala
vrat. Kot piše Avvenire, je to
prvi duhovnik v Evropi, ki je
umrl mučeniške smrti kot žrtev
borcev Islamske države.
“Bil je človek miru s posebno
karizmo”, je dejal njegov prija-
telj imam. P. Jacques je namreč
spodbujal medverski dialog,
rad je sodeloval s krajevnimi
muslimanskimi veljaki; njego-
va župnija je pred nekaj leti po-
nudila ozemlje, kjer bi zgradili
mošejo... Pri oltarju je bil umor-
jen samo zato, ker je bil kato-
liški duhovnik, iz sovraštva do
krščanske vere (“in odium fi-
dei”). To, kar se je zgodilo, pa
pomeni poseben “kakovosten”
preskok tovrstnega terorizma v
Evropi, kajti poslopja in vodje
krščanske vere v Evropi doslej
niso bili tarča teroristov. Tudi
zaradi tega srčno upamo, da ne-
deljska srečanja med katoličani
in muslimani nimajo nič skup-
nega s puhlo miroljubno reto-
riko, ampak da gre za iskren po-
skus postavljanja trdnejših te-
meljev sožitju med ljudmi, ki
živijo na isti zemlji. Da je to le
prvo seme, ki je vzklilo iz
mučeniške krvi p. Jacquesa.
“Počitnice naj bodo trenutek
odmika od vsakdanjih opravil...
To je čas za počitek, toda tudi
za okrepitev in srečanja…” Po-
skusimo razumeti te trenutke
kot “vabilo Boga, da poskrbimo
za ta svet, da bi postal toplejši,
bolj človeški, bolj bratski. Čas
za srečanja z bližnjimi in prija-
telji. Priložnost, da si vzamemo
čas, ki bi ga preživeli skupaj.
Čas, da smo pozorni do drugih,
kdorkoli že so. Čas, ko delimo
prijateljstva, srečo… Tudi čas za
molitev. Bodite pozorni na to,
kar se v tem trenutku dogaja v
našem svetu. Molite za tiste, ki
so v največji potrebi, za mir, da
bi bolje živeli skupaj. Smo v le-
tu usmiljenja. Naše srce naj bo
pozorno za lepe stvari, za vsa-
kogar, ki se počuti samega”...
Teh nekaj misli je napisal p. Jac-
quel Hamel v župnijskem li-
stiču junija letos. Tedaj morda
ni vedel, da bo to njegova du-
hovna oporoka.
Danijel Devetak
Goriška4. avgusta 20166
  Andrej Vogrič, športni direktor AŠZ Olympia 
“Za mladinske in članske ekipe imamo
garantirane dobre odbojkarje”
POGOVOR 
  redi poletja smo povabili
na pogovor Andreja Vo-
griča, športnega direktorja
Amaterskega športnega
združenja Olympia iz Gorice, da
bi z njim “prerešetali” preteklo
sezono in hkrati tudi kaj izvede-
li o tem, kakšne načrte imajo za
naslednjo.
Športna sezona 2015-2016 je
bila kar živahna, prinesla je
lepe uspehe, pa tudi kakšno
razočaranje. Kako jo ocenju-
jete kot športni direktor?
Če gledamo mladinska prven-
stva, kljub temu da nismo uspeli
iti na državni finale z ekipama
Under17 in Under19, je letošnja
sezona zelo uspešna. Fantje so
pokazali velik napredek, delali
so dobro vse leto, v mladinskih
prvenstvih niso izgubili niti ene
tekme vse do finalnega dela. Žal
smo imeli proti koncu leta v eki-
pi U19 nekaj poškodb, v U17 pa
se je nekaj zataknilo, tako da se
niso uresničili cilji, ki smo jih
imeli, in sicer državno prven-
stvo, kot lani. Kar se tiče članske
ekipe, smo lahko videli, da je bi-
la letošnja garnitura B-lige na vi-
soki ravni, kot lani; letos smo
našo ekipo bistveno pomladili,
igrali so mlajši igralci. Zapustilo
nas je pet standardnih igralcev...
Naši fantje so sicer napredovali,
kar se tiče tehničnega znanja,
nismo pa uspeli doseči obstanka
v B-ligi, ki bo v naslednjem letu
postala še težja kot lani.
Kateri je bil največji letni
podvig društva?
Letni podvig društva je po mo-
jem ta, da nam je prvič uspelo
zmagati vse tekme. V D-ligi smo
v bistvu izgubili zadnjo tekmo,
s tem da smo odigrali zelo
okrnjeno: v derbiju proti Soči so
igrali zelo mladi igralci; to tek-
mo smo “nalašč” izgubili, ker
nismo poslali na igrišče fantov,
ki so naslednji dan, 1. maja,
igrali deželni finale U19, zma-
gali in prestopili v C-ligo. To je
gotovo bil eden bistvenih rezul-
tatov v letošnji sezoni.
Kako je letos šlo posameznim
ekipam?
Ekipi U14 in U15 sta igrali pod
društvom Val: ta skupina 14 fan-
tov je v bistvu dosegla prvo me-
sto U14, s tem da ni izgu-
bila niti enega seta in je
šla na državno prven-
stvo. To je bilo nekaj fan-
tastičnega! Ista ekipa z
enim igralcem več, Pe-
trom Persoglio, letnikom
2001, je igrala tudi
prvenstvo U15: tudi ta
ekipa je zmagala vse tek-
me in si prislužila nastop
na državnem finalu. Do-
bro sta se odrezali tako
ekipa U14 kot U15. Med
drugim naj povem, da je
državna odbojkarska zve-
za “pomešala štrene”, ker
je spet spremenila skupi-
ne: določila je namreč
ekipe U14, U16, U18 in
U20. V kratkem se bomo
morali sestati in pomeni-
ti, kako bomo v naslednji
sezoni reorganizirali
igralce in ekipe.
Skupina U17 je dosegla
vse zmage in prišla v deželni fi-
nale; ekipa Coselli iz Trsta se je
na koncu “žal” okrepila: zraven
sta prišla še en podajalec in en
“center”, tako da smo imeli na
S domačem igrišču več težav. Tek-mo smo izgubili, zaradi česar ni-smo nastopili na državnem fi-
nalu U17. Vsekakor mislim, da
je v naši skupini veliko igralcev,
ki so celo leto dobro trenirali in
se tehnično zelo izboljšali.
Za ekipo U19 velja podobna si-
tuacija. V letošnji sezoni smo
imeli v članskih ekipah žal veli-
ko poškodb. Manuel Manfreda
si je poškodoval koleno že no-
vembra lani in je dejansko ostal
zunaj že od začetka; na koncu si
je zvil gleženj še Simon Kom-
janc. Oba sta letnik 1997 in ni-
sta mogla nastopiti na dežel-
nem finalu, kjer smo izgubili
tekmo proti Slogi in nismo do-
segli cilja, da bi - tretje leto za-
pored - šli na državno prvenstvo
z letnikom U19. Mislim pa, da
bomo lahko ostali kompetitivni
tudi naslednje leto.
Jedro te skupine in U17 je - sku-
paj z Andrejem Čavdkom, letni-
kom 1996 - igralo tudi prven-
stvo D-lige. Tako mi kot Coselli
smo napredovali v C-ligo in do-
kazali, da spadamo tja, kamor
bomo šli.
O B2-ligi bi rekel, da žal nismo
dosegli obstanka: letošnja B-liga
je namreč razred zase. Mi smo
izgubili preveč igralcev, ki so
igrali na visoki ravni; brez njih
očitno ne moremo ciljati tako
visoko. Zdaj: ali sestavimo novo
ekipo tako, da pridejo drugi
močni igralci, ki jih v naši deželi
niti ni, ali pa naredimo korak
nazaj in se od spodaj lotimo
projekta, kot smo to storili pred
tremi leti.
Kaj pa dekleta?
Letos smo začeli sodelovanje -
kot že na moškem - tudi na žen-
skem področju. Dekleta “smo
dali” Soči in Valu. V bistvu smo
sklenili, da Olympia dela predv-
sem na moškem področju, Soča
in Val oz. Mavrica pretežno na
ženskem. Dekleta tam niso do-
segla napredovanja; delala pa so
zelo dobro. Po mojem je z de-
kleti pomembno začeti bistveno
prej: rezultate dosežejo, če že
prej več vadijo. Pri dekletih je
namreč konkurenca večja kot
pri fantih. Zadovoljen sem, da
smo tudi z dekleti spet začeli de-
lati na kakovostni ravni.
Se izbira sodelovanja med
društvi obrestuje, kar se tiče
kakovosti in uspehov?
Kar smo začeli pred tremi leti, je
dalo zelo bogate sadove, in to
zlasti na področju moške
odbojke. Nekateri igralci
Soče in Vala so s časom iz
osebnih razlogov zapustili
ekipo, tako da so letošnjo
ekipo B2-lige sestavljali
skoraj izključno igralci
Olympie. Mislim pa, da je
projekt pravilen. Tudi Val
je imel ekipo v D-ligi in je
na koncu izgubil s Cosel-
lijem tretjo tekmo za pre-
stop v C-ligo; tudi starejši
fantje iz Olympie in osta-
lih društev, ki so igrali s
Sočo, so igrali prvenstvo
D-lige in se uvrstili bolje
kot lani. Starejši igralci
imajo že sinove, ki so v
mini-odbojki, stopajo v
mladinska prvenstva in
bodo nositelji ekip, ki bo-
do igrale v naslednjih le-
tih.
To, da je Olympia ostala
malo “osamljena”, je ne-
gativna plat; do tega pa je prišlo,
ker so se nekateri igralci iz dru-
gih moštev umaknili, šli v druge
klube. Tega si v začetku gotovo
nismo zaželeli, toda projekt še
vedno stoji pokonci.
Nekaj številk!
Imeli smo v bistvu šest skupin
in igrali v devetih prvenstvih.
Ekipa U14 je odigrala 16 tekem,
nato štiri tekme “final four”
(deželni finale, na katerem se
pomerijo prvi štirje; op. p.) in
državno prvenstvo; U15 je imela
22 tekem in državni finale; U17
je odigrala 24 tekem in deželno
prvenstvo, ni izgubila niti ene
tekme, na 72 setov jih ni zma-
gala samo 6; U19 je odigrala 16
tekem in deželno prvenstvo; D-
liga je imela 22 tekem, prav tako
B2-liga. V D-ligi smo na 22 te-
kem izgubili eno, zmagali 64 se-
tov in izgubili 12. Skupina, ki je
igrala v prvenstvih U17, U19 in
D-ligi, je v sezoni igrala 62 te-
kem in izgubila samo eno! Če
pogledamo še mladinske ekipe,
so številke še bolj presenetljive:
ekipa U15 je igrala 20 tekem,
prav toliko jih je zmagala; skup-
no je zmagala 60 setov in izgu-
bila le dva. Ekipa U14, v kateri
so bili v glavnem isti igralci, je
na 16 tekem zmagala vse, na 48
setov ni izgubila niti enega. Ta
ekipa bo v naslednji sezoni mo-
rala igrati v prvenstvu U16, ker
bo U15 odpadla.
Mladi iz omenjenih skupin so
začeli trenirati za prvenstvo že
avgusta lani, torej so trenirali
devet mesecev, povprečno štiri-
krat tedensko. Če izvzamemo
praznike ipd., so imeli v sezoni
okrog 120 treningov, zraven pa
še 62 tekem... To so zame na-
jlepši rezultati. Žal nam potem
ni uspelo iti na državno prven-
stvo... Po mojem mnenju bi zan-
je ne smel veljati “final four”.
Ko igraš toliko tekem in na kon-
cu si prvi, bi moralo veljati, kot
v prvenstvu U14, da si avtoma-
tično zmagovalec in da greš na
državno prvenstvo. Če greš na
“final four” in žal pride do
kakšne poškodbe, si zapravil
vse… “Final four” pogosto
sprevrže rezultate cele sezone.
Ekipa, ki je med letom izgubila
proti drugemu, tretjemu in
četrtemu, se je za deželni finale
okrepila in pristala na prvem
mestu… Mi smo pač sklenili, da
pošljemo na igrišče igralce, ki so
celo leto trenirali, to je bila naša
izbira; seveda, tudi mi bi lahko
za “final four” poiskali dva ali
tri močnejše igralce, a tega ni-
smo hoteli. Gre za izbiro! Eni so
očitno ciljali na to, da pridejo
med prve štiri, na koncu pa so
“okrepili” postavo. Osebno se
nisem čutil, da bi tudi mi šli v
kaj podobnega. Pred leti smo si-
cer sodelovali z deželno federa-
cijo, nismo še
imeli
združenih
ekip in smo
naredili dežel-
no selekcijo
U16; ekipa
Olympie je ta-
ko bila v bi-
stvu skoraj
deželna selek-
cija, ki je nato
šla igrat držav-
ni finale in
pristala na
sedmem me-
stu. Drugi so
se očitno
naučili kaj od
tega, kar smo
naredili mi v
preteklosti…
Takrat je bil
Coselli zelo
kritičen do te-
ga, češ da smo
združili najboljše elemente in
druge ekipe niso mogle biti
konkurenčne. Zdaj so se tudi
oni očitno “prilagodili” temu
načinu. In vendar naj pouda-
rim, da za nas pred leti
ni bilo pomembno, da
kot Olympia zmagamo
prvenstvo U17, ampak
to, da dosežemo dober
rezultat. Jedro igralcev
je bilo itak naše in prišli
smo sedmi v Italiji.
V teh letih, ki so s fi-
nančnega vidika za naša
združenja zelo naporna,
utegnete uresničevati
zastavljene cilje?
Kar se tiče vprašanja fi-
nanc, moram reči, da
imamo zadnja leta ved-
no manj sredstev. Pro-
blem je v tem, da so
stroški vedno višji,
sponzorstev pa je vedno
manj: v zadnjem letu je
bilo več teh, ki so nas za-
pustili, kot novih. Ker
tehnično in finančno
ne zmoremo vpisati eki-
pe v B-ligo, tega ne bo-
mo storili. Dobro še ne vemo,
kako bo v naslednji sezoni.
Kljub temu da bomo igrali v C-
ligi, upam, da nam bo uspelo
priti do konca leta. Je pa vedno
težje, saj tudi federacija bremeni
športna združenja s stroški.
V Gorici smo vedno zagovarjali
potrebo po kakovostnem trener-
skem kadru, da bi se na mladin-
skem področju dobro izkazali.
Pri mladincih imamo kvaliteto!
Mitja Pahor je nositelj deželne
selekcije U16 in je šel na državni
finale. Mitja, kot že Simon Kom-
janc, je igral celo v B2-ligi. Tudi
za njim so drugi mladi, ki bodo
še imeli možnost takih nasto-
pov.
Problem, ki se nam postavlja le-
tos, je ta: naredimo, kar uspemo
narediti do 19. leta igralcev, po-
tem je namreč vedno težje. Mla-
di po opravljeni višji šoli, ko so
pravzaprav komaj začeli dobro
igrati, izbirajo univerzitetni štu-
dij proč od Gorice in mi ne mo-
remo več računati nanje. Če kdo
npr. izbere študij v Ljubljani, Be-
netkah, Padovi ali kje drugje, po
vsej verjetnosti ne bo več igral z
našim društvom. To je sedaj naš
glavni problem. Nekdaj je bilo
povsem drugače: potem ko smo
dobro “zgradili” mladince, ki so
dokončali mladinska prvenstva,
smo jih imeli še 10 let za članske
ekipe. Zdaj tega nimamo več. V
glavnem hodijo študirat daleč
od Gorice in nimamo nobene
možnosti, da bi jih zadržali v
bližini. V prejšnjih letih smo
imeli še srečo, ker so nekateri
študirali bliže in so se vračali na
treninge.
Kako gre Jerneju Terpinu? Bi
morda imenoval še koga dru-
gega, ki se je v zadnji sezoni
posebno izkazal?
Jernej je bil adut, prav je, da je
šel v Ljubljano. Igral je tudi v ligi
prvakov. Zelo dobro se je izka-
zal, postal državni prvak, bil tu-
di najboljši na igrišču. Zdaj pa
bo Ljubljano zapustil in bo šel
igrat eno leto v Monzo; z njim
in z društvom iz Monze smo se
tako dogovorili.
Razne adute imamo tudi pri
nas. Na Zlatem letu je bil nagra-
jen Simon Komjanc, letnik
1997; zadnje leto je igral v ekipi
U19, bil je kapetan v D-ligi. Na
koncu nam je žal zmanjkal, tako
da nam v prvenstvu U19 ni
uspelo se povzpeti na najvišjo
stopničko. Poleg njega so še dru-
gi igralci, ki so dosegli zelo vi-
soko kakovost; med njimi ne
smemo pozabiti zlasti na Mitjo
Pahorja, letnik 2000: je v dežel-
ni selekciji za U16 in bo zelo ver-
jetno tudi kapetan, nositelj re-
prezentance, ki bo predstavljala
Furlanijo-Julijsko krajino na
državnem finalu. V zadnji sezo-
ni so dokazali velik napredek tu-
di Luca Pellis, Manuel Lupoli,
Ismael Princi in Nikolaj Hlede.
Zadnjo nagrado Šport in šola pa
so prejeli štirje Olympiini igral-
ci: Jernej Terpin, Manuel Lupo-
li, Ivan Antonutti in Simon Co-
tič.
Kakšni so odnosi z Združen-
jem slovenskih športnih
društev v Italiji?
Sodelujemo. ZSŠDI nas podpira,
prek projektov prejemamo ne-
kaj prispevkov. Problem, pove-
zan s financiranjem, je ta, da je
potrebnega veliko birokratskega
dela, če se hočemo dokopati do
določenih sredstev. Društvo po-
staja na neki način majhno pod-
jetje, saj bi skoraj rabili primer-
nega uslužbenca, ki bi se ukvar-
jal z združenjem, federacijo,
prošnjami, sponzorji in drugimi
upravnimi zadevami, ki jemlje-
jo veliko časa in energij.
Vzdrževanje športne organizaci-
je, kakršna je naša, postaja zelo
zahtevno. Za nas je to velik pro-
blem. Če delaš to, “kradeš” delu
ali družini dragocen čas. Morda
bi potrebovali nalašč usposo-
bljeno strukturo, ki bi se ukvar-
jala z omenjenimi zadevami...
Glede na vse povedano, kako
gledate na naslednjo sezono,
ki se bo začela jeseni?
Triletni ciklus sodelovanja se je
v bistvu končal. Ko smo ga
načrtovali pred tremi leti, si ga
nismo zamislili tako. Bili smo
zmenjeni, da bomo prvo leto
igrali v C-ligi, potem bomo na-
predovali, v tretjem letu da bo-
mo igrali v B-ligi, nato pa bomo
videli, kam sodimo. Tako smo
bili zmenjeni. Ta ciklus se je
skrajšal: prvo leto smo že napre-
dovali, drugo leto smo igrali na
visoki ravni, saj smo se v B-ligi
uvrstili na peto mesto; letos smo
nekako spet igrali v B2-ligi, smo
pa izpadli, ker se je ekipa močno
pomladila. Zdaj moramo spet
načrtovati nov ciklus, ki ne bo
trileten, ampak - zelo verjetno -
štirileten. V C-ligi moramo
namreč začeti z mlajšo garnitu-
ro: čeprav smo kakovostno in
tehnično dobri, smo pa “ana-
grafsko” mlajši. Pred nekaj leti
smo imeli v prvi ekipi igralce,
povprečno stare 26 let; zdaj bo
v naši ekipi v C-ligi povprečna
starost nižja od 18 let... Elementi
so dobri, ne vem pa, ali nam bo
uspelo doseči napredovanje. Po-
magali jim bodo nekateri, ki so
že igrali v B2-ligi. Začeti pa mo-
ramo ciklus, ki bi trajal več let.
Kot sem že omenil, pa je pro-
blem ta, da večina igralcev ob
koncu mladinskih prvenstev za-
radi študija zapušča odbojko. Mi
potrebujemo mlade, ki bi ostali
tukaj! Sestaviti kompetitivno
ekipo postaja vedno težje. Zdaj
razmišljamo o tem, ali bi igrali
dve C-ligi in eno D-ligo ali pa
eno C-ligo in dve D-ligi... Bistve-
no je to, da bodo C-ligo sesta-
vljali mladi igralci. Gledam pa
vsekakor z optimizmom: po
vsem tem, kar smo naredili in
dosegli v mladinskih prven-
stvih, mislim, da imamo garan-
tirane dobre odbojkarje za mla-
dinske in članske ekipe. So pa -
in še bodo - povečini mladi: ko
igraš v C-ligi, je pomembno, da
si tehnično dober, toda potreb-
na je tudi izkušnja. In ta mladim
igralcem manjka.
Danijel Devetak
Ekipa D-lige, ki je napredovala v C-ligo
Goriška 4. avgusta 2016 7
  Poletnosti 2016 
Prvi del poletnih dejavnosti
je pod streho
MLADINSKI DOM 
  d začetka
junija so
tretješolci
obiskovali pripravo
na malo maturo (ki
je pravzaprav za go-
jence potekala že cel
mesec maj): pona-
vljali so snov glav-
nih predmetov in
utrjevali matemati-
ko ob testih INVAL-
SI-ja prejšnjih let.
Poleg tega so med
posebno delavnico
vadili premagovan-
je treme pred preiz-
kušnjo izpitov in
ohranjanje potreb-
ne koncentracije
med učenjem.
Prvi teden po koncu
pouka smo dejav-
nosti v MD imeno-
vali Šala po šoli, s poudarkom
prav na razvedrilu po devetme-
sečnem šolskem naporu. Na
vrsti so bile športne dejavnosti
in sprehodi, razne umetniške in
O
znanstvene delavnice (izdelava
prenosnega namiznega nogo-
meta, risanje na različne podla-
ge, sestava knjige na podlagi iz-
vedenih poskusov, prepozna-
vanje rastlin), družabne igre.
Poleg iger so se udeleženci v
drugem tednu osredotočili na
video delavnico. Pod mentor-
stvom vzgojiteljic so ob prisot-
nosti dolgoletnega sodelavca iz
KUD Marnie film iz Ljubljane g.
Cirila Murnika posneli risanko
z uporabo Lego kock in pripra-
vljali scenarji za igrani film, ki
bo posnet kasneje v naravi.
Zadnji teden junija pa je bil na
vrsti že tradicionalni Zeleni iz-
ziv, poletno letovanje v koči sv.
Jožefa. V Žabnice so se udeležen-
ci v spremstvu vzgojiteljic in rav-
natelja odpeljali po Soški dolini
in preko Predela. Med potjo so
si ogledali prekrasna Tolminska
korita in se ustavili v Logu pod
Mangartom pri rovu, ki je pove-
zoval kraj z rudnikom v Rablju
na italijanski strani. Nekateri so
bili v koči svetega Jožefa prvič,
tako da je bil prihod še toliko
bolj poln pričakovanja. Dneve
in večere so preživljali ob ra-
zličnih igrah in učenju raznih
spretnosti (vozli in vezave,
orientacija, ročne spretnosti, iz-
gradnja ptičje hišice, postavitev
bivaka), pečenju pizze in žara na
ognju, nočnih pohodih, opazo-
vanju zvezd in orientiranju po
njih. Obiskali so tudi adrenalin-
ski park na Žlebeh (Sella Nevea)
in se kopali v Rabeljskem jezeru.
Zadnje dopoldne so namenili
snemanju kratkega, smešnega
filma o Mladem
Gryllsu. Po kosi-
lu so kočo po-
spravili, jo pre-
pustili skavtom
iz Radovljice in
se polni lepih
doživetij vrnili
domov.
Mladinski dom
v različnih obli-
kah sodeluje le-
tos še pri drugih
poletnih pobu-
dah, ki potekajo
v koči svetega
Jožefa v Žabni-
cah v režiji ora-
torijev, župnij in
skavtov, ter v
prvi vrsti pri po-
letnem središču
Srečanja v orga-
nizaciji Skupno-
sti družin
Sončnica, ki poteka v Zavodu
Svete Družine v Gorici od 13. ju-
nija do 12. avgusta.
Drugi del Poletnosti, tisti v iz-
ključni režiji Mladinskega do-
ma, se bo nadaljeval od konca
avgusta do začetka pouka v no-
vem šolskem letu s Šolo za šalo
in s pripravo na vstop v srednjo
šolo, ki nosi letos naslov 1, 2, 3:
Srednja!
Vse poletne dejavnosti Mladin-
skega doma potekajo s finančno
podporo Deželnega ravnatel-
jstva za kulturo FJK, Urada Vlade
RS za Slovence v zamejstvu in
po svetu ter bančnih ustanov,
Fundacije Goriške hranilnice,
BCC CRA iz Ločnika, Fare in Ko-
privnega ter Zadružne banke
Doberdob in Sovodnje.
Že zdaj poteka tudi vpisovanje k
pošolskemu pouku 2016/17 za
osnovno in srednjo šolo.
Gojenci pošolskega pouka lahko
koristijo večino storitev s polo-
vično vpisnino ali celo brez-
plačno. Informacije na spletu ali
na tel. 366-6861441.
ML
Obvestila
Društvo slovenskih
upokojencev za Goriško prireja v
soboto, 6. avgusta, tradicionalni
piknik z izletom v Slovensko Istro
za ogled Sečoveljskih solin in
obisk zgodovinske ter moderne
oljarne (Tonina hiša). Sledilo bo
družabno srečanje. Vpisujejo po
tel. št.: 0481 884156 (Andrej F.),
0481 20801 (Sonja K.), 0481
882183 (Dragica V.), 0481
78138 (Sonja Š.). Odhod
avtobusa št. 1 bo ob 7. uri iz
Gorice s trga Medaglie d'oro - z
Goriščka, nato s postanki pri vagi,
v Podgori pri telovadnici, v
Štandrežu pri lekarni in na
Pilošču. Avtobus št. 2 bo odpeljal
tudi ob 7. uri s Pilošča, nato iz
Sovodenj pri lekarni in cerkvi, s
Poljan in iz Doberdoba.
Udeleženci morajo imeti s sabo
veljaven osebni dokument.
V nedeljo, 7. avgusta, bo na Vrhu
Sv. Mihaela praznovanje
zavetnika sv. Lovrenca. Slovesna
sv. maša s procesijo bo ob 10.
uri. Sledil bo blagoslov
obnovljenega Marijinega kipca.
Po sv. maši bo tradicionalno
družabno srečanje pred cerkvijo
z dobrotami, ki jih pripravijo
farani.
SCGV Emil Komel sprejema
vpise za šolsko leto 2016/17 od
ponedeljka do petka od 9. do 13.
ure. Informacije na tajništvu, tel.
0481 532163, e-mail:
info@emilkomel. eu. Šola bo
zaprta za dopust od 8. do 21.
avgusta.
Knjižnica Damirja Feigla v
Gorici je po poletnem urniku
odprta v ponedeljek, sredo in
petek od 8. do 16., v torek in
četrtek pa od 10. do 18. Zaradi
dopusta bo zaprta od 8. do
19.8.2016.
Goriški urad Sveta slovenskih
organizacij bo zaprt zaradi
dopusta od 8. avgusta do 26.
avgusta 2016.
Zveza slovenske katoliške
prosvete in Združenje cerkvenih
pevskih zborov Gorica
obveščata, da bo urad od 1. julija
do 31. avgusta deloval od 8. do
14. ure od ponedeljka do petka.
Popoldne bo urad zaprt. Od 8. do
15. avgusta bo urad zaprt zaradi
dopusta.
Društvo slovenskih
upokojencev za Goriško
sporoča, da bo društveni sedež
na korzu Verdi 51/int. zaprt od 1.
do 31. avgusta.
Občina Sovodnje ob Soči
sporoča, da bo občinska
knjižnica zaprta zaradi selitve v
nov sedež na Prvomajski ulici št.
42 (Butkovičeva hiša) do petka,
16. 9. 2016 (ukrep župana št. 3
z dne 31. 5. 2016).
Občina Sovodnje ob Soči
sporoča, da bodo v juliju in
avgustu 2016 uradi zaprti v
popoldanskih urah. Urniki uradov
so objavljeni na spletni strani
Občine www. comune. savogna.
go. it
V središču mesta dajamo v
najem prenovljeno stanovanje,
primerno tudi za pisarno. Info tel.
340 9248297.
Prispevke za Slovenski center za gla-
sbeno vzgojo Emil Komel v spomin
na ravnatelja prof. Silvana Kerševana
lahko nakažete na bančni tekoči
račun: Banca di Cividale (Via Kugy,
2, Gorica) IBAN IT 30 C 05484 12402
003 570 036 225; SWIFT CIVIIT2C s
pripisom: za SKLAD SILVANA
KERŠEVANA. Informacije na tajništvu
SCGV Emil Komel, tel. št. 0481
532163 ali 0481 547569.
Potrebujem delo in bi z veseljem
pomagala v gospodinjstvu ali pri
skrbi za ostarelega ali bolnega
človeka. Čakam vaš klic na
00386 41 936 652 – Darja.
40-letna mati nudi dnevno nego
starejšim na domu. Ne 24 ur.
Lahko tudi kuha in pospravlja
stanovanje. 3-letne izkušnje. Tel.
00386 41 390 244.
Gospa s triindvajsetletno izkušnjo
nudi dnevno varstvo otrok ali
oskrbo starejših oseb, potrebnih
pomoči. Tel. 00386 41 548537.
Profesorica slovenščine išče
delo (tudi inštrukcije, učna
pomoč in varstvo otrok). Tel. št.
00386 41 256240.
Zanesljiva in izkušena gospa
pomaga pri likanju in čiščenju
stanovanja. Tel. št. 00386
40153213.
20-letna študentka z izkušnjami
nudi lekcije slovenščine,
angleščine, nemščine ter varstvo
otrok. Tel.: 00386 31 478807.
Urejena gospa išče delo za
čiščenje in likanje na območju
Gorice. Tel. št. 00386 31
449311.
Resna gospa s petnajstletno
izkušnjo nudi nego in pomoč
starejšim osebam tudi 24 ur na
dan. Tel. štev. 00386 40
484339.
40-letna mati z večletnimi
izkušnjami in znanjem
italijanščine nudi dnevno nego
starejšim na domu (ne 24 ur
dnevno) ali pomoč pri
gospodinjskih delih in kuhanju.
Tel. 00386 41 729548.
Resna in odgovorna medicinska
sestra nudi nego in pomoč
starejšim osebam. Tel. štev.
00386 30 325 558.
Varujem starejše, pomoči
potrebne osebe, in sicer 24 ur ali
pa samo čez dan ali varstvo
ponoči. Sem človek dobrega srca
in imam nekajletne izkušnje!
Sem upokojenka, vse ostalo
(vrednotnice) in vprašanja na
štev. 040 621 424 (v poštev
pride celotno primorsko in
goriško območje).
Gospa z večletno izkušnjo nudi
nego in pomoč starejšim osebam
za 24 ur na dan. Tel. št. 00386
40 432304.
Čestitke
V soboto, 30. julija, sta se v
štandreški cerkvi poročila Mihal-
Mihela Nanut in Erik Kranjc z
Vrsnega pri Kobaridu. Sorodniki
in prijatelji z Goriškega jima
čestitata in jima želita obilo
božjega blagoslova in sreče na
novi življenjski poti.
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu
(od 5.8.2016 do 11.8.2016)
Radijska postaja iz Vidma oddaja
na ultrakratkem valu s
frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino
95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo
dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo
97.4, 91, 103.6 Mhz; na
internetu www. radiospazio103.
it. Slovenske oddaje so na
sporedu vsak dan razen ob
sobotah od 20.00 do 21.00.
Spored:
Petek, 5. avgusta (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis:
posnetki z naših kulturnih
prireditev - Glasba iz studia 2.
Nedelja, 7. avgusta, ob 21. uri (vodi
Ilaria Banchig): Okno v Benečijo:
oddaja v benečanskem,
rezijanskem in ziljskem narečju.
Ponedeljek, 8. avgusta (v studiu
Andrej Baucon): Narodno-
zabavna in zabavna glasba -
Zborovski kotiček - Novice iz
naših krajev - Obvestila in večerni
vic.
Torek, 9. avgusta (v studiu Matjaž
Pintar): Utrinki v našem prostoru
- Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 10. avgusta (v studiu Danilo
Čotar): Pogled v dušo in svet:
Idrija in živo srebro - Izbor melodij.
Četrtek, 11. avgusta (v studiu Andrej
Baucon): Lahka glasba -
Zanimivosti iz sveta - Obvestila in
večerni vic.
V Štmavru sta 6. junija letos prejela prvo sveto obhajilo bratec
in sestrica, Peter in Eva. Dve leti sta pridno obiskovala verouk s
pevmsko veroučno skupino, ki jo vodi g. Marijan Markežič s po-
močjo katehistinje Majde. Ob prejetju zakramenta jima želimo
obilo Božjega blagoslova! / MMP
Ivan Oman na Srečanju pod lipami
Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek Anton Gregorčič prirejata v
četrtek, 4. avgusta 2016, ob 20.30 zadnje Srečanje pod lipami v letošnji
sezoni. Na njem bo gost Ivan Oman, protagonist slovenske pomladi,
ustanovitelj Slovenske kmečke zveze, podpredsednik Demosa, član
prvega predsedstva samostojne Slovenije, poslanec in kmet iz
Zminca. Z njim se bosta pogovarjala Erika Jazbar in Dejan
Valentinčič, avtorja knjige Za naš dragi dom in rod, ki je izšla pri
založbi Družina. Večer bo potekal v KCLB v Gorici, drev. 20.
septembra 85.
Maša zadušnica za dr. Iva Komjanca
Letos mineva 25 let od smrti dr. Iva Komjanca, ki je nudil zdravniško
znanje s humanostjo in predanostjo poklicu v bolnišnici v kraju
Malcesine ob Gardskem jezeru. Vedno hvaležni pacienti vabijo 27.
avgusta ob 17.30 v cerkev v Števerjanu na mašo zadušnico in nastop
Slovenskega okteta. Več prihodnjič.
Dve avgustovski romanji dekanije Štandrež
Dekanija Štandrež bo tudi letos poromala na Sv. Višarje. V soboto,
20. avgusta, bo ob 11. uri vodil sv. mašo v romarskem svetišču
nadškof Uran, popoldne pa bo v cerkvi molitvena ura za duhovne
poklice. Vpisovanja so odprta pri domačih župnikih, lahko pa tudi
na tel. 0481-21849 (župnijski urad Štandrež) oz. na e-mail
parrocchia. andrea@libero. it. Vpisovanje se konča 10. avgusta.
Letošnje vsakoletno goriško-tržaško romanje na Barbano bo posebno,
saj so tudi na Barbani odprta VRATA USMILJENJA. Romanje bo v
ponedeljek, 29. avgusta, in ga bo vodil ljubljanski pomožni škof
msgr. Franc Šuštar. Ob 10.30 se zberemo pred cerkvijo in po
uvodnem obredu stopimo skozi svetoletna vrata v baziliko, kjer bo
praznična sv. maša. Popoldne ob 14.30 bomo molili za nove
duhovne poklice in zapeli litanije Matere Božje. Kdor potrebuje
avtobusni prevoz, naj se javi pri svojem župniku.
Natečaj V domačem vrtu cvetijo
Natečaj V domačem vrtu cvetijo je bil letos 12. po vrsti. Moram
povedati, da so vaščani treh vasi, Pevme, Oslavja in Štmavra, vedno
pridni in prizadevni, saj vsakdo od njih skrbno okrasi domače
balkone in kotičke s cvetjem. Zahvala gre tudi Krajevni skupnosti, ki
omogoča ta natečaj.
Letošnjega se je udeležilo 51 družin in posameznikov. Posebna
pohvala gre Matjažu Pintarju in Katji za najlepši balkon; Simonu
Feriju za kompozicijo; Ivi Kodermac za najlepši cvet; Silvanu Bensi
in Mariji za kotiček in Jolandi Feri za posebnost.
Vsem gresta najlepša zahvala in želja, da bi vztrajali naprej in s
cvetjem lepšali domove in vasi. / Radinja Mirjam
Sv. Benedikt – Vizintini
Vsakoletno praznovanje v madžarski kapelici pri Vizintinih v Dolu je
privabilo lepo število domačinov, pa tudi tujcev. Ob našem duhovniku
g. Ambrožu Kodelji je mašno slavje vodil p. Vid Lisjak iz Ljubljane. Bil
je prvič pri nas in s svojo šegavostjo lepo obogatil slavje.
Madžarska kapelica je med letom zelo obiskana. Tudi letos so prišli
obiskovalci z vlakom iz Budimpešte, da se tako poklonijo svojim
padlim vojakom v prvi svetovni vojni. Pripravili smo serijo lepih
razglednic, ki jih z veseljem vzamejo za spomin. Posebnost
madžarskih obiskov je ta, da svojci padlih v prvi svetovni vojni redno
prinašajo nekaj domače zemlje in jo potrosijo v gredico. Da je pri
kapelici lepo, poskrbimo nekateri domačini iz naše vasi. / Thomas
Peric
Kratke
Prvo sv. obhajilo v Štmavru
Foto Roberto Coco
ŽENSKI PEVSKI ZBOR iz Ronk 
v sodelovanju z ŽUPNIJO SV. LOVRENCA 
vabi na 
ORGELSKI KONCERT
skladbe bosta izvajala Mirko Butkovič in Roberto Squillaci
torek, 9. avgusta 2016, ob 20.30 
cerkev sv. Lovrenca
Kultura4. avgusta 20168
  o občasno sedem na ju-
tranji vlak, se “oborožim”
s svežimi časopisi, da mi
čas hitreje mine. Tako sem tudi
tisti vroči julij, ko sem se napotil
v Benetke. Komaj privlečem iz
torbe Primorski, me že s sosed-
njega sedeža “napadeta” dve
mlajši dami. “Pa ste tudi vi Slo-
venec”? “Da! Kaj pa vidve”? Ne,
midve sva Kraševki”! “To ni sla-
bo”! rečem in začnem brati
časopis.
Kljub vsemu se je razvil pogovor
in dami sta mi na dolgo in široko
začeli razlagati, da sta bili na
tečaju joge, da ju je joga dobe-
K sedno zagrabila, pa da bosta dru-go leto med počitnicami odpo-tovali v Indijo ali kam tja dol, da
bi to orientalsko duhovnost bol-
je spoznali …
Med pogovorom pa ju le preki-
nem in vprašam: “Kaj je za vaju
joga”? Onidve pa: “Duhovnost s
koncentracijo... ” Začnem vrtati
dalje: “Kaj pa je sploh duhov-
nost”? Vprašanju sta se začeli iz-
mikati in vsaka po svoje opisuje,
da ko tako sedi, ko tako drži roke,
ko tako usmeri pogled, ko tako
zravna hrbtenico …, doživlja du-
hovnost … Malo me je srbel je-
zik, pa mimogrede namignem:
“Vesta, skoraj vse duhovne poti,
in teh je več, se začno pri telesu.
Vzhodne tradicije zelo pogosto
poudarjajo lotosov položaj. Saj
poznata lotosov cvet, če ga ne,
pojdita v Šmarješke Toplice, tam
v enem od 'bajerjev' (ribnikov)
v parku vsako leto cvetijo lotosi.
Tudi drža rok, kot tudi nog, sim-
bolično povezuje telo z duhov-
nimi predstavami. Pri človeku je
telo vedno izhodišče in posoda,
v katero je zajeto srečanje z božjo
resničnostjo. Vesta gospodični:
naše telo je orodje, v katerem
zazveni Bog. Gotovo vesta, da
brez instrumenta ne more zaz-
veneti nobena glasba. Morda se
vama zdi čudno, toda naša za-
vest igra mnogo čistejše na in-
strument telesa kot na instru-
ment razuma. Naš razum se ve-
likokrat moteče vmešava s svo-
jim zvokom. Dogaja se, da pov-
prečnemu človeku se celo upira,
da bi navzven izrazil in tudi te-
lesno pokazal svoje religiozno
doživetje. Nekateri celo mislijo,
da bi to prizadelo našo intim-
nost, ki je med nami in Bogom.
Danes nismo več vajeni, kot v
srednjem veku, ko so v cerkvi
držali roke kvišku, celo stokali,
jokali in se metali po tleh … To
moramo vedeti, da pa ni rečeno,
da mora vse ostati tako, kot je bi-
lo v srednjem veku. Tu je odgo-
vor na vajino jogo, ki jo vidve
imata za duhovnost, v resnici pa
je to le telesna vaja. Pozabljata
pa, da tudi danes “telesno moli-
tev” - stojo, sedenje, klečanje – z
lahkoto vključimo v povsem na-
vadna župnijska bogoslužja. To
odkrivajta tudi vidve, v domači
cerkvi, pa vama ne bo treba iti
na Bližnji ali Daljni vzhod, pa še
ceneje bo in lepo, ker je to do-
ma!
Ambrož Kodelja
  amkajšnji otroci so popolnoma
drugačni od naših: se ne pretepa-
jo, vsega se razveselijo, “ko te za-
gledajo, pritečejo od povsod in ti ponu-
jajo roko, vodo, malo se te bojijo, ker si
drugačen, a potem ti stisnejo roko in ra-
dovedno pogledajo, če je ostalo kaj be-
line na njihovi dlani. Ko vidijo, da ti pri
40- 45 stopinjah teče pot s čela, te to-
lažijo, rekoč, da bo že bolje, ko bo večer
in bo hladneje. Poskušajo te naučiti vse,
kar znajo. Začutiš njihovo toplino in
domačnost”. Ob bombnem napadu v
neki vasi sta videla, kako morajo ti otro-
ci preživljati včasih večji del dneva skriti
v votlinah. Grozno je, da morajo tako
dobrosrčni ljudje tako grozljivo trpeti,
doživljati množična posilstva – tudi
prav male deklice – in umirati. “To je ti-
sto, kar te gane”, je dejala Bojana, ki je
hkrati naglasila, da je treba nujno kaj
narediti zanje, ki nočejo materialne po-
moči. Želijo samo to, da bi drugod po
svetu izvedeli, kaj se dogaja pri njih, da
bi se zaradi tega kaj spremenilo in da bi
lahko v miru živeli z otroki, kot jo je
prosila neka tamkajšnja mamica.
Pogled Toma Križnarja na reke begun-
cev, ki preplavljajo naše kraje
Prepričan je, da je to posledica globali-
zacije. Od nje nimamo samo koristi,
ampak tudi zelo resne probleme. Evro-
pa se bo z milijoni beguncev gotovo
spremenila. Ta problem je zelo resen in
po njegovem bi ga ne smeli reševati po-
litiki, ampak sociologi. V teh krajih
ljudje neskončno trpijo. Prav bi bilo, če
bi jim tam pomagali, ne pa da oni za-
puščajo svoje domove. Zaradi izko-
riščevanja kavčuka je v Kongu nekdaj
umrlo 10 milijonov prebivalcev, zdaj pa
jih je umrlo od 5 do 10 milijonov zaradi
koltana, minerala, ki ga rabijo za vse di-
gitalne naprave. Tam razsajajo vojne tu-
di zaradi tega. Marsikdo bi rad zasedel
kraje, kjer se izkopavajo ti minerali. Ci-
vilno prebivalstvo pa se mora zaradi teh
bojev umakniti v taborišča, kjer so
življenjski pogoji nemogoči.
Križnar je mnenja, da moramo prisluh-
niti tem ljudem, ki prihajajo k nam,
moramo jih upoštevati, poslušati njiho-
vo sporočilo. Izvedeti moramo, kaj se
pri njih dogaja. Mediji o tem nočejo ali
ne morejo poročati, politika pa še manj,
ker je vsa podkupljena, je odrezavo po-
vedal Križnar.
Poslušalci so s posnetkov, ki sta jih pred-
vajala gosta, izvedeli za marsikatero zelo
bridko in pretresljivo zgodbo. Neka go-
spa je povedala, kako so jo posilili in to-
pili na njej plastiko, da bi jo ustrahovali
in ne bi povedala, kaj se ji je pripetilo.
Neka mati je kameri zaupala, kako ni
mogla prav nič pomagati svoji štiriletni
hčerki, ko so jo posiljevali na polju,
medtem ko je sama kuhala večerjo. Bala
se je za svoje ostale tri otroke in za to,
da ji ne bi požgali koče. V centralni Afri-
ki je res grozno. Med žrtvami je vedno
več žensk. V Južnem Sudanu je od 5 do
7 milijonov ljudi ogroženih zaradi lako-
te. To so res grozljiva dejstva, ki pretre-
sejo vse nas. Žal tudi nekdaj tako hu-
manistična Evropa ne more nič, ker je
“sužnja lobijev”, je dejal Križnar.
V današnjem svetu je vse negotovo, ni-
smo zaščiteni, terorizem je biznis. Ob-
veščevalne službe, posejane vsepovsod,
bogatijo, dobivajo ogromno davko-
plačevalskega denarja. Vse se zdi res bre-
zupno, brezizhodno. Zaradi vsega tega
je povsem upravičeno, da čutimo neki
nemir, strah. A si vendar moramo pri-
zadevati, da bi na kakšen način pri-
skočili na pomoč tem ljudem. Prisluh-
niti moramo svoji duši. Prav slovenski
narod je med najbolj darežljivimi, meni
Križnar. Že predsednik Drnovšek, ko je
bil že sam bolan, si je prizadeval poma-
gati tem trpečim ljudstvom. Zdaj nago-
varjajo predsednika Boruta Pahorja, da
bi jim vrtalno napravo na kakšen način
pomagal spraviti skozi Južni Sudan v
Nubske gore. S pismom, ki so ga napi-
sali pred štirinajstimi dnevi in ga pod-
pisali tisti, ki dobro poznajo razmere v
Afriki, so ga prosili, naj prepriča pred-
sedujoče v EU, da bi posredovali pri
ZDA, pa tudi Kitajski, da bi to najbolj
ogroženo afriško področje, na katerem
živijo staroselci, razglasili za nadnacio-
nalni kulturni park, da bi tujci ne hodili
več tja pobijat in pustošit, da bi izko-
riščali naravno bogastvo tega kraja, kar
delajo islamski fundamentalisti iz Kar-
tuma s podporo EU, Amerike, Kitajske,
Rusije in arabske ter afriške lige, je dejal
Križnar. Cel svet je proti staroselcem,
ker so za nas “necivilizirani, manjvred-
ni”. “Če bomo pustili, da iztrebijo ta
ljudstva, ki so najbolj ogrožena, bomo
uzakonili tak svet, ki bo na koncu tudi
nas požrl. Če ne preganjamo tam zla,
bo prišlo zlo tudi k nam”. Nube mu
zmeraj pravijo: “Povej jim, da bodo za
našimi otroki prišli vaši na vrsto”. Vsi
imamo skupnega sovražnika, meni
Križnar, to je nori, neobvladljivi arhetip
neoliberalizma, ki išče le plen in izplen.
Ni jim mar za nadaljnji razvoj, za člove-
ka. Skušajo iz nas napraviti robote, ki
buljijo v računalnik in se ne zanimajo
za sočloveka. Nube pravijo, da smo ro-
jeni, da žlahtnimo božje delo. Za vse se
zahvaljujejo. In take ljudi hočejo
uničiti!
Križnar pravi, da moramo poslušati te
begunce, ki prihajajo k nam, skušati iz-
vedeti, zakaj so tako jezni, da se razstrel-
jujejo in borijo proti nam, drugače bo
vse slabše. Sicer sem prihajajo samo ti-
sti, ki imajo dovolj sredstev, največji re-
veži ostajajo doma in umirajo. Evropej-
ci moramo nekaj napraviti; preživeli
bomo, če bomo pokazali naš človekol-
jubni obraz, saj je Evropa zibelka hu-
manizma.
Tomo Križnar je svoje izkušnje na po-
potovanjih po raznih koncih sveta zau-
pal pisani besedi in filmskemu platnu.
Poleg drugega je izšlo kar nekaj njego-
vih knjižnih izdaj, npr. knjige O iskanju
ljubezni ali z Biciklom okoli sveta
(1989, 1997); Šambala: z biciklom v Ti-
bet (1993, 1997), Mana: z biciklom med
Indijanci, potopis od Kalifornije do Pa-
name (1996); Nuba: čisti ljudje (1996),
na to je povezan dokumentarni film z
Majo Weiss. Njegove Samotne sledi, po-
topisa po Avstraliji in Novi Zelandiji
(1994, 1999), in njegovo najnovejšo pu-
blikacijo Nafta in voda (2012), vrhun-
sko knjigo, ki je nastajala trideset let, so
udeleženci Srečanj pod lipami imeli na
voljo v preddverju KCLB. Marsikdo ju
je kupil in seveda poprosil Toma Kižnar-
ja in ženo Bojano za podpis. S prijazno-
stjo in prisrčnostjo, ki jima sije z obraza,
sta vsem ustregla.
T
Udeleženci srečanja Zagovor slovenščine v organizaciji Slovenske
matice so se pred časom v Ljubljani zavzeli, da poslanci zavrnejo
predlog novele zakona o visokem šolstvu zaradi člena, ki predvideva
uvajanje tujih jezikov pri izvajanju visokošolskih programov v
Sloveniji. Novi zakon naj nastane z upoštevanjem poslanstva
slovenskega jezika in države, predlagajo.
Pobudnica srečanja Manca Erzetič je dejala, da se že vrsto let vrstijo
nasprotujoče si razprave o slovenščini kot jeziku znanosti in
univerzitetnega
izobraževanja. Posebej
intenzivno javno diskusijo
je sprožil predlog novele
zakona o visokem šolstvu,
ki pod drugačnimi pogoji
kot doslej predvideva
uvajanje tujih učnih je -
zikov oziroma angle ščine
pri izvajanju visokošolskih
programov v Sloveniji.
“Naš namen ni apriorna
nastrojenost proti sa me -
mu predlogu zakona,
ampak premišljena skrb
glede posledic, ki ne bodo le korenito negativno posegle v učni jezik
študijskih programov v visokem šolstvu, ampak bodo vidne tako v
slovenski družbi, kulturi in ne nazadnje pri splošni rabi slovenskega
jezika”, je dejala.
Zagovorniki slovenščine zato po njenih besedah želijo razgrniti
duhovno obzorje, ki opredeljuje rabo slovenščine na vseh ravneh
izobraževalnega, znanstvenega in kulturnega delovanja. Izražanje v
lastnem jeziku nas ne zapira svetu, ampak nam odpira svet v
srečevanju in sporazu me -
vanju z drugimi in drugač -
nimi, ki ni le ekonomska,
temveč predvsem etična
nujnost našega časa, je
menila.
Predsednik Slovenske ma -
tice Milček Komelj je opo zo -
ril, da umetniki na Slovenski
akademiji znanosti in umet -
nosti odločno naspro tujejo
poučevanju v angleškem
jeziku. “Predlagana novela
slovenskega študenta na
slovenski univerzi prisiljuje,
da predavanja posluša v
angleškem jeziku”, pravi in
dodaja, da novela sicer do -
loča, da je jezik poučevanja
na univerzah slovenski, a dopušča izjeme. “Vendar iz izkušenj vemo,
da postane vsaka izjema kmalu pravilo”, je dejal.
Predavanja v tujem jeziku na slovenski univerzi so za slovenskega
pisatelja iz Trsta akademika Borisa Pahorja, ki je udeležence
srečanja nagovoril preko video konference, izraz “hlapčevstva in
tudi neke vrste fašizma”. Slovencem je očital, da se ne zavedajo,
da so skozi zgodovino ohranili svoj jezik, in napovedal, da se bo
odrekel akademskemu nazivu, če se bo to zgodilo.
O svojem izkustvu s slovenskim jezikom je udeležence seznanil v
Parizu živeči svetovno znani filozof, pisatelj, fotograf in kulturnik
Evgen Bavčar, ki je letos prejel nagrado Državljan Evrope. Kot je
izpostavil, v Franciji oziroma francoski nobelovci vsi govorijo v
maternem jeziku in ne v angleščini. “V Franciji, ki se bori proti
pretiranemu vplivu angleškega jezika, to ne bi šlo”, je dejal.
Na posvetu Slovenske matice za umik 
visokošolske novele
S 3. strani
“Preživeli bomo, če ...”
V premislek
One pa so vztrajale 
pri svojem …
  nanih je pet nominirancev
za jubilejno, 20. Veroniki-
no nagrado za najboljšo
pesniško zbirko leta v Sloveniji.
Žirija je v ožji izbor uvrstila zbirke
Dolgo smo čakali na dež avtorice
Alje Adam, Ljubica
Rolanda Barthesa av-
torice Ane Makuc,
Tišima Uroša Praha,
Druga obala Petra Se-
moliča in Delta Kaje
Teržan. Dobitnik bo
znan 30. avgusta.
Nominirane naslove
je žirija, ki jo sesta-
vljajo Barbara Korun
kot predsednica ter
članici Tjaša Raz-
devšek in Darka Tan-
cer Kajnih, izbrala
med več kot 250 zbirkami, ki so
izšle od lanskega junija do
vključno letošnjega maja. Kot je
zapisala v utemeljitvi, je na
prvem mestu odločala kakovost,
a da je dala prednost mlajši pe-
sniški generaciji.
Zbirki Ljubica Rolanda Bartesa in
Delta sta prvenec Ane Makuc in
Kaje Teržan. Prva, izšla pri KUD
Apokalipsa, je zbir ženskih gla-
sov, bodisi izmišljenih bodisi re-
sničnih, zgodovinsko izpričanih,
bodisi mitoloških ženskih likov
Z s subverzivnim odnosom domoških predstavnikov patriar-halnega sveta, ki ne pristajajo na
svet nasilja, plenjenja in grabeža,
temveč ponujajo svojo inačico
osvobojenega, emancipiranega
sveta.
V drugi, izšli pri Centru za slo-
vensko književnost, gre po
mnenju žirije za presenetljivo
kompleksno izkušnjo človeka, ki
je kljub mladosti marsikaj
preživel in ob tem ohranil svojo
integriteto z zavedanjem, da si jo
je treba izboriti vsakič znova,
vendar ne z nasiljem in izko-
riščanjem vsega in vsakogar. V
pesmih se vzpostavlja drugačen
vzor sobivanja, temelječ na
sočutju, na zavedanju, kako po-
zitivno majhni smo v totalnosti
sveta.
Dolgo smo čakali na dež (Center
za slovensko književnost) je tretja
pesniška zbirka Alje Adam, odpi-
ra pa zanimiv in ploden preplet
telesnega, osebnega
in simbolnega,
družbenega. “Ada-
mova piše pesmi
brez pretenzij, pe-
smi, ki dihajo in so
žive. In biti živ in se
kdaj pa kdaj prepu-
stiti toku brzic, ni
lahka gesta niti sa-
moumevna. Kot ni
samoumevno biti
ženska, ne od začet-
ka ne nikjer vmes”,
je nominacijo ute-
meljila žirija.
Tišima (Center za slovensko
književnost) je druga pesniška
zbirka Uroša Praha. V njej so našli
mesto kaos sodobnega sveta, ne-
gotovost družbenega preživetja,
nezaposlenost in nezaposljivost,
prekarno delo, očitno nepra-
vična urejenost sveta, pohlep,
nasilje ter grabež, ki vlada v
njem. Po mnenju žirije se zdi, da
se v tej poeziji odraža družbena
realnost, ki “utišuje in zasužnjuje
mlado generacijo Slovenije,
Evrope in sveta, generaci-
jo brez prihodnosti”.
V Drugi obali (Center za
slovensko književnost) se
je Semolič, že šestič no-
miniran za Veronikinino
nagrado, opazno premaknil od
svoje individualne poetike, te-
melječe na intimni izkušnji. V tej
zbirki se bralec sreča z množico
likov iz različnih zgodovinskih
obdobij in geografskih pokrajin,
vse od obče znanih oseb do mo-
rilcev, izobčencev in anonim-
nežev. Avtor v njej dosledno te-
matizira smrt in minevanje, je za-
pisala žirija.
Osrednjo literarno nagrado za
poezijo v Sloveniji, vredno 4000
evrov bruto, podeljuje Mestna
občina Celje. Dodana ji je poseb-
na mestna listina, letos tudi uni-
katno pisalo, ki so ga izdelali v
celjskem podjetju Viva pen, so
sporočili s Fit media, ki je pobud-
nik in organizator nagrade.
Kot so še sporočili, bo na jubilej-
ni podelitvi nekaj več nostalgije.
V programu bodo sodelovali prvi
Veronikin nagrajenec Iztok Osoj-
nik, takratni predsednik Društva
slovenskih pisateljev Evald Flisar
in Ciril Zlobec kot prvi predsed-
nik Veronikine žirije. Zlatnik
poezije pa bo, kot so že razglasili,
prejel tržaški pesnik Marko Kra-
vos.
Lani je Veronikino nagrado do-
bila Meta Kušar za zbirko Vrt,
zlatnik poezije pa slikar in ured-
nik Gustav Januš.
Veronikina nagrada
Znanih pet nominirancev
Peter Semolič Boris Pahor
Milček Komelj
Kultura 4. avgusta 2016 9
S 1. strani
Draga širi ...
  ružina in družba, jezik
in identiteta je naslov
drugega predavanja
Drage, ki ga bodo v soboto, 3.
septembra, oblikovali mag.
Martina Piko Rustja, Živa
Gruden, Suzana Pertot in Martin
Maver. Prireditelji želijo s to
okroglo mizo preveriti koroške
izkušnje, pridobljene na terenu
za usidranje slovenske
materinščine v novih družinah,
analizirati stanje v manjšinskem
prostoru v Italiji in ugotoviti, do
kakšne mere se slovenščina
umika redni uporabi v družini;
hkrati pa tudi, kako to vpliva na
padec kakovosti jezikovnega
znanja pri mladih, na katerega
opozarjajo šolniki. Na podlagi
skupnega razmišljanja naj bi
tako prišli do novih zamisli in
pobud za zagotovitev
prihodnosti materinščine ter
proučili možnost za njihovo
uresničenje.
Na sobotnem programu je tudi
slovesna izročitev pete
Peterlinove nagrade: prejemnika
sta letos Giorgio Banchig za
kulturno in prosvetno delovanje
v Benečiji in zbor Fantje izpod
Grmade ob 50-letnici
ustanovitve. V soboto bodo
obenem počastili 25-letnico
Republike Slovenije s proslavo,
na kateri bodo nastopili
predsednik prve slovenske vlade
Lojze Peterle, sedanji kulturni
minister Tršak in svetovalec
predsednika republike Boštjan
Žekš.
Tako kot navadno je tudi letošnji
sklepni nedeljski program Drage
pester.
Ob 9. uri bo kot vsako leto sveta
maša, ki jo bo tokrat daroval
nadškof Ivan Jurkovič,
vatikanski opazovalec pri OZN v
Ženevi. Slovenski vatikanski
diplomat in zaradi službenih
zadolženosti v pravoslavnih
državah izjemen poznavalec
tamkajšnjega verskega čutenja
bo nato, ob 10.30, spregovoril o
stanju duha v ruskem ljudstvu in
o tem, kakšne silnice spodbujajo
rast nove duhovnosti v
razkristjanjenih množicah
vzhodne Evrope. Spregovoril bo
o poteh, ki jih iščeta pravoslavna
pastorala in teologija, ter o
ekumenskem dialogu med
katolicizmom in pravoslavjem.
Glede tega vprašanja so še kako
pomenljive in zgovorne besede,
ki jih je papež Frančišek izrekel
med zgodovinskim srečanjem z
moskovskim patriarhom
Kirilom na Kubi: “Hodimo
skupaj, smo bratje”.
Popoldansko, zadnje predavanje
letošnjih Študijskih dni (z
začetkom ob 16. uri) so
prireditelji zaupali dr. Janku
Prunku. Z njegovim
razmišljanjem, ki bo izhajalo iz
25. obletnice slovenske države,
se bo tako idejno sklenil tokratni
idejni lok Drage. Prunkovo
razglabljanje pa bo obenem
priložnost za širše kritično
razmišljanje o prihodnosti
Evrope, ki je v svoji preteklosti
od razsvetljenstva dalje vse bolj
zanemarjala presežno naravo
človeka: totalitaristični režimi
preteklega stoletja so bili
naraven rezultat tega odmika,
prav tako tudi sedanja podivjana
kapitalistična družba, sloneča na
hlepenju po profitu. Stara celina
– piše na biltenu letošnjih
Študijskih dni glede
Prunkovega nastopa
– se iz krize lahko
dvigne z novim
duhovnim gibanjem,
ki bi moralo sloneti
na dveh temeljih, na
teološkem (vera,
upanje, ljubezen) in
na razsvetljenskem
(pamet, pravičnost,
pogum in mera).
Letošnjo Drago so
predstavili na
tiskovnem srečanju,
ki je bilo v prostorih Slovenske
prosvete na Donizettijevi. Poleg
vsebine septembrskega
debatnega foruma je predsednik
DSI Sergij Pahor spregovoril tudi
o zborniku lanskih Študijskih
dni, ki jih že tradicionalno
izdaja založba Mladika. Dejal je,
da po polstoletni zgodovini
ohranja Draga izhodiščne ideje
tedanjih utemeljiteljev
Študijskih dni. “V teh desetletjih
smo sejali upanje, da se bo
vendarle kaj spremenilo. In
spremenilo se je, saj je po
obdobju totalitarizma vendarle
zagledala luč naša samostojna
Slovenija”, je povedal in dodal,
da je danes cilj Drage ta, “da bi
se postavila proti vse večjemu
nezaupanju do slovenske države
in njenih institucij, kar postavlja
v nevarnost samo narodno
zavest. To je kljub vsem
problemom, ki jih Slovenija
ima, nesprejemljivo”.
Predsednik DSI je obenem
poudaril tudi to, da je danes
poslanstvo Drage širjenje kulture
upanja v matično domovino in
njeno državotvornost.
Na tiskovnem srečanju je Neža
Kravos predstavila petkov
program Drage, ki bo nastal v
režiji mlajših sil.
  azgibano oblikovana in
barvita naslovnica knjige
Čudna hiša pravljičarke
Mire Sušić vzbuja radovednost,
prav tako tudi njen naslov. Kje
stoji ta čudna, vendar otrokom
prijazna hiša in kaj se v njej do-
gaja? Nobenega preplaha. Čud-
na hiša je postavljena v urbano
okolje, v njej živi Monika Dor-
nik, v njej pa se dogaja marsikaj
čudnega: izginjajo svetleči se
predmeti, z mize izginjajo ore-
hi, slišati je čudno škrebljanje,
na ulici dekletu sledi senca. Do-
volj skrivnostnih elementov, da
knjiga pritegne pozornost bral-
cev.
V knjigi, ki je izšla pri ljubljan-
ski založbi Ekslibris, je avtorica
glede na svoje prejšnje otroške
zgodbe in pravljice opravila
preskok iz pravljičnega, fanta-
zijskega sveta v realnega. Gre za
mestni predel z ulicami, par-
kom, trgovinami, izložbami,
veleblagovnico. V bližini Moni-
kinega doma se razprostira park
z grmovjem in drevesi. Glavna
junakinja prebiva sama, prav ta-
R ko kot slavna Pika Nogavička,vendar jo je včasih strah, čepravje že prerasla otroštvo. Zgodbe
so preproste, v njih se
prestrašeno dekle zateče
po pomoč k policiji, vse
pa se lepo in hitro ra-
zreši. Skrivnostnost do-
gajanja omilijo elemen-
ti, ki pripovedi povezu-
jejo z živalskim svetom:
tudi tu se namreč kot že
v prejšnjih zgodbah po-
javljajo živali. Prav goto-
vo ne moremo mimo
klasičnih in nagajivih,
prikupnih miške in mu-
ce, med kradljivkami pa
sta v novi vlogi veve-
rička in vrana.
Zgodbe so sodobne,
prepričljive - prisotna
sta televizija in računal-
nik - in imajo pridih de-
tektivke. Avtorica, ki
ima zelo rada živali, zla-
sti muce, jih je lepo pre-
pletla z značilnostmi živalskega
sveta. To dejstvo jih povezuje z
njenimi prejšnjimi knjigami,
vendar imajo živali dru-
gačne lastnosti kot običaj-
no, zato zgodbe ne zveni-
jo didaktično. Slog je rea-
lističen, besedišče preči -
ščeno, tudi zaradi skromnejšega
obsega pripovedi je opaziti
večjo pozornost do jezika, mo-
dernost v metaforiki in rabi re-
toričnih figur. Tako je … vljudni
policist... takoj zastavil rafal na-
slednjih vprašanj, kot bi streljal
z brzostrelko. Drugje beremo …
veverička je... pristala na mizi
kot letalo na pristajalni stezi po-
stajališča. Zelo nazorno in
stvarno se predstavlja oris teme,
ki zavija mestne ulice: Na
pročelju hiš se je vlekla lisa sve-
tlobe prižganih luči v
stanovanjih in ustvarila
šahovnico črnih in be-
lih polj brez premika-
jočih se figur na gladki
ravni ploskvi mestne
stavbe.
Za grafično podobo
knjige je poskrbela
urednica založbe Jelena
Lasan, ki se je tokrat
odločila za bolj barvite
podobe v prevladujoči
zeleni barvi, ki se na na-
slovnici preliva v mo-
dro. Drugje se odtenki
umikajo temno rožnati,
sivi in rumeno rjavi. Na
ilustracijah tokrat v
skladu z zgodbami odi-
gravajo pomembno
vlogo človeški liki, lik
gospodične Monike in
policista.
Knjiga za radovedne in bistre
deklice in dečke.
Majda Artač Sturman
Steletova nagrada za življenjsko delo Stanetu
Berniku
Steletovo nagrado za leto 2015 je prejel Stane Bernik za življenjsko
delo na področju ohranjanja in popularizacije kulturne dediščine.
Steletova priznanja pa je Slovensko konservatorsko društvo v maju
podelilo Andrejki Ščukovt, Ireni Vesel ter ekipi, ki so jo sestavljali
Alenka Zupan, Vlasta Čobal Sedmak, Andrej Magdič in Gorazd Gerlič.
Bernik je bil med ustanovitelji Slovenskega konservatorskega društva
in njegov prvi predsednik. S sodelo -
va njem z nekdanjimi regionalnimi ali
medobčinskimi zavodi je postavil
temelje več področjem dosedanjega
strokovnega dela varstva kulturne
dediščine. Kot zunanji sodelavec in
promotor dediščine je s svojim
razisko valnim delom pomembno
vplival na njeno zaščito in ohranjanje.
Po Francetu Steletu in Nacetu Šumiju
se je prvi lotil nadrobnega vredno te -
nja naselbinske krajine in mestnih
jeder. Njegove sinteze in načini va lori -
zacije v nekoliko posodobljeni obliki
ostajajo temeljna podlaga za vrednotenje naselbinske dediščine še
danes. Poleg tega se je več kot štiri desetletja posvečal arhitekturi
20. stoletja. Že leta 1969 je sestavil načela dokumentiranja sodobne
arhitekture. Tekoče je spremljal ustvarjanje arhitektov ljubljanske šo -
le za arhitekturo in te ter druge ustvarjalce ovrednotil z razstavami,
članki in s prvimi sodobnimi monografijami posameznih arhitektov.
Njegova zasluga je tudi celostna ohranitev Plečnikove hiše in
ustanovitev tedanjega Arhitekturnega muzeja Ljubljana, ki je pozneje
prerasel v Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Na področju premične
dediščine pa je njegova zasluga ohranitev likovne zbirke Ljubljanske
banke, ki jo je dolga leta dopolnjeval kot svetovalec bančne uprave.
Poleg tega je slovensko arhitekturo in urbanizem promoviral in
uveljavil v nekdanji Jugoslaviji, ko ju je uvrščal ob velika imena in
izjemne stvaritve v Beogradu, Zagrebu in Sarajevu, kjer je bil tudi
pedagog, piše v utemeljitvi nagrade. Konservatorka etnologinja
Andrejka Ščukovt je Steletovo priznanje prejela za vodenje posegov
na Nježni hiši v Jevščku na Kobariškem. Kot piše v utemeljitvi,
Ščukovtova že tri desetletja z osebnim zgledom osvešča ljudi. Z
uspešno izpeljanimi projekti ter delom in zgledom na terenu omogoča
ohranjanje stavb, načinov življenja podeželja z vsemi žlahtnimi ele -
menti nesnovne dediščine ter prenos znanj, s čimer potrjuje kakovost
umirjenega bivanja v ohranjenem kulturnem prostoru. Konservatorka
arhitektka Irena Vesel je priznanje prejela za koordinacijo
konservatorskih posegov, prenovo in predstavitev Plečnikove hiše v
Trnovem. Priznanje ji je društvo podelilo za eno najbolj celovitih in
kompleksnih prenov zadnjega desetletja, ki je potrdila raznoliko in
evropsko primerljivo teoretično ter praktično znanje restavratorstva
in konservatorstva domačih strokovnjakov, piše v utemeljitvi.
Alenka Zupan, Vlasta Čobal Sedmak, Andrej Magdič in Gorazd Gerlič
pa so priznanje prejeli za vodenje celovite prenove nekdanje
minoritske cerkve Marijinega Vnebovzetja v Mariboru. Kot piše v
utemeljitvi, je prenova nekdanje minoritske cerkve pomemben
gradnik revitalizacije mesta in vzorec za posege ter načine dela pri
primerljivih spomenikih v širšem prostoru Slovenije in Evrope.
Pred podelitvijo Steletove nagrade in priznanj so v avli ministrstva za
kulturo odprli razstavo o nagrajencih in njihovem delu. Slovensko
konservatorsko društvo, ki je bilo ustanovljeno leta 1971, Steletovo
nagrado in priznanja podeljuje več kot 20 let. Odličja se imenujejo
po nestorju na področju varstva kulturne dediščine na Slovenskem
Francetu Steletu.
V Kanalu v parku Pečno skulpture Mihe
Brinovca
V Parku Pečno v Kanalu so konec junija odprli razstavo skulptur Mihe
Brinovca z naslovom Jaz = narava. Umetnik skulpture ustvarja iz
naravnih organskih materialov, ki imajo minimalen vpliv na okolje in
s časom razpadejo ter se zlijejo nazaj z okolico. Brinovec se z
umetnostjo v naravi (Land Art) ukvarja od leta 2011. Njegove
instalacije so dinamične in se spreminjajo z naravnimi vplivi sonca,
vetra in dežja. Edino, kar od del trajno ostane, so fotografije.
Z balansiranjem kamnov, ki ga sam imenuje umetnost gravitacije
(Gravity Art), se je začel ukvarjati leta 2011. Za instalacije uporablja
le naravni kamen, za spajanje ne uporablja lepil ali drugih sred stev.
Vse, kar kam ne drži skupaj, je zgolj gravitacija. Uravnotežene kam -
ne, ki jih postavlja predvsem ob slo ven skih rekah, uja me tudi v
fotograf ski objektiv.
Leta 2015 je bala -
nsira nje kamnov v
živo predstavil na
sejmu South of
England show v
Londonu, la ni jeseni
je kot gost sodeloval
v Neaplju na letnem
srečanju najboljših
svetovnih balan ser -
jev kamnov.
Leta 2014 je bil kot edini Slovenec povabljen na enotedenski LandArt
bienale Humuspark v Pordenonu, kjer je v mestnem parku ustvarjal
sku paj z 20 umetniki in 50 študenti umetnosti. Istega leta se je ude -
le žil še GozdArta 2 v Ribnici, kjer so oblikovali Land Art park poleg
muzeja suhe robe. Glavnina njegovih del je sicer do nedavno na sta -
ja la v okolici Žovneškega jezera pri Braslovčah, kjer je rojen in kjer je
živel do letos. Sedaj ga navdihuje okolica Tolmina. Park Pečno je
600 metrov oddaljen od središča Kanala. V zgornjem razglednem
de lu parka se v sodelovanju z društvom ljubiteljev vrtnic iz Nove Gori -
ce oblikuje rozarij šipkov, ki samoniklo rastejo v Sloveniji, v spodnjem
delu je razstaviščni prostor z malo galerijo ter formavivo.
Kratke
Knjiga za radovedne in bistre otroke
Mira Sušić: Čudna hiša
Sergij Pahor (foto damj@n)
Foto damj@n
Tatjana Oletič, Marij Maver, Sergij Pahor in Neža Kravos (foto damj@n)
Tržaška4. avgusta 201610
Začela so se obnovitvena dela v nekdanjem osrednjem sedežu pred -
sedstva Dežele Furlanije Julijske krajine v ulici Carducci v Trstu. Prazno,
šestnadstropno palačo, ki gleda tudi na Hrenovo ulico, bodo za 2,3
milijona evrov preuredili v nov sedež direkcij za infrastrukturo in okolje.
Ti dve zdaj domujeta v ulici Giulia, a tamkajšnji prostori so po besedah
deželne odbornice za infrastrukturo in prostor Mariograzio Santoro
neustrezni in dotrajani.
“Preureditev palače v ulici Car duc ci
je smotrna z več vidikov”, je po -
vedala odbornica in pri tem našte la
središčno lego, odlično poveza vo s
potniškim prometom in nepo sre dno
bližino deželnega sveta. “Odločitev,
da dve direkciji pre se limo v ta
zgodovinski sedež de želne uprave,
se tudi ujema z us me rit vijo deželne
vlade, ki spod bu ja poselitev mestnih
središč. Do nedavnega je veljalo prepričanje, da je treba javne urade
pomakniti na obrobje, kar pa je privedlo predvsem do nepotrebnega
povečanja prometa in mobilnosti ljudi”, je dodala Santorova. Dela v ulici
Carducci naj bi se po napovedih končala v 180 dneh, vselitev osebja pa
naj bi bila možna že januarja prihodnje leto. Kot sta med nedavnim
ogledom poudarili Santorova in deželna odbornica za okolje Sara Vito, je
obnova prostorov v režiji tehničnih izvedencev Dežele, s čimer so stroški
bistveno nižji. Zunanjim iz va jal cem so zaupali edinole izvedbo
inštalacijskih del. Glede teh sta Santorova in Vitova povedali, da bo v
središču pozornosti energetska var čnost, saj bodo po vsem poslopju
namestili izključno svetleče diode oz. led žarnice. Palača v ulici Carducci
je bila osrednji sedež De žele Furlanije Julijske krajine od leta 1969 do
1991 in zatem še med letoma 2003 in 2008 med obnavljanjem
zdajšnjega sedeža na Trgu Unita'. / ARC/PV
Začetek del v ul. Carducci v Trstu
  udi letos bo Zveza
cerkvenih pevskih zborov
iz Trsta priredila tradicio-
nalni poletni seminar za
pevce, organiste in zbo-
rovodje. Udeleženci se
bodo zbrali v nedeljo, 7.
avgusta, v Šmarjeških
Toplicah na Dolenjskem,
kjer bodo ostali do sobo-
te, 13. avgusta, ko se bo-
do v popoldanskih urah
vrnili domov. Po ustalje-
ni praksi bodo pevci v ju-
tranjih urah imeli pevske
vaje. Jedro udeležencev
poletnega seminarja se-
stavljajo člani Združene-
ga zbora Zveze, ki med
letom vadijo in nastopa-
jo pod vodstvom Edija
Raceta. Zato bodo pesmi,
ki se jih bodo naučili med semi-
narjem, lahko izvajali med le-
tom. Sakralni program bodo pre-
delali pod vodstvom prof. Dami-
jane Božič Močnik, medtem ko
bo prof. Hilarij Lavrenčič iz Do-
berdoba vadil posvetne pesmi.
Istočasno bo potekal tudi
tečaj za organiste, ki ga že več
let vodi ljubljanski stolni or-
ganist Gregor Klančič, medtem
ko bodo prisotni otroci zaposleni
z raznimi
delavnica-
mi.
Popoldan-
ske ure po-
letnega se-
minarja
pa bodo
namenje-
ne oddi-
hu, spre-
hodom v
naravo,
kopanju, a
tudi ogledom kul-
turnih in verskih
zanimivosti, ki jih
v širši okolici Šmar-
jeških Toplic ne
manjka.
Kar bodo udele -
ženci vadili med
tednom, bodo
predstavili zadnja
dva večera, med
zahvalno mašo v
petek, 12. avgusta,
ko bodo zapeli sa-
kralni del progra-
ma, in po njej v ho-
telu, ko bodo prisotnim ponudili
še ostali, posvetni del programa.
T
  rejšnji teden je bil pred avgustov-
skim počitniškim obdobjem v
Trstu na obisku minister za Slo-
vence v zamejstvu in po svetu Gorazd
Žmavc. Namen njegovega prihoda je
bilo srečanje s predsednikoma krovnih
organizacij SSO in SKGZ, Walterjem
Bandljem in Rudijem Pavšičem. Gosti-
telj srečanja, ki je bilo v sredo, 27. juli-
ja, je bil generalni konzulat v Trstu.
Goste je tako ob prihodu sprejela in
pozdravila generalna konzulka v Trstu
Ingrid Sergaš, ki je tudi uvedla srečan-
je.
Srečanje je potekalo za zaprtimi vrati.
Vsebino pogovora so sogovorniki po-
jasnili na tiskovni konferenci. Besedo
je najprej prevzel minister Žmavc, ki
se je zahvalil generalni konzulki za ko-
ordinacijo srečanja. Ob tem je poja-
snil, da je bil glavni namen poletnega
soočenja pregled dela, ki je bilo opra-
vljeno na osi med Uradom za Slovence
v zamejstvu in po svetu (USZS) in slo-
vensko narodno skupnostjo v Italiji,
ter postavitev okvirnih smernic za de-
lo, ki bo sledilo v jesenskih mesecih in
v naslednji sezoni. Žmavc je tako ome-
nil vzpostavi-
tev in delo-
vanje Tržaške-
ga knjižnega
središča na
Oberdanko-
vem trgu v Trstu kot uspešen projekt,
ki je v tem letu zaživel v polnosti. Gre
za projekt, ki prinaša vsebino in ki je
privlačen tudi za mlade. V prihdonosti
pa bo, po besedah ministra, še naprej
zelo pomembna tema regijski razvoj.
Manjšine so po njegovem mnenju pri
tem ključnega pomena. Minister je
namreč posebej izpostavil čezmejni re-
gijski razvoj in hkratno odpiranje so-
sedom. Tako lahko pride v lažji obliki
do stika med matico in slovenskimi
manjšinami zunaj meja. Čim bolj so
odprte meje, tem bolj je velika Slove-
nija, je ob tem še dejal minister.
Jeseni in pozimi bodo po
zdajšnjih namerah sledila redna
srečanja, na katerih bodo tudi
natančneje opredelili teme delo-
vanja. Na sestanku prejšnji teden
so nekatere od teh tem vsekakor
že nakazali. Pozornost je bila na-
menjena na primer Slovencem v
videmski pokrajini. Govor je bil
o dvojezični šoli v Špetru, o
utrditvi in polnem zagonu trije-
zičnega šolstva, ki vključuje tudi
slovenščino, v Kanalski dolini,
in o položaju v Reziji. Sogovor-
niki so nazadnje načeli temo
ovrednotenja teritorija in vloge, ki jo
ima pri tem Kmečka zveza. Govor je
bil tudi o novem srečanju s kmetijskim
ministrom Dejanom Židanom.
Predsednika Pavšič in Bandelj sta naj-
prej omenila sodelovanje med obema
krovnima organizacijama, ki je po nju-
nem mnenju zelo plodno. Med po-
membnejšimi temami je bila še vroča
politična jesen, ki bo z reformo krajev-
nih uprav in z novim volilnim zako-
nom potencialno močno oklestila slo-
vensko zastopanost v institucionalnih
organih. Tukaj gre izpostaviti različno
gledanje na ti dve temi, ki ga imajo
krovni organizaciji in dežela oziroma
vidni zastopniki zdajšnje deželne upra-
ve. Govorimo predvsem o učinkih, ki
jih bodo imele te reforme na sloven-
sko narodno skupnost. Krovni organi-
zaciji sta do reform skeptični, predsed-
nica Serracchianijeva pa je že večkrat
poudarila, da po njenem mnenju me-
dobčinske zveze ne zmanjšujejo nivoja
zaščite in da Italicum ponuja možnost
izvolitve slovenskega zastopnika. Mi-
nister Žmavc je dejal, da bodo opozo-
rili italijanske oblasti na ohranjanje
pridobljenega nivoja zaščite in da je
čas za izboljšanje reform tudi v času
implementacije zakonov.
kil
P
  stetska teorija se ni še zedinila o
tem, ali je fotografija umetnost ali
zgolj medij, izrazno sredstvo za
družinsko arhiviranje, za časnikarsko re-
portažo ali dokumentacijo in, danes, za
objavljanje lastne samopodobe v mreži.
O tej nedorečenosti pričajo tudi zname-
niti kritiški zapisi Susan Sontag ali Rolan-
da Barthesa, saj marsikdaj, ob pogledu na
posebno vzburljiv ali uspel posnetek, le
stežka lahko določimo, ali gre za “umet-
niško”, “profesionalno“ ali “amatersko”
delo.
Te misli nam rojijo tudi ob obisku razsta-
ve Magyar Cirkus nestorja tržaškega foto-
grafskega krožka Circolo fotografico trie-
stino (CFT), Umberta Vittorija, ki bo še
cel avgust odprta vsak torek, od 18. do 20.
ure, na društvenem sedežu v ul. Zoven-
zoni 4 (med Ljudskim vrtom in drevore-
dom 20. septembra). Še vedno svež osem-
desetletnik, z duhom šestnajstletnika, je
še kar dejaven, zadnja leta se posveča te-
meljitemu arhiviranju več kot 60 let tra-
jajoče dejavnosti. Kot je sam pripovedo-
val, sredi kiklopskega dela za digitalizaci-
jo, ki mu ni videti konca, je naletel na
film iz daljnega 31. maja 1966, ki doku-
mentira prihod legendarne Moire Orfei
z njenim “madžarskim cirkusom” v Trst.
Kot tehnik občinskega podjetja je takrat
imel nalogo, da vzpostavi vodno poveza-
vo za cirkus; “oborožen” s svojo kamero
je posnel težavno postavljanje in rojevan-
je magične cirkuške “gobe”. Predsednica
CFT Alida Cartagine, ki ga je predstavila,
je pripomnila, da smo tu daleč od
bleščečega sveta, ki se izgori v poldrugi
uri špektakla. Mladi Vittori se je takoj
znašel sredi urejenega vrveža cirkusantov,
ki bijejo v zemljo železne kole, na katere
bodo nategnili vrvi ogromnega šotora,
utrujenih obrazov akrobatov in pritlika-
vih klovnov, saj so bili vsi angažirani pri
tem težkem delu.
Drugi govorec na odprtju, fotografski to-
variš Umberto Laureni, pa je spomnil na
znane portrete Augusta Sanderja, ki je na-
slikal zakulisje kölnskega cirkusa v 20. le-
tih nacistične Nemčije. Tudi Vittori je s
svojo prirojeno občutljivostjo in radoved-
nostjo registriral obrobne protagoniste,
ki navadno
ostajajo v senci
reflektorjev,
skupaj z Moiro
Orfei, v vsem
njenem sijaju. Laureni se je v imenu
društva San Rocco Futura, ki združuje ko-
pališčnike miljskega kopališča S. Rocco,
zahvalil Vittoriju za dolgoletno “reporter-
sko” dokumentiranje družabnega življen-
ja v kopališču. V dolgi karieri je omenje-
nemu fotografu uspelo ujeti številne ma-
jhne dragocene trenutke iz raznih
okolij, kjer mu je bilo dano živeti. O
tem priča tudi njegovih več kot 40
osebnih razstav.
Kdor si bo ogledal razstavo, bo lahko
začutil njegovo neposrednost in em-
patijo do sočloveka. Vse fotografije so
izrazito črno-bele in ujamejo duha
časa: starejši Tržačani bodo spoznali
nekdanjo ploščad za cirkus na koncu
ulice Sv. Marka, kjer je danes velebla-
govnica PAM. Tudi to je odlika foto-
grafije, da nevsiljivo vrača utrinke in
relikte preteklosti v sodobnost. Ne-
slučajno naslikani Umberto Vittori
(letnik 1928) prešerno drži v rokah
kupon s popustom za vstopnico Cir-
kusa Mirande Orfei, ki se te dni mudi v
naših krajih.
1925 - več kot 90 let dejavnosti tržaškega
CFT
Pred dnevi so v uglednih razstavnih pro-
storih Deželnega sveta na Oberdankovem
trgu odprli veliko pregledno razstavo sta-
rejših in mlajših članov Tržaškega foto-
grafskega krožka, najstarejšega v FJK in
enega najstarejših v državi. Predsednica
Alida in podpredsednik krožka Paolo Car-
tagine sta poskrbela za izbor fotografij in
tudi za izdajo lepega kataloga, ki je izšel v
sozaložništvu Deželnega sveta FJK, CFT
in ob pokroviteljstvu tržaškega centra
Unesco. Ob omenjenih predstavnikih
krožka so se odprtja udeležili še ugledni
predstavniki dežele, predsednik in pod-
predsednik deželnega sveta Franco Iacop
in Igor Gabrovec, predsednica Debora
Serracchiani in tržaški svetnik Massimi-
liano Edera, ki skrbi za razstave v dežel-
nem svetu.
Zgodovinski pregled je posvečen dobi od
druge polovice 40. do 70. let: posnetki
prvih občinskih volitev in manifestacij
pod anglo-ameriško upravo so Vittorijevi.
Vittorio Buzzi je avtor naslovnice in še
drugih poetičnih podob iz tistega časa.
Ermanno Comar pa občutljiv izdelovalec
izrezov mestnega življenja, igranja mla-
dih po starih in novih rajonih. Pomenljiv
je njegov dokument s protibasaglievskim
napisom in eden redkih o slovenski pri-
sotnosti, 2. pokal kolesarske dirke po Lon-
jerju maja 1968. V. Buzzi je ujel portrete s
tržaških gostovanj velikih odrskih zvezd,
kot so Buazzelli, Bosetti, Fo, Ottavia Pic-
colo. Zanimivi so še posnetki o tržaškem
Krasu Ferruccia Crovatta: nabrežinski
kamnolomi, kontovelsko pokopališče,
Križ. Od starejših bi omenil še znanega
Tullia Stravisija in Carmen Crepaz.
Mlajši člani fotokrožka pa predstavljajo
podobe sodobnega Trsta (velike križarske
ladje in nabrežje Alide Cartagine), poklo-
ne umetnosti, kot tržaškemu
Libertyju oz. scenografski de-
lavnici opernega gledališča
Verdi (Luciano Dubs, Estella
Levi, Rocco Colavito, Paolo
Nigido, Giulia Zuccheri). Ne
nazadnje je zanimiv vpogled
v “multietnični Trst”, ki ga
prispevajo Marco in Paolo
Cartagine, Massimiliano Wai-
glen, Emanuele Vespa. Ostali
avtorji, v upanju, da nismo
koga pozabili, so še: Alessan-
dro Rosani, Gualtiero Tujach,
Olga Micol, Paolo Bullo, Er-
nesto Petronio, Lucia Crepal-
di, Andrea Fiorino, Emanuela
Dossi, Cristiana Cappucci, Luca Cassano,
Paolo Pitacco, Barbara Tognon in Arianna
Simcic.
Razstava bo na ogled do 15. septembra ob
uradnih urah deželnega sveta, od pone-
deljka do četrtka od 9.30 do 12.30 in od
14.30 do 16.30, v petek od 9.30 do 13. ure.
Za informacije: www. circolofotografico-
triestino. it, tel. 388.8836826, email cft-
trieste @libero. it.
Davorin Devetak
E
Odbornici Santoro in Vito
V deželnem svetu še razstava ob 90-letnici tržaškega fotokrožka
“Madžarski cirkus” Umberta Vittorija
Arhivski posnetek z lanskega seminarja ZCPZ v Rogaški Slatini
Hilarij Lavrenčič
Srečanje med ministrom Žmavcem in predsednikoma krovnih organizacij
Rokovnik za jesensko delo
V kratkem poletni seminar Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta
V Šmarjeških Toplicah se bo
oglašalo petje naših pevcev
Rudi Pavšič, Gorazd Žmavc, Walter Bandelj in Ingrid Sergaš (foto damj@n)
Tržaška 4. avgusta 2016 11
Obvestila
Sveta vrata v svetišču Marije
Vnebovzete na Repentabru bodo
odprta od 7. do 15. avgusta;
zvrstile se bodo naslednje
pobožnosti: nedelja, 7.8., ob 17. uri,
slovesno odprtje Svetih vrat z
evharističnim bogoslužjem;
ponedeljek, 8.8., romanje za
vernike repentabrske in sosednjih
župnij: zbiranje pri kapelici na
Poklonu, ob 19.30 procesija z
lučkami do svetišča, prestop Svetih
vrat in sv. maša; sreda, 10.8.,
romanje za starejše in bolnike:
zbiranje na Tabru pod lipami, ob
17. uri sprevod s prestopom Svetih
vrat in sv. maša z bolniškim
maziljenjem, prijateljsko druženje;
petek, 12.8., romanje za vse
slovenske župnije in župnijska
občestva tržaške škofije: zbiranje
pri kapelici na Polklonu, ob 19.30
procesija z lučkami do svetišča,
prestop Svetih vrat in sv. maša;
sobota, 13.8., popoldne pobožnost
za mlade. Ob 20. uri začetek
štiridnevnega slavja Velikega
šmarna z odprtjem razstave Edija
Žerjala.
Tržaški urad Sveta slovenskih
organizacij bo zaprt zaradi
dopusta od 8. do 26. avgusta
2016.
NŠK (ul. San Francesco 20) je do
26. avgusta 2016 odprta s
poletnim urnikom, in sicer v
ponedeljek, sredo in petek od 8.
do16. ure, v torek in četrtek od 10.
do 18. ure; zaradi dopusta bo
zaprta od 15. do 19. avgusta.
Oddelek za mlade bralce je odprt
v ponedeljek od 9. do 14. ure, v
torek od 12. do18. ure, v sredo od
9. do 17. ure, v četrtek od 12. do
18. ure, v petek od 9. do 14. ure;
zaprt bo od 1. do 19. avgusta;
Odsek za zgodovino in
etnografijo: obisk po
predhodnem dogovoru; zaprt bo
od 8. do 19. avgusta.
Darovi
V spomin na gospo Magdo
Kravos vd. Biancuzzi darujeta
Nino in Mirjana Parovel 20 evrov
za Slovensko Vincencijevo
konferenco pri Sv. Ivanu.
V spomin na prof. Nedo Abram
Jevnikar darujeta v sklad za
Nagrado Nadja Maganja, ki ga
upravlja Skupnost sv. Egidija v
Trstu, Mirella Urdih Merku' 50
evrov in Ljuba Smotlak 30 evrov.
V spomin na Anamarijo Volk
Zlobec daruje Ljuba Smotlak 40
evrov za otroško revijo Pastirček.
Za Slovensko Vincencijevo
konferenco daruje Ljuba Smotlak
30 evrov.
V spomin na prof. Nedo Abram
Jevnikar in gospo Magdo Kravos
Biancuzzi darujeta Majda Cibic in
Sandi Cergol 50 evrov za
svetoivansko Vincencijevo
konferenco.
V spomin na gospo Olivijo
Šturman, prof. Nedo Jevnikar in
gospo Magdo Biancuzzi daruje
Ivica Švab 50 evrov za Slovensko
Vincencijevo konferenco.
V spomin na drago Magdo
Kravos Biancuzzi daruje za
svetoivanski Marijin dom 50 evrov
Miranda Bajc Berdon.
V spomin na cenjeno gospo
Magdo Biancuzzi darujeta Magdy
in Grazia Baretto 25 evrov za
Marijin dom pri Sv. Ivanu.
Čestitke
Pred nekaj dnevi je praznovala 93.
rojstni dan draga Nada Martelanc,
naša dolgoletna zaslužna
odbornica, ki nam je še vedno blizu
in nas podpira; želimo ji zdravja,
dobrega počutja in da bi bila še
dolgo tako polna zanimanj in
zavzemanja, vsi pri Vincencijevi
konferenci.
  Franc Biancuzzi, predsednik svetoivanskega društva Marij Kogoj
Izredno pozorni smo na kakovost
ponujenih kulturnih dejavnosti
POGOVOR 
  vojčas smo začeli z nizom pogovorov, v
katerih so predstavniki društev, včlan-
jenih v Slovensko prosveto, spregovorili
o svojem delovanju. Po daljšem premoru se
spet oglašamo z enim izmed pomembnih na-
rodnokulturnih dejavnikov v mestu, točneje
z društvom Marij Kogoj pri Sv. Ivanu. Na po-
govor smo povabili njegovega predsednika
Franca Biancuzzija.
Kako bi našim bralcem predstavili delo-
vanje svetoivanskega društva Marij Ko-
goj? Katere so njegove značilnosti?
Društvo Marij Kogoj ima svoj sedež v pro-
storih Marijinega doma na ul. Brandesia
pri Sv. Ivanu v Trstu. V društvu organizi-
ramo različne dejavnosti, ki jih prirejamo
v dvorani svetoivanskega Marijinega doma
in na katere so vabljeni vsi pripadniki slo-
venske narodnostne skupnosti v Italiji. V
društvu smo si zastavili cilj, in to je postala
že naša prava tradicija, da organiziramo
samostojno ali v soorganizaciji, npr. s Slo-
vensko Prosveto – Trst ali z Zvezo cerkve-
nih pevskih zborov v Trstu kakovostne
zborovske koncerte v naši domači župnij-
ski cerkvi Sv. Ivana. Posebno pozornost na-
menjamo tudi mlajšim generacijam, saj
vsako leto samostojno ali v sodelovanju s
svetoivanskimi šolskimi sestrami obogati-
mo društveno delovanje z zanimivimi de-
lavnicami za otroke različnih starosti.
Ali bi nam lahko podali sintezo delo-
vanja v zadnjih dveh sezonah? Kaj pa
načrtujete za prihodnjo?
V sklopu delovanja društva smo priredili
kakovostne prireditve, koncerte in še mar-
sikaj, kar smo ponudili naši publiki, tako
članom kot tudi nečlanom. V naši režiji so
na primer nastopili priznani pevski zbor
Consortium musicum iz Ljubljane pod
vodstvom dirigenta Gregorja Klančiča, vokal-
na skupina La Rosa dei venti in komorni zbor
Ave. V februarju 2016 smo imeli v gosteh v
župnijski cerkvi Komorni zbor Dekor iz Lju-
bljane pod vodstvom dirigenta Sebastjana
Vrhovnika, nato tudi ljubljanski Akademski
pevski zbor Tone Tomšič, ki ga vodi Jerica
Gregorc Bukovec. Naše društvo prireja tudi
proslave ob dnevu slovenske kulture in ob
dnevu žena.
Velikega simbolnega naboja je bil dogodek,
ki smo ga imeli 18. junija letos. Takrat smo v
Marijinem domu pri Sv. Ivanu kot društvo
Marij Kogoj priredili slovesno poimenovanje
dvorane Marijinega doma pri Sv. Ivanu po
pokojni zaslužni Svetoivančanki, gospe Marti
Požar. Nastopila je otroška folklorna skupina
OŠ Fran Milčinski, ki jo vodi Ljuba Leghissa.
Na harmoniko je igrala Lučka Križmančič.
Nastop sta popestrila tudi profesorja Mauri-
zio Marchesich (harmonika) in Aljoša Starc
(klavir).
Naše društvo prireja tudi delavnice za otroke:
ti so na primer s starši pripravljali jaslice v
stari svetoivanski cerkvici sv. Janeza in Pela-
gija, poskrbeli so tudi za oljčne vejice na cvet-
no nedeljo; prisrčna je bila tudi delavnica za
pripravo “krancljev” ob praznovanju farnega
zavetnika sv. Ivana.
V naslednji sezoni 2016 – 2017 se bomo z
našo zvesto publiko srečali v božičnem času,
tako v dvorani Marijinega doma kot tudi v
župnijski cerkvi s tradicionalnim koncertom
v januarju. Organizirali bomo nato prireditev
ob dnevu slovenske kulture ter celovečerni
koncert in prireditev ob praznovanju farnega
zavetnika sv. Ivana. Seveda so tudi za to sezo-
no v načrtu različne delavnice za najmlajše.
Kdaj je društvo nastalo in kateri so bili
vzgibi za njegovo ustanovitev?
Zamisel in želje po ustanovitvi društva, ki bi
zaobjelo in ovrednotilo kulturne in rekrea-
cijske dejavnosti slovenske župnijske skupno-
sti pri Sv. Ivanu v Trstu, so se porodile med
nekaterimi pripadniki omenjene skupnosti
že kar nekaj let, preden smo dejansko ure-
sničili dejanje pravne ustanovitve društva.
Društvo Marij Kogoj je bilo uradno ustano-
vljeno in registrirano leta 2005. Prva pred-
sednica Maja Brajkovič si je prizadevala v so-
delovanju z vsemi pripadniki upravnega od-
bora, da bi društvo zaživelo in dobilo tisto
mesto, ki mu pripada v sklopu dejavnosti na
glavnem sedežu Marijinega doma ter v sami
krajevni župnijski cerkvi. Naslednja predsed-
nica društva je bila Katja Pasarit, ki je s svojo
požrtvovalnostjo in z veseljem do društvene-
ga delovanja vodila s pomočjo celotnega
upravnega odbora k vedno boljši ponudbi ter
k poglabljanju kakovosti tako koncertov kot
organiziranih prireditev. Sledil sem podpisa-
ni, Franc Biancuzzi, ki sem prevzel vodstvo
društva z navdušenjem in ljubeznijo do roj-
stnega kraja, v katerem še danes živim.
V statutu beremo, da društvo “spodbuja,
organizira in izvaja kulturne pobude v du-
hu katoliškega pojmovanja življenja,
vključno z rekreativnimi in športnimi de-
javnostmi”: kaj to pravzaprav pomeni?
V našem društvu smo pri načrtovanju sezone
izredno pozorni na kakovost ponujenih kul-
turnih dejavnosti. Veliko pozornost smo ved-
no namenili potrebam naše krajevne narod-
nostne skupnosti v povezavi s pastoralnim
delom v okviru svetoivanske župnije. V tem
duhu smo v društvu izdali knjigo Rožmarin
in roženkraut, v kateri pride do izraza tako
zgodovinskodružbe-
ni oris naše domače
okolice kot seveda tu-
di verski element.
Odprti smo za vse
vrste dejavnosti in
pobud, ki lahko po-
magajo našim lju-
dem pri prijateljskem
druženju ter pri ak-
tivnem načrtovanju
in kakovostnem
življenju. Iz leta v leto
ciljamo na izboljšan-
je ponudbe, da bo
vedno bolj odgovarjala potrebam naših ljudi
ter da bo postopoma postala pravo ogledalo
nas samih, s katerim se lahko ponosno pred-
stavimo širši javnosti.
Kako se delovanje društva povezuje z
življenjem krajevne župnije in s krajevnim
slovenskim šolskim polom, zlasti na ul.
Caravaggio?
V društvu Marij Kogoj želimo imeti prav po-
seben stik z območjem, v katerem delujemo,
in sicer pri Sv. Ivanu. V sodelovanju s krajev-
no večstopenjsko šolo s slovenskim učnim
jezikom Vladimirja Bartola smo že večkrat or-
ganizirali prireditve in proslave. Tesna pove-
zava z domačimi šolami nam veliko pomeni,
saj predstavlja sodelovanje z otroki, mladimi,
njihovimi družinami ter ne nazadnje z učitel-
ji in profesorji bogat kisik, ki nam daje ener-
gijo in upanje za nadaljnje delo. Prav tako je
za naše delovanje izrednega pomena tudi kra-
jevna župnija Sv. Ivana. Tudi z župnijo tesno
sodelujemo, in sicer z našim dušnim pastir-
jem, gospodom Milanom Nemacem, ter s ka-
tehisti in šolskimi sestrami, kot tudi z otroki
in njihovimi družinami, ki zahajajo vanjo in
ki se ob božji besedi vzgajajo in srečujejo.
Prav tako je v statutu zapisano, da v
društvu delujeta dve sekciji, “Zbor Marij
Kogoj, ki skrbi bodisi za poživitev verskih
obredov kot tudi za raznovrstna glasbena
srečanja, revije ali tekmovanja, ter Sklad
Marta Požar, ki skrbi za zbiranje, hranjenje
in restavriranje slovenskih narodnih noš
iz Trsta ter za vsakršno kulturno dejavnost
v tej zvezi”. Ali bi lahko razčlenili delovan-
je obeh sekcij?
Že dolga leta pri Sv. Ivanu deluje mešani pev-
ski zbor Marij Kogoj. Pod vodstvom Nade Žer-
jal je zbor dosegal lepe uspehe, za njo je vod-
stvo zbora prevzel Aleksander Žerjal, zdaj pa
ga vodi Ivan Žerjal. Primarna dejavnost zbora
je sodelovanje pri liturgiji, poleg tega pa je
prisoten tudi pri drugih krajevnih pobudah.
Želeti si je, da bi se pevcem pridružili novi,
mladi glasovi, saj bi se na ta način gotovo še
dvignila kakovost zborovega dela in njegov
doprinos k izražanju naše samobitnosti ter
prisotnosti v tem prostoru.
Tudi Sklad Marta Požar je osnovan z name-
nom, da omogoča zbiranje in hranjenje slo-
venske materialne kulturne dediščine, ki jo
ob raznih krajevnih priložnostih nudi v upo-
rabo tako za kulturne kot za etnološke in zgo-
dovinske prireditve.
Kdaj si postal predsednik društva in kaj ti
pomeni ta družbeni angažma? Znan si tu-
di po tem, da si lep del samega sebe daro-
val Slovenski zamejski skavtski organizaciji
…
Za predsednika društva Marij Kogoj sem bil
izvoljen v oktobru l. 2011. Redni občni zbor
društva je izvolil v upravni odbor še Majo
Brajkovič (podpredsednica), Saro Čok (tajni-
ca), Evo Fičur (blagajničarka) in Boži Koc-
jančič (odbornica). To funkcijo sem sprejel z
veseljem, v smislu služenja domačemu kraju
pri Sv. Ivanu, kjer sem se rodil, kjer sem do-
raščal in kjer živim še danes s svojo družino.
Skupaj z ženo Ano Fajdiga imava tri otroke,
Kristjana, Davida in Luko.
V upravnem odboru se počutim izredno le-
po, uspelo nam je ustvariti odlične pogoje za
načrtovanje dejavnosti, za medsebojne pogo-
vore, za konfrontacijo idej in želja vsakega iz-
med nas. V društvu poteka med nami
sproščeno timsko delo, kar prav gotovo pri-
pomore k uresničitvi vseh zastavljenih ciljev.
Skratka, služenje v društvu Marij Kogoj mi je
bilo vedno prijetno in mi tudi v tem trenutku
veliko pomeni. Zahvaljujem se odbornicam
ter članicam in članom, ki mi dajejo veliko
energije in idej. Pogovori v društvu in z ljud-
mi so prav gotovo najboljša pot za naprej.
V Slovenski zamejski skavtski organizaciji
sem bil aktiven kot skavtski voditelj do leta
2008. Imel sem različne funkcije in odgovor-
nosti. Bil sem deželni načelnik SZSO dva
mandata, vse do leta 2008. V Slovenski za-
mejski skavtski organizaciji sem doraščal. Pri
skavtih sem se veliko naučil in veliko doživel.
Stil skavtskega služenja bom nosil v sebi celo
življenje, saj je postal del moje osebnosti in
ga izžarevam v kateri koli dejavnosti, tako
službeni kot prostovoljni ali rekreativni.
Igor Gregori
S
Na plaži v Sesljanskem zalivu 
Poletne pravljice
  ddelek za mlade bralce
Narodne in študijske
knjižnice je najm-
lajšim namenil posebno polet-
no pozornost, in sicer prave
pravljične urice, vendar ne v
prostorih Narod-
nega doma, v ka-
terih se vrstijo
med letom, am-
pak na plaži ob
morju v Sesljanu.
Zamisel je podprla
tudi občina De-
vin-Nabrežina, ki
je nagovorila
upravitelje sesljan-
ske plaže, da so
lahko pri Castel-
reggiu, v petek,
29. julija, priredili
prvo srečanje s
pravljico pod na-
slovom Pravljice
pod senčnikom.
Knjižničarka Ivana
Soban je lepi sku-
pinici otrok pripo-
vedovala oz. brala
pravljico o Gusar-
ju Bertu, ki sta jo
napisala znana
nemška ilustrator-
ja in pisca
otroških knjig In-
grid in Dieter
Schubert, ki sicer že vrsto let
živita in ustvarjata v Amsterda-
mu. Lepo je bilo opazovati
obrazke prisotnih otrok, ki so
pozorno prisluhnili pravljici in
nato tudi ob sodelovanju bolj
izkušenih izdelali spominček.
Glavna tema je bilo seveda
O morje, a tudi gusarski motiv jenudil kar nekaj izhodišč mla-dim ustvarjalcem.
Zamisel je, kot kaže, uspešna in
tudi po mnenju prisotnih
staršev, pomeni lepo, poučno
in obenem zabavno dopolnitev
poletnega časa, ko se otroci kaj
radi dolgočasijo.
Podobna branja, z možnostjo
izposoje knjig, ki jih knjižničar-
ka pripelje s seboj, si bodo v Se-
sljanu sledila še v petek, 5., in
26. avgusta ter še 2. septembra.
Iz leta v leto ciljamo k izboljšanju 
ponudbe, da bo vedno bolj odgovarjala
potrebam naših ljudi ter da bo 
postopoma postala pravo ogledalo 
nas samih in s katerim se lahko 
ponosno predstavimo širši javnosti    
Goriška / Aktualno4. avgusta 201612
Boj z aidsom še zdaleč ni končan
Na leto 2,5 milijona novih
okužb s hivom
  virusom hiv se vsako leto
še vedno okuži okoli 2,5
milijona ljudi, je pokazala
objavljena globalna študija o aid-
su. Po rekordnih 3,3 milijona
okužbah v letu 1997 je število no-
vih okužb zdaj stabilno, ugota-
vljajo avtorji študije.
Raziskava, ki je bila objavljena v
Durbanu, kjer je po-
tekala 21. medna-
rodna konferenca o
aidsu, opozarja na
počasen napredek
pri zmanjševanju
števila novih okužb.
Direktor londonske
šole za higieno in
tropsko medicino
ter ustanovni
izvršni direktor
Unaidsa Peter Piot je
dejal, da je ta števil-
ka skrb vzbujajoča
in pomeni, da boj z
aidsom še ni končan.
“Nove okužbe s hivom so verjet-
no najbolj skrb vzbujajoč dejav-
nik, ki je bil objavljen na tej kon-
Z ferenci”, je dodal Piot. Razmerebi se lahko še poslabšale zaradipomanjkanja sredstev za progra-
me za boj proti aidsu in financi-
ranje zdravil.
“V letu 2015 je financiranje pa-
dlo pod raven v letu 2014 in v šte-
vilnih državah z nizkimi prihod-
ki so sredstva za zdravstvo pičla
in po pričakovanjih bodo rasla
počasi, če sploh”, je opozorila
glavna avtorica študije Haidong
Wang z Inštituta za meritve in
vrednotenje v zdravstvu (IHME)
na Univerzi Washington v Seat-
tlu.
Direktor IHME Christopher Mur-
ray je dejal, da se bodo morale
vlade in mednarodne organiza-
cije močno potruditi, če bodo
želele zbrati 33 milijard evrov, ki
jih bodo potrebovali vsako leto
za izpolnitev zasta-
vljenega cilja - izko-
reninjenje aidsa do
leta 2030.
Danes na svetu živi
okoli 38,8 milijona
ljudi z virusom, ki
povzroča aids.
Življenjska doba
okuženih se je
močno podaljšala
zaradi protiretrovi-
rusnih zdravil, ki pa
so draga in imajo
lahko stranske
učinke. Število um-
rlih zaradi aidsa se je z rekordnih
1,8 milijona v letu 2005
zmanjšalo na 1,2 milijona v lan-
skem letu.
  riimek Babič najdemo v Kopru že v
času odkritja Amerike. Čeprav na hitro
marsikdo pomisli, da gre za hrvaški ali
srbski priimek, pa to ne bo držalo. Povsem.
Babič je namreč priimek, ki ga najdemo tako
med Srbi in Hrvati kot
tudi med Slovenci.
Jezikoslovec Pavle
Merku' je to pojasnje-
val z omembo nekega
Babiča v Trstu že leta
1308. Takrat pa Srbi
priimkov sploh še ni-
so imeli. V Kopru pa
najdemo prvega Ba-
biča leta 1595, ko je
bil za botra Juan Ba-
bich. Gre seveda za
Ivana, ne pa kakega
Španca, kot bi more-
biti kdo pomislil. Piše
tudi, da prihaja iz Ma-
rezig. V marežganski
župniji je tudi zaselek
Babiči, ki so bili prvič
omenjeni leta 1579 v vizitacijskem poročilu.
Takrat je bila omenjena tamkajšnja po-
družnična cerkev, posvečena sv. Ivanu (Ja-
nezu), po katerem je ravno v tistem času do-
bil ime tudi naš Ivan Babič.
Nekaj let kasneje pa najdemo prvega Babiča
v najstarejši koprski mrliški knjigi. Takrat so
pokopali triletno deklico Mihaelo Babič,
hčer Valentina Babiča, ki je bil verjetno do-
ma v Škofijah.
Priimek je nastal
po novoro-
jenčku, čigar ma-
ti je umrla med
porodom. Zato
ga je vzgajala ba-
bica ali kaka starejša sorodnica.
Tako je nastal priimek Babič.
Podobna logika je lastna tudi
drugim slovanskim jezikom.
Tako so nastajali tudi priimki
Bratkič, Ujčič, Strinić, Čaćić,
Tatić, pa tudi Mamić. Vsi Babiči
in hrvaški ali srbski Babići si
zato niso v sorodu.
Po vsem svetu danes živi več kot
52.000 Babičev in Babićev, tem pa
moramo prišteti še 47.000 Babi-
chev, ki so ukrajinskega in ruskega
porekla. V Sloveniji imamo 1796
Babičev in 927 Babićev. Med prvi-
mi je precej tudi takih, ki so si po
priselitvi pod Triglav priimek po-
slovenili, zato je težko oceniti, ko-
liko Babičev je slovenskega in koli-
ko neslovenskega izvora. Vsekakor
pa je velik del slovenskih Babičev
povezan z Babiči pri Marezigah. Verjetno tu-
di Babiči, ki jih je v starih zapisih iz 14. sto-
letja v Trstu našel Pavle Merku'.
(Rubrika je nastala ob podpori Luke Koper
in pro-
jekta
Živeti s
prista-
niščem.) 
P
ISTRSKI PRIIMKI (4)
Tino
 M
a
m
ić
V seznamu pokopanih v Kopru najdemo Mihaelo Babič, hčer
Valentina Babiča.
Priimek Babič so v mrliški knjigi leta 1617 v Kopru zapisali kot
Babich.
BABIČ
Pogled na Marezige, kjer se v naselje vključujejo Babiči.
Najmlajši skavti SZSO iz Gorice so taborili v Lokavcu
Goriški volčiči in volkuljice 
v čarovniškem svetu
  ajmlajši člani Slovenske
zamejske skavtske orga-
nizacije iz Gorice so se že
vrnili s poletnega tabora. Volčiči
in volkuljice so se na šestdevno
pustolovščino v Lokavec odpeljali
s perona 9 in 3/4 v družbi Harryja
Potterja in njegovih
prijateljev. Ko so
prišli na Brada-
vičarko, šolo za
čarovnike in čarov-
nice, so spoznali,
da jim preti velika
nevarnost: zlobni
Mrlakenstain hoče
nadvladati čarov-
niškemu svetu. Za-
to so volčiči skleni-
li, da bodo Harryju
in drugim pomaga-
li premagati hu-
dobnega čarovni-
ka. Da bi odgnali
zlo, so morali najti
t. i. Horkrukse,
predmete, v katere
je Mrlakenstain
skril svojo hudobi-
jo, in jih uničiti. Za
to so seveda potrebovali veliko
veščin, sposobnosti in znanja, ki
so jih pridobivali na Bradavičarki.
Spoznali so lovske navade, ko-
vaško veščino, stare navade do-
mačinov, vrste rastlin, ki jih ob-
krožajo, osnove prve pomoči, ra-
zlične vozle, naučili so se novih
N pesmi, pridobili so si izkušnje zobdelavo lesa... Izurili so se tudi vraznih igrah, značilnih za čarov-
niški svet. S pomočjo nekaterih
namigov so bili junaki zgodbe, ki
se je dogajala od 12. do 17. julija,
vedno bliže temu, da bodo pre-
magali zlobneža in njegove paj-
daše. Ko so bili že samo korak od
zmage, jih je zlobni čarovnik pre-
senetil in jih sredi noči opozoril,
da jih bo napadel. Pogumni
volčiči in volkuljice so zato morali
zbrati dovolj urokov in zavarovati
šolo. Naslednjega dne pa so Mrla-
kenstain in njegovi pristaši le
prišli na šolsko posestvo in napo-
vedali boj. Mladi skavti so se z vse-
mi svojimi močmi borili proti
zlobnežem: najprej so se pomerili
v poligonu, nato še v znani čarov-
niški igri: quiddichu. Naposled so
volčiči in volkuljice zmagali in iz-
gnali hudobijo in zlo iz čarov-
niškega sveta.
Na taboru seveda ni manjkalo ta-
bornih ognjev, skavtskih pesmi in
prijetnega druženja s prijatelji, kar
bo še dolgo časa ostalo v spominu
vseh udeležencev.
Slovenija 4. avgusta 2016 13
  bisk ruskega predsednika Vladi-
mirja Putina prejšnjo soboto je
sicer trajal samo od popoldneva
do poznega večera, vendar je bil zagotovo
najpomembnejši dogodek v Sloveniji v
daljšem preteklem obdobju. Toda potekal
je tako, da je bil očiten in razviden njegov
delovni, nemara kar državniški oz. poli-
tični značaj. Slovesnost pri Ruski kapelici
pod Vršičem je pomenila samo izhodišče
in povod za druge dogodke. Če je bil z go-
vori slovenskih in ruskih predstavnikov
pri Ruski kapelici neka-
ko potrjen privid, da bo
obisk iz Moskve imel
zgolj pietetni značaj in
pomen spominjanja na
tragedijo ruskih vojakov,
ki jih je pred sto leti, sku-
paj s skupino njihovih
avstrijskih stražarjev, za-
sul snežni plaz z Vršiča,
pa so bili drugi dogodki
iz sobotnega scenarija
pomembnejši, saj so po-
trdili uradno napoved iz
Moskve, da bo obisk
Vladimirja Putina imel
delovno naravo. Tako se
je tudi zgodilo. Ruski predsednik je imel
pomenljive in vsebinsko bogate posege
pri odkritju spomenika ruskim in sovjet-
skim vojakom, ki so padli ali na druge
načine izgubili življenje v Sloveniji, na
osrednjem ljubljanskem pokopališču
Žale, na srečanju s političnim vrhom, ki
upravlja našo državo, pa tudi na pogovoru
s svojim gostiteljem, predsednikom Slo-
venije, Borutom Pahorjem. Ob tem je za-
nimivo, da je naš državni poglavar napo-
vedal, da bo pogovore z ruskim predsed-
nikom nadaljeval, ko bo v kratkem obi-
skal Moskvo.
Obisk Vladimirja Putina je moč ovredno-
titi za delovnega, nemara kar državniške-
ga, tudi zaradi tega, ker ga je spremljala
delegacija visokih predstavnikov Ruske
pravoslavne Cerkve. Ta je sodelovala na
Ekumenskem srečanju navzočih pred-
stavnikov katoliške ter ruske in srbske pra-
voslavne Cerkve. Cerkveni dostojanstve-
niki so si najprej skupaj ogledali ljubljan-
sko stolnico in spoznali njeno zgodovino,
nato pa je bil pogovor v nadškofijskem
poslopju, kjer je delegaciji ruske in srbske
pravoslavne Cerkve gostil ljubljanski
nadškof metropolit Stanislav Zore. Na
srečanju so sprejeli skupno izjavo, katere
sporočilo je poslanstvo miru in dialoga
med vsemi tremi cerkvami. Pri tem so
udeleženci opozorili tudi na skrb vzbuja-
joče verske razmere v Evropi.
Vladimirja Putina so sloven-
ski oblastniki, nekateri poli-
tični vplivneži in tudi gospo-
darstveniki, ki uspevajo na
prostranih ruskih trgih, spre-
jeli kot svetovnega politika in
državnika, bil je varnostno
zelo zaščiten, zaradi njegovih
voženj pa so nastali prometni
zastoji celo v Avstriji in na
Hrvaškem. Kljub vsemu
blišču pa se je pred zgrad-
bo ruskega veleposlaništva
v Ljubljani zbrala manjša
skupina ljudi, ki so prote-
stirali zoper obisk. Med
njimi so bili pretežno
Ukrajinci, ki živijo v Slove-
niji. Proti obisku se je izrekla tudi stran-
ka Nova Slovenija, krščanski demokra-
ti.
Ni pa znano, ali so ruskega predsedni-
ka seznanili s pismom, ki mu ga je še
pred obiskom pri nas na njegov naslov
v Moskvi poslal mariborski Odbor
2015 za človekove pravice. V njem so
Putinu sporočili, “da smo v Sloveniji priča
zrežiranemu sodnemu procesu proti pra-
voslavnemu župniku Peranu Boškoviću,
s katerim je država posegla v samostojnost
delovanja te Cerkve. Ugotovljeno je, da ni
ničesar kriv, kljub temu pa državno tožil-
stvo na svojo roko nadaljuje s pregonom
župnika. Podobno se dogaja pri pregonu
nekdanjega mariborskega župana Franca
Kanglerja. Slednji je zaradi politične ob-
sodbe v letu 2014 izgubil mandat v Držav-
nem svetu Republike Slovenije, vendar
mu tudi po razveljavitvi sodbe na Vrhov-
nem sodišču niso vrnili mandata. Pre-
pričani smo, da je predsednik države Bo-
rut Pahor tisti, ki neposredno nosi odgo-
vornost za politični pregon ljudi, še pose-
bej v primeru pravoslavne Cerkve na Slo-
venskem”.
Seveda pa je življenje zlasti t. i. navadnih
ljudi sestavljeno tudi iz drugih dogodkov,
ki pa imajo pogosto svoj izvor in izhodišče
v politiki.
V Sloveniji še vedno prevladuje proble-
matika beguncev, pri čemer se premier
Miro Cerar kar naprej spreneveda s svoji-
mi dvoumnimi izjavami. Največkrat pra-
vi, “da slovenska varnost ni ogrožena”, na
opozorila izvedencev, ki ugotavljajo dru-
gače, so pa morda privrženci politične
opozicije, pa se ne zmeni oz. nanje ne od-
govarja. Med njimi je tudi dr. Damir
Črnčec, po mnenju mnogih najboljši
poznavalec varnostnih razmer v Sloveniji.
Po njegovem ne bi smeli v Sloveniji spre-
jeti nobenega migranta več, ker so med
njimi tudi tisti, “ki prinašajo islamizacijo
v Evropo in s tem tudi v Slovenijo”.
Džamija v Ljubljani je simbol tega, kakor
so tudi želje po džamijah drugod po Slo-
veniji. Vodstvo islamske skupnosti v Slo-
veniji bi moralo z besedami in dejanji do-
kazati, da verjame v demokracijo. Toda se
ne odzove.
Zgodilo pa se je nekaj, kar je za naše raz-
mere nenavadno. V časniku Delavska
enotnost, glasilu Zveze svobodnih sindi-
katov Slovenije, so namreč prvi s takim
pogumom in jasnostjo zapisali, “da so
množični mediji podaljšana roka kapitala
in oblasti. Njihov primarni interes je ko-
vanje dobičkov ali pa utrjevanje oblasti,
šele nato pa pride na
vrsto objektivno infor-
miranje in obravna-
vanje družbeno po-
membnih tem. Zaradi
tega množični mediji
v Sloveniji stalno
ustvarjajo in podpihu-
jejo različne afere in
škandale, s katerimi
privabljajo bralce, gle-
dalce in poslušalce.
Novinarji postajajo
čedalje bolj le ne-
kakšen strošek dela, ki
ga je potrebno znižati.
Zato izgubljajo službe
in tonejo v globoko
negotovost. To bi moralo biti problem ne
le za novinarje, temveč za celotno kulturo
in politiko v Sloveniji”.
Posredujem še nekakšen dovtip, ki ga je
izrekel Uroš Svete, član senata Fakultete
za družbene vede v Ljubljani. Dovtip, ki
ga je mogoče sprejeti in doumeti z gren-
kim priokusom. Ko je v intervjuju, obja-
vljenem v reviji Reporter, razmišljal o stra-
hu pred politično zlorabo vojske in o tem,
“da vojaki v Sloveniji menda ne kanijo iz-
vesti vojaškega udara”, je odvrnil: “Ker vo-
jaške udare iz preteklosti mnogokrat po-
vezujemo s tanki na ulicah, mi v Sloveniji
pa jih imamo večinoma konzervirane ali
v odpisu, je to malo verjetno”.
Marijan Drobež
O
S 1. strani
Odmevno dogajanje ...
  ajprej so si skupaj ogle-
dali stolnico in spoznali
njeno zgodovino, nato
pa je bil pogovor na nadškofiji,
kjer je nadškof Zore ruskemu pa-
triarhu podaril repliko prstana
škofa Vovka in mu spregovoril o
njegovem življenju. Dejal je, da
je tradicionalna slovesnost pri
Ruski kapelici pod Vršičem do-
bra priložnost tudi za ekumen-
sko srečanje.
Po srečanju so predstavniki treh
Cerkva objavili skupno izjavo, ki
jo mi predstavljamo v celoti,
predvsem zato, ker boste na
Slovenskem našli zelo malo
priložnosti, da bi se lahko z
njo seznanili, jo pa velja pre-
brati!
Skupna izjava ob ekumen-
skem obisku
Julijsko spominsko slavje pri
Ruski kapelici pod Vršičem
nudi vsako leto priložnost, da
se spoštljiv molitveni spomin
na mrtve ruske ujetnike po-
veže z ekumenskim srečanjem
predstavnikov pravoslavne
Cerkve in katoliške Cerkve.
Kraj trpljenja in smrti sredi
slovenskih planin v času prve
svetovne vojne je v zadnjih letih
postal kraj molitve in bratskih
srečanj med narodi in krščanski-
mi Cerkvami. Vojne so sejale so-
vraštvo in delitve, Božja dobrota
pa je napravila, da so iz tragičnih
dogodkov zrasle nove vezi in pri-
jateljstvo med narodoma, ki se
vsako leto krepi ob rusko-sloven-
skih srečanjih.
Delegacijo Ruske pravoslavne
Cerkve letos vodi metropolit Vo-
lokolamski Ilarion, predsednik
Oddelka za zunanje cerkvene za-
deve pri Moskovskem patriarha-
tu. V sklopu njegovega obiska v
Sloveniji so potekali vsebinsko
N bogati medkrščanski razgovori,kjer so sodelovali še Zagrebško-ljubljanski metropolit Porfirije z
delegacijo Srbske pravoslavne
Cerkve in ljubljanski nadškof
metropolit msgr. Stanislav Zore
s sodelavci ter celjski škof Stani-
slav Lipovšek kot predsednik Slo-
venskega ekumenskega sveta.
Rdeča nit vseh pogovorov so bile
nekatere teme, o katerih sta go-
vorila papež Frančišek in Kiril,
patriarh Moskve in cele Rusije,
med srečanjem, ki je potekalo 12.
februarja letos na Kubi. Govorili
smo o vprašanjih, ki skrbijo in
vznemirjajo današnje človeštvo
in s tem tudi kristjane na Vzhodu
in Zahodu. Krščanske Cerkve no-
sijo v sebi velikanski potencial
miru in sprave in se čutijo sood-
govorne za mir, saj nas vse zave-
zuje Jezusova beseda: “Blagor ti-
stim, ki delajo za mir, ker bodo
postali božji otroci” (Mt 5,9).
Misel o miru nas je vodila k misli
o naši skupni odgovornosti za
stvarstvo (naravo), ki ga je Stvar-
nik zaupal vsemu človeštvu, da
bi ga “obdelovalo in varovalo” (1
Mz 2,15). Kristjani smo dolžni
napraviti vse, da bi se z obzorja
človeštva umaknila grožnja
“uničenja sveta in možnost nove
svetovne vojne” (Skupna izjava
papeža Frančiška in Kirila, pa-
triarha Moskve in vse Rusije, št.
11).
Ne moremo križem rok opazova-
ti, kako Evropa pozablja na svoje
krščanske korenine in tone v vse
večje razkristjanjenje. Edini smo
v misli, da se morajo kristjani
vseh krščanskih Cerkva “združiti
pri skupnem pričevanju za Kri-
stusa in za evangelij, da bo Evro-
pa ohranila svojo dušo”, ki jo že
dva tisoč let oblikuje krščansko
izročilo (Skupna izjava, št. 16).
Evropa doživlja val beguncev, ki
mu ni videti konca. Med begunci
je veliko kristjanov z Bližnjega
vzhoda, ki jih je vojna pregnala
iz njihovih vasi, mest in pokra-
jin. Skupaj s papežem in patriar-
hom se sprašujemo, ali bo svet
mirno gledal, kako bo krščanstvo
povsem uničeno v pokrajinah,
kjer se je najprej začelo širiti in
kjer se je ohranilo skozi dvatisoč
let?
Med pogovori smo se dotaknili
vprašanja družine. Pravoslavnim
in katoličanom je skupno poj-
movanje družine, ki je utemelje-
na skupnost enega moža in ene
žene s ciljem izpolnitve Božjega
načela o rojstvu in vzgoji potom-
cev (1 Mz 1,28). Vrednoti očetov-
stva in materinstva sta za nas ne-
dotakljivi.
Spomnili smo se tudi naših ti-
sočletnih skupnih korenin in
skupne duhovne dediščine. Leta
2013 je minilo 1150 let odkar sta
sveta brata Ciril in Metod iz Ca-
rigrada na Velikomoravsko pri-
nesla luč evangelija in pismen-
stva. Služila sta v času, ko kristja-
ni Vzhoda in Zahoda še niso bili
razdeljeni in ostajata vez med
Vzhodom in Zahodom. Po pra-
vici ju imenujemo apostola Slo-
vanov, zavetnika Evrope in pri-
prošnjika za edinost kristjanov.
Medkrščanske pogovore smo po-
vezali z obiskom ljubljanske stol-
nice ter srbske pravoslavne cer-
kve v Tivoliju.
V molitvi Kristusu, Božji materi
Mariji in zavetnikom cerkva, ki
jih častita obe Cerkvi – svetemu
Nikolaju Čudodelniku in sveti-
ma bratoma Cirilu in Metodu,
smo prosili za Božjo pomoč pri
reševanju skupnih nalog in pre-
seganju izzivov, ki stojijo pred
kristjani.
Metropolit Volokolamski Hila-
rion, predsednik Oddelka za zu-
nanje cerkvene zadeve pri Mo-
skovskem Patriarhatu
Metropolit Zagrebško-ljubljanski
Porfirije
Ljubljanski nadškof metropolit
msgr. Stanislav Zore OFM
V župnijski cerkvi Vnebovzetja
Device Marije v Kranjski Gori je
bila v petek zvečer slovesna maša
za umrle v nesreči na Vršiču in
padle v prvi svetovni vojni, ki jo
je daroval ljubljanski nadškof
metropolit msgr. Stanislav Zore,
somaševala pa sta ob ostalih du-
hovnikih tudi apostolski nuncij
v Republiki Sloveniji, msgr. Ju-
liusz Janusz, ter celjski škof,
msgr. Stanislav Lipovšek, ki je
pridigal. Maše se je udeležila ru-
ska delegacija - cerkveni in civilni
del.
Slovenski mediji ob obisku ruskega predsednika v Sloveniji
Vladimir Putin, obisk s pretežno
delovnim obeležjem
Pahor in Putin skupaj pri Ruski kapelici
“V imenu Rusije bi se
vam rad zahvalil!”
  uski predsednik Vladimir
Putin je v soboto, 30. juli-
ja, na slovesnosti ob 100.
obletnici postavitve Ruske kape-
lice izrazil hvaležnost Sloveniji in
generacijam Slovencev za ohran-
janje spomina na ruske vojake.
Njegov gostitelj, slovenski pred-
sednik Borut Pahor pa je dejal, da
so se pod Vršičem zbrali, “ker
hočemo mir, trajen mir”, ob tem
pa pozval k dialogu.
Putin je v svojem nagovoru ob
Ruski kapelici pohvalil skrb Slo-
vencev za kapelico, ki so jo v spo-
min na pod plazom umrle sovo-
jake pred sto leti zgradili ruski voj-
ni ujetniki. “Ko sem videl to
skromno kapelico, sem pomislil,
kaj bi si mislil kdo izmed tistih,
ki jo je zgradil, ko bi nas videl, ko-
liko nas je, da bi počastili spomin
na žrtve prve svetovne vojne”, je
dejal.
“V imenu Rusije bi se vam rad
zahvalil za vse, kar ste naredili, da
se ohrani spomin na žrtve vojn in
na vse, kar smo skupaj dali na ol-
tar tako prve kot druge svetovne
vojne”, je dejal ruski predsednik.
R “Ta kapelica je postala simbol ru-sko-slovenskega prijateljstva,skupnih teženj po miru in za bla-
gostanje”, je dodal. Pri tem je iz-
postavil tudi spomenik na slo-
venskih tleh padlim ruskim in
sovjetskim vojakom, ki ga je ka-
sneje odkril na ljubljanskem po-
kopališču Žale, in poudaril, da bo
spominjal “na odločilno vlogo
Sovjetske zveze pri osvobajanju
Evrope izpod nacizma” in odse-
val naše skupno stališče o nedo-
pustnosti potvarjanja zgodovine
in opravičevanja zločinov, ki so
povzročili smrt milijonov ne-
dolžnih ljudi” med drugo svetov-
no vojno.
Slovenski predsednik Pahor pa je
v svojem nagovoru opozoril, da
mir ni samoumeven, na kar nas
opozarja tudi Ruska kapelica.
Opozoril je, da se svet sooča z no-
vimi varnostnimi grožnjami, zla-
sti s teroristično grožnjo. Pozval
je k “združitvi moči vsega člo-
veštva”, za to pa sta po njegovih
besedah potrebna dialog in pre-
magovanje medsebojnega nezau-
panja.
Predsednika Putin in Pahor sta se
pogovarjala na Brdu pri Kranju (foto STA)
Odkritje spomenika ruskim vojakom na Žalah (foto STA)
Predsednik Putin govori pred Rusko kapelico (foto STA)
Aktualno4. avgusta 201614
NATUROPATSKI NASVETI (119)Erika Brajnik
ZLO, BES IN JEZA
Pijte samo
vodo, ne mrzlo,
koprivin čaj,
tudi do en liter
na dan, in do 2
dcl rdečega vina
na dan ali eno
pivo.
Če želite doseči
učinek, se
jedilnika držite
100 % vsaj 2
meseca,
notranji mir
boste začutili pa
takoj, že po 2
tednih uživanja
omenjenih
živil.
Vsak dan se
lahko
odločamo, ali
hranimo
bolezen ali
zdravje ali jezo
ali veselje.
Iščimo zdravje!
/ konec
www.saeka.si
V Narodni galeriji v Ljubljani
Konferenca o slovanski
duhovni dediščini
  Narodni galeriji je bila
v ponedeljek, 1. avgusta,
v sklopu dnevov Ruske
kulture v Sloveniji mednarod-
na konferenca Duhovna de-
diščina sv. Cirila in Metoda in
slovanske kulture. Srečanje ob
robu sobotnega obiska ruskega
predsednika Vladimirja Putina
je po besedah direktorice Foru-
ma slovanskih kultur Andreje
Rihter priložnost za strokovno
izmenjavo mnenj o duhovni
dediščini.
Po uvodnih nagovorih direkto-
rice Narodne galerije Barbare
Jaki, Rihterjeve in državne se-
kretarke na ministrstvu za kul-
turo Damjane
Pečnik, ki je pouda-
rila, da stiki med Slo-
venijo in Rusijo sega-
jo čez vojne žrtve na
področje literature,
glasbe in duhovne
dediščine, je prvi re-
ferat konference pri-
padel umetnostne-
mu zgodovinarju in
predsedniku Sloven-
ske matice, akademi-
ku Milčku Komelju.
Kot je povedal za
STA, je v Sloveniji
bratoma Cirilu in
Metodu posvečenih
okoli 15 cerkva. Za-
vest o bratih, ki sta
delovala v 9. stoletju,
je ponovno oživil
škof Anton Martin
Slomšek v 19. stoletju z ustano-
vitvijo bratovščine Sv. Cirila in
Metoda in s poudarjanjem, da
na slovenskih tleh nimamo
“njune cerkve”. Pozneje, leta
1923, so na to opozorili tudi na
5. katoliškem shodu in tako je
v 20. stoletju nastala vrsta cer-
kva, kapel in manjših kapelic
sv. Cirila in Metoda.
Svetnikoma so posvečeni tudi
številne oltarne in druge upo-
dobitve ter kipi slovenskih po-
dobarjev pa tudi priznanih
V umetnikov, med njimi IvanaGroharja, Riharda Jakopiča, Sta-neta Kregarja, Toneta Kralja, Av-
gusta Černigoja in Lojzeta Spa-
cala.
Več upodobitev je nastalo po
prvi svetovni vojni, po drugi ter
v času osamosvojitvene vojne,
velikokrat iz narodnozavedne-
ga vzgiba, je dejal Komelj. “Ko
smo bili Slovenci ogroženi,
smo se vedno sklicevali nanju
in na veliko zaledje - slovan-
stvo, ki smo ga kar enačili s slo-
venstvom”, je pojasnil Komelj.
Ob tem pa so nastale tudi po-
membne umetnine, denimo
Kraljeve v Italiji.
Med sodobnimi umetniki je
Komelj izpostavil p. Marka
Rupnika, ki izhaja iz papeževe-
ga oznanila, da Cerkev diha z
dvema kriloma pljuč - vzhod-
nimi in zahodnimi. Tako po-
dobno kot sta Ciril in Metod, ki
sta povezovala Bizanc in Rim,
tudi sam slogovno povezuje
oba svetova.
S svojimi prispevki so nastopili
še Julia Sozina z Inštituta za slo-
vanske študije pri Ruski akade-
miji znanosti, direktor Arhiva
RS Bojan Cvelfar, šef dirigent
orkestra Slovenske filharmoni-
je Uroš Lajovic, generalna di-
rektorica Državnega akadem-
skega a cappella zbora Sankt Pe-
terburg Olga Homova in mini-
strica za kulturo in turizem
astrahanske regije Galina Zote-
jeva.
V drugem delu konference so
spregovorili še dekan Fakultete
za informacijske tehnologije
Dimitrij Mironov, direktor Ru-
ske državne knjižnice za tujo li-
teraturo Rudomino Vadim Du-
da, Aleš Klemen iz Mestne
knjižnice Ljubljana, Janja Re-
bolj iz Muzeja in galerija mest
Ljubljane, direk-
tor Ruskega et-
nografskega
muzeja Vladi-
mir Grusman in
direktor Parka
Škocjanske jame
Stojan Ščuka.
Udeležence
enodnevne kon-
ference, ki so jo
pripravili na po-
budo mini-
strstva za kultu-
ro Ruske federa-
cije in Foruma
slovanskih kul-
tur, so popeljali
po Narodni ga-
leriji Slovenije,
konferenca pa se
je zvečer skleni-
la s koncertom
zasedbe Bis-Quit in solistov Ma-
riinskega gledališča.
Ciril in Metod sta se rodila v
grškem mestu Solun kot Kon-
stantin in Mihael, njuna mati
naj bi bila slovanskega rodu. V
zgodovino sta se vpisala kot
prva misijonarja, ki sta krščan-
stvo med Slovane ponesla v nji-
hovem jeziku. Danes sta glavna
zavetnika ljubljanske nadškofi-
je. Papež Janez Pavel II. ju je leta
1980 imenoval za sozavetnika
Evrope.
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Vršilec dolžnosti predsednika prof. Peter Černic
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 19 F 08532 12400 000000730643, SWIFT ali BIC koda: ICRAITRRES0
ali IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SWIFT ali BIC koda: CIVIIT2C
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B – Videm. 
Tel. št. 0039 0432 299664 – Faks 0039 0432 512095 – E-mail info@publistarudine.com
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 2. avgusta, ob 14. uri
NA BOŽJO POT PO EVROPI SEM IN TJA (27) Mariza Perat
Duhovnik Giovanni Frigerio, duhovni asistent or-
ganizacije UNITALSI v Lombardiji, o dogodku pra-
vi:
“Jaz to imenujem ozdravljenje! Kakšno, kako in
zakaj, bodo razložili drugi. Vem, da v ta milostni
kraj prihajajo mnogi, ki trpijo na duši in na telesu,
a se domov vračajo prenovljeni ter polni upanja
in novih milosti stopajo po poti življenja.
Bil sem tridesetkrat v Lurdu”, dodaja omenjeni
duhovnik, “in sem marsikaj doživel, česa takega
pa še nikoli. Pri tem romanju se je v resnici razo-
delo Božje usmiljenje”.
Največ čudežev se v Lurdu zgodi med popoldan-
sko procesijo z Najsvetejšim. Glede lurške vode je
treba dodati, da se ta po svojih sestavinah nič ne
razlikuje od ostalih studen-
cev v okolici. Toda ta stude-
nec je prižuborel na dan na
izrecno željo lurške Gospe,
da bi preko njega v živi veri
v njeno pomoč bolniki zno-
va zadobili zdravje.
Res je, da v Lurdu ne ozdra-
vijo vsi bolniki. Vendar pa
vsi tu prejmejo moč, da svo-
je trpljenje bolj vdano pre-
našajo. Poleg tega pa so v
Lurdu tudi duhovna ozdra-
vljenja, ki so mnogokrat še
bolj čudovita od ozdravljenj
telesnih bolezni.
Dr. Aleksis Carrel v Lurdu
Z lurškimi čudeži je tesno
povezan dr. Aleksis Carrel,
svetovno znan kirurg, bio-
log in fiziolog ter Nobelov
nagrajenec.
Rojen je bil v Lyonu v jugovzhodni Franciji leta
1873 v premožni in ugledni krščanski družini. Štu-
diral je humanistične vede pri jezuitih, nato pa se
je vpisal na medicinsko fakulteto v Lyonu. Bil je
odločnega in samozavestnega značaja in je v štu-
diju naravnost blestel ter s svojim znanjem tudi
profesorje spravljal v zadrego. Kmalu pa ga je za-
jela materialistična miselnost in v svojih znanstve-
nih podvigih je dr. Carrel trdil:
“Resnično je samo to, kar lahko znanstveno do-
kažemo”!
Leta 1903 ga je njegov stanovski tovariš zaprosil,
da bi namesto njega, bil je namreč zadržan, sprem-
ljal v Lurd romarski vlak z bolniki. Dr. Carrel, ta-
krat že slovit zdravnik in profesor anatomije na
lyonski univerzi, je vabilo sprejel samo zato, da bi
svojemu tovarišu ustregel. Sicer je že večkrat slišal
govoriti tudi o lurških čudežih, a jih je imel za na-
vadno prevaro. Po njegovem mnenju je bilo nam-
reč nemogoče, da bi neozdravljiva telesna bolezen
v hipu in za trajno izginila.
“Naravni zakoni so nespremenljivi”! je govoril in
še dodal:
“Postavite me pred resnično dejstvo in jaz se bom
uklonil”!
Med bolniki, ki so romali v Lurd, je bilo tudi mla-
do dekle, Marija Ferrand po imenu. Starši so ji um-
rli za jetiko, ona sama pa je trpela zaradi tuberku-
loznega vnetja trebušne mrene. Pomoči ni bilo
več nobene, in ko jo je dr. Carrel na vlaku preiskal,
je bila tako slaba, da je dejal:
“Bojim se, da mi umre pod rokami. Če bo ta oz-
dravela, bo to resničen čudež. Jaz bom vse veroval
in postal menih”! je šaljivo dodal.
Ob prihodu v Lurd je Carrel svetoval, naj dekle z
lurško vodo samo umijejo. Tako so tudi storili ter
jo nato na nosilih odnesli pred lurško votlino.
Dr. Carrel je kot njen zdravnik stal zraven in med-
tem opazoval ostale bolnike ob votlini. Svojemu
prijatelju zdravniku, ki je tudi prišel z bolniki v
Lurd, je zašepetal:
“Kako želim, da bi mogel z vsemi temi bolniki ve-
rovati, o sveta Devica Marija, da Ti nisi le v naši
domišljiji ustvarjen zdravilni vrelec! Ozdravi ven-
dar to deklico, ki je že več kot dovolj trpela! Pusti
jo še nekaj časa pri življenju in stori, da bom vero-
val”!
Tedaj se je umirajoče dekle pred njegovimi očmi
zganilo, njen obraz je zadobil barvo. Marija Fer-
rand je vstala. Dr. Carrel ni mogel verjeti. Pogledal
je na uro: 14. 40.
“Ozdravljena sem”, je rekla Marija do kraja osu-
plemu in presunjenemu
dr. Carrelu. Ob 16. uri je
zapisal:
“To je bilo neverjetno, ne-
pričakovano, to je bil re-
sničen čudež”!
Z drugima dvema zdravni-
koma je dekle znova prei-
skal, toda o bolezni ni bilo
sledu.
Globoko pretresen jo je dr.
Carrel vprašal, kaj misli
zdaj narediti.
“Prosila bom za vstop k se-
stram sv. Vincencija”, je
odvrnila Marija.
“Rada bi stregla bolni-
kom”.
Kaj pa dr. Carrel?
Še vedno presunjen zaradi
čudeža, kateremu je bil
priča, je sredi noči stopil v baziliko. Tam je sedel
zraven starega kmeta in molil:
“Mila Devica, ki si pomoč njim, ki te ponižno pro-
sijo, glej me! Verujem vate! Odgovorila si na moj
dvom z očitnim čudežem. Ne znam ga še videti.
Še dvomim. Toda največja moja želja in cilj mojih
hrepenenj je, da bi veroval”.
Vrnil se je na univerzo v Lyon in tu podal dogo-
dek, ki ga je doživel v Lurdu. Ni rekel, da je čudež,
nakazal je samo dejstva. Njegovi učeni tovariši pa
so ga zavrnili, češ da je kaj takega nemogoče. Dr.
Carrel je moral univerzo zapustiti.
Leta 1908 se je izselil v ZDA, ki so ga navdušeno
sprejele. Postal je vodja kirurškega laboratorija na
medicinskem raziskovalnem inštitutu, ki ga je
ustanovil Rockefeller, in tu delal razne medicinske
poskuse.
Izredno pomembna so bila njegova odkritja v zve-
zi s presaditvijo živega tkiva. Odkril je antiseptično
zdravilo “Liquide Carrel”, s katerim so rešili na ti-
soče ranjencev. Za svoja odkritja je dr. Carrel leta
1912 prejel Nobelovo nagrado.
Istega leta se je vrnil v Francijo, a njegovi tovariši
so ga tudi zdaj odklanjali. Po končani vojni je zno-
va odpotoval v ZDA. V domovino se je spet vrnil
leta 1939, da bi tu vojnim ranjencem nudil svojo
pomoč. Pozneje je tudi v Franciji vodil podoben
znanstven inštitut kot v ZDA.
Dr. Carrel ni postal menih, ampak s svojim življen-
jem in tudi s svojimi spisi je nenehno izpričeval
svojo živo vero. Prav zaradi svojih odkritij je z ve-
likim občudovanjem razmišljal o stvarstvu in se
ponižno klanjal njegovemu Stvarniku. Dejal je:
“Neprimerno bolj uteši človeka odgovor vere kot
odgovor znanosti”!
In še: “Molitev je najmočnejša oblika energije”!
Dr. Carrel je umrl v Parizu leta 1944.
/ dalje
Dr. Alexis Carrel
Aktualno 4. avgusta 2016 15
Harmonija lepote
Sen poletne noči
  red dnevi sva se z možem
spet znašla v gorah, v na-
ročju ene izmed naših na-
jlepših alpskih dolin, doline
Zajzere. Kdor me pozna, dobro
ve, da brez gora enostavno ne
zmorem, kot nekateri ne zmo-
rejo brez trgovin, brez pre-
stižnih avtomobilov, brez resta-
vracij in potovanj. Meni, ki sem
že kot otrok sanjala te gore, so
vse te posvetne zabave povsem
odveč. Meni je dovolj, da sem
tam, nekje med smrekami in
skalami in da v tišini zrem v
vrhove. Ponižno, brez hlepenja
po osvajanju. Gore so bogovi.
Zato so tam, da jih obožuješ in
moliš, ne da bi se jih dotikal. In
črpaš iz njih neskončno energi-
jo in moč. V njihovo naročje se
vračam znova in znova, ker no-
sim v srcu nemir in spomin na
lepoto, ki ji v vsakdanu ni ena-
ke.
Prav ta lepota mi včasih ne pu-
sti, da bi se umirila in sedela do-
ma. V gorah me kličejo steze,
poti. Grem z namenom, da bi
se ne vračala. Grem za srcem,
grem, ko zaslišim ta nemir, ki
ga ne znam krotiti. Grem eno-
stavno, ker moram. Moram v
gore, moram na tiste steze, mo-
ram navkreber. Kot bi me kdo
klical. Kot bi bilo nekaj v meni.
P Morda je bila tista noč, ko semse znašla v Zajzeri, ravno ena iz-med tistih noči, ko v mestih po-
teka nočni shoping ali, po
našem, nočno nakupovanje in
se ljudje v gostem prometu pe-
hajo za parkirišči, zato da po-
tem tavajo od izložbe do izložbe
z bančno kartico v roki. Morda
je bila to ena izmed tistih noči,
ko pri morju bobna glasba in
mladina na plaži pleše v ritmih,
ki jih narekujejo najnovejše
uspešnice. In sploh ne sliši va-
lov, ki bi radi pripovedovali
zgodbe, in ne vidi zvezd, ker je
presvetlo in prevroče pod veli-
kimi reflektorji.
Morda je bila to ena izmed ti-
stih noči, ko so restavracije pol-
ne in ljudje za pol stotaka po-
kušajo skoraj nevidne grižljaje
na gromozansko velikih krožni-
kih in pijejo najbolj izbrana vi-
na v globokih čašah. Za denar
in za prestiž. Predvsem pa za de-
nar.
Morda..., ampak med gorami je
bila tišina. Taka, da si jo lahko
rezal z nožem. Pozneje, ko sem
o noči v dolini Zajzere pripove-
dovala prijatelju, ki ljubi gore
tako kot jaz in morda še bolj, je
pripomnil, da sva z možem iz-
brala eno izmed najlepših le-
tošnjih noči. In je imel verjetno
tudi prav. Jasna noč, ki
do poznih ur nikakor
ni mogla utoniti v te-
mo. Noč brez lune.
Noč brez vetra. Topla in
globoka. Na take noči
sem skoraj že pozabila,
pa čeprav sem že kot
otrok ljubila poletne
noči, do poznega ždela
na balkonu in iskala
zvezde sredi hrupa in
mestnih luči. Pozneje,
ko so mi starši že dovo-
lili, da sem šla sama od
doma, sem pozno
zvečer v samoti lezla od
Sv. Ivana navkreber
proti Razklanemu hri-
bu, v gozd. Sama sem
dolge ure ležala v travi
in zbirala zvezde in utrinke po-
letne noči. Ni me bilo strah niti
gozda niti noči niti sov in sko-
virjev, katerih let je bil neslišen
in lahak kot poletna sapa. Od
nekdaj ljubim te prelestne po-
letne noči. In ne morem zaspa-
ti, ne da bi prej postala del njih.
Dolina Zajzere je še podnevi
pravljično lepa. Z možem stopa-
va negotovih korakov po maka-
damu skozi skalnati amfiteater.
Enajsta je že, a tema šele priha-
ja, ko nebo prehaja iz modre v
temno modro. Daleč v objemu
visokih skalnatih previsov, ki so
še vedno prepojeni s svetlobo
dneva, gorijo luči koče Pellari-
ni. Vabi tja gor, pod Veliki Na-
bojs. Kako rada bi bila tam, vi-
soko, med zvezdami in skalami.
In do pijanosti požirala lepoto
te neskončne poletne noči.
Nad Montažem se prva prikaže
Venera. Hudournik, ki si je pod
melišči utrl na stotine steza,
polni tišino s svojim žuboren-
jem. V objemu strmin je njegov
glas veličasten. Pesem o večno-
sti. Pesem o gorah. Pesem o
večnosti v gorah. Noč naju
počasi golta, izginjava v njeni
veličini. Nobene pregrade ni
več med življenjem in smrtjo,
med zemeljskim in večnim.
Noč je napolnila vse. Zunaj in
v meni. In potok žubori pesem
o poletju.
Počasi nastaja tema in prižigajo
se zvezde. Vse več jih je. Kresni-
ce se iz podrasti počasi dvigajo
više in više. Do neba. Občutek
imam, da postajajo zvezde, ena-
ke tisočim drugim, in se izgu-
bljajo nekje v naročju Rimske
ceste. Kresnic je poln gozd, trav-
niki, pot, lebdijo na skalah in se
obešajo na smreke. Smreke. To
je od nekdaj moje drevo. Še od
tistih časov, ko sem bila deklica
in sem vsako poletje vnovič in
zopet in znova prebirala zgodbo
o Heidi. In o gorah. Moje gore.
In smreke, njihovi temni
stražarji. Smreke v dežju, ko za-
dišijo po smoli, smreke pod
snegom, ko nosijo Božič med
vejami, smreke globoko v noči,
ko silijo vse više k skalam kot
veliki, vitki molitveni stebri.
Smreke, tako ravne, pokončne
in ponosne. Vitke, brez napak,
popolne. Tako skrivnostne, ko
na njih veje padajo utrujene
kresnice. V tej prelestni noči
rišejo okvir skalam in zvez-
dam. In v vejah skrivajo pra-
vljice.
Utrinek gre prek neba in na-
polni popolnost trenutka.
Molčim. Vsaka beseda bi bila
odveč. Z možem se izgublja-
va v dolini, čeprav v temi že
težko ločiva pot. Gledam gor
med zvezde. Ne spominjam
se, da bi jih bilo toliko. Žubo-
renje potoka postaja mo-
gočna simfonija, ujeto v ob-
jem doline, ki postaja pravlji-
ca. Tako lepe noči še nisem
videla. In mi je žal za vse ti-
ste, pravzaprav za večino, ki
je ne bodo nikoli videli.
Tako mogočne skale, tako vi-
soki vrhovi, tako neskončno ne-
bo. In šumenje potoka, ki ga je
polna tišina. Tako majhna, tako
obrobna in nepomembna je
moja prisotnost v naročju te ve-
ličine. Nevidna, skoraj odvečna.
Preveč je lepote, preveč je po-
polnosti, prevelika je ta noč, da
bi se človek ne izgubil v njej in
počasi postal del večnosti. Pre-
hod brez bolečine. Smrt kot roj-
stvo. Harmonija lepote, ki ne
spada v naš vsakdan. Ampak je
že molitev, pravljica. Gore me
vabijo in odnašajo s seboj. Ne
čutim utrujenosti, ampak sem
vse bolj prepričana, da samo
sanjam. Tako popolne so lahko
samo sanje. Sen. Sen ne-
skončne, opojne poletne noči.
Suzi Pertot
  aziskave kažejo, da bi lahko v Sloveniji
za 10 odstotkov zmanjšali tveganje za
srčno-žilne bolezni in za šest odstot-
kov tveganje za možgansko kap ter nekatere
vrste raka, če bi ljudje zaužili priporočeno ko-
ličino sadja in zelenjave na dan. Ta naj predv-
sem bo sezonska in lokalno pridelana, sve-
tujejo strokovnjaki.
Vzrok za ugoden vpliv sadja in zelenjave na
človeško zdravje je po besedah strokovnjaka
za področje prehranjevanja na Nacionalnem
inštitutu za javno zdravje Mateja Gregoriča v
tem, da sta zelenjava in sadje bogata z zaščit-
nimi snovmi, kot so na primer antioksidanti
in vlaknine.
Antioksidanti na primer
preprečujejo poškodbe
DNK, ki jih povzročajo
prosti radikali iz ra-
zličnih virov, kot so ciga-
retni dim, onesnaženi
zrak, UV-svetloba ter
zaužite snovi, kot so kon-
zervansi, pesticidi, umet-
na barvila, alkohol...
Človeško telo je kot
obrambo pred prostimi
radikali razvilo različne
encimske sisteme, ki se
imenujejo antioksidativ-
ni encimi, saj pre-
prečujejo oksidacijske re-
akcije, ki jih sprožajo
prosti radikali, pojasnju-
je Gregorič.
Poleg njih pa imajo antioksidativne lastnosti
tudi snovi, ki jih pridobimo predvsem s sad-
jem in zelenjavo. “Verjetno obstaja na stotine
oz. tisoče snovi, ki delujejo kot antioksidan-
ti”, pojasnjuje Gregorič.
Vključevanje sadja in zelenjave v prehrano
tudi niža energijsko gostoto hrane, kar ugod-
no vpliva na energijsko vrednost obroka. Po-
sledica tega je, da se raven krvnega sladkorja
ne dvigne bliskovito. Ravno bliskovit dvig
sladkorja pa vodi v to, da smo hitro spet lačni,
posledično v to, da znova jemo in v telo
vnašamo prevelike energetske vrednosti.
Sadje in zelenjava torej po Gregoričevih na-
vedbah tako preprečujeta tudi nabiranje te-
lesne maščobe in s tem varujeta srce in ožil-
je.
Poleg tega sadje in zelenjava vsebujeta veliko
vlaknin. Te podaljšujejo občutek sitosti,
znižujejo vrednost holesterola, prav tako
uravnavajo koncentracijo sladkorja v krvi in
preprečujejo čezmerno izločanje inzulina.
Vlaknine tudi zmanjšujejo možnost vezave
kancerogenih snovi s sluznico, s čimer pre-
prečujejo raka, zlasti na prebavilih.
Vse v pravi meri
Ob tem pa Gregorič opozarja, da posamezni
antioksidanti nimajo vedno samo zaščitnega
učinka, ampak so lahko tudi nevarni za
zdravje, če pretiravamo z njihovim vnosom.
“Beta karoten lahko do neke mere ščiti telo,
a če ga preveč vnašamo in ne zaužijemo do-
volj ostalih antioksidativnih snovi, ima ne-
gativne učinke”, je poudaril.
Od tod tudi priporočilo, da vsak dan uživamo
sadje in zelenjavo različnih barv. “Ravno v
teh barvah se skriva različna pestrost teh sno-
vi, ki skupaj delujejo preventivno”, je dejal.
Za splošno populacijo se priporoča vsakod-
nevno zaužitje med skupno 400 do 650 gra-
mov svežega sadja in zelenjave. So pa pripo-
ročila za zelenjavo višja, ker ima močnejši
zaščitni učinek. Tako je priporočljivo pojesti
najmanj 250 gramov zelenjave na dan, pri
čemer je krompir izključen, in 150 gramov
sadja.
Solata po dveh dnevih izgubi skoraj polovico
vitamina C
Znano je dejstvo, da je priporočljivo jesti se-
zonsko in lokalno pridelano sadje in zelen-
javo. Ti so pobrani namreč, ko so optimalno
dozoreli in imajo zato višjo biološko vred-
nost, medtem ko sadje in zelenjavo, ki do
končnega uporabnika prepotuje velike raz-
dalje, oberejo še nezrele, prav tako se v tem
času “značilno zmanjša vsebnost vitaminov
in antioksidantov, zlasti vitamina C, prav ta-
ko vitaminov A, B in E”, pravi Gregorič.
Analize namreč kažejo, da solata, ki je shran-
jena pri 20 stopinjah Celzija, že po enem dne-
vu izgubi 34 odstotkov vitamina C, po dveh
dneh pa 41 odstotkov. Vsebnosti vitamina C
se med skladiščenjem češenj po 14 dneh raz-
polovi, po treh tednih skoraj povsem izniči.
Raziskave sicer kažejo, da se je uživanje sadja
v Sloveniji v zadnjih letih povečalo in dosega
spodnjo mejo priporočil, medtem ko velika
večina prebivalcev še vedno ne uživa dovolj
zelenjave. Enkrat na dan jo namreč uživa
manj kot 50 odstotkov odraslih, v povprečju
pa odrasli zaužijejo na dan 155
gramov zelenjave, kažejo raziska-
ve NIJZ. Tako bi bilo treba tako
rekoč podvojiti količino zaužitih
količin zelenjave.
Boljše pomaranča kot poma-
rančni sok
Kljub pomembnosti sadja in ze-
lenjave pa so za dobro delovanje
telesa potrebne tudi druge snovi,
kot so kompleksni ogljikovi hi-
drati, beljakovine in maščobe.
Ključ za zdrav obrok je razno-
vrstna prehrana.
Gregorič svetuje, naj jemo čim
manj predelana in osnovna živi-
la. Tako je denimo veliko bolj pri-
poročljivo jesti cele pomaranče,
kot pa piti sok pomaranč ali
smoothije, ki so v zadnjem času
zelo priljubljeni.
V ZDA je, denimo, skupina študentov nare-
dila poizkus, v katerem so nekateri pojedli
šest pomaranč, drugi pa spili sok teh šestih
pomaranč. Tisti, ki so jedli sadež, so obedo-
vali 15 ali 20 minut, potem pa niso čutili la-
kote. Medtem pa tisti, ki so pili sok, so ga spili
v nekaj sekundah in večina jih je rekla, da bi
zmogli še celotno kosilo.
“Naše telo ni prilagojeno na takšne količine
sladkorja, saj je evolucijsko naravnano na to,
da moramo hrano prežvečiti. Presnova se
začne že v ustih, zato je smiselno čim več jesti
osnovna živila, da se telo počasi pripravlja na
prebavo in presnovo in ne zaužijemo praznih
kalorij. Te zelo hitro prehajajo v krvni obtok
in to je tisto, česar si ne želimo”, še poudarja
Gregorič.
R
Domači nogomet
Kras in Vesna se
pripravljata na elitno ligo
  topili smo v avgust in no-
gometaši amaterji so že
pred novo športno sezono.
Prvi so se ta teden spet začeli
znojiti pri Krasu (v ponedeljek)
in Vesni (v torek), torej pri naših
najviše postavljenih ekipah, ki
bosta tudi letos zastopali sloven-
ski nogomet v Italiji v elitni, se
pravi najvišji deželni ligi.
V Repnu so predstavili novega
trenerja, izkušenega Furlana
Giovannija Tortola. Postava je
na las podobna lanski, pri-
družilo se je le nekaj mladincev,
nazadnje bočni branilec Daniel
Ciave, letnik 1997, ki je igral tu-
di pri Triestini. Na predstavitvi
ob prvem treningu so povedali,
da želijo nadaljevati vrednotenje
mladih, cilj pa je bolj mirna se-
zona kot lanska, ko je v zadnjem
mesecu moral kot gasilec v vlogi
trenerja po odstopu Tončija Žlo-
garja poseči sam športni vodja
Radenko Kneževič.
Vesna se je lani v prvenstvu na
koncu uvrstila nekaj mest za
Krasom, vendar je bila sezona
odlična predvsem zaradi edin-
stvene izkušnje v italijanskem
pokalu, kjer se je kriško moštvo
z osvojitvijo deželne lovorike
S prebilo v vsedržavno fazo. V Ve-snini postavi je nekaj več novo-sti. Odšli so brata David in Erik
Colja, prvi v Levico Terme v D
ligo, Nace Kosmač in Matija Ar-
duini, nova prihoda pa sta od
Costalunge vezni igralec Marco
Marocco, ki je že igral za Kras,
in branilec Riccardo Male, ki je
nazadnje branil barve kluba
Trieste Calcio. Športni vodja
Paolo Soavi pa še išče kako okre-
pitev na slovenski nogometni
sceni in morda je prišlo v zad-
njih dneh, ko je bil naš tednik
že v tisku, do kake odmevne
kupčije v tem smislu.
Deželna prvenstva od elitne do
druge amaterske lige se bodo
pričela v nedeljo, 11. septembra,
italijanski pokal pa že dva tedna
prej, v soboto, 27. avgusta. Do
Velikega šmarna pa bodo začele
vadbo še ostale naše enajsterice.
V promocijski ligi bosta tudi le-
tos sodelovala Juventina in Pri-
morec, v prvi amaterski Mla-
dost, novinec Primorje, Sovod-
nje in Zarja, v drugi po izpadu
Breg, v tretji kategoriji pa Gaja,
ki je ravno tako nazadovala iz
druge amaterske lige.
HC
Lanski derbi Kras - Vesna
Živimo zdravo
Z več sadja in zelenjave za
desetino manj srčnih kapi
Aktualno4. avgusta 201616
OPERACIJA “OKOP”
Podtalna vojna med obveščevalni-
ma službama Slovenije in jugoslo-
vanske vojske se je v prvih mesecih
1991 še zaostrila. Posebni oddelek
teritorialne obrambe je pridobival
zaupnike v sa-
mem vrhu JLA.
V prvih dneh
aprila sta sekre-
tar za obrambo
Janša in njegov
namestnik Ka-
cin predstavila
na tiskovni kon-
ferenci strogo
zaupni doku-
ment “O kop”,
ki ga je pripravil
general polkov-
nik Konrad
Kolšek. Ko so
nam razdelili
dokument, smo
v prvem hipu
menili, da gre
za dobro pripravljen ponaredek. Ka-
cin nam je razbral iz oči dvome o
originalnosti dokumenta, zato je de-
jal, le dvomite, čez nekaj dni bo JLA
reagirala in spoznali boste, da vam
nismo razdelili ponaredka. Iz doku-
menta je bilo razvidno, da se del voj-
ske zavzema za udejanjenje memo-
randuma Srbske akademije znanosti
in umetnosti, po kateri naj bi vsi Srbi
živeli v eni državi. Tako bi prišlo do
formiranja Velike Srbije na liniji Kar-
lobog-Karlovac-Virovitica. Projugo-
slovansko usmerjena struja, ki je ide-
jo zavračala, je imela še vedno v mi-
slih možnost moderne federacije,
demokratično in gospodarsko
uspešne Jugoslavije. Pogoj je bil ob-
stanek Jugoslavije v tedanjih mejah,
ker bi se s tem srbski nacionalizem
umiril. Najvidnejša pristaša te struje
sta bila predsednik zvezne vlade An-
te Markovič in armadni general Vel-
jko Kadijević. Ta struja seveda ni mo-
gla pristati na katerokoli enostran-
sko odločitev, kot je bil slovenski ple-
biscit. Tajni dokument “OKOP” je
na podlagi spremenjenega politične-
ga položaja v vzhodnih državah, v
katerih so odpravili komunistični
enostrankarski sistem, predvidel, da
bo Atlantsko zavezništvo napadlo Ju-
goslavijo. Nekdanje članice Varšav-
skega pakta, Madžarska, Bolgarija in
Albanija, naj bi bile po ekonomsko-
političnih pritiskih pripravljene so-
delovati z Natom, ker bi s tem reali-
zirale svoje teri-
torialne apetite
na jugoslovan-
skem ozemlju.
Na 15 tipkanih
straneh je Kol -
šek razvil potek
namišljenega
napada, obe-
nem pa tudi
obrambo in raz-
poreditev vseh
treh vej Jugo-
slovanske ljud-
ske armade. Za
intervencijo
Nata naj bi za-
prosile sloven-
ske in hrvaške
stranke skrajne
desnice, češ da so ogrožene demo-
kratične in človeške pravice s strani
boljševističnega vrha JLA in komu-
nističnega režima v Srbiji in Črni go-
ri. Če se Jugoslavija v kratkem času
vojaško zlomi, se bodo zrušili tudi
boljševistični sistemi v obeh južnih
republikah. Za sestavljalca doku-
menta so “plavi” napadalci, torej
Nato, ZDA, Nemčija, Italija, Grčija,
Avstrija, Madžarska, Albanija in ka-
sneje Bolgarija. 15 dni pred napa-
dom bi se začele vojaške vaje omen-
jenih držav. General polkovnik
Kolšek je predvidel skupne vojaške
vaje italijanske alpske brigade “Tri-
dentina” s poveljstvom 4. avstrijske-
ga armadnega korpusa. Na letališča
v Italiji in Grčiji bi pripeljali del
zračne armade ZDA iz Španije. 10
dni pred napadom naj bi predsednik
ZDA v imenu držav članic NATA po-
slal predsedstvu Jugoslavije ultimat,
po katerem mora takoj zaustaviti
delno mobilizacijo, suspendirati
boljševistični vladi v Srbiji in Črni
gori ter razpisati svobodne in demo-
kratrične volitve pod mednarodnim
nadzorom. Ker bo predsedstvo -
spomnimo, da je bil tedaj predsed-
nik predsedstva Jugoslavije Janez
Drnovšek, ki naj bi ga 15. maja
zamenjal Hrvat Mesić -, ultimat
zavrnilo, bo predsednik ZDA
George Bush ukazal izvedbo
načrta “Balkanski ogenj”, ki se
bo pričel z motenjem radarskih
zvez, nato pa z raketiranjem vitalnih
objektov JLA z namenom, da se raz-
bije in uniči jugoslovanska vojska in
sestavi marionetna vlada s kapitali-
stično ureditvijo. V podrobnostih je
navedeno, kdo in kateri vojaški od-
delki bodo napadli. Severozahodna
skupina bo sestavljena iz ene portu-
galske padalske brigade, dveh kara-
binjerskih brigad in specialnih sil iz
severne Italije. Napad naj bi potekal
v smeri Nova Gorica, Ljubljana, Kar-
lovac, Bosanski Novi. Navedene so
bile še ostale napadalne skupine. Če
v 48 urah ne bi dosegli zastavljenih
ciljev, bi izvedli glavni udar v smeri
Tržič (naveden je Monfalcone),
Ljub ljana, Karlovac, Bihač, Banja Lu-
ka, iz Avstrije pa bi napadli iz Leib-
nitza proti Zagrebu. Tudi Trst bi imel
pomembno vlogo. V sodelovanju s
petim armadnim korpusom bi izve-
dli prodor v smeri Pulj-Labin in
prevzeli oblast nad celotno Istro.
Za generala polkovnika Kolška so
“rdeči” pripadniki jugoslovanske
vojske v boju proti Natu. 20 dni pred
napadom bi se sestalo Predsedstvo
Jugoslavije z vrhovnim poveljstvom
oboroženih sil in izdalo sklepe za ta-
kojšnjo pripravljenost oboroženih sil
in družbe v celoti. 15 dni prej bi se
izvedla mobilizacija mejnih, izvid-
niških in policijskih enot. 3 dni pred
napadom se začne miniranje morja
in uvede vojaški režim. Po izvršeni
splošni mobilizaciji je treba pripra-
viti strateško obrambno operacijo.
Glavne sile gre grupirati na poston-
jsko-ljubljanski, kočevsko-kordu-
naški, pomožne pa na zagrebški in
gorenjsko-ljubljanski smeri z name-
nom, da se preprečijo hitri prodori
agresorja v globino bojišča, mu za-
danejo kar največje izgube in ne do-
volijo, da pride na linijo Sava, Med-
vednica, Novo mesto, Fužine. Kolšek
priporoča, naj se mesta in naselja
vključijo v obrambni sistem, obkol-
jena Zagreb in Ljubljana pa se pri-
pravita na odločno obrambo.
Iz dokumenta je bilo razvidno, kdo
je za vrh Jugoslovanske vojske so-
vražnik številka ena. Struja za fede-
rativno ureditev z Markovićem in
Kadijevićem na čelu je polagoma iz-
gubila vodilno vlogo na račun Mi-
loševićeve politike o veliki Srbiji.
Marsikdo na Zahodu je pričel dvo-
miti. Italijanski zunanji minister De
Michelis je vztrajal pri konceptu
enotne in demokratične Jugoslavije,
dokumenta “Okop” pa verjetno ni
videl, čeprav mu ga je poslal vojaški
ataše v Beogradu. Rimska redakcija
zelo poslušanih radijskih poročil
opolnoči istega dne mojega dopisa
ni objavila, češ da ni zagotovil o ve-
rodostojnosti dokumenta, nasled-
njega dne, ko so najvidnejši italijan-
ski dnevniki obširno poročali o do-
kumentu, so se opravičili.
Medtem pa se je tudi slo-
venska vlada pripravljala
na morebitni spopad. 19.
aprila je skupščina sprejela
zakon o vojaški dolžnosti,
zadnji nujni sistemski akt
za osamosvojitev na
obrambnem področju. Na
obrambnem sekretariatu
Janeza Janše so pripravili
variante razdružitve z
obrambnega vidika. Te-
meljno je postalo vprašan-
je, ali bo v Beogradu pre-
vladal razum in bo osamo-
svojitev dogovorjeni pro-
ces, ali pa bodo skušali s si-
lo preprečiti izvedbo ple-
biscitarne odločitve
Slovencev. Pogovori o variantah so
potekali v vili Podrožnik med tremi
predsedniki, predsedstva, parlamen-
ta in vlade, ter obrambnim mini-
strom, Kučanom, Bučarjem, Peterle-
tom in Janšo. Maja se je seveda, kot
bomo izvedeli čez teden dni, še bolj
zaostrilo.
/ dalje
Saša Rudolf
  ako piše na naslovnici dvojne
številke, majske in junijske, z vse-
binami bogate mladinske revije
Galeb, ki se je poslovil od zvestih bral-
cev, da bi se ob koncu šolskega leta še
sam odpočil na kakšnem samotnem
otoku, tako da bo prihodnje leto prine-
sel na svojih perutih nove vznemirljive
zgodbe v vezani in nevezani besedi.
Živio počitnice!, vzklika fantiček, med-
tem ko meče stran šolsko torbo in že
razigrano brca žogo. Tako si veselje ob
koncu pouka predstavlja Niko Gregori,
četrtošolec OŠ A. Gradnik – Col. Revija
Galeb, ki jo izdaja Zadruga Novi Mata-
jur in katere glavna urednica je Alina
Carli, odgovorni urednik pa Ace Mer-
molja, ob koncu vsakega letnika – to-
krat je bil 62. – ponuja šolarjem dvojno
številko, tako da imajo na razpolago kar
nekaj branja za dolge počitniške dni.
Rubrika Naši šolarji pišejo in rišejo ima
16 strani! Na njih so zapisi, tudi v ri-
mani besedi, npr. pesmice o mesecih
in o Iztoku in Lunčku, in 60 risbic, ki
so jih poslali učenci raznih šol iz
Tržaške. Nekatere so vsebinsko vezane
na priložene zapise, ki se nanašajo tudi
na pripovedi iz letošnjih Galebovih šte-
vilk. Knjižne nagrade so tokrat prejeli
omenjeni Niko Gregori in Arjuna Husel
ter Matteo Bruni, drugošolca OŠ Josip
Ribičič Sv. Jakob, za šolske knjižnice pa
OŠ Alojz Gradnik, Col, OŠ Fran Milčin-
ski, Katinara, OŠ P. Trubar – K. D. Ka-
juh, Bazovica, Josip Ribičič, Sv. Jakob
in COŠ M. Samsa in I. T. Zamejski, Ric-
manje. Ob branju Galeba bodo otroci
potešili radovedno pričakovanje konca
vseh zgodb, ki so jim burile domišljijo
s svojimi neverjetnimi zapleti. Tisti, ki
bi radi spoznali druge svetove, bodo
spremljali Iztoka, ki ga je Lunček po-
peljal s svojo raketo v širno vesolje, in
izvedeli, da si je Iztok zamislil časopis
Vesoljske novičke. Zgodbo, ki je bral-
cem razkrivala nebesni lok, si je zami-
slila Maja Furman, ilustrirala pa jo je
Ivana Soban. Srečen konec je doživela
tudi pustolovščina pobeglih dreves Po-
begavčki: iz semen so v novem, prijaz-
nejšem svetu zrasla lepa, sloka drevesa
vseh vrst in gozdne živalice so lahko v
njih spet našle varno zatočišče. V skriv-
nost ovito “ekološko” zgodbo je stkal
Marko Gavriloski, čudovito, toplo in v
najmanjših detajlih izdelano, pa ilustri-
rala Katerina Kalc. Po fantastičnem po-
potovanju okoli sveta v iskanju ra-
zličnih čajev se je v domači kraj spet
vrnil zvedavi čajnik Erike Cunja. Po raz-
burljivi vrsti detektivskih dobro rešenih
primerov se za detektive iz 4. razreda
“zdaj začenja največja pustolovščina –
operacija Počiiitniceeeee!!! ” Bralce je
s temi napetimi dogodki držala v pesti
Helena Jovanovič. Nič manj pa jih niso
privlačevale izrazite likovne podobe iz
teh prizorov Štefana Turka. V zadnjem
nadaljevanju Črkarije, ki je izpod
peresa Darinke Kobal in fantazijskih
navdihov ilustratorke Žive Pahor bi-
strila mlade glavice, je radovedna
sovica Mufica izvedela, kako se z za-
menjavo ene same črke spremeni
pomen besede. Mali Šalčkarji Maše
Ogrizek, v privlačnem likovnem
opisu Marjane Šegula – Miš, so se
na kresno noč zbrali na terasi, ple-
sali, se zabavali, Juša in Svit pa sta
sanjavo gledala zvezde. Tudi stripa
o medvedu in miški ter o počit-
niškem biseru sta doživela svoj epi-
log. Simpatična protagonista Majde
Koren in Bojana Jurca sta odšla na
počitnice na morje z zadnjo izumit-
vijo domiselnega medveda: pod-
vodnik, s katerim sta lahko varno
raziskovala morske globine. Mla-
dim iz stripovske pripovedi Sandre
Kump Crasnich pa se bo morda
vendarle izpolnila želja, da bodo
ljudje bolj pazili na okolje. Na fil-
mskem platnu, ki ga razvija Marjeta
Zorec, se je zavrtel mladinski film
Gremo po svoje iz l. 2010. Scenarij in
režijo je podpisal Miha Hočevar. Z njim
je hotel “ustvariti smešno in napeto ko-
medijo”, ki bi pritegnila mlade in manj
mlade gledalce. Od bralcev se je poslo-
vila tudi Jasna Merku’, in sicer s strnje-
no biografijo Ede (Marije) Piščanec, sli-
karke, ki se je rodila 2. novembra 1897
v Rojanu pri Trstu, umrla pa 18. okto-
bra 1967 v kraju Vine pri Celju. Obisko-
vala je tečaje slikanja pri Rihardu Jako-
piču in drugih umetnikih. Šla je na aka-
demijo v Firence in tam študirala gra-
fiko, v Parizu pa se izpopolnjevala v cer-
kvenem slikarstvu. Najraje je slikala s
tehniko olja na platno. Njena dela (por-
trete, krajine, tihožitja, pa tudi podobe
iz svetopisemskih zgodb) hranijo v Na-
rodnem muzeju Slovenije in Narodni
galeriji v Ljubljani). Deklica Ti iz zgod-
be Andreje Peklar - v ilustracijah Nine
Kokelj in Sabine Alibegić - je skvačkala
ogrlico. Tudi otroci jo bodo lahko, če
bodo natančno upoštevali jasna slikov-
na navodila, kako se izdelujejo pentlje.
Sladkosnedeži pa naj le pokukajo med
lonce in pekače Klarise M. Jovano-
vič. Našli bodo recept za koroške
štrukeljce iz suhega sadja. Sem te-
kel, sem padel, sem štrukelj popa-
del, navaja reklo avtorica te zares za-
nimive kulinarične rubrike, ki je
bralcem razkrila dragocenosti iz slo-
venskega izročila, da ne bi pozabili,
kaj se je včasih kuhalo v slovenskih
kuhinjah in kako iznajdljive so bile
naše kuharske prednice. Veno Do-
lenc je s svojim čopičem in z rahlo
ironično grotesknim nadihom ime-
nitno dopolnjeval napisano. Gale-
bov let je naslov pesmice Marka Ga-
vriloskega ob ilustraciji močnih
barv Dunje Jogan: “Kjer se Kras do-
tika morja, / galeb zazre se v daljavo,
/ nad njim vršijo črni bori /, v vse
smeri obrača glavo”, poje prva kiti-
ca. O metulju pa, ki “v sapi pluje in
narahlo frfota”, govori pesmica Ju-
reta Jakoba; rahlokrilo žuželko je
upodobila Anja Jerčič Jakob. V zad-
nji Galebovi številki se bodo otroci
zabavali ob reševanju Galebovega
kviza in raznih vaj, pa tudi ob stripu
Ko-Ko- Krišna, ki je vselej tako natrpan
s podobami, da se kar zavrti pred očmi!
Prijetno branje in kar najbolj nepozab-
ne počitnice!
IK
T
Deveta in deseta številka revije Galeb
“Z možgani na off … in
Galebom na plaži!”
Osebni spomini na pot osamosvajanja Slovenije (4)
Samostojni Po piku komarja mesto vbodahladimo
Pred piki komarja se zavarujemo z uporabo
oblačil, ki zakrijejo večji del kože, priporočajo na
Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ),
kjer svetujejo tudi uporabo repelentov. Če nas
komar vseeno pič i ,  pa pomaga uporaba
antihistametikov in hlajenje vbodnega mesta,
svetuje pediatrinja iz Zdravstvenega doma
Ljubljana Tatjana Grmek Martinjaš.
V izogib nadležnim komarjem na NIJZ ljudem
svetujejo, da v zaprtih prostorih uporabljajo
insekt ic ide za uničevanje insektov in
preprečujejo dostop mrčesa v bivalne prostore z
zaščitnimi mrežami. Pomembna je uporaba
repelentov, ki jih nanesemo na izpostavljene
dele kože in na oblačila. Pri hkratni uporabi
sončne kreme in repelenta najprej nanesemo
sončno kremo.
“Po piku komarja pr iporočam uporabo
antihistaminikov v obliki mazil ali gela, ki
zmanjšujejo vnetje in srbenje”, je za STA
povedala pediatrinja Tatjana Grmek Martinjaš.
Priporoča tudi hlajenje vbodnega mesta.
“Hlajenje zmanjšuje delovanje vbrizganih snovi,
s katerimi komar ob vbodu prepreči strjevanje
naše krvi, ki tako ostane dovolj tekoča med
komarjevim sesanjem”, je dodala.
Komarji prenašajo številne bolezni. Na območju
Afrike, Jugovzhodne Azije, Srednje in Južne
Amerike nas lahko okužijo tudi z virusom zika.
Komarji, ki prenašajo virus zika in virusa denge
ter rumene mrzlice, so najbolj aktivni sredi
dopoldneva in v poznih popoldanskih urah,
preden se zmrači.
Ob piku komarja pa lahko zbolimo tudi za
malarijo, japonskim encefalitisom, čikungunjo in
nekaterimi drugimi boleznimi. Pred rumeno
mrzlico in japonskim encefalitisom se lahko
zaščitimo s preventivnim cepljenjem, pred
malarijo pa s preventivnimi zdravili.
Zelo koristen nasvet
General polkovnik Konrad Kolšek
General Veljko Kadijević