ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 12. julija 2001	     Leto XI, št. 14
Zahvalna listina gospodu Camplinu
V tem letu praznuje Slovenija 10. obletnico svoje samostojnosti. Največ proslav in prireditev je bilo okrog 25. junija, dneva državnosti. V Monoštru je 22. junija priredil sprejem Generalni konzulat. Generalni konzul dr. Zlatko Muršec je med gosti pozdravil gospo Ido Močivnik, veleposlanico R Slovenije v Budimpešti, državnega sekretarja Zunanjega ministrstva, gospoda Zorka Pelikana, poslanca Zsolta Nemetha, konzula Jožeta Kečka, župana mesta Monošter Karolya Bauerja.
S posebno toplimi besedami je pozdravil gospoda župnika Ivana Camplina, ki je bil častni gost sprejema, kajti ob tej priliki mu je državni sekretar Zorko Pelikan izročil Zahvalno listino Urada za Slovence v zamejsvu in po svetu. Uradovo pohvalo si je gospod Camplin najbolj zaslužil kot župnik, ki je služil ljudem daleč od domovine, in ljudem, ki jih je državna meja ločila od telesa matičnega naroda. Tako je bil izseljenski duhovnik v Franciji in že nekaj let - kot se sam rad pošali - je najstarejši kaplan na Gornjem Seniku.
Udeležence sprejema je s svojim programom očaral Vlado Kreslin, ki je zapel nekaj prekmurskih pesmi in nekaj lastnih skladb. Z eno samo kitaro in s svojim le zanj značilnim glasom je pričaral razpoloženje, ki bi si ga Porabci večkrat želeli.
Gospod Ivan Camplin z Vladom Kreslinom (Foto: F. Mukič)
-ms-
Gornja Radgona: deset let potem: Nikoli več!
Prijatelji, ne pozabimo, da smo Slovenci
Številni prebivalci v Sloveniji in zagotovo tudi mnogi v Porabju se še spomnijo gornjeradgonske cerkve s porušenim zvonikom. Barbarsko dejanje si je privoščila nekdanja Jugoslovanska armada, ki je na poti proti mejnemu prehodu v
obmejni Radgoni doživela resen odpor domačinov. Granata iz tankovske topovske cevi je zrušila zvonik, porušenih in požganih je bilo nekaj hiš ob mejnem prehodu z Avstrijo, v šestih dneh, tolika časa je bila vojska nekdanje Jugoslavije v Radgoni, sta bila ubita tudi dva civilista.
Dovolj razlogov, da je bila v Gornji Radgoni ena izmed osrednjih državnih slovesnosti ob 10. obletnici vojne za Slovenijo. Skrbno pripravljen program je potekal
pod geslom Nikoli več!, slavnostni govornik izjemno velikemu številu obiskovalcev pa je bil predsednik države Milan Kučan.
Prireditev je bila na Maistrovem trgu, postrojen je bil 12. gardni bataljon Sloven-
ske vojske, igral je orkester slovenske policije, dramska skupina pa je predstavila del slovenske zgodovine od Brižinskih spomenikov do današnjih dni.
Predsednik države Milan Kučan se je v govoru zahvalil tudi za pomoč, ki so jo ob agresiji na Slovenijo nudila sosednja območja Avstrije in Madžarske. Poudaril je, da so spopadi za prehod meje v slovenski osamosvojitveni vojni dosegli dramatični vrhunec. »Ta prehod je bilpovod zapohodjugoslo-
vanske vojske, ni pa bil globlji vzrok zanj V resnici je
bil to napad na svobodo, ki smo si jo izbrali za svojo usodo, na pravico do življenja, ki bo spoštovala demokratična merila in temeljila na vladavini človekovih pravic, brez meja med ljudmi in narodi. Dejanja Radgončanov so tako kot odpor po vsem Pomurju in po vsej Sloveniji pomembno vplivala na srečen izid slovenskega upora proti zvezni vojski, kipa ne bi bil uspešen, če ne bi teritorialcem in policistom pomagalo celotno prebivalstvo. Radgonski dogodki so vzoren primer vseljudskega odpora in so zato z velikimi Črkami zapisani v zgodovino slovenske države, « je dejal predsednik Milan Kučan.
V parku na Maistrovem trgu so odkrili tri spomenike, ki jih je oblikoval akademski kipar Mirko Bratuša. Prvi spomenik predstavlja ostanek tanka, na spominski plošči je napisano Nikoli več! in letnici 1991-2001, tretji spomenik pa so kovinski odlitki listov različnih dreves na stebrih, ki simbolizira novo življenje v mladi državi.
eR
KAK ŽMETNO JE
PRVOMI PO NEVTRETOJ POTI HODITI str. 2
ŽALOST MENE PREMAGUJE...
str. 4-5
2
Veški den na Gorenjom Seniki
Kak žmetno je prvomi po nevtretoj poti hoditi
Na Gorenjom Seniki so 24. junija pripravili tradicionalni veški den. Najprvle je bila slovenska sveta meša z gospodom župnikom Lojzetom Kozarom. Po meši je popejvo pevski zbor iz Škofje Loke. Vküp z domačim zborom so spopejvali tüdi lepo pesem Slovenec sem.
Glavno pa je bilo na cintori. Tü so pokojnomi župniki Jožefi Košiči obnovili križ. Prvle kak je blagoslovo obnovleni križ, je gospod župnik Lojze Kozar pripovedavo, kakši človek je bio gospod Košič, ka si je zaslüžo obnovo spomenika. Gospod Košič je nej bio samo düšni pastir, liki je piso tüdi knige. Ravno knige ga najbole valijo. Rad bi napiso ešče več knig, ali kak je pravo: „Več knig dobrih bi dühovnik dali naštampati.
da bi naši Slovenje i Sloven-
ke raj nje kipü-
vali, šteli ino se z nji čednosti navčiti volo meli. Ka človek čüje, tisto rado mimo vüj fükne, knigo pa leko večkrat vrokoprime, prešte jo ino zapomni, ka še njemi dopodne. ”
Gospod Lojze Kozar se tüdi je pito, ka bi gnes pravo Košič, kak spoštüjemo dobra knigo, kak poštüjemo slovensko rejč? In pravo: „ Če še idnok pokopa	slovenska rejč, se s tem
pokopa tüdi slovenski narod na tom falajčki sveta. Zato de tisti, šterom je nej vseeno za slovenske lidi, napravo vse, ka se slovenska rejč obdrži v familiji, v šoli, v cerkvipa tüdi v vsakdanešnjem živlenji. Če se je slovenska rejč obdrzala par sto lejt, naj nede sedanja generacija tista, ka bi jo pokopala. Pravijo tüdi, ka se je Košičova beseda čüla od Rabe do Müre. S pisanov rečjovje pripomogo, da so se krščanstva i slovenstva mladike v dober kraj vogibale. Kak je pa Zdaj, v šteri kraj se nagibajo porabske mladike? Ne ravno v najbogšega, pa vseeno leko ponovimo za Košičom, „da Sloven slovenski nepozabi... ”
V Spomin dühovniki, šteri je na Dolenjom pa Gorenjom Seniki živo 56 lejt, so popevali pevci iz Škofje Loke vküper z domačini zborom. Gospa Vikajelen, štera vodi pevski zbor iz Škofje Loke, je prvič bila v Porabji. Pravla je, ka se ji fejst vidi, sploj pa lidje, s šterimi se je pogučavali popevanje vküp z domačim zborom pa, ka ji je v velko čest. Zbor popevle samo leta pa pou, na nastop na Gorenjom Seniki so se pripravlali pou leta.
Na Veški den so Prišli tüdi Goričanci in se poveselili vküp z Gornjeseničani. Kak je pravo župan Martin Ropoš, te veški den pripravlajo od leta 1996. Na Senik vsikdar dosta lüdi pride.
eR
Foto: K. Holec
Človek, na steroga smo leko ponosni
Ime Franceka Mukiča, našoga domačina (po domačem Kolmanin ali Mesarin Feri), v Porabji in okolici pa še venak prek v Sloveniji dobra poznajo. Na Porabskom dnevi v Andovcaj je dobo „Priznanje za Porabje” od predsedstva Zveze Slovencev na Madžarskem.
Naš Francek je povedo, ka sploj ne zna, s čim si je tou priznanje zaslüžo. Če si je stoj zaslüžo, on pa rejsan, od mali lejt je skromen biu, že kak mali dvomik se je lejpo oponašo, kak v osnovni šoli
tak naprej do fakultete se je dobra včiu. On in njegva žena
Marija Kozar sta prviva študerala v Ljubljani in prinesla nazaj svoje znanje v nase slovenske vaši v Porabje. Škoda, da po študiji nej daubo dela doma. Dapa nej obupo, osto je Slovenec, nigdar in nin se ne sramüvle za svojo rojstno ves, da ga je slovenska mati rodila v siromaštvi, a v düševno bogati držini. Gdakoli, gdekoli ga je nej sram v maternoj rejči gučati. Z ženo Marijo sta se vsigdar slovenski pugučavala, tak se je ona tü ležej učila slovenski jezik. Francekov in Marijin sin tö guči slovenski, gnes bi ta držina leko pelda bila našim porabskim držinam.
Žena Marija je že pred leti prejela tou priznanje, ravno tak si ga je zaslüžili Francekova in ženina dela so vse hvale vredna. Tou so knige, slovari, pesmarici ilustracije, novinarstvo, radio programi. Toliko sta narodila za slovenski jezik v Porabji, samo bi se ga bole trbelo navčiti ali navaditi že vmlašeči lejtaj. Franceki želim, da bi še naprej delau tak dobre volé.
Vera Gašpar
Porabje - občina Gornji Petrovci
20. junija so na vabilo župana občine Gornji Petrovci in odbora za čezmejno sodelovanje obiskali omenjeno občino predstavniki porabskih Slovencev, med njimi Martin Ropoš, predsednik Državne slovenske samouprave in gornjeseniški župan, Franček Mukič, direktor in odgovorni urednik Radia Monošter ter Marijana Sukič, članica predsedstva Zveze Slovencev.
Župan občine Franc Šlihthuber je uvodoma dejal, da so zainteresirani za sodelovanje s Porabjem, kajti želijo si, da bi slovenska narodna manjšina na Madžarskem uživala vsaj približno tak status, kot ga imajo prekmurski Madžari. Čutijo moralno obveznost, da bi jim pomagali pri tem.
Za boljše sodelovanje je potrebna tudi boljša infrastruktura. Z načrti posodobitve raznih cestnih odsekov je gostitelje seznanil Martin Ropoš, o težavah slovenskega radia v Monoštru (finance, slišnost) je govoril Franček Mukič.
Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsak drugi četrtek ob 13. 00 na 1. programu madžarske televizije.
Naslednja oddaja bo v četrtek, 19. julija 2001. Ponovitev v soboto, 21. julija, ob 11. 05, na 2. programu.
Porabje, 12. julija 2001
3
Papiri pripovejdajo
Švercanje kalendara
V prvi polovici 20. stoletja je našo lüstvo v našoj domanjoj rejči leko štelo Marijin list, Kalendar Srca Jezušovoga in Novine. Vse tri je urejo in vödavo gospaud dühovnik Jožef Klekl starejši. Novine pa kalendar so šteli pri nas v Porabji tö, pa so je pošilali v evropske rosage, v Južno i Severno Ameriko, Kanado in Avstralijo. Lüstvo je v nji najšlo slovensko štenjé. Nej samo versko, liki splošno kulturno tö. Do 1913 so pisali z madžarskimi litarami, po tistom s slovenskimi.
Po 1919-20, gda so grajnco potegnili na Srebrnom brejgi, so k nam v porabske vesnice tau štenjé mogli švercati. „ Svecka oblast je ne gledala z lepimi očmi na tisk v slovenskom jeziki. Cerkvena oblast, naj se vesi vočimetanja, ka širi protidržavni tisk, je mogla dosta stopajov napravili, prle kak osvedoči svecko oblast, da tišine bo v škodo državi. ”-piše gospaud Klekl 1. 1929 v Marijinom listi. V Slovenskoj krajini so steli že prva vödati slovenski pobožen list, a cerkvena oblast je nej vüpala dovoliti izdavanje pobožnoga slovenskoga lista. Samo püšpek dr. István Vilmos so se vüpali dovoliti.
Desetoga februara 1931. je šandar z Gorenjoga Sinika napiso pismo Sombotelskim püšpeki grofi Jánosi Mikesi. Kauli 10. decembra 1930 je prej - jugoslovanska državljanka Marija H. - küjarca Števanovska gospauda plebanoša Ištvana Delija prejk grajnce švercala 140 številk Marijinoga lista in Kalendara Srcá Jezušovoga. Vse je raztalala v slovenski vesnicaj kauli Monoštra. V Kalendari so bili kejpi o tome, kak so v Prekmurji svetili 10. oblejtnice toga, ka so Prišli v Jugoslavijo. Gorenjesinički šandar je küjarco zgrabo, varaškomi birauvi prejkdau pa kalendare od lüstva vküppaubro. Birauv je tak odlaučo, ka je Marija H. mogla vö z Vogrskoga rosaga.
Gospaud püšpek so 13. februara napisali odgovor šandarom na Gorenji Sinik. Slovenci na Vogrskom, na žalost, nemajo nej novin, nej kalendarov, nej učbenikov v svojoj maternoj rejči. Ranč vüpanja nemajo za tau, ka ji je malo. Zatok leko porazmejmo, ka si tak nutspravlajo sebi čtenjé, kak vejo.
Škoda, ka ranč tisto štejo, ka Jožef Klekl vödava. Njini grej je, ka so Slovenci prišli v Jugoslavijo. Ne mislim, ka bi Marija H. prauti madžarski državi stejla kaj včiniti, depa ka je delala, je bilau prauti zákoni. Plebanoši Ištvani Deliji zavüpam. Un je Hrvat, v Števanovce se ga poslo zatok, ka se je návčo slovenski. ”
Šestoga marciuša je prišlo pá pismo od šandarov na püšpekijo. Kalendar so prejkpoglednili, pa so ugotovili, ka zvün kejpov nika so nej pisali prauti madžarski državi. „Dobro bi bilau, če bi na Madžarskom vodavali knjige za Slovence, šteri živejo na Madžarskom” - so predlagali šandarge püšpeki.
Marija Kozar
„Lepša je pava kak ta pura... “
Te dni sam se edno sploj kratko pesmico navčila od edne ženske. Horvat-Bajzek Hilda že dugo-dugo lejt žive na Dolenjom Seniki, ovak se je pa na Gorenjom Seniki narodila 1933. leta. Kak pravi, njena držina je sploj srmačka bila etak je pa njena Usoda (šorš) ranč takša bila kak njeni vernikov, ki so si doma v vesi nej mogli krü prislüžiti.
Kakša so bila njena mlašeča lejta, ka vse se je godilo z njauv, mi je etak pripovejdala.
„Stoj leko tak misli, ka sto je srmak bio, je nigdar nej veseli bio. Tau je nej tak. Če je človek mali, mladi, me je vse veselo, če rejsan vidi, ka nistarni ovak živejo. Deca smo gnaki bili, navekša smo se gnako radüvali vsema, ka je nam dano bilau. Če gnes nazaj mislim, je buma nej leko bilau. Gda sam v osnovnoj šauli v drugi klas prišla, sam mogla titi slüžit. Krave sam pasla, s kravami sam vozila. Nigdar ne pozabim, gda sam po strnom brejgi doj pelala nastalo iz gaušče, ka je grozno bilau doj ponjem pogledniti. Pa za tau žmetno delo sam drugo nej dobila, včasin-včasin mlejko držini, zatok ka so moja mati betežni bili pa smo mi nej meli krav.
V šaulo ojti je dobra bilau, kakoli ka tü pa tam - ranč tak kak gnešnji šaularge - smo radi kaj langali. Nigdar ne pozabim, moja sausedica je bila Balaškina Ana. Müve dvej sva vküp ojdle v šaulo. Eden den, Vzimi so oni mesarili. Že prvi večer sva špekolejrale, kak bi müve leko malo šaulo okraužile. Etakšoga reda so stariške dosta dela meli, so nej gledali, če deca dé v šaulo ali nej. Ana pa ge se tau dobra vöponücale, nej sva šte v šaulo. Doma sam ge vkradnila korito, gde so krü mejsili pa hajde na breg pa na potok, šteri je not zmrznjeni bio. Sam smo nej
meli, etak pa nut v korito pa doj po brgej cejli zranjek. Gda sve vidle, ka deca dé domau iz šaule, te sve se müvedvej tü domau vkradnile, korito na mesto pa vcuj k dobromi obedi. Našo veselje je samo eden den trpelo. Školnik je na drugi den prišo pa je spitavo,
Zakoj sam nej bila v šauli. Pa te so mi moja mati dali. Zadnjica se mi je prašilo kak ne vejm ka. ”
-Na začetki si mi že povedla, ka ste se prej vi tistoga reda
že slovenski jezik tü včili v šauli.
»Tak je bilau. Meli smo slovenski nistarne vöre na keden. Pa sam eške do gnes nej pozabila edno malo pesem, ka smo se tistoga reda navčili: Lepša je pava kak ta pura Vekša je gaus kak ta reca Gda smo gausko zarezali, Trnok smo se jaukali,
Gda smo jo pojeli,
Jako smo se veselili. ”
- Če te človek poslüša pa če tau tü vcuj zračuno kaje od toga, ka si še ti tau pesmico navčila že blüzi 60 lejt, je škoda, da si se nej tadala včila.
»Včiti? Kak? Sam že povedla, da smo srmačka držina bili. Gda sam 8. klasov dokončala, sam nej bila eške 15 lejt stara, dapa sam že kontraktoš mejla za sezonsko delo v Austrijo. 60 lüdi nas je bilau, ki smo v Spaudnjo Austrijo v eno ves šli k pavrom delat. Od mar-
ciuša do decembra sam bila tam za 300 šilingov, ka sam mogla starišom ta dati.
Na drugo leto sam se pojgodila v Pápo, na Vogrsko. Žetvo smo delali. Rano Zazrankoma od 2. vöre do 11. vöre vnoči. V grmauvjaj smo se mujvali. Gda smo zetvo obredili, sam tri kedne neprestanoma na mlatidvi, na mašini bila, snopja sam rezala, stere so v mašin polagali. Ojdla sam eške po dosti gazdašagaj. Ormánypuszta, Rábapaty, Kőszeg pa tak tadala. Meni se je med tejmi samo edno mesto sploj vidlo. Tak delo, kak pokrajina, lüdje, ki so tam živeli. Tau je pa bila Ormánypuszta poleg Mohácsa. Tam smo bombaž (gvapot) pauvati. Za me je tau lejpa rastlina (növény). Nikak tak vögleda kak dina. Depa najlepša je te, gda ozrejli. Bejli so mezevja kak bata. Z veseljem smo ga brali. Dobro mesto smo meli. Lepau smo bili taskvarterani, vsakšo nedelo smo ojdli k meša v ves Majs. Tam so živeli Hrvati pa so meli lejpo narodno nošo. Tau se mi je trno vidlo. Sploj pa, kak so si ženske vecelejaje vezale.
Med tejm sam se pa zalübila v ednoga mladoga. Žau, stariške, sploj pa moja mati, so mi tau nej dopüstili, pa je tau „opečatilo” mojo živlenje. Sledkar sam domau prišla, sam delala na Erdészeti (gozdno gospodarski tüj doma 6 lejt. Po tistem sam pa prišla v Varaš v Dom za prizadete (Szociális Otthon), gde sam bila 22 lejt čistilka. Pred tejm sam se oženila es na Dolenji Senik. V slüžbi v Varaši mi je lepau bilau. Kesnau, sploj kesnau sam na tau tü gor prišla, ka bi ge sploj rada bila medicinska sestra. Živlenje mi je nikak nej dalo priliko za tau, da bi se leko vönavčila. Vsigdar je drugo bole važno bilau kak ge Sama. Drugi časi, drugo živlenje, druga šege so me dosegnili. Etak si je pa človek nej slobaudno odebrau nej svoje maštrije nej svojga para. Tau na gnes več nišče ne zna, ne vörje. Pa itak. Na gnes pa gdakoli v svojem živlenji sam si veselje tü najšla. Gda sam mlada bila zatok, gda sam pa že starejša, sam Vesela, ka mam penzijo, dobra deco, kauleg me vzemejo pošteni lüdje. Pa ka več trbej? Mislim zdravje. Človek, če je zdrav, vse preživo”
I. Barber
Foto: K. Holec
RADIO MONOŠTER na
UKV(FM) 106, 6 MHz
Porabje, 12. julija 2001
4
OD
SLOVENIJE...
Nemčija in Slovenija imata odlične odnose
Predsednik vlade Janez Drnovšek je gostil nemškega kanclerja Gerharda Schroederja, ki je Slovenijo obiskal v spremstvu močne gospodarske delegacije. Kot sta ugotovila sogovornika, so odnosi med Slovenijo in Nemčijo odlični in brez problemov, edino vprašanje, v katerem se pogledi obeh držav razhajajo, pa je uvedba prehodnega obdobja za prost pretok delovne sile iz novih članic EU. V ospredju pogovorov so bila še prizadevanja Slovenije za vstop v EU in zvezo NATO, Schroeder je Ljubljani pri tem zagotovil podporo Berlina. Drnovšek in Schroeder sta se posvetila tudi gospodarskemu sodelovanju med državama. Drnovšek je pri tem poudaril, da je Nemčija prva zunanjetrgovinska partnerica Slovenije, in po njegovih besedah si bo Ljubljana prizadevala, da bo tako tudi v prihodnje.
Sukcesijski sporazum
Zunanji ministri petih držav naslednic nekdanje SFRJ - Makedonijo je zastopal podpredsednik vlade - so na Dunaju podpisali okvirni sukcesijski sporazum. Slovenija, Hrvaška, BiH, ZRJ in Makedonija so s sporazumom rešile temeljna vprašanja delitve premoženja in obveznosti nekdanje skupne države, posamezna preostala konkretna vprašanja pa bodo v skladu z določili sporazuma reševale posebne strokovne skupine.
Primer Troha zavit v meglo
Primer pogrešanega Ladislava Trohe, majorja Slovenske vojske in veterana slovenske osamosvojitvene vojne, ki se je po več kot petmesečni odsotnosti dan pred dnevom državnosti "čudežno" pojavil, je še vedno zavit v meglo. Okoliščine njegovega izginotja namreč še vedno niso pojasnjene, tako da se v javnosti porajajo številna ugibanja. Troha pa vendarle trdi, da so ga januarja ugrabili zamaskirani neznanci in ga s kombijem odpeljali v hišo na neznani lokaciji, kjer so ga vse do dneva, ko naj bi ga odvrgli zvezanega ob gozdu v bližini Vrhnike, imeli zaprtega v majhni sobici.
Nej vidli na nebi Marijo, ka je krava brsala
Žalost mene
Srčno žalostni so leko Brejznjekina ali Karba Irenka iz Andovce, ki zdaj živejo v Somboteli, šteri so kak mlada dekličina leko, ka samo zato nej vidli na nebi Devico Marijo, kak so ji lidgé iz njine rodbine rokau kišüvali, ka je ena njina krava brsala. Dvej leti mlajša sestra Magduška je dva böcina naprej pelala, mala Irenka pa zbesnjeno Böško malo sledik. Ranč telko sledik, ka je zamidila - na vöke zamidila čüdo. Njim se je nej skazala Blajžena Devica Marija na svojom nebeskom tronuši, liki samo Magduški.
Mi, Porabski Slovenci pa smo leko tau zamüdili, ka je gnes erični romarski kraj nej v Andovci, liki v Medjugorji?
Koga bi vi v nebesaj najprva radi srečali? Strina Irenka svojo mater, natau pa bi strašno radi Včasik nazaj na zemlau prileteli in Vsejm svojim dobrim lidam pravli, ka: Pojte brž, paščite še, ka smo vsi tam! Cejla rodbina! V nebesaj mo pa vküper!!!... ”
Prej mo kak mali-mali plamenčki, miniatürni matürčki lejtali srečni eden do drügoga, pa Baug daj, naj bi samo leko gučali tö, ka bi pravli: Baug dajte, mati, Prišli smo, vsi vaši mlajšismo tü, Baug dajte, bratke, sestre, vsi dobri lidgé iz Andovce, Varaša, Sakaulavec... /
Baug daj, naj bi vsi naši lejpi spomini gratali istina, prava istina, na tom, pa na drügom svejti tö.
Vejm, ka vi tak radi Boga molila in k meši odite, pa zdaj tü v Oladi cerkev zidate, vej nej samo vi, liki vküper z drügim vömiki. Leko ka ste zatoga volo tö tak vörni, ka se je v vaši držini telko lagvoga godilo, etakša smrt, takša nesreča, ovaška nevola, pa človek po vsem tem začne premišlavati, ka sto ti tau tak rendelüje, ka tau tak more biti?
Kak praviš, tü nika dje. Steri telko tápokopa, takše, stere rad má, takše male-male, pa mali siromacke ostanejo, drügoga ne moreš kak Devico Marijo na pomauč zvati pa Boga moreš moliti. Vsakši den moreš moliti. Steri ne moli, tisti ne vejm, kak leko sploj živi. Če dosta ranč ne moliš, en očanaš ali jazvörjem tö dojde. Najbaukše pa je, če leko malo raužni venec moliš. Dja vsigdar prosim Blajženo Demo Marijo in Jezoša, samo naj dja ne pridem tak, ka bi moji mlajši tak mladi mogli támrejti. Kak moje dvej sestre in moj brat Štufi tö, šteroga sin je 35 lejt star biu. Ali moja sestra Mariška v Traušči, stere dekličina je 31 lejt stara bila, gda go je pokopali sestra v Soproni pa 33 lejt staro dekličino má na cintori... Dja pravim, meni naj tau Baug ne dopüsti, ka bi dja moje mlajše pokopali raj
naj name taodnesé. Ka sam dja vidla, gda smo sestrino 31 lejt dekličino pokapali, vejš Francek, ka sam mislila, ka sé nam srce razpauči! Ka je naša Mariška cvilila, kelko je una djaukala!... Sestrina či se je ranč špilala s svojim malim pojbičom v parki, gnauk ji je samo lagvo gratalo, je prijala krv plüvati, vküp zletejla pa zbaugom. Tačas ka je barber prišo, je mrla. Zdaj ne vejm, če smo tau po oči erbali, šteri je tö tak nanagla támrau pri 50-aj lejtaj ali ka? Brat Kalman je tö samo 47 lejt star biu.
Vaš mauž so tö rano mrli, nej?
Ja, un je 54 lejt emo. Un je 89-oga mrau, ranč pred božičnom svetkami. Zrankoma v petoj vöri je tavö odo, dja sam ma pravla, samo naj ešče dolalejže, vej gda de pau šest, te ma dja pridem povedat, ka je gotovi kafej. Gda sam dja za pau vöre üšla v ižo povedat, ka dem delat, te je že mrtev biu. Čüjte, zato dosta vse nika čüdnoga geste pri vaši držini s tem smrti, nej? Kak smo pravli, vi fejst vördjete v Boga. Vi se vüpate, ka se na drügom svejti srečate z vašim, štere ste radi meli?
Dja se preveč vüpam. Gda smo mi mali mlajši bili, müve dvej z Magdinom, z mojo mlajšo sestro, sve krave pasle. Te sam dja eno kravo sledkar gnala, ka je tista takša naura bila, ka je strašno brsala. Magdi je pravla, ka de una drügi dvej tágnala v Grajko, dja pa prej naj nauro Böško za njauv pripelam. Gda pridem, mi sestra pravi, ka je prej una goragledala na zrak, ka pogledne, če sé kakši oblacke kaj gonijo, te pa je Marijo zaglednila, stera je v enom mesti sejdla. Naš oča pa Djauži pa so se pa tam tak lepau ta k Mariji šetali vrkaj na zraki. Tam se je prej špancero Stángli Gyula tö, šteri je k moji sest-ri odo pa tö tak na nagla mrau. Moja sestra Anuška nigdar nej tistoga žena bila, ka je prva támrau, kak bi se leko oženila...
Dja te Zdaj tau ne vejm, če je Magdi tau samo tak vönajšla ali nej vönajšla, depa tau gvüšno, ka nika more biti... Gda je naša mama tak fejst betežna bila, te je pravla: Ne djaučite, moji dragi mlajši, nika ne djaučite, ka namé že prej vse tü čakajo. Vse tü pri moji posteli sedijo: Oča, Djauži, Imi, tü so prej vsi moji
mlajši, ka so prej támrli. Namé že čakajo, naj dja tá k njim dém. Te pa mi pravimo, mama, vej pa mi tü nikoga ne vidimo!? Leko, ka je vi ne vidite, depa dja je Vidim!.. No pa te je mati tak tisti den mrla.
Tau je zato tö čüdno, ka zaka so mati svoje drage nej dva, tri ali pet gni prva vidli, liki ranč tisti den, gda so düšo püstiti.
Dja sam se gnauk po tistom odila spovedavat pa sam gospaudi tau tak tápravla in pitala, če je tau rejsan istina, ka so mati vidli vse svoje pokojne, štere so radi meli. Uni so pravli, če zaistino vördjemo v Boga, te prej leko damo valati, ka so mati tiste pokojne rejsan vidli, ka vsemogauči Baug, šteri je svejt pa nas stvauro, takše tö leko napravi, ka mrtve nazaj püšle.
Če vi tak fejst vördjete v drügi svejt, pa v tau, kak lepau bau, gda se vi tam gori v nebi srečate z vsemi svojimi dragimi, štere ste radi meli, ka mislite, kak de tisto srečanje vögledalo? Pa kakši žitek bau tam? Tam tö baudejo kakše iže, vsi vküper baudete ali ekjstra?...
Porabje, 12. julija 2001
5
premaguje... (2)
Dja bi najraj bila, če bi te, gda mrgém, dja najprva med vnaugimi düšami svojo mater najšla, bi njau vidla in go srečala. Drüge bi tö vse rada vidla, pa za svoje vzela, pa bi vsi veseli bili. Najbole pa bi toma rada bila, ka naj bi leko nazaj prišla pa bi leko našim, šteri do ešče živeli pravla: Vi samo pojte, brž pojte, ka smo vsi tam gor v nebi, smo vsi vküper!!! Depa tau vendrak nikdar nede, ka od tistec niške ne more nazaj priti.
Tam mo samo düše gé, mo pa tejlo meli ali kak tau bau?
Mislim, ka mo takši gé, kak gestejo té mali andjaldje, takši sploj majckini, takši miniaturni, vejš ka tam telko mesta nega, ka bi vsi mesto meli, šteri so že mrli!? Samo zbrodi si, ka gestejo takši lüdje, šteri so dvamejterski -viski tö pá žmetni tö. Gde pa te tau tam leko mesto má?!? Takši krepki moški kak kakši pujčlinge.
Obraz pa vse mo meli? Vendrak mo mogli meti, ka se ovak ne spoznamo?
Če je stoj svojoga trnok rad emo, te tistoga po rejči tö spozna.
Če mo znali gučati.
Dja pravim, bar da bi samo gučati znali! Če se tak rejsan nemo mogli prijati za roke, ka tejlo nemo meli. Če mi mati povejo, ka Irenka, te si pa ti tö prišla, pa Magdi ti tö, dobra, ka smo že vse tü. Kak bi tau lejpo bilau! Pa veselo. Nej? Če bi tau tak bilau... Dja tak mislim, depa leko, ka je nej tak... Eni pravijo, ka nas tam nuta včesnejo v eno grabo in tam zagnilimo pa nas tam zejo tisti čarvauvdje. Tam zagnilimo pa te nikam ne pridemo. Dja pa pravim, če si človek dobra prebrodi, te zato nika more biti. Te pravite, ka mo takši mali-mali, miniaturni angelčki-plamenčki, kak čespico vužgemo?
Ja, ka naše tejlo gvüšno tam nuta v grabi ostane.
Ka mo te tam gori delali? Mo se veselili. Enoma drugoma mo radi.
V slüžbo, delat nede trbölo oditi?
Vejpa te mo vendrak že 80 lejt stara, pa te vendrak več don nemo ojdla posaudo prat?!?
Spati de tö potrejbno? Baude nauč pa den tö?
Tam vendrak nede nauč, liki de furt den. Tam mo furt veseli in tam vendrak več Boga tö nemo molili. Ali mo moliti? Vejpa te mo že tak pri Baugi. Ali mo molili? Ti, ne vejm, kak te Zdaj tam baude. Če je moja sestra tau vidla na zraki, ka je pravla, ka je vidla, te dja tak pravim, ka naj si vsakši tak zbrodi, ka nika na drügom svejti geste. Ka moja sestra tau ešče gnesden pravi, ka so tam na zraki prauti Mariji šli in ji roke küšüvali. Una je te 10 lejt starabila, djapa 12. Tau si je una nej mogla vözbrodili, dej bi si vözbrodila? Vej so pa v šauli tau tö nej včili gospaud, ka tam po zraki odijo človecke?! Pa o kakšaj ufonaj so tistoga ipa ešče tö nej gučali... Depa te mo pa vendrak don tejlo meli, če je una tak vidla, ka so se tam gor na nebi šetali človecke?!? Ka so tak lepau šli?!
Pa te ste tau nikoma nej pravli, ka je sestra vidla? Samo materi, štera se je čüdivala in pravla, vejte, mlajši, ka je pa tau don nej Istina?! Pa te smo vsi tanazaj tavö šli v tisto Grajko, dej smo pasli. Dja sam zaman na telko oči obračat, se mi nej nikanej skazalo.
Škoda, ka ste nikoma drugoma nej povödali, ka leko ka bi zdaj v Andovci bilau takšoprauškarsko, romarsko mesto kak v Medjugorji. Vaša sestra bi leko tö kakša svetnica gratala. Nej dugo je sveti Oča ranč tö eno žensko posvejto za sve-
tnico na Portugalskom, štera je kak mala pasterka tö vsefele božoga vidla.
Pa kelkofart smo sledik tö tagor na nebo gledali, gda smo krave pasli, pa nikanej. Meni je vendrak nej dano bilau, ka bi dja tisto leko vidla. Te, gda sam dja nauro kravo prignala, te več moja sestra tö nikanej vidla.
Telko bi baukše bilau, če bi dvej vidle, ka te bi vse bole gvüšno bilau.
Dje, dja tau tö ne vejm, Zakoj sé je tisto samo njej skazalo. Dja bi trnok rada bila, če bi dja tisto tö leko vidla. Gda svojo sestro pitam, Magduš, pa si nej pozabila, ka si vidla
v zraki? Una pa pravi, Iren-ka, dja tau nikdar ne pozabim. Pa pravi, ka bi Zdaj, ka so že mati tö tam, ešče gnauk rada zadobila takšo videnje. Dja večkrat Boga molim in prosim, naj bi se mi kaj skazalo, dja bi toma trnok rada bila. Dja bi se nej bojala.
Zatoga volo bi tö radi bili, če bi se vam kaj skazalo, ka bi te tisto ešče bole potrdilo vašo vöro v Boga?
Ja, če rejsan dja brezi toga tö trnok vördjem v Boga. Pravli ste, ka mo vendrak takši mali miniatürni-matüri, angelčki-plamenčki, šteri do gvüšno samo v nebesaj. Na drügom svejti pa eške geste en tau, v šteri tau ta bole lagvi pridejo. Té dvauji pokojniki nedo na enom mesti. Te leko, ka se
vi	s kakšim vašim, bole nevörnim pokojnikom ranč ne srečate?
Ti, tau leko, ka dja v pekeu sama od sebe nemo üšla! Če je moj mauž ta prišo, ka je un nej trnok vörvo, dja ranč njega nemo üšla gledat v pekeu. Ma povejm, Zdaj samo boj tü, vej si nikanej vörvo! Vejpa lüdje svojo žlato v vauzo tö odijo gledat, zaka bi te nej obiskali malo svoje pokojne nevörnike tö? Nas sarmake bi zato tö le-
ko prišli za en den malopoglednit.
Ti, vej pa ti vendark ne boš tam?!? Dja vördjem, ka ne boš tam. No, če mo don üšla, pa tam srečam svojoga moža, te svoj plamenček malo više poženem, kak inda svejta patruli posvejt, pa ma povejm: Zdaj sé gledaj, moj mauž dragi, Zdaj vidiš, dej sam dja? Dja zdaj lepau svejtim, ti pa moreš trpati! Tebi tü Zdaj nalagajo, pa te vrag tü obrača, naj se vsakši kraj dobra dojspečeš... Dja tak mislim, ka je bole purgatorium takši, kak kakša vauza, pekeu pa nej.
Pa če te vi rejsan takši visek grabén-plamén meli, te bi eške bole mogli možej pomagati, naj se leko oslobodi iz pekla.
S pekla vrag nikoga ne püsti vö! Če je stoj v purgatoriumi, tisti ešče leko vöpride, če na kolenaj Boga moli in svoje greje dola slüži, štere je tü na Zemli pregrejšo. Kak pa te tau, ka povejmo nakakje cejli žitek tak živo, ka gvüšno, ka v pekeu pride, pa te žlata don meše da slüžiti za njega? Te tau nejzamansko delo, če gnouk spekla nikak ne morejo vöpriti?
Dja za svojoga moža tö vsakšo leto mešo plačam pa za drüge tö. Dja ne vejm, dej so gé, dja tak pravim, samo naj tam baudejo, dej se leko srečamo.
Dosta sreče van želejm za vaše srečanje.
Pogovor: Francek Mukič
Ilustracija: Marija Kozar
Posodobitev cest Tiskovne konference o razvoju cestnih povezav v okolici tromeje se je udeležil tudi dr. Zlatko Muršec, generalni konzul v Monoštru, ki nam je posredoval naslednje informacije. Priprave na posodobitev ceste do mejnega prehoda Verica-Čepinci potekajo. Razpis za izvajanje del je objavljen v uradnem listu R Madžarske. Konkretno delo se bo pričelo avgusta in končalo do konca leta. 1200 m dolga makadamska cesta bo dobila 6, 5 m široko asfaltno prevleko, obnovljena pa bo tudi cesta med Števanovci in Verico. Skupni znesek naložbe je 400 milijonov forintov.
Za posodobitev ceste do mejnega prehoda Gornji Senik-Ma-rtinje cestno podjetje še ni dobilo dovoljenja od naravovarstvenih oblasti. Zaradi tega se bo konkretno delo začelo šele jeseni. Stroški razširitve ceste (1100 m) bodo znašali 200 milijonov forintov.
Obvezna parkirnina v Monoštru Na podlagi odloka mestne samouprave v Monoštru je od 1. julija začela veljati obvezna parkirnina na javnih parkiriščih. Parkirišča so razdeljena na dve vrsti. V ti. coni I. (označena z rdečo barvo) je treba odšteti za eno uro 100 forintov, v coni II. (označena z zeleno barvo) pa 80 forintov. Novi parkirni red velja ob delavnikih od 8. do 18. ure, ob sobotah od 8. do 12. ure.
Prireditve,
gostovanja
•	Tudi letos je priredil Odbor za turizem občine Rogaševci folklorno vokalni festival z naslovom »Turistični nagelj«. Namen prireditve je ohranjanje in oživljanje glasbeno-etnološke dediščine. Srečanje, ki sta se ga udeležila MePz Avgust Pavel in FS Gornji Senik, je bilo v Sotini.
•	V Sežani že tretje leto pripravljajo Štrekljeve večere. Na teh večerih nastopajo pevske skupine, ki negujejo ljudsko pevsko izročilo. Letošnje Štrekljeve večere prirejajo v vasici Kobjeglava, nedaleč od Štanjela. 15- julija bodo nastopile monoštrske ljudske pevke pod vodstvom glasbene pedagoginje Marije Rituper.
Porabje, 12. julija 2001
6
Gora ga drži, ka se furt hejca
Če Sukič Jožina (Šantani Öči) iz Sakalovec stoj pozna, tak vej, ka je on trno koražen pojep. V živlenji je že dosta trpo, emo je dvej velke operacijo depa na njim nej videti, ka bi se tazanjau. Tak pravi, ka njega tau gora drži, ka se furt hejca z lüdami.
- Ti si meni gnauk pravo, ka bi mi doste takšnoga vedo pripovejdati, ka bi nas brigalo.
“Ka mo ti gunčo? Gda sam mali bijo, sam dosta mogo krave pasti. V vesi padaštje smo furt vtjüp ojdli po gauščaj. Bila je edna drejva, štera je takšna krugliče mejla. Te krugliče smo dole pobrali, smo lüknje naprajli pa smo se te z njimi štrkali. Gda smo pa ojdli po svetom posti, te smo k vsakšomi rami šli pa smo prajli, ka -. Baug daj svetlost. Baug daj sveti den. Te smo malo pejnez dobili, ka smo si leko čokolado tjüpili. Gda smo pa kokodakat ojdli, te smo drva mogli prinesti iz üte. Če so nas notra pistili, te smo pri dveraj mogli prkau dole djati pa na prkau poklekniti pa prajti ka: Kokodak kokodak, naj Vaše kokauši telko djajce majo, kak na pauti kamenja. Kokodak, kokodak naj Vaše krave telko mleka majo kak v potoki vodé. Pa te so nam tü malo pejnez dali. Istina, ka bilau takšno mesto, ka smo trikrat mogli nazaj titi, ka so nas nej nutra pistili. “
-Direktno so vas nej nutra pistili? Ste vidli, ka so doma?
“Ja, mi smo vidli ka so doma, samo nas ne pistijo notra. Te smo trikrat nazaj šli na tisto mesto. Bilau, ka se nam prišikalo. Steri so nas nej nutra pistili, tistim smo drva ta zlüčali po dvaura, naj si vtjüp berejo. ”
- Kelko pejnaz so tistoga reda davala gda ste friškali ali kokodakali?
“Mislim ka dva forinta, tau je največ bilau, ka so nam dali. Tistoga reda je odo Reinelt, ka je figice odavo na buči, pa smo si tisto tjüpili za tiste pejnaza. Nej kak
Zdaj, ka mlajšom vse vraga vtjüp stjipüvlajo. Sprtolejt, gda je že snejg minau, smo šli v gauško pa smo bazojnovce dola zrezali z drejvapasmo pükše redli. Bazojnovec je takšen, ka ma lüknjo, smo tisto vösünili, lonček nutra pa te prdivo ali cajtinge. Te smo s tistim strejlali, šteri bole tadale vej strejlali. Slejdkar smo že gora prišli, ka smo vretja nutra
klali, smo vö ospičili. Če je tisto koga zavadilo, ga buma bolelo. Te smo ešča takšno tü delali, ka gde je bijo edan mali šanc pa malo vode bilau nutra, smo dva bota prejk djali pa smo mali mlin naprajli. Ribe smo pa tak lovili, ka smo od rama male košare, nesli. Te je drugo nej bilau, s čim bi sé leko špilali. Gda smo že vekši bili, te smo pa tau delali, ka smo korata v lampe cigarejtlin djali. Kak je korat luft djamau, se je napinjavo pa na konci se je razpočo. Bilau takšno tü, ka smo djaptja kradnili pa črešnje. Vse vraga smo delali. Dapa, mi mlajši smo tak vtjüp držali, ka vse. Gnauk Vzimi, gda smo se v mlatji čujskali, školnik je vsakšoma zavüje dau, dja sam pa glavau furt kraj potegno. Te mi pravi školnik, naj ma prinesem eden bot. Drugo je v zimi nej bilau, edna süja djablan je bila v dvauri pa sam tisto vtrgno. S tistim sam tak daubo, ka če bi ma z rukami spoko, bi me tak nej bolelo. Tistoga ipa je Včasik tak tü bilau, ka smo zadvečara ojdli v šaulo. Te smo pa Včasik vzimi tau naprajli, naj se nam nej trbej včiti, ka smo lejktriko dočas dregali, ka je odišla pa so nas te domau pistili iz šaule. ”
- Kak je pa te bilau, gda si vekši pojep grato?
“Gda smo vö zopojdli šaulo, te smo pa že za dejkli ojdli. Dja sam emo enga dobroga padaša, z njim sam vtjüp sejdo v šauli. Herceg Feri se piše, Zdaj je že v Varaši doma. Gda je on na brdjej füčko, sam dja doma vedo, ka je
on, ka deva langivat. Na, tistiga reda nej tak bilau kak Zdaj, ka mladi nutra dejo v krčmau pa se napidjejo. Te je krčmar piti nej dau, dočas je stoj nej bijo 18 lejt star. Depa mi smo furt vözdelali z njim. Vekše pojbe smo nutra poslali, so nam vö prinesli piti pa smo se vanej dobro napili. Na bal smo pa najraj v Števanovce ojdli, prejk po gaušči. Tak smo redni bili, ka smo enga drugoga furt čakali, če je šteri zaausto, ka se je malo napijo ali je z deklauv odišo. Delati sam tü mogo zatok, nej samo langivati. Krave sam pašo, štalo sam čisto pa vse štiri krave podojo. ”
- Joži! Pa ti zdaj dva rama maš pucati, te si ti velki gospaud? “Gospaud sam zatok nej, tisti stari ram tak ščem odati, samo mi ga niške ne küpi. Leko bi kakšna lejpa dekla küpila. Zatoga volo ga najbole ščem odati, ka mi je mati tü betežna, oče je pa v Ivánci, gde so betežnike. Tak ka sva müva z materdjov Sama doma, dja njej sküjem, perem, vrastvo ji vö talam, gda trbej, vse napravim. Dja se zanjau vse brigam. "
-	Te si ti trno reden pojep, če vse napraviš. Gde si se navčo küjati?
“Pa küjati je naleki, samo naj dje ka skoj. Oprvin gda mi je mati prajla, naj mesau spečem, se mi je nej pršikalo. Vej sam se te navčo! Tak pravijo, ka se človek na svojom kvari navči pa je tau istini Dapa takšno je zatok nigdar nej bilau, ka bi mi kaj tavö trbelo ličiti. Gda je ešče mati nej batežna bila pa je k meši üšla, dočas ka je domau prišla, sam dja že z obödom kredi bijo. ”
-Pravo si, ka si dvej velke operacije emo, kakšne?
“Ja, tau je istina. Tau je tak prišlo, ka sam nikše ribe djo v fabriki pa sé od nji daubo trebušni tifus (hastifusz). V edni žili se mi je krv segnila. Prva operacija je trpala 20 vör, druga pa 21 vör. od toga sam tak trdi grato, ka sam pet centinov nej mogo nogau zdigniti. V tej krajini so 18 lüdi oparejrali pa samo dja živem. Po operaciji sam ešče en par lejt delo, depa zdaj sam že doma. Včasik malo v krčmau dem, če pa nedem, te tü vse zvejm. Mi se tü prejk krčme držimo pa dja iz okne vse vidim. Če je pa dober cajt, te pa tü v dvauri mam edno mesto, gde vse Vidim pa čüjem ka se godi. ”
-	Pa zakoj si se nej oženo?
“Pa, Baug se je zakoj nej ženo? Ka je vraga nej sto na glavau vezati. Od mene norejšo sam nej najšo pa zatok sam se nej ženo. Pa tak pravijo, ka takšni žatjau nega, ka bi se nej zaplada gora najšla. Pri meni se ešča zaplada nej gora najšla. ”
V. Časar
Šantani Öči, gda je ešče delo
Ka ešče vse baude?
Nega dneva, gda bi nam nej napameti ojdlo, ka bau z našo krajino. Stoj bi leko pravo, ka se za tau nej trbej brigati, vej prej pri nas tü baude nacionalni park pa se te nagnauk vse vred vzeme. Pri ižaj več ne držijo krav. Tau bi leko znauvič pa znauvič nakakomi v oči metali. Negajo več mlekame, gde so mlejko prejk djamali, etak pa krave tü nej vrejdno meti. Pa če nejmamo krav, nej trbej kositi, krmo süšiti. Trava pa samo raste.
Mladina dé v Varaš v fabrike delat. Vsakši mejsec njim doj prištejo plačo, stera je ranč nej tak slaba. Dosta lejpi iž že tü mamo. Tü se že zatok začnejo probleme. Če je stoj aklavi, zatok ja ne dopüsü, ka bi ma trava not na okno gledala. Samo ka je tak, ka človek ma sauseda tü, pa če on ne kosi, ne more ali nešče, te je navola. Tej aklavi pa zatok kosijo, sišijo pa te po večeraj, gda posena, vužgejo senau pa krma zgori. Ge bi tau vido moj Oča! Vej smo pa ešče po šancaj pa po mejaj lejtali, vküp škrabali vsakšo betvo. Nika je zatok nej vreda! Tak smo bogati?
Nacionalni park? Te de pa vse tak moglo vövideti, kak je vövidlo pred 60-70 lejtami? Pokošeno, obdelano pa nej pokvarjeno. Živine pa telko pa tam nam trbej držati, kama je valaun pa telko, kelko naša pokrajina leko tadrži. Lüdje vsefele gočijo, človek ne zna, gde je pravica.
Etognauk sam se pelala domau iz Varaša, gda sam prišla v Slovensko ves. Nišče ne more povedati, ka je ta ves zapüščena ali nej spucana. Pa te gda sam že skurok na srejdi vesi bila, na pauti sam vidla edno „kačo”. Sükala se je, glavau je zdigala, tak ka so se moji vlastje tü v zrak zdigali. Nikak sam tak zosükala kormanj, ka sam se jo nej teknila, ka se ge tak abam od kače, ka vendar tak od nikoga nej. Za menov je pelo en mercedes pa go je zavozo. Na drugi den sam pa tam ta ojdla pa je „moja kača” zdjinjena, vküp zosükana ležala na pauti. Gda sam tau nakakomi gučala, te mi je tak pravo, ka gde pa ge živem? Vej pa tej, steri naravo pazijo, tej so je prej es pripelali pa sé tüj plaudijo. Depa tau so prej nej „kače”, liki zaplovauži. No, stara sam gratala, depa ge sam etakše zaplovauži ešče nej vidla. Naj ranč več nigdar ne Vidim. Od tistega mau pa napona pred noge gledam, gdekoli Odim. Ge ne vejm, depa ge se nigdar ne zmirim s tejm, ka bi se med „kačami” zdržavala pa šetala. Edna druga stvar me tü ne nja na meri. Človek kak more, tak red drži kauleg rama pa malo pauva tü. Nega para, gda v ogradac deš pa si vzemaš eden lük, česnek, sledkar kakšo papriko ali paradajs. Te pa če je süča, dež tü čakaš. Ge se že dežja tü bojim. Gda fajn dež dobimo, te bi se človek rad malo po friškoj travi šeto, nagledavo pauv. Mislite, ka leko kamakoli staupite? Nej! V romantičnom mesti mam ram, za ramom potok teče. Idealno nej? Sploj pa če potok ne vdari vö pa če po dežji ne maširajo vö iz vode (ali vrag vej Odkec) tej ridjavi gauli požacke. Vsakši zna, ka so tej alergični na sau. Etak pa ge buma v špajzi telko soli držini, ka če bi stoj tau vido, bi mislo, ka sam nej normalna. Gda moj dvor pobijejo požacke, te ge vzemam mojo plastično sklejco pa odim po dvaura, pod noge gledam pa solim. Če tau stoj vidi, tak misli, ka mi je nika nej vreda v glavej. Vej pa na dvauri ja negajo grbanji, ka etak doj gledam pa iščem. Kak je etak kolam - Baug naj mi odpisti - mi napona na pameti odi, gda sam ge eške v osnovno šaulo ojdla. Te so vönajšli, ka so prej pri nas že tü tüj kolorado bogardja (krumpli bogár). Cejlo šaulo, mlajše so zagnali pa po vesi smo vsakšo parcölo krumpičov mogli skauz Pogledniti. Telko fela bebakov smo vküp pobrali, ka je tau nej istina, depa kolorado bebacke so te eške nej tüj bili. Od tistega mau pa je že dugo moramo trpeti pa klati. No, zdaj pa požacke. Pa te rejsan človek leko pita: Ka pa eške vse baude? Ka je po mojem Noe tistoga reda te stvari ja nej zatok v barko klau, ka tej samo kvar delajo človeki.
Te požake smo prej iz Austrije „dobili”, gde je prej pauvajo.
I. B.
Porabje, 12. julija 2001
Janči po svejti lidi nauri
Bila je ena srmačka mati pa je samo eno dejte mejla. Pojep je že zraso, pa ga nika dobroga nej mogla navčiti, zato ka nika nej Sto delati, samo odo pa gledo, kak bi leko živo tak, ka bi ma nika nej trbelo delati.
Te si pa gnauk zbrodi pa pravi:
• Ge bi tö nikam üšo.
-	Pa idi po svejti, išči si nikšno delo, pa gda de ti že dobra šlau pa si parslüžiš že kaj pejnez, te meni malo tö pošli - pravi mati.
Pojep je odišo po svejti. Pride do ene krčme, gde bi že nika spiu, depa od tistec so ga völičili. Baba ma je pravla:
-	Tü ti ne smeš nut titi, es samo baukši lidge pridejo, steri viske krščake majo.
Janči pravi sam sebi:
- Ej, vej pa mam telko pejnez, ka si v enoj bauti küpim en krščak. En viski krščak. Rejsan si ga je küpo pa je znauva do krčme üšo.
V krčmej so nej znali, ka naj Zdaj z njim naredijo, nut so ga pistili, stolec so ma pod rit nesli pa so ga pitali, ka de piu pa djo.
Janči je čemeren biu, ka te Zdaj klabük je več vrejden kak on, vse klabük, on pa nikanej. Te si pa Janči nika vözbrodi s tem klabükom. Pri drügom stauli so spejvali pa nika so se pripravlali. Janči se je napiu pa on tö tak napravo. Leti za kölnarom pa ma pravi:
- Tau mate stau rajšte! Tau mate.
- Čakajte, čakajte, vejpa tau nazaj odi - pravi natakar.
-Vej pa vi čakajte, ge-
ešče
nika vam povejm - pravi Janči. - Zdaj, gda mo ge vam kričo, ka plačam, te vi povejte: O, gospaud vam nej trbej plačati, vaš krščak je vse plačo.
Janči ide na mesto pa si doj sede. Gnauk se zadere:
- Kölnar, plačam!
-	O, gospaud, vse je plačano, vaš krščak je vse plačo - krči nazaj natakar.
No, pri drügom stauli, tistim drugo nej trbelo. Glave si vküp dejejo pa si pogučavle. Te klabük bi nam trbelo, tau bi nam trbelo. Gledajte ga! Najo pa napiu se je pa ma nika nej trbelo plačati. Ka Zdaj te, nika se zgučijo, pejneze vküp ličijo pa plačati škejo zaklobük.
Janči pravi:
-	Ka pa vi mislite? Moj krščak je nej vaš krščak, moj je dosta vrejden. Tauga ne dam, teje fejs dragi.
-	Mi ti damo desetgezero rajštje!
-	O, vsak naj za sebe da! Janči zakune enga pa cejle pejneze domau odnese.
Tej pa cejlo nauč pigejo, Zazrankoma krčijo:
-	Kölnar, plačamo!
Kölnar vküp zračuno oni pa nemajo pejneze, ka bi plačam ka do te zdaj? Enga konja so mogli tam njati. Vidijo, ka konja tö nega. Zgučali so se, ka Jančina morejo najti, ka je tauvan. Dejo domau, dva sedita na enom künji. Pri eni drejvi parvezanoga nejdejo konja, zraven drejve pa je ena mala ižica. Mati je bila Sama pa jo pitajo:
-	Ge je pa Janči?
Mati je pravla, ka ona ne vej, že dugo ga nej vidla.
-	Pa tü je doma? - pitajo.
Mati je pravla, ka ona ma enga sina, depa je po svejti odišo. Moški dejo do notara pa ma pravijo:
-	Tak je tau, ka je on nas vkradno. Pejneze pa ešče konja tö, ka nej?
-	Nej, tau je tak bilau, ka smo konja mi zapili.
Notar pravi etak:
-	Čüjte, če pride domau, vi ga zgrabte, ga dajte notri v žakeu, ga dobra parvežite pa meni povejte!
Tak bilau. Jančina pejnezi so sfalili pa prišo je domau. Notar ga je dau zgrabiti pa v en
žakeu zavezati. Gor so ga djali na velki Rabin maust. Janči je biu v žakeu zvezani. Čüje nikšno živino pa nekagoga, sto maro žene. Začne se dreti iz žakla:
-	Pravo sam, ka neščem s kaula skaučit! Pravo sam, ka neščem s kaula skaučit!
Pastir cüj ide pa pravi:
-	Tiu, tiu, ne deri se! Rejsan neščeš s kaula skaučiti?
-Nej! -pravi Janči.
-	Vej pa ge te vörazvežem pa name nut zveži, vej mo ge s kaula skočo - pravi pastir.
Janči se da vö razvezati, pastir se nut v žakeu potegne, Janči ga nut zveže pa ga nja na mostej. Pride nazaj notar. Zgrabijo toga srmaka pastira pa ga v vodau včesnejo. Dejo že prauti doma, gda zaglednejo, ka prauti njim Janči vse fele živino žene. Eden drugoma tau pravijo:
-	Pa dobra vidijo naše oči? -Ja, pa tau je Janči!
Te pacüj k njema pridejo, pa pravijo:
-	Kak si pa ti tü, kak tau ka si živ. Gde si tau maro vzeu?
-Jaj vi ste mislili, ka z meuv kaj naredite? Dobro ste naredli z menov, ka ste me nut v vodau vrgli, tau sam tam vküp pobrau. Pa če ne date valati, skočite notrik pa tam najdete!
Najprva je skočo notar, drugi pa ma pravijo:
-	Če vi nut skočite, te nam z rokauv mahajte, pa te če baude, te mo mi tö šli.
Notar je pa nej znau plavati pa tak malo ta pa nazaj migo z rokauv pa gnauk se je samo potaupo. Drugi so tö vse nut poskakali pa so se vsi potaupili.
Janči žene živino pa se z niken sreča, steri eno žveglo ma gor. Tisti stane pa etak pravi:
-Jaj, ti pa takšno lejpo živino maš. Meni se najbola vidijo ovce. Ges bi te trno rad doj küpo.
Janči pravi:
-	Ja leko, pa kelko bi mi vi dali zatau?
-	Ranč ne vejm, vejpa nikšne pejnaze mam, da tak samo eno ali dvej bi nej, tak cejlo črejdo bi rad emo.
Janči gleda pa pravi:
-	Takšno lejpo žveglo mate tü gor povešano, nej bi tau meni dali?
-	Jaj, tau žveglo bi nej rad, vejš, ta žvegla je čüdna. Tau bi nej rad ta dau.
Janči pravi:
-	Povejte, ka zna tau žveglao?
-Jaj, vejš, če boš s tau žveglov igro, ka de čülo, de vse k tebi šlau, vse do tebe pride. -Malo si brodi pa etak pravi: -Vejš, ešče nika drügo tö mam. Eno pipo.
-Ka pa tista zna?
-	Če tisto gnauk pofudneš, ka neš sto, tisto premine.
Pofudne pa krave pa ovce preminejo. Te pa žveglo vzeme, špila na njej, pa do njega pridejo golaubi, rece, zavci, ptiči, vse, ka leti... Gnauk samo vidi, ka en velki grad geste pred njim, en velki grad. Ej, de pa lejpi! Vidi, ka ena dekla dé! On igra z žveglov. Dekla cüj k njema dé pa pravi:
-	Ti poj z menov gor, ka tak lepau znaš špilati.
On kaulek pogledne pa špila naprej. Grof nji zagledne pa raški:
-	Kak se ti vüpaš mojo čer za rokau držati!
Janči samo fudi tadala. Te ma je pa na misli prišlo, ka on ma eno pipo, vej on da grofi. V žepko segne pa gnauk samo s pipov pofudne pa grofa več nin nejga.
Dekla ga je trno rada mejla, ga je küšüvala.
-	Vejš, ka tak sam se zalübila v te, tak bi rada bila tvoja žena, če bi ma za ženo vzeu -pravi dekla.
- Jaj, vej pa tau leko! - pravi Janči.
Velko gostüvanje so držali, štirideset dni, štirideset nauči je trpelo. Ge sam tö tam biu. Z rešadov so vodau nosili, v piklinaj sam vino noso, ešče gnes mi je moker gvant, ka mi nej poseno ešče.
Njivadva eške gnes živeta, -Janči je grof grato, ona grofica- cesta nej mrla.
Zbrala in zapisal: Judita Kardoš
Porabje, 12. julija 2001
7
Seminar za Porabce
Letošnji seminar za Porabce je potekal od 25. do 30. junija na Koroškem. Bivali smo v turistični vasici Šentanel, dodobra smo spoznali zgodovino, literaturo tega prelepega dela Slovenije. Več o seminarju v naši naslednji številki. Skupina udeíežencev in gostiteljev nad Kotljami.
(Posnetek: M. Sukič)
Poletni programi
•	1. julija je mala delegacija iz Čepinec gor poiskala dolenjoseniško slovensko samoupravo. Čepinska športna delegacija - ki go je Vodo Zvonko Lainšček, predsednik športnoga društva Čepinci - je vabilo prinesla na Dolenji Senik na športno srečanje, stero 11. augustuša baude. Dolenji Senik pa Čepinci že 23 lejt sodelujeta. Letos de Dolenji Senik išo z dvöma ekipama - mladinsko pa odraslo -na srečanje v Čepince.
•	Gorenjeseniški mešani pevski zbor Avgust Pavel pomaleg dokonča tau sezono. Nistarni so si zato vküp vseli na mali pogovor, da bi sé zgučali za „počitniški” program. 22. juliuša bi meli mali piknik. Po tistem že dosta počivanja nedo meli zatok, ka bodo 22. Septembra že v Budimpešti nastopili, po tistim sé pa začnejo probe zatok, ka geseni - se čüje - de zbor snemau ČD.
NIKA ZA SMEJ...
Sin pita očo...
»Oča, kelko ste stari? «
Oča pa: »Zranja mo dva dni starejši, kak sam včera bio. «
Mlačna soba
Etognauk je v Hoteli Lipa doj na recepcijo prišo eden gost pa je etak pravo: »Gospa, dobra poglednite, kelko te računati za mojo sobo. Nej ka bi go za toplo vzeli, zatok ka je kumaj malo mlačna bila. «
Gospa na recepciji pa etak: »Dobro, dobra. Vej pa nikak že napravim. No, poglednita. Vrauča soba košta 7 gezero fo-
rintov, mrzla soba pa 3 gezero forintov. Tak ka, povejmo, mlačna je vrauča pa mrzla, etak košta 10 gezero forintov. «
Na senji
Štejvak je etognauk na senje üšo pa je küpo sebi edno kravo. Gda je že kravo vöplačo, je etak pito žensko, stera je kravo odala: »Mati, zdaj mi pa že leko povejte, če ta krava kakšo falingo ma. «
Mati pa: »Ta krava nejma nikše velke falinge, samo tau, ka včasik z zadnjimi nogami vö brsna. «
Štejvak pa: »Samo takšo malo falingo ma? Vej je pa tau nika ngj. Ge znam, kak bi go leko pocumpro, ka bi več ja nej brsala. «
Ženska pa: »No, pa če znate, mi povejte. «
Štejvak pa: »Mati, vzemite te pejnaze, ka sam za kravo dau pa je pod kravov trikrat skauz dava. Ona več nigdar nede brsali«
Tak je bilau. Ženska vzema pejnaze, pod kravinoj črvej taprejk da Štejvaki. Štejvak pa Zdaj te pejnaze v žepko smekne pa etak pravi: »No, naj samo brsa tadala, depa vas, pa nej name. «
I. Barber
Sadna juha / Župa s sadom / Gyümölcsleves
2 litra vode, 20 dkg cukra, 2 dl vrnjoga mlejka, 2-3 žlice mele, cejli cimet, malo soli, citronske lopine, sad.
Župo leko küjamo iz djabok, djagod, črešenj, višenj, ribeza ali sliv. Najbaukše iz več fele sadüj. Vse cüvalon v pisker dejemo, pa sküjamo. Na slejdnje vrnje mlejko z melov zgraužamo, z malo župe gorpistimo in k župi zgraužamo. Malo aj eške gorzavré.
Dober tek! Hilda Čabai
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1, p p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail. datanet. hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.