Štirikrat (Le quattro volte, 2010, Michelangelo Frammartino) je poetična, igra-no-dokumentarna pripoved o reinkarnaciji, navdihnjena z nauki starega dobrega Pitagore. Režiser nas popelje na pot postopnega, stirietapnega odmiranja bitja, ki si je nekje na svoji poti očitno nabralo zvrhano merico slabe karme.
To bitje - oziroma bolje rečeno, prvo v nizu njegovih utelešenj - je kalabrijski pastir v pozni jeseni svojega življenja. Prihajajočo zimo, vse bolj očitno v pastrrjevem trgajočem pokašljevanju, preganja z vsakodnevnim, obrednim uživanjem napitka iz prahu, ki se kruši od kipa v bližnji cerkvi. V prvi duhovno-časovni četrtini smo
prepuščeni njegovi ciklični, brezbesedni osamljenosti, ki teče od profane paše do sakralnega prahu in nazaj. Ta magično--moreča realnost pastirjevega vsakdana se prekine z vrhunskim prizorom v enem kadru, ki se odvije okoli tridesete minute filma in v katerem ima glavno vlogo pes (kar že napove osrednjo vlogo živalskega
sveta v simboliki filma Štirikrat). Obenem smo seznanjeni s pastlrjevo nesrečno izgubo zavitka s posvečenim prahom, ki mu onemogoči brezskrbno noč in v jutranjih urah terja svoj davek: pastir izdihne.
Ponovno se rodi - ali bolje rečeno skoti - prav kot ena izmed koz v čredi, ki jo prevzame mlajši pastir. Tudi v tem telesnem
stanju ne okusi sreče. Že rosno mlad/-a se izgubi nekje v kalabrijskih hribih in pogine. Naslednja materializacija junakove duše je mogočno drevo. Končno se zazdi, da je dočakal relativno mirne in stabilne čase, a prav njegova mogočnost botruje temu, da mu prebivalci njegove vasi namenijo posebno čast: posekajo ga, oskubijo in znova postavijo - kot mlaj.
Ko izgubi svoj praznični čar, ga razžagajo na lažje prenosljiva debla in ga odpeljejo v bližnjo ogljarno, kjer doživi uvodno poglavje svoje poslednje, četrte inkarnacije. Po opravljenem procesu (ki je vizualno še posebej privlačen), ga v vrečah razvozijo po rodni vasi. V zadnjem kadru se pokadi iz dimnikov in odkadi v nebo, v neznano. Štirikrat ni film za nepotrpežljive; je počasen in brez dialogov; dolgi kadri so statični, dogajanje bi se dalo po vsej verjetnosti relevantno povzeti tudi v krajšem zapisu, kot sem mu ga odmeri! sam. Umirjena naracija po drugi strani prisili gledalca, da ponotranji tempo filma in postane pozoren na detajle, ki bi jih v drugačni atmosferi spregledal. Poleg fascinantne kalabrijske slikovitosti, briljantnega prizora psevdo--pasijona in prikaza pridelave oglja je prav druga faza transmigracijske (a enosmerne) odiseje, biti koza, posebej vredna naše pozornosti.
Avtentična tematizacija živalske realnosti je eden izmed velikih izzivov, ki še čaka svoj pravi nastavek na praktično vseh področjih ustvarjanja - filozofskem (kot izjemi naj omenim posthumno izdano Derridajevo knjigo Žival, ki torej sem in Agambenovo Odprto), literarnem, ter tudi tistih, ki duha dosežejo prek začaranja čutov ... na nek način torej še posebej na filmskem. Pred-
vsem to velja, ker je sama avtentičnost te tematizacije nedosegljiva in se je potrebno dotakniti neke meta-avtentičnosti; da bila tematizacija živalskosti pristna, mora biti namreč prežeta s priznanjem, da avtentičnosti sploh ne more doseči. Ponižni moramo postati pred nečem, kar v svoji umišljiji že obvladujemo. Živalski pogled nam je povsem tuj, a hkrati je pogled. Pogled sočloveka je popolna skrivnost, a vendar je pogled živali skrivnost, ki je še večja. Vsekakor je to lahko skozi film, ki je umetnost pogleda, motreno na prav poseben način.
V ključnih momentih filma je pred nami torej skrivnost pogleda kozjega mladička, v katerem je ujet duh, ki bi lahko bil človek, pa ni. S svojim cvllečim oglašanjem, ki spet lahko izreka neznano samo zato, ker nekaj izreka, tragično zastavlja vprašanja odgovornosti, usode In njune prepletenosti. Duhovno najbolj Intrigantno pa je dejstvo, da se film kljub svoji relnkarnacijski naraciji, ki duha krožno vpenja v tuzemskost, tako v samem poteku zgodbe kot v njenem zaključku ne more izogniti simbolnemu naboju neba, ki končnost naposled iztrga iz krožnostne logike v tukajšnjosti in postavi pred obličje absolutne neskončnosti tam-kajšnjosti. Ne mislim le na zaključno sceno, kjer duh prek svoje zadnje materializacije izpuhti v brezmejni »nič in vse«, ampak predvsem na vrhunec kozje četrtine filma, ko ena izmed starejših pripadnic črede - po tem, ko nam je že bil prikazan prvi reinkar-nacijski prehod in je človeško in živalsko za nekaj trenutkov spojeno - minuto alt dve nepremično gleda v nebo. Na nebu, kot nam pokaže kamera, ni nič posebnega. Samo nebo.