Leposloven in znanstven. listT
Štev.   12.
V Ljubljani, dne  i. grudna  1896.
Leto XVI.
Vida.
S)
eklica, morje brezdanje Tvoje sinje so oči, Potopljen čolniček mojih Nad in misli v njem leži.
Vzplamti v ljubezni  silni Nad goro solnce zlato, Ko ljubico, rožo   solnčno, Objame, poljubi v slovo.
In ona glavico povesi, Za dragim žaluje vso  noč, Vso noč po licih teče Solza ji potok vroč.
Solze — hladilna rosa — Krepilo nje srčnih so ran, Da z novo močjo se  obrača Za dragim drugi dan.
Kot senca,  deklica draga, Hitim ves dan za teboj, Kako sem srečen, da gledam Obrazek lepi tvoj.
Oči mi sen ne zatisne, Ko zvezde na nebu gore ; Ker zvezde ne vidijo svoje, Vso noč  mi krope jih   solze.
Krope jih solze, a ognja Ljubezni mi ne ugase, Oh, hujše srce ko popreje Gori mi poslej za-te!
46
714
Kazimir pl. Radič:   Vida.
Dekletce, kaj se braniš že? Naj ožje k sebi  te privijem: Na ustnah  ustne naj  vise, Da dušo krasno ti izpijeml
Preljuba, kaj glav<5 povešaš, Kaj v solzah tone ti oko ? Morda-li česa še pogrešaš, Morda razžalil te je kdo?
Povej  mi, kaj  pogrešaš, draga. Zelje so tvoje mi ukaz; Prinesem ti zlata in blaga, Prinesem,  kar želiš, ti jaz.
Povej pfedrzneža mi, dete, Povej, da pohiti m za njim, Da mu oči izkopljem klete, Da ga na solnčni  prah zdrobim.
Ko pozna noč na zemljo pade, Peklenščeka pokličem v ris, Da izroči za-te zaklade — Mu dušo to — s krvjo podpis...
»Na glas slovenski  govorimo, Ko gleda nas zijavi  svet, In vedno vneti trak  trobojni Na prsih nosimo  pripet.
A ti? Čepel pri nji bi vedno, Le z njo bi vedno kramoljal; Če Nemec si, če si Slovenec, Prijatetj, kdo bi to poznal?«
»»Gork(5 domovje ljubim svoje, Prijatelji,  če ljubim njo, Slovenka ljubica je moja, Gori za Slavo  z dušo vso.
Trobojnico zavedno nosi S seboj po noči in po dne: Nje vrat je bel,   oko nje modro, Rdeče ustnice so nje!« «
Lepoti tvoji ni  primere, Kot Bog, krilatcev roj  neštet Bi  klesal bil telesce tvoje, Obrazek tvoj sto tisoč let.
Zato  pa v srcu  za-te,   draga, Plamti ljubezni  tak  mi žar, Kot tisoč let bi s tolpo svojo V  njem kuril bil pekla   glavar.
Zato slepo te ljubim, draga, Neumno,  kakor da bila Bi blaznica tu v glavi moji Za bebce celega sveta!
Kazimir  pl. Radič.