298
Potni listi.
IV.
Preljubi moj!
Od Kranjskoštirske meje.
Od vira Savice sem potoval do ustja njenega. Brate! res znamenita je ta reka S a vina. Akoravno mala, vendar služi štirskemu Slovencu za obilno tergovino. Letos, ker ima malo vode, vozijo pogosto na večin mestih s konji šaj-ke gor od Celja, kjer že več vode se najde, ker se v njo tukaj stekate rečici Vogla j na in Hudinja. Kraj brega Savine najdeš dvoje toplice, in sicer v Laškem in pod Laškim. V Laškem je kupil toplice gosp. profesor Stein, in sozidal velik hram z 40 hišami za topiične goste. Stein je rojen v Slezvig-Hoisteinu in je bil pervlje profesor na vseučelišču Kielskem. Danska vlada ga je ob službo djala, ker je bil močen protivnik danščine in branitelj nemščine. Zavoljo njegove učenosti ga je poklicala naša slavna vlada na dunajsko vseučelišče, kjer uči narodno gospodarstvo (National-Oekonomie). Laški terg je prijeten in bode po to-pličnih gostih zmiraj bolje se povzdigaval.
Posebno živo je vse na ustji Savine — pri 55Zidaoem mostu". Tu, kjer pred nekoliko leti je stala samo ena hiša, sadaj najdeš malo mestice, in kadar bode dodelana železnica zagrebška, bode pri »Zidanem mostu" gibanje in ter-ženje, da bo kaj.
Sadaj še je viditi na Savi dosti kranjskih ladij, ktere se razločujejo od ladij drugih brodarjev po svoji ozkosti in dolgosti; za nekoliko let bodemo težko takšnih ladij na Savi vidili, ker roba bode se vozila na železnih vozen.
¦
299
^Zidani most" je mal Babilon. Najdeš tukaj Taljane, Cehe, Nemce itd., kteri so zaostali in se po brežuljkih tu-kajšnih gora v malih bajticah naselili.
Vrisk in pisk hlaponov, kric in bič vozarjev me je gnal dalje v mirniše kraje in sicer v Loko. Tukaj sem bil nekoliko ar na novi masi novoblagoslovljeuega mašuika, in sem poslušal, kako so si strici zdravje uapijali, in slovenski mladenči weiu deatsches Lied aas deutschem Herzen" po-pevali.
Iz Loke sem obiskal ljubeznivega prijatelja v Racah, in tako stopil na drago zemljišče Tvoje domovine, preljubi moj Beloves! Različne misli so se križale po moji glavi, ko sem na kranjsko zemljo stopil, vendar, ker Ti moje liste belemu svetu izrocaj.es, nočem Ti ovaditi, kar me je mučilo v glavi in v sercu. Vendar ene misli Ti nemorem zatajiti. Mislil sem si, da bi se lahko še več na Kranjskem storilo za razvitje narodnega slovstva in življenja, kakor se stori, ker na Kranjskem bi se našla moralna in materialna moč, ki je zato razvitje potrebna, vendar vse to se ne zgodi iz same — plašljivosti! Pred kom bi se plašili v šolah in v javnem života pripraviti maternemu jeziku ono mesto, ktero mu gre? Naš presvitli Cesar ljubi kakor oče vse svoje narode, in ravno berem zlate besede, ktere bodo radost in veselje izbudile v sercu vsakega pravega Avstri-jana, pisane na njegovega strica nadvojvoda Alberta po pov-ratku iz slavepolnega potovanja po Ogerskem: „Dabei wird aber meine angeiegenheitliche Sorge stets auch dahin ge-richtet sein, dass die verschiedenen Volkerstarame fortan in ihrer nationalen Eigenthumlich-keit erhalten, und ihuen bei der Pflege ihrer Sprache die gebiihrende Riicksicht gewahrt werde", to je: 55Pri tem bo pa tudi moja največja skerb, da se različni narodi dalje v njih narodni vla-Btitosti ohranijo, in da se pri obdelovanji njih jezika po spodobnosti na nje gleda."
Brate! To so velikega Vladarja vredne besede I Bog ga živi! Milostljivi naš Cesar nam dobro hoče, al ml si sami nočemo, ker se bojimo zameriti se kakšnemu — Deo minorum gentium."
Iz Rač sem se podal k slovenskemu pesniku ,3Dobro-voljka. Ad vocem ^Slovenski pesniki". Kaj delajo? O, da bi imel Perunovih strel, kako bi jih drami! iz njihovega globokega spanja. Že več let ničesa ni slišati od pesnika lepe, vsemu slovenskemu naroda znane pesmi: „Kje so moje rožice". Tudi pesnik, kteri je nekdaj tako srečno se poskusil v satiri, sadaj stanujoči kraj desnega brega Savine na prijetnem griču — je omolknil. Še enega bi rad zdramil sta-nuvajočega na visokem hribu pohorskem iz njegovega spanja. Bil si nekdaj bister orlic, — ali kaj ti je poterlo močne peruti? Daj nam vendar izverstno prestavljeno „Batro-chomiomachio" na svetlo! —
Ti bi rad vedil, kaj dela pesnik „Dobrovoljk"? Zdrav je še lepo, in tudi delaven ne samo za blagor svoje cede, temoč tudi slovenskega naroda. Pokazal mi je lepo zbirko mičnih pesmic. Samo da bi slovenski domorodci bolje podpirali svoje spidatelje! Dobička ne išče nobeden,— al zgubo terpeti pri izdajanji svojih bukev, je vendar nemila reč, ker slovenski pisatelji niso bogati Rothschildovi sinovi, temoč večidel ubogi sinčki ljubezni do domovine. Za danas zadosti. Bog Te obvaruj!                  Ves Tvoj                    Vitomar.