ŠTEVILKA4     •     1943/44     •    LETNIK74
Golar Manko
Božična
Pokojno počivajo polja in šume kot bela preproga iz biserov stkana, sanjari v prečudežnem svitu večera in koplje se v zvezdah srebrnih poljana.
Tam daleč iz tihe in plahe samote v noč ura polnočna kot v pravljici bije in čudo, glej, nebo se odpira, svetlobo nebeško nad stvarstvo razlije.
Od zvezdic kot mavrica lestva se boči in Jezušček sredi nebeškega sija po zlatih stopnicah na zemljico stopa in glavo mu trnjeva krona ovija.
Nad sleherno kočo se skloni dobrotno in žalostnim dušam mir božji oznanja, nasmehne se potniku v daljni tujini, ki duša o domu in svojcih mu sanja.