LIST — Št. 49 (976) — 5. decembra 1968 STRAN 9 S Gmajna Hudenje >4rseča vas brava irarro • [JrašKov Mihcvica RcfsUrto Groblji; Smalčja vas ZGODOVINA NASTAJANJA KRANJSKO-HR VAŠKE DEŽELNE MEJE DOLEN NOVO MESTO, S. DECEMBRA 1968 ŠTEVILKA 3 IVO PIRKOVIČ: ROJSTVO IN SMRT GUTENVVERTHA O ka vas z.ja vas G ' Cezelo . ± S M Prek°Pa -Ivf J G C^t/Ledeca vas .Stara vas C.»A« Pleterje *rovi log m Mih'ovds^ Prezek ? \ v s^GracTec' v\^'Zidani gaber" Karta srednjega dela toka Krke. S šrafiranjem je označeno območje arheološkega projekta »MIHOVO«. Crta iz debelejših pik predstavlja rimsko cesto, črta, sestavljena iz črt in pik, pa kranjsko-hrvaško mejo v 1.1131 Arheološko odkrivanje srednjeveškega trga Gutenvvertha na Otoku ob Krki pod vodstvom našega znanega strokovnjaka dr. Vinka šribar-ja nam prinaša tako rekoč vsak dan nova presenečenja, čeprav smo šele na začetku raziskovanja. To gre v čas — dvanajsto in sledeča stoletja — nastajanja kranjsko-hr-vaške deželne meje; čas nastanka trdnjavskega obmejnega pasu, ki so ga zgodovinarji doslej napak razumeli; doba tuje kolonizacije, gospodarskega razcveta in populacijske eksplozije domačega, slovenskega ljudstva. Ta doba je bila doslej precej neraziskana in temna, šele tedaj, ko bo arheolog predložil vsa svoja odkritja, bo historik lahko napisal dostojno zgodovino doline Krke in širše Dolenjske. Moja naloga tu je dosti skromnejša: zbrati in logično povezati vsaj nekatero bistvenejšo, znano in tudi še nezapaženo zgodovinarsko, arheološko, filološko in tradicijsko dediščino, ki naj služi za uvod in napotek bodočemu zgodovinarjevemu delu. BOJ ZA DOLINO KRKE Med Kranjsko in Hrvaško dolgo ni bilo trdne državne meje. V prvi polovici devetega stoletja so se Hrvati polastili doline Krke in je tristo let niso več izpustili iz rok. Njihovemu prodiranju ob Savi v slovenske kraje je zaprl pot šele bavarski plemič Waltun, ki je 895 dobil od nemškega cesarja Krško in Rajhenburg in se tam utrdil. Tedaj se je od vzhoda prikazal nov sovražnik, trume divjih jezdecev mongolskega plemena Ogrov, ki so že 1. 900 ropali tudi po Ljubljani. Pokorili so si Hrvate in si lastili dolino Krke. Iz Krškega in Raj-henburga, današnje Brestanice, so pregnali Bavarce in osvojili vso dolino Krke do njenih izvirov, če niso prodrli tia morda že prej Hrvati. Nekaj deseti etih pozneje so nemške plemiške vojske prešle v ofenzivo in potisnile Ogre in Hrvate na štajerskem nazaj na Sotlo, osvobodile Rajhenburg in Krško in pognale sovražnika ćez Krko na njen desni breg. Ogri in Hrvati so morali zapustiti tudi dolino zgornje Krke Zdi se, da stoji že leta 1000 prvi obrambni stolp v žužem berku na straži pred Ogri (J. Flis). Za Draško vas in Globoko pri Za gradcu beremo sicer še 1. 1177, da ležita v »Ogrski marki« (Kos, Gra divo IV 583), toda Ogrov takrat že dolgo m več tam in je ostalo deželi ime le še kot star spomin. Ime »Ogrska« ali tudi »Slavon ska marka« je dobilo vse tisto obmejno ozemlje po štajerskem in Kranjskem, krško Posavje in dolina Krke, kolikor so ga nekoč osvojili Hrvati in Ogri. Napačno je še vedno razširjeno mišljenje, da je treba iskati Ogrsko marko samo na južnem štajerskem, kot ni pravilna niti druga skrajnost, ki jo je zagovarjal Alfonz Huber (Schumi, Are-hiv II, 226), da je obsegala Ogrska marka samo Belo krajino, žumberk in kostanjeviške kraje. V dolini spodnje Krke so se držali Ogr: in Hrvati, stisnjeni med reko in Gorjanci, do 1125. Hrvaška meja teče takrat od zahoda po grebenih Gorjancev, tako da ostaja Bela krajina na hrvaški strani; nad današnjim Mihovim (ne Mehovim!) se je spustila z gorskih vrhov skozi Krče, šla po vzhodnem robu Kranjske drage na oster greben, ki deli Kobile in Pendirjevko, in prišla skozi Vratolom na koti 687 na gorski hrbet Camberk. Ime Camberk = Zaunberg kaže, da je bila meja tu od Belega peska pa do Cerovega loga, po ogrski navadi, utrujena s palisadno ograjo. Od Cerovega loga je potekala hrvaška meja zahodno mimo žvabovega in Šentjerneja, ki ju takrat še ni bilo, prišla nekje vzhodno od čadrež na Krko in po njej na Savo. Potoku skozi čadreže se še dolgo ohrani ime Kranjski potok, Kra-inpach (Bezlaj, Slov. vodna imena, Lj. 1956). V Gorjancih imamo Hrvaško goro in Kranjsko drago, na Krki in Savi pri Krškem Hrvaški oziroma Kranjski brod. Dolenja Stara vas in Dolenja Brezovica imata še v Valvasorjevih časih in pozneje pridevek »Hrvaška«, za razliko od »Kranjske« Stare vasi in »Kranjske« Brezovice, ki ležita bolj zahodno. Na Dolenjsko se v XI. in XII. stoletju priseljujejo nove nemške plemiške rodovine in visoke cerkvene oblasti, ki s svojimi trdnjavami in vojskami obkoljujejo Ogre in Hrvate na Krki. Rajhenburg dobi 1043 koroška sv Hema, od njenega rodu pa salzburški škofi. Malo pozneje se zasidrajo v šmarješko-be-locerkovskih krajih in na Kievevžu freisinški škofi, ki postanelo mogočna zemljiška gospoda na Slovenskem. Višnjegorski gospodi iz Pu-chsa ob gorenji Muri se utrdijo na Mihovem. Zalogu, Mokrem polju, Otočcu in drugod. Na kostanjevi-škem otoku se pojavijo koroški vojvode Spanheimi. V letu 1125 se je ob hrvaški meji pri poznejšem Šentjerneju in z levih bregov Krke sprožila proti Og-rom in Hrvatom nova silovita ofenziva, ki je zajela tudi Ogrsko marko na štajerskem. V hudih vojnah, ki so divjale brez usmiljenja šest let, so drug drugemu plenili živino in imetje, zajemali jetnike in puščali za seboj opustošeno zemljo (Kos, Gradivo IV, 88). Ogri in Hrvati so napadali preko gorjanskih prehodov in po starih antičnih cestah, ki so nekoč vodile od vzhoda proti Emoni in Italiji. Nemški vitezi so s svojimi najemniškimi vojskami pod prapori sv. Mihaela (Wi-dukind iz Corveyja), naslikanega v bleščečem oklepu, Ogre in Hrvate končno vrgli iz doline Krke čez Gorjance in osvojili tudi žumberk do Bregane. Na prizadevanje salzburškega škofa Konrada I., ki je sam trpel hudo škodo po svojih opustošenih posestvih na Posavju in štajerskem, je bil 1127, drugič pa 1131 sklenjen mir. Nekaj desetletij pozneje so višnjegorske vojske tudi Belo krajino za vselej priključile slovenskim deželam. Posebej je treba poudariti, da so že z mirom iz 1. 1131 zgubili Hrvati ves žumberk, saj ni bilo potem vse do 1. 1179, ko so prvič izpričani na žumberku spanheimski gospodarji, nobenih novih vojn. To potrjuje tudi salzburški kronist, ki je v letih 1170 do 1177 sestavljal življenjepis nadškofa Konrada I. in zapisal, da Ogrska marka po sklenitvi miru 1131 »do danes ni več doživljala ropanja in običajnih njihovih (sc. Ogrskih) vpadov« (Kos, Gradivo IV. 109). TRDNJAVSKI PAS !N NJEGOVE POSADKE Osvojeni svet med Krko in Gorjanci ter žumberk so si razdelili zmagoviti Višnjegorci in Spanheimi in ga utrdili, kolikor ga niso morda že med vojno samo. Saj je bilo pričakovati da bodo Ogri »vsled svoje naravne nestanovitnosti prelomili prisego« kot pravi neki vir, in se prej ali slej poskušali vrniti na Krko. Prehode preko Gorjancev so zaprli Spanheimi s trdnjavami na Starem gradu pri Podbočju, Sicherste-inom na tleh poznejših Pleteri j in s prvotnim žumberškim gradom Sichelbergom nad Kupčino, Višnjegorci pa s prvotnim Prežekom in Hohenauom, kjer gospodarijo gospodje Prisi s starim Oštrasom na Kumu pri Cerovem logu in. z izginulima utrdbama na Penčvrhu in Kastalovcu na današnji Kiri. Antično cesto cesarja Antonina Pij a po dolini Krke skozi današnje Groblje Spanheimi blokirali z utrjenim gradom v Kostanjevici in trdnjavo na Golem pri čadražah, Višnjegorci pa s Kaštelom na tleh poznejšega Šentjerneja. Nekdanjo rimsko cesto od Kaštela mimo Tolstega vrha na Hrušico in Belo kra- jino je stražil spanheimski trdnjavski stolp v Prevolah (pozneje pletersko deželno sodišče), Gracarjev turn in staro Vrhovo. Antično prometno smer iz Cruciuma-Groblje na rimski Otok in antoninski brod na Krki pod Belo cerkvijo je vojaško zapiral Draškovec. Ob najstarejši rimski cesti iz Avgustovih časov po levi strani Krke straži višnjegor-ska vojaška posadka v Krono vem, ki je bilo gotovo utrjeno. Gotovo ni naključje, da leže trdnjave Prežek, Prevole, turn na »Kranjski« Gorenji Brezovici, Kastel in Golo natanko na nekdanji kranj-sko-hrvaški deželni meji. Ta zaporni trdnjavski pas se nadaljuje onstran Krke od Kronovega in frei-sinškega Klevevža na črti številnih »strelskih dvorcev«, kot so: Štr-lek Kozjak na Koglem, šuta pri Strelcu, Zbure, Modruše in izginule utrdbe okoli Vinice. Od »strelskih dvorcev«, je Strelac do danes ohranil ta naziv. Imenovali so se tudi kogi in kogli, kar je bavarska beseda, ki so jo prinesli k nam škofje iz Freisinga in njihovi vojaki. Strelske dvorce in »kosre« naidemo ob vsej nekdanji Ogrski ali Slavonski marki tudi po štajerskem, kier so salzburški škofi oo sklenjenem miru z Ogri obnovili svoje razrušene eradove v Rajhenburgu, Lipnici in Ptuju Najstarejše trdnjave, Veste, so imele prastaro obliko stolpa, »tur. na« Pozneje so jim dodajali udobnejšo stanovanjsko hišo, imenovano burg - e;rad ali kar haus = hiša. V turških časih so stavbe utrievaH z novimi obrambnimi stolpi, in vse oovezali z močnim obzidjem z zaprtim notranjim dvoriščem, kot vidimo še danes na Gracarjevem tur-nu. Otočcu in drugod. Posadke trdnjav so imenovali strelce, kastelce in purgarje, latinsko milites (Mehovo), v nemških virih pa Edlinge. Služili so na konjih. Zraven trdnjav so si postavljali lastna naselja, kot je vas Pur-garija na žumberškem Okiću ali Purga pri Adlešičih. Posadka span-heimskih Prevol je ustanovila vas žvabovo (vojaki so prišli s švabske-ga), hohenauska pa Gorenje Vrhpolje. Tam so vaščanf do danes z nekim ponosom ohranili oznako »pur-garji«, kot jih avstrijski vojvoda Friderik 1433 tudi sam naziva (»in yrem dorf zu Oberveld burger und eesworen leut«. Komatar. Cartular, 68), čeprav njihovo naselje ni bilo nikoli niti mesto niti trg. Bili so vojaki »burga« Hohenaua. Prežeški vojaki so se naselili najbrž v Cerovem logu. sichersteinski mogoče na Javorovici, kronovški gotovo na Dolenjem Kronovem itd. Kostanjeviški »dedni purgarji«, ki ohranjajo v urbarjih svojo posebno »edlinško« žitno in vinsko mero, gotovo ne pomenijo meščane, ampak potomce privilegiranih prvih spanbeimskih branilcev kostanjeviške trdnjave in mesta. Prav do zadnje vojne so praznovali vsako leto »purgarski večer«, ki so ga imenovali kar po nemško »biirgerabend«, na katerega ni mogel niti bogati mestni hotelir niti industrijec, ker nista bila »purgarja«, čeprav nesporno meščana. Nenavadno ponosnega pa siromašnega kostanjeviškega purgarja je zavistni petični meščan, ki ni bil purgar, od nekdaj zbadal: »Kostanj evški purgar je lahko bogat, ima petlerjev (beračev) pet, pa še sam gre petlat.« Tudi vrhpoljski purgar-ji se otepajo zavistnih sosedov: »Zvabov in Jelše so majhne vasi, Jelšani bi radi pa purgarji bli.« Kostanj eviški in kronovški Edlin-gi so tujci, gotovo tudi orehovški Masniki, Mazniki, Jakšeti, ki podobno kot Jordani s kostanjeviškega področja, še danes nosijo pridevek Pajer, Pajerčk, to je Bavarc. Napak je Edlinge iz doline Krke načelno enačiti s slovenskimi »kosezi«, ki niso doslej v dolini Krke še nikjer izpričani. Sumljivi bi bili lahko morda Koželji iz Hrastja, mogoče tudi purgarji iz Vrhpolja. V srednjem veku ni mogel postati vojak v trdnjavski posadki podložen kmet, ampak lahko samo svoboden človek ali nižji plemič. Tu- di če je bilo v dolini Krke kaj starega koseškega plemstva, ni moglo dosti pomeniti spričo velikih potreb po posadkah v velikem trdnjavskem pasu, pa tudi za službe na sodiščih itd. (Orehovški Edlingi služijo pleterskemu deželnemu sodišču v Prevolah in jim zato sosedje še danes pravijo pikro »biričevniki«.) Zato pripeljejo Spanheimi, Višnjegorci, freisinški in salzburški škofi množice tujih vojaških najemnikov iz Koroške, Bavarske, švabske in nižjega Porenja. Ne moremo trditi, da hočejo deželo tudi ponemčiti, saj ne ustanavljajo s tujci »civilnih« naselij (z izjemo morda na cerkvenih »vidmih«, kot bomo videli). Slovenci so sprejeli od tujcev njihovo višjo kulturo s pripadajočim besednim zakladom, kot: tištoh, firenk, firtoh, šnajctihel, žesel, o katerem je še J. Trdina v svojem drugem, neobjavljenem notesu zapisal: »Po hišah ( v mirnopeških krajih) imajo ljudje povsod klopi, ali en »žeselj« mora biti v vsaki hiši, nanj posajajo duhovne, če kateri pride, in druge odlične goste.« Nemški tujci pa so sprejeli od Slovencev naše kulturno izročilo, navade, običaje, slovansko pravno mišljenje in prakso (sodišče »dobrih ljudi« zasledimo v najbrž bavarskem Šentjerneju celo še v 16. stoletju), predvsem pa, seveda, jezik z vso njegovo oblikovno in pregibno strukturo. Tuji kolonisti se brez odpora poslovenijo. Ostali so le številni tuji priimki, kot Franko, Gunde, Mencin, Jakše, Lampe, Jordan itd. NASTANEK ŠENTJERNEJA Po premiku hrvaške meje iz doline Krke na Pokoplje se je na tleh poznejšega Šentjerneja razprostiral obsežen gozd z imenom Boršt. Njegove sledove najdemo še v franci-scejskem katastru. Boršt = Forst pomeni v starem nemškem pravnem jeziku »gozd brez lastnika«, kakršnih so se od merovinških časov polaščali vladarji, pozneje tudi deželni knezi in fevdni gospodi. Skozi omenjeni Boršt je tekla meja med draškovskim, to je višnjegorskim, in sichersteinskim oziroma spanhe-imskim svetom. Oba vazala, draš-kovski in sichersteinski, sta se odločila, da bosta prav na tej meji, kjer je stal že višnjegorski Kastel, ustanovila novo naselje, ki naj postane politično, versko in gospodarsko središče obsežne doline Krke. Do danes se je ohranilo ljudsko izročilo, ki se dobro sklada z vsemi zgodovinskimi in drugimi dognanji, da sta pleterski in draškovski graščak kupila od Grobelj čanov potok in ga obrnila v staro strugo skozi Boršt, po kateri je nekoč že tekel. Ravno tisoč let poprej so ga bili namreč Rimljani obrnili od Dolenje Brezovice po še danes ohranjenem »Velikem grabnu« na svoje mesto Crucium na tleh današnjih Grobelj. V Grobljah pa pravijo, da so potok graščakom podarili zato, KATASTER OTOKA . l: 1440 rečni tokovi )T0K o cn \ drama Skica s spremembami tokov Krke od rimskega do današnjega časa. Vrisan je tudi kompleks Gutenvvertha z glavno cesto, z rimskim in s srednjeveškim pristaniščem ter mostobranom ker jim je delal po polju prehudo škodo, o kateri zares pričajo debele plasti naplavljenega peska. Antični nivo leži pri Grobljah do dva metra globoko. Po prestavitvi potoka v staro strugo je postalo polje ob Velikem grabnu »Suho Mihovo« ali tudi »Suha muha«, kot mu pravijo še danes. Boršt so graščaki izkrčili. Na potoku so Sichersteinerji postavili današnji Jereletov mlin, ob vodi pa so se nanizale prve kmetije, tako imenovane »ograje«, ki so jih ob dali z globokimi jarki in živimi mejami. Prav do današnjih dni so se ohranile štiri take ograje. Ograje so se pojavile v 10. stoletju, najprej na Westfalskem, in se do 14. stoletja močno razširile. Zanje se je razvilo posebno »ograjno pravo«. Nemci so jih imenovali »hag«, v srednjevisoki nemščini hac, od besede hauen = sekati ali tudi od starovisokonemškega »hagan« v pomenu »trnjev grm« in tudi »s trnjevo mejo obdana domačija«. Pri nas se je tuje ime ohranilo v že omenjenih »Kogih, Koglih« iz bavarske inačice »kag«. Novo naselje v Borštu se še ni imenovalo Šentjernej. Imelo je dvoje središč: draškovsko na Kaštelu, pozneje premaknjeno v današnjo Recljevo ograjo, sichersteinsko pa na Koščevem, današnji Hrovatovi domačiji, h. št. 55. Izročilo naših dedov namreč pravi: dvoje starih imen je v Šentjerneju, Kas tel in Koščevo. Draškovcarji so novemu naselju postavili cerkvico, posvečeno patronu svoje vojske sv. Mihaelu, pod čigar zastavami so premagali Ogre in Hrvate. Ni naključje, da je sv. Mihael domači patron tudi na viš-njegorskem Mehovem, od koder ga prenesejo pozneje na novoustanovljeno faro v Šmihelu. Cerkvica sv. Mihaela je bila draš-kovska lastnina. Z njeno zidavo so si pridobili pravico do desetine, od katere so tretji del dajali za vzdrževanje cerkvice in duhovnika, ki so ga sami nastavljali, ostalo desetino pa so spravljali Draškovcarji sami. Cerkvico omenja vizitacijski zapisnik še 1. 1986, ko so morali zaradi zanemarjenosti v njej nehati maševati. Stala je poleg današnje farne sv. Jerneja. V tistih časih je bila zelo razširjena navada, da so graščaki, dostikrat tudi iz pohlepa po desetini, zidali tako imenovane »lastninske cerkve«. Tako je cerkev na Zumber-ku bila last Sichersteinerjev, saj je uživala tretjino njihove desetine v tamkajšnjih krajih (Rossinazberg). Mogoče je sichersteinski tudi sv. Ožbald na Javorovici, sv. Daniel pa lastninska cerkev vrhovskih Freyho-ferjev. Postaja očitno, da je treba opustiti vsa dosedanja ugibanja o veliki starosti Šentjerneja. V neobjavljeni kritiki Les jakove Zgodovine šentjernejse fare (Ljubljana 1927) misli Fran Pokorn celo na ustanovitev šentjernejske fare že okoli leta 983 (Škofijski arhiv). USTANOVITEV ŠENTJERNEJSKE FARE Lastninske cerkve nemških fevdalcev niso prvi pojav pokristjanjevanja dežele med Krko in Gorjanci. Arheologi so odkrili najstarejšo cerkev že na poznorimski trdnjavi pri Velikih Malencah. Vzhodni Goti v Cruppiju-Grobljah in Langobardi po Gorjancih in na Vinjem vrhu so arijanci, ki ne zidajo cerkva. Ob svojem prihodu so Slovenci našli na Dolenjskem keltske Latobike, za katere lahko danes trdimo, da so govorili vulgarno latinščino in so bili pokristjanjeni. Pozneje se zdi, kakor da so zapadli slovanskemu poganstvu. Ko pridejo v te kraje Hrvati, ne napravijo za krščanstvo najbrž ničesar niti po ustanovitvi škofije v Zagrebu 1091. saj ostane dežela brez vsakega političnega, verskega in gospodarskega središča. Pokristjanjenje in farno organizacijo' izpeljejo šele škofi iz bavarskega Freisinga, ko so Ogri in Hrvati že pregnani. Freisinški škof Ellenhard je 1074 sklenil z oglejskim patriarhom Si-gehardom pogodbo za neke deseti- v*c- Sonda št. 2 iz 1967. leta 20 DOLENJSKI RAZGLEDI ne v Kranjski grofiji in na Vinjem vrhu nad današnjo Belo cerkvijo. Pogodila sta se tudi, da bo škof zgradil »cerkev tam, kjer bi patriarh zahteval. To cerkev naj potem patriarh posveti ter ž njo združi prebivalce na omenjenih kmetijah (na Vinjem vrhu) in pa še druge, ki ne stoje pod škofovo oblastjo.« (Kos, Gradivo III, 284.) Pogodbo je škof izpolnil z zidanjem »bele cerkve« pod Vinj im vrhom in ustanovitvijo fare — to in nič drugega namreč ne more pomeniti »združitev prebivalcev s cerkvijo.« Nimajo prav tisti, ki mislijo, da je bila fara Bela cerkev ustanovljena že pred 1074 in da je pogodba iz tega leta samo prenesla oglejske patronatne pravice na freisinške škofe. Da so freisinški škofi zgradili »belo« cerkev, pomeni, da je bila zidana, kar kaže, da je morala biti tam nekje najbrž že prej neka »črna«, to se pravi lesena, ki še ni bila farna niti podružnica kake fare. Mislim, da gre za cerkvico sv. Helene nad bližnjo Drago, o kateri pravi izročilo, da sta v njej maševala sveta brata Ciril in Metod. V omenjeni freisinško-oglejski pogodbi je še dostavek: »Dalje naj škof postavi še eno ali pa dve cerkvi tudi drugod na svojih posestvih, kjer bi bila potreba in kjer bi bilo obema všeč. Patriarh ali pa z njegovim dovoljenjem tudi škof naj tako cerkev posveti s pogojem, da se ž njo združijo vsi ondotni škofovi podložniki in pa še drugi, ako bi patriarh to zahteval.« V tem delu pogodbe je treba videti napoved ustanovitve Šentjerneja in Gutenwertha ter njunih fara. Kdaj in kako je bilo z nastankom Gutenwertha na Otoku, ne vemo nič, precej pa lahko povemo o Šentjerneju. Ker pa bomo našli dokaz, da sta bili ustanovljeni obe pomembni naselji skoro v istem času in na enak način, bomo nekatere bistvene izsledke iz Šentjerneja lahko prenesli tudi v zgodovino Guten werta. Kdaj je bil ustanovljen Šentjernej in njegova fara, nam pove nekaj freisinško-oglejska pogodba sama: takrat, ko si škofi pridobe posestev in podložnikov na desni strani Krke. Najstarejši zapis, da je bi- lo veliko naselje Loka pod gradom »Oriškom« (Gracarjevim turnom) v freisinških rokah, se je ohranil iz leta 1192. Smemo pa domnevati, da se po osvojitvi desnega brega Krke v letu 1131 freisinški niso dosti obo-tovljali za Višnjegorci in Spanhei-mi priti čez Krko. Posebno še, če so se vojn tudi sami udeležili, kar se zdi verjetno. Po letu 1131 moramo dopustiti le krajši čas za nastanek naselja v Borštu s cerkvico sv. Mihaela. Zelo previdno lahko rečemo, da ustanove bavarski škofi v Borštu faro sv. Jerneja kmalu v drugi polovici XII. stoletja, čeprav zasledimo v virih šentjemejskega župnika — bil je to plebanus Ber-tholdus — prvič šele 1249. Proti zahodu je segala nova fara po desni strani Krke vse tja do kočevskih gozdov. Pavle Blaznik je po vojni našel v freisinških arhivih na Bavarskem omembo vasi Ra-schendorf in Rakonig v šentjernej-ski fari. Omenjata se skupaj z vasjo Schermanschnizc. (P. Blaznik, Zemljiška gospostva v območju freisinške dolenjske posesti, SAZU, 1958, 27) Zgodovinarji in jezikoslovci iščejo obe naselji na Ržiščah in v Rakovniku pri Šentjerneju, česar ni mogoče sprejeti, saj je imel Rassendorf poleg dvorca tudi dva mlina, Ržišče pa niso imel nikoli tekoče vode. Uganko nam pomaga pojasniti še neobjavljeni pleterski urbar iz začetka 18. stoletja, ki navaja iste tri vasi v obliki Rainu-schach, Rakounik, Tschermoniz. Seveda gre za Rajnovšče, Rakovnik in Crmošnjice, danes v šmihelski fari (I. Pirkovič, Freisinški urbariji, Problemi 1964, II, 14). Dodam naj presenetljivo izročilo, ki sem ga od starih ljudi še sam slišal, da je bil Šmihel nekoč v mejah šentjernejske fare. Prihajamo do povsem novih dognanj: šentjernejska fara se ni razvila iz belocerkovske prafare, ampak je samostojna prafara. Šmihel pri Novem mestu, ki se prvič omenja 1. 1294, ni prafara, kot navadno beremo, ampak je nastala z odcepitvijo od šentjernejske prafare, ki se je ob ustanovitvi raztezala do kočevskih gozdov, kakor daleč se je človek pač že naselil. Proti jugu je šentjernejska fara obsegala prvotno tudi ves 2um-berk. To nam dokazuje pravilno tolmačenje doslej nerazumljivega zapisa iz 1. 1349 o »sichersteinskem in šumberškem« župniku Dietrichu (»de Sychenstan et Syhenbergh«, L. Hauptmann, Erlauterungen, 475). Po sto sedemdesetih letih so Ogri in Hrvati obnovili boje za dolino Krke. Vojna je bila mogoče še bolj krvava kot ona iz let 1125 do 1131, kakor bomo pozneje videli. Kmetje so v množicah zapuščali naselja; kostanjeviški samostan je klical na pomoč, češ da ne bo zdržal; zbežal je tudi župnik Dietrich iz neutrjenega Šentjerneja v vami Sicherstein. Tja je prenesel za daljši čas nevarnosti tudi župnišče in se 1349 imenuje župnik »sicherstein-skiin žuberški«, čeprav Sicherstein ni imel nikoli lastne fare. Vrnimo se k ustanovitvi Šentjerneja! Farno cerkev sv. Jerneja so freisinški škofi zgradili poleg starega svetišča sv. Mihaela na odprtem in praznem polju. Zato dobi fara uradno ime »sv. Jernej na polju«, »in campo«. Na cerkev so morali po pogodbi postaviti oglejski trojni križ, kot ga vidimo na zvoniku še danes. Svet okoli cerkve, ki so ga podarili Draškovcarji in ki dobi ime Videm, so razdelili na 24 enakih delov, na katerih zraste 24 tako imenovanih »hofštatov« (Hofstatte) ali »domcev«, kot jih je krstil pozneje škof Hren. Domčarji, ki se sami prav do danes imenujejo »hofšte-terji«, so bili zemljiški četrtinarji. Na vzhodni strani naselja, na tako imenovanem Oštatu, so imeli polje, ki so ga spočetka obdelovali morda skupaj in ga pozneje razdelili. Na zahodni strani vasi so imeli skupno draškovsko gmajno, od katere so plačevali pašnino. Pozneje nekoč so pašnik od Draškovca kupili Novo naselje dobi tudi svoj mlin, za katerega izkopljejo od starega, gorenjega mlina dolgo, umetno strugo. Mlin ostane do zadnje vojne cerkvena last. (Tretji mlin je zgradil pozneje pod Šentjernejem Primož Trubar in ga izročil v last ljubljanskemu stolnemu kapitlju.) V gorenjem, to je južnem koncu vasi ostajajo starejši sicherstein-ski, pozneje pleterski kmetje grun-tarji kot naselje drugačnega tipa zase Med njimi in dolenjim, dom-čarskim naseljem okoli cerkve zija še v franciscejskem katastru široka vrzel, ki se zapolnjuje šele po tlačanskih časih, hitro pa po drugi vojni. Vprašanje, zakaj ne ustanove freisinški škofi celih gruntov, ampak četrtinarske domce, ki so bili po takratni zmogljivosti zemlje premajhni za vzdrževanje družin, imamo dva ali tri odgovore: mogoče so domčarji prvotno služili kot posadka na Kaštelu. Njihov posebni prezirljivi ponos nasproti kmetom v gorenjem koncu vasi je čisto podoben samozavestnemu ponosu pur-garjev v Vrhpolju in Kostanjevici, kakor da gre tudi na šentjernej-skem Vidmu za nekdanje Edlinge. Prav tako je mogoče, da so bili domčarji od vsega začetka obrtniki. Z njimi naj bi ustvarili gospodarsko in tržno močno središče, ki bi lahko tekmovalo z obrtniško in trgovsko razvito spanheimsko Kostanjevico To tekmovanje je posebno očitno pri takratnem prav tako freisinškem Gutenwethu. Mogoče je končno obe ideji združiti v eno: da so domčarji prvotno kastelska posadka, ki se v mirnih stoletjih spreminja v obrtnike. V nobenem teh primerov se ne zdi verjetno, da bi bili Vidmarji, kot so v virih včasih zapisani, lahko slovenski domačini, saj ne vidimo v teh krajih starejših domačih kose-zov niti razvitega obrtništva, še očitneje bo to videti na bližnjem Gutenwerthu. V dolenjem koncu naselja ostanejo vaščani vse do zemljiške odveze in odprave tlačanstva sredi prejšnjega stoletja zemljiški četrtinarji, ki se ukvarjajo z obrtjo, v zadnjih stoletjih pretežno z usnjarstvom. NASTANEK GUTENVVERTHA V svojem spodnjem toku je Krka izoblikovala tri velike rečne pentlje, v katerih se je človek že v antiki utrdil. V srednjem veku je v njih ustanovil pomembne trge oziroma mesta: spanheimsko Kostanjevico, freisinški Gutenwerth na Otoku pri Dobrovi in habsburško Novo mesto. Spanheimi in freisinški škofi so zasedli te svoje strateške položaje ob Krki gotovo isti čas, mogoče že med vojno z Ogri in Hrvati ali pa takoj po sklenjenem miru 1131. Rečno strugo okoli Otoka so našli bavarski škofi pravzaprav suho. Voda jo je napolnila samo ob poplavah, mogoče pa so jo tudi umetno polnili za obrambo v nevarnih časih. Na Otoku je bilo še dosti sledov izginulega rimskega mesta, ki je bilo nekoč močno utrjeno, podleglo pa je 1. 139 razdivjanim vodam. Breg Krke na vzhodni strani Otoka se je še v novejšem času imenoval »Ferterca«, kar spominja na emonsko »Fertico«, to je rimsko utrdbo. Tudi ime vasi Boje na južni strani Otoka se nam je ohrani- lo iz rimskih časov in pomeni umeten (obrambni) jarek. Vidimo ga še danes, nekoč pa je varoval oddelek devete rimske legije Hispane v Dobrovi in na Otoku. Dostop od juga je zapirala trdnjava; njeni okopi so še ohranjeni. Na rimskih razvalinah ustanove bavarski škofi novo farno naselje Gutenwerth na enak način, kot so ga v istem času v Šentjerneju. Med današnjo samotno cerkvijo sv. Miklavža, ki je še edina preživela priča izginulega trga, in sosednjo Dramo ob suhi strugi Krke, so sezidali farno cerkev sv. Katarine. Njivam na tistem kraju pravijo prav stari ljudje še danes Oštat. To kaže, da so ustanovitelji razdelili svet okoli cerkve, tako kot v šentlemeju, na četrtinarske domce in jih naselili z odličnimi tujimi obrtniki. Zdi se. da so za rečno pristanišče osnažili nekdanjo rimsko luko. Ob pristanišču so sezidali trdnjavo. V tekmi s spanheimsko Kostanjevico se je hitro razvilo pomembno gospodarsko središče s trgovskimi potmi po Krki in Savi. Zdi se, da imamo na Otoku že od vsega začetka tudi oboroževalno industrijo za nemške plemiške vojske. Ime novemu trgu so tujci skovali iz starejših, napačno razumljevnih slovenskih imen Dobrova (dober = gut) in Otok (Werth). Trg je segal namreč čez Krko v današnjo Dobrovo. Naj naštejem nekaj znanih dejstev: Gutemverth ima v času 1200 do 1246 in verjetno tudi pozneje lastno kovnico denarja; 1251 se omenja kot trg; 1254 je znan domači sodnik Gerhard; 1257 dobi trg deželno sodišče, judicium provinciale, z nekaterimi pridržki; 1. 1301 je iz- pričana mitnica; škof je imel lastno privilegirano pivnico. Ne samo Gutenwerth, vsa opustošena dolina Krke in mejna grofija tudi po štajerskem je v miru vzcvetela v blaginji. »... napolnila se je z vasmi, gradovi in kmetovalci ... Po rodovitnosti in raznih pridelkih se ni dosti ločila od Avstrije,« poroča v letih 1170—1177 življenjepisec salzburškega škofa Konrada I. (Kos, Gradivo, IV, 105.). V ustanoviteljih številnih novih vasi: Tomažje, Volčkove, šmalčje, Mršeče, Ledeče, Dobrovške in drugih, slutimo večinoma Slovence. Po vsej Evropi so bile takrat izredno ugodne podnebne razmere, kakršnih ni več celina dočakala vse do danes, saj se je celo na danes zaledeneli Grenlandiji pasla živina. Stare trdnjave in strelski dvorci se spreminjajo v fevdalne gradove. Stare rimske ceste, ki so vodile nekoč v daljne tuje dežele, prerašča trava. Nastaja novo omrežje cest, pravzaprav kolovozov, ki drže samo še od gradu do gradu. človek postaja tlačan, njegov svet se prostorsko in duhovno oži v tesne meje vidnega obzorja. To se potem več kot pol tisočletja ne spremeni, še Janez Trdina pravi v svojem drugem notesu Prigodkov — opazk: »Stari napisi na cestah so vsi nemški in kažejo pot povsod le proti kaki graščini, ali če tudi le v kako vas, mora biti vendar le tudi graščina zraven.« PROPADANJE IN KONEC GUTENVVERTHA Proti koncu 13. in v 14. stoletju smo v obmejni marki priče katastrofalnemu propadanju dežele. Leta 1291 je od 356 freisinških tlačanskih kmetij na obeh straneh Krke samo 191 obdelanih, 1. 1318 samo še 154, vse druge so izginile ali bile zapuščene. Trije najtehtnejši vzroki temu so ostali doslej nezapaženi: nove vojne, poslabšanje podnebja in kuga. 2e 1304 je sichersteinska trdnjava Golo v razvalinah. Iz strahu pred bližajočim se sovražnikom sta bila nekaj pred letom 1310 zakopana v Vrhtrebnjem in Dolenji vasi pri Ribnici dva zaklada denarja (A. Jeločnik, Dve najdbi srednjeveških novcev, ZĆ, 1952/3, VI—VII). Salzburški urbar omenja, da so 1322 Ogri opustošili Mihalovec pri Brežicah (M. Kos, K postanku urbarjev, ĆZN, 1937). Neko poročilo oglejskega patriarha Pagana iz 1. 1331 pravi, da so ogrski vpadi, ki prizadevajo kostanjeviški cistercijanski samostan, in skoro neprestano plenjenje, ki se mu ne more izogniti, to ustanovo tako oropali imetja in mu opustošili posestva, da bo treba samostan, če ne dobi pomoči, za-oustiti (Schumi, Archiv I, 29). Porušen je tudi grad (ne trdnjava) Si- cherstein in stoji 1351 poleg razvalin že nova »hiša«. Zdi se mi verjetno, da je 1299 19 vrhpoljskih domov praznih zato, ker so vojaki Edlingi na vojski. Toda šentjemejski župnik Die-trich zbeži v utrjeni Sicherstein, kjer je 1349 izpričano njegovo župnišče, mogoče zaradi kuge, ki ste je 1348 razširila iz italijanskih pristanišč in do junija zajela že vso Italijo in Kranjsko, do decembra ves Balkan in pol Ogrske ter v naglem pohodu pomorila četrtino evropskega prebivalstva. Za sto let in več je gospodarstvo omrtvičeno, žitne cene so po vsej Evropi naglo padle. Fevdalni dohodki izginjajo, zemlja zgubi ceno. Niti z zakonskimi ukrepi niti s silo ne morejo fevdalci zavreti množičnega bega tlačanov v mesta. V osrednji Nemčiji je bilo 70 odstotkov kmečkih naselij zapuščenih. Zemljiški gospodi, zlasti manjši, propadajo. Umetnost upodablja muke vic in pekla, pošastnih mrtvaški ples, nekoč prijazno smrt pa kot grozljiv skelet s koso (W. L. Langer, The Black Death, Scient. Amer., 1964, II). Vendar zgodovinarji poudarjajo, da je Evropa propadala že pred kugo. Vzrok se zdi v poslabšanju evropskega podnebja. Tudi naša fevdalna posest trpi. Sichersteinerji se pri celjskih Židih zadolže. Propadlo gospoščino kupijo Celjani in ustanove kartuzijanski samostan Pleterje. V teh stiskah XIV. stoletja odmira tudi Gutemverth ob Krki. Leta 1371 je še znan gospod guten-werški Gerloch. Kmalu pa so trg verjetno Ogri opustošili, zakaj sti-ški viri pravijo, da ga je belocer-kovski župnik Viljem Kozjaški 1414 obnovil, šele 1426 dobi obubožani Gutenwerth zopet duhovnika, nekega Nikolaja, 1467 pa se znova omenja fara (Komatar, Das Schlossar-chiv in Auersperg, Camiola, 1910, 128). Dve leti pozneje, v nedeljo, 2. julija 1469, so Gutemverth oplenili Turki, ki so zapuščali za seboj le pepel in ruševine in odpeljali iz slovenskih krajev 8600 moških v suž-nost. V septembru ali oktobru 1473 so trg oblegali osmani zadnjič. Dvainpetdeset vasi se je zateklo v njegovo varstvo. V tretjem navalu so Turki prodrli, ljudi pobili, Guten-werth pa popolnoma zažgali in razrušili. Izročilo pravi, da se je nekaj ljudi rešilo. Na ladjo so naložili zvonove in dragocenosti in pobegnili po Krki. Ladja se je na prvem ovinku potopila, kjer jo v vodi še danes straži hudič. Gutenwerško faro so 1492 prenesli v Škocjan. Ruševine na Otoku pa so skozi stoletja dajale okoliškim domačim gradivo za njihove nove domačije. Dr. VINKO ŠR'BAR: ODKRILI SMO SREDNJEVEŠKI FREISINŠKI TRG GUTENWERTH (ARHEOLOŠKE RAZiSKAVE NARODNEGA MUZEJA IZ LJUBLJANE NA OTOKU PRI DOBRAVI) Pri narodnem muzeju v Ljubljani je bil 1962 osnovan Center za zgodnjesrednjeveške in staroslovanske študije. Namen Centra je, da bi preučeval proces kolonizacije in formiranja slovenskega naroda. Ker je za ta čas na razpolago malo pisanih virov, ostaja le arheologova lopata. Glavni objekti, ob katerih spoznavamo probleme in čas, ki nas zanima, so zgodnje-srednjeveška grobišča, naselbine ter kulturna arhitektura. Med prvimi nalogami, ki se jih je center lotil, je bilo odkrivanje grobišč. Mimo številnih sond, ki so v teh letih bile izkopane pri cerkvah ali na drugih mestih, kjer smo predpostavljali staroslovansko grobišče, je treba še posebej omeniti izkopavanje Narodnega in pa Lforenjskega muzeja okoli župne cerkve v Kranju. Tu je ena od do-sec-.aj najbolj bogatih nekropol tega časa Za razumevanje kolonizacije Vipavske doline nam je dala več novih podatkov nekropola v Batujah, ki sta jo raziskovala Goriški in Narodni muzej. Doslej najpomembnejša odkritja je dalo raziskovanje na Blejskem otoku. Tu smo odkrili najstarejšo zgodnje-srednjeveško kulturno arhitekturo na Slovenskem. Z izsledki najdb na otoškem grobišču pa je podoba kolonizacije blejsko-bohinjske- ga kota postala že skoraj zaključena. Tukaj nismo samo načeli, ampak tudi v dobri meri rešili problem odnosa med novodošlimi Slovenci in staroselci. Raziskovanje na blejskem otoku je še enkrat potrdilo že zdavnaj obravnavano tezo, da poznavanje procesa formiranja slovenskega naroda terja tudi poznavanje kulture starosel cev na teh območjih. V isti sapi se pojavlja tudi vprašanje, kak delež imajo kulturni elementi zgodnjega srednjega veka pri oblikovanju po-znosrednjeveške fevdalne družbe na Slovenskem. Po zaključku terenskega in študijskega dela na Blejskem otoku so gornji premisleki služili tudi za vodilo, kje in kako se lotiti nove raziskovalne naloge. Teren, za katerega se je zdelo, da odgovarja omenjenim raziskovalnim potrebam in za katerega smo imeli tudi najboljše materialne pogoje, je bil historični kompleks na Šentjernej-skem polju v trikotu med Mihovim in Grobljem na jugu ter Otokom pri Dobravi na severu. Na mihovških arheoloških terenih je pričujoč celoten historični razvoj od starejše preko mlajše železne in rimske dobe, skozi ves zgodnji vek do poznega srednjega veka in nove dobe. Pozno keltstvo doživi v Mihovem eno od svojih konic. Tu je skoraj največja keltska nekropola v tedanji srednji Evropi. Nekateri stekleni izdelki, ki so bili najdeni v Mihovem in so bili brez dvoma tukaj tudi izdelani, predstavljajo enkraten dosežek keltske steklarske umetnosti. Danes tudi že slutimo neposreden vpliv keltskih elementov na oblikovanje naše oziroma slovenske kulturne tvornosti Ob črti od mihovskin terenov proti Otoku oziroma njegovi najbližji okolici je potekala stara meja Kranjske. To je istočasno tudi ločnica med panonskim in predalpskim svetom ter vrata iz Panonije v alpski oziroma italski prostor. Kot drugo točko tega trikotnika smo imenovali Groblje Tu je stala antična naselbina z značajem mesta, kjer je rimska civilizacija dosegla enega od svojih viškov na naših tleh. Tudi rast in življenje tega mesta je povezano z asimilacijo domačega' prebivalstva, kar ima z našim preučevanjem vsaj posredno zvezo. Po analizi, ki jo je opravil Ivo Pirkovič, je na mestu današnjega Groblja stal antični Crucium, ki je nastal po l. 140 ob novi varianti rimske magistrale Aquilea—Siscia študija oziroma knjiga o Cruciumu čaka na tisk pri Narodnem muzeju v Ljubljani v okviru muzejske knjižnične serije »Situla« Mimo Cruciuma obravnava I. Pirkovič v svoji knjigi tudi zgodovino celega šentjernej-skega polja v času rimske okupacije. Na Otok kot lokacijo, na kateri je najbrž stal poznosrednjeveški oziroma freisinški Gutenwerth, je v novejšem času opozoril I. Pirkovič v svoji študiji o topologiji freisinške posesti na Dolenjskem, objavljeni v Časopisu za slovensko krajevno zgodovino — Kronika X, 3., 1961. Zaradi pomembnosti Gutenvver-tha pri ekonomskem razvoju doline Krke je postal nanj pozoren tudi univ. prof. Ferdo Gestrin. V okviru tako zarisanega trikota na šentjernejskem polju ter v njego- vi neposredni soseščini je še cela vrsta arheoloških, in sicer historično pomembnih lokacij, kar je vplivalo že mimo rečenega, da smo se odločili za dolgoleten raziskovalni program, ki bi bil posvečen Železni predmeti, ki smo jih izkopali letos: strgalo, sveder, klešče, kiju-eavnica-obešanka, ključ, podkev. Vse izvira po vsej verjetnosti iz 13. stol. skega potoka v Krko. Ob robu teh travnikov so še komaj zaznavni sledovi reemn teras, ki se vezejo s tistimi pri i>rami. Na ta način sino prišli do potoica stare struge od vu-va Šentjernej skega potoka do izliva Miho vice. Vznodno od pokopališča oziroma Miklavževe cerkve je v prej zarisani strugi zelo komplicirano vozlišče, ki kaže ostanke najmanj treh tokov: prvi zavije od tu naravnost proti zahodu in 2U0 m dalje zopet v lepo izpeljanem ioku proti severu. Tu je, ob današnji strugi Kriče, deitoidno ustje. TaiiO zarisano strugo od Šentjernej skega potoka do ustja, ki smo ga pravkar opisah, smatramo za najstarejši tok Krke. Imenujmo jo poslej struga št. 1. Za strugo 2 smatramo kasnejši tok, ki se iz vozlišča vzhodno od cerkve nadaljuje naravnost proti severu oziroma po najkrajši poti do današnje struge Krke. V času struge št. 2 je meander oziroma zavoj severno od cerkve moral biti zapuščen suh rokav. V času struge št. 2 predpostavljamo ponovno oživljanje južnega dela struge 1 na prostoru severno od cerkve, in sicer s poglabljanjem ob njenem levem bregu. Označujemo jo kot strugo št. 3, k tej sodi najbrž deltoidno ustje, ki smo ga opisali pri strugi 1. Tako zastavljena rešitev tolmačenja tokov zahteva tudi, da v času struge 3 iščemo še strugo 4 oziroma tisti dodatni tok, ki upravičuje krajevno ime »Otok«. Za sedaj vidimo strugo 4 v današnjem toku med sotočjem šen-tjernerjskega potoka in Mihovico, ki je nastalo umetno ali pa naravno, npr. s kako že prej zapuščeno strugo. K problemu časovne opredelitve posameznih tokov: če v čas Guten-vvertha* postavimo »kanal«, smo s tem omejili velikost, obliko in način formiranja »otoka«. Po dosedanjih domnevah se struga 1 podaljša v tem času v strugo 2 ter terja tudi obstoj struge 4, s katero komaj nastane »otok«. Struga 1, kakor bomo to kasneje videli, je lahko bila samo rimska. Iz zgoraj navedenih spoznanj in hipotez ter problemov, ki so nastali, smo oblikovali kriterije, kam postaviti šest sond, ki smo se jih namenili izkopati v 1. 1967. Razdelili smo jih tako, da smo z njimi omejili ves prostor vzhodno od šentjer-nejske ceste, in sicer v vseh štirih smereh, ter dve sondi, ki sta bili na osrednjem delu tega prostora in samo z njimi zadeli na samo naselbino. ZAČASNI PREGLED IZSLEDKOV PRI SONDIRANJU Najdbe iz sond na Otoku delimo na dve skupini: rimskodobne in poznosrednjeveške. Med rimski- le temu kompleksu. Ta arheološko raziskovalna tema je dobila tudi svoje uradno geslo: »Mihovo«. Čeprav je Center bil uvodoma bolj zainteresiran, da bi z raziskovalnimi deli začeli v samem Mihovem, smo 1967 vendar začeli s sondami na Otoku pri Dobravi zaradi neposrednega interesa stolice za zgodovino na filozofski fakulteti v Ljubljani oziroma prof. Gestrina. Odločilna so bila pri tem tudi fi-načna sredstva, ki nam jih je za cielo na Otoku dal namensko Sklad Borisa Kidriča. Tako je prišlo do tega, da se je na Otoku pri Dobravi pojavila v mesecu juliju 1967 arheološka ekipa z namenom, da v svoji prvi akciji izkoplje na terenu samo sonde, s katerimi bi poizkusili locirati Gutenwerth, po možnosti omejiti ga ter ugotoviti kak podatek o arhitekturi znotraj naselja. Da bi sonde zastavili uspešno, smo prej opravili mikrotopografska opazovanja desnega brega Krke nasproti vasi Dobrave v pasu, ki meri okoli 800 x 700 m. To je prostor južno od vasi Drame, med sotočjem Mivice in šentjernejskega potoka. Na obdelovalnih površinah omejenega prostora so prišle do sedaj na dan najdbe le vzhodno od ceste Dobrava—Šentjernej. Za ta kraj je še v današnjem času vezan naziv »otok«. Proti vzhodu pa ga omejuje potok Mihovica. To je ravan, ki visi od zahoda proti vzhodu in ima dve rahlo poudarjeni površini: obzidano pokopališče s cerkvijo sv. Miklavža na sredi in nizko gomilo s poudarjenim grebenom okoli 250 m južno od Miklavževe cerkve, na njivi parcelna št. 2670, ki je last posestnika Mencina iz Drame. Severno od cerkve, v smeri vzhod-zahod, teče širok in plitev graben, ki zahodno od cerkve zavije v širokem loku proti današnji strugi Krke. Prostoru severno od opisanega grabna pravijo domačini »ir-gelc«. Za parcele jugozahodno od cerkve pa je vezan naziv »oštat«. Od Miklavževe cerkve naravnost proti Drami vodi kolovoz, ki deli prostor vzhodno od Šentjernejske ceste na dva neenaka dela. Ne da bi naštevali vse najdbe, ki so prišle doslej na dan na tem območju, lahko trdimo, da so omejene na prostor oziroma na parcele vzhodno od šentjernejske ceste oziroma na njivah z obeh strani kolovoza med Miklavževo cerkvijo in Dramo. Za kriterij prostora, kje zastaviti sondo, smo morali upoštevati ne samo topografske elemente (poudarjene višine, najdbe, bližina vode itd), temveč tudi element poplavljanja. Ves ta prostor namreč, razen pokopališča, je vsako leto najmanj enkrat ali dvakrat poplavljen. Zato smo is kali nepoplavljena ali malo poplavljena mesta. Ob upoštevanju teze, da je ta prostor bil v nekem določenem času otok in pa da je Krka še v poz- nem srednjem in deloma še v novem veku bila plovna, sledi, da je za rekonstrukcijo srednjeveške situacije tega območja potrebno ugotoviti tudi tedanji potek Krke. Kot elemente za rekonstrukcijo poznamo naslednja dejstva: popolnoma je ohranjen nekdanji desni breg oziroma rečna terasa Krke od vasi Drame naprej proti zahodu je ozek pas travnikov vse do izliva šentjernej- Keramična posoda iz sonde št. 6 (1967): najbrž iz 12. ali iz začetka 13. stoletja Del rimske keramične posode z obrazom iz prvega stoletja n. št. (iz sonde 4 v 1967) mi najdbami je treba omeniti predvsem keramično posodo z antropomorfno (človeško; masko na obodu. Slednja je biiavsondi 4, tj.v izkopu ob šentjernejski cesti. V sondi 5, tj. v izkopu v sadovnjaku ob cerkvi, je bila zgodnjerimska fibula ter obdelani kos peščenca iz sonde 2. Ta je bila na najjužnejšem delu tega prostora, tj. pri Drami, ki predstavlja po vsej verjetnosti del ban-gerja ob vračih rimskodobne hiše. Tu je še rimsko pristanišče, na katerega smo naleteli pri izkopu sonde 6, vzhodno od pokopališča. Te najdbe in pa okoliščine, v katerih smo jih našli, nam dovoljujejo sklep, da je prostor med sondami, 1, 4, 5 in pa 6 bil naseljen tudi že v zgodnji rimski dobi. Obdelani blok in pristanišče nam dajo slutiti tudi značaj te rimske naselbine. Rimska hodna površina je bila najmanj 1 do 1,2 m pod današnjo površino. Dno struge oziroma pristanišča pa je bilo okoli 6 m pod tedanjo hodno površino. To nam pojasnjuje, zakaj v tistem času ni moglo biti rednih poplav, kot so danes v tem kraju. Poleg rimskih so v sondah tudi srednjeveške najdbe, ki imajo pra- Pogled na dela v letošnjem poletju: spredaj cestišče, v ozadju »štab« oz. laboratorij v prikolici IMV »Adria 450«; levo je snemalna kamera, desno koordinatograf (vse fo.tografije: dr. Vinko Šribar) viloma naselbinski značaj: keramika za vsakodnevno uporabo v gospodinjstvu ter ostanki arhitekture. V sondi 1 so ostanki najmanj dveh hodnih površin ter njim pripadajoča arhitektura in pa cestišče. V sondi 2 je izpričano zaporedje najmanj treh objektov: dve stavbi s pripadajočima tlakoma in topilniška peč. V sondi 3 — ta je bila v neposredni bližini sonde 2 — ugotavljamo zaporedje najmanj dveh stavb in ostanke topilniške oziroma še prede lovalne dejavnosti. Zadnjo oziroma najmlajšo stavbo je uničil ogenj. V sondi 4 smo rezali objekt, podoben obzidju, ki ga smatramo za sedaj za omejitev naselbine proti zahodu. V sondi 5 sta bili dve časovno različni hodni površini in najbrž notranjščina nekega stanovanjskega prostora. V sondi 6 vidimo najnižji in že zamočvirjen del, ki je izven strnjene naselbine in je služil kot odpadna jama. Ta se je formirala nad zasutim umetno izkopanim kanalom, ki je vodil sem iz struge 1 in ga zaradi tega najbrž upravičeno smatramo kot operativno obalo rimskodobnega pristanišča. Ako povzamemo vse do sedaj naštete izsledke, bomo dobili približno naslednjo podobo: na prostoru med Miklavževo pokopališko cerkvijo in pa Dramo, od današnje poti Dobrava — Šentjernej pa do za močvirjenega dela ob levem bregu nekdanjega toka Krke, je v poznem srednjem veku stala strnjena naselbina, ki je po nakazani shemi so- deč imela mestni značaj. Za gradnjo so uporabljali lonujenec in pa oblice, ki so jih vezali z dokaj močno malto Po ostanku rimskodobnega obdelanega bangerja sodeč, so za gradnjo uporabljali tudi starejši gradbeni material, ki so ga našli na samem kraju ali pa v neposredni bližini. Pri tem imamo v mislih izpričano rimskodobno poselitev na prostoru kjer stoji danes vas Dobrava in ga v rimskem času ni delila Krka od o- oškega prostora, časovni razpon naselbine je izpričan s trojnim zaporedjem stavb, dvema tlakoma v sondi 2 in najmanj z dvojnim zaporedjem stavb in hodnih površin v ostalih sondah. Vse to govori za nekaj daljše časovno obdobje. V sondah smo našli okoli tisoč fragmentov keramičnih posod, ki kažejo zelo bogat tipološki izbor s časovnim razponom od 12 do 15 st. Le za manjše število oblik lahko trdimo, da imajo korene v starem domačem oblikovnem zakladu. Za vse ostale oblike pa je treba iskati primerjalno gradivo na tedanjem srednjeevropskem prostoru. Najbogatejše najdve in najbolj reprezentančne arhitektonske ostanke z naj večjim časovnim razponom smo našli v sondi 2. Ako k temu dodamo, da so tu bili ostanki topilniške in predelovalne dejavnosti, je to dovolj za odločitev, da smo v naslednji delovni sezoni, tj. v 1. 1938 začeli z raziskovanjem stavbnega kompleksa, ki smo ga odkrili v sondi 2. Mimo tega smo čutili nuj- no potrebo, da bi posvetili še nekaj pozornosti problemu rečnih strug. Tako se je izoblikoval delovni program za leto 1968. ORGANIZACIJA DELA Izsledki sondiranja so pokazali, da bo delo zapleten in zahteven proces, ki mu sam terenski raziskovalec ne more biti kos. Tako je bil formiran nadzorni organ, ki naj bi z občasnimi posegi v terensko dejavnost pomagal pravilno voditi in pomagati izkopavalcem. V nadzornem organu sodelujejo prof. dr. Ferdo Gestrin, dr. Jože Kastelic, direktor Narodnega muzeja, Ivo Pirkovič in dr. Vinko šribar, vodja raziskav. V jeseni 1967, pri tehtanju izsledkov sondiranja in programiranja časa, v katerem bi morali realizirati raziskave celega projekta, smo prišli, do spoznanja, da je nujno formiranje še enega odbora, v katerem bi bili predstavniki kulturnega, gospodarskega in političnega življenja na šentjemejskem polju. Danes že obstaja tako telo, ki ima v tem trenutku mogoče le formalen značaj, vendar je jasno, da bomo lahko le s sodelovanjem in aktivnostjo tega odbora v doglednem času postavili realizacijo projekta na trdnejšo osnovo. V letu 1967 smo pri organizaciji terenskega arheološkega dela dosegli še en pomemben uspeh. Edina delovna moč so bili študenti srednjih šol, ki so opravljali vsa fizična, dokumentacijska in muzeološka dela; ista skupina namreč, ki je objekt izkopala, ga je tudi dokumentirala in spremljala vsako najdbo od sonde do skladišča. To je organizacijo dela zelo poenostavilo in pocenilo ter delo študentom tudi določeno stopnjo notranjega zadoščenja. DELO V LETU 1968 S terenskim delom smo 1968 na Otonu začeli zelo pozno, ker je ta ekipa še prej sondirala na Kučarju pri Podzemlju. Kakor je bilo predvideno v programu, smo se lotili najprej sistematičnega izkopa tistega območja, na katerem je 1967 bi-, la izkopana sonda 2. V treh mesecih dela smo odkrili površino, ki meri okoli 300 m:; izkopano je bilo okoli 350 m’ zemlje. Analize letošnjega leta še nismo opravili. Toda tudi brez detajlnega prikazovanja procesa, kako je potekalo izkopavanje ter kake najdbe so prihajale na dan, lahko strnemo vse posamezne ugotovitve v naslednjo podobo: Pod sedanjo potjo od Miklavževe cerkve do Drame je v času Gutenwertha vodila osrednja cesta, široka 9 m ter tlakovana z oblicami in lomljen-cem, ki je bil pokrit z drobnejšim gradivom. Na odkriti površini smo zadeli na zaključni del cestišča ob levem bregu nekdanjega toka Krke. Na tem mestu je videti, da so cesto od nekdanje širine 4 metrov razširili na 9 m. Tesno ob vzhodnem robu cestišča in delno naslanjaj e se nanj, smo odkrili 16 m dolg zid, katerega pa proti severu še nismo izKopau cio Konca. iCi &inri-meru bila različna, toda tudi brez tiste najmanjše naš leto?nii vp’iki mehanizem ne bi stekel. Zato vsem: velika hvala! Nova šola v Mirni peči (Foto: Polde Pungerčar) DELEŽ MIRNOPEŠKE DOLINE ZA NAŠO SVOBODO Tovarišice in tovariši, dragi pionirji! Dovolite, da ob zgodovinskem dogodku, ko odpiramo šolo v Mimi peči, skupaj z vami pohitim v spominu nazaj — v čase, ko so se naši starši dogovarjali o potrebi izgradnje nove šole, ker je bila stara že resnično »betežna« in so nam jo organi sanitarne inšpekcije v šolskem letu 1929-1930 zaprli za celih šest mesecev — zaradi zdravju neprimernih razmer ... Pohitimo nazaj, v čase, ko smo mi, ki imamo danes že s srebrnimi nitmi pretkane lase, sanjali o novi, svet- li šoli sredi vasi... v čase, ko smo skupno s tovariši, katerih spominu je šola posvečena, skupaj sedeli v šolskih klopeh, tako kot danes vi, dragi pionirji. V mislih se vrnimo v čase, ko smo hodili skupaj k telovadbi in vajam za razne igre — od »Verige« do »Treh vaških svetnikov«, »Divjega lovca« in »Mik-love Zale« ... Kako živahna je bla naša kultumo-prosvetna dejavnost v t-stih letih! Redko je minila nedelja, da ni bilo igre, telovadnega nastopa, tekme, zleta ali predavanja. Večkrat so bili iniciatorji tega ali pa vsaj zelo aktivni sodelavci prav učitelji. Spomnimo se Društva kmečkih fantov in deklet ter aiktivnosti »Sokola«. Stopimo v korak z naraščajniki in člani, ki so se požrtvovalno udejstvovali ne samo v Mimi peči in na ostalem Dolenjskem, temveč po vsej Sloveniji, neredko celo nastopali na jugoslovanskih zletih (Sarajevo 1934). pa tudi Izven meja naše domovine (Sofi- ja 1938. Spomnimo se Sokolske knjižnice sredi vasi, njenega vpliva in delovanja; obudimo spomine na dni, ko je v naši dolini prvič zagorela električna luč, našega veselja in navdušenja ob prvem radioaparatu (v knjižnici) leta 1933. Postoj mo še trenutek. Poklonimo se naprednim učiteljem in njihovemu požrtvovalnemu delu, sivolasemu upravitelju šole — Franu Juvancu in njegovim sodelavcem. Dosledno je skupno z njimi vzgajal svoje lastne in vse ostale otroke v naprednem duhu ... Ne pozabimo ob današnji slovesnosti njegovega naslednika — Rudolfa Obre-karja, ki je nadaljeval začeto delo in omahnil v prezgodnji grob kot žrtev zaslepljenosti, zapedjanosti, mučen in zaničevan od peščice tistih, ki njegovih besed o pravičnosti, ljubezni do domovine in vsestranskega poštenja niso razumeli... Ne pozabimo vnste prosvetnih delavcev, ki so v nas — takrat še otrocih — skupaj z našimi naprednimi materami in očeti budili in negovali ljubezen do rodne grude, do vsega lepega in poštenega ... Prikličimo v spomin delo neutrudnih učiteljev in učiteljic — Erkerjevih v Karte-Ijevem, Poženelovih in Besednjalkove-Jerštove v Globodolu ... Spomnimo se njihove požrtvovalnosti, potrpljenja in ljubezni do svojega vzvišenega poklica. In potem, ko iz šolarjev postajalo mladenke in mladeniči, se naša pota piceT razhajajo, vendar vedno znova s^tavMalo... Nekdo v šolo. nekdo v uk — kakor je to bilo z našim dragim o o r m «-t * m H ZC zo •J OS Ut a rt O rt o* i-* p to os 00 Efenkom in Lazarjem — toda vedno tesno med seboj povezani, smo se ob vsaki priložnosti srečevali kot dobri, stari tovariši. Spomnimo se let neposredno pred tlrugo svetovno vojno, ko smo — čeprav še nejasno, vendarle že nazirali svetlejše zarje jutrišnjega dne. Na predavanjih in sestankih smo razpravlja- li o vse večji in očitnejši nevarnosti fašizma, o tem, da se bo nekaj moralo spremeniti, čeprav nismo dobro vedeli, kako. Družile so nas tesne vezi — spoznanje, da se mora nekaj premakniti, če hočemo spremeniti dosedanji način življenja ... Drobne knjižice in ciklostiran material so krožili od hiše do hiše, od vasi do vasi. Ostre so bile diskusije ob meglenih predstavah, o tem, kaj bi morah narediti in kako, da bi bilo življenje zares človeka vredno. Kakor po vsej Dolenjski je tudi v Mimopeški dolini v tistem času bilo življenje zelo razgibano. Komunistična partija, ki je čutila bližajočo se nevarnost fašističnega vdora, je opzarjala na nujnost takega spoznanja — preko ilegalnega tiska in svojih predstavnikov. Zveza kmečkih fantov in deklet je pošiljala svoje ljudi na razgovore, predavanja, zborovanja in tekmovanja. Iz Ljubljane in Zagreba prihaja ilegalna literatura, ki gre iz rok v roke. KP širi svoj vpliv, vrstijo se shodi, zborovanja, ne samo v Mimi peči, temveč tudi na Muha-beru, v Podhosti, Trebnjem, Šentjanžu, šentpetru in drugod. Povsod so ne samo zastopani, temveč zelo aktivni udeleženci Mimopečani. To vedo tudi drugi. zato z njimi računajo — vabijo jih k še tesnejšemu sodelovanju. S fant: in dekleti, ki so ostali doma, so v pismenih in osebnih stikih tisti, ki so šli v uk, na delo ali v šole drugam. Ob nedeljah in praznikih, še posebej med počitnicami, prihajajo domov Efenka, Povšetov Jože, Zajčevi fantje, Potočarjev Stane, Ostr-čev Ado, Zora in Mara. K njim prihajajo na počitnice tudi skojevci iz Liubljane in drugih krajev (Vera Moskovičeva iz Ljubljane in drugi). V razpravah se lotevajo vseh vprašanj, berejo dnevno in drugo časopisje (v tem prednjači Jože Udovč z Vrhovega), poslušajo vesti in po svoje modrujejo. V pripravah na volitve že aktivno sodelujejo mladinske in mladinci, berejo in širijo letake in drugo literaturo, čeorav še ne dovolj organizirano in enotno, kar prihaja do izraza tudi pri obračunavanju z nasprotniki — to opravljajo namreč vsak zase, včasih ce- lo fizično (Toni in njegova skupina). Zandarji jih zapisujejo, opominjajo, toda to vse kaj malo zaleže —mladostni ogenj je zajel mlajše in se ob vsestranski podpori zavednih starejših naglo širi dalje. Vedeti namreč moramo, da so tudi v Mimopeški dolini tako kot več ali manij po vsej Dolenjski naoredne družine odigrale izredno pomembno vlogo pri širjenju napredne misli. Zdi se mi, da tega danes ne bi smeli prezreti. Ne bom naštevala vseh, saj se jih živo spominjamo, rada pa bi omenila našega dolgoletnega napred- nega župana Povšeta, k: ga tudi ni več med nami. Mislim, da so ljudje, kakršen je bil on, veliko pripomogli ne samo, da so se njihovi lastni otroci vključili v napredno gibanje, temveč so s svojim vplivom in poštenjem pripomogli, da jim je sledilo čim več občanov. Tako smo imeli v naši vasi in celi dolini družine, ki so želele napredek sebi in svojim otrokom. Poleg že imenovanih so zlasti aktivni: šali in Kosov Jože z Velikega Kala, Žagarjev France in Strgarjevi iz Kartel j evega, Somrakova Tilka z Goriške Tovarišica Mara Rupena-Osolnik bere spominske besede ob otvoritvi nove osnovne šole »IVANA KO- VACIČA-EFENKE« 29. oktobra 1968 v Mirni peči (Foto: Polde Pungerčar) vasi, Srovinova Rezka iz Grč vrha, France Bartelj — Zagoriški in še več drugih. Naše zveze s Šentjanžem (kjer je živela in delovala znana Majcnova družina), Šentrupertom, kjer so delali Lunačkovi, Mokronogom, kjer so bili zlasti znani Majcni, Mevžlji, Devi, Bulci, Nemško vasjo, kjer sta delovala tovarišica in tovariš Houbek, Trebnjim, kjer je bila posebno aktivna študentovska skupina z Urošem Ruprehtom, s Toplicami, kjer so bili Zupanci in Henigmani (takrat že komunisti) in napredno usmerjena Gašperjeva družina, poleg nekaterih drugih, seveda in — razumljivo — naše zveze še posebej z Dobrničem, zlasti s pionirjem napredne misli na Dolenjskem narodnim herojem Jožetom Slakom, z Novim mestom, posebno s skupino, ki jo je vodil Vinko Kristan leta 1940 — vse te zveze omogočajo hitro seznanjanje z dogodki doma in po svetu. Neposredno pred zlomom stare Jugoslavije je Mimopeška dolina, prav po zaslugi navedenih zvez, zelo razgibana in prav to omogoča zares uspešno delo takoj po kapitulaciji, aprila 1941. Aktivnost in požrtvovalnost tistih, ki jih je — čeprav posredno (saj bi pri nas težko govorili o organiziranem delu KP) vendar vzgajala Partija, ta aktivnost je omogočila silen polet osvobodilne misli takoj v začetku narodnoosvobodilnega gibanja v vseh naših vaseh. Samo tako je mogoče razumeti, zakaj smo že jeseni 1941 imeli v vsaki vasi odbor OF, zakaj so tako brezhibno funkcionirale naše številne zveze, zakaj smo tako uspešno opravljali poverjene, ne prav lahke naloge, čeprav je bila vas polna okupatorjevih vojakov, ki so gomazeli po vsej dolini, skoraj redno vsak dan. Na žalost, kot vsi dobro vemo, nismo bili brez domačih izdajalcev, oziroma odkritih, zagrizenih sovražnikov narodnoosvobodilnega gibanja in napredka, će bi teh ne bilo, bi bilo delo brez dvoma še veliko bolj uspešno, in kar je še veliko važnejše, žrtev in trpljenja bi bilo znatno manj • • - Preskopo nam je na žalost odmerjen čas, da bi se lahko dalj zadržali na posameznih dogodkih najslavnejše* ga razdobja naše zgodovine, zato dovolite, da čisto na kratko prikličem v spomin samo nekaj bežnih utrinkov. Ne mislim na organizacijsko mrežo Osvobodilne fronte in Narodne zaščite, čeprav je bila nadvse zanimiva in razpletena po v