KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 159 : ORIS POGLAVITNIH TOČK RAZVOJA NEKATERIH KOMUNALNIH DEJAVNOSTI V LJUBLJANI 1850—1941 JANEZ KOS Komunalne dejavnosti v Ljubljani še niso raziskane. O njih so pisali oziroma poročali le vodilni delavci posameznih komunalnih podjetij in ljudje iz mestne uprave, ki so ho- teli predvsem iz političnih nagibov prikazati uspehe ali pa prikriti neuspehe svojega de- lovanja. Raziskovalci pa to področje zane- marjajo, četudi so komunalne dejavnosti po- membna gospodarska panoga in so obenem v veliki meri vplivale na življenje v mestu, saj so ustvarjale določeno stopnjo zasebne in javne življenjske ravni. Potrebno bo torej v celoti obdelati komu- nalne dejavnosti v Ljubljani, jih prikazati v luči splošnega razvoja mesta, njegove prostor- ske rasti, rasti njegovega prebivalstva, nje- gove gospodarske moči, kakor tudi v luči družbenopolitičnih razmer ter razvojnih pro- gramov posameznih mestnih uprav, vse to pa bo potrebno primerjati tudi z razvojem ko- munalnih dejavnosti v širšem prostoru in v podobnih mestih kot je Ljubljana. Pri vsem tem pa naj ne bi bila opuščena raziskava po- sledic, ki so jih imele te dejavnosti v vsak- danjem življenju meščana. V tem poročilu* moremo podati samo oris poglavitnih točk razvoja nekaterih komunal- nih dejavnosti v letih 1850—1941, to je o raz- voju oskrbe z vodo in energijo, javne raz- svetljave, kanalizacije in snaženja javnih po- vršin, urejanja tlakov ulic, cest in trgov, javnega prometa, javnih nasadov in poklicne gasilske službe. Ze te pa nam pokažejo, da je Ljubljana naredila prve korake k moderni komunalni ureditvi že v začetku prejšnjega stoletja, odločilne preobrate pa dosegla v po- potresnj dobi. Začetke kanalizacije, to je gradnja pod- zemnih kanalov za odvod odpadnih voda in fekalij v Ljubljani zasledimo v drugem de- setletju 19. stoletja. Gradili so jih zopet 1840, ko so zidali kanale z ravnim dnom in svet- lobnim prerezom 40—50 cm. Prve kanale z betonskim okroglim dnom so sezidali v letih 1882—1883 na Resljevi cesti. Večji razmah pa je gradnja kanalov doživela v obdobju po potresu 1895—1910, ko so zgradili več kana- lov že tudi izven starega mestnega jedra. Ti kanali pa so že imeli jajčasto betonsko dno in so bili prehodni. Vendar je imela večina hiš po potresu še vedno zanemarjena strani- šča z lesenimi cevmi ali celo z odprtim pad- cem. Vsaka hiša je imela greznico ali pa sod- * Razprava je del referata več avtorjev, ki ga je v izvlečku prebral Marjan Drnovšek na XX. zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Ljublja- ni. 160 ¦ KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 čke za fekalije, iz nekaterih redkih pa so bili izpeljani kanali v cestne kanale. Praznjenje greznic in sodčkov je povzročalo v mestu vedno silen smrad. Mestna uprava se je po potresu zelo za- vzela za ureditev kanalizacije ter za uredi- tev stranišč na izplakovanje. Osnovala je po- sebno komisijo, ki je dosegla, da so v vseh po potresu obnovljenih, prezidanih ali zgra- jenih hišah uredili moderna, to je angleška stranišča na izplakovanje, ki so jih povezali s cevmi s kanali ali z dobro urejenimi grez- nicami. Nekaj angleških stranišč so v Ljub- ljani uredili že pred potresom. Za gradnjo in ureditev stranišč in greznic so po potresu porabili kar 2 "/» sredstev, ki so jih porabili za obnovo in novogradnje v letih 1895—1909. Leta 1898 je mestni svet sprejel splošni ka- nalizacijski načrt, po katerem so v nasled- njih letih širili mrežo kanalov v Ljubljani. Ta načrt je upošteval vse kanale, ki so jih zgradili v letih 1890—1895 in kanal po Res- Ijevi cesti, starejše pa je zanemaril, ker so bili preplitko v zemlji in so deloma že raz- padali. Po tem načrtu se naj bi vse odpadne vode in fekalije stekale v zbirne kanale na obeh straneh Ljubljanice in se zunaj mesta izlivale v Ljubljanico. Do 1890 je bilo v Ljubljani 9033 m kana- lov, po tem letu pa do 1909 so jih zgradili še 20.756 m. Večje kanale, v katere so se stekali manjši cestni in hišni kanali, so napeljali po vseh pomembnejših ulicah in cestah. Največ- jega (130 X 195 cm), ki naj bi v prihodnosti odvajal odpadne vode in fekalije z ljubljan- skega polja in Šiške, so zgradili po današnji Njegoševi ulici. Uvedli so kanale na perio- dično izpiranje; samodejno izpiranje, za ka- terega so nameravali uporabiti okoliške iz- virke, so hoteli urediti kasneje. Greznice so poslej praznili s črpalkami ter gnoj odvažali s posebnimi vozovi. V obdobju 1909—1935 so zgradili skoraj 69 km kanalov. Konec leta 1935 je bilo 99.435 metrov kanalov. Vendar tudi s temi gradnja- mi še vedno niso zajeli niti vseh ulic v ožjem mestu. Leta 1935 je mestna uprava pripra- vila nov splošen program kanalizacije. V letih 1936—1940 so zgradili še nekako 20 km kanalizacije, tako da je Ljubljana imela ob začetku druge svetovne vojne ne- kako 120 km kanalov. Sele zadnja leta so zi- dali kanal po današnji Titovi cesti za potre- be rastočega Bežigrada, se pripravljali na graditev kanalizacije po Tržaški cesti in na povezavo kanalizacije na Viču ter priprav- ljali načrt za zbiralnik v Šiški, Dravljah in v Šentvidu. Sele z regulacijo Ljubljanice so nato zgradili tudi zbiralni kanal do splošne bolnišnice. Po načrtu bi se moral končati na Fužinah z intenzivno biološko čistilno na- pravo. Glede na število prebivalstva moremo re- či, da je bil na področju kanalizacije storjen najpomembnejši korak v popotresni dobi do leta 1910, ko je na prebivalca prišlo štirikrat več kanala kot četrt stoletja kasneje. Pri tem pa moramo upoštevati še to, da je mest- no območje narastlo po letu 1935 za trinajst- krat. Torej smemo reči, da so začetki mo- dernizacije opazni že v drugem desetletju 19. stoletja, da je do zasuka prišlo v osemdesetih in devetdesetih letih, ko so začeli načrtno delo na tem področju, ter da v kasnejših le- tih kanalizacija ni ustrezno spremljala rasti mesta in da je bila zlasti v letih 1910—1935 storjena velika zamuda. Poleg vsega pa se je kanalizacija v glavnem omejevala na ožje mestno območje in da je šele v zadnjem ča- su segla tudi na Vič in Moste. Snaženje ulic, trgov in cest ter odvoz smeti je še premalo raziskano. Tuji potopisci so opisovali Ljubljano kot snažno mesto, ven- dar moremo ugotoviti, da so storili pomemb- nejši korak na tem področju šele po potresu. Temeljiteje so snažili, posipali ter poleti škropili le ulice in trge v sredini mesta, niso pa tega delali v predmestjih. Iz hiš so metali smeti v stranišča, jih odlagali na dvoriščih in vrtovih, drugi so jih metali kar v Ljub- ljanico, tretji pa zopet v številne »komunske uličice« (ozke, proti cesti zazidane tesni med hišami) kamor so imela svoje odvode tudi številna stranišča. Te »komunske uličice«, legla najhujše nesnage, so v popotresni dobi domala odpravili, vendar s poskusi odvažanja smeti niso uspeli, premestili pa so smetišča iz notranjega mesta v Mestni log. Okrog 1897 so začeli redno škropiti trge in ulice. Po potresu je mestna uprava začela zah- tevati od lastnikov hiš, da so napravljali na svojih strehah snegolove in žlebove ter od- vodne cevi. Šele 1923 je mesto uvedlo stalno službo za vzdrževanje snage (Mestno pristavo), ki je pometala in škropila ulice, trge in ceste, od- važala smeti in fekalije iz greznic ter posi- pavala in utrjevala ulice, ceste in trge. Smeti so meščani zbirali v zaboj čke, iz katerih so jih smetarji stresali na odprte (pozneje za- prte) vozove s konjsko vprego in jih vozili na smetišča ob Cesti dveh cesarjev in ob Cesti v Mestni log. Za odvoz smeti je bilo leta 1935 12 voz. Ulice so sprva škropili s škro- pilnicami na vprego (1935 je bilo 7 takih škropilnic), 1936 pa so kupili dve avtomobil- ski in eno tramvajsko škropilnico. Snažili in škropili so ulice, trge in ceste v osrednjem KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 161 Voz za odvoz smeti mestu in le v omejenem obsegu tudi na Viču, Šiški, za Bežigradom in v Mostah. Smeti so odvažali le z območja, ki ga danes v glavnem obsega občina Center. Sele 1939 so po po- membnejših ulicah, trgih in cestah namestili koše za odpadke. S snaženjem in odvozom smeti je bilo zaposlenih 82 delavcev. O zimski službi ne vemo veliko, vemo le, da so v drugi polovici tridesetih let poskušali z odvozom snega z avtomobili, kar pa je bilo predrago in so še naprej odvažali sneg z vprežnimi vozovi. Takrat so že imeli s plu- gom za sneg opremljen avtomobil. Z javno higieno mesta je močno povezana ureditev tlakov na ulicah, trgih in cestah. Prve tlake so v Ljubljani uredili v ožjem mestu v letih 1816—1819. Izdelali so jih iz savskih prodnikov (»mačjih glav«), pločnike pa so morali tlakovati hišni posestniki s kam- nitimi ploščami na svoj račun. Nekaj ploč- nikov je bilo tlakovanih že prej. Do leta 1918 so tlakovali le 11.200 m^ ulic, cest in trgov in je torej še vedno bila večina prometnih površin le posipana s savskim prodcem. Zlasti razvoj avtomobilskega prometa po prvi svetovni vojni je vedno bolj zahteval tlakovanje ulic in cest. Vendar so s tem v Ljubljani silno počasi napredovali predvsem zaradi velikega pomanjkanja denarja. Zlasti so se prizadevali odpraviti prah in blato v samem središču in ožjem mestu. Poskušali so tudi ločiti cestišča od hodnikov za pešce s kamnitimi robniki. Leta 1939 je bilo na območju ljubljanske občine 197 km občinskih cest I. in II. reda, 167 km mestnih ulic in 38 km banovinskih in državnih cest. Torej je bilo vsega skupaj na njenem območju 403 km cest in ulic, a tlakovanih je bilo le 6%. Kako malo so tlakovali, vidimo iz podatkov za leta 1935 do 1940, ko so tlakovali s trajnimi in lahkimi tlaki vsega le 48.426 m^ cestišč. Pred 1935 so tlakovali v Ljubljani le 172,746 m'^ cest, ulic in trgov. Vsega skupaj je bilo torej 1940 221.172 m^ tlaka iz granitnih kock, lesa, be- tona, tlačenega in trdo litega asfalta (1925 so asfaltirali Miklošičevo c.) kar znese komaj dobrih 18 km 12 m široke ceste! Ljubljana s tlakovanjem ulic, cest in trgov nikakor ni šla v korak z razvitimi mesti. Oskrbo z vodo so začeli v Ljubljani mo- derno urejati šele v osemdestih letih prejš- njega stoletja. Še leta 1888 so se Ljubljančani oskrbovali s pitno vodo iz dvanajstih javnih vodnjakov in številnih zasebnih vodnjakov na vrtovih in dvoriščih. Leta 1876 je bilo v notranjem mestu 46 zasebnih vodnjakov za 346 hiš, v kapucinskem, krakovskem, trnov- skem predmestju in Gradišču pa je bilo za 380 hiš 195 vodnjakov. Zaradi slabe preskrbe z vodo je bilo veliko pritožb. Preiskava vod- njakov 1870 je pokazala, da je voda v ljub- ljanskih vodnjakih večinoma pokvarjena. Ta- krat je mestni svet sklenil zgraditi še dva vodnjaka, od katerih hi eden dobival vodo po starem vodovodu iz Tivolija, a sklepa niso izpeljali. Leta 1882 so ustanovili poseben od- bor za izgradnjo mestnega vodovoda. Odbor je opravil zelo obsežne priprave in raziskave vod v okolici mesta, tako da so začeli graditi šele 1888. Vodovod so projektirali tako, da bi za vsakega Ljubljančana dnevno dovedel 100 litrov vode (skupaj torej 3000 m"). Vodo- vod je mestna občina dogradila in odprla junija 1890. Zajemal je vodo iz dveh vodnja- kov v Klečah. Z vodovodom so zajeli ožje mesto. Šele napeljava vodovoda je omogočila iz- boljšanje sanitarnih naprav po hišah, uvedbo kanalov na izplakovanje in uporabo velike množine zdrave pitne vode. Urejanje vodo- dov po hišah je bilo zlasti intenzivno v po- potresni dobi (1895—1910), ko so na vodovod priključili kar 787 hiš (v mestu je bilo takrat 1712 hiš). V začetku je bil obseg vodovodnega j Škropilni avtomobil mestne občine ljubljanske 162 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 omrežja zelo omejen, kar kaže tudi poraba vode, saj je 1901 prišlo na prebivalca komaj 41 litrov vode na dan. Toda vodovodno omre- žje se je povečalo in tudi poraba vode na prebivalca je narastla: 1910 121 litrov dnev- no, s čimer je že bila presežena tista množina vode, s katero so računali ob gradnji vodo- voda (100 litrov na prebivalca dnevno). Poraba je torej tako rasla, da so morali že 1905 iz- kopati nov vodnjak, napeljati novo glavno cev v mesto in razširiti strojnico v Klečah z novo črpalko na parni pogon. Leta 1928 so morali ponovno povečati zmogljivost vo- dovoda s četrto črpalko, tako da so te zmogle že 27.000 m3 dnevno. Torej so v 38 letih po- večali zmogljivost vodovodnega črpališča za devetkrat. Leta 1932, ko je dnevna poraba vode na prebivalca znesla že preko 171 litrov, so zamenjali črpalke z novimi električnimi, s katerimi so povečali zmogljivost na 61.000 kubičnih metrov na dan in računali, da bo to zadostovalo za naslednjih deset let. Konec 1932 je bilo 10 km napajalnih cevi, 90 km razdelilnih cevi v mestu in 50 km raz- delilnih cevi v okoliških občinah, s katerimi so priključili 3451 hiš v mestu in 1261 v oko- liških občinah. Poleg tega pa je bilo v mestu tudi 660 hidrantov, iz katerih je bilo mogoče dobiti vodo za gasilske brizgalne. Na prebival- ca je prišlo poprečno že 206 litrov vode na dan. Dve leti kasneje je bilo na mestni vodo- vod priključenih 5022 hiš, leta 1940 pa je bilo 176 km vodovodnih cevi in 6075 hiš, dnevna poraba vode na prebivalca pa se je gibala že blizu 250 litrov. V tridesetih letih so izdelali načrt novih napeljav in priključitev vsega območja veli- ke Ljubljane na mestni vodovod, povečanja zmogljivosti rezervoarjev, načrte, po katerih naj bi bila Ljubljana preskrbljena z vodo za naslednih 50 let. Leta 1933 je bilo že skoraj 36 */o vseh vodo- vodnih napeljav v okolici mesta: na Jezici, Mostah, Viču, Zgornji Šiški in v Šentvidu in v tudi 26,7 % vseh priključenih hiš na mestni vodovod je bilo izven mesta. Podatkov o tem, koliko prebivalcev Ljubljane se je preskrbo- valo z vodo iz mestnega vodovoda, ne po- znamo. Zaključiti moremo z ugotovitvijo, da je mestni vodovod naredil v 50. letih velik raz- voj in da je sledil prostorski širitvi Ljublja- ne, kakor tudi rasti in njenega prebivalstva in da je ob tem tudi neprestano večal količino vode na prebivalca. Lahko si mislimo, koliko dobrih posledic je imela taka rast. Predno se lotimo javne razsvetljave se po- mudimo še pri oskrbi s svetilnim plinom in električno energijo. Misel na plinarno se je v Ljubljani pojavila že 1845, ponovno 1851 in 1858, ko je mestna občina sklenila po- godbo z neko tržaško tvrdko za gradnjo pli- narne v Ljubljani, ki pa je zaradi finančnih zadreg ni izpolnila. Zato je mesto sklenilo pogodbo z Augsburžanom Riedigerjem, ki je 1861 v Ljubljani dogradil plinarno. Plinarna je prišla v mestno last šele tik pred prvo svetovno vojno, ko je plinarna zašla v hudo finančno zagato. Plinarna je proizvajala le svetilni plin za mestno razsvetljavo in šele po letu 1922 tudi plin za kuhanje in ogreva- nje vode ter prostorov. Z rastjo elektrifika- cije je uporaba plina padala, med vojno pa je zaradi pomanjkanja premoga za destilacijo plina plinarna celo prenehala obratovati. Le- ta 1913 je plinarna oddala uporabnikom še 1,028.000 m3 plina, a leta 1917 le še 488.000 m^. Po vojni se je proizvodnja plina sicer dvi- gala, a zelo počasi (do 1922 samo za 103.000 kubičnih metrov). V letu 1935/36 pa je pli- narna oddala zopet toliko plina kot 1913. Oddaja se je dvignila predvsem zaradi večje uporabe plina v gospodinjstvih. V letu 1939/40 je proizvodnja dosegla 2,223.580 m'', ko je imela mestna plinarna 2846 odjemalcev, ki so ji odvzeli kar 70,9 */o proizvedenega plina. Ti so 99 */o odvzetega plina porabili za kuhanje, gretje vode in ogrevanje prostorov, drugo pa še vedno za razsvetljavo. Do konca 1935 so zgradili 48 km omrežja, ki je do 1940 narastlo na 55 km. Oskrbo z električno energijo bi si Ljub- ljančani bržčas zagotovili že dosti prej, če ne bi mestna občina imela od 1861. leta pogodbo s plinarno A. Riedigerja z veljavnostjo 35 let. Ta pogodba je potekla 1896 in takrat se je v Ljubljani pojavila dunajska družba Sie- mens-Halske, ki je na lastne stroške posta- vila provizorično elektrarnico, iz katere je za reklamo osvetljevala prostore Narodnega doma. Na gradnjo mestne elektrarne so v Ljubljani pomislili sicer že 1889, ko so osno- vali tudi posebno komisijo, ki je preučevala razne možnost za gradnjo hidrocentrale ali termocentrale. Komisija se je odločila za gradnjo termo-centrale za izmenični tok, ven- dar se je mestni svet po nasvetu nekega du- najskega strokovnajaka odločil za elektrarno za istosmerni tok. Termoelektrarno so 1897 zgradili na zelo neprimernem kraju, daleč od tekoče vode in železniških tirov. Imela je dva parna stroja po 200 KM in dve dinami po 140 kW za istosmerni tok 300 V. Iz elektrarne je bil napeljan kabel do magistrata, kjer je bila akumulacijska postaja, iz katere so napa- jali omrežje med 24. in 5. uro zjutraj, ko je elektrarna stala (celodnevno obratovanje so uvedli šele 1901 zaradi tramvaja). KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 163 V oskrbi z električno energijo iz mestnega podjetja opazimo tri stopnje razvoja: stopnjo do 1905, drugo od 1906 do 1925 in tretjo po 1925. Prvo stopnjo je Ljubljana začela z novim letom 1898, ko je zasvetila prva elek- trična luč. Takrat je imela elektrarna 35 km kablovodov in 75 km prostih razdelilnih vo- dov, 149 uporabnikov, katerim je prodala 290 kWh električnega toka za 6358 žarnic, 89 obločnic, 12 motorjev (skupno 11 KM) ter tri aparate; hkrati je napajala javno mestno razsvetljavo. V tem obdobju so trikrat pove- čali proizvodnjo in za trikrat povečali tudi pogonsko moč (1899 parni stroj s 400 KM, 1925 parni stroj s 800 KM), število porabni- kov pa se je povečalo skoraj za šestkrat. Ti so skoraj trikrat povečali število svetil, šte- vilo motorjev in aparatov pa so več kot po- desetorili. Število uporabnikov se je s 4,57 na 1000 prebivalcev dvignilo kar na 22,96, pa tudi poraba kWh je porastla z 8,89 kWh na prebivalca na 25,56 kWh. V tem obdobju so 1901 priključili na mestno elektrarno tudi tramvaj. Pogonske zmogljivosti mestne elek- trarne so s konca prvega obdobja ostale ne- spremenjene prav do konca drugega obdobja. Četudi se je v drugem obdobju število po- rabnikov početvorilo, število svetil pa skoraj podvojilo, se je poraba električnega toka sa- mo podvojila (na prebivalca se je dvignila komaj za 9 kWh na leto). Nove porabnike so Mestna elektrarna v Ljubljani V tem obdobju odklanjali, s progresivno ta- rifo pa so zavirali večjo porabo električnega toka, ker so bile proizvodne zmogljivosti elektrarne že izkoriščene. Ze 1921 je občinski svet sklenil nemudoma povečati zmogljivosti z gradnjo nove elektrarne na Savi, Kamniški Bistrici ali na Otavšici v Peklu pri Borovnici. Odločili so se za gradnjo HE na Savi v Mostah, kar pa je pokrajinska uprava, ki je na Savi ščitila interese svojih Kranjskih deželnih elektrarn, onemogočila. Zato so konec dru- gega obdobja 1925 povečali obstoječo TE z dvema diesel motorjema in generatorjema po 520 kVA, ki sta proizvajala izmenični tok 6000 V 50 period. V drugi, krizni dobi, se je na obrobju območja mestne elektrarne poja- vila družba Elektra, ki je hotela izrabiti ne- moč mestne elektrarne in se prebiti s svojimi vodi v mesto. Elektra je oskrbovala s tokom (iz HE Češenj na Brodu pri Tacnu in He Fu- žine) območje občine Polje. Mestna uprava se je ob poskusu Elektre obnašala kot prava kapitalistična posestnica, ki je zaradi ozkih podjetniških koristi neusmiljeno preprečila mestu prepotreben dotok nove energije. Za tretje obdobje je značilna ponovna po- večava kapacitet mestne elektrarne (1930) za 4700 kVA, ki pa zopet ni rešila vprašanja pomanjkanja energije. A ker banovinska up- rava ni dovolila novogradenj, je bila mestna elektrarna prisiljena rešiti vprašanje 1934 s pogodbami o dobavi električnega toka iz omrežja Kranjskih deželnih elektrarn, (ki je bila z daljnovodom 60 kW do velike razdelil- ne transformatorske postaje v Črnučah spo- sobna dovesti v Ljubljano velike količine električne energije iz TE Velenje) in s HE Češenj na Savi v Brodu pri Tacnu. Ti pogod- bi sta imeli za posledico ustavitev lastnih obratov (bili so poslej le v rezervi), obenem pa omogočili nov skokovit porast števila porab- nikov (1936 jih je bilo že 20.276 ali 238 na 1000 prebivalcev) in dvig porabe električnega toka (1936 9,960.000 kWh, 1938 13,000.000 kWh in 1939 13,453.000 kWh ali 134 kWh na prebivalca). Ob koncu dvajsetih let ji je us- pelo priključiti omrežja v okolici (na Viču, na Jezici, v Klečah, na Rudniku, Štepanji vasi in v Mostah) oziroma ga tam napeljati. Zgradila je tudi vrsto transformatorskih po- staj in jih povezala s krožnim in prečnim kablom, s čimer je zagotovila boljšo oskrbo. Šele 1937 pa ji je uspelo odkupiti omrežje 1922 ustanovljene Električne zadruge v Šiški. Leta 1939 je imela mestna elektrarna že 588 kilometrov omrežja, na katerem je bila za kar 62 »/o nižja poraba električnega toka na prebivalca, kot je bila istočasna v banovini. Vendar je mejo ena žarnica na prebivalca 164: KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 Plinarna v Ljublj,ani ob ot- voritvi leta 1861 Ljubljana prestopila že 1931. Za vse tretje obdobje je značilno tudi zamenjava napeljav za enosmerni tok z napeljavami za izmenič- ni tok. Začetki javne razsvetljave segajo v konec 18. stol., ko so mesto opremili s 431 svetilkami na olje. Plinsko razsvetljavo mesta so uvedli šele z graditvijo plinarne 1861 novembra 1861. Plinska razsvetljava je bila urejena le v najožjem mestu, med tem ko so v pred- mestjih še vedno svetili z oljnatimi svetilka- mi (1863 so bile še 103), ki so jih 1864 zame- njali s petrolejkami, s katerimi so svetili še prav do potresa. Na začetku je bilo v mestu 241 javnih plinskih svetilk. Plin za razsvetljavo pa so uporabljali tudi v trgov- skih in v gostinskih lokalih in pozneje tudi v stanovanjih. Maja 1905 so začeli preurejati plinsko javno razsvetljavo in so v petih letih montirali okoli 700 Auerjevih plinskih žar- nic (večja svetilnost). V letih 1908 in 1909 so postavili še 416 plinskih svetilk. Plinska jav- na razsvetljava se je v Ljubljani obdržala vse do 1946. V letih 1936—1940 so zanjo po- rabili kakih 360.000 m8 plina letno. Poleg plinskih svetilk je 1. januarja 1898 na ljub- ljanskih ulicah, trgih in cestah zasvetila tudi električna luč: 794 žarnic in 48 obločnic. V letu, ko so začeli preurejati plinsko razsvet- ljavo, je bilo že 935 žarnic in 54 obločnic. Ka- ko se je širila in večala električna razsvet- ljava naprej, še ni raziskano. V letih 1935 do 1940 so postavili nekako 67 električnih sve- tilk na leto. V razvoju javne razsvetljave vidimo tri stopnje: prvo do 1863, ko so svetili o oljem, drugo od 1863 do 1898, ko je prevladala plin- ska razsvetljava in tretjo od 1898 do 1941, v kateri je število električnih svetilk nekako leta 1905 nadvladalo število plinskih svetilk. Mestni osebni javni promet so do 1901 opravljali izključno izvoščki; od 1864 pa sa v prometu prtljage sodelovali tudi postrežčki (ki so imeli svoje društvo, bilo jih je 19). Mestna uprava je šele konec 19. stoletja za- čela razmišljati o boljšem javnem prometu. Poskušali so z uvedbo omnibusov (ok. 1893), a so se nazadnje odločili za tramvaj. Po dol- gih pripravah je mestna občina sklenila z dunajsko družbo Siemens-Halske pogodbo o gradnji tramvaja v Ljubljani. Tramvaj je začel voziti 6. septembra 1901 na 7 km dolgi progi od železniške postaje po današnji Tito- vi, Čopovi in Poljanski cesti, pri Ambrože- vem trgu po posebnem mostu prek Ljublja- nice, po Rozmanovi in dalje po Zaloški cesti do vojaške bolnice ter po drugi progi od Mestnega trga na Gornji trg, po Karlovški cesti in Dolenjski cesti do dolenjskega kolo- dvora. Vozilo je 14 zastarelih voz. Do 1930 omrežja niso širili, četudi so bile potrebe velike zlasti pri povezavi okolice z mestom. Položaj se je začel spreminjati šele po 1927, ko je mestna občina postala lastnica dveh tretjin delnic Splošne maloželežniške družbe (ki jo je 1902 ustanovila njena lastnica Sie- mens-Halske). Družba je 1929/30 uvedla av- tobusne zveze na progah Ljubljana—Medno, Ljubljana—Medvode—Kranj, Ljubljana— Cerklje—Kranj in Vič—Črnuče. Poleg tega pa so se v mestni promet vključili tudi za- sebniki, ki so uvedli avtobusne proge Zgor- nja Šiška—Šentvid—Tacen, Hrvaški trg— Zale, Figovec—^Šentvid, Zaloška cesta—-Mo- ste—Dobrunje in Dolenjska cesta—Rudnik. Splošna maloželezniška družba je 1930 opu- stila vse avtobusne proge razen Vič—Črnuče, ostale pa so proge, ki so jih vzdrževali za- sebniki. Lotila se je gradnje tramvajske proge od Ajdovščine proti Šiški in Šentvidu in Viču, kamor je promet stekel sredi 1931 (do Šentvida novembra). Povečala je tudi vozni park. Toda razmere so narekovale še nove proge. Zgradili so le progo železniški KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 165 i kolodvor—HrvaŠki trg ter obnovili prve pro- ge. Splošna maloželezniška družba je zabred- la v finančne težave, ki jih je občinski svet rešil tako, da je 1937 kupil še preostale del- nice, s čimer je družba postala mestno pod- jetje. Šele sedaj so se lotili širitve omrežja: 1938 so zgradili progo do Zal, 1939 podaljšali progo od vojaške bolnice do Most in od do- lenjskega kolodvora do Rakovnika ter ku- pili nove vozove. S tem je bil razvoj ljub-J Ijanskega tramvaja zaključen. Prvi javni nasadi so v Ljubljani nastali že konec 18. stol. oz. v prvih dveh desetletjih 19. stol. (Zoisovo sprehjališče na Grabnu, Lattermannov drevored. Šolski ali Škofijski drevored. Zvezda, vozni sprehajalni poti v Mestni log). Večje spremembe pa so nastale šele po nakupu gradu Podturn in njegove posesti 1865, ko je nastal park Tivoli. Leta 1883 so uredili pota po Tivolskem hribu. Mestni javni nasadi pa so se začeli načrtneje razvijati šele z ustanovitvijo mestne dreves- nice (vrtnarije) 1894. Ob novih cestah so za- čeli nasajati drevorede (npr. 1895 na sedanji Prešernovi), 1897 so uredili Bleiweisov park (danes del Tivolija ob Prešernovi cesti). Se več so delali v prvem desetletju tega stoletja: 1902 so uredili nasad pred sodno palačo, na- sad v Vegovi ulici, drevorede ob Ižanski c. in na Prulah ter drugod, 1906 so preuredili sejmišče na Ambroževem trgu v park, ure- dili so ribnik v Tivoliju (poleti čolnarna, po- zimi drsališče!), sankališče v Tivoliju, uredili poti in nasade na Gradu. Okoli 1906 so ure- dili tudi kolesarsko dirkališče, ki so ga 1921 podrli (in na njegovem mestu 1930 zgradili kopališče Ilirija ter letno telovadišče). Več pozornosti so novim nasadom posvetili zopet v poznih tridesetih letih, ko so urejali spre- hajališča na Gradu, preuredili park na Am- broževem trgu, sprehajališče ob emonskem zidu na Mirju, nasade v Vegovi ulici, zasadili današnji Levstikov trg, okolico trnovske cer- kve in bregove Gradaščice, Cojzovo cesto, ob- likovali Hrvaški trg, uredili otroško igrišče v Tivoliju, uredili pota na Rožniku ter zašči- tili rastlinstvo in živalstvo na Grajskem hri- bu, Tivoliju in v gozdovih do Večne poti ter na tem območju razglasili prvi mestni na- rodni park v državi. Do ustanovitve stalne poklicne gasilske in reševalne službe je v Ljubljani prišlo do- kaj pozno. Prostovoljno gasilsko društvo je bilo ustanovljeno šele 1869 in šele po potresu so ustanovili reševalno postajo, ki so jo dali v upravljanje prostovoljnega gasilskega dru- štva. Poklicno gasilsko službo so uvedli leta 1922, ko so nastavili prva dva gasilca. Posto- poma se je moštvo večalo: 1924 18 mož, 1941 40 mož. Gasilski enoti so priključili reševalno postajo. Leta 1923 so za enoto kupili dva ga- silska avtomobila (do leta 1935 še tretji av- tomobil), 1925 so kupili reševalni avtomobil za prevoz bolnikov in ranjencev »samo v težkih in nujnih primerih«, a voz na vprego so opustili šele 1932, ko so kupili še tretji reševalni avtomobil (1940 je bilo 6 reševalnih avotmobilov). Leta 1933 so za gasilce kupili 30 m dolgo gasilsko lestev na avtomobilu. Uredili so prostore za gasilce in stalno de- žurno službo pri telefonu. Kljub nasprotova- nju prostovoljnih gasilskih društev se je poklicna služba uveljavila in odločilno po- segala v varstvo mesta. V sklop vprašanj higiene v mestu moremo vključiti tudi javna kopališča, ki so skozi Gasilska avtomobila in re- ševalni voz ob ustanovitvi Gasilskega urada In reše- valne postaje leta 192a'23 166! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 vse obravnavano obdobje, ko se kopalnice v stanovanjih še niso uveljavile, opravljala po- membno vlogo. Do 1917 je delovalo kopališče Marijine toplice na bregu Ljubljanice. Prvo mestno kopališče so zgradili v popotresni dobi na današnji Prečni ulici. Mesto je bilo tudi lastnik kopališča na Koleziji, ki ga je dajalo v zakup. LITERATURA: 1. Ljubljana 1895—1910, Ljubljana 1911. — 2. Pet let dela za Ljubljano, Ljubljana 1940. — 3. 60 let elektrifikacije Ljubljane. Izdalo Elektro Ljubljana mesto, Ljubljana 1958. — 4. Viator, 75 let, Ljubljana 1975. — 5. Razvoj Komunalne- ga i>odjetja »Snaga« Ljubljana. Sestavljeno av- gusta 1967 ob 20-letnici obstoja podjetja. (Ljub- ljana 1967). — 6. 50 let poklicnega gasilstva v Ljubljani 1922—1972. (Izdala gasilska brigada v Ljubljani 1972). — 7. Stanislav Sonc, Razvoj ljubljanskega mestnega vodovoda. Kronika slo- venskih mest 1934, str. 310—312. — 8. Stanislav Sonc, Zgodovina in razvoj povečanja Mestne elektrarne Ljubljane, Kronika slovenskih mest 1934, str. 132—134. — 9. Boris Wider, Naša kro- nika (1924), Kronika slovenskih mest 1936, str. 70—73; (1925), Kronika slovenskih mest 1936, str. 137, 138. — 10. Naša kronika, Kronika slovenskih mest 1934, str. 234, 332, 335, 337, 339. — 11. Ljub- ljanska kronika, Kronika slovenskih mest 1934, str. 68, 69, 142, 146—148, 152, 153, 154, 156, 242, 245, 248. — 12. Boris Wider, Kronika mesta Ljub- ljane za leto 1930, Kronika slovenskih mest 1940, str. 35, 55—59; isti, Kronika mesta Ljubljane za leto 1931, Kronika slovenskih mest 1941, str. 121 do 126. — 13. Iz naših mest. Kronika 1936, str.- 78. — 14. Anton Gaber, Naša Kronika, Kronika slovenskih mest 1940, str. 61, 64. — 15. Anton Stupica, Naša kronika. Kronika slovenskih mest 1938, str. 61. — 16. Karel Petrič, Higiena mesta Ljubljane, Kronika slovenskih mest 1934, str. 128—132.