Tema Avtor* 77 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Saša Poljak Istenič (ur.): Stare tržiške jedi, novi okusi: Tržiška kulinarična dediščina. Ljudska univerza, Tržič 2017, 104 str. Priprava hrane in njeno uživanje sta od nekdaj povezovala ljudi. Ni lepše- ga trenutka, ko se družina zbere okoli mize in ob skupnih pogovorih zaužije dobrote, ki jih je skrbno pripravila do- mača gospodinja, v sodobnem času pa čedalje večkrat tudi domači gospodar. Hkrati priprava hrane po določenih receptih in načini njenega uživanja kažeta splošne družbeno-kulturne in gospodarske spremembe v določe- nem okolju in tudi širše. Če so nekdaj jedilniki vsebovali le sestavine iz do- mačega okolja in s tem kazali splošne geografske značilnosti pokrajine, so jedilniki po drugi svetovni vojni, ko se začne izboljševati splošni družbeni položaj slovenskega prebivalstva in povečevati možnost nakupov sesta- vin iz širšega sveta, postali bogatejši in raznovrstnejši, vendar splošnejši in brez lokalnih specifik. Danes pa so posledice globalizacije, modernizacije in izgubljanja lokalnih identitet na eni strani in boljše ozaveščenosti o potrebi uživanja sestavin s t. i. nič kilometri na drugi strani marsikje spodbudili vno- vično raziskovanje domače tradicio- nalne kulinarike, ki po sodobnih inter- pretacijah predstavlja pomemben del nesnovne kulturne dediščine. V tem kontekstu so se raziskave lotili tudi na Ljudski univerzi Tržič, kjer v sklopu študijskega krožka od septembra 2016 raziskujejo stare tržiške jedi z name- nom, kot pojasni nekdanja direktorica Ljudske univerze Tržič Metka Knific Zaletelj, »da bi kulinarično dediščino, iz katere se je razvila naša današnja prehrana, bolje spoznali in poiskali je- di, ki so jih radi in pogosto jedli naši predniki« (str. 7). Rezultat druženja pod strokovnim vodstvom etnologinje Saše Poljak Istenič je zanimiva knjiga Stare tržiške jedi, novi okusi, ki je iz- šla novembra 2017. Ker raziskovanje tržiške kulinarike za prebivalce Tržiča ni bila novost, saj so se tej tematiki v sklopu študijskih krožkov lotili že pred dvema desetletjema, svoj del pa so prispevali tudi otroci iz Osnovne šole Križe, so udeleženke ob odkrivanju tradicionalnih jedi te tudi nadgradile. Pod vplivom diskurzov, da nesnovna kulturna dediščina ni zamrznjena v ča- su in prostoru, temveč spreminjajoča se sestavina naše kulture, ki je moč- no odvisna od nosilcev in izvajalcev kulturnih praks, so udeleženke krožka iskale načine, kako stare jedi, ki jih je v sodobnih časih marsikdaj težko za- užiti, dodati sestavine ali jih pripraviti na drugačne načine, tako da bodo všeč tudi mlajšim generacijam. Kot pouda- ri vodja študijskega krožka in uredni- ca knjige Saša Poljak Istenič, »knjiga tako ob osnovnih receptih prinaša tudi predloge za drugačne različice jedi, ki so bolj po okusu sodobnega človeka« (str. 8). V knjigi tako najdemo različ- ne recepte za pripravo kruha, tržiške flike, trijeta, štrukljev, flancatov, ajdo- vega šmorna, ajdovih krapov, koruznih žgancev, močnikov (matuze in maslov- nika), prežganke, prosene kaše, alelu- je, krompirjevega golaža, govnača, grenadirmarša, tržiških bržol in jabolk v testu. Pod vsakim receptom je nave- dena njegova avtorica, kar pokaže po- membnost nosilcev nesnovne kulturne dediščine. Pomemben doprinos knjige je njen zgodovinski del, ki na kratko pojasni, kdaj so določeni pridelki, kot so ajda, koruza, proso, krompir idr. pri- šli v slovenski prostor, od kod izvira- jo določena imena jedi (prim. štruklji, močnik, grenadirmaš, cesarski praže- nec idr.) ter kakšno vlogo so imeli pri- delki ali jedi v zgodovini Slovencev. Za širšega bralca kot tudi etnološko stroko so izrednega pomena navedeni spomini sogovornic in sogovornikov o uživanju določene hrane, ki knjigi dajejo potrebno pristnost in verodo- stojnost. Tako lahko preberemo, kako so se v starih časih otroci znašli, da so lahko pri sosedi okusili flancate, kako cesarskega praženca ni mogoče nare- diti zgolj z enim jajcem, kako se lahko ponesreči priprava ajdovih krapov, pa ravno takrat, ko je na obisku tašča, kaj so v Tržiču in okolici jedle porodnice – in še mnogo zanimivih anekdot avtoric knjige. Pomemben del predstavljata še poglavji o zgodovinskih drobcih o pre- hranjevalnih navadah ter hrani in pijači Tržičanov, ki je delo kustosa Tržiškega muzeja Bojana Knifica, in poglavje ‘Še to in ono o Tržiški prehrani’, ki so ga napisali Nika Perko, Jožica Koder, Ka- tarina Tomc, Bojan Knific in Saša Po- ljak Istenič. V tem, drugem delu knjige tako izvemo, kje so Tržičani lahko ku- pili meso, da ribe niso bile pomembna sestavina kulinarične ponudbe, kako so si bogatejši ljudje ob večjih prazni- kih lahko privoščili gosi in purane, ki so jih vozili s Primorske, o kolinah, ki so še danes pomemben kulinarični praznik, o kuharskih tečajih, pekarnah Knjižne ocene in poročila Jasna Fakin Bajec * Jasna Fakin Bajec, dr. znanosti s področja etnologije, znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Inštitut za kulturne in spominske študije, Raziskovalna postaja Nova Gorica, Delpinova 12, 5000 Nova Gorica; jasna.fakin@zrc-sazu.si. 78 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 * Petra Kavrečič, dr. zgodovine, docentka, znanstvena sodelavka, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije, Oddelek za zgodovino in Oddelek za antropologijo in kulturne študije, Titov trg 5, 6000 Koper; petra.kavrecic@fhs.upr.si. Knjižne ocene in poročila Jasna Fakin Bajec in drugih zanimivih dogodivščinah. Zadnje poglavje pa bralca seznani s starimi tržiškimi gostilnami in njihovi kulinarični ponudbi in prinaša nekaj zapisov lokalnega izročila v zvezi s prehrano. Knjiga tako na 104 straneh prinaša pomembno interpretacijo kulinarične dediščine med tradicijo in inovacijo v Tržiču in mirno lahko trdimo, da je nepogrešljiv vir za vsakogar, ki ga za- nimajo zgodovina, kulinarika ali nači- ni ustvarjalnega dela, temelječega na zgodovini in tradiciji določenega oko- lja. Ker kulinarične dediščine nikakor ne moremo razumeti zgolj kot simbola za opredeljevanje lokalne identitete in sestavine za obogatitev turistične po- nudbe, temveč tudi kot pomemben po- tencial za gospodarski razvoj, lahko le upamo, da bodo knjigo ustrezno prepo- znali, ovrednotili in uporabili lokalni kulinarični ponudniki, ko bodo skušali svoje jedilnike obogatiti s posebnostmi lokalnega okolja. Pri tem pa ne sme- jo prezreti in pozabiti opomniti svojih gostov, da so k njihovi ponudbi veliko pripomogli prav domačinke in doma- čin, ki so se v sklopu vseživljenjskih izobraževanj in dejavnosti lotili tako pomembne tematike. Pri tem pa uživa- li, se nasmejali in se marsičesa novega naučili. O tem priča tudi bogato slikov- no gradivo, ki ga je v celostno grafično podobo zaokrožila tudi domačinka, oblikovalka Andrejka Belhar Polanc. Knjižne ocene in poročila Petra Kavrečič* Tri priznane slovenske etnologinje, Saša Poljak Istenič, Mateja Habinc in Katja Hrobat Virloget, so v sklopu Knjižnice Glasnika Slovenskega etno- loškega društva 51 zbrale raziskave o manjšinah s pomenljivim naslovom Nemi spomini: Manjšine med obrob- jem in ospredjem. Urednice so v zbor- nik uvrstile paleto študij primera iz slovenskega prostora (in zamejstva) v različnih zgodovinskih okoliščinah in realnostih. Prispevek Katje Hrobat Virloget se osredinja na spomine Italijanov v Istri ter na odnose, ki so se po drugi svetov- ni vojni vzpostavili v prostoru, kjer sta se z zamenjavo političnega sistema in oblasti spremenila tudi vloga in odnos do nekdaj dominantne etnične skupine. Avtorici uspe problematiko odseljeva- nja kontekstualizirati s širšim evropski okvirom političnega dogajanja v Evro- pi po drugi svetovni vojni. Pri tem prek analize spominov pokaže, kako je (bila) oziroma ni (bila) slišana italijanska na- rodna skupnost v povojnem času svo- jega odhoda (odhajanja) iz Istre niti v času svojega (pre)oblikovanja v manj- šinsko skupnost. Obenem kritično opo- zori na slovenski nacionalni diskurz, ko Slovenci v tem prostoru pridobijo status dominantne skupnosti, ki pravi- co do tega položaja utemeljuje s krivdo drugega in lastno viktimizacijo. Tako spomine drugega ne samo ne slišimo, ampak tudi ni treba, da jih slišimo. Alenka Janko Spreizer se je lotila vprašanja Romov, ki imajo v Republi- ki Sloveniji status »posebne skupno- sti« (http://www.un.gov.si/manjsine/), so pa v javnem diskurzu in družbi ve- činoma označeni za marginalizirano etnično skupino. Pri tem je na podlagi izbranih reprezentacij romske kulture v Slovenskem etnografskem muzeju ter v romskih muzejih in naseljih (npr. Kamenci in Pušča) analizirala procese ustvarjanja romske kulturne dediščine (kateri elementi in primeri so izposta- vljeni). Sprašuje se, koliko so akterji s temi dejanji pripomogli k senzibiliza- ciji družbe do marginaliziranih glasov romske etnične skupnosti. Mirna Buić svojo raziskavo usmeri na status narodnih skupnosti narodov nek- danje SFRJ, ki so po razpadu države v Sloveniji ostali brez urejenega statusa in modela ohranjanja svoje kulturne dediščine. Avtorica jih označi kot ne- vidne družbene skupine, politično mar- ginalizirane, kar sicer ne velja zgolj za obravnavani primer – slovensko Istro, ampak za celotni slovenski pro- stor. Njena razprava predstavi razmere SAŠA POLJAK ISTENIČ, KATJA HROBAT VIRLOGET IN MATEJA HABINC (UR.): Nemi spomini: Manjšine med obrobjem in ospredjem. Slovensko etnološko društvo (Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva 51), Ljubljana 2017, 137 str.