J. C. Mann: Legionar) Recruitment and Veteran Settelment During the Principate. Institute of Archeology, Occasional Publication No. 7. University of London. 1983. 184 strani, 1 pre- glednica, 33 tabel, preglednih seznamov legij, rekrutiranja, pre- mestitev in veteranskih naselij v posameznih deželah V prvem poglavju nas avtor podrobno seznani z načinom rekrutiranja in ustanavljanja veteranskih naselij v času pozne republike in objavlja seznam le-teh v Italiji za časa od Cezarja do Avgusta. Sledi pregled po posameznih provincah: Siciliji, Španiji, Galiji, obdonavskih deželah. Grčiji, Mali Aziji. Siriji in severni Afriki. Za nas je posebej pomembno sicer kratko poglav- je o Iliriku, kjer spregovori o Saloni, Epidauru in Naroni, ki niso bila veteranska naselja, kot je to bila Emona. Drugo poglavje je pregled legijskega rekrutiranja in ustanav- ljanja veteranskih kolonij v principatu. Najprej posveti poglavje Afriki v času do leta 69, v tlavijskemu in trajanskemu času, ter nazadnje obdobju od Hadrijana do smrti Maksimina Tračana. Ugotovitve podpre s pregledno tabelo. Sledijo ostale province. V tretjem poglavju je avtor pripravil študijo razvoja legijskega rekrutiranja in ustanavljanja veteranskih kolonij v času principa- ta, ločeno v julijsko-klavdijskem, flavijskem in trajanskeni, ter obdobju od hadrijanskega do dioklecijanovega časa. To je tudi najpomebnejše poglavje, ki je vredno pozornosti slehernega arheologa, ki se kakorkoli ukvarja s provincijalno rimsko arhe- ologijo. Dodatek je poizkus datacije posvetilnega napisa iz Lambaze, ki gaje obravnaval že J. Marcillet-Jaubert, v članku Le legat de Numidie A. Iulius Pompilius Piso T Vibius Laevillus ...Atus Berencianus v Arheološkem vestniku 28, 1977, str. 349-350. Tekstu sledijo pregledne tabele rekrutiranja, veteranskih naselij in premikov enot po posameznih pokrajinah. Posebej pomebna je tabela 33, časovna razpredelnica pre- mikov in stacioniran) posameznih oddelkov do leta 230. Na tej tabeli lahko hitro dobimo časovni in prostorski vpogled v pre- mike legij v celotnem cesarstvu. Za nas vsekakor zanimiva legi- ja XV Appolinaris, ki jo po bivanju v Emoni verjetno zatečemo v Savariji in šele od klavdijeve vladavine dalje v Karnuntu, kar so jasno pokazala tudi tamkajšnja izkopavanja. Sledi izčrpen se- znam uporabljene literature, ki je lahko izvrstna pomoč ljudem, ki se sicer ne ukvarjajo s preučevanjem vojaške zgodovine, pač pa jo pri svojem delu morajo poznati. In prav ta misel velja tudi za to izvrstno delo, ki ga bralcem predstavljam. Verena V1DR1H PERKO Katrin Roth-Kubi: Die scheibengedrehte Gebrauchs- keramik vom Runden Berg. Serija Der Runde Berg bei Urach. Jan Thorbecke Verlag Sigmarin-gen, Heidelberg 1991. 223 strani, 8 kart, 1 barvna priloga. Izkopavanja iz Runde Berga so dala številne pomembne podatke o alamanskih in merovinških zgodnjih naselbinah in utrdbah. Njihov pobudnik je bil V. Milojčič v letu 1967 in je obenem vzpodbudil kulturno zgodovinske analize in študije, ki so sedaj pomemben doprinos k poznavanju zgodnjega srednjega veka. Vodil je tudi izkopavanja vse do svoje prezgodnje smrti 1978. Pripravil je prvih pet publikacij, po smrti ustanovitelja Kommision fur Alamanische Altertumskunde pa sta izšla še dva zvezka. Keramiko, izdelano na vretenu, izkopano v letih 1967-72, je obdelala znana švicarska keramologinja Katrin Roth-Rubi. Arheometrične študije je prevzel G. Schneider z delovno skupino iz Freien Universitaet Berlin, kjer so opravili vse ostale mine- raloške in petrografske raziskave. Izsledki so bili izjemno uspešni, saj so raziskovalci skupaj dokazali, da se je, v nasprotju z dosedanjimi trditvami, ohranila rimskodobna tradicija lončarskih delavnic še po padcu imperija. Domnevo je prva sprožila K. Roth-Rubi, ki je opazila, da so med oblikami poznoantične, na vretenu izdelane keramike posamezne oblike, ki nedvomno sodijo v merovinško dobo, glina pa ima značilnosti najdišča iz alamanskega ozemlja. Lončarske delavnice so izdelovale enake izdelke tudi po koncu prve nasel- binske faze, torej še po zasedbi Frankov ob prehodu 5. v 6. st. To pomembno spoznanje pa prinaša povsem nov pogled v kontinu- iteto antike v zgodnji srednji vek v alamanskem prostoru. Roth-Rubijeva je na začetek poglavja o keramiki postavila 10 barvnih fotografij tipičnih finih prerezov fragmentov ustij keramičnih posod, ki že z minimalno 1,5 ali 2 kratno povečavo nudijo hitro in izčrpno informacijo o opaznih razlikah v glini posameznih faktur, ki temeljijo na barvi jedra, površine, gostoti in velikosti vključkov, ter poroznosti mase. Fotografijam je avtorica dodala kratek jedrnat opis z najvažnejšimi podatki. Roth-Rubi nato razloži metodo dela; vso grobo keramiko je razdelila na štiri glavne skupine, glede na postopek žganja, površino, premaz in sredico ter vrsto, velikost in gostoto primesi. Toda ta koncept ni pokazal razlik med poznoantično in meroviškodobno keramiko, zato je postopek spremenila. Gradivo je razdelila po izkopavalnih segmentih, ga v prvi fazi zrisala, nato pa zelo pragmatično, makroskopsko sortirala glede na barvo gline in strukturo preloma. Iz tega je izluščila 9 skupin, ki so se med seboj z lahkoto loče- vale, namesto posameznih opisov je uporabljala le oznake Q 1 - 9 (Qualitaetsgruppe) pri posameznih odlomkih, kar je silno olajša- lo in časovno skrajšalo postopek dela, obenem pa tudi omogoči- lo pregled. Oblikovna analiza je namreč pokazala silno reven inventar in majhno variabilnost. Tako je hitro dosegla pričakovano olajšanje delovnega postopka in pridobila preglednost (obdelala je 1500 odlomkov) nad gradivom, upala pa je tudi. da bo rezultat pokazal posamezne lončarske delavnice, kar so na koncu petrografske analize potrdile. Analiza forme temelji izključno na analizi ustij posodja, poslužila pa se je Unversagtove klasifikacije. Poimenovanje je prevzela zaradi šifriranja in ne kot paralele. Tako je dobila šest glavnih oblik (Alzei 27, 33/32, 29, 17/18, 30 in melnice), variacij je malo in prav tako skoraj ni odstopanj. Oblike so prikazane na str. 16. Pomembna je trditev, da ni kuhinjsko posodje nikoli toliko standarizirano, da bi ga lahko zreducirali na prototipe. Prehodi med posameznimi formami pa so tekoči. Pri množinskem pregledu natančno pove način sortiranja, saj so zbirali le ustja in ročaje, dna pa so le prešteli. Za fino razdelitev pa je upoševala le ustja posod. Najštevilnejši so bili lonci z žlebom za pokrov, z izvihanim ustjem, krožniki, sledijo vrči in ročke, ki jih je štela skupaj, in nazadnje melnice. Razvojne tendence je avtorica vključila v poglavje o datira- nju. Mnenje, da se tradicija rimskodobnega lončarstva pri Alamanih nadaljuje, je že staro, vendar so ga pozneje potisnili na stran, češ, da je mlajše posodje prihajalo kot import z leve, rimske strani Rena. Vse te analize so delali tipološko, ne pa tudi fakturno, kar je šele odkrilo pravi izvor. Devet fakturnih grup je torej hipotetično izhajalo iz devetih keramičnih delavnic. Toda takoj je postalo jasno, da so razlike v glini nastale le zaradi različnega postopka žganja. Torej je glina imela enotni izvor, tako rimskodobna, kot alamanska. Pri tem je bilo zelo pomebno dejstvo, da so ležale delavnice na levem bregu Rena več kol 100 km daleč, kar bi pomenilo monopolizacijo trga, nepredstavljivo za antiko, saj je import kuhinjskega posodja izje- ma. Petrografske analize gline so pokazale dve izvorni grupi gline, ki se križata s kvalitetnimi skupinami posodja z Runde Berga, obe glini pa sta značilni za območje Uracha in okolico. Kemično petrografske analize vrtene keramike so se razlikovale od ročno izdelane keramike, verjetno so uporabljali različna nahajališča. Tako je raziskovalka prišla do izjemno pomebnega rezultata, da so delavnice i/, okolice Uracha uporabljale forme in stilni razvoj, ki ga sicer opazimo le v rimskodobnem lončarstvu in so torej obvladovali postopke priprave gline, oblikovanja na vretenu in žganja enako kot v rimskih provincah. Za potrditev rezultatov je avtorica poiskala referenčne kon- trolne najdbe z zanesljivo kronologijo, kol npr. z grobišča Krefe d-Gellep, naselbinskih plasti Trier Altbachtal in drugih. Skušala je odgovorili na vprašanje, ali naselbina še živi v 7. si. ali so tu le se nekatere oblike, in če so, ugotoviti katere. Izpeljala je razvoj posameznih form, ter dobila zelo pomembne rezultate, ki vedno znova kažejo redukcijo finih elementov razčlenjenosti.