MIS.EL IN DELO KU LTU RN A IN SOCIALNA REVIJA * Članki Slovenicus : MI IN RUSIJA // Dr. ing. č. Nagode: GOSPODARSTVO SLOVENCEV V JUGOSLOVANSKI DRŽAVI PA V SLOVENSKI BANOVINI // Dr. S. Ilešič: RUMUNSKI PROBLEMI: TRANSILVANIJA OBZORNIK Nevarni sanjači // Vojna presenečenj (Dr. B. Vrčon) // Im-perializml in mali narodi (Odon Šorli) // Furlanija v svetovni vojni (L. C.) // Socialni pregled (S. B.) POROČILA Prve publikacije naše »Akademije znanosti in umetnosti«: France Kidrič: Zoisova korespondenca 1808—1809 (I. Kolar) // Akademska založba v Ljubljani: »Pogledi« (Inko) // Dr. B. Vošnjak: Jugoslovanski odbor v Londonu (Inko) // Dr. Ivan Lah: Druga knjiga spominov (Inko) // »Des Reiches neue Nachbarn«, 1989 (O. F.) // Zanimiva etnografska karta (L. C.) // Milan Rakočevič: Črnogorski Prometej (Inko) // Dr. A. Urbanc: Slovenska bratovščina sv. Hieronima v Vidmu iz I. 1452 (Ik) II A. Cesarec: Putovanje po Sovjetskem savezu (Ik) // Ilija Janulov: Razvltie na socialnoto zakonodatelstvo v Blgarija (S. B.) // Dr. J. Jan: Kreditna tehnika (Ik) // Odmev IleSlčeve kritike o M. Pavičeviču // Dr. Fran Ilešič: Naš Jadran (Inko) // Beležka // Knjige VI. MAJ-JUNIJ 1940 5.-6. socialna revija MISEL IN DELO mesečno Redakcija 5.-6. zvezka zaključena 25. junija 1940 NAROČNINA: za celo leto 60 din, za pot leta 30 din, za inozemstvo: celoletno 90 din. Poštnočekovni račun: 16.602 Posamezni zvezek stane 6 din. > . ' •itmitMiitniii U P R A V A v Ljubljani na Gosposvetski cesti 4/1. Dopisi za uredništvo: Ljubljana, poštni predal 322 UREDNIŠKI O D B O R: dr. LAVO ČERMELJ, dr. FRAN SPILLER-MUYS in dr. ALOJZ ZALOKAR IIIIIIIMIMIIIIM ■ ’’ J J' ) . \ lzdajateljstvo in založništvo: Tisk jugoslovanskih naprednih akademskih starešin »NASTA« v Ljubljani, r. z. z o. z. Predstavnik: dr. Alojz Zalokar Tiska: Narodna tiskarna v Ljubljani (Predstavnik: Fran Jeran.) Uredništvo je prejelo: Knjige in brošure: Igor Torkar in Nikolaj Pirnat: Blazni kronos 1940. 40 satiričnih listov. Za ogledalo današnjih dni. Natisnila tiskarna »Slovenija« y Ljubljani. (Zaplenjeno.) Ignac Koprivec: Kmetje včeraj in danes. Narodopisne črtice iz Slovenskih goric. 1939. Založila Glavna hranilnica pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah. — Knjigo je ilustriral akad. slikar Maks Kaučič. Tisk Učiteljske tiskarne v Ljubljani. Strani 284. (Zaplenjeno.) ] '" ■ J ' ' ’ I-,:, Časniki in časopisi: Arhiv za sociologija i književnost. Serija 1. Izlazi godišnje u 10 svezaka, Cena 1 fkompletnoj seriji u pretplati 40 Din. Beograd Horda Washingtona 12. Brazda. Sedmično spisanie za obščestvena kultura i stopanski vprosi. Godina IV., 1939. Redaktor Hristo Stojkov. Sofija, pl. Sv. Nedelja 11. V Le Cahier des Lettres et des Arts. Pariš 8e. Cas, revija Leonove družbe v Ljubljani. Časopis st zgodovino in narodopisje. Maribor. Dejanje. Mesečnik za gospodarstvo, kulturo in politiko. Ljubljana. Ekonomist. Mjesečnik za savremena ekonomska i socijalna pitanja. Zagreb. Ml IN RUSIJA V Moskvi, kjer se je v maju mudila posebna gospodarska delegacija Jugoslavije, je bil 11. maja 1940 podpisan trgovinski sporazum med našo državo in Sovjetsko unijo. Obenem s trgovinskim sporazumom so bili podpisani še sporazum o pomorski plovbi, protokol o trgovinskem predstavništvu Sovjetske unije v Jugoslaviji in začasni trgovinski delegaciji Jugoslavije v Sovjetski uniji ter sporazum o izmenjavi blaga in plačilni sporazum. Ratifikacijske listine teh sporazumov so bile izmenjane v Beogradu, kjer je Sovjetsko unijo zastopal njen tedanji poslanik v Sofiji Lavrentijev, ki je kmalu po obisku v Beogradu odpotoval v Moskvo, od koder je bil kot sovjetski poslanik poslan v Bukarešto. * * * Ti dogodki so vzbudili veliko pozornost pri nas in v inozemstvu. Dasi je bil naš prvi uradni stik z Rusijo omejen samo na gospodarska pogajanja, so ga vendar tako pri nas kakor v inozemstvu tolmačili kot zunanjepolitičen dogodek največjega pomena. Inozemski komentarji so se spuščali — ne brez podtikanj — v vsa mogoča ugibanja, a le neznaten del v svarila na naš račun; ogromna večina evropskega javnega mnenja je sprejela začetek normalizacije naših odnošajev z Rusijo ugodno ali vsaj z navideznim pritrjevanjem. Pri nas pa se je o Rusiji v teh tednih več pisalo kakor v vseh prejšnjih letih. Seveda se ob tem nenadnem pojavu prave poplave člankov in literature o Rusiji ne smemo čuditi, ako so se v ocenjevanju uvedbe naših prvih stikov z Moskvo pojavili ekstremi v eno in drugo smer. Popolnoma se zato strinjam z umestno opombo beograjske gospodarske revije »Narodno blagostanje«, ki je v svoji številki z dne 18. maja 1940 zapisala med drugim: »Ker smo leta molčali o odnošajih s Sovjetsko unijo, smo izgubili kriterij, po katerem naj bi ocenjevali njih vrednost. Čim pa je bil prvi stik tu, je naše časopisje prešlo v drugo skrajnost, da je namreč v teh odnošajih iskalo tudi ono, česar v njih ne more biti.« Problem zasluži našo pozornost z več vidikov, diplomatskega, političnega, gospodarskega, kulturnega itd. V vsakem primeru pa smo dolžni gledati nanj realno in brez kakršnih koli čustvenih ali drugih primesi. Naši pogledi seveda ne morejo biti realni, ako nas motijo predsodki ali slepe utvare. Ako bi bili že doslej imeli priliko, da bi presojali notranje življenje v Rusiji in ocenjevali pomen Rusije v mednarodnem življenju po neposrednem poznavanju in neposrednih virih, bi nam bilo gotovo prihranjeno hlastanje po tako površni literaturi, kakršno smo dobili ob prvih začetkih normalizacije naših odnošajev z Rusijo. Pomanjkanje realizma v naših domačih komentarjih ob tem dogodku moramo v veliki meri pripisati prav okolnosti, da se o vprašanju naših odnošajev z Moskvo v naši javnosti nikdar ni dovolj resno razpravljalo. Edini kriterij, po katerem smo se doslej dotikali tega vprašanja, je bil ideološki kriterij, ki je dopuščal samo obe skrajnosti, ne pa tudi treznega gledanja. V kolikor je kdo pri nas pred majem letošnjega leta sprožil vprašanje o uvedbi odnošajev z Rusijo, je bila njegova pobuda že vnaprej zavrnjena z ugovorom, da bi to moglo na široko odpreti vrata komunistični propagandi pri nas. Nekateri poedinci so izrazili te pomisleke celo ob sklenitvi naše trgovinske pogodbe z Moskvo, češ da se Sovjetska unija navzlic trenutni realni politiki, ki jo vodi iz neposrednih potreb državne varnosti, nikdar ni odpovedala svoji komunistični ideologiji v mednarodni politiki, ki da ostaja slej ko prej glavna gonilna sila vseh njenih zunanjepolitičnih akcij. Tako je na primer dr. Josip Smodlaka v zagrebški »Novi Riječi« zapisal: »Vsekakor si moramo izbiti iz glave utvaro, da bi bila sovjetska politika spremenila svojo osnovno misel. Naj bo njen trenutni pravec kakršen koli, ona ostaja vselej verna svoji komunistični zamisli. Danes je ona prav tako malo nacionalistična, kakor je do padca Litvinova baje bila demokratska ... Sovjetska Rusija vodi povsem realno politiko, ki je ruska samo toliko, kolikor je Rusija danes edina komunistična država ter kot taka edina vojaška sila v službi komunistične misli.« Dokler je Rusija v svojem notranjem življenju zvesta marksistični doktrini, po kateri se trudi zgraditi ves svoj notranji gospodarski in socialni red, je izven dvoma, da se kot velesila skuša uveljaviti tudi na tej svoji ideološki osnovi. Zato je gotovo eden izmed njenih interesov tudi uvedba podobnega ali enakega režima v drugih državah. Napačno pa je po našem mnenju pripisovati temu ideološkemu elementu v mednarodni politiki prevelik pomen. Izkušnje zadnjih let so nam to še posebno zgovorno pokazale, in to povsod, kjerkoli je šlo za kako poudarjanje ideologij nad drugimi, otipljivejšimi interesi držav v njih medsebojni borbi. Najbolj zgovoren primer je prav sedanja vojna, o kateri so bili vsi trdno prepričani, da bo predvsem ideološka vojna. To utegne znabiti postati kasneje, toda začela se je dejansko samo iz nasprotja interesov prizadetih, ne pa zaradi njih ideoloških nasprotij. Tudi Rusija se ni odločila za stališče nevtralnosti v sedanji vojni iz ideoloških razlogov (ki bi ji bili, ako bi bili edini odločilni, morda prej narekovali vstop v borbo), temveč iz hladnega računa in treznega preudarka, ki sta izhajala iz upoštevanja lastnih življenjskih interesov. Zato mislimo, da je tudi v pogledu vloge komunistične ideologije v sovjetski zunanji politiki že omenjeno beograjsko »Narodno blagostanje« pogodilo boljše od dr. Smodlake dejansko stanje, ko je zapisalo: »To (komunizem) je lahko poslednji smoter, znabiti celo tako daleč postavljen, da v zunanji politiki kdaj pa kdaj sploh ne prihaja do izraza. Neodvisen od takšnega maksimalnega programa pa je program zunanje politike Sovjetske unije kot države, ki mora predvsem skrbeti za svojo varnost.« V kolikor gre tu še posebej za vprašanje, ali bi mogla uvedba rednih odnošajev s sovjetsko Rusijo podžgati komunistično propagando pri nas, nam tudi izkušnje drugih držav ne potrjujejo takšnega sklepa. Diplomatski predstavniki so sicer lahko tudi nosilci propagande, toda njihova glavna skrb so vendarle — interesi varnosti njihove države. Ako se z diplomati pojavi tudi propaganda, česar ne izključujemo, nima nobena država glede nje vezanih rok. Propaganda, četudi zanešena od zunaj, je v tem primeru izrazito notranj epolitično vprašanje, ki ga vsaka vlada lahko v tem smislu rešuje. V zunanjo politiko, ki naj bo realna — in to pomeni, da zares skrbi predvsem za državno varnost na zunaj — pa ta ideološka primes ne spada, kajti sicer bi bili povsod in vselej izključeni diplomatski odnošaji med državami različnih notranjih režimov ali različnih ideologij. Razvoj tik pred izbruhom sedanje vojne je prav v tem oziru ubiral drugačna pota. Zato smo mnenja, da ideološki kriterij ne more biti merilo naših odnošajev z Rusijo, v kolikor jih postavljamo na realno bazo. Iz tega pa izvajamo nadaljnji zaključek, da bi bilo po prvih, za sedaj samo še gospodarskih stikih z Rusijo samo naravno, ako bi jim sledili tudi popolni in normalni diplomatski stiki. Izmed evproskih držav nista razen naše države vzdrževali diplomatskih stikov z Rusijo samo še Nizozemska in Portugalska, ki za to nista bili neposredno interesirani. Merilo interesiranosti pa je pri nas gotovo drugačno, zlasti odkar so vse druge države priznale Rusijo in iskale ž njo celo čim tesnejših stikov, medtem ko se je vpliv Rusije v mednarodni politiki v zadnjih letih zelo povečal. O političnih interesih pa bo treba še posebej spregovoriti. Ker bomo na Rusijo gledali tem bolj realno, torej tudi tem bolj v našo korist, kolikor bolj jo bomo poznali, sem mnenja, da ne sme nikogar plašiti strah pred komunistično propagando, ako se na primer pojavljajo tudi že predlogi, da bi se uvajanje rednih stikov z Rusijo moralo razširiti tudi na kulturno sodelovanje. Vnaprej zanikati vrednost ruske literature, znanosti in umetnosti samo zato, ker se razvija pod sovjetskim režimom, ali pa jo celo brez poznavanja načelno odklanjati, pomeni slepiti se s predsodki, ki našim izkušnjam in obogatitvi naše kulture gotovo ne morejo biti v korist. Mi v slovanstvo današnje Rusije ne verujemo, toda to nič ne spremeni1 na dejstvu, da so knjige, ki izhajajo v današnji Rusiji, napisane v jeziku največjega slovanskega naroda. Za medsebojno poznavanje Slovanov pa je poznavanje njihovega jezika in kulture realna potreba, ki ni vezana na nobene politične ali celo ideološke utvare in načrte. Tudi v tem pogledu se iz povsem realnih vidikov in brez najmanjše primesi utvar strinjamo s pobudo že navedene beograjske revije, ki piše: »Neupravičen je tudi strah, da bi kulturni sporazum, ki bi bil morda sklenjen po diplomatskem in ki bi omogočil sovjetski literaturi prodajo v naši državi, povečal komunistično propagando. Kulturni sporazum ne bi odvzel vladi pravice, da prepove propagandno literaturo, leposlovna in znanstvena pa sta prihajali tudi že doslej. Kdor se je namreč hotel poučiti o ruskih razmerah, je našel marsikaj v časopisju drugih držav.« O potrebi naših gospodarskih odnošajev z Rusijo ne bom tu razpravljal in prepuščam to poglavje strokovnjakom. Mislim, da imajo prav oni, ki sodijo, da je bil ob razgovorih v Moskvi pomen naših gospodarskih odnošajev z Rusijo močno pretiravan, ako smo pričakovali, da bi mogli z izmenjavo dobrin z Rusijo rešiti svoj problem surovin. Sporazum, ki je bil sklenjen v Moskvi, predvideva skupno izmenjavo blaga v vrednosti 176 milijonov din. Strokovnjaki pripominjajo k temu: »To je premalo za naše potrebe, toda zelo mnogo glede na naše in sovjetske možnosti medsebojne izmenjave.« V druge podrobnosti se ne želim spuščati. Toda glede naših trgovinskih stikov z Rusijo ne smemo pozabiti, da je zunanja trgovina držav, zlasti velesil, v prvi vrsti politič-en problem. Za današnjo Rusijo velja to še posebej, kajti v njej je vsa trgovina v državnih rokah. Dirigiranje ruske zunanje trgovine v to ali ono državo pomeni, da se tudi njeni politični interesi usmerjajo v isto smer. Podoben pojav smo opazili v zadnjih letih celo pri državah, kjer trgovina ni v državnih rokah, ali vsaj ne v tolikšni meri kakor pri Rusiji. Politični interesi, ako so obojestranski, pa lahko v veliki meri odtehtajo pomanjkljivosti gospodarskih odnošajev, v kolikor, jih celo ne odstranijo. Tako prehajamo na politično področje naših odnošajev z Rusijo. Medtem ko za sedaj ne smemo mnogo pričakovati od naše medsebojne gospodarske izmenjave, ki jo bo treba šele organizirati, se zdi, da so politični interesi v sedanjem položaju na obeh straneh takšni, da bi jih mogli realno izkoristiti, seveda brez utvar kakršnega koli značaja, pri čemer moramo še posebej izključiti tudi slovanofilsko ali vseslovansko utvaro po znani prislovici: »Nas in Rusov...« Ako govorimo o interesih, se moramo postaviti na povsem realna tla, kajti samo realni vidiki odločajo o mednarodnih odnošajih na splošno, samo takšni bodo končno odločali tudi o naših odnošajih z Rusijo. V tem pogledu ima dr. Josip Smodlaka popolnoma prav, ko piše: »Tuji imperialisti, ki sedaj očitajo Rusiji nacionalistični imperializem, delajo to samo zato, ker mislijo, da bodo s panslovanskim strašilom preplašili za- padne države ter si tako lažje utrli pot k svojim zavojevalnim ciljem. Minili pa so časi, ko se je Rusija zanimala za Balkan največ zato, ker je slovanski in pravoslaven. Ona se danes zanima zanj samo zato, ker so njeni interesi v Črnem morju in v svobodi Sredozemlja. Ako se Rusija odloči, da bo nudila svojo pomoč kaki napadeni balkanski državici, bo to storila samo zato, ker njeni interesi ne dopuščajo, da bi katera koli druga velesila zagospodovala na Balkanu.« Še bolj konkretno, a prav tako realno je o tem pisalo beograjsko »Narodno blagostanaje«, čigar izvajanja zaslužijo tudi v tem pogledu, da jih navedemo dobesedno: »Naš interes je enostaven, nevtralnost... Kdor pa hoče sedaj biti nevtralen, se mora pobrigati, da ga kdo ne napade. Ako je to naš interes, ali je mogoče tudi že sovjetski? Da, toda ne zato, ker so Jugoslovani Slovani, temveč zato, ker je Jugoslavija balkanska država, in sicer najpomembnejša balkanska država, ne le po svoji veličini, temveč tudi po svojem zemljepisnem položaju. Jugoslavija ima v svojih rokah glavne prometne linije na Balkanu, ki se ne končujejo na njem, temveč vežejo po celini Evropo z Azijo. Sovjete zanimata varnost Črnega, morja in.prehod skozi Dardanele. Kdor pa hoče varnost v Dardanelih, ga zanima tudi varnost na Balkanu. Dokler so tu samostojne, nacionalne balkanske države, je varnost Dardanel maksimalna. Dokler Balkana ne zasede nobena velesila, ne more biti oporišče nikogar za vojaško intervencijo proti Ukrajini. To pa je drugo vprašanje varnosti, ki interesira sovjetsko zunanjo politiko. Z nevtralnostjo balkanskih držav oddaljuje Sovjetska unija pas nevarnosti od svojih mej. Zato od nje ne preti nevarnost, ker bi s svojim napadom izzvala intervencijo drugih. Zato ima ona interes, da gospodarsko pomaga državam na Balkanu. Ta interes je na primer dovedel do dobrih gospodarskih odnošajev z Bolgarijo in on nam lahko razloži, zakaj so se začeli razgovori z nami mimo vseh težkih diplomatskih formalnosti. Ta interes ni prehoden, temveč trajen, ker je določen po zemljepisnem položaju in sosedstvu. Resnost tega interesa se na zunaj kaže v položaju, ki dopušča presenečenja. Dokler je bil Balkan izven vsake nevarnosti, je bil ta interes manj viden.« Ob tem povsem realnem gledanju pa ne smemo pustiti iz vida, da se za balkansko področje bore še druge sile. Mislim, da je s tem izčrpana vsa glavna problematika naših odnošajev z Rusijo, kakor se v pereči obliki trenutno postavlja. Praktično potrditev te vseskozi realne presoje trenutnih sovjetskih interesov na Balkanu lahko začasno iščemo v podobnem položaju, ki je nastal za Rusijo v zvezi s sedanjo vojno v Baltiku. Razlika je samo v tem, da gre na baltiškem področju za dve velesili, ki iščeta svoje zavarovanje vsaka zase, medtem ko moramo na Balkanu trenutno upoštevati tri, a teoretično celo pet. Realistična politika sili vsako izmed njih, da se na tem prostoru kolikor mogoče zavaruje za daljšo dobo. Do neke mere so takšna zavarovanja, ki izha- jajo iz prepletanja raznih interesov, mogoča tudi z začasnimi sporazumi o delitvi vplivnih območij, toda trajne takšne rešitve ne morejo biti, ker se v dinamičnem razvoju interesi varnosti poedinih ekspanzivnih sil nikdar ne dajo za daljšo dobo lokalizirati na enem in istem mestu. Takšni dogovori veljajo navadno le »rebus sic st ant ib us«. Spremembe, ki zahtevajo pri tej ali oni državi drugačno zavarovanje lastnih interesov varnosti, se lahko izvrše daleč izven spornega področja, pa vendar lahko vplivajo na premaknitev varnostnih pasov preko prvotno zamišljenega varnostnega pasu, a tudi narobe. V tem je, kakor se zdi, trenutno tudi problem ruske varnosti v Evropi v zvezi z razvojem evropske vojne. Neposredno ž njim pa je povezan problem balkanske varnosti, a ž njim seveda tudi problem naše varnosti. Brez škode zase mu danes ne moremo iskati rešitve — izven Balkana. Toda tudi ob tej dragoceni premisi ne pozabimo računati z razvojem ... ' * * * Tik ob premirju v Franciji sta naša agencija Avala in sovjetska službena agencija Tass objavili sporočilo o uvedbi rednih diplomatskih odnošajev med našo državo in Rusijo. Tako je gospodarski začetek dopolnjen z diplomatskim nadaljevanjem in pričakovati smemo, da ne bomo ostali samo pri teh dveh korakih, temveč da bomo v skladu z realnimi potrebami in interesi obeh držav svoje medsebojne odnošaje postavili na čim trdnejše osnove. Škode od tega ne moremo imeti, lahko pa obojestranske koristi. Ako nas je to načelo vodilo v poglabljanju naših odnošajev z drugimi državami, ni razloga, zakaj nas ne bi tudi v odnošajih z Rusijo, tem bolj, ker pomeni trezna politika medsebojne povezanosti na črti Beograd—Moskva nujno potrebno dopolnilo one ravnovesne politike na Balkanu, kakršno nalaga naši državi naš trenutni položaj. Sporočilo agencije Avale, ki je bilo izdano 24. junija 1940, ima naslednje besedilo: »Po ugodno končanih gospodarskih pogajanjih med Zvezo Sovjetskih socialističnih republik in kraljevino Jugoslavijo ter po končani izmenjavi ratifikacijskih listin o sklenjeni pogodbi sta se sovjetska in jugoslovanska vlada sporazumeli, da normalizirata razmerje med obema državama z obnovo rednih diplomatskih odnošajev in z določitvijo diplomatskih zastopnikov v Moskvi in Beogradu. Sovjetska vlada je pristala na imenovanje senatorja dr. Milana Gavriloviča za jugoslovanskega poslanika v Moskvi, vlada kraljevine Jugoslavije pa je pristala na imenovanje Viktorja Andreje-viča Plotnikova, dosedanjega poslanika na Norveškem, za sovjetskega poslanika v Beogradu.« GOSPODARSTVO SLOVENCEV V JUGOSLOVANSKI DRŽAVI PA V SLOVENSKI BANOVINI Nekoč: »...v Ljubljani (je) vladala tolika politična nevednost, da je po splošnem mnenju poznal v vsem mestu edini dr. Ahačič bistvo in pomen ustavnega življenja.« (Janez Trdina I. 1848.) »... in je bilo res izbranih nekaj čisto nesposobnih mož.« Lončar D.: Politično življenje Slovencev. II. izd. s. 13, 22. Danes: »Nekateri trdijo, da vzdržujemo pol države, drugi pa spet, da smo pasivni... « Lavrič J.: »Tehn. in gosp.«, 1934, s. 124. » ... si Slovenci... menda še nismo ustvarili zares jasnih in čistih pojmov o tem, kaj prav za prav hočemo...« Gosar A.: »Dejanje«, 1939, s. 349. Izkušnje so pokazale, da robstvo kuje Slovanom: Masaryka, Mickiewicza in Strossmayerja, v svobodi pa, ko popustita pritisk in nevarnost, prične zatekati med narod odpadna žlindra:...................... Razkroj, ki ga ta zanaša, stopnjuje: »... nevarnost, ki preži na demokracije zaradi njih težnje, da nižajo vse na izmero večinskega povprečja. Tako najprej zagrene in zavirajo vse kakovostne sile ter jih končno mediokriteta izrine, potem ko jim je s »pravilniki« zvezala roke in obgrizla avtoriteto duha« (Duval: Journal des Debats, 7. jan. 1940.). Tudi pri nas hromi na tej poti sam življenjski nagon in ubija se v narodu instinktivna volja za izgradnjo lastnega doma, to je jugoslovanske državne skupnosti. Kljub takim razmeram se moramo zavedati, da racionalna organizacija naše države ni niti gospodarsko niti socialno in kulturno kak nerešljiv Takoj uvodoma opozarjam, da sledeča razprava ni pisana za vse one med nami, ki po edinem kriteriju, kje in kdo kaj priobčuje, povzdigujejo ali zame-tavajo vsebino. Objavljena tudi ni za javne in tajne tekoče račune prve, druge ali celo kake nove blagoslove nam brez znanja in dela obetajoče tretje stranke. Mi-li po tem uvodnem svarilu ostane med Slovenci sploh še kje kak čitatelj? Morda med onimi, ki so se, odnosno so bili včeraj ali danes umaknjeni proč od javnega »delovanja« te naše tragikomične parodije resnega dela. Ce je kdo od njih rešil pri tem pravico in zmožnost do samostojnega mišljenja, so napisani sledeči odstavki prav za njega. Naj mirno preudari podatke, ki sem jih tu nanizal, pritrdi ali ugovarja, toda le z razumskim argumentom ter — zapisal bom, dasi vem, kakega zasmeha bo deležna med našimi čistoslovci ta tujka — s patriotizmom v srcu. Viri bodo navedeni ob sklepu. problem. In tudi bi bilo še dovolj ljudi z zadostnimi intelektualnimi sposobnostmi in potrebno moralno integriteto, ki bi zmogli delo. Težava pa je v politično psihološkem razpoloženju. Pri nas sme vsak tudi brez znanja izvirno teoretizirati o narodu in narodih, begati lačnega kočarja in težaka s po svoje »umevanimi« abstrakcijami državnopravne filozofije in navduševati v govorjeni besedi nepismene za izgradnjo samobitnosti srbskega aorista ali slovenske dvojine s pomočjo čisto posebnega ustrojstva države. Ako bi kritika brezobzirno plenila vse duha prazne politične »razprave« in nedokumentirane apodiktične »strokovne« trditve, kako velike zasluge bi si bila s tem pridobila za duhovno dozorevanje med nami. Osebno so politični borci raznih formatov gledali na stvari z drugega stališča. Variacije na motiv jugoslovanstva in narodnih individualnosti, ideološkega socialnega radikalizma in eminentno praktične konservativne morale so se v zastopstvih pri raznih podjetjih in zavodih izkazale kot enako donosne. Široke plasti ljudstva reagirajo danes na vse to ustrezno značaju slovanske mase, prepojene z nezaupanjem, bodisi s popolno apatijo, bodisi s fron-derskim opozicionalstvom. Ogromno delo moralne in intelektualne ter preko njiju materialne rekonstrukcije čaka baš naš rod. V dobi dinamike bi mogel razvoj samo še enkrat premakniti meje, pa bi nas zastri v meglo lastne zmede pojmov in napačne presoje odločilnih trenotkov prav v slogu po lastni krivdi črnih dni oktobra in novembra 1920. Temelj, na katerega še lahko zastavimo svoje prizadevanje, je dejstvo, da narod v svojem nagonsko pozitivnem hotenju hoče imeti v državi organizem, ki mu naj osigura priliko stalne zaposlitve, primerne donosnosti dela ter socialne zaščite šibkega. Vse državno-pravno govoričenje stvarno že odklanja ter ga uspehi v borbi za ideale »heraldičnega« značaja malo zanimajo. Ze ob bližnji politični reorganizaciji naše države bi temu latentnemu hotenju širokih slojev Slovencev, Hrvatov in Srbov, torej nas Jugoslovanov, morali v vsem obsegu zadostiti, če nočemo, da po absurdu naše politične terminologije narod ne ostane »protidržaven« proti samemu sebi. Izobraženi sloj stvarno upravlja državo. Dolžnost ima torej, da legislaturo in eksekutivo uglasi po potrebah ljudstva, a mora jih prav spoznati in oceniti. Toda vsiljuje se dvom, česa je sploh še zmožen ko ponavlja iz dneva v dan le gesla političnih laži, češ da v danes razpoložljivih javnih sredstvih ni denarja za izgradnjo in vzdrževanje prav vseh onih kulturnih institucij, ki niso le sinekure, temveč jih ljudstvo stvarno potrebuje. Miselni pokret, ki bo ustvarjajoče stremel za ljudsko dobrobitjo ter skušal dvigniti državo in narod iz sedanjega sistema politike gospodarskih in socialnih paliativov k smotrnemu hotenju, bo moral najprej dobro poznati delavce v',seh strok in delavne pogoje zanje na področju vse države. Sledeči odstavki naj zato okvirno situirajo celoten problem položaja Slovencev v Jugoslaviji. Vprašanje obravnavam na široko izdelani osnovi v načelnem nasprotju z ozkosrčnimi zbiralci fiskalnih kuriozitet, kjer n. pr. finančno zamenjuje financarska miselnost in iskanje objektivne resnice zavaja ozir na trenotni taktično-politični oportunizem. Če za umevanje pojma Svobode že tehtamo materialne koristi, bi morali storiti to ob belem dnevu in brez votlih uteži. I. Velik del našega javnega mnenja stoji pod vtisom znane geopolitične »znanosti« in njenih atlantov. Mnogi pri tem domnevajo, da služijo naši stvari če miselno posnemajo tujce. Pri tem pa ne le, da navadno zgubi ob taki priliki tudi naš človek vsako kritičnost o objektivni vrednosti take »vede« sploh, temveč pozabi tudi na relativno presojo razmerja lastnih sil in prilik. Ko v reakciji na politično unitarističnost padamo Jugoslovani v miselnost po številu še nedoločenih treh do šestih narodnih individualnosti, je prišlo kar v navado, da v novi modrosti vsaka sebi pripisuje nekako evropsko važnost in osrednjo lego, skupno nekatere še s kulturnim poslanstvom na prelomu vzhoda in zapada. Vrnimo se čim prej k realnejši presoji sebe in svojih moči, ker je po novih vzgledih gojitev abstrakcij in misionskih mitov tudi v dvajsetem stoletju skrajno nepriporočljiva, posebno pri ljudstvih, kjer zevajo v gospodarski in socialni organizaciji prepadi še nerešenih vprašanj, kako varno preskrbeti ljudstvu vsakdanji kruh in mu zavarovati elementarne politično-eksistenčne pogoje. Če bi se izobraženstvo lingvističnih narodov nekoliko več bavilo s temi osnovnimi problemi, bi nedvomno manj govorilo o svojem pomenu in svoji kulturni višini ter spoznalo nujnost, da organizira politično-državni narod v sintezi čim več sorodnih elementov z istimi življenjskimi potrebami. Rezultanta duhovnih in bioloških sil ljudstev ter fizikalno geografskih pogojev ozemlja, na katerem žive, se odraža v celi vrsti statistično definiranih svojstev, ki omogočajo socialno gospodarsko vzporeditev. Demografska sestava, sozvočje, odnosno neravnotežje proizvodnje in potrošnje, obseg in vrsta trgovske izmenjave, gostota prometa, mezda, življenjski standard ter tvorba kapitala so činitelji, ki določajo položaj, pomen in koristi kake socialne tvorbe mnogo pravilneje kot idejne abstrakcije ali dialektološke posebnosti. Z naštetimi podatki laže določimo, kaj spada k bistvu pri izgradnji političnega in gospodarskega življenja in katerim pojavom ne smemo pripisovati v velikem boju narodov za obstoj pretiranega pomena. -fotp. naafJt ooioo't.~ SREDNJA IN JUGOVZHODNA EVROPA i/o 177 km \ H,99Uotp \*0P/toč \lS6ebp A C±km n j. 101146 km' 6,077939 P. ‘•UPlkml . aeppj/m njrve 9 maj- 4 S # soa-fmj (t>) ^ • 200-500000 • 100. -200000p. . —H 1 obremenitev že/, prog \ nodsooooo i/km, 200000 t/k„, 100000 27SiB*m4 'C' 1,005002p [ \ 2597-5" k/rt2 1266**2 P Kap/km2- , /soiggkm2l €.9*>96C7p '^5v5 P/km2 M. število prebiva/siva po jakosti cbčin (c) m--------------------- Poklicna strukturo pr/dob. preb.(g) N Av fkji crt/.|yy M ČSR P J B R Prebivofctvo po re/at starostni sestavi (d) letn/prirastek pr*b. v % (d7) -■iLJ M (.SR p J lU B Ret.povr&ine njiv, irav.,pašn., gozda (e) Povprek, pridelek plenice Kot osnovo slike 1, ki naj predoči predel našega kontinenta med srednjeevropsko Nemčijo in Italijo na eni ter vzhodno evropsko Turčijo in Grčijo na drugi strani, sem vzel ono politično državno razdelitev, h katere bistvenim osnovam se bomo verjetno kmalu vrnili. Kljub nevralgičnim mejnim pasovom primeroma prav dobro ustreza narodnostni in gospodarski strukturi ter je podprta pri njej vsaka državna tvorba z izrazito fizikalno geografsko hrbtenico, tako Avstrija z osrednjimi Alpami, Čehoslovaška s su- ROMUNUA R JUGOSLAVIJA J NEMČIJA N uvoz GRCUA G /TALIJA AVSTRIJA ' (pred vojno celo samo 4.1°/o), dočim od madžarskega 27.2°/o, od nemškega 23.3% ter od izrazito meščanskega židovskega celo 64.8%. Na celotnem kmetskem prebivalstvu so Rumuni udeleženi s 64.8%, Madžari z 21.7% in Nemci z 9.4%. Od mestnega prebivalstva pa odpade na Rumune samo 35% (pred vojno 17.6%), na Madžare 37.9%, na Nemce 14% in na Zide 10.4%. Vse te značilnosti nam še bolje pokažejo podrobni podatki za večja okrožja. V Banatu, t. j. v Temišvarsko-Torontalskem okrožju imajo Rumuni na podeželju neznatno relativno večino (43.7% proti 37.6% Švabov in 9.9% Madžarov), dočim so v mestu Temišvaru v neznatni manjšini (pred vojno samo 10.4%, danes 16.7% proti 38.9% Nemcev, 31.1% Madžarov in 7.7% Zidov). V Aradskem okrožju je na kmetih 67.7% Rumunov, dočim so v mestu Aradu v večini Madžari (pred vojno 63%, danes 51.6% proti 29.3% Rumunov, 5.6% Nemcev in 10.7% Zidov). V bihorskem okrožju, ki obsega poleg pretežno madžarske ravnine še rumunski hribovski živelj Bihorskega masiva, je na deželi 67.8% Rumunov, a v mestu Oradea Mare (Vel. Varadin) je bilo pred vojno le 5.7% Rumunov, danes jih je 20% proti 52.3% Madžarov in celih 24.5% Zidov. V okrožju Satu Mare, ki sega tudi še daleč v panonsko ravnino, je 62.8% kmetskega prebivalstva rumunskega, a v mestu samem je le 25% Rumunov (pred vojno le 2.8%) proti 41.1% Madžarov in 33.3% Zidov. V okrožju univerzitetnega in zelo živahnega industrijskega mesta Cluj (madž. Kolozsvar, nem. Klausenburg) je na kmetih 74.4% Rumunov, v navedenem mestu samem pa jih je 33.3% poleg 49.1 (pred vojno 71.8%) Madžarov in 13.4% Zidov. V okrožju Mureš, ki obsega tudi pretežno večino sekelskega ozemlja, so seveda Rumuni tudi na deželi v manjšini (39.2% proti 54.1% Madžarov), v mestu Targu Mureš pa jih je celo le 17.5% proti 65.1% Madžarov in 15% Zidov. V okrožju Brasov, torej v jedru nemškega kolonizacijskega ozemlja, so na deželi Rumuni že v relativni večini (41.7°/o), po vojni so jo dosegli tudi v samem mestu Brašovu (36#/o proti 33%> Madžarov in samo 26.6°/o Nemcev). V okrožju Sibiu je na deželi 76°/o Ru-munov, v mestu Sibiu pa so še v večini Nemci z 51.6°/o. V posameznih narodnostno zelo mešanih mestih je značilna razporeditev narodnosti po posameznih mestnih delih. Tako ima n. pr. Temišvar stari madžarski mestni del okoli gradu, potem nemški del, t. zv. Josephsstadt iz 17. stol., dočim je nekdanja turška četrt, t. zv. Palanka, naseljena danes skoraj le po ru-munskem in srbskem prebivalstvu. Poučna je razporeditev tudi v Brašovu: staro nemško jedro nekdanjega Kronstadta ima še danes nemško večino in nemški izgled, na trgovinah se bleste po večini saški priimki. Moderni industrijski mestni del, Blumenau, je pretežno madžarski, povsem rumunska pa so najbornejša predmestja proti zapadu. Tako se nam na vsakem koraku očituje socialni prepad med že zdavnaj ustaljenim, kulturno in gospodarsko nadmočnim madžarskim in nemškim mestnim elementom, ki je seveda držal v nepremagljivi gospodarski odvisnosti tudi podeželje, ter med rumunskim kmetskim prebivalstvom, ki je bilo še do nedavna nestalen pastirski element, udeležen le v neznatni meri na urbanskih poklicih, kakor so obrt, industrija ali trgovina. S svojo prirod-no vitalnostjo ter velikim prirodnim prirastkom pa je ta element vedno bolj pritiskal na vrata mest. Ko je po svetovni vojni dobil oblast v svoje roke, je moralo nujno priti do težavnega, skoraj nemogočega sožitja med njim in narodnimi manjšinami. To velja predvsem za razmerje do Madžarov, kajti transilvanski Nemci so danes ločeni od svoje narodnostne matice, so deloma trdno zakoreninjeni v erdeljski zemlji ter nadaljujejo v glavnem isto pot relativne politične lojalnosti in gospodarske preudarnosti, ki so jo ubrali že pod madžarskim režimom. Madžari pa, ki so preje neomejeno gospodovali i v političnem i v gospodarskem pogledu, so vse te pozicije mahoma izgubili ter se danes čutijo tem bolj zapostavljene in ponižane po mladem rumunskem življu, na katerega gledajo kot na neprimerno manj vrednega in manj kulturnega. V zvezi z narodnostnim se je nujno pojavilo tudi ekonomsko-socialno vprašanje. Transilvanija je bila namreč kakor večina madžarskega teritorija področje zemljiške veleposesti, ki je bila po večini v rokah madžarske aristokracije. Pred vojno je 37®/o celotne površine pripadalo posestvom nad 100 ha, od katerih jih je mnogo obsegalo več kot 500 ha. Na drugi strani je mala kmetska posest, to je ona pod 3 ha, večinoma v rumunskih rokah, obsegala sicer okroglo 50°/o zemljiških posestnikov, ali samo 7—8°/o vse poljedelske zemlje. Ona kategorija pa, ki so jo Madžari označevali kot srednjo posest, ki pa je po naših pojmih že velika posest, saj obsega posestva nad 57 ha, je beležila 28% posestnikov in skoraj polovico (49°/o) vse obdelane zemlje. Ali tudi v tej kategoriji so bili Rumuni zastopani le z neznatnim odstotkom 2.5°/o. Svetovna vojna, ki je v Transilvaniji zamenjala vloge, je prinesla tudi v tem pogledu radikalen preobrat, ki je usodno prepleten z narodnostnimi nasprotji ter eden poglavitnih vzrokov spora za Transilvanijo. V tem pogledu je bilo značilno, da je velika ljudska skupščina v mestu Albi Iulii, ki je 1. decembra 1918. proglasila zedinjenje Transilvanije, Maramureša in Banata z Rumunijo, postavila za eno svojih glavnih programskih točk agrarno reformo. Agrarna reforma, ki se je pričela izvajati 1. 1921., je bila zelo radikalna, med najbolj radikalnimi takimi primeri v Evropi. Zemljo je na novo dobilo v posest okrog 540.000 upravičencev, do tedaj po večini poljedelskih delavcev, od tega 134.000 takih, ki niso bili rumunske narodnosti, med njimi 87.500 Madžarov. Razlastilo se je ogromno zemljišče v obsegu 1.164.000 ha. Posestva nad 100 ha so padla od 37 na 14.6% celotne površine. Značilno je, da je bil vendarle obseg agrarne reforme v Transilvaniji umer-jenejši, kakor pa na ozemlju stare Rumunije, kjer se je razlastilo skoraj 2.800.000 ha in so posestva nad 100 ha padla od 42.5% na 7.8%>. Ali prizadeta madžarska aristokracija je kljub temu vodila sistematično borbo, po večini iz emigracije, proti izvedbi in odobritvi te agrarne reforme ter je še danes glavni moralni in finančni iniciator madžarske revizionistične kampanje na tej strani. Kot enega glavnih razlogov v svoj prid navaja ta socialna plast tudi v tem primeru kvalitativni in kvantitativni padec poljedelske proizvodnje, ki bi naj bil posledica nesmotrnega gospodarstva na malih kmetskih posestvih. Ali statistika nam danes že potrjuje, da je ta proizvodnja v prvih povojnih letih sicer v resnici padla, da pa se je v poslednjem desetletju močno dvignila; ugotovilo se je celo, da se je znatno povečal obseg obdelane zemlje na račun gozda in pašnika, ter da se je na ta način še močneje ustalil rumunski, kmetski element. Razumljivo je seveda, da stoje v ozadju madžarskih revizionističnih teženj tudi drugi, splošno gospodarski vzroki. Saj je ravno Transilvanija tvorila idealno gospodarsko izpopolnitev madžarskega nižavja, ki je pač le idealna žitnica, drugih gospodarskih možnosti pa skoraj nima. Transilvanija s svojo vsestransko prirodno izobliko, od visokih gorskih pašnikov in gozdov preko gričevja do plodne ravnine, pa nudi vse ono, česar Madžarska nima: to je predvsem gozd (35°/o vso površine), živina in končno rudno bogastvo, ki ga v sicer zmernem obsegu hrani hriboviti del Banata in Bihorsko gorovje. Ne smemo pozabiti nadalje na velike možnosti izrabe vodnih sil, ki bi bile seveda še mnogo bolj potrebne Madžarski kakor Rumuniji. Madžari poudarjajo radi, da Transilvanija tudi v prometnem pogledu teži na zapad: tja se odpirajo doline transilvanskih rek Temeša, Mureša, Kriša in Someša; madžarska prometna politika je pomembnost te prometne usmerjenosti še umetno stopnjevala; zato ima vsa zapadna Transilvanija svoja tržišča že v velikih ravninskih mestih Temišvar, Arad, Oradea Mare itd., dočim so gospodarski stiki posameznih transilvanskih dolin neposredno med seboj zelo majhni. Odtod gospodarska nujnost, da so se ta ravninska tržišča in prometna središča priključila tudi politično transilvanskemu ozadju dasiravno se je s tem prišlo v navzkrižje z načelom narodnostne meje in se je ustvarila ena najbolj nevarnih črt madžarsko-rumunskega trenja. D OKUMENTI Nevarni sanjači Prijatelj naše revije nam je za vzpodbudo treznega in realnega.i gledanja^ kakor sam pravi, na pereče naše probleme v zvezi s splošnim razvojem v svetu in pa zaradi pomanjkanja takega gledanja pri drugih, ki so tudi poklicani, da bi v teh težkih časih spregovorili svojemu narodu odkrito besedo o tem, »kako naj merimo daljo in nebeško stian«, poslal daljše pismo, iz katerega posnemamo nekaj načelnih misli. Zde se nam tako važne, da jih ne smemo zamolčati. Prijatelj nam piše: Medtem ko zahteva realno življenje, zlasti pa sedanji čas predvsem hladno in trezno računanje z danimi dejstvi ter proučevanje našega položaja v skladu ž njimi, je med nami še vedno polno sanjačev, ki rešujejo svetovne probleme in z njimi naš problem — z verzi ali pesniško domišljijo, ne pa s hojo po realnih tleh. Mislim, da je naša kulturna javnost dolžna spregovoriti k temu pojavu svojo odločno besedo, še preden bi utegnilo biti prepozno, kajti, narodu ne smemo graditi bodočnosti v kakem zasanjanem svetu, marveč na njegovih domačih tleh, ki je ž njimi tesno zvezan... Zakaj ne bi imeli toliko poguma, da bi zapisali, da »pesniki« niso poklicani sanjati o narodovi politiki, kakor stokajo na primer o objektih svojih ljubezenskih nagnjenj. Misel, da so pesniki poklicani »voditi narod«, je mogla nastati samo pri narodih, ki niso imeli drugih organov za oblikovanje svojih političnih programov, bodisi da jih niso mogli imeti spričo primitivnosti svojega notranjega ustroja, ali pa zaradi hlapčevanja drugim narodom. Tako smo bili do nedavnega tudi mi Slovenci brez svojega samostojnega političnega sloja, seveda tudi brez države, pa smo zato mogli — na primer pred 100 leti — videti v kaki pesmici političen program »domorodnega značaja«. Metode usmerjanja političnega življenja naroda pa so se v tem stoletju bistveno spremenile. Zato seveda take primitivne, rekel bi, trubadurske metode ne morejo biti vodilo za naše politično življenje, zlasti ne v dneh, ki tudi slepcem kažejo, da je treba voditi vso narodno politiko po strogo eksaktnih, znanstvenih metodah, pa povsem realno, daleč od vseh fantazij in pesniških prividov... Drugače je seveda s politikujočimi pesniki, s temi nevarnimi sanjači. Oni si pričarajo politične položaje in z njimi razpolagajo nekako tako kakor z rekviziti svojih verzov: tam, kjer je verza premalo, dodajo to ali ono »rožnato« dopolnilo, pa pričarajo »dehteči vonj šumečih gajev« ali »rdečo rožo misli tvojih« itd. Takšno početje seveda ni nevarno, dokler se giblje v mejah konvencionalne poezije, o kateri vsakdo ve, kje so — sanje in kje je — dejansko stanje. Nevarno pa to postane, kadar hočejo poeti, opirajoč se na bogzna kakšno »mesij an-stvo«, igrati vlogo političnih »jasnovidcev«. Politika ne zahteva danes le realističnih mislecev, marveč tudi ljudi, ki o stvari kaj pozitivnega vedo, se na njo spoznajo ter so po svetu že kaj videli in izvedli, ne pa da — stisnjeni v ozek ambijent — krtovičijo svoje misli po shemah, ki niso zrasle iz dejanskega življenja, temveč so le plod njih pesniške domišljije ali špekulativnih raz- glabljanj... Take slike so seveda daleč od življenja in njega tokov, so varljive in — nevarne, kajti življenje naroda se ne razvija po pesniških poljanah, kjer lahko suvereno postavljajo svoje kulise pesniki (tega jim ne odrekamo), temveč v borbi trdih dejstev, ki jih je treba predvsem temeljito poznati, da se o njih lahko kaj pametnega pove. Zato je že smešno, kako se vsi ti naši »jasnovidci« izogibljejo naši realnosti in blodijo po skritih hodnikih svoje bujne domišljije. Ali se vam ne zdi, da so se že tako oddaljili od našega narodnega življenja, da so v iskanju raznih »prirodnih« funkcij našemu narodu izgubili voljo in smisel za opravljanje svojih funkcij v našem narodu. Beseda »narod« jim je le igrača za žongliranje z raznimi novimi domislicami, kakor so srednjeevropska in ne vem kakšna skupnost, za beg od vsega pristno domačega in skrivanje v vseh mogočih ideoloških, svetovnonazornih in kulturnih pragozdih, daleč od domačih logov. Beseda »narod« jim je le okras njihovega pesniškega mozaika, ne pa realnost, ki zahteva predvsem — dela in v delu domače, narodne usmerjenosti. Ako pa se najde med njimi izjema, recimo resničen pesniški vrh, ki tudi v svoji poeziji ni izgubil svoje »nebeške strani«, tedaj — lop po njem !... V očeh sllepih »jasnovidcev« se tak človek »kompromitira«, čim mu je njegov izklesani pesniški jezik sposoben povedati tudi — politično resnico in oznanjati trezni politični realizem... To je menda najboljši dokaz za upravičeno domnevo, da ne gre le za slučajne sanjače, temveč za — nevarne sanjače, ki svoje protinarodne špekulacije nalašč zavijajo v mistične pesniške tvorbe ali senti-mentalno-lirično prozo, v kateri je glavno samo to, da se verz in stavek lepo čitata... Kaj je tem sanjačem mar za — narodovo usodo!... Vojna presenečenj Vojna, ki je izbruhnila v septembru lanskega leta, se je dolgo razvijala v znamenju zelo obzirnega medsebojnega otipavanja glavnih nasprotnic — velesil. Sele v začetku letošnjega aprila se je začel razvoj, ki je nakazoval bližnji spopad Nemčije na eni ter Anglije in Francije na drugi strani, obenem pa tudi verjetni vstop nemške zaveznice Italije v vojno. Dober mesec po nemški intervenciji na Danskem in Norveškem (v noči od 9. na 10. aprila letošnjega leta) je sledil nemški napad na Nizozemsko in Belgijo (v noči od 10. na 11. maja). Po šestih dneh je Nizozemska opustila nadaljnjo borbo, po 14 dneh je kapitulirala Belgija... 10. junija 1940 se je odločila za vstop v vojno Italija, 16. junija pa je nova francoska vlada, ki jo je po Reynaudovi demisiji sestavil maršal Petain, sklenila zaprositi Nemčijo za premirje... Sporazum o premirju z Nemčijo je bil podpisan 22. junija 1940 v zgodovinskem gozdiču pri Compieg-neu, kjer so bili 11. novembra 1918 diktirani mirovni pogoji Nemčiji. Premirje med Francijo in Nemčijo stopi v veljavo šest ur po obvestilu italijanske vlade, da je bil po premirju z Nemčijo dosežen tudi sporazum o premirju z Italijo. Tako se je torej borba na glavnem bojišču v dosedanjem poteku vojne zaključila v nekaj tednih z izločitvijo glavne vojaške nasprotnice Nemčije — Francije. Zaključila pa se ni le s porazom na pravem bojišču, temveč tudi na političnem in diplomatskem, kajti medtem ko se je Francija s podpisom premirja povsem odvrnila od svoje dotedanje zaveznice Anglije, sta Nemčija in Italija kot zaveznici v tej vojni prav ob podpisu premirja s Francijo demonstrativno manifestirali svojo popolno povezanost v skupni borbi za skupne vojne cilje. Premirje, podpisano 22. junija 1940 v Compiegneu, ni torej sankcioniralo samo francoskega poraza na bojišču, temveč tudi konec franco-sko-angleškega sodelovanja. To drugo dejstvo pomeni za Nemčijo znabiti še več od samega vojaškega uspeha. Vojna je postavljena s tem na povsem nove osnove in se bodo posledice tega preokreta sredi bojev pokazale v vsem svojem obsegu šele v bližnjem razvoju vojne. Oboroženi konflikt, ki se je začel v septembru lanskega leta v Evropi, je iz- gubil svoj kontinentalni značaj in vojna se bo sedaj pomaknila na obronke evropske celine ter od tod verjetno še daleč preko nje — na morje in v zrak in druge kontinente, ako bo seveda Anglija s svojim imperijem nadaljevala vojno do kraja, zanašajoč se odslej predvsem nase ter na pomoč in oporo Zedinjenih držav Severne Amerike, odnosno obeh Amerik. Vprašanje je le, ali ne bo francoska kapitulacija vplivala na ameriško razpoloženje prej v proti-intervencionističnem kakor v interven-cionističnem smislu. V vojni, ki je tipična vojna presenečenj, kakor nam je to pokazal že njen dosedanji razvoj, ni mogoče ničesar napovedovati. Dogodke, kakor se sproti vrste z bliskovito naglico, je komaj mogoče beležiti, ne pa že tudi ocenjevati. S sklenitvijo premirja med Francijo na eni ter Nemčijo in Italijo na drugi strani nastajajo velike vojaške, politične, diplomatske in tudi že ideološke spremembe, ki jih ne smemo prezreti, ako hočemo z razumevanjem slediti nadaljnjemu razvoju položaja. Popolna nepripravljenost zapadnih demokracij za tako ogromno preizkušnjo moči, kakršno jima je vsilila vsestranska pripravljenost Nemčije in njene italijanske zaveznice, sta dve dejstvi, s katerima moramo v sedanjem položaju računati. Iz teh dveh dejstev in njihovih posledic v praksi pa izhajajo važne spremembe v celokupnem razmerju sil, ki si sedaj stoje nasproti. Anglija je na evropskem kontinentu izgubila svojo najboljšo zaveznico, svojo najsigurnejšo oporo. Kolikšno izgubo bo ta izguba pomenila tudi za angleški imperij, bo mogoče v kratkem presoditi. Položaj tik pred objavo pogojev premirja, ki ga je sklenila Francija, bi se dal na splošno označiti kot položaj pričakovanja ali značilna vmesna faza velikih bližnjih odločitev. Te so že v zraku. Ne glede na končni položaj Francije, ko bodo znani pogoji premirja, je namreč izven dvoma, da je Francija kot vojaška sila na kopnem v svoji matični zemlji likvidirana. To dejstvo je francoski ministrski predsednik maršal Petain odkrito in junaško priznal v svojem govoru francoskemu na- rodu 20. junija tega leta, ko je pojasnil razloge, zaradi katerih je bila Francija prisiljena, da zaprosi za premirje. Maršal Petain je dejal med drugim: »Nismo več tako močni kakor pred 22 leti in imeli smo premalo prijateljev. Premalo vojakov, premalo orožja, premalo zaveznikov — to so vzroki našega poraza. Ko smo zmagali v zadnji vojni, je zmagal med Francozi duh veselja nad duhom žrtev. Ljudje so zahtevali več kakor so dali. Danes je nesreča tu.« Ako torej predpostavljamo dejstvo, da matična francoska zemlja ni več samo negativna postavka v nemških in italijanskih strateških računih, se bo ta strateška sprememba v kratkem čutila ne le nasproti Angliji, temveč tudi v sredozemskem bazenu, zlasti v njegovem zapadnem delu, kjer bo Italija v kratkem popolnoma zavarovana s severa. Po tem zavarovanju pa se ji utegne pridružiti v njeni sredozemski borbi tudi Španija. Ta je po vstopu Italije v vojno prešla iz nevtralnosti v položaj tako zvane »nevojskujoče se sile«, kakršnega je zavzemala do tedaj Italija. Očividno bo sedaj čakala le še na najugodnejši trenutek, da tudi ona aktivno poseže v borbo. Zasedba Tangerja, ki je formalno izvršena sicer v skladu s tan-gerskim statutom, že nakazuje tak razvoj španske politike. Negotovost borbe na zapadnem bojišču je imela svoj neposreden odmev tudi v zadržanju nekaterih držav v vzhodnem Sredozemlju, zlasti onih, ki so pogodbeno vezane z zavezniki, kakor Egipt in Turčija. Značilno je, da Egipt doslej ni še vstopil v vojno z Italijo in se je omejil le na začetno prekinitev odnošajev z Rimom. Glede Turčije, ki je v zadnjem času sama zatrjevala, da bi izpolnila svoje obveznosti napram zaveznikom samo v primeru direktnega napada nase, se zdi, da je njena odločitev vezana bolj na Rusijo kot na zaveznike. Ta izhod si je sicer Turčija zavarovala že v pogodbi z zavezniki, toda razvoj dogodkov jo je le še bolj navezal na rusko sosedo, ki postaja prav v zadnjem času nekoliko bolj ekspanzivna in dinamična, seveda le na področju, o katerem je bilo mogoče že doslej domnevati, da tvori njeno interesno sfero. Kakšen bo nadaljnji razvoj sovjetske politike, zlasti po izločitvi Francije iz borbe, je za sedaj še težko predvidevati. Rusija se je doslej omejevala le na tako zvano zavarovalno politiko na področju svoje neposredne varnosti. Ali bo ta taktika tudi v bližnji bodočnosti povsem odgovarjala njenim interesom in njenim končnim ciljem v sedanji vojni, bo pokazala že nova faza vojne, ki se sedaj začenja in ki, prav tako kakor dosedanja, ne izključuje nadaljnjih presenečenj, le da utegnejo biti nova presenečenja — presenečenja na večje krajevne in časovne daljave. Trenutno je v ospredju zanimanja predvsem nadaljevanje nemško - italijanske borbe proti Angliji in njenemu imperiju. Nemčija in Italija si bosta po izločitvi Francije mnogo lažje razdelili svoje posebne naloge proti skupnemu sovražniku: Nemčija bo po nemških napovedovanjih usmerila svoj napad direktno na angleški otok, torej na matično angleško zemljo, Italija pa bo prevzela borbo proti angleškim sredozemskim postojankam in angleški afriški posesti, verjetno z nemško podporo, kolikor bi ta prišla v poštev. V ozadju — na Daljnem vzhodu — pa že čaka tretja zaveznica v skupni borbi proti Angliji, Japonska, ki je že pokazala svoje zanimanje za francosko in angleško kolonialno posest v Pacifiku. Kaj bodo v tem položaju storile Zedinjene države Severne Amerike? Ali bo Japonska vezala njihove sile, še preden bi mogle priskočiti Angliji na pomoč? Ali je spričo borbe med interven-cionisti in izolacionisti, ki se v ameriški javnosti navzlic Rooseveltovim naporom še vedno nadaljuje, sploh že gotovo, da bodo Zedinjene države intervenirale proti Nemčiji in Italiji na strani Anglije? In ako bodo, kdaj bodo? To so vprašanja, ki so po francoskem premirju postala bolj pereča kakor bi se to zdelo. Za sedaj se zdi, da ogromna večina Američanov že spoznava potrebo po čim večjem oboroževanju in da se bodo Zedinjene države skušale pripraviti za vsak primer. Toda trenutno so Zedinjene države po svoji psihološki in materialni pripravljenosti za intervencijo v Evropi nekako v položaju, v kakršnem je bila Anglija lansko leto pred prevzemom svoje prve kontinentalne obveznosti v Evropi... Ideološko in glede na končne vojne cilje si stoje v sedanji vojni vedno bolj jasno nasproti tri glavne tendence: demokratska, fašistična in komunistična. Demokratska se je doslej izkazala izmed vseh treh najmanj dinamična, najmanj ofenzivna, dinamičnost ostalih dveh pa je manj v sistemu kakor v osebnem vodstvu. Merjenje sil zavzema tudi v tem pogledu vedno večji obseg in bo prav tako kakor vojaško, diplomatsko, politično in gospodarsko merjenje sil odločilno vplivalo na preobrazbo sveta po sedanji vojni, četudi so ideologije v sedanjem nasprotju in-teiesov še vedno potisnjene zelo daleč v ozadje konflikta. Dr. Branko Vrčon Imperializmi in mali narodi Živimo v prehodni dobi dveh vekov. Ustaljeni imperiji so na poti novona-stajajočim in obratno. Izjavljajo', da drugi poleg drugih ne morejo obstati. Dva miselna svetova bijeta boj na življenje in smrt, ostali pa čakajoi v zasedi, da pride njihov čas. Vseobsegajoči boj grozi, da se razširi na vsoi zemeljsko oblo in že se razširja nevarno mnenje, da So ure malih, nevtralnih držav štete, ker da nastaja doba izključno velikih 'imperijev. Važno je zatorej, da si z vidika male države pobliže ogledamo pojmovno vsebino različnih »imperializmov«, pred katerimi trepetajo male države, ki žele ohraniti svojo samostojnost in neodvisnost. Začeti maramo seveda z naj starejšimi izmed obstoječih imperializmov. O angleškem imperializmu slišimo toliko neugodnih sodb po svetu, a Angleži sami ga seveda smatrajo kot nekaj dobrega, celo vzvišenega. Prav je, ako ta pojem nekoliko razčistimo. Kar velja glede britanskega imperializma, velja podobno tudi glede francoskega in, ako hočete, tudi glede ameriškega, saj so vsi nositelji tako zvane zapadne civilizacije. V imenu iste civilizacije pa nastopajo tudi nekateri drugi, novejši imperializmi. Pri nas, ki smo do še pred dvema de- setletjema bili navezani o tem vprašanju pretežno na enostranske vire, smo si na primer pod pojmom angleškega imperializma predstavljali debelega Johna Bulla, kako udobno sloni na vrečah zlata na svojem otofku (in seveda kadi pipo), dočim se črnci, Indijci, Arabci in druga plemena po vsem svetu v potu svojega obraza pehajo za skorjo kruha, da obogate tega mastnega strica, njegova valpti pa jih k temu z bičem priganjajo. Po vojni smo bili deležni podobnih predstav o isti stvari od drugod. Cela med angleško govorečimi Američani jih ni malo, ki prikazujejo Angleže kot narod, ki je s krivično hierarhijo razdeljen v maloštevilne privilegirance in v mnogoštevilne zapostavljence, ki so vpreženi v sistem, ki ima sicer navidezno parlamentarno demokracijo, ki pa je še vedno fevdalen in še vedno izrablja kolonije v sebične namene. Ako pa hočemo stvar kritično motriti, ne smemo pozabiti, da so, odnosno da izhajajo take sodbe od sebičnih, zainteresiranih velesil samih, 'ki so imele ali imajo prav take namene, pa drugim enakega v svoji zavisti in pohlepu niso hotele ali nočejo privoščiti. Na drugi strani gre za nevednost širokih množic, ki jo spretno izrablja in podpihuje nasprotna propaganda. Ako si hočemo o tem ustvariti ja9no sodbo, moramo slišati obe plati. Zani-mivto je na primer, kaj pravijo o svojem imperializmu — Angleži. Sir Norman Angel opozarja v svoji nedavno iziišli knijigi »The Empire« na strogo ločitev dveh pojmov, ki ju le prepogosto zamenjujemo. To sta pojma i m p e r i u m in d 10 m i n i u m. Ali’ po niaše nekako: duhovna oblast — fizična posest. 2e srednjeveški juristi so Oba pojma strogo ločiili. Dočim je prvi pojem zasnovan na medsebojnem zaupanju, sloni drugi pojem v razliki med gospodarjem in sužnjem. Obe pojmovno različni vladavini so razne države praktično uveljavljale — in jih še uveljavljajo! — že dve tisočletji. Caesarjev im-perij je Skušal napraviti konec strahovlad ju, ki so ga zakrivili guberna- torji, kakor Verres, ki so iztiska vali iz brezpravnih podložnikov zadnje denarje, da so se sami obogatili (domi-nium!), da mesto tega vzpostavil disciplinirano upravo nad polnopravnimi državljani zaradi čim večjih koristi za splošnost (imperium!). S postopnim pripuščanjem državljanskih pravic vsem podtažnikom je prišlo do poi-ma civis Romanus it j. polnopravni rimski državljan. Srednji vek je prilil pojmu imperium nov pomen, s tem da je v njem videl simboliziranega Boga, ki je izvor vse oblasti na zemlji, oblast pa je vtelešena v sveti Cerkvi. Tako je — po tam nazira-nju — po Cerkvi prešlla tal Oblast na sveto rimsko cesarstvo. Dante je definiral pomen in poslanstvo svetne oblasti (imperiiuma) takole: »Miroljub- nost, bratstvo med vsem človeštvom, priznanje vzvišenosti in prvenstvenosti vsega duhovnega nad tvairnim.« To poslanstvo, sestavljeno iz teh treh bistvenih elementov, je v novi dobi prešlo na britanski fin francoski) imperij. Pax Britannica t. j. britanska zamisel svetne oblasti (imperium) izvira pojmovno torej iz Pax Romana (rimljanske zamisli svetne oblasti, zlasti v Caesarjevi dobi), je pa seveda vse bolj izpopolnjena, saj že površinsko obsega britanski imperij veliko večje število narodov kakor svoječasno rimski in tudi njegova Oblika vladavine nudi le-tem velika večje svoboščina. Tako sir Norman Angel. Zgodovina modernega imperializma se začenja z odkritjem Amerike, torej v XIV. stoletju. Prvo poglavje modernega imperializma je bilo kaj temno in straišno. Proti strahovlad ju španskih canquistadorjev se je med španskim javnim mnenjem dvignil val ogorčenja, ki je temu uveljavljenju golega dominija sčasoma napravil konec. Naistopilo je drugo poglavje modernega imperializma, ki je bilo izpolnjeno z javnim razpravljanjem o obveznostih zavojevalne države napram novoosvo-jenim pokrajinam. Zlasti je bilo močno to reformatorsko gibanje v Španiji. V XVI. stoletju So znameniti pisatelji, misijonarji, filantropi, reformatorji v Angliji z žgočo besedo bičali pohlep po denarju in avanturizem v kolonijah in se zavzemali za odpravo sramote trgovine s sužnji. Enaka stremljenja so se pojavljala tudi v Franciji, kjer sta še pred revolucijo Diderot in Voltaire zahtevala reforme v kolonijah. Revolucija sama pa je postavila ne le temelj zapaefcni civilizaciji, ampak tudi modernemu imperializmu. V XIX. stoletju je angleški parlament dokončno prepovedal trgovino s sužnji. Nato Sledi rapidno izboljševanje pof.ožaja ljudstev v francoskem in britanskem imperiju. Velike investicije, izboljšanje prometa, po splošen j e higiene, socialna in verska vzgoja divjih ljudstev, vse to zahteva ogromnega podrobnega dela, dolgotrajnega truda in potrpežljivosti angleške in francoske uprave v tropskih krajih. Francija ustvari svoj čudež v Afriki z modro politiko maršala Lyauteya, Velika Britanija pa z West-minsterskim Statutom, ko opusti zunanje vezi med dominioni, da jiih le še bolj okrepi z notranjimi vezmi, o čemer priča Složen vstop v vojno vseh dominionov na stranni Anglije. Zamisel francoske imperialne uprave je, da naj se počuti vsak prebivalec imperija Francoza, ki je član večje Francije, do-čirn prepušča angleška uprava vsakemu narodu in vsakemu plemenu popolno avtonomijo, v kolikor ta seveda ne nasprotuje osnovnim pojmom evropske kulture. Tako vsaj v teoriji. Francija gradi svoj imperij centralistično, Vel. Britanija pa federalistično. Iz kolonij nastajajo daminicni, iz dominionov — neodvisni, a vendar zavezniški narodi. Oba imperija pa gradita na zaupanju v njunih imperijih vključenih ljudstev, ker se jima zdi, da je ta najboljša in trajna vez, ki veže njuna timp^rija v ogromna svetova. Oba imperija sta torej v stalnem razvoju k višji enoti: old imperija k so-vladju (Empdire Commonwealth). Sta torej v evolucija in ne v disoluciji. Notranjo silo in rast daje obema imperijema dejstvo, da sta nosilca zapadne civilizacije, ki jo želita posplošiti na vse področje svojih imperijev. Točno definicijo zapadne civilizacije daje znamenita ameriška pisateljica Dorothy Thompson (žena Sinclair« Levvisa), ki pravi: Osnovna načela zapadne civilizacije so tri: 1. krščanska etika, 2. znanstveni napredek, 3. zakonitost Bistvo krščanske etike je v tem, da ima-je slabotni enake pravice kakor močni, ki sa miorajo sami določiti meje svoje moči, preko katere ne smejo. Bistvo znanstvenega napredka je v spoznanju, da je iskanje resnice neodvisno od vsake omejitve s strani) države. Ono se-velda predpostavlja ločitev (kulture od sile. Bistvo zakonitosti je v spoznanju, da je dogovor višja vrednota, kakor pa razsodba, kar predpostavlja kontinuiteto razmerij, k& pa se vedno lahko spreminjajo, da sto le v skladu s prvotnim splošnim pravilom, kateremu se morajo vsi ukloniti: kralj, prezident, močni in slabotni. Iz dosedaj povedanega smo mogli posneti za male države zlasti važno spoznanje, da so itmperializmi dinamič-n i. Da preživljajo razfldčne faze, v katerih so v svoji okolici več ali manj nevarni. Te faze so: zavojevanje, faza brutalnega izrabljanja (dOminium), faza mirne izgraditve (imperium), faza So-vladja izgrajenih zavezniških edimic prvotnega imperija (Commonwealth) in končno faza svetovne konfederacije, ki nam jo zaenkrat še utopistično obeta — prihodnji vek. Angleži in Francozi imajo obe prvi dve fazi imperialnega razvoja (zavcije-vanje, brutalno izrabljanje) že davno za seboj. So že na koncu tretje faze (mirnega izgrajevanja) in tako rekoč že v četrti (sovlaldja) ter se skušajo rapidno približati peti in končni fazi — svetovni konfederaciji. Glede tega so bili konec lanskega in v začetku letošnjega leta sprejeti v Londonu in Parizu usodno važni državni sklepi o zasledovanju skupne politike obeh vladavin ne le med vojno, temveč tudi toliko časa po sklenitvi miiru, dokler ne boista imeli popolne garancije o brezizjemni uresničitvi njunih skupnih vojnih ciljev? Oba zapadna imperija sta vedno manj osvojevalna, skoro že povsem statična. Zato pa se pojavljajo imperiji, ki šele doživljajo svojo prvo fazo. To je predvsem Japonska, pa tudi druge nastajajoče imperije smemo prištevati sem. Vsak od njih skuša svoje z a v o -j e v a n j e odeti v čim lepši plašč: bodisi v »rtov red na Vzhodu«, v »rasno superiornost«, v z poslanstvo antične civilizacije« itd. Za male države je važno spoznanje, da so različni imperiali-2xni tem manj nevarni, čim bolj so »nasičeni«. Odon Sorti. Furlanija v svetovni vojni Zadnji čas kaže izredno ojačeno zanimanje za zgodovino Furlanije in Furlanov. Ker so Furlani naši neposredni mejaši na zapadu, ki nas ločijo od Italijanov, morajo zadevni spisi in razprave tudi nas zanimati, zlasti še, ker je furlanska zgodovina prepletena z zgodovino enega dela našega naroda. Na prvem mestu (to pa samo historično) hočem omeniti epos langobardskega naroda »Kraljeva gora«, ki jo je napisala Gertrud Baumer. (G. B.: Der Berg des Konigs. Das Epos des langobardischen Volkes. Miinchen 1938. Str. 367.) Baumerjeva si je nadela nalogo, da v pripovedni obliki rekonstruira zgodovino langobardskih kraljev na italskem ozemlju. Dasi je prihod Langobardov v Italijo združen z istočasnim prihodom Slovencev na to ozemlje, omenja pisateljica Slovence le mimogrede na raznih mestih svojega spisa. Razdvojena so mnenja zgodovinarjev, katera je bila kraljeva gora, s 'katere je zagledal kralj Alboin italsfko ozemlje. Italijani so z jasno tendenco to goro istovetili z Nanosom, ki ga prav zato nazivi j e jo Monte Re. Baumerjeva pa se je odločila za drugo tezo in postavila za »prag Italije« Matajur. Mnogo več kakor Baumerjeva piše o Slovencih v tej dobi pa tudi v poznejši PaSchinijeva »Zgodovina Furlanske« (Pio Paschini: Storia del Friuli. Zbirka * Forum Julii«. Videm. I. zvezek. 1934. Str. XII+243, II. 1935. Str. 380 in III. 1936. Str. 367). Ta knjiga, ki je bila prvotno zamišljena kot zgodovina oglejskega patriarhata, obdeluje V prvem delu zgodovino Furlanije od začetka do ustanovitve paftriarhske države, v drugem od investiturnih bojev do turinskega miru (1381) in v tretjem do francoske invazije (1797). Od naše strand je pred kratkim izdal dr. Anion Urbanc kot poseben odtis iz »Glasnika Udruženja aktuara Kraljevine Jugoslavije« zanimivo razpravo »Slovenska bratovščina sv. Hieronima v Vidmu iz leta 1452« (Lj ubij ar na 1940. Str. 23). Staitut omenjenega udruženja, ki je naijstarejša listina za-varovalno-pravne zgodovine Slovencev in Jugoslovanov sploh, nam zgovorno priča, 'kako močni, bogati in nacionalno zavedni so bili v petnajstem stoletju Slovenci v samem Vidmu. V zagrebški »Istri« (letnik X. 1938. št. 48.) je Peter Pavlovič razpravljal o »Furlanskem vprašanju«, v božični številki istega letnika pa o sorodnem »Retoromaunskem vprašanju«. Danes pa hočem posebno pažnjo posvetiti drugemu zvezku obsežnega dela »La guerra e il Friuli«, ki ga je spisal Giuseppe Del Bianco, a ga je izdal »Istituto delle edizioni accademiche« v Vidmu 1939. (Str. 491.) O prvem zvezku, ki obsega tri dtele: Irredentismo, Neu-trallita, Intervento«, sem že pOrcčal v našem časopisu (»Misel in delo«. III. 1937. str. 34—37.) Tudi novi zvezek je razdeljen v tri dele, ki nosijo značilne naslove: Sul-Tlsanzo e in Camia, Gorizia Disfatti-smo. Ze ti naslovi bodo marsikateremu izmed naših čiitateljev dali pobudo, da seže po knjigi, zlasti onemu, ki se je sam udeležil bojev na sošiki fronti in v Kamskih Alpah ali ki je doživel vojne dni v Gorici. Ne bo mu žal, ker bo v knjigi našel marsikateri spomin na tiste žalostne dni. Prelistal bo knjigo tem laže, ker ni spisana v suhoparnem znanstvenem stilu, temveč je bolj nekakšno kramljanje na podlagi uradnih in osebnih beležk raznih avtorjev. Zaradi tega ne bo našel v knjigi zgodovinskega poteka samih bitk, zato pa tem več podatkov o razpoloženju med vojaštvom in prebivalstvom. Bogato število ilustracij (148 slik na posebnem krednem papirju) prav izdatno oživi besedilo. Slike predstavljajo razne naše kraje za časa vojne, tako Oglavij o, Bilje, Renče, Podgoro, Solkan, Pevmo, Sabotin, Kanalsko dolino, posebno pa Gorico. Veliko slik prikazuje tudi žalostno pot beguncev iz Gorice in življenje v begunskih taboriščih v Lipnici. Vidimo tudi obisk Gal- leskega princa, predsednika Poincareja in kralja Nikole v Vidmu. 16 slik pa spominja na grozno eksplozijo municijske zaloge v S. Osvaldu pri Vidina 27. avgusta 1917. Še danes ni pojasnjeno, ali je šlo pri tem za nesrečen slučaj ali za učinek sovražnega letalskega napada ali za akt sabotaže. Ta eksplozija je gotovo bila naj večja v vsej svetovni vojni, toda italijanski tisk je moral več dni o njej docela molčati. Ko pa je končno izšlo uradno poročilo, je pravi- lo, da »je neko majhno municijsko skladišče zletelo v zrak, pri čemer je nekaj vojakov in civilistov izgubilo življenje«. Eksplozija je bila v pravem pomenu besede uvod v težko vojaško katastrofo pri Kobaridu, ki je Del Blanco ne opiše več v svoji knjigi. Ko človek prečita oni del Biancove knjige, ki nosi naslov »Ob Soči in v Karniji«, mu postaja jasno, zakaj niso Italijani takoj ob izibruhu vojne hitreje napredovali, kakor je bilo spričo neznatne obrambe z avstrijske 9traini pričakovati. Očitno so stali pod dojmom, da naskakujejo že tedaj močnega in silno oboroženega sovražnika. Le tako si moremo raztolmačiti skrajno previdnost, da ne rečemo naravnost strahopetnost, s 'katero so napravljali korak za korakom. Tudi priprava ni bila popolna. Ta/ko omenja Del Bianco, da je generalni štab računal s telefonski? zvezo med Latiizano in Poitogruarom, kjer se je nastanila intendanca III. armade. Ta zveza pa je bila ob izibruhu vojne samo na patpirju in so jo morali v naj-večji naglici šele napraviti. Naravnost nerazumljiva je bila nezaupljivost, ki jo je pokazala prodirajoča italijanska vojska ne samo proti slovenskemu, temveč tudi proti furlanskemu prebivalstvu na avstrijskem ozemlju. Samo zaradi te nezaupljivosti so morali takoj prve dni po izbruhu vojne brez odloga zapustiti svoj dom prebivalci vseh vasi okoli Kobarida: Volč, Srpenice, Livka, Kamnega, Trnova i. dr. Tragiko teh beguncev opisuje mons. Strazzolini v zgodovinskem dnevniku župnišča pri Sv. Petru Slo-venov. Najbolj tragična pa je bila usoda Dreženčanov. Ko si je neki italijanski general izpred cerkve z daljnogledom ogledoval Krn, je baje nekdo iz bližine oddal nekaj strelov proti njemu in njegovim spremljevalcem. Zaradi tega incidenta, ki tudi po Del Biancu ni bil od nobene strani potrjen, so morali Dreženčani v začetku junija zapusti svoje domove in zbežati prehodno v Breginj in končno v provinco Avel-lino. Dva damačinai: Ivan Kranjc iz same Drežnice in Josip Skočir iz Ravne, sta bila v Borjani ustreljena in tam pokopana. V istih dneh so ustrelili še tretjega Dreženčana, gluhonemega 65-letnega Simona Korena, ki so ga ujeli na pobočju POlovnikal, kjer je stikal za živino na paši. Pokopali so ga v Drež-nici in mu na grob postavili napis »Ustreljen zaradi špijonaže«. Zlasti slovenski duhovniki so bili italijanskim vojakom posebno sumljivi. Tako navaja Del Bianco kot legendo primer z nekim duhovnikom na Kobariškem, ki je imel zvezo z avstrijsko vojsko po telefonu, instaliranem v samem tabernaklju. Toda alpinci so to opazili in župnika strmoglavili s cerkvenega stdpa. To vest je, kakor omenja A. Gabršček v svojih »Goriških Slovencih«, že leta 1916 demantiral sam kobariški dekan Jurij Peternel v ljubljanskem »Slovencu«. Najžalostnejši primer pa se je dogodil v furlanski občini Villesse, kjer so 29. maja 1915 na vaškem trgu ustrelili občinskega tajnika in štiri druge domačine, naslednjega dne pa še tajnikovega sina, 150 oseb pa 'odgnali v kon-finacijo v Palmanovo, češ da so bili v zvezi s sovražnikom. Sele veliko pozneje so višje vojaške oblasti popravile krivico, izvirajočo iz prevelike vneme podrejenih organov. Pri naskokih na Krn v dneh od 27. maja do 4. junija 1915. se je, kakor pravi Del Bianco, izkazal posebno če-daškii planinski bataljon, »ki so ga sestavljali skoro izključno mladeniči iz Nad iške doline, iz stare in zveste Sla-vije, katera v svetovni vojni ni imela niti enega dezerterja, a je sorazmerno žrtvovala največ ljudi«. Nato citira pisec Artura Turca, ki je v pcsebni knjigi »La passione e la gloria del ,Cividale’« opisal junaštvo Beneških Slovencev. Samo v bitki 2. junija je 11 častnikov in 450 mož ostalo na bojišču. Še sedem let pozneje so jih njihovi sorodniki na- šli na mestu, kjer so padli. »Pod divjimi stenami le nekaj desetin metrov oddaljeno od nekdanjih avstrijskih jarkov so videli ti nevešči mladeniči v redu kakor nagrobne kamne dve dolgi vrsta tornistrov: zdelo se je, kakor da bi jih pravkar tam pustili vojaki, ki so prekinili službo, da se nekoliko odpočijejo. A glej! Pod tomistri so s trepetam zagledali bele kosti mrličev. Tu pa: tam je kako celo okostje še držalo v rokah puško, kakor da bi bilo pripravljeno streljati na sovražnika. V torbah za patrone in poleg njih v kupčkih so ležali zarjaveli tulci izstreljenih patron. Ostali so tam, kakor so bili razvrščeni, ko jih je presenetila smrt«. Da ni ta opis pretiran, vem dz lastnega opazovanja, ko sem nekaj let po vojni hodil jx) grebenih okoli Krna. Pa tudi Beneške Slovenke so ponovno pokazale svojo zvestobo, saj so, kakor pripoveduje Del Bianco, zlasti ženske iz Platišča, Viskorše in sosednjih krajev pod vodstvom župnika Cenciga (Cenčiča!) nosile sira, kruha in vode vojakom na Bovški Stol. Ko so pa vozili ranjence v zaledje, so kmetice z brd v Beneški Sloveniji od daleč prinašale sadje, da bi jim Olajšale trpljenje. Toda vsi ti znaki zvestobe niso mogli zbrisati pečata nezanesljivosti. To je moral posebno bridko občutiti župnik v Lesi ob zgornjem toku Kariče, don Cernotta, ki so ga Obdolžili panslavizma, ker -je še za časa nevtralnosti sprejel pod streho slovenskega duhovnika iz Ljubljane, »kateri je navidezno prišel pridigat, v resnici pa hujskat proti vojni«, in zaradi veleizdaje, češ da je z nekega griča nad Sv. Lenartom z daljnogledom opazoval gibanje čet. Pred vojaškim sodiščem v Čedadu se je sicer obtožba proti njemu ralzblinila v nič, a' župnik je bil po takem ravnanju tako potrt, da ga je ob prihodu v domače župnišče zadela kap. Kako je Italija po vojni poplačala to zvestobo Beneških Slovencev, nam najbolje priča Sedmakov »Kaplan Martin Čedermac«, ki je Cmotov najožji rojak. Enaka nezaupljivost na je veljala tudi furlanskemu prebivalstvu Videmske pokrajine in je izvirala iz razlike med furlanščino in italijanščino, verjetno pa tudi iz dejstvai, da so moški iz teh krajev hodili za kruhom in zaslužkom preko državne meje v Avstrijo in Nemčijo. Italijani so po Del Biancu še nekega duhovnika obdolžili vohunstva in ga tudi ustrelili. Bil je to frančiškan Aleksander Vavpotič, ki ga on označuje za Čeha. Ta pater se je poskril med grobovi Bourbonov v samostanu na Kostanjevici. Ko so Avstrijci že odšli in. so se pojavili Italijani, se je zopet prikazal. Toda italijanski vojaki so ga ujeli ter ga postavili k zidu in ustrelili. Vest, ki jo je prinesel »Slovenski narod« od 30. avgusta 1916 in po kateri bi bili ob zavzetju Gorice ustrelili Italijani neko slovensko gostilničarko in neko Nemko, zavrača Del Bianco kot neresnično; prav tako tudi trditev iz istega vira, da bi bili Avstrijci ob umiku ustrelili štiri ženske, ker so hotele razviti italijansko trikoloro. Značilno je, da so za časa vojne avstrijske vojaške oblasti v Gorici samo pet oseb obsodile na smrt, od katerih pa ni bila niti ena italijanske narodnosti. Prvi je bil 11. junija 1915 neki musliman Pilič, ki je kot militariziran delavec pri kopanju jarkov s sekiro ubil nekega nadzornika. Njemu so se 2. avgusta istega leta na gor iškem pokopališču pridružili češki rojak Josip Hoj-sak in Dalmatinca Mate Simunič in Ivo Prolič iz Sinja. Petega, nekega Emila Kravosa, proglašajo Italijani sicer poleg Ivana Maniacca, ki ga je zadel svinec avstrijskih pušk obenem z našimi mučeniki v Radgoni, za svojega junaka, toda po pokolenju in po pristojnosti je bil iz Ajdovščine. Kravos je tedaj stanoval v Ljubljani (Selenbur-gova ulica 16) in je le prehodno prišel v Gorico. V neki gostilni se je sporekel z avstrijskima oficirji in pri tem vzkliknil »Eviva 1’ Italia« ip »K ... c Avstriji«. Zato je bil cVbsojen na smrt in 17. novembra 1915. tudi ustreljen. Vrhovni poveljnik avstrijske vojske v Gorici je bil general Zeidler. Znan je bil po svoji strogostih Kot primer naj navedem samo neko epizodo. Ko je meseca julija 1916. šel mimo polkovnega poveljstva, je tam v nekem skednju vi- sel zaklan prašič. Na tram, kjer je visel, pa je neznanec napisal »Cadcma«. Zeidler je sklical vse častnike in z uro v rolki zahteval, da se mora v petih minutah sam javiti krivec. Kat oče te šale se je prijavil mlad častnik. Zeidler je vsem prisotnim v ostrih besedah zabičal, da se ne sme na tako idiotski način osmešiti sovražnik, in je kaznoval krivca z zaporam. Za primerjanje mentalitete v obeh nasprotnih taborih, naj omenim drugo epizoda, ki jo takisto navaija Del Bianco v svoji knjigi. Ko je umrl cesar Franc Jožef, so v Palmanovi na drogu sredi mestnega trga obesili vislice, avstrijski vojaški klobuk in črna zastavo z rdečimi madeži in napisom »Za cesarja«. V Čedadu je prav tako nemoteno visela sredi trga pred stolnico velika lutka, ki »naj bi predstavljala Franca Jožefa z vislicami«. Del Bianco navaja razne statistične podatke, ki naj ilustrirajo trpljenje, ki ga je morala prestati Gorica in njeni prebivalci. Oktobra 1915. je bilo v Gorici le še okoli 8.000 civilistov, ob okupaciji po italijanski vojski pa jih je ostalo manj kat 3.000. Po spolu je bilo 957 moških in 1695 žensk. Od moških jih je bilo v starosti nad 14 let 668, od žensk pa 939. Po narodnosti je bilo (bre/, otrok do 14. leta): Slovencev 414, Italijanov 1596, Nemcev 27, drugih 18. Od Odraslih moških, ki so ostali v Gorica, so 561 klasificirali za zanesljive, 59 so jih postavili pod nadzorstvo in 8 so jih spravili v kcmfinacijo, 33 pa je bilo bolnih ali zaupnikom neznanih. Po poročilu, ki ga je žandarmerijski poveljnik predložil okrajnemu glavarju Bautnu, ka je novembra 1917 Avstrija zopet zavzela Gorico, je do tedaj 777 oseb izgubilo življenje v zvezi z vojno. Del Bianco smatra to število za pretirano in navaja v posebni preglednici 231 ime civilnih ljuldi, ki so umrli za ranami od vojnih proijektilov in so pokopani na goriškem pokopališču. Celotno je bilo v Gorici 680 hiš popolnoma porušenih, 824 težko poškodovane in 1279 bolj ali manj pokvarjenih, niti ena ni ostala (povsem nedotaknjena. Zanimivo opisuje Del Bianco življenje v Goriici za časa vojne in se izraža v splošnem povoljno o raznih avstrijskih funkcionarjih, zlasti barona Bauma, ki so mu nadeli ime »Cid«, ne more prehvaliti. Manj ugodna je njegova sodba o nekaterih policijskih organih, kakor n. pr. o tudi Slovencem predobro znanem dr. Casapiccoili. Tudi o knezoskofu Sedeju se ne izraža posebno ugodno. Hvali ga, da je tik pred izbruhom vojne 22. julija pozval duhovnike svoje škofije, naj vztrajajo na svojih mestih ter prenesejo tež-kače in nevarnosti. Zameri mu pa, da je že 27. istega meseca zbežal iz Gorice in se zatekel v sti>ški samostan na Dolenjskem, upravo goriške nadškofije pa poveril znanemu profesorju Fr. Castel-litzu ali, kakor ga Del Bianco dosledno piše, Castelliju. Avtor ne ve, ali je knezaškof izgubil pogum, ko je videl padati prve granate v svoj i neposredni bližini, ali pa se je bal represalij s strani Italijanov »zaradi svojega Italijanom sovražnega mišljenja«. Z nekim posebnim občutkom se čita danes v Del Bianoovi knjigi poglavje, ki obširno opisuje obiske raznih tujih predstavnikov v Vidmu sporrfadi in poleti 1916. Časovno prvi je bil francoski ministrski predsednik Briand, ki sta ga spremljala ministra Tomas in Bourgois. Po poti Skozi mesto so ga n ara vnos: obsipali z vijolicami in drugim cvetjem. Občina je izdala posebne letake, ki so ga pozdravljali kot »ve.ikega šampiona demokracije« in sam župan ga je nagovoril kat »zastopnika plemenitega narcda, ki je prišel utrditi vero in orožje, s katerim bo zmagala usoda civilizacije in latinskega genija«. Mesec dni pozneje, 20. marca, je sledil obisk srbskega prestolonaslednika Aleksandra, ki je prišel v spremstvu ministrskega predsednika Pašiča in ministra Rističa. Sam italijanski kralj ga je počakal na postaji. Vendar ni ta sprejem kljub vsem izrazom simpatije bil taiko prisrčen in spontan kakor prejšnji. še bolj hladen je bil sprejem angleškega prvega ministra Asquitha 3. aprila istega leta. Zato pa je prekašal vse prejšnje obiske prihod petnajstih ruskih parlamentarcev. Predsednika ruske dume Miljukova so dijaki na ramah nosili v slavnostnem sprevodu skozi mesto. Zupan Pecile je slavil rusko-italijansko zvezo, ki jo globoko čutita oba naroda in ki se ne bi smela nikdar skaliti. Da laže razumemo to navdušenje, bom povedal, da je bila malo prej velika uspešna Brusilova ofenziva, ki je izdatno zmanjšala avstrijski pritisk na italijansko fronto. Tretji del drugega zvezka Del Bian-cove knjige je, kakor pravi že naslov, posvečen defetizmu v italijanski armadi, ki je pripravljal teren za kobariški poraz. Del Biancoi skuša analizirati ta pojav in pride pri tem do zanimivih zaključkov, ki utegnejo biti tudi danes zelo poučni. Predvsem ugotavlja, da je obstojal defetizem ed vsesa začetka, ker je manjakalo potrebnega »vojnega duha«, in je manjiaklo celo sovraštva proti sovražniku. Zato pa je tem bolj cvetel afarizem in to, kar imenujejo Italijani »imboscamento« (zabušantstvo). Vojak v jarku je očital zabušantstvo vojaku pri posebnih četah tik za fronto, ta je isto očital vojakom pri raznih formacijah v zaledju in ti končno vsem civilistom. Hudo je vplivalo tudi dejstvo, da ni bilo nobenega večjega uspeha na bajnempolju. Cadornovi poizkusi s frontalnimi napadi predreti sovražno linijo so ostali brezuspešni in so zahtevali izredno veliko žrtev. Vodstvo se je pokazalo za nesposobno, saj so sama v času od julija 1915 do oktobra 1917 odstavili 807 višjih častnikov, med temi 217 generalov in 255 polkovnikov. Vse to pa brez vsake diskrecije, tako da je moštvo izgubilo vsako spoštovanje do svojih predstojnikov in je nekaznovano lahko prepevalo pesmi, kakor sledečo: Nu fesso e partito Nu fesso e arrivato Sarš silurato Senza pietš. Po naše bi rekli: En tepec je šel, drug prišel, a bo brez usmiljenja torpediran. V neki drugi pesmi so pripisovali vso krivdo dijakom, »ki so hoteli vojno ter strmoglavili Italija v žalost«. Del Bianco obširno poroča o aretaciji in obsodbi štabnega polkovnika Dou-heta, ki je vehementno -kritiziral Ca-dorno celo lob priliki zavzetja Gorice. Po kobariškem porazu je bil Douhet rehabilitiran in kmalu po vojni imenovan za generala. Ni pa o9tal v aktivni, služ- bi, temveč se je posvetil pisateljevanju. Po njegovih knjigah »La guerra integrale« in »La guerra sul 19 ...« ga moramo smatrati za ideatorja totalitarne vojne, ki je prišla' do veljave v zadnjem letu. (Prim. »L’ Europe Centrale« štev. 10 od 1. jun. 1940.!) Nediscipliniranost v vojski je rastla, čimdalje več ljudi se je na ta ali oni način odtegovalo aktivni vojaški službi in število dezerterjev je doseglo neverjetno višino. Samo v zadnjemi polletju pred kobariškim predorom je bilo okoli šestdeset procesov zaradi upora in je preko 24.000 mož dezertiralo. Del Biainco opisuje podrobneje upor brigade Catanzaro, ko je bila na oddihu v Santa Maria la Longa. Naskočili so tedaj tudi palačo, kjer je bival D’ Annunzio. Upor se je zaključil z večjim številom smrtnih obsodb. Oba polkal sta morala zopet na fronto, in sicer spremljana od drugih pehotnih in kavalerijskih edinic in pod nadzorstvom močnih oddelkov karabinjerjev. Vse to pa ni oviralo, da so še na poti v vojne postojanke odlagali orožje in da sa morali še prav na fronti nekatere upornike ustreliti. Cadorna, ki se je predobro zavedal defetističnega delovanja raznih političnih strank, je v dveh frazah, ki sta bili izrečeni od dveh nasprotnih pclov, videl znamenje bližajočega sa poloma. Prvo je izustil socialistični poslane: Treves v italijanskem parlamentu 12. julija 1917, ko je obljubil, da ne bodo več prestali nobene zime v strelskih jarkih. Druga pa ja bila vsebovana v objavi papeža Benedikta XV. na večer pred bitko na Banjški planoti, ki je govorila o »strašnem nepotrebnem klanju« in o »pravičnem in trajnem miru«. Razni katoliški listi, posebno še videmski »Corriere del Friuli« so papeško Okrožnico tako interpretirali, da je moralo celo vatikansko glasilo »Osser-vatore Romano« tako razlago obsojati. V omenjenem listu je pod naslovom »Beseda* strelskemu jarku« župnik Gu-glielma Gasparutti iz Codroipa pod značko »Max« med drugim napisal te besede: »Da, sedaj ima besedo strelski jarek! Sam papež Benedikt XV., največji politik izmed vseh državnikov, najmo- drejši izmed diplomatov, najsigumejši od vseh zdravnikov, je meril pulz ljudem v strelskih jarkih, diagnosticiral temperaturo, ugotovil organsko konstitucijo in uporno silo — ter je nato iz-pregovoril. Sedaj se pričakuje odgovor. Kakšen bo? To je najvažnejši vprašaj, ki se je prilepil zadnji besedi papeževe listine. Naj si dobro zapomnijo raizni Mussoliniji, ki vojskujoč se pod napo ognjišča, niso mogli opaziti, da na papeževi objavi imajo docela drugačen interes tisti, ki se vojskujejo na fronti. Ko se bodo ti polastili paipeževega oklica in ga asimilirali ter se bodo dobro ogreli, okrepčali in ojunačili, tedaj bo prišel njihov strašni in uničujoči odgovor. Vojaki vedo, da je papež govoril njim, o njih in zanje. Vodje vojskujočih se držav, katerim je naslovil tople, slovesne, veličastvene besede, so samo posredniki. Papež je govoril vojakom — in od njih pričakuje neprizivno sodbo svojega dejanja.« Rimska kurija je list ustavila. Avtor članka in odgovorni urednik pa sta prišla pred vojno sodišče. Toda oba sta bila oproščena: avtor članka Gasparutti zato, ker je veljal za prijatelja dobre kapljice in je inkriminirani članek napisal ob kozarcu vina v neki videmski gostilni. Odgovorni urednik don Paga-ni pa je bil tisti dan na neki veseli pojedini in ni zato članka niti prečital. Medtem pa so se zbirale sovražne čete za predor pri Kobaridu. Toda o tem ne piše več Del Biancova knjiga. Ta faza svetovne vojne je pridržana tretjemu zvezku njegovega spisa, kateri pa verjetno tako kmalu ne bo zagledal belega dne, saj je tudi drugi zvezek že kmalu po publikaciji izginil iz prometa. L. C. Socialni pregled V ospredju javnega zanimanja stojita dve vprašanju: reorganizacija socialnega zavarovanja ter položaj delavskih strokovnih organizacij in stanovskih predstavništev. Prvo vprašanje se je sprožilo po delni preureditvi naše dr- žave, namreč po ustanovitvi banovine Hrvatske, češ da je treba Skladno novemu ustavnemu stanju preurediti tudi ustroj socialnega zavarovanja, predvsem ene panoge, namreč delavskega. Drugo vprašanje je odprto že več let in zahteva jasne odločitve: ali naj velja po ustavi in zakonih delavstvu — brez razlike zagotovljena svoboda strokjoivnega združevanja ter s tem v zvezi, aili naj bodo delavske zbornice demokratsko izvoljena predstavništva delavcev in nameščencev — ali pa naj odloča ena strokovna organizacija ne glede na svojo moč v delavskih vrstah ter ali naj upravljajo delavske zbornice imenovani funkcionarji ali voljeni predstavniki. Obe vprašanji se dotikata osnovnih načel ne salmo državne, marveč tudi socialne politike. V tem pregledu se hočemo dotakniti tistega vprašanja, ki je očividno bližje poskusom trenctne rešiitve, namreč problema preureditve socialnega zavarovanja. Njegove sestavine so preproste: delavskega zavarovanja ne izvršuje država, marveč samoupravna ustanova, ki jo upravljajo zavarovanci in podjetniki po svojih izvoljenih organih, dočam je poseg države omejen na nadzorstvo (seveda je treba upoštevati, da je bila ta samouprava le formalna, ker vršijo — tudi v najnovejšem času — samoupravne posle zavarovanja imenovani, ne pa od interesentov izvoljeni funkcionarji); zavarovanje samo je utemeljeno na zavarovalno-matematični ustanovi, da obsega pol milijona zavarovancev; nekateri okrožni uradi — celo na področju banovine Hrvatskei — so deficiitni; središče tega zavarovanja je v Zagrebu. Delna preureditev države, ki čaka na definitivno odobritev od narodnega predstavništva in na dopolnitev glede ozemlja izven banovine Hrvatske, je prenesla na banovino HrvatSko tudi zakonodajne in upravne posle o predmetih socialne politike, vendar z omejitvijo, da ostane državi zakonodaja o »občih načelih delavskega prava in (socialnega) zavarovanja«. Torej so prešle vse nadzorstvene funkcije, ki jih je doslej vršilo ministrstvo za socialno politiko in narodno zdravje, na bansko oblastvo v Zagrebu, in. sicer glede socialnega zavarovanja, ki se izvršuje na tem ozemlju. Nasprotno ni prešla nai banovinske zakonodajne organe popolna zakonodajna oblast glede socialnega zavarovanja, marveč saimo tista, ki ne obsega občih načel socialnega zavarovanja. V tem pridržku je izražena v sami uredbi o banovini Hrvat-ski potreba, da miora tvoriti socialno zavarovanje neko državno skupnost, ki ni omejena zgolj na enaka zavarovalna načela, marveč se mora izražati tudi v Skupni '.organizaciji. Prenos upravnih poslov od ministrstva za socialno politiko in narodno zdravje na banovino Hrvatsiko je bil urejen z uredbo o tem prenosu z; dne 28. novembra 1939. Ta uredba obsega razumljivo samo upravne pristojnosti, Id jih je doslej izvrševalo ministrstvo, ne pa tudi socialno zalvarovanje, saj sploh ni sestavni del državne upra-ve. Navzlic temu najdemo v uredbi izza določb 10 prenosu državnih nadzorstvenih funkcij na balnovino tudi določbo, da »se bo vprašanje Osrednjega urada za zavarovanje delavcev rešilo s posebna uredbo«. V javnosti je zbudilo to vprašanje dokajšnje zanimanje. Pokazalo se je, da obstojita dva talbara: prvi, ki zahteva »likvidacijo SUZOR-a«, kakor se skladno stilu svoje argumentacije naivno izraža, in drugi, ki opozarja, da je politični naskok na osrednji zavarovalni urad škodljiv interesom zavarovancev, dasi priznava, da smotrnemu izboljšanju zavarovanja ne nasprotuje. Med pristaši iprvega tabora najdemo — priznati maramo, na svoje veliko presenečenje — podjetniška predstavništva, poleg njih razumljivo tudi imenovane funkcionarje delavskih zbornic in neke politične strokovne organizacije. Nasprotno doslej sami zavarovanci niso imeli prilike, da bi se izjavili. Svobodne strokovne organizacije so se izjavile večidel proti parcelaciji socialnega zavarovanja. Med njimi naj navedem mnenje ene najmočnejših — in obenem najbolj neodvisnih — delavskih strokovnih organizacij, namreč grafične. Ona se je izjavila ostro proti delitvi socialnega zavarovanja, v glavnem iz sledečih tehtnih razlogov: 1. posli socialnega zavarovanja ne spadajo v pristojnost državne uprave, marveč v pristojnost samouprave interesentov zaivarovanja, 2. to načelo je sprejel zakon o zavarovanju delavcev in organiziral zavarovanje na vsem državnem ozemlju v eni samoupravni ustanovi, 3. edinstvo zavarovanja zagotavlja tudi edinstvo nevarnosti, ki naj jo zavarovanje krije, 4. decentralizacija zavarovanja je pogubna za sama zavarovanje, ker pomeni propad delavskega zavarovanja v večjem delu države, 5. naše delavsko zavarovanje more izvršiti svojo veliko socialno, gospodarsko in zdravstveno nalogo samo, če se ne krši načelo skupnosti rizika, ki je temelj vsakega delavskega zavarovanja. Tem mislim ni treba mnogo dodati. Ni treba posegati po razvoju socialnega zaivarovanja v federativnih državah, kjer se vedno bolj uveljavlja naravno stremljenje vsakega zavarovanja, da Obsega čim večje število zavarovancev. Pri nas se smatra, da mnenje zavarovalnih izvedencev ne more biiti odločilno. Ne smemo se varati: za trenutne politične namene to tudi nikdar bilo ni; ti računajo samo z verjetnostjo za danes, ne pa več za jutni ali, za desetletja, kakor delajo strokovnjaki. Glede našega socialnega zavarovanja je trelba predvtsem upoštevati, da je že dlak razbito na številna zavarovanja in različne nosilce. Poleg treh najmočnejših zavarovanj, namreč delavskega, rudarskega in nameščenskega, imamo še nešteta drobna zavarovanja po posameznih strokah, na pr. gledališkega osebja, železničarjev, monopolskih delavcev, uradnikov socialnega zavarovanja itd. Če bomo sedaj v svoji otroški prešemositi razbili vsa socialna zavarovanja še na znotraj, dasi bi morali nasprotno uvideti, da so za našo skromno gospodarsko moč že sedaj preštevilna in da se postavlja kvečjemu vprašanje — poenotenja vseh panog socialnega zavarovanja, potem bomo dobili — recimo — zai vsako izmed treh glavnih zavarovanj tri samostojna zavarovanja, torej tri samostojne nosilce s popolnim rizikom, tri upravne centre, tri predsednike, tri ravnatelje, tri sosvete...; to da — če upoštevamo le tri banJovine — kar trikrat toliko, namreč devet zavarovanj z bistveno šibkejšo finančno osntctvo, devet upravnih centrov, torej z znatno dražjo administracijo in z ojačenim vplivom vsakokratnih lokalnih političnih režimov ne samo na osebje, marveč tudi na poslovanje, recimo na nalaganje kapitatov — in vse dosedanje izkušnje so pokazale, da ti vplivi niso v korist zavarovancem. Če je komu res samo za to, da približa zavarovanje narodu, torej za demokratizacijo socialnega zavarovanja, mu je odprta samo ena, že pripravljena pot: volitve v zavarovalne samouprave. Vsaka druga pot pomeni strankarski račun, ki nima zveze s trajnejšimi interesi zavarovancev. Nihče ne more verjeti, da bi se po taki razdrobitvi socialnega zavarovanja mogli znižati prispevki (zahteva podjetnikov od ustanovitve zavarovanja) ali celo povečati zavarovalne dajatve (zahteva zavarovancev). Nujna posledica — ne morda v času enega političnega režima — je ravno nasprotna. Posebej se v Sloveniji ne smemo Varati s tem, da je bilo naše zavarovanje aktivno. Stanje našega gospodarstva in gospodarstva v drugih delih države ni nedz-premenljivo, niti ni mogoče zagotoviti, da se bo v prihodnjem desetletju povsod enako izboljšalo. Tudi sama razporeditev zavarovancev na nekatere industrijske panoge (premogarstvo, tek-, stilna industrija) dokazuje veliko odvisnost kar dveh glavnih ustanov socialnega zavarovanja od konjunkture v dveh dokaj občutljivih gospodarskih panogah, na katere jih navežemo, če cmejimo riziko zavarovanja, izključno na gospodarstvo v naši banovini. Vsaka motnja v teh panogah, ki ne proizvajata samo za potrebe gospodarstva v banovini, more imeti iz dneva v dan težke posledice, posebno ker denarne rezerve, na katere se nekateri sklicujejo, v nemirnih časih — torej takrat, ko so ravno najbolj potrebne — ne pomenijo mnogo, gotovo pa bistveno manj, nego velika rizikovna zajednica, ki s svojo zaposlitvijo ustvarja dejansko imavino. Končno so nevarnosti omejenih zavarovanj — tudi če ne upoštevamo nujne zgostitve njihovih gospodarskih osnov na krajevno pogojene vrste zaposlitev — očividne po zavaro- valni misli sami: ona temelji ravno v tem, da prispeva v zavarovalno skupnost tisti, ki trenotno ni prizadet, in s tem podpre tovariša, ki je v nesreči. Drobljenje ponosne stavbe našega socialnega zavarovanja pomeni zato veliko nevarnost za naš delovni narod, ki v svoji preproščini gotovo ve, da je skupnost več, nego razbitost. Posebno težka je odgovornost merodajnih zato, ker gre za usodo tistih, ki so danes zdravi in pošteno delajo, a bodo čez desetletja rentniki, njihictvi otroci sirote. TJscdno bi bilo, da bi morali ti na lastni koži občutiti, kar mora biti razumnemu že danes spoznavno. Dodatno k našemu zadnjemu socialnemu pregledu moramo zabeležiti; nadaljnje dokaze socialnopolitične dejavnosti banovine Hrvatske. Njej je — 'kakor se kaže — edini v teh burnih časih dano, da rešuje vprašanja docela mirnodobnega značaja. Poleg dveh naredb z dne 24. februarja t. 1., namreč o inšpekciji dela in o zaposlitvi inozemcev, ki sta prilagodili dosedanjo ureditev novemu upravnemu ustroju banovine, je treba omeniti, da je kraljevska namestništvo izdalo (banovinsko) uredbo o reševanju delovnih sporov (z dne 4. maja t. L). Ta uredba izpraminja uredbo o določanju minimalnih mezd, sklepanju kolektivnih pogodb, posredovanju in razsodništvu (z dne 12. februarja 1937), in sicer nje tretji, četrti in peti del, dasi tega izrečno ne omenja. Hr-vaitska uredba je ohranila glavne zamisli uredbe iz 1. 1937« ter jih razvila v treh točkah: uvedla je ustanovo zakonite stavke in izpora, približala dosedanja razsodišča (sedaj delovna sodišča) rednim sodiščem in znatno poostrila sankcije za kršitve uredbe same in delovnih ureditev. Kakor po uredbi iz 1. 1937., je 'Posredovalno postopanje (za kolektivne delovne spore) obvezno ter se vrši redoma pred občniim upravnim oblastvom. Če posredovanje nikakor ne uspe, ima obratna posadka pravico, odločiti o stavki; stavka je dopustna samo, če se zanjo izjavi večina uslužbencev v tajnem glasovanju, ki se itzvrši pod vodstvom upravnega uradnika Glasovalno pravico imajo osebe, ki so do- polnile 24 let; samo v posebnih primerih tudi tisti, ki so dopolnili le 21 let. Izrečno naglasa uredba] prepoved zasedbe obrata in stavkovnih straž (»stva-ranje logora pred njima«). Prepovedana je obča stavka, prav tako tudi stavka iz političnih nagibov. Izipor je podjetniku dopusten samo tedaj, če ponašanje delavcev v clbratu •— po neuspelem pravilnem posredovanju — onemogoča redno delo; v tem primeru mora upravno oblastvo nuditi podjetniku potrebno zaščito, da mosre zaposliti drugo pomožno osebje, vendar ne pod slabšimi pogoji, kakor so bili dosedanji oz. oni, ki so bili doseženi v pogajanjih (?). Tako je nova hrvatska uredba uvedla zakonito — in verjetna obvezno — stavko. Zamisel izvira iz Millerando-vega zakonskega predloga izpred štirih desetletij; povzel jo je tudi osnutek modernega statuta dela, ki ga je objavila Chautempsova vlada 1. 1938. (gl. P O R O Prve publikacije ljubljanske Akademije znanosti in umetnosti": I. France Kidrič: Zoisova korespondenca 1808—1809 Prvi zvezek zbirke »Korespondence pomembnih Slovencev«. Izdala Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani 1939, velika 8°, strani 228. Po prvi slovenski znanstveno kritični »Zgodovini slovenskega slovstva« starejše dobe in po specialni študiji »Dobrovski in slovenski preporod njegove dobe« se je literarni zgodovinar profesor Kidrič ustavil v raziskovanju zgodovine prosvetljenstva ob centralni osebnosti, Žigi baronu Zoisu. Do Kidričevih in Prijateljevih študij je veljal Zods za simpatičnega prosvetljenca, kar naj bi bilo izpovedano v šablonski frazi, da »je zbiral« krog sebe tedanje izobražence in da jih je podpiral kot mecen. Toda ta evropsko izobraženi »Misel in delo«, 1938, 116). Uveljavil jo je na pr. mehiški zakonik o delu (1931). Razsodniško postopanje je tudi po hrvatski uredbi obvezno samo za obče koristne obrate (preskrba z vodo, elektriko, promet itd.); novost je v tem, da more ban iz razlogov javnih interesov predpisati Obvezno razsodniško postopanje tudi za druge obrate. Razsodniško postopanje se vrši pred delovnimi Sodišči, katerih predsednike imenuije ban izmed rednih sodnikov; po dva pri-sednika se izžrebata iz seznamov, ki jih predlagajo vsako leto podjetniške in delavske zbornice. Kazenske sankcije so poostrene: poleg denalrnih kazni določa uredba za podjetnike začasno ali trajno prepoved obratovanja, za strokovne organizacije prepoved delovanja in razpust, za uslužbence Odvzem poslovne knjižice. Kazni izrekajo upravna oblastva. S. B. ČILA mož, oblagodarjen z rfcnavadno fino srčno kulturo, je bil neizmerno več, kakor bi mogli označiti z besedicami mentor in mecen, čeprav že to dvoje pomeni v naši kulturni zgodovini izreden pojav. Zois je idejni predhodnik in utemeljitelj onih stremljenj, iz katerih je zrastla slovenska kultura v enem stoletju od »Zoisovega omizja« do lastne prave »Akademije znanosti in umetnosti«. Zato je tem bolj naravno, da je prof. Kidrič izdal kot prvo publikacijo te nove ustanove vprav Zaiso-vo korespondenco. V uvodu kritično pretresa usodo Zoisove ostaline od prvih virov, biografskih poročil in bibliografskih zapiskov do hranilišč v rokah sorodnikov-dedičev ter v knjižnicah in muzejih zlasti v Ljubljani. Z nepreko-sljivo natančnostjo razbira avtor tudi iz najbolj drobnih okoliščin o neprijazni usodi Zoisove ostaline podatke, ki posredno osvetljujejo našo renesanco in sredi nje moža, ki je bil »pol stoletja v Ljubljani središče znanstvenih prizade- vanj zelo različnih področij, ki jih je mogel družiti v eni osebi le poseben človek: metalurgije, kemije, mineralogije, zoologije, botanike, slavistike in še drugih, a je kakšen izsledek le izjemoma dal v tiskamo, tako da je pravo podobo njegovih stremljenj mogoče ujeti le iz njegovih beležk in pisem, ki dobivajo na ta način poseben pomen.« (7.) Zal pa je tudi ta prevažni in po intimnosti najprvi vir močno uničen. Največ prejete korespondence je uničil Zois sam iz svoje skoraj bolestne skromnosti, o čemer je poročal Zoisov prvi biograf Franc Ks. Richter takoj prvo leto po Zoisovi smrti; to so bila predvsem ona pisma, »ki so s priznanjem naglašala to ali drugo plat njegove nenavadne znanstvene razgledanosti in nesebične postrežljivosti«. Zois sam se je izrazil deset let pred svojo smrtjo v pismu Jožefu b. Ebergu (1809), da sežiga pisma tudi »iz bojazni, da ne bi dopisnika kompromitirala.« Drugi vzrok za reducirano Zoisovo ostalino je pa v malobrižnosti onih, ki so imeli v varstvu ali vsaj v evidenci Zoisovo zapuščino, premičnin in nepremičnin s knjižnico in vsemi zapiski in podatki. Zato je moral prof. Kidrič s pomočjo posrednih virov mnogokaj rekonstruirati, da je Zoisov lik kar najbolj verno spopolnil, seveda dosledno z dokumentarično dokazanimi argumenti, in korigiral ali dopolnil označitve in izsledke starejših biografov in zgodovinarjev, tako n. pr. Jagičevo zbirko »Kopitarjeve korespondence«. Kopitar zavzema tudi v Zoisovi korespondenci najobsežnejše poglavje. Pretresljiva je usoda Zoisove ostaline po dražbeni prodaji graščine Brdo nad Kranjem (leta 1929), ko je sorodstvo razneslo tudi spise v razne kraje preko jugoslovanske meje. Ena posestnica (b. De Traux) je odklonila izročiti Zoisovo korespondenco kaki instituciji v Jugoslaviji »iz političnih razlogov«. Da pa ni popolnoma nedostopna vsa korespondenca, je poskrbelo naključje in pa marljivost pokojnega drja. Ivana Prijatelja, ki je v letih 1904-05 prepisal del te korespondence, koje prepise je kolacioniral Va-troslav Jagič, tako da imajo popolno verodostojno vrednost. Tudi grob in nagrobni spomenik sta doživela svoj fatum temporis: grob pri Sv. Krištofu v Ljubljani je pregažen, zabrisana je sled, kje počiva prah Zoisovega trupla, nagrobnik pa je našel primeren prostor na dvorišču nekdanje mecenove hiše na Bregu številka 20 v Ljubljani. Morda za zmerom nepopravljivo škodo so napravili nekdanji ljubljanski muzejski kustosi, ki so s posojanjem izgubili še druge važne zapiske, kakor n pr. Zoisov dnevnik iz francoske okupacije. Prof. Kidrič je registriral tudi izgubljeno, kolikor je sploh mogoče ugotoviti, in razložil vzroke izgub za pouk boljšemu ravnanju z zgodovinskimi ostalinami v bodočnosti. Glavni del obsega objava Zoisove korespondence, katero zaključuje prireditelj z važnimi stvarnimi izsledki za pravi zgodovinski lik Zige Zoisa. Obsežen seznam literature o obravnanem gradivu in podrobni komentarji osvetljujejo vsestransko znanstveno kritično študijo, kakršnih doslej v naši literaturi nismo imeli, dasi je po naših zbornikih objavljene že mnogo zgodovinsko važne osebne korespondence, a le prav malo kritično komentirane, kajti večinoma so se zadovoljevali prireditelji le z mehaničnim »zbiranjem«. Avtor posveča svoj novi opus »Spominu dr. Ivana Prijatelja, velikega iskatelja, nesebičnega druga«. Ob tem lepem začetku naše »Akademije« še eno besedo avtorju ob tej študiji: slovenska kulturna javnost je s hvaležnostjo sprejela ta novi plod znanstvenega neutrudnega dela profesorja dr. Fr. Kidriča, ki je na pragu svojih šestdesetih let dokazal, da stopa tudi kot sexagenarius še vedno mladeniško uporen in tvoren kot mož za zadnjimi izsledki znanstvenih dognanj resničnega kulturnega življenja našega naroda. Ivan Kolar II. Milko Kos: Urbarji salzburške nadškofije. Drugo zbirko publikacij Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani obsegajo »Viri za zgodovino Slovencev«. Kot prva knjiga te zbirke bodo izhajali teksti in študije: »Srednjeveški urbarji za Slovenijo«. V 1. zvezku te knjige je izdal profesor dr. Milko Kos urbarje salzburške nadškofije. Izšlo v Ljubljani 1939, velika 8°, strani 168. Priložen je zemljevid salzburške posesti v ptujskem in ormoškem okraju. III. France Veber: Vprašanje stvarnosti. Dejstva in analize. Tretjo zbirko obsegajo »Dela« Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Filozofsko-filološko-historični razred 1. V »Filozofski sekciji« je kot 1. zvezek izšla obsežna študija prof. dr. Franceta Vebra: Vprašanje stvarnosti. (Dejstva in analize). Izšlo v Ljubljani 1939, velika 8°, strani 498. (Ocene prihodnjič.) Akademska založba v Ljubljani Zbirka ,,Pogledi" Poleg važnih zgodovinskih tekstov, kakor n. pr. Brižinskih spomenikov in Trubarjevega katekizma v faksimili-ranih izdajah, ter poleg važnih izvirnih in zbranih spisov in miniaturnih izdaj pesnikov (Otona Zupančiča, drja Ivana Prijatelja, Fr. Prešerna, S. Gregorčiča, A. Aškerca i. dr.) je začela »Akademska založba« izdajati posebno vrsto ljudsko poučnih enciklopedičnih zbirk pod naslovom »Pogledi«. 1. zvezek: France Levstik: Besede Slovencem. Zvezek obsega 113 citatov iztrganih misli iz Levstikovih spisov. O tem ni dvoma, da so tu zbrane Levstikove misli idejno udarne, oblikovno lepe in jezikovno sočne. Ali človeku je tesno pri srcu, kakor da ti je kdo prinesel rož, a je moral zato porezati vrt, kakor delajo to otroci, kadar se spuste na najlepše cvetove pa ti jih nanesejo polno naročje, ali pa jih gredo prodajat po ulicah. Drugo neprijetno presenečenje: to naj bi bila poceni ljudska enciklopedična izdaja. A čemu tako neekonomično razstavljeni citati, da pričajo praznine o odvišnem prostoru na 43 straneh? In zato 12 dinarjev. Med vsebino, obliko in opremo ni skladnosti. Za bibliofilskega gurmana ima morda ta pomen, da ima nekaj Levstika v neki posebni izdaji. Sicer pa taka izdaja naših klasikov ne more nuditi kaj več, kakor da po pri-dejanem kazalu poiščeš, »kje je kaj« Levstik objavil izmed nabranih citatov in aforizmov. 2.—3. zvezek: France Stele: Umetnost v Primorju. Strani 32 in 16 strani slik. To je pač posrečen enciklopedičen priročnik izobražencu in preprostemu čitatelju za spoznavanje slovenske umetnostne zgodovine. Obsega tri dele: 1. Furlansko nižino in obmorsko Istro, kamor je segal benečanski vpliv; 2. Kras, Trst, Gorico in Beneško Slovenijo; 3. Od Postojne do levega brega Soče. Avtor nazorno razpravlja o vplivu raznih srednjeevropskih slogov na likovno umetnost na tem ozemlju. 4.—5. zvezek: France Mesesnel: Jožef Petkovšek. 24 strani teksta in 24 strani slik. Življenje slikarja Petkovška je polno tragike in je še bolj tragično tudi zato, ker je kakor simbolično za bo~ heme slovenske likovne umetnosti. Bolj samouk kakor sistematično tehnično pripravljen je začutil v sebi poklic umetnika precej pozno, življenje človeka pa je šlo preko njega brezobzirno in ga vrglo v blaznico za šest dolgih let. Izgubil je domačijo, slike so mu razprodali kakor rokodelsko blago in umrl je na Studencu pri Ljubljani 1. 1898. Iz pozabe ga je rešil slovenski likovni umetnik Jakopič. Nekaj slik poznamo v reprodukcijah, nekaj smo jih videli v Nar. galeriji in na razstavah v Jakopičevem paviljonu (n. pr. Družina pri mizi v »hiši«). Prof. Mesesnel je razložil realista, predhodnika slovenski moderni, odprl gledalcu oči, da vidi v dušo slik, ki razodevajo tragiko stvariteljevo in trnjevo pot slovenske likovne umetnosti. Inko Dr. B. Vošnjak: Jugoslovanski odbor v Londonu Ob 25 letnici nastanka. Izdala in založila »Sreska organizacija Saveza rat-nih doforovoljaca Kraljevine Jugoslavije, v Ljubljani, 1940; 2. zvezek »Do-brovoljske knjižnice«, 52 strani. Stane 5 din. Avtor je bii tudi sam član »Jugoslovanskega odbora«, zastopnika onih Jugoslovanov, ki so bili ob svetovni Vojni (1914—1918) še pod avstro-ogrsko politično nadoblastjo. Poleg njega sta zastopala v tem odboru Slovence politik primorskih Slovencev dr. Gustav Gregorin ter že predvojni emigrant in predhodnik jugoslovanske politike za osvobojenje dr. Niko Zupanič. Odbor je imel 25 članov. Predsednik je bil dalmatinski Hrvat dr. Ante Trumbič, med člani pa je bil tudi srbski emigrant Mihajlo Pupin, univerzitetni prcr-fesor v New Yorku, dalje delegat ogr-sko-hrvatskega sabora v Budimpešti Franjo Supilo, znameniti kipar Ivan Meštrovič, politik, ideolog in publicist Milan Marjanovič, poznejši predsednik Jugoslovanskega narodnega veča v Wa-shingtonu dr. Ante Biankini, Srb iz Like Jovan Banjanin, in še mnogo drugih pomembnejših tedanjih politikov in javnih delavcev. Glavna naloga Jug. odbora je bila, pripraviti diplomatsko pot zunanji ln notranji akciji Jugoslovanov v borbi za osvobojenje izpod Avstro-Ogrske in za ustvaritev samostojne države Jugoslavije. Odbor je moral razpresti široko propagando po vsej Evropi in Ameriki, da je poučil odločujoče faktorje v antantnih državah o težnjah, potrebah in pravicah zatiranih Jugoslovanov. Z da-lekovidno iniciativnostjo so v angleških in francoskih publikacijah razložili antanti in Ameriki diplomatske in strateške naloge v boju proti osrednjim državam in za osvobojenje zasužnjenih narodov s skupno aikcijio antantne vojske in politike, Predvsem so pojasnili zmoto »Londonskega pakta«, dosegli so, da je sprejela antanta aktivno akcijo jugoslovanskih vojnih dobrovoljcev, s kojih pomočjo je antanta šele dosegla končno zmago s prodorom solunske fronte. Kot vogelni kamen v diplomatski politiki pri ustvarjanju Jugoslavije je postavil Jug. odbor skupno s tedanjo srbsko vlado Krfsko deklaracijo 20. julija 1917, ki je bila temelj za poilitično in upravno ureditev bodoče naše države. Konservativnost tradicija je trmoglavo ovirala odborovo delo ves čas, zato pač ni čudno, ako ni mogel doseči vsega, kar si je zamislil in kar bi bilo prav za vse Jugoslovane ter mnogo boljša garancija tudi za mir med narodi in državami. Bistveno svojo nalogo pa je izvršil pogumno, razumno in požrtvovalno ter dosegel svoj glavni cilj: osvobojenje večine Jugoslovanov in ustvaritev Jugoslavije. Dr. B. Vošnjak podaja v tej knjižici le oris odborove zgodovinske vloge. Jedrnato označuje odbor kot celoto ter posamezne člane in Vodstvo, glavno delo propagande in skupne akcije z antanto, z jugoslovenskimi vojnimi dobro-voljci, z vlado tedanje kraljevine Srbije, govori o idejnih, krvn:h in materialnih žrtvah ter o končnih uspehih. Ta oris je krepko zasnovan osnutek zgodovinarju za obširno kritično študijo z dokumentarično osvetlitvijo zakulisnih diplomatskih intrig in borb, za kar pa po avtorjevem mnenju ni čas še dovolj dozorel. Orisu je pridejan izviren tekst »Krfske deklaracije« in nekaj pomembnih slik. Knjižica Obsega važno in zanimivo poglavje za vsakega izobraženca in spada nedvomno v vsako privatno, javno in šolsko knjižnico. Inko. Dr. Ivan Lah: Druga knjiga spominov Založil Odbor za postavitev nagrobnega spomenika drju. Ivanu Lahu, Ljubljana 1940, strani 190, stane 36 din. Na naslovni strani je krasen izviren portret avtorja iz mlajše moške dobe, naslikal ga je akad. slikar prof. Mirko Šubic. Knjigo je priredil za tisk in ji napisal kratek, stvaren) uvod avtorjev ožji prijatelj in tovariš prof. dr. Pavel Karlin. Ta knjiga je po urednikovih besedah drugi spomenik drju. I. Lahu, katerega je pokojniku »klesalo kamenjano življenje v letih svetovne vojne 1915—1918, v bron pa ga je ulivala njegova nezlomljiva vera v vstajenje teptane domovine, vera, ki naj bi s prav tako žrtvujočo se silo vodila in dvigala tudi nas vse v težkih sedanjih dneh.« Lahova knjiga so živi spomini resničnega človeka, dobrega a odločnega, zvestega človeškim in narodnim idealom tudi takrat, kadar je bilo treba samega sebe žrtvovati. Spomini obsegajo dobo od L 1915, ko je vstopila v vojno Italija, pa do zloma Avstrije 1. 1918. Vse polno je zanimivih slik iz življenja narodne inteligence, kako so jo avstrijski oblastniki preganjali s policijo in ovaduhi po internaciji, po zaporih in v samih strelskih jarkih. Dr. Lah je doživel ves križev pot iz zaporov na Ljubljanskem gradu v strelske jarke v Karpatih in na. »romunski Marni« (1917), potem težko ranjen v križ od granatnega razstrelka in prepeljan nazadnje v Prago, kjer je prilično ozdravel in tam dočakal osvobojenje Češkoslovaške. Spomini so zgodovinsko zanimivi in s prijetno besedo naslikani, da jih bodo z zanimanjem citati i oni, ki so te časi sami doživeli, i mlajši rod, ki pozna to dobo samo po nekaj suhih podatkih iz šolskih knjig. Inko. „Des Reiches neue Nachbarn", 1939 Knjiga je izšla konec leta 1939. v založbi Anton Pustet v Salzburgu; uredil jo je Walter Schneefuss. Strani 523. Namen knjige je, seznaniti Nemce, ki ne žive Ob mejah Rajha, z novimi sosedi, usmeriti njihove poglede preko meje in jim približati pokrajine, ki so z Nemci in njihovo usodo zopet tesno povezane (str. 7). V prvem poglavju obravnava dr. Otto Maull geografsko-geopolitične odnose med Nemčijo, Italijo in Jugovzhodno Evropo (str. 9—95). Nato sledi opis posameznih sosednjih držav. Italijo je popisal dr. Wailter Schneefuss (96—164), Jugoslavijo pa dr. Camillo Morocutti, bivši zdravnik v St. liju v Slovenskih goricah (str. 165—218). Pri zgodovinskem in zemljepisnem orisu, seznanja pisatelj čitatelja z razvojem in postankom naše kraljevine. Posebna pozornost pa pri tem poklanja Sloveniji ter poudarja vpliv, ki ga je povzročila nekdanja povezanost z deželami današnje Nemčije. V odstavku, kjer obravnava prebivalstvo, pravi med drugim: Tretje ljudstvo, ki naj s Srbi in Hrvati predstavlja jugoslovansko enoto, so Slovenci. Ime Slovenci je Skupen pojem za rodove alpskih Slovanov, katere so poprej imenovali Vinde ali Vin- diše (str. 177). Seveda je gledanje avtorja na slovensko nemške odnose popolnoma enostransko. Za banatske Nemce pa pravi, da je največja nevarnost majhno število otrok (str. 199). Politični, gospodarski in zunanjepolitični pregled zaključuje opis Jugoslavije. Razpravo oi Madžarski je napisal dr. Wal-ter Schneefuss, o Karpatski Ukrajini Heinrich Koitz, in o Slovaški Rudolf Rungaldier. V poglavju »Mejni prostori« (Grenz-raume) je za nas najbolj zanimiv spis dr. Maksa Schmidta »Nemško-slovenski mejni prostor« (str. 378—508), kjer opisuje Koroško in Štajersko. On trdi, da sta ti dve pokrajini nemški. Sele po letu 1918. je Spodnje Štajerska dobila slovenski videz. Na Koroškem pa se zgodovinski razvoj nadaljuje, Slovenci se vedno bolj vključujejo v nemški kulturni krog, kar potrjujejo tudi ljudska štetja. V letu 1923. je 37.224 prebivalcev Koroške vpisalo slovenščino kot občevalni jezik, pri štetju leta 1934. pa le še 26.796 oseb. Povsod, kjer je 30 otrok v okolišu in starši zahtevajo slovenski pouk, odpre država slovenski oddelek. To pa se ni zgodilo še nikjer na Koroškem, kajti starši ne žele pouka samo v slovenščini, ampak hočejo, da otroci polagoma preidejo v nemški kulturni 'krog. Na Koroškem je 78 dvojezičnih (utrakvističnih) šol s 195 oddelki, v katerih je v pričetku pouk dvojezičen (slovensko-nemški) in v višjih oddelkih naito le v nemškem jeziku. Ta šolska oblika po mnenju pisatelja odgovarja prilikam mejne pokrajine in ustreza željam prebivalstva. Nadalje je Slovencem omogočeno ustanavljati zasebne šole, česar pa ne delajo. Avtor pa ne polve, da bi poleg davščin za stroške nemške občinske šole morali Slovenci) prispevati še za zasebne, ako bi sploh kakšna vlada bila pripravljena tozadevne prošnje obravnavati. Tudi je zamolčal, da je v šolskem letu 1938-39. bil ukinjen na Koroškem vsakršen pouk v slovenskem jeziku in zato tudi ni več dvojezičnih šol. Celo verouk se odslej poučuje le v nemščini. Kar pa se tiiče nemškega kulturnega pokopališča na Spodnje Štajerskem, o katerem pripoveduje in o čemer je govora v mnogih drugih knjigah, je po- zabil pristaviti, da je bila večina ljudskih in drugih šol z nemškim učnim jezikom izpremenjena v slovenske zato, ker jih pač za slovenske otroke po letu 1919. nismo hoteli več vzdrževati. Otroci nemške manjšine pa imajo na razpolago pri državnih ljudskih šolah nemške manjšinske oddelke, če jih je vsaj 25 v šolskem okolišu. Trditev, da je le ponekod dovoljen zasebni pouk nemščine, tudi ni resnična, kakor tudi ne trditev glede društev nemške manjšine. Pisatelj želi, naj bi mejni prostor, kjer se nemško ljudsko tlo stika z Jugoslovani, ne bil prizorišče nacionalnih strasti, temveč most med Srednjo in Jugovzhodno Evropo in vrata, Skozi kaitera si Nemci in Jugoslovani podajajo roko ’k skupnemu mirnemu delu. Gotovo smo Slovenci zadnji, ki bi tej želji nasprotovali. Zato lahka rečemo, da ni naša krivda, če gotovi krogi še sedaj ne razumejo, dal hočemo tudi mi živeti na svoj lasten način ter zato ne potrebujemo ustanov, ki so naš rod poprej odtujevale in ga potujčevale. Zgrešena je trditev o preganjanju Nemcev v Sloveniji. Saj imajo vse, kar potrebujejo za svoj kulturni in gospodarski razvoj. To potrjujejo nemški dnevniki, ki prinašajo stalno poročila o nemških prireditvah, in delovanje gospodarskih ustanv. V posebnem poglavju je opisan nemško - madžarski ter sudetsko - nemški mejni prostor. Na zaključku pa je po>-ročilo o češko-moravskem protektoratu. O. F. Zanimiva etnografska karfa Kot januarska priloga k letošnjemu letniku znane italijanske revije »Le vie d’ Italia«, ki jo izdaja Consociazione turistica italiana (CTI), je izšla večbarvna etnografska karta Evrope, ki zasluži tudi od naše strani večjo paižnjo. (O tej karti je pred kratkim poročala že beograjska »Ravnopravnost«). Značilno je, da na karti Češko-moravska figurira kot sestavni del Nemčije in da zaradi tega ni ta označba niti vnešena. Tudi ime Poljske zaman iščeš na karti, meje Poljske republike so označene samo Črtkano, zabeležena pa je meja med poljskim ozemljem, ki je pripadlo Rusiji, in onim, ki je pripadlo Nemčiji. Toda še bolj zanimive so etnografske posebnosti, ki jih prinaša ta karta, katero je sestavil profesor geografije na univerzi v Firencah Renato Biasutti, Češko narodno ozemlje je tako okrnjeno, da ne bi moglo biti več niti na sebni nemški propagandni karti. Poljaki so označeni še z raznimi drugimi imeni: Mazuri, Gorali, Uzuli, Lemki in Kašubi. Tudi v Nemčiji razlikuje karta razne Nemce, najprej tri velike Skupine; Visoko-, Srednje., in Nizkcnemce, dalje še Pruse, Bavarce, dvoje vrsti Saksoncev, Švabe, Franke, Alemane, Turinge in Avstrijce. Vendar se te nemške skupine na karti ne ločijo po barvi, različno barvo imajo samo Frizi. Etnografsko idealno ozemlje pa je po tej karti Italija. V obsegu vse povojne Italije živijo samo Italijani. Na karti nismo označeni ne Slovenci in Hrvati v Julijski krajini in v Beneški Sloveniji, ne Nemci v Južnem Tirolu, ne Francozi v Val d’ Aosta ne Slovani, Grki in Albanci v Južni Italiji. Da ne gre morda to na račun merila, v katerem je karta narisana (1:1,200.000), izhaja iz dejstva, da je karta točno zabeležita po številu mnogo manjšo narodno Skupino Lužiških Srbov v Nemčiji. Omenjeni niso ne Furlani ne Lad.ncd. Zanimiva je tudi, da med domačim arabskim prebivalstvom Tuniza registrira karta samo Italijane, nikakor pa ne Francozov. Korzika je na karti stoodstotno italijanska;. Tembolj pestro je narisana Jugoslavija. Slovenci, Hrvatje in Srbi so ločeni že po raznih odtenkih zelene barve. Prof. Biasutti je dodal še Črnogorce, katere je označil z najbolj intenzivno barvo. Dalmatinski otoki so italijanski. Da ne bi čitatelj ostal v zmoti, je avtor ob dalmatinski obali kar štirikrat napisal »Italijani«. Južni Srbiji je odrekel njen etnografski značaj. Razen malega klina jugozapadno od Niša si delijo to ozemlje Amavti in Bolgari. Vmes sta samo dva manjša srbska otoka in večji turški otok. V seznamu so pod Srbi navedeni tudi Muslimani, a sem jih zaman iskal na sami karti. Koroške Slovence ta etnografska karta priznava; Gradiščanske Hrvate je avto