901
Kronika
BOGATA SPOMLADANSKA KNJIŽNA ŽETEV V BENEČIJI IN O BENEČIJI
Jeseni 1973 je Študijski center Nediža, ki ga vodi Špetrovec prof. Pavel Petricig, začel prirejati predavanja o beneški kulturi in zgodovini z naslovom Benečanski kulturni dnevi. Odtlej se je vsako leto zvrstilo pred zelo hvaležnim poslušalstvom po sedem ali osem profesorjev z italijanskih in slovenskih univerz, raziskovalcev in specialistov, ki so vsak za svojo stroko ali celo za svojo ožjo specializacijo skušali osvetliti vso široko zgodovinsko in kulturno problematiko Benečije. V sezoni 1973—74 so bila predavanja v gostilniški sobi v Skrutovem pri Sv. Lenartu, naslednje leto v gostilni v Podbonescu, pozneje vedno v gostilniški dvorani v Špetru. (Prva leta niso šolske oblasti hotele vedeti za kulturne podvige slovenskih Benečanov in so se oprijemale vseh izgovorov in pretvez, le da niso dajale šolskih prostorov na razpolago; pod vplivom novega političnega vetra, ki veje zadnja leta in je zajel tudi te zakotne doline, je Študijski center Nediža prvič dobil na razpolago telovadnico špetrskega učiteljišča na dan sv. Petra in Pavla leta 1974 za slovesno razglasitev nagrajencev drugega natečaja Moja vas: tedaj sem se, sin Slovenca in Italijanke, srečal z rajnim Dinom Menichinijem, sinom Italijana in beneške Slovenke, pesnikom po božji milosti; in takoj sva se razumela). Študijski center Nediža je Benečanskim kulturnim dnevom vsako leto določil drugačno okviro temo, drugačno študijsko področje: v nekaj letih se je tako nabralo že veliko število študij, ki dejansko pomenijo pravo enciklopedijo o Benečiji. Načrt, da bi besedila teh predavanj tiskali, da lahko vsa slovenska in  italijanska javnost spoznata  te po-
datke in jih imata na voljo, se je začel letos spomladi uresničevati, ko je Študijski center Nediža izdal in Založništvo tržaškega tiska založilo besedila prvih dveh ciklusov predavanj.
Prvi ciklus iz leta 1973—74, ki je obravnaval Govor, jezik in besedno ustvarjanje v Beneški Sloveniji,1 je izšel kot drugi zvezek Zbirke Nediža in v njem so objavljena besedila šestih od sedmih predavanj: v zborniku ni objavljen — tako nas obvešča opomba — le prispevek Angele Marie Raffa o narečjih Nadiških dolin, ker izdajatelj ni razpolagal z originalnim in avtorizira-nim tekstom. Objavljenih je torej šest besedil, in sicer tri obravnavajo jezikovna vprašanja, tri druga pa izražanje in ustvarjalnost. Uvodno predavanje, Slovenska narečja, je sestavil prof. Tine Logar, danes najuglednejši slovenski dialektolog in predavatelj na ljubljanski univerzi: njegov oris slovenskih dialektov pripravlja vsemu ciklusu zanesljiv okvir, pojasnjuje predvsem glasovne pojave   v    slovenskih   narečjih   in   se
1 Govor, jezik in besedno ustvarjanje v Beneški Sloveniji, Zbirka Nediža 2, Izdaje Študijskega centra Nediža, ZTT, Špeter Slovenov — Trst, 1978 / Lingua, espressio-ne e letteratura nella Slavia italiana, Quaderni Nediža 2, Edizioni a cura del Centro Studi Nediža, EST, San Pietro al Natisone — Trieste, 1978. Vsebino citiram zgolj po slov. naslovih:
Tine Logar: Slovenska narečja, str. 7 do 20;
Giovan Battista Pellegrini: Slovensko-romanski jezikovni stiki s posebnim ozi-rom na Furlanijo,  21—40;
Pavle Merku: Tersko narečje, str. 41 do 56;
Milko Matičetov: Ob zibki ljudske lirične pesmi v Reziji, str. 57—80;
Pavle Merku: Slovenski rokopisi beneške Slovenije v preteklih stoletjih, str. 81 do 92;
Breda Pogorelec: Slovenski knjižni jezik v  beneški Sloveniji,  str. 93—118.
902
ustavlja ob nekaterih značilnostih zahodnih dialektov. Giovan Battista Pel-legrini, profesor glotologije na pado-vanski univerzi, se ukvarja predvsem z raziskovanjem ladinskih govorov in njihovega razmerja do mejnih jezikov, je avtor monumentalnega Furlanskega hi-storično-jezikovno-etnografskega atlasa, ki izhaja v Padovi od leta 1972 dalje, in je prispeval študijo Slovansko-ro-manski jezikovni stiki s posebnim oziram na Furlanijo: z veliko razgledanostjo in nadrobnim poznavanjem jezikovne situacije na skrajnem slovenskem zahodu se v drugem delu svojega predavanja ustavlja prav ob jezikovnih stikih med beneškoslovenskimi narečji in furlanščino ter oriše njihove medsebojne vplive v toponomastiki in v lek-siki; predavatelj se dotika tudi številnih problemov, ki še zaposlujejo raziskovalce.
Na tretjem mestu je moja študija, Tersko narečje, ki prinaša novo gradivo in skuša vsestransko orisati to najmanj znano slovensko narečje z zgodovinskega, geo-ekonomskega, socialnega in jezikovnega vidika. Tri nadaljnja predavanja zadevajo besedno ustvarjalnost Benečije. Milko Matičetov je posvetil pozornost ljudski ustvarjalnosti Rezijanov. Izredno zanimive so v tem predavanju priče in podatki o nastanku nekaterih pesmi, zelo znanih pesmi tudi v tem stoletju in celo v zadnjem času. V predavanju o Slovenskih rokopisih Beneške Slovenije v preteklih stoletjih so poleg podatkov o Videnskem, Černjejskem in Starogorskem rokopisu, ki so že našli omembo v splošnih zgodovinah slovenskega slovstva, še opisi najpomembnejših rokopisov, kar jih je nastalo v Benečiji od 18. stoletja dalje predvsem za pastoralne potrebe domačih župnikov: to so katekizmi in pridige. Med več sto rokopisi, ki so ohranjeni v župnijskih arhivih po vsej Benečiji, imajo nekateri veliko vrednost ali kot dialektološko gradivo ali celo kot literarne priče.
Pavle Merku
Avtorica zadnjega predavanja je prof. Breda Pogorelec, ki jo zanima Slovenski knjižni jezik v Beneški Sloveniji: z zelo strogo in dokumentirano analizo ugotavlja, katere so oblike knjižnega jezika, ki so jih uporabljali pisci, in svoje ugotovitve ubere v prvi poskus zgodovine razvoja knjižnega jezika v Benečiji. Iz tega pomembnega prikaza je razvidno, da bo treba te nove ugotovitve upoštevati tudi pri širši Zgodovini slovenskega knjižnega jezika.
Zaradi visoke znanstvene ravni prispevkov, ki upoštevajo najnovejše izsledke in ugotovitve ter opozarjajo včasih na nove probleme, ne bo mogel nihče, ki se ukvarja z jezikom in književnostjo v Benečiji, mimo te pomembne zbirke. Dvojna izdaja predavanj v italijanščini in v slovenščini omogoča najširšo uporabnost knjige tudi na italijanskih in tujih univerzah.
Hkrati s to knjigo je izšel tudi italijanski tekst drugega ciklusa predavanj pri Benečanskih kulturnih dnevih, ki je obsegal osem sestankov. Vsi so posvečeni Zgodovini Benečije2. Vodja zbirke, Pavel Petricig, obžaluje v uvodu, da je publikacija nepopolna, ker v nji manjka besedilo profesorja s padovanske univerze Angela Ventura O povojnem
2 La storia della Slavia Italiana, Qua-derni Nediža 3, Edizioni a cura del Centro Studi Nediža, EST, San Pietro al Nati-sone — Trieste, 1978. Vsebuje:
Bogo Grafenauer: Problemi di storia della colonizzazione della Slavia Veneta durante il medioevo con particolare ri-guardo alla colonizzazione slovena, str. 7—24;
Amelio Tagliaferri: Slavi e Longobardi, str. 25—42;
Gaetano Perusini: Le forme di vita ru-rale nella Slavia Italiana; str. 43—56;
Sergij Vilfan: L'autonomia della Slavia Italiana nel periodo Patriarcale e Veneto, str. 57—84;
Karel Šiškovič: La Slavia dal 1866 al 1918, str. 85—102;
Vasilij Melik: Gli Sloveni della Bene-cia 1797—1866, str. 103—118;
Mario Pacor: L'incontro fra Sloveni ed Italiani nella lotta di liberazione, str. 119 do 167.
903
Bogata pomladanska knjižna žetev v Benečiji in o Benečiji
času in fašistični dobi v Benečiji3, vendar obljublja, da bo Center poskrbel tudi za publikacijo tega predavanja. Tako bomo imeli pred seboj popolno zgodovino Benečije od slovanske naselitve do današnjih dni. Prvo poglavje te zgodovine je pripravil profesor z ljubljanske univerze Bogo Grafenauer in se ukvarja z Zgodovino kolonizacije Beneške Slovenije v srednjem veku s posebnim ozirom na slovensko kolonizacijo. Ker razpolaga danes zgodovinar z novimi izsledki arheologije in drugih pomožnih znanosti, lahko rešuje veliko problemov iz davnine mnogo jasneje in bolj zanesljivo kakor pripadniki prejšnjih rodov, zato je bilo nujno omeniti nekoč sporne probleme in z novimi podatki podpirati nove rešitve in ugotovitve. Grafenauer nas tako popelje skozi nekaj stoletij zgodovine in se ustavi v srednjem veku, ko so razmere sprožile nastanek prvih sosednij v Benečiji. O stikih med Slovani in Langobardi je napisal enako temeljito poglavje profesor ekonomske zgodovine na tržaški univerzi Amelio Tagliaferri. Obe predavanji se nekako izpopolnjujeta, vendar kažeta istovetnost gledanj in sklepov, ki končno preraste polemične in nacionalistične osti, ki so še značilne za zgodovinarje iz polpretekle dobe. Vse drugače osvetljuje preteklost tretje poglavje, prispevek rajnega profesorja ljudskega izročila na tržaški univerzi, Gaetana Perusinija: Oblike kmečkega življenja v Benečiji. Perusini, vnet raziskovalec in zagovornik Benečije že iz let tik pred zadnjo vojsko, je odlično poznal predvsem njeno materialno kulturo, saj je imel v izredno bogati zasebni etnografski zbirki in biblioteki tudi številne priče in rokopise, ki zadevajo to deželico. Posebej želim opozoriti na to, da uvodoma Perusini razpravlja
3 Ker ni še izšla slovenska verzija, prevajam vse naslove iz italijanščine; možno je seveda, da se ne bo moj prevod ujemal s prevodi, ki bojo objavljeni v slovenski verziji knjige.
o samem imenu dežele: odklanja ime Slavia italiana, ki si ga je sredi preteklega stoletja izmislil čedajski odvetnik Carlo Podrecca »z zamolčanimi političnimi in nacionalističnimi nameni« ter se zavzema za to, da bi tudi italijanski pisci in raziskovalci uporabljali edino zgodovinsko utemeljeno in upravičeno ime, to je BENEČIJA, z italijansko grafijo BENECIA. (Ne morem se ne strinjati in ne morem mimo ugotovitve, da je slovensko papirnato ime Beneška Slovenija nastalo v prejšnjem stoletju prav kot prevod in na-sprotek imena Slavia veneta; zato upam, da bojo Perusinijev predlog osvojili vsi, začenši s Študijskim centrom Nediža.) Perusinijevo predavanje je širok in dokumentiran pregled domače kulture in gre od socialne organizacije prebivalstva v sosednje mimo opisa beneške vasi in hiše do orisa poljedelstva in živinoreje na tem področju. Brez tega poglavja bi bila zgodovinska slika Benečije močno okrnjena, saj smo predolgo prezirali pri »zgodovini«, prav opis družbenega ustroja slovenske dežele.
Slovenski etnograf in zgodovinar Sergij Vilfan je posvetil četrto poglavje Avtonomiji Beneške Slovenije v dobi Patriarhata in Beneške republike. Ker je prav ta avtonomija najtehtnejše dejstvo v vsej zgodovini Benečije, je to poglavje najbogatejše in najtehtnejše v tem ciklusu predavanj: mislim, da je javnost prvič dobila na voljo toliko podatkov o enem najsvetlejših poglavij slovenske zgodovine.
Naslednje obdobje — od padca Beneške republike mimo Napoleonovih pohodov in okupacij do avstrijskega obdobja, ki je trajalo pol stoletja — je predmet predavanj profesorja zgodovine na ljubljanski univerzi Vasilija Melika: Slovenci v Benečiji 1797— 1866. Smo že v času, iz katerega se je ohranila bogata dokumentacija, in vrednost Melikovega predavanja je v jasno-
904
Pavle Merku
sti, s katero je prikazal  in  obrazložil pojave.
Ravnatelj Slovenskega raziskovalnega instituta v Trstu dr. Karel Šiškovič je prispeval prikaz Benečija od 1866 do 1918. Po ugotovitvi, da nimamo še na razpolago -»prave«, zgodovine Benečije, postavlja pred bralca podatke in razgrinja dejstva, ki služijo za temelj dejanski zgodovinski analizi tega zanimivega obdobja. Zadnje poglavje je posvečeno Srečanju med Italijani in Slovenci med osvobodilno vojsko, ;'/; ga je sestavil raziskovalec tega obdobja, Mario Pacor. Dogodki so tako blizu, in vendar jih tako malo poznamo. Morebiti pa so preblizu, da bi mogla biti podoba o njih popolna in jasna. Vsekakor je to temeljit prispevek za poznavanje celotne zgodovine Benečije.
Študijski center Nediia je dalje izdal fotolitski ponatis brošure, ki jo je sestavil čedajski odvetnik Carlo Pod-recca in nosi dvojen naslov, Slavia ita-liana — Polemica4, izšla pa je v Čedadu leta 1885. Leto poprej je izšla Po-dreccova »Slavia italiana«, (ki jo je Študijski center Nediža ponatisnil lani in sem jo recenziral v Sodobnosti XXV1652) in je sprožila val takšnega in drugačnega negodovanja. Polemika je pač odgovor kritikom; njen ponatis nam danes lajša dostop do te redke brošure, ki nam pojasnjuje, v kakšnem ozračju se je čedajski odvetnik zavzemal za svojo Benečijo. Tako kot lanski ponatis knjige je tudi letošnji ponatis Polemike opremljen z uvodno študijo, ki predstvalja bralcu brošuro, a hkrati pojasnjuje aktualne momente, zaradi katerih dobivajo ti ponatisi poseben in svež pomen. Uvodu sledi ponatis časopisnih člankov in polemik, ki so leta 1884 spremljale izid prve Podreccove knjige.
4 Carlo Podrecca, Slaviti italiana — Polemica, Ponatis, Uredil Študijski center Nediža, Špeter, predgovor Pavel Petricig; Založništvo tržaškega tiska, Trst  1978.
Če bo Podreccova brošura dobrodošla zgodovinarjem, bo druga publikacija nedvomno lahko zanimala veliko širši krog ljudi: La Slavia italiana, Estratto dalla »Guida delle Prealpi Giulie« di Olinto Marinelli.5 To je ponatis vseh poglavij, ki zadevajo Benečijo, iz znamenitega Vodnika po Predjulijskih Alpah, ki ga je uredil znameniti italijanski geograf O. Marinelli in je izšel ob začetku stoletja: danes je že prava redkost in poslastica za bibliofile in je dosegla na starinarskem trgu zelo visoko ceno. Če upoštevamo, da vsebuje ta knjiga bogate podatke o Benečiji, ki so še danes izredno dragoceni zgodovinarjem, geografom, sociologom in politikom, bo pomen tega ponatisa pred očmi vsakomur. Ponatis je uredil Slovenski raziskovalni institut, uvod je sestavil Ferruccio Clavora, knjigo je založila Atesa v Bologni. V uvodu je poudarjen izključno politični pomen ponatisa; škoda: urednik razpolaga z lepim številom specialistov in bi lahko poskrbel vsaj za besedo o pomenu tega vodnika in o osebnosti Olinta Marinellija in njegovih sodelavcev. Med njimi je Benečan Francesco Musoni (edini Benečan, ki je poleg J. 1. Baudouina de Courtenaya razpravljal o Benečiji na čedajskem kongresu leta 1899) in ta je oskrbel kar tri poglavja: sedmo, ki opisuje Prebivalce, njih število in razporeditev, osmo, o Prebivalcih, njih fizičnih značilnostih, njih izvoru in etničnih ter jezikovnih razlikah in deveto, o Domačem kmetijstvu. Marinelli in Bragato sta avtorja krajevnih opisov v poglavjih o Centi in Terski dolini; o Nemah in Karnajski dolini; o Ahtenskih in Fojd-skih hribih. Zadnji poglavji, o Špetru in Nadiški dolini ter o Dolinah Aborne, Kosice in Arbeča, pa je sestavi! Ivan T rin ko.
5 La Slavia italiana nella »Guida delle Prealpi Giulie« di Olinto Marinelli, Ponatis uredil Slovenski Raziskovalni Inštitut, Uvod Ferruccio Clavora, Atesta Editrice 1978, Bologna.
905
Bogata pomladanska knjižna žetev v Benečiji m o Benečiji
Odlična fotolitska izdaja daje torej na voljo najzajetnejše gradivo o Benečiji, kar ga doslej poznamo. Ob tem ponatisu se lahko vprašujemo, kdaj bomo dobili podobno delo v slovenščini, ki bo približalo Benečijo tudi Slovencem onkraj meje.
Študijski center Nediža je objavil v ciklostilu zajetno študijo o Jezikovni politiki v Benečiji6, ki obsega razpravo Žive Grudnove z istim naslovom, razpravo Marte Ivašič o Jezikovni politiki v šolah na področju Benečije ter ponatis zelo bogate dokumentacije o tem od Cedajskega rokopisa (1497) do dopisov z jeseni 1977.
Uredništvo katoliškega mesečnika Benečije »Dom« je tudi izdalo v ciklostilu zvezek dokumentov z naslovom Krščanski smisel naporov za manjšino.7 Po uvodnem razmišljanju Emila Cenci-ga sledijo dokumenti od pomembnega govora videnskega nadškofa v Čedadu 9. 1. 1977 do posegov predstavnikov slovenske manjšine v videnski provinci pri Shodu kristjanov v Vidnu junija 1977.
Čedajski Slovenski raziskovalni inštitut pa je v ciklostilu izdal italijanski prevod Lenčkove angleške razprave Jan Baudouin de Courtenav on the Dialects Spoken in Venetian Slovenia and Rezija,8 ki sem ga že recenziral v Sodobnosti XXV, 8—9.
Junija je izšel dvojni zvezek italijanske strokovne revije Ricerche slavistične, XXII—XXIII (1975—1976) s pomembnim prispevkom Ponovno o Starogorskem rokopisu,9 katerega avtor
6  La politica linguistica nella Slavia italiana, Benečanski kulturni dnevi, Špeter 1978, Beneški študijski center Nadiža.
7  Senso cristiano delVimpegno per la minoranza, a cura del gruppo Dom.
8  R. Lenček, // pensiero di Jan Baudouin de Courtenay sui dialetti parlati nella Slavia Italiana e nella Resia. Prevedel M(arino) Vertovec, Slovenski raziskovalni inštitut, Čedad 1978.
9  Srečko Renko, Ponovno o Starogorskem   rokopisu,   v:   Ricerche   slavistične,
je Srečko Renko, lektor slovenščine na rimski univerzi in pri neapeljskem Institutu za vzhodne jezike. S to pomembno razpravo je Renko na podlagi novih fotografskih posnetkov in temeljite paleografske analize osvetlil tista mesta v tem beneškem rokopisu, ki niso doslej našla prave rešitve.
Nove rešitve omogočajo Renku natančnejšo oznako rokopisa in njegovega jezika ter, po primerjavi z drugimi tovrstnimi rokopisi, nekaj pomembnih sklepov v podporo Graf enauerjevi tezi o nepretrgani ,pismensko-ustni tradiciji' pred reformacijo. Renko se dotakne tudi vprašanja datiranja tega rokopisa, za katerega trdi Angelo Gracina, ki ga je odkril in prvi objavil, da je nastal med letoma 1492 in 1498. Renku ni težko izpodbiti Cracinovih dokazov za to dotacijo in postavlja na podlagi paleografske in jezikovne analize rokopisu širše časovne meje, med katerimi je lahko nastal: od sredine 15. stoletja do drugega desetletja 16. stoletja.
Da bo ta prikaz popoln, moram omeniti še tri tiskovine, ki so nastale ob junijskih deželnih in občinskih volitvah v Furlaniji-Julijski krajini: prvič v zgodovini Benečije sla dve stranki uporabili narečje za volilno propagando. Komunistična partija Italije je izdala plakat v nadiškem narečju, iz katerega citiram v ilustracijo nekaj stavkov:
. . . Bomo votal za našega beneškega kandidata, za obnovo naših potresenih vasi, za buojše življenje v Benečiji, za delovne mesta in hiše za mlade judi, za zaščito našega jezika in naše slovenske kulture .. .
Slovenska skupnost pa je delila propagandni tiskovini v terskem in rezi-janskem narečju. V ilustracijo še nekaj stavkov iz le-teh; v terskem narečju:
. . . Tapod lipo so se zvečar obredli kop mouži an so uarili anu čantali po našin. Lista z vejo od lipe je lista sou-
Vol. XXII—XXIII, 1975—1976, str. 123 do 135, 2 fotografiji, izšlo junija 1978.
906
sih judi, ke čejo tau Italije simpre uariti po našin, an čejo, ke tau naši Region na se rišpeta naša basieda, naš človek, naša zemja, naša ražun ... In še v rezijanskem narečju: ... Tana ti valiki horici tana Ravanci je bila na valika lipa. Naha tympa naši ta stari so se nalažali tapod jiso lipo anu ni so si pravili od naših reči anu so peli naše uvžice ...
Pavle Merku
Pavle Merku