Lea S. Bohinc
SOCIALNO KULTURNO DELO
SOCIALNO DELO Z IGRALNO, CIBALNO-PLESNO,
LIKOVNO, GLASBENO IN VIDEO DEJAVNOSTJO
Na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani
razvijamo področje, ki smo ga zaradi uporabe
ustvarjalnih kulturnih dejavnosti poimenovali
"socialno kulturno delo", kar natančneje po-
meni "socialno delo z igralno, gibalno-plesno,
likovno, glasbeno in video dejavnostjo". Po-
dročje razvijamo v sodelovanju z oddelkom
ustvarjalnih izobraževalnih programov nizo-
zemske Hogeschool Nijmegen (TEMPUS) in z
nemško Hochschule für Sozialarbeit iz Dort-
munda. Sodelovanje z omenjenima šolama je
rodilo tri sklope večdnevnih ustvarjalnih de-
lavnic, ki smo jih organizirali za študente, uči-
telje in sodelavce Visoke šole za socialno delo
v Ljubljani aprila, maja in junija 1994.
Umestitev izbirnega predmeta "socialno
kulturno delo" v učni program dodiplomskega
študija utemeljujemo s potrebo, da bi poklicno
znanje prihodnje socialne delavke oziroma de-
lavca obogatili z ustvarjalno kulturno razsež-
nostjo socialnega dela z ljudmi. Študentje so z
danim izbirnim predmetom dobili priložnost,
da razvijajo ustvarjalnost na različnih socialnih
kulturnih področjih in se hkrati učijo, kako
prepoznati, spodbuditi in uporabiti ustvarjalne
zmožnosti ljudi, s katerimi se bodo srečali pri
delu; kako organizirati in voditi socialne kul-
turne dejavnosti z namenom sproščanja in
aktiviranja psihosocialnih doživljajskih situacij
ter omogočanja varnega psihosocialnega pro-
stora in časa za zdravljenje.
V pričujočem prispevku predstavljamo soci-
alno kulturno delo z nekaj izbranih vidikov, s
katerimi želimo orisati čimbolj celostno vizijo
področja, kot ga razvijamo na Visoki šoli za
socialno delo: zakaj socialno delo z ustvar-
jalnimi kulturnimi dejavnostmi?; doživljajsko
izkustveni in terapevtski vidik socialnega kul-
turnega dela; ponudniki in uporabniki v siste-
mu socialnega kulturnega dela; krožni model
načrtovanja in izvajanja socialne kulturne de-
javnosti; model socialnega kulturnega dela s
skupino; potrebna znanja, sposobnosti in last-
nosti za izvajanje socialnega dela z ustvarjalni-
mi kulturnimi dejavnostmi.
um SOCIALNO DELO Z USTVARJALNIMI
KULTURNIMI DEJAVNOSTMI?
Vidik, ki osvetljuje smiselnost uporabe ust-
varjalnih kulturnih dejavnosti pri socialnem
delu z ljudmi, je socialno delo kot znanost in
metoda ustvarjanja prostora in časa za komu-
nikacijo med udeleženci sistema (problema):
omogočati, ohranjati in razvijati sporazumeva-
nje - občutenje, poslušanje, pogovarjanje, po-
gajanje, dogovarjanje, razumevanje... -, ki bo
ustvarilo nekaj novega, spremembo, premik iz
problematičnih, bolečih medosebnih odnosov.
Iskati možnosti komunikacije v vseh njenih
razsežnostih, besednih in nebesednih, vsebin-
skih in odnosnih, simetričnih in komplemen-
tarnih, vzročnih in nevzročnih, zavestnih in
nezavednih itn., je zahteven preskus ne le spo-
sobnosti, znanja in izkušenosti, temveč tudi
ustvarjalnosti - občutljivosti, pronicljivosti, in-
tuitivnosti, odprtosti, prožnosti, domišljije, iz-
virnosti in iznajdljivosti socialne delavke ali
delavca. Prav tako ustvarjalno je uporabnikovo
(klientovo) sodelovanje v procesu iskanja, pre-
poznavanja in uporabe lastnih zdravilnih virov,
učinkovitih vzorcev ravnanja, samopotrditve-
nih izkušenj in doživljanj, na katerih je smisel-
no in vredno graditi sedanjost za prihodnost.
317
LEA Š. BOHINC
V	ta namen je uporaba ustvarjalnih kultur-
nih dejavnosti že zaradi poudarjenih značilno-
sti novega, drugačnega, svobodnega, enkrat-
nega, lastnega... izredno primeren medij, ki ob
zagotovljenem varnem odnosnodinamičnem
okviru omogoča in spodbuja komunikacijo
med udeleženci v sistemu (problemu). Upo-
rabljamo jo lahko kot samostojno, začetno,
sklepno ali kako drugače dopolnjujočo metodo
običajnemu pogovoru s posameznikom ali
skupino (družino), pač v skladu z značilnostmi
udeležencev (tako strokovnjakov kot klientov),
narave problema ter prostora in časa s konk-
retnimi pogoji dela.
V	danem okviru nas ne zanima toliko stro-
kovno teoretična razlaga ustvarjalnosti, kar je
predmet raziskovanja teoretične psihologije
(gl. npr. Trstenjak 1981). Glavno in zadostno
merilo našega poznavanja snovi je to, kar
danes postaja kriterij vrednosti večine pristo-
pov psihosocialne in psihoterapevtske pomoči,
namreč, učinkovitost te pomoči. Določena
strokovno-teoretična utemeljitev (v našem pri-
meru ustvarjalnosti) je pomembna, kolikor
njeno poznavanje prispeva k večji učinkovito-
sti, uspešnosti metodološkega pristopa, inter-
vencije, načina reševanja problema. Slednje se
povratno vrašča v pojmovno ozadje epistemo-
loško-hermenevtičnega referenčnega okvira
novih, s teoretičnim razumevanjem obogatenih
intervencij.
Omenimo le, da poskušajo človekovo ust-
varjalnost razložiti različne psihološke teorije,
med njimi na primer asociativna, geštaltis-
tična, psihoanalitična in neoanalitične, huma-
nistične ter sistemska in informacijska. Slednji
z razlago ustvarjalnosti kot človekovega zelo
učinkovitega, izvirnega in produktivnega pre-
oblikovanja informacij nekako prevzemata pri-
mat nad dolgo prevladujočimi asociativnimi
razlagami, ki so ustvarjalnost pojasnjevale kot
učinek prostih asociacij (Trstenjak 1981: 23).
Posebnost socialnega dela z uporabo ust-
varjalnih kulturnih dejavnosti je seveda dru-
gačen, besednemu jeziku različen, z njim bolj
ali manj usklajen jezik sporazumevanja. Pri
tem mislimo na sporazumevanje v najbolj ce-
lovitem, integrativnem pomenu: v dualističnem
opisu je to sporazumevanje tako na intrapsi-
hični kot interpsihični ravni; v interakcio-
nističnem presega obe posamezni ravni s
poudarkom na interakciji med njima; v kiber-
netičnem opisu pa se sporazumevanje odvija
na ravni odnosov, ki so krožni in jih oprede-
ljujejo čustva, odnosov, v katerih ni ne ne-
pristranskih opazovalcev ne nepristranskega
doživljanja ali dejanja, ampak je vsakdo kot
celota udeležen v problemu, ta pa ni umeščen
v posameznike, temveč v odnose med njimi
(Barnes 1994: 50).
Udeleženci v opisanem sistemu se spozna-
vajo, izražajo in sporazumevajo skozi gib, ples,
igro, glasbo, oblikovanje ali video, ki so lahko
vsi mediji ustvarjalnosti. Tovrstna kulturna de-
javnost lahko preprosto razveseljuje, sprošča,
povzroča ugodje, prispeva k integriranosti po-
sameznika v odnosih; poleg tega se zrašča z
značilnostmi, kot so prostovoljnost, sponta-
nost, svoboda, izziv, priložnosti za socializacijo
ter rast in razvoj; olajšuje delo z domišljijo, z
nezavednim - prispeva lahko k nezavedni, a
učinkoviti in trajni rešitvi problema; pogosto je
ta jezik v danem prostor in Času edini jezik
komunikacije (tudi na ravni posameznikovega
notranega dialoga) ali pa je najprimernejši
jezik za začetek komunikacije; vsakdo se lahko
pridruži - važen je proces dejavnosti, ne pa
njen končni rezultat (izdelek), kar je eno glav-
nih pravil socialnega kulturnega dela; končno
so tudi sami rezultati kulturne dejavnosti ob-
stojni (izdelki ali posnetki) in jih lahko ra-
ziskujemo pozneje, bodisi strokovnjaki sami
bodisi skupaj z ostalimi udeleženci sistema
(problema).
Igra gibov, zvokov, oblik ..., ki jih ustvari
oseba v komunikaciji, ima lahko vlogo opti-
malnega načina zmanjševanja stresa in tudi v
tem smislu zavzema izjemen, bistven položaj v
človekovem življenju (Ellis 1973; Levy 1983).
Njeno spodbujanje in razvijanje prispeva k
uravnoteženi rasti osebnosti in medosebnih
odnosov in komplementarno dopolnjuje pre-
težno spoznavni, logično-analitični poudarek
socializacijskih, vzgojnoizobraževalnih proce-
sov v zahodnem kulturnem okolju.
DOŽIVLJAJSKO IZKUSTVENI IN TERAPEVTSKI
VIDIK SOCIALNEGA KULTURNEGA DELA
Uporaba ustvarjalnih kulturnih dejavnosti v
socialnem delu je lahko namenjena zlasti omo-
gočanju in razvijanju pomembnih novih
318
SOCIALNO KULTURNO DELO
doživetij udeležencev v sistemu (problemu),
takih, ki prispevajo na širokem spektru iz-
kušenj - od evforičnih, zanesenih, razveselju-
jočih, prijetnih prek nevtralnih, ambivalentnih
do neprijetnih, razžaloščujočih in še mnogih
drugih izkustvenih stanj, ki jih udeleženci
doživijo v varnem okviru diadnega ali, še po-
gosteje, skupinskega (družinskega) odnosa
znotraj sistema vzgoje in izobraževanja, soci-
alnega varovanja, psihosocialne pomoči. Taka
doživetja prispevajo k samopoznavanju, samo-
podobi, samopreskušanju posameznika in k
razvijanju komunikacije v skupini. Čeprav je
primarni namen socialnega kulturnega dela v
tem primeru doživljajske narave, so pogosti
tudi spremljajoči zdravilni - terapevtski - učin-
ki, ki pa jih ne načrtujemo, analiziramo, ra-
ziskujemo, sistematično spremljamo. Lahko pa
se skupaj z udeleženci dogovorimo, da od
doživljajsko izkustvenega preidemo k terapevt-
skemu načinu dela.
Plesna, dramska, glasbena in likovna tera-
pija so se najprej razvile v psihiatričnih ustano-
vah, sprva kot dopolnilna metoda osnovni
psihoterapevtski metodi, pozneje, čeprav red-
keje, pa tudi kot samostojna terapevtska meto-
da. Danes delujejo umetnostni terapevti tudi v
splošnih bolnicah, zdravstvenih centrih, šolah,
zaporih, krajevnih skupnostih, na zasebnih in-
stitutih in univerzah. Ustrezna delovnemu
mestu in udeležencem (terapevtom in klien-
tom) je seveda narava problematike v terapiji -
telesne bolezni, travme in poškodbe, razvojne
motnje in senzomotorične težave, psihiatrične
motnje, čustvene ali vedenjske motnje ter psi-
hosomatske težave, komunikacijske težave in
motnje v odnosih, zasvojenosti, zlorabe, težave
pri učenju, staranju itn. Terapevt in klient se
navadno dogovorita o osrednji problematiki,
načinu, trajanju in cilju terapije, ta dogovor pa
lahko glede na potek dela sporazumno spre-
minjata. Terapevt sistematično spremlja in
analizira proces zdravljenja, v katerem je ust-
varjalna kulturna dejavnost sredstvo za iz-
ražanje in posredovanje osebnih čustev in
občutkov drugim ljudem.
PONUDNIKI IN UPORABNIKI V SISTEMU
SOCIALNEGA KULTURNEGA DELA
Kar želimo poudariti, je zgolj povzetek že
povedanega o odnosu in vlogah ponudnikov
(socialnih delavk in delavcev, terapevtk in
terapevtov) in uporabnikov (klientskih siste-
mov) v procesu socialnega kulturnega dela in
psihosocialne pomoči. Za socialno delo z ust-
varjalnimi kulturnimi dejavnostmi je še zlasti
pomembno, da gredo izvajalci sami aktivno
skozi proces kulturnega ustvarjanja. Slednje ne
pomeni umetniškega ustvarjanja po družbeno
priznanih (ali nepriznanih) estetskih merilih.
V vsakomur od nas so zametki ustvarjalne kul-
turne dejavnosti v igri, gibu, plesu, glasovih in
zvokih, oblikah našega otroštva, ko so bile te
dejavnosti najbolj naraven, spontan način
našega samoizražanja in sporazumevanja. Ta
pogosto pozabljen način je ustvarjalni vir
vsakega človeka, v njem je presežen in zabri-
san razkorak med strokovnjakom in klientom,
vzpostavljen je primarnejši odnos med "jaz" in
"ti", ki prosto zavzemata in menjavata obsežen
repertoar vlog (človek kot igralec in pripove-
dovalec zgodb, Sarbin 1986; cilj terapije je po-
magati ljudem doseči širok repertoar vlog z
medsebojno integriranimi posameznimi vloga-
mi, Landy 1990), doživljajskih stanj, odnosnih
vzorcev; ustvarjalnost vre in se plodi z vsako
novo izkušnjo, ki oživi v varnem prostoru in
času socialno kulturnega okvira.
Prav tako pomembno je, da prepoznamo in
spodbujamo ustvarjalnost ne le v mejah kultur-
nih dejavnosti, temveč tudi v načinu klientove-
ga celostnega sodelovanja v procesu psiho-
socialne pomoči in v odkrivanju klientovih
doslejšnjih ustvarjalnih načinov učinkovitega
reševanja problemov. Podobno tudi ponudni-
kova ustvarjalnost ni omejena le na kulturno
dejavnost, temveč na celoto njegove udeležbe
v sistemu (problemu). Učinkovitost socialnega
kulturnega dela in psihosocialne pomoči se
odraža pri vseh udeležencih sistema, tako pri
uporabniku kot pri ponudniku, saj se poraja v
odnosu "vmes" ("//i the between", Barnes
1994: 39) in se od tod krožno, z zankami pov-
ratne zveze vključuje v sistem.
Naprej, problema ne vidimo v klientu in
njegovi značajski strukturi, temveč v njegovi
odnosni dinamiki oziroma v načinu njegove
319
LEA Š. BOHINC
komunikacije (Barnes 1994). Zato je tudi naše
delovanje v vlogi socialne delavke oziroma de-
lavca, terapevtke oziroma terapevta osredo-
točeno na klientovo odnosno strukturo v vsej
njeni večplastnosti, kjer gibalno-plesna, igral-
na, glasbena, likovna in video govorica bogato
prispevajo k večji integriranosti klienta in
klientskega sistema kot odnosne celote.
KROŽNI MODEL NAČRTOVANJA IN IZVAJANJA
SOCIALNE KULTURNE DEJAVNOSTI
Načrtovanje ustvarjalnih kulturnih dejav-
nosti v socialnem delu so na ITogeschool Nij-
megen sistematizirali v obliki petstopenjskega
krožnega procesa, ki vključuje možne zanke
povratne zveze. Gre za učni model formalnega
načrtovanja socialnih kulturnih dejavnosti,
kakršne izvaja socialna delavka oziroma dela-
vec s posamezniki in skupinami vseh starosti in
v različnih ustanovah: centrih za socialno delo,
osnovnih in srednjih šolah, vzgojnih zavodih,
zaporih, domovih za ostarele, zavodih za in-
validne osebe, psihiatričnih institucijah itn.
Model je uporaben tudi kot pomoč pri doku-
mentaciji in sistematičnem spremljanju so-
cialnega kulturnega dela, prilagojenega vrsti
ustvarjalne kulturne dejavnosti, naravi proble-
matike, značilnostim uporabnikov in ponudni-
kov, ponudnikove ustanove in pogojev dela
itn.
1.	Na prvi stopnji socialna delavka oziroma
delavec oceni potrebe in interese svojih klien-
tov. Pri identifikaciji danih potreb se opira na
strokovno teoretično znanje o različnih de-
javnikih človekovega psihofizičnega razvoja, ki
narekujejo določene potrebe in interese ali
sovplivajo pri njihovem nastanku in razvoju.
2.	Na drugi stopnji socialna delavka oziro-
ma delavec razvija in načrtuje program. Pri
tem v programu pušča dovolj prostora za
morebitne spremembe, ki lahko nastanejo kot
odgovor na spremembe v življenju in razvoju
klienta. Socialni delavec ima na voljo različne
strategije razvoja programa. Izbira strategije je
odvisna od več dejavnikov: (a) od vrste organi-
zacije (ustanove), ki ji socialna delavka oziro-
ma delavec pripada, in njenih ciljev, namenov,
potreb, poslanstva; (b) od njenega oziroma
njegovega znanja in sposobnosti uporabe
znanja o človeškem razvoju pri načrtovanju;
(c) od njene oziroma njegove sposobnosti
identificirati potrebe, interese in nagnjenosti
klienta ter ustvariti priložnosti, ki spodbujajo
ustvarjalno ravnanje; (d) od njene oziroma
njegove sposobnosti identificirati potrebe in
interese tako posameznika kot skupnosti in
njun medsebojni odnos (nasprotovanje, tek-
movalnost itn.).
Na tej stopnji mora socialna delavka oziro-
ma delavec prevesti identificirane potrebe v
cilje svojega programa. Potrebe posameznika,
organizacije (ustanove) ali/in skupnosti mora
za ta namen "presejati" v procesu, v katerem
upošteva namere svoje ustanove, izvedljivost
programa in interese klienta (klientskega siste-
ma).
3.	Na tretji stopnji socialna delavka oziro-
ma delavec dejansko izvede program. Program
se odvija v periodah, ki so podobne življenj-
skemu ciklu. Crompton navaja 5 takih obdobij:
predstavitev, "odskok", dozorevanje, nasi-
čenje, upadanje (ali podaljšanje) s petrifikacijo
ali dokončnim izničenjem. V fazi nasičenja
lahko načrtovalka oziroma načrtovalec spre-
meni obliko ali trajanje življenjskega cikla pro-
grama, ki ga izvaja, lahko ga "osveži" tudi z
novostmi ali novimi soizvajalci ipd. Upadanje
programa je naraven in neizogiben sklep živ-
ljenjskega cikla. Program se lahko ohrani v
ozkem krogu navdušencev in se kot tak
("okamnel") nadaljuje. V nasprotnem primeru
se program konča.
4.	Na četrti stopnji socialna delavka oziro-
ma delavec ovrednoti program. Kadar ocena
vrednosti poteka v eni od faz programa, ko se
ta še ni končal, govorimo o "formativnem
vrednotenju". Če pa ocenjujemo vrednost pro-
grama, ki se je že končal, govorimo o "suma-
tivnem vrednotenju". Uporaba enega ali
drugega načina vrednotenja je odvisna od
načrtovalkinega ali načrtovalčevega namena
(revizija ali končna ocena), pa tudi od časov-
nega okvira, v katerem vrednoti. Včasih je pri-
merno izvesti tako formativno kot sumativno
vrednotenje - s tem zelo poglobimo bazo po-
datkov, na podlagi katerih sprejemamo od-
ločitve.
5.	Na peti stopnji socialna delavka oziroma
delavec pregleduje program ter vnaša po-
pravke in spremembe. To se dogaja ob vsakem
sumativnem vrednotenju. Z odločitvijo za
320
SOCIALNO KULTURNO DELO
novo različico programa se ves cikel začne
znova.
MODEL SOCIALNO KULTURNEGA DELA S
SKUPINO
Socialno kulturno delo je individualno in
skupinsko, s sistemskim strokovno-teoretičnim
in metodološkim pristopom v socialnem delu
pa skupinsko delo vse bolj prevladuje, saj si
prizadevamo v ekspertno-klientski sistem
vključiti čimveč pomembnih udeležencev, tako
na strani klienta kot na strani strokovnjaka. V
vzgojnih in prevzgojnih ustanovah in raznih
domovih in zavodih in skupnostih pa je social-
no delo z ustvarjalnimi kulturnimi dejavnosti
sploh bolj skupinsko kot individualno. Lahko
je nestrukturirano (skupna sta na primer čas in
kraj srečevanja, vsebina pa je prosta, vsakdo
dela svoje delo), pogosteje pa strukturirano
(izvajajo skupno nalogo ali raziskujejo skupno
temo) z zelo širokim okvirom strukturiranosti
(od zelo ohlapnih do povsem specifičnih navo-
dil), mogoče pa je kombinirati oba načina. Pri-
poročljiva velikost socialno kulturne skupine je
od 6 do 12 članov, v določenih okoliščinah pa
jih je lahko tudi več.
Marian Liebman v knjigi Art Игегару for
Groups (Liebman 1986) navaja vrsto dejavni-
kov socialnega kulturnega dela (govori sicer o
terapevtskem modelu, ki pa je dovolj splošen
tudi z vidika doživljajsko izkustvenega poudar-
ka na delu s skupino), ki jih v nadaljevanju na
kratko predstavljamo. Pri tem bi želeli v doslej
pretežno znanstven, abstrakten pojmovni okvir
vnesti možen vsebinski opis konkretnega,
stvarnega dogajanja.
1. Sestava skupine
Skupino lahko opredelimo z vidika vodje
(kdo, sovodja, plačilo?), članov skupine (kdo,
obveščanje, vključenost osebja ustanove...),
prostora (velikost, osvetljenost, ogrevanost,
voda, sanitarije, oprema, skladiščenje izdelkov,
zvočna izolacija, stroški...), časa (primernost,
razporeditev dejavnosti...) in materialov in pri-
pomočkov (za gib in ples in igro na primer bla-
zine, spalne vreče, kasetofon, posneta glasba,
reflektorji, video kamera in rekorder ipd.; za
glasbo na primer blazine, različni ritmični ter
melodični instrumenti, kasetofon, posneta
glasba, notni material ipd.; za risanje, slikanje.
plastično oblikovanje na primer svinčniki,
oglje, različne barve, papir, platno, tkanina,
glina, les, kovina, čopiči, lopatke, strgala, pa-
lete, stojala, umetnostna literatura ipd., za
video na primer video kamera in rekorder,
video kasete, oprema za montažo posnetkov in
glasbe ipd.).
2.	Težko spremenljivi dejavniki, ki vplivajo
na skupino
Dejavniki v ustanovi (urnik ustanove, pod-
pora ustanove in osebja, nameni ustanove...),
prostorski dejavniki (velikost, prehodnost,
hrup iz sosednih prostorov, primernost tal...),
vpliv klientov (potrebe, pričakovanja, psihofi-
zične zmožnosti, podobnosti in razlike...); čust-
va in občutki (ki jih udeleženci vnesejo v
sistem).
3.	Cilji in nameni
Razlogi, želje, pričakovanja, zaradi katerih
se je neka skupina sestala.
4.	Omejitve skupine in osnovna pravila
Vnaprejšnje omejitve (na primer število
članov skupine, morebitna potrebna prisotnost
na določenem številu srečanj, način izločanja
članov, ki ne spoštujejo pravil skupine itn.),
skupno dogovorjena temeljna pravila o medo-
sebnih odnosih (poslušanje, neprekinjanje,
spoštovanje, pravočasni prihodi, sodelovanje,
odmori, pogovarjanje med delom, kajenje,
skupna odgovornost ipd.).
5.	Odprte ali zaprte ali polodprte skupine
Odločitev o odprtosti skupine za nove čla-
ne, od česar je odvisna raven poglobljenosti in
intimnosti odnosov.
6.	Vloga vodje
Navzočnost sovodje (kot model za druge
člane, kot intervizor ali občasni supervizor
itn.), sodelovanje pri delu (pasivna ali aktivna
ali kombinirana udeležba), vodenje (bolj ali
manj demokratično, kombiniranje), transfer in
projekcija v vodjo (zlasti v psihoterapevtsko
usmerjenih skupinah - pomembno je upošteva-
ti oboje).
7.	Običajni dnevni red srečanja
Uvod in ogrevanje (10 do 30 min.), izbira
ustvarjalne dejavnosti, teme in sama dejavnost
(20 do 45 min.), pogovor in sklep (30 do 45
min.). Posamezno srečanje traja ponavadi uro
in pol do dve uri; če gre za delavnico, pa več ur
dnevno.
Uvod in ogrevanje. Uvod je namenjen
321
LEA Š. BOHINC
medsebojnemu uglaševanju, sproščanju in spo-
znavanju (če je to potrebno), pri čemer že
lahko uporabimo konkretne ustvarjalne dejav-
nosti (igro, gib, zvoke, oblike), ki dopolnjujejo
pogovor. Dobro se je dogovoriti o osnovnih
pravilih ter pojasniti logiko in namen socialne
kulturne dejavnosti v dani skupini. Pri igralni
ali plesni dejavnosti bodo člani skupine na
primer sedli v krog in se po navodilih vodje
osredotočili na svoje dihanje, na trenutno
počutje, na pričakovanja in doživljanje v skupi-
ni. Mogoče bo vsak z gibom in/ali glasom izra-
zil svoje občutke, želje, ali se na ta način
predstavil v skupini - zdaj se udeleženci že
ogrevajo. Pri likovni dejavnosti bo morda
krožil list papirja ali kos gline, vsakdo bo kaj
narisal, naslikal ali po svoje dognetel, obliko-
val glino in se tako predstavil. Včasih se je
primerno pogovoriti o osnovnih pravilih, nači-
nih dela, o morebitni temi srečanja ali o no-
vostih, o spremembah že dogovorjenega.
Izbira ustvarjalne dejavnosti ali teme. Ta je
odvisna od značilnosti udeležencev in narave
morebitne problematike, od načina sestajanja,
od danega trenutka v procesu odnosne dina-
mike skupine (predstavljanje in spoznavanje,
oblikovanje skupine, senzibiliziranje, vživljanje
in identifikacija, soočanje s konflikti in njihovo
reševanje v skupini ...), Ustvarjalna dejavnost
lahko poteka na ravni uživanja v (pretežno
senzomotorični) igri, simboličnega igranja vlog
(individualnih, skupinskih) ali igranja v igrah s
pravili (kjer se s spremembo pravil igre
spremeni sistem).
Dejavnost. To je čas, ko so udeleženci za-
topljeni v delo, ki je individualno ali skupinsko
ali kombinirano. V okviru delavnic, ki smo jih
letos organizirali na Visoki šoli za socialno
delo v Ljubljani, so udeleženci spoznali in pre-
skusili različne ustvarjalne tehnike - pri likovni
dejavnosti na primer slikanje, kolaž, izdelo-
vanje mask, plastično oblikovanje iz papirja -
ki so jih nato uporabili za izražanje osebnih
čustvenih stanj v določenih socialnih situacijah
- doživljanje strahu, jeze, radovednosti, hrepe-
nenja, igrivosti v konkretnih okoliščinah v last-
ni družini, v razredu, v množici, v samoti ... Pri
gibalno-plesni dejavnosti so udeleženci indivi-
dualno, v parih, v trojicah in v skupini spozna-
vali svoje telo, občutljivost, meje svojega
zaupanja, zmožnosti stika in bližine, vodenja
in prepuščanja, agresivnosti; doživeli in izrazili
so možnosti in vloge ritma, prostora, različne
ravni in hitrosti gibanja, napetosti, dinamiko
skupine; z lastno koreografijo gibanja so upri-
zorili osebne konfliktne situacije in ob pomoči
in sodelovanju skupine eksperimentirali z mo-
žnimi rešitvami konfliktov. V igralni (dramski)
delavnici so gibalnemu izrazu dodali dramske-
ga - igro vlog z režijo in spreminjanjem vlog,
pripovedovanje zgodb, nemo in besedno upri-
zoritev, na primer konfliktnih situacij z dela,
uporabo glasu in zvoka, rekvizitov. V video de-
lavnici so po seznanitvi z osnovnimi tehničnimi
podatki in praktični vaji individualno, v parih
in v manjših skupinah izvedli različne ustvar-
jalne projekte (posnetki z intervjuji in mon-
tažo) na lastne teme (na primer prostitucija,
predstavitev ustanove) - v izredno delovnem
vzdušju so se med udeleženci razvijali zau-
panje, sodelovanje, intimnost...
Pogovor. To je naravni del socialne kul-
turne dejavnosti, običajen v uvodni in sklepni
fazi srečanja, med samo dejavnostjo pa ga
lahko po dogovoru tudi odpravimo, kar pogos-
to poglobi intenzivnost doživljanja. V terapevt-
sko naravnanih skupinah je pogovor namenjen
tudi analizi in raziskovanju odnosne dinamike
v procesu zdravljenja. Ustvarjalna kulturna de-
javnost je lahko samozadostna, pogosto pa
služi kot izhodišče za poglobljen pogovor, ki
sledi eksperimentiranju in ki lahko pripelje do
novih uvidov ali pa le-te ozavesti, utrdi.
Pogovor je tudi priložnost, da udeleženci
izrazijo svoje nove želje in predloge za na-
daljnji potek dela v skupini. S pogovorom
lahko osvetlijo ali dopolnijo vsebine, ki so jih
izrazili z gibom, igro, zvokom, obliko ali pos-
netkom. Pomembno je, da se vodja zaveda,
kako vsaka razlaga pove več o razlagalcu kot o
predmetu razlage, zato je najpomembnejša
razlaga samega ustvarjalca.
Sklep srečanja. Po navadi je pomembno, da
se srečanje konča bodisi z neko sklepno vajo
ali ritualom bodisi s pogovorom, ki zaokroži
dogajanje v skupini. Sklep srečanja je tudi pre-
hod iz ustvarjalno zgoščenega v bolj vsakdanje
življenje, pri tem pa je važno, da nihče ne od-
haja z odprtim, žgočim problemom. K "vračan-
ju" v vsakdanjost lahko pripomore tudi tako
banalna stvar, kot je skupno pospravljanje pro-
stora, v katerem je potekalo srečanje skupine.
322
SOCIALNO KULTURNO DELO
Zelo smiselno je, da vodja (ob pomoči
morebitnega sovodje) ovrednoti socialno kul-
turno srečanje skupine. Pri tem mu je lahko v
pomoč enotni obrazec zapisa, kamor zapiše na
primer osnovne podatke: datum, kraj, uro,
število udeležencev; namen srečanja; temo in
način dela; počutje (vzdušje) skupine v pro-
cesu srečanja; pobude, odzive in stvaritve po-
sameznikov; kratek opis in ovrednotenje
lastnega dela (vodje) in odnos z morebitnim
sovodjem. Na podlagi takih zapisov vodja lažje
spremlja ter načrtuje socialno kulturno delo s
posamezno skupino.
Ob koncu tega podpoglavja želimo po-
udariti, daje opisani način socialno kulturnega
dela s skupino le eden od veliko možnih nači-
nov dela, prilagojenega številnim dejavnikom,
ki vplivajo nanj. Pa tudi znotraj podanega
modela je mogoče svobodno spreminjati potek
izvajanja, saj je predpostavljeni model ab-
strakcija, ki jo je treba vsakokrat oživiti s
konkretnimi vsebinami.
POTREBNA ZNANJA, SPOSOBNOSTI IN
L\STNOSTI ZA IZVAJANJE SOCIALNEGA DELA Z
USTVARJALNIMI KULTURNIMI DEJ/VVNOSTMI
Verjetno se bo vsakdo, kdor se sreča s so-
cialnim kulturnim delom, vprašal, kdo ga
lahko opravlja. In ker nas je večina izgubila
stik s kulturnim ustvarjanjem, podvomimo
vase kljub širokemu znanju socialnega dela, so-
cialne psihologije, psihologije osebnosti in
družine, sociologije, sistemske teorije, teorije
komunikacije in kibernetike, skupinske dina-
mike in metod psihosocialne pomoči - znanju,
ki ga študentka oziroma študent lahko pridobi
s študijem na Visoki šoli za socialno delo v
Ljubljani. Ob visoki poklicni etiki (in dodat-
nem poznavanju sodobnih psihoterapevtskih
smeri, če posameznika zanima terapevtsko de-
lo z ljudmi) in organizacijskih sposobnostih za
vodenje praktične dejavnosti v skupini je po-
trebna nagnjenost do kakšnega ustvarjalnega
kulturnega področja in dosti praktičnih vaj, ki
jo lahko oseba pridobi na različne načine (v
umetnostnih šolah, na tečajih, v ustvarjalnih
kulturnih delavnicav, na seminarjih, pri per-
manentnem izobraževanju, pri študiju in na
specializaciji na ustreznih šolah v tujini).
Zaenkrat je precej manj možnosti, da bi se v
podobni obliki (razen seveda z rednim študi-
jem ali študijem ob delu) doizobrazil kdo z
doseženim umetniškim poklicem, če nima
pedagoške izobrazbe, ki zagotavlja precej ob-
sežno znanje za izvajanje socialnega kulturne-
ga dela. Pedagoška fakulteta v Ljubljani na
podoben način kot Visoka šola za socialno
delo sodeluje s Hogeschool Nijmegen, in sicer
z oddelkom za ustvarjalno (umetnostno) tera-
pijo, ob sedanjem permanentnem izobraževa-
nju na tem področju pa pripravljajo tudi
specializacijo iz "pomoči z umetnostjo". Za in-
terno rabo so pripravili več gradiv, iz katerih v
marsičem črpa tudi pričujoči prispevek in so
navedena ob koncu. Kulturnim ustvarjalcem,
ki jih zanima socialno kulturno delo, lahko za
zdaj priporočamo udeležbo na socialnih kul-
turnih delavnicah in delavnicah, ki se ukvarja-
jo s treningom občutljivosti, komunikacijskimi
veščinami, skupinsko dinamiko ipd., in ude-
ležbo na socioterapevtskih, rekreativnih ipd,
taborih za otroke, mladostnike in odrasle, pa
tudi individualno sodelovanje z učitelji Visoke
šole za socialno delo ali Pedagoške fakultete, z
učitelji, ki jim lahko svetujejo in pomagajo pri
osvajanju potrebnih socialnopsiholoških in
drugih znanj.
323
LEA Š. BOHINC
Literatura
Graham barnes {\994-), Justice, Love and Wisdom. Zagreb: Medicinska naklada.
Interno gradivo Ilogeschool Nijmegen:
—	Ilogeschool Nijmegen, Department of Creative Educational Courses.
—	Social Pedagogical Assistance.
Interno gradivo Pedagoške fakultete v Ljubljani:
—	Glasbena terapija. Povz. po: K. Bruscia, Case Studies in Music Therapy.
—	Kreativna likovna terapija. Povz. po: A Dialogue with James Hillman.
—	Kreativna terapija - drama. Povz. po: S. Jenincs, Remedial Drama.
—	Kreativna umetnostna terapija za skupine. Povz. po: M. LlEBMAN, Art Therapy for Groups.
—	Plesna terapija. Povz. po: I. Bartenieff & D. Leewis, Body Movement.
Robert J. Landy (1990), The Concept of Role in Drama Therapy. Ш Arts in Psychotherapy 17: 223-230.
Anton Trstenjak (1981), Psihologija ustvarjalnosti. Ljubljana: Slovenska matica.
324