Leto XVIII.. St. 10.
V	organizaciji Je moC, kolikor moli — toliko pravica.
Uredništvo in oprava: Ljubljana, poStni predal 290.
Dopisi morajo biti irankira-ni in podpisani ter opremljeni s Štampiljko dotične organizacije.
Rokopisi se ne vračajo. Ček, račnn 13.562
STROKOVNI ČASOPIS.
Izhaja 10. in 25. dne v meseca.
Stane posamezna številka Din 2.—, mesečno Din 4.—, celoletno Din 48.—. Za člane izvod Din 1.—.
Oglasi po ceniku. Telefon Stev. 3478.
Jubilej zmote.
40 letnica enciklike »Rerum nova rum«.
Krščanskega socializma ni več. Zadnje čase so to poudarjali razni katoliški misleci, a nova papeževa okrožnica »Quadragesimo anno s« —
40 let, kii je bila izdana te dni, je !o te dni oficielno potrdila. Vsi slavospevi znane enciklike »Rerum no-varu.ni« so pisani, ali z namenom, da skrijejo njen pravi smisel, ali pa iz nevednosti, kakršen pisec je pač o njej pisaril.
Delavstvo, izkoriščano, na svoji koži čuti »blagodejnost* enciklike .Rerum novarum" in bo čutilo tudi encikliko .Quadragesimo annos*.
»Delavska Politika« je priobčila stvaren članek o teh enciklikah, ki ga ponatiskujemo.
Uredništvo.
Jako avtoritativen poizkus, kako bi se delavstvo odtujilo nevarnemu razrednemu boju, ali celo odtegnilo, je praznoval te dni jubilej. Dne 15. maja 1891, torej pred štiridesetimi leti, je papež Leon XIII. izdal posebno encikliko o delavskem vprašanju. To je: Poglavar mogočne katoliške cerkve se je jel baviti s tem, kar imenujemo v navadnem življenju delavsko vprašanje. Krivično bi pa bilo, če bi hoteli trditi, da je enciklika Rerum novarum sad študija cerkvenih dostojanstvenikov. Leon XIII. sam pravi, da je moguški škof Ketteler, ki je nekoč razpravljal s Ferdinandom Lassalom, njegov prednik in je to vprašanje načel, češ, da sredstva za reševanje in omiljevanje socialnega vprašanja niso prava, ker imajo namen socialno vprašanje utajiti. Med sredstvi pa, ki se jih delavstvo poslužuje, je samopomoč, strokovna organizacija najvažneje. Ketteler je izjavil, da so strokovne organizacije nesposobne za to nalogo, ker so tuje kristjanstvu in tvorijo skupnost.
Stremljenje po zvišanju mezde mora biti v tesnem stiku z religijo in nravnostjo.
Zato je zametaval strokovne organizacije ter zahteval in pospeševal delavska društva, ki naj pod vodstvom duhovnikov goje predvsem versko mišljenje ter obenem tudi ukrepajo glede izboljšanja delavskega položaja. Z eno besedo: Razredni boj, kolikor gre za obrambni boj (in to je od strani delavcev vedno), naj se ovira in »omiljuje«, dočim se podjetniki za taka naziranja pri svojih napadalnih bojih niti ne zmenijo.
Načela o krščanski socialni politiki pa je izrekel z vso avtoriteto najvišjega poglavarja cerkve šele Leon XIII. Zakaj pa je postala rimska kurija pozorna na te stvari? Ce se tako vprašamo, pridemo do zaključka, ki nam stvar prikaže v drugačni luči. Predvsem sta vplivala na to akcijo dva razloga: 1. protestantski nemški cesar je pričel z modernim gospodarskim tonom iskati boljše odnošaje do delavstva. Meseca februarja 1891 so izšli februarski odloki Viljema II., v katerih se je priznala zakonita enakopravnost delavstvu, ki je doslej ječalo pod izjemnim stanjem. Obenem je obljubil Viljem nadaljevanje državne soeialne politike. To je bila nevarna konkurenca. Cesarstvo bi bilo odvzelo papeštvu vpliv nad delavstvom, če bi ga »skušalo socialno zadovoljiti«. To se pa ni smelo zgoditi. In drugič je delovanje strokovnih organizacij donašalo delavstvu že takrat velike koristi, in je cerkev videla v tem materielno in ne manj idejno jako nevarno konkurenco. Strokovne organizacije so vendar delavstvo poučevale, da ne more ostati vedno pri hlapčevstvu in pri neoviranem izkoriščanju, ki bi ju mo-
rali delavci iz krščanske ponižnosti in skromnosti prenašati kot preizkušnjo za oni svet.
Ta opazovanja so se papeževi kuriji bolj in bolj usiljevala; sklenili so, delavce obvestiti v slovesni obliki, da novim stvarem (enciklika začenja z »Rerum novarum«, nove stvari) tudi posvečajo pozornost in ne mirujejo. Toda dejanja, ki so jih vršili, niso bila prav posebno impozantna. Papeževa okrožnica je postala nekakšen cerkveno-sankcioni-rani program krščansko-socialne politike ter podlaga krščanskim strokovnim organizacijam. In ta program, ta enciklika ostro odklanja so-cialno-demokratične metode in naziranja, zlasti ker je socializem zasebni lastnini škodljiv, dočim baje tudi delavci streme po lastnini. Gre torej za spravo med privatno lastnino in delavstvom, za temelj cerkvenega naziranja, to je za odpravo razrednega boja. Enciklika naglaša dalje, da naj cerkev predvsem deluje na spravo med bojujočima se razredoma; to naj se vrši s pobijanjem sanj socialistov o enakosti in z oznanjevanjem evangelija. Pri tem naj se ne polemizira, ampak samo poučuje. Duhovništvo bo že samo našlo primerno metodo. Nadalje poudarja okrožnica, da je poučevati podjetnike in delavce o socialnih dolžnostih; te so za delavce zvestoba in pridnost, za delodajalce pa človeško ravnanje z delavci ter skrb za njih duhovno in versko dobro. K temu pripada plačevanje mezde, ki naj ne bo prepičla za treznega in poštenega delavca, in — tretjič — opozarja cerkev na nadaljevanje življenja na onem svetu, zaradi katerega naj bodo delavci zadovoljni in podjetnikom bolj udani. Končno pa hoče cerkev sama lajšati bedo z dejanji milosrčnosti.
Naj že presojamo ta program kakorkoli, vendar ne moremo reči, da je učinkujoč in da bi mogel kdaj prodreti. Poleg tega navaja opomin, da naj bo glavna naloga delavskih društev negovanje religije in nravstve-nosti, kar z delavskimi zahtevami nima nič skupnega. Nekoliko težje je navodilo, da naj delavska društva skrbe za to, »da bodo pravice in dolžnosti delodajalcev soglašale s pravicami in dolžnostmi delavcev.«
Minilo je štirideset let. Delavsko strokovno gibanje se drži svojih idealov, svojih metod in svojih nalog. Prejkoslej gre za obrambo proletarskih interesov. Z uspehom se je gibanje krivim tujim predlogom enciklike uprlo. Tudi postranske in podrepne organizacije, ki se ravnajo po papeževem receptu, morajo že razumeti in so povečini že razumele, da je njih metoda napačna. Pač so marsikje in večkrat slabili delavstvo pri obrambi, ali ob napadu, toda podjetniki niso postali boljši. Predvsem niso opustili svojega razrednega stališča, niso niti v razrednem boju popustili, marveč se ostrost njih razrednega boja hujša.
Tako se hujša ta bojevitost podjetnikov, da je neki nadškof jel dvomiti v stalnost kapitalističnega reda, da je jezuitski pater prelomil s kapitalizmom, da torej cerkveni dostojanstveniki zametavajo papeževo spravno taktiko.
In spričo grozovitega razrednega boja, racionalizacije, nezaposlenosti, znižavanja mezd, borbe proti socialni politiki — imajo krščanski ljudje še pogum slaviti štiridesetletnico te enciklike, ki svari delavstvo, da bi branilo svoje pravice.
Okrožnica Leona XIII. je hotela ustaviti naše gibanje. Uspeha pa ni imela, zakaj škodo imata cerkev in kapitalizem.
Delavstvo, ki ga kapitalistične strasti po čimvečji privatni svojini dvigajo z vsakim dnevom iz hlapčevske mentalitete in vere v zveličanje
po smrti do spoznavanja, da so delavci. tudi ljudje, ki morajo živeti tudi kot ljudje.
In v tem spoznavanju samega sebe stopa delavstvo preko vseh takih poizkusov, reformirati boj dveh razredov in ustvariti nekak most z enega brega na drugi breg.
Problem skrajšanja delovnega tedna.
V očigled silnemu napredku tehnike je že tudi 40 urni delovni teden
predolg.
Delavsko gibanje je dolgo let vodilo borbo za osemurni delovni dan. Delavstvo pa ni nikdar trdilo, da je ta zahteva zadnja, ker je vedelo, da se bo produkcija v vsem gospodarstvu, ne le v industriji, prometu itd., ampak tudi agrikultura racionalizirala in tehnično izpopolnila ter bo ob socialnem gospodarstvu služila vsemu človeštvu v olajšanje in pobolj-šanje vsakdanjega življenja. To spoznanje ni novo. Že Karl Marks, kakor priznavajo vsi teoretiki, je, ko so angleški delavci dosegli deseturno delo, rekel, da ni toliko važna ta pridobitev, kakor načelo, ki je s tem zmagalo. Karl Marks je torej trdil, da je skrajšanje delovnega časa princip, ki bo moral zmagovati, čeprav težko, ker kapitalistična požrešnost bolj in bolj narašča ter požira v vedno večji meri sadove dela. V tem oziru bo seveda igrala veliko vlogo politična ekonomija delavskega razreda, ki bo zmagovala nad politično ekonomijo buržuazije. Desetumik na Angleškem je bil velika praktična pridobitev; obenem pa je zmagal princip ekonomije z delovno silo delavstva.
V veliki meri je kriva današnji brezposelnosti slaba ekonomija med delovno silo in tehničnim napredkom v produkciji. Požrešnost kapitalizma je naraščala obenem z napredkom tehnike in produkcije. Oboje pa je prihajalo v prid predvsem kapitalizmu. Ogromna imetja in dobra se nahajajo že danes v rokah kapitalizma, ki jih upravljajo samo kapitalistom odgovorni ravnatelji in upravitelji. Ti nedvomno ne morejo imeti interesa na človeški družbi, na delavstvu.
Delavstvo pa še nima potrebne or-ganizatorične moči, da bi s povoljnim uspehom vplivalo na to slabo družabno ekonomijo. Vrhutega je pa današnji gospodarski sistem konglomerat, zmešan od glave do pete, ki ne zna izvesti niti v svojem interesu vsaj za silo odgovarjajoče gospodarstvo.
Z zahtevo po skrajšanju delovnega časa hoče delavstvo vsaj deloma odpraviti posledice kapitalistične grabežljivosti, vsaj deloma dati človeštvu nekaj več deleža na dobrinah, ki se v vsemogočih panogah producirajo in do katerih ima človeštvo moralno pravico.
Iz teh razlogov je borba za skrajšani delovni čas pravica delavstva. Ne deset, ne osem, ampak še krajši delavnik bi že danes zadoščal za preskrbo vsega človeštva. Štirideset-urni delavnik bo še predolg; pet dni dela v tednu bo preveč; toda zaenkrat delavstvo zahteva samo to. Princip je zmagal pred štiridesetimi leti, danes pa je treba praktičnih ukrepov.
Seveda se bo mogla ta pravična borba izvojevati le po dolgih bojih in z dobrimi organizacijami, tem težji bo boj, ker na primer pri nas zahtevajo podjetniki proti vsakemu računu — podaljšanje delovnega časa. Nekaj nenaravnega in nespametnega je taka zahteva.
Ali delavstvo ne bo odnehalo od tega principa, ker ve, da tehnični napredek zahteva krajši delavnik. Nezaposlenost bi se tudi tedaj ne odpravila, če ne bi bilo več gospodarske krize.
Kdo je delavski zaupnik?
Delavstvo potrebuje delavske zaupnike. Zaupniki so posredovalci, učitelji in iskreni sodelavci svojih tovarišev, sotrpinov in kolesje delavskega gibanja.
Če je delavski zaupnik tako važen funkcionar v delavskem gibanju, potem moramo nedvomno pričakovati od njega vse vrline, ki olajšujejo izvrševanje te odgovorne funkcije. — Resnica je, da je delavec malo časa trgal hlače po šolskih klopeh in se ni učil raznih etiket in diplomatičnih govoranc in zavijanj. Življenje mu je bilo in mu je trpljenje; šola mu ni dala vzgoje, ki jo potrebuje kot delavec; ni mu niti povedala, da je delavec in da se delavcem gode vse življenje socialne krivice ter da ima pravico, boriti se za svoje pravice. Šola danes nima tega namena. Ali ipak, čutiš že sam vse to; prvič, ko stopiš v delo, te vsaj notranje vzdrami. Odvisen si, tujec si v družbi. Vedno več spoznanja dobivaš. Postajaš nehote 'nezadovoljen, zaveden, če nisi suženj.
Ta zavest pa še ni dovolj. Pobrigati se moraš za svojo izobrazbo, učiti se moraš, ne le sam, ampak s svojimi tovariši. Zakaj nič ti ne pomaga, če čutiš zlo, pa ne veš, kaj je pravzaprav zlo in kako ga odpraviš. Ogoljufajo te, če ne poznaš gospo-darsko-političnih in socialnih razmer in njih — vzrokov. Ne mislimo s
tem, da postani frakar. Ne, Pač pa moraš skušati doseči najvišjo izobrazbo v stvareh, ki se tičejo zadev, katere opravljaš kot zaupnik. Zaupnik sicer nisi velik »gospod«; delavec si, kakor smo vsi mi. Iz tebe pa ne sme štrleti na vseh koncih in krajih frakarska ošabnost ali celo nadutost. Ti moraš biti žarišče znanja, resnosti in iskrenosti. Dober zaupnik ne sme postati nikdar tri-vijalen, surov, še najmanj pa neiskren. Vsi delavci so ti bratje, vse delavske sestre. Vsak je toliko vreden, kakor ti sam. Zato ne smeš žaliti njih mnenj, njih čuvstev; ne jih poniževati, prezirati in sovražiti. V njih krogu in tudi drugod se vedi vedno kot enakovreden tovariš, ki vse spoštuješ zaradi sebe in zaradi vseh. Tvojo iskrenost bodo spoznali, če se tako vedeš, in imaš iskrenost tudi le tedaj, če resno zastopaš delavske interese in upoštevaš tudi družabno inteligenco, ki je potrebna v vsakem pokretu, še najbolj pa v delavskem. Naj te ne motijo delavske zmote, naj te ne razburjajo niti zlovoljne mahinacije pokvarjenih elementov. Ne, ne! Samo ravnaj tako in uči se, pa postaneš žarišče, okoli katerega se bodo zbirali tovariši, v veri, da si resen, iskren in dostojen človek ter da se boriš z njimi za delavske interese.
Pred mezdnim gibanjem rudarjev Trboveljske premogokopne družbe.
Z 28. jan. t. 1. je Trboveljska pr. družba odpovedala obstoječo kolektivno pogodbo, sklenjeno med njo in zastopniki rudarjev 21. okt. 1929. Ker ima pogodba šestmesečni odpovedni rok, preneha nje veljavnost dne 28. julija t. 1.
Ne moremo se še danes spuščati v podrobnosti, kaj vse misli družba s to odpovedjo, ker nam še tega ni povedala; vendar iz te odpovedi sklepamo, da hoče družba obstoječe plačilno razmerje poslabšati.
Kaj to pomeni za rudarje, mislimo, da je izven vsake diskuzije. Zakaj rudarji Trbov. premi družbe so bili vsled svoje razredne nezavednosti že pred vojnp najslabše plačani odi vseh ostalih rudarjev predvojne Avstrije. Zato so pa bili revirji Trbov. premog, družbe tudi vedno takozvani »Taubenschlag«. To je razvidno iz velike fluktuacije, katero posebno jasno kaže pokojninsko zavarovanje rudarjev. Hitro naraščanje prebivalstva Slovenije in s tem v zvezi nevzporedno razvijajoča se ostala industrija in obrt1, je privedlo družbi vedno ogromen dotok svežih delovnih sil, ki so pa, kakor hitro so se privadili nekoliko jamskega dela, odšli za boljšim zaslužkom na Zgor. Štajersko, Nemčijo, Belgijo, Holandsko in Ameriko.
To gibanje se je vršilo tudi po prevratu,- do predzadnjega, ko je tudi Francija ustavila vsako priseljevanje naših rudarjev, tako da je danes vsaka fluktuacija rudarjev nemogoča. Trboveljska družba se je uživela v to stanje im pritiskala na nižino plače, kar se je dalo. Da bi zgubila na delovnih silah, se ji ni bilo treba bati, ker je bil dotok novih svežih sil, kakor srno zgor e j omenili, dovolj velik. Nasprotno pa delavstvo, že po svoji mentaliteti neborbeno in organizacijsko nedostopno, ni imelo smisla, uveljaviti si svojo eksistenčno sposobnost na domačih tleh ter se je rajši izselilo v inozemstvo in tam delalo za, višje mezde, izvojevane od domačega delavstva.
Takšno je bilo stanje tudi po prevratu. Naši rudarji, nezreli za stvarno tarifno politiko potomi močne strokovne organizacije, so kmalu podlegli raznim političnim hujskačem!, šli v razne pustolovščine, pri katerih so navadno podlegli. Družba se je s tem samo okoristila in delavstvo ni nikdar moglo dvigniti svojih plač z višino draginje. Po znanem Stefanoviču vodeno mezdno gibanje v letu 1922 je u-stvarilo podlago eksistenčnega minima za rudarje, potom katerega ne more priti rudar nikdar do svoje
Zakaj podpiramo časopise,
ki zagovarjajo kapitalistično gospodarstvo.
Zaupnik nam piše: Hote ali nehote se mora vprašati vsak trezno misleč delavec ali nameščenec, zakaj v gotovih listih najdeš toliko in-seratov? V nekaterih, posebno v delavskih, pa tako malo. Odgovor je lahek. Kakor gotovo bi lahko krilo delavstvo svoje potrebščine v svojih konzumnih prodajalnah, tako da bi polagoma postala konzumna društva odločujoči faktor celo v narodnem gospodarstvu, tako bi tudi delavstvo in nameščenci lahko krili svoje potrebe po informacijah in izobrazbi v delavskem časopisju. Istotako bi tudi lahko priobčevali vse inserate samo v delavskem časopisju. Časopisje, ki brani delavca in nameščenca pred brezvestnimi kapitalističnimi izkoriščevalci po mnenju raznih delavcev in nameščencev, ni vredno, da se mu da v slučaju potrebe inse-rat. Nasprotno pa onim, ki pomagajo javnost preparirati s kapitalističnim duhom. Vsak, kdor v kapitalističnem listu išče službo, se ženi, želi dopisovanje itd., da tem svojim nasprotnikom zaslužka, na svojega zagovornika pa pozabi. Če bi se delavec in nameščenec zavedala, da časopisje
eksistenčne plače, pa čeprav je v pogodbi stala določba, v slučaju da se draginja za 5% dvigne ali pade, se imajo plače temu primerno urediti.
Kako pomanjkljiv je bil ta eksistenčni minimum, je razvidno iz tega, da se je že v letu 1923 z ozirom na rapiden porast draginje pokazala potreba po novem mezdnem gibanju. Žal takratna zaslepljenost rudarjev po brezvestnih hujskačih je pripomogla družbi, da je zlomila ogromno odpornost devettedenske stavke rudarjev ter s tem postala popolna gospodarica položaja. S tem polomom je nastalo takozvano brezpogodbeno stanje, katero je trajalo do uveljavljenja sedanje kolektivne pogodbe.
Kakšno gospodarsko škodo so rudarji pri tem utrpeli, ne bomo razpravljali na tem mestu, ker to vedo prizadeti rudarji sami najbolje. Ali družbi še vse to ni bilo dovolj! Ona je hotela obstoječi položaj izrabiti do skrajnosti. Tako je ob izvedbi racionalizacije dela v letu 1926 z ukazom regulirala na novo plače rudarjem z odpiravo dra-ginjskih doklad in nabavnega prispevka. Vsa protigibanja takratno organiziranih rudarjev so bila brezuspešna zaradi preslabe rudarske organizacije. Pa ne samo to, temveč družba je v tem letu tudi reducirala okoli 2700 rudarjev, kateri so se večinoma izselili v Francijo.
V	letu 1927 je Zveza rudarjev Jugoslavije zopet započela mezdno gibanje. Vendar družba, dobro poznavajoč neorganiziranost rudarjev, je razpravo z Zvezo kratkoma-lo odklonila, a do pogajanj je vendar došlo po I!. skupini Rudarske zadruge. Tudi ta pogajanja so ostala brezuspešna, ker se družba absolutno ni hotela vezati s kakšno pogodbo z delavstvom’.- Še le v letu 1929 se je na iniciativo Zveze rudarjev Jugoslavije v sporazumu z ostalimi strok, organizacijami posrečilo priti do mezdne razprave. Pri razpravi sami se sicer direktno povišanje plač ni doseglo, vendar se je dobil večji enkratni nabavni prispevek in kar je glavno, uvedla se je kolektivna pogodba, potom katere se urejajo tudi ostali delovni odnošaji med družbo in delavstvom,
To je predzgodovina sedanjega mezdnega gibanja od strani družbe same. Zakaj pravimo predzgodovina? Zato, ker se družba vedno sklicuje in se bo najbrž tudi to pot na eksistenčni minimum, ugotovljen v letu 1922 in kateri ji je bil za podlago diktata v letu 1926, in na kate-
lahko ustvarja in preprečuje vojne, podpira in ruši krivičen družabni red, potem bi si gotovo premislila, preden bi podpirala že itak dovolj podprto kapitalistično časopisje. Tudi v drugem smislu se premalo zavedamo svoje naloge. Malokateri delavec ima toliko poguma, da vpraša gostilničarja, kamor zahaja, če ima naročeno »Delavsko Politiko« ali pa kakšen drug delavski časopis, kljub temu, da nosi gostilničarju lepe denarje. Poglejmo druge narode, kako je opremljeno njihovo delavsko časopisje in kamor prideš, v hotel, gostilno ali kavarno, povsod ga najdeš na prvem mestu. Pri nas pa, če je posestnik javnega lokala sploh naročnik delavskega lista, pa leži list kje na oknu ali pa na kakšni omari. Srce boli človeka, ko vidi, kaj imajo drugi in kaj imamo mi. Brigajmo se za razvoj našega časopisja. Naše geslo naj bo:
V	vsako delavsko hišo »Delavsko Politiko«, »Delavsko Politiko« tudi v vsak lokal, kamor zahaja delavstvo.
V prirodo!
Pomlad je tu! Priroda je ozelenela, vse brsti in cvete. Mamljivo vabijo zelene livade in precej je delavcev, ki zapuščajo mesto, tovarne, delavnice in zatohla, nezdrava stanovanja ter pohitijo ven v naravo, kjer ni zlo-
rega se bo najbrž sklicevala tudi pri prihodnji mezdni razpravi.
Z ozirom na to izvedeno in predvideno dejstvo izjavljamo pred vsem v imenu organiziranih rudarjev kakor tudi ostalega .delavstva, da obstoječega eksistenčnega minimuma delavstvo ni nikdar priznalo in ga tudi v bodoče ne bo. Zakaj praksa in življenje desettisoeev rudarjev in njihovih družin je pokazalo, da je ta eksistenčni minimum, ki je bil rudarskemu delavstvu po njegovi lastni krivdi oktroiran, ne-odgovarjajoč najprimitivnejšemu preživljanju rudarja in njegove družine, da ne govorimo o teži dela in vrednosti storitve dela rudariev.
To smo povedali v splošno, če bi rudarji delali vse šilite. Ali danes se mora globoko vzeti v obzir dejstvo, da pri vsem tem delajo rudarji že poldrugo leto z reduciranimi šihti in da so se še poleg tega i
be in hinavstva. Veseli hite v naravo, ki je pravkar vstala iz svojega zimskega spanja, da tamkaj prebijejo svoj prosti čas.
In drugi dan? Isti ljudje se vrnejo k vsakdanjemu delu v zakajene delavnice, kjer ni solnca in ne svežega zraka. Tedaj se spomnijo na one lepe ure, ki so jih prebili v prosti naravi in olajšano jim je delo, njim, ki so sami postali del stroja v službi kapitalizma.
Mnogo jih je, a ne vsi, ki se zavedajo in znajo ceniti krasoto narave, ki po enem tednu napornega dela pohitijo v nedeljo v njen prijazni objem. Svoje telo izpostavijo solncu in zraku, ki ga krepita in usposabljata za boj za vsakdanji kruh. Narava jih uči gledati, misliti in razumevati ter jim oplemenjuje dušo.
Po enodnevnem bivanju v naravi poneso s seboj domov najlepše spomine in nova spoznanja. Zdravi so in krepki, njihova lica so ožgana od solnca in močno se razlikujejo od bledih, izpitih in bolnih obrazov svojih tovarišev.
Kadar se vrne delavec s svojega izleta v svoje stanovanje, majhno, tesno in nezdravo, vidi svoje tovariše, kako razsipavajo svoj težko pri-služeni denar za alkohol, nikotin in druga mamila, katerih posledice so bolezni in gorje, ki tlači današnje delavstvo.
odtegljaji za socialno zavarovanje zelo povišali. Eksistenca rudarjev in njihovih družin je s tem skrajno ogrožena in tako dalje ne more več iti. Zakaj vsako bitje v naravi zahteva svoje za življenje in tako tudi rudar in njegova družina.
Gospodje pri Trboveljski družbi, vi veste in ni potreba, da vam mii pravimo: Delavstvo vaše družbe je s svojimi krvavimi žulji, z zgubo svojega življenja mnogih in zgubo zdravja tisočev, ob solzah preostalih vdov in sirot ustvarilo vam ogromne milijone, ki vam omogočajo piti iz polne čaše življenja, v tem ko postaja dolina črnega diamanta, kjer kopljejo rudarji za vas milijone, dolina prekletstva in smrti.
Zato smatramo za skrajno nemoralo, ako misli družba segati pa plačah takrat, ko njeni rudarji jav-i no prosijo miloščino.
Ali naj to žalostno stanje še dalje traja? Mi smo za to, da pokažemo delavcu pravo pot, po kateri naj gre. Naša naloga in naš cilj je ta, da delavca dvignemo, da bo tudi on so-cijalno bitje in koristen član svojega razreda.
Danes že po vsem svetu razširjeno društvo »Prijatelj Prirode« si je dalo nalogo, da delavca in njegovo rodbino povede na pravo pot.
Sodružica, sodrug, delavec, nameščenec, delavka! Ne premišljaj dolgo, ampak odloči se in pristopi društvu »Prijateljev Prirode«, pohiti z njimi na zelene livade, v gozde, na prijazne griče, na strma pobočja, na gorske grebene. Pohiti z njimi v prosto naravo, da postaneš čil in krepak, zdravih misli, bojevnik za boljšo bodočnost proletarijata!
	II!	= m = ipiipi!i|t=ii;Ein
SiUMiMiiPiiHiMlilEik	any	
Vsi zavedni delavci morajo biti strokovno organizirani.
Delavski dopusti
Povsod, kjer so svobodne strokovne organizacije močne, kjer se delavstvo zaveda, da pomeni ne biti strokovno organiziran tisto, kakor biti predan na milost in nemilost podjetniku, povsod tam imajo delavci več pravic.
Kajti vse pravice, ki jih ima delavstvo, niso bile niti dane, niti podarjene, nego priborjene. Organizirano delavstvo jih je moralo priboriti s trdim, dolgotrajnim bojem.
Tako je tudi glede delavskih dopustov. Vprašanje plačanih delavskih dopustov se je pokrenilo po svetovni vojni z vso odločnostjo. In tam, kjer so bile marksistične strokovne organizacije močne in enotne, so bili vidni uspehi. »Tako so v nekaterih državah delavski plačani dopusti že zakonito urejeni. In te države so: Brazilija, Letonija, Luksemburg, Finska, Poljska, Avstrija, Rumunija, Rusija in Češkoslovaška.
Vsi zakoni zahtevajo, da, če je delavec gotov čas zaposlen pri istem delodajalcu, potem dobi pravico do dopusta. Ta rok se povečini primerov giblje med 6 meseci in enim letom. V večini držav je dopust čim daljši, čim. daljša je zaposlitev pri istem delodajalcu.
Čas nastopa dopusta določa delodajalec. Nekateri zakoni predvidevajo, da se delavci in delodajalci glede določitve nastopa dopusta dogovore medsebojno, seveda potom zaupnikov. V primeru nesporazuma je možna pritožba na nadzorstveno oblast.
V	Romuniji ima delavec po enem letu službe 7 dni, po 3 do 5 let 10 dni, po 5 do 10 let 14 dni in nadalje za vsako leto po en dan, skupaj naj- i
v drugih državah.
več 30 dni dopusta. V Čehoslovaški ima delavec po enem letu 6 dni, po 10 letih 7 dni, po 16 letih 8 dni dopusta. V Rusiji imajo delavci, ki delajo v zdravju škodljivih podjetjih, dvojni dopust. Drugače v drugih tovarnah po 5 in pol mesecih 2 tedna dopusta. V Letoniji po 6 mesecih 2 tedna dopusta. V Avstriji po enoletni zaposlitvi po en teden, po petih letih pa 2 tedna dopusta. Na Poljskem po enem letu 8 dni, po treh letih 15 dni dopusta.
To navajamo kot primer, kako zamore močna strokovna organizacija ustvariti delavstvu boljše pogoje.
RAZGLAS.
Redni občni zbor »Cankarjeve družbe« se bo v smislu sklepa odbo-rove seje z dne 11. maja 1931 vršil v četrtek, dne 11. junija 1931 ob pol 8. uri zvečer v prostorih Strokovne komisije, Miklošičeva cesta (palača Delavske zbornice).
Dnevni red:
1. Čitanje zapisnika zadnjega občnega zbora.
2. Poročilo:	a)	predsednika, b)
tajnika, c) blagajnika, č) nadzornega odbora.
3. Volitev novega odbora in nadzorstva.
4. Določitev knjig za 1. 1931/32.
5. Razno.
Če ob določeni uri ne bo sklicani občni zbor v smislu društvenih pravil sklepčen, se uro pozneje vrši občni zbor, ki je sklepčen ob vsakem številu navzočih ustanovnikov.
Odbor »Cankarjeve družbe«.
25. maja 1931
»DELiAiVBC*
Stran 3
STROKOVNI VESTNIK.
RUDARJI.
Rudarji, spreglejte!
Ni sicer potreben ta naslov za vse rudarje, a vendar jih je še mnogo, za katere je pa zelo potreben. To smatramo za potrebno, da povemo zaradi tesa, da vsi tisti, ki boste to v vašem listu »Delavec« čitali, ne boste samo za sebe obdržali, temveč znali dopovedati tudi onemu tovarišu, ki še ni ali je pa napačno organiziran, da tudi on pravočasno spozna, kam vodi rudarsko delavstvo njegova pot.
Mnogo fraz in demagogije se je že žal razlilo med to ubogo rudarsko paro, kar je ogromno škodovalo rudarjem:	samim.
Ali to, kar uganja sedaj »Narodno strokov, zveza« v Trbovljah, to presega višek vseh nesramnosti in je preračunano zgolj na najbolj omejen človeški razum. Ce bi to ne škodovalo že itak najtežje prizadetim rudarjem samim, bi se mi s tem' ne pečali, ker onim, kateri tako nizko cenijo razsodnost rudarjev, odrekamo vsako moralno kvalifikacijo, da bi se mi ž njimi pečali.
Ce to javno povemo, povemo zato, ker je to naša moralna dolžnost, ki od' nas zahteva, da povemo rudarjem to, kar je resnica, pa če ista še tako boli. Zato smo in bomo vedno rudarjem to storili, ker smatramo za najnečastnejše, če se tako izmučenemu, gospodarsko do skrajnosti izčrpanemu rudarskemu delavstvu neresnica poroča, in to zgolj iz dobro preračunanih namenov za gotovo kliko.
Ne bomo tu naštevali vso to gnojnico demagogije, ki jo je »Narodno strokovna zveza« razlila med rudarje v času njih najtežje bede, samo da agitatorično v kalnem ribari, zato, ker vemo, da, žal, rudarji morajo sami najbolj občutiti težo resnice na vsakdanjem življenju. Kar pa je bilo le potrebno, da se pove, je to povedal zastopnik Zveze rudarjev Jugoslavije na tozadevnih shodili v revirjih.
Da pa bo tudi ostala delavska javnost in prizadeti rudarji vedeli, kako daleč sega brezvestnost gotovih elementov, priobčujemo v spodaj navedenem1 vsebino letaka, ki ga je vrgla med rudarje v revirjih »Narodna strokovna zveza« v Trbovljah.
Tovariši rudarji!
< Narodno strokovna zveza je priborila rudarjem sijajen uspeh! Skoro 15 mesecev je mučila rudarje in njihove družine težka rudarska kriza, ki se je v zadnjem času že spreminjala v glad in splošno pomanjkanje v rudarskih družinah. Pretila je silna gospodarska im so-cijalna katastrofa tako rudarjev kakor tudi ostalih slojev v rudarskih revirjih. Razne organizacije so si ves čas te strašne gospodarske krize prizadevale, da na raznih shodih, zborovanjih in sestankih rudarskem« delavstvu dokažejo, kako z raznimi spomenicami in. resolucijami. naslovljenimi na merodajna mmsta, skušajo rešiti delavstvo iz težkega položaja. Vsi njihovi napori, so bili, kakor ste sami videli, brezuspešni.
Videč strašno bedo rudarskega delavstva, je v odločilnem trenutku nastopila Narodno strokovna zveza s svojo akcijo. Poslala je v Beograd svoje voditelje g. Korena, g. Štruca in g. Skrinar-ja, ki so pri ministrstvih z vsemi uspehom intervenirali za čimprejšnjo rešitev rudarske krize in za večja naročila premoga iz trboveljskih rudnikov. Že na zadnjem velikem shodu Narodno strokovne zveze v dvorani Forte sta g. Koren in g. Štruc izčrpno poročala o doseženem sijajnem uspehu, ki se je danes uresničil.
Danes dopoldne je prejela obvestilo, da je prometno ministrstvo nakazalo rudnikom TPD za april 75.000 ton naročil, tako da bodo rudniki od pondeljka dalje v polnem obsegu obratovali.
To je dovolj jasen dokaz, kaj delavstvo lahko doseže v Narodno strokovni organizaciji!
Vse dolge mesece težke rudarske krize so ostale organizacije sklicevale brezštevilne shode, sklepale resolucije, spomenice in peticije, ki vse skupaj' niso dosegle niti za eno četrtino takega uspeha, kakor ga je naša Narodno strokovna zveza s samo eno intervencijo pri ministrskem predsedstvu in ministrstvu za šume in rude.
Zato, tovariši rudarji! Ne oklevajte! Uspeh je tukaj: brez obotavljanja pristopite v redove Narodno strokovne organizacije, ki je edina prava zastopnica rudarskega delavstva.. Zavrnite demagogijo naših narodnih nasprotnikov. Naš narodni rudarski pokret v rudarskih revirjih je na zmagovitem pohodu. Živel naš narodni strokovni pokret! Živeli naši narodno zavedni rudarji! Zmaga je naša!
Z jugoslovanskim srečno!
Komentar in sodbo o tem »pamfletu« si naj napravijo prizadeti rudarji in ostala javnost sama. Zakaj v revirjih Trboveljske premogokopne družbe se dela nadalje samo 4 dni v tednu in praznuje vse praznike!
SPLOŠNA DELAVSKA ZVEZA.
V boju la golo iivljenje.
Naval podjetnikov na delavske plače. Redukcije, brezposelnost, glad, revščina in obup.
Pod tvrdko »kriza« so zavihteli delodajalci svoj bič neobzirno. Da rešijo svoj dobiček, gredo preko sto-
tin človeških žrtev na dnevni red. Delavstva se polašča obup. Navajamo samo nekaj primerov, kako se delavstvu godi po raznih krajih.
Kemična tovarna v Hrastniku je znižala za 10 odstotkov delavske prejemke in zaslužke.
Kemična tovarna v Celju je izvedla redukcijo. Več delavcev, ki so v tovarni leta in leta delali, se je odpustilo.
Cementna tovarna v Mojstrani 5
mesecev ni obratovala. Znižala je pri zopetnem pričetku obratovanja plače, zrušila kolektivno pogodbo. Odpustila predsednika organizacije in predsednika zaupnikov. Plače delavstva so strahotno nizke. O odpustu zaupnikov bomo še govorili.
Steklarska podjetja v Hrastniku in Rogaški Slatini so izvedla redukcijo delavstva in reducirala plače.
Kemična tovarna v Rušah je odpustila dosedaj skoro polovico delavstva.
Kamnolom v Čezlaku pri Oplotnici, ki je zaposloval svojčas 150 do 200 delavcev, dela še komaj s 50 delavci. Ostale se je odpustilo brez službene odpovedi.
Granitolomska industrija Anton Res in drug v Ribnici na Pohorju je tvrdka posebne vrste. Delavstvo, ki je upravičeno, da zahteva 50 odstotno doplačilo za čezurno delo, je vložilo pismeno prošnjo za izplačilo čez-urnega dela. Podjetje pa je radi tega odpustilo 108 delavcev. Kje je pravica, kje so čuvarji zakonov? Kaj pravi k temu Inšpekcija dela? Tako se torej postopa s tistimi, ki žele, da bi se izvajali zakoni! Vse, kar leze in gre tam po Pohorju, od občinskega tajnika do postajenačelnika, ki je solastnik kamnoloma, pa do mežnarja, se je zarotilo proti delavstvu, ki si je hotelo postaviti svojo strokovno organizacijo. Naše vodilne sodruge se je odpustilo najprej. O, le počakajte gospodje, pridejo še drugačni časi, ko se bomo spomnili Vaše krščanske ljubezni do svojega bližnjega!
Zahtevamo intervencijo oblasti. Ali smo res že tako daleč, da se sme z ljudmi tako početi?
Usnjarske tovarne Polak so najprej reducirale delavstvu plače za 10 odstotkov, tako v Ljubljani, Kranju in na Vrhniki. Sedaj se delavstvu usi-ljuje akordno delo po sramotno nizkih postavkah in cenah. Če nočeš — lahko greš! V Ljubljani se je ta akord že vsilil — jamstvo za žive in mrtve, zaslužka pa nobenega. Zadnji čas se je odpustilo večje število starejših delavcev, ki so pri tem podjetju pustili vse svoje zdrave sile in moči; za zahvalo pa — marš — na cesto!
V	Kranju se sedaj z akordom poizkuša. Delavstvo več kot garati ne more. Grozi pa se vedno: če nočete, lahko greste!
Delavci, vztrajajte, kakor morete! Ni še vseh dni konec. Držite vašo organizacijo, ki je trn v peti podjetniku in njihovim podrepnikom.
V Šoštanju v tovarni Woschnagg
je že celo leto za delavstvo pravi križev pot. — Dela ni in se povečini praznuje. Zadnje čase gre zopet še na slabše. Za organizacijo ste Šoštanjčani vse premalo storili. Vzdramite se, še je čas!
Tovarna usnja Freund v Mariboru reducira delavce, ki so bili po 35 let pri njej v službi. Človek bi se razjokal, ko pride k tebi sivolasi usnjar in pravi: 40 let sem mu delal, sedaj pa me je vrgel na cesto. Kje je pravica? Kam naj grem sedaj? Kje je moja pokrajina? Tako se kapitalizem zahvaljuje. Beračiti pa je prepovedano in tisti, ki bi siromaku radi dali, sami stradajo . .. oni ki imajo, pa govorijo o krizi. . .
V papirnih tovarnah ista stvar. Kriza ... kriza ... Vrag jo vzemi! Medvode-Goričane in Vevče so precej zreducirale. Skuša se seveda rušiti kolektivno pogodbo, in sicer na ta način, da se delavce — vedno več je teh slučajev — smatra samo za začasne.
V tovarni papirja in lepenke v
Sladkem vrhu se še sedaj redno ne obratuje, in sicer zaradi pomanjkanja naročil; nič se ne obrne na boljše.
V Ceršaški tovarni lepenke je vodstvo zadnji čas odpustilo eno četrtino delavstva. Če so redukcije že res neizogibne, naj bi vodstvo postopalo vsaj po starem in običajnem načinu, da gredo iz dela najprej oni, ki nekaj imajo in ki brezposelnost nekoliko lažje pretrpe, kakor oni, ki so izključno navezani na tovarniški zaslužek.
Pozivamo ravnateljstvo, naj tozadevno postopa!
V tekstilnih tovarnah tudi nastopa pomanjkanje dela. Litijske predilnice, kakor tudi v Št. Pavlu so izvedle večje redukcije.
Kakor se govori, tudi v Tržiču primanjkuje naročil.
V Kranju se po tekstilnih tovarnah dela še vedno v nezmanjšanem obsegu. Plače delavstva so tu in v Kočevju strahotno nizke. Izrablja se 14 do 15 letna dekleta po 10 ur na dan s sramotno nizkim zaslužkom.
V Mariboru se tekstilno delavstvo probuja. Nastalo je veliko zanimanje za strokovno organizacijo. Dne 9. maja se je vršil v Gambrinovi dvorani shod tekstilnega delavstva. Dvorana je bila nabito polna. Poročala sta tajnik Splošne delavske zveze Jugoslavije s. Jakomin in s. Čeh.
Iz gornjih kratkih podatkov se vidi, da postaja pri nas položaj za delavstvo vsak dan slabši. Nihče se pa od merodajnih faktorjev za problem brezposelnosti ne briga. Okrog Borz dela se tare brezposelnih delavcev vse črno. Jesti ni kaj, podpor tudi ni. To podpiranje brezposelnih potom Borz dela je toliko kot nič. Iz poročila Delavske zbornice, v poglavju »Naše Borze dela«, se vidi, kakšno je to skrbstvo za brezposelne. Za posredovanje dela in podpiranje brezposelnih se zbere v enem letu v celi državi 10 milijonov di-
Nabirajte člane za Cankarjevo družbo! Mesec maj je pri koncu. Rokopisi za knjige, ki izidejo sredi oktobra, se že oddajajo v tiskarno. Skrajni čas je že, da se VSI STROKOVNO ORGANIZIRANI DELAVCI vpišete v Cankarjevo družbo. Za Din 20.— članarine dobiti 4 tako lepe knjige, kakor ste jih videli in jih mnogi že tudi imate, tekom dveletnega obstoja Cankarjeve družbe, se pač izplača biti član. Ravno strokovno organizirano delavstvo mora pokazati vsem, da ve, kaj je Cankarjeva družba, mora pokazati, da je to njegova ustanova.
Zato pristopajte, kdor še ni član!
Pridobivajte tiste, ki še niso člani! Pokažimo, da smo aktivni delavci tudi na kulturnem in izobraževalnem polju, da smo zares člani zavednega svetovnega proletarijata. Kovinarji, rudarji, lesni delavci, železničarji, tovarniški delavci, usnjarji in čevljarji, tekstilci in kemičarji, živilci, oblačilni delavci, privatni nameščenci in drugi, vsi, ki se čutite, da ste proletarci, položite Din 20.— za Cankarjevo družbo in ona Vam pošlje v oktobru 4 krasne knjige.
Pričakuje Vas
CANKARJEVA DRUŽBA.
TVOR NICA CIKORIJE
i
Okusna in zdrava |e koHnskakaval
narjev, brezposelnih pa je bilo že leta 1929 toliko, da, če bi se ves ta znesek med brezposelne razdelil, pride na vsakega na leto 45 dinarjev. Razdeliti pa se sme po uredbi le 2 milijona 700 tisoč, torej, če se to razdeli, pride na vsakega reci in beri 15 dinarjev letno. Tako izgleda naše brezposelno skrbstvo!
Če pogledamo skrbstvo občin za svoje brezposelne občane, vidimo, da razen par mest tega vprašanja in tega skrbstva sploh ne pozna.
Ko vse to premišljujemo, nas tare skrb in se nam nehote stavi vprašanje, kam plovemo, kaj sledi temu? Mislimo, da je še čas, da se javnost in oblast zgane in se tej katastrofi postavi po robu ...
ŽIVILCI.
Proč z nočnim delom v pekarnah!
Zakaj zahtevamo ukinjenje nočnega dela v pekarnah po celi Jugoslaviji? Vsako nočno delo ubija človeški organizem, .pred vsem pa so najbolj številne žrtve med pekovskimi pomočniki, ker pri njih ni niti pravega zakonitega nedeljskega počitka, niti zakonitega delovnega časa, ker vse to zakriva črna noč, v kateri se godi to sramotno izkoriščanje. Polovica pekovskih pomočnikov je tuberkulozna. Zakaj?
Vprašajte zdravnika! Informirajte se pri Protituberkulozni ligi! Čitajte to na obrazih pekovskih pomočnikov.
Nočno delo uniči vsak organizem in po par letih imamo samo še tuberkuloznega bolnika, kateri seje to bolezen med svojo okolico, med pekov, vajemce, kateri že v mladi dobi nosijo kal te .bolezni v sebi. Nočno delo onemogoči sodelovanje in uživanj« kulturnih dobrin, odteguje ga radi spanja po dnevi vsemu najdražjemu — isvoji rodbini.
Poudarjamo, da je pri nas tudi nekaj naprednih pekovskih mojstrov, ki se zavedajo važnosti ,in potrebe ukinjenja nočnega dela. Žal pa jih je mnogo več, ki v svojem nesocijalnem koristolovstvu hočejo prepražiti ukinitev nočnega dela v pekarnah, ki ga ne pozna nobena kulturna država več.
Radi tega naslavljamo naš klic na vse sodruge brez razlike, na naše ibojevnike vseh strok, na vse, ki se borijo za izboljšanje svojega socijalnega položaja, da nas podpirajo moralno v našem prizadevanju.
Obračamo se na Vas so družice-mat ere: Mislite na nedorasle vajence, ki žrtvujejo svoje zdravje radi težkega nočnega dela. Mislite na svojo dec o!
Obračamo se na Vas može-sodrug*: Kdor zahteva pred 7. uro zjutraj sveže pecivo — ta zahteva nočno delo. Spomnite se tega in podpirajte nas do končne zmage!
Peki — Ljubljana.
Med pekovskimi pomočniki v Ljubljani se je že dalje časa vršila akcija za ustanovitev pomočniškega zbora. Dne 26. aprila se je vršil sestanek pekovskih pomočnikov v salonu hotela Lloyd, na katerem aaj bi »e ukrenilo vse potrebno za upostavitev pomočniškega zbora.
Udeležba je bila skoro polnoštevilna in vsi so se izrazili, da se pomočniški zbor mora ustanoviti, razen dveh ali treh navzočih pekovskih pomočnikov, ki menda ne vedo, zakaj je pomočniški zbor.
Pripominjamo, da so bili navzoči tudi polnoštevilno pomočniki Depa-pekarne, ki pa so takoj izjavili, da naj se v prvi vrsti naredi sporazum med obema strujama ter da bi se šele potem prešlo na pomočniški zbor. Radi tega se je vršila seja podružnice pekovskih pomočnikov, na katero je prišel tudi zastopnik v Depa-pekami zaposlenih pomočnikov, ki so sedaj organizirani pri ži-vežarjih v ORS v Zagrebu, Zupan N., ki je na seji izjavil, da nikakor ne smatrajo za potrebno, da bi sodelovali v pomočniškem zboru z ozirom na sedanje razmere.
Na ustanovni občni zbor pomočniškega zbora ni prišel povodom te izjave nobeden oid teh pomočnikov. Komentar k temu si kajpada lahko poda vsak sam.
Ustanovni občni zbor se je vršil ob veliki udeležbi ter je bil izvoljen širši odbor, ki šteje 24 članov. Pomen pomočniškega zbora je razložil s. Škofič, kakor tudi koristi, katere bomo imeli, ako bo zbor v prvi
Tudi Ti
se moraš zavedati, da čas hiti. Ali si v tem mesecu 2e pridobil »Delavski politiki« novega naročnika ? Opozori na to dolžnost tudi svojega prijatelja! —
vrsti razumel naloge in dolžnosti, katere ima izvesti. Nato so bila prečitana pravila, katera so vzeli vsi na znanje in odobrili. Zbor je potekel v najlepšem miru in redu ter se bo izvoljeni odbor sestal takoj tekom tedna na svojo prvo sejo, na kateri se bo tudi konstituiral, na kar bomo priobčili tudi listo odbora.
Upati je, da bo novi odbor z vso energijo in solidarnostjo začel delati, da se tudi vsi ostali pomočniki pritegnejo v pomočniški zbor, ki naj bo žarišče in ognjišče pekovskih pomočnikov.
Pozdravljamo nanovo oživljeni pomočniški zbor ter mu želimo mnogo uspehov.
Živilci.
Na seji predstavnikov delavskih sindikalnih organizacij, ki se je vršila dne 28. aprila 1931 v Beogradu ob priliki obiska ravnatelja Mednarodnega urada dela Albert Thomasa, je predstavnik Unije živilskih delavcev Jugoslavije sodr. Turk orisal težki položaj, v katerem se nahajamo živilski delavci, posebno pa pekovski pomočniki. — Predlagal je, kaj bi bilo najbolj potrebno, da se te sedanje razmere nekoliko urede.
Apeliral je, da kraljevska vlada ratificira mednarodno konvencijo o prepovedi nočnega dela v pekarnah.
Kakor znano, je nočno delo prepovedano samo v Splitski banovini ter bi bilo v tem primeru samo to prepoved raztegniti na vse ostale banovine in uzakoniti.
Ravnatelj Mednarodnega urada dela Albert Thomas je govoril, da bo svetoval naši vladi, da to konvencijo uzakoni.
Mišljenja smo, da bo ta poset Alberta Thomasa rodil nekaj dobrih uspehov tudi za živilske delavce. Ako pa pomislimo, da vse evropske države zabranjujejo nočno delo v pekarnah, je brez dvoma nujno potrebno, da kraljevska vlada prisili delodajalce, da upoštevajo tudi življenske interese in razmere svojih delavcev, ker so eni kakor drutgi državljani in je državi nemogoče pro-sperirati, če se gospodarski krogi bogate na račun delavstva, ki so temelj države.
Upamo in želimo, da bo pristojno ministrstvo upoštevalo težke prilike živilskih delavcev, posebno pa še pekovskih pomočnikov ter enkrat za vedno in z vso strogostjo prepovedalo vsako nepotrebno nočno delo.
Nočno delo v pekarnah ni nujno, še manj pa potrebno, kakor to zatrjujejo mojstri, ki vedo, da je nočno delo zanje vir vseh dobičkov. Ker noč ima svojo moč in s tem pa je zvezan 12 do 16 urni delovni čas in to je zlata jama. Isto velja glede vaijen-cev.
Sodrugi! Začeli bomo veliko akcijo prodi nočnemu delu in tedaj vsi na plan in v boj za nočni počitek!
LESNI DELAVCI.
Lesni delavci — Stari trjJ.
Tukaj v Starem trgu smo imeli dne 10. maja t. 1. shod lesnih delavcev, kateri je bil še precej dobro obiskan, Izgleda, da se bodo vendar enkrat odprle oči našim trpinom, ki spijo spanje, ki ni spanje. Na shodu je poročal s. Bricelj iz Ljubljane. Poročal je o lesni industriji ter njeni krizi, na kateri tripi samo delavstvo. Racionalizacija se izvaja samo na račun delavstva. Navajal je, da se posledice še niso pokazale v toliki meri pri nas v Starem trgu, kot so se drugod v oesta-lih krajih naše države.
Poročal je o starostnem, invalidskem in posmrtninskem skladu, katerega namerava uvesti v večjem obsegu naša strokovna organizacija. Ker živimo v borbi za vsakdanje življenje, se je treba tega še tembolj zavedati, da je treba, da si sami pomagamo. — Sodrugi! Vsak lesni delavec mora postati član strokovne organizacije in v njej sodelovati! Mi prožimo roko vsakemu ter gremo solidarno v boj za pravice posameznika, kakor tudi celote. Taki shodi so potrebni večkrat, da se na njih pogovorimo o naših težnjah, ker pride še čas, ida se bo treba pogovoriti z našimi podjetniki o naših mizernih plačah. Oni znajo na prav rafiniran način zniževati naše plače. Ne vedo pa, da delavec radi prenizke plače ni kos takemu delu, ki mu ga nalaga podjetnik, ali pa njegov priganjač, vsled tega, ker je lačen. Mi želimo, da bi se to starostno zavarovanje izvedlo kar v najSirši razmah, ker s tem bi delavci precej pridobili. Imeli bi velike ugodnosti
Naznanilo.
Cenjenemu občinstvu naznanjam, da sem otvorll na Smartlnskt cesti štev. 24 v Ljubljani
vinotoč pri »VIADUKTU"
kjer se točijo najpristnejša štajerska, dolenjska in dalmatinska vina po zelo nizkih cenah. Za obisk se priporoča lastnik.
na stara leta in enako tudi svojci, kateri bi prejeli precej visoko posmrtnino v slučaju smrti. Želimo, da bi besede s. Briceljna padle na rodovitna tla ter naj bi klicale vedno na solidarnost delavskih množic.
Omenjamo še to, da se je popoldne vršila krasna drama »Jakob Ruda«, ki so jo igrali ljubljanski »Svobodaši«.
ZAHVALA.
Podpisani Jože Zor, mizar pri tvrdki Rojina, se tem potom najiskrenejše zahvaljujem svojim sodelavcem-sodrugom za nabrani denar v zneslcu Din 307.—, ki sem ga prejel v času moje bolezni.
Iskrena hvala!	Jože	Zor.
STAVBINSKI DELAVCI.
Bizovik pri Ljubljani.
Na praznik, dne 14. maja smo imeli stavbinski delavci sestanek, kjer smo se pogovorili, da se organiziramo v Savez stav-binskih delavcev Jugoslavije. Zbralo se nas je lepo število ter smo sklenili, da si vpo-stavimo vplačevalnico. Postavili smo si odbor, ki sedaj že vneto popisuje in organizira člane. Bizovik bo trdna	fronta	naše	stro-
kovne organizacije Saveza stavbinskih delavcev Jugoslavije.
Za malico.
Pri nekem stavbnem	podjetju	v	Ljub-
ljani (ime zamolčimo, ker ni važno in se morda tudi še kje drugje stavijo takšni cilji strokovne organizacije) je podjetnik rekel
delavcem:
»No, od jutri naprej se bo začelo delati ob 6.45 uri. Delali boste do 8.45. Četrt ure bo pavze, da povžijete malico, če tjo imate s seboj; a od 9. ure se dela naprej do 12. ure. Popoldne pa ravnota'ko. Za četrt ure pavze, da se povžije malica, boste začeli četrt ure prej delati.«
Delavci se vznevolijo.
»Ne bomo, gospod!«
»Kaj se to pravi: ne bomo. Tako sem rekel. Če hočete pavzo, dovolim, ali zamujeno morate nadoknaditi.«
»Nismo imeli malice do danes in jo za to ceno tudi ne maramo.«
»Hudiča! 4 člane Narodlne strokovne zveze imam v službi in ti so to zahtevali. Ugodil sem!«
Delavci pa so odgovorili:
»Naj pa ti 4 člani uživajo Vašo dobroto in svoj NSZ organizacijski uspeh. Za dosego malice pod takimi pogoji ne potrebujemo organizacij.«
Bled.
Zadnjič je bila otvoritev moderne Kazine na Bledu. Delalo se je na tej stavbi od meseca oktobra lanskega leta do danes. In, če mi delavci pogledamo to stavbo, kjer se bo veselo živelo in plesalo, nam stopi pred oči vse tisto strašno, kar smo preživeli, ustvarjajoč to poslopje. Zakaj razmere so bile take, da so delavci temelj Kazine imenovali »Sibirija«. Polir-jev in paznikov je bilo okrog 18 in gonili so nas, kar so mogli. Delavec je bil vse, samo človek ne. Delali smo od 12 do 16 ur dnevno in tudi v nedeljah in praznikih. Kdor v nedeljo ni hotel delati, je dobil za dva-tri dni dopusta. Cezurno delo se ni plačevalo, kakor določa zakon, s 50%, nego kakor so rekli gospodje. Namreč »kolikor delaš, toliko dobiš in nič več.« Delavci so morali delati do kolena v vodi in blatni do vrh glave.
Sodrugi, stavbinski delavci! Ali veste, zakaj zahtevajo, da moramo delati dnevno 12 do 16 ur? Da bi bil naš zaslužek večji? Oj, ne, ne! Ko smo stopili v delo, smo jim prodali svoje delovne moči. Ker nismo bili organizirani, smo morali poceni prodati svoje dfelovne moči. On pa, ker ni videl odpora, nam je ponudil, kakor se je zdelo to njemu ugodno. Poleg tega pa nas je zrabljal do zadnjega. Dnevno moramo delati 12 do 16 ur. S tem nas priveže, da nimamo časa misliti o samemu sebi in kako si izboljšati življenje. Zjutraj, ko vstanemo, na šilit. Celi dan garaj, zvečer pa spat. Kakor živina, ki se ji zjutraj natakne jarem, zvečer pa se jo spravi v hlev.
Sddrugi, stavbinski dellavdii, premišljujte o vsem tem in o svojem položaju. Premišljujte, da boste spoznali, kako zelo potrebujemo . dobre, zares delavske stavbinske organizacije. Zato krepimo naš Savez stavbinskih delavcev Jugoslavije, da si tako organizirani in strnjeni zboljšamo naš položaj. Mi moramo imeti osem-urnik, moramo imeti boljše mezde, starostno zavarovanje, brezposelno zavarovanje.
Ako se v Kazini, ki smo jo sezidali mi ob pomanjkanju in težkem delu, lahko vesele, plešejo in zabavajo ljudje, katerim je delavstvo napolnilo žepe, se moramo tudi mi postaviti, da si priborimo znosnejše življenje.
Doseči to, je mogoče le z dobro, močno delavsko stavbinsko strokovno organizacijo. Zato vsi, od vsepovsod, stopajmo v naš »Savez stavbinskih delavcev Jugoslavije«!
Strok, organizrani stavbinski delavci.
Razno.
Otroške kolonije.
Strokovna komisija je vpostavila z Zvezo delavskih žen in deklet odbor, ki naj poizkusi letos organizirati otroške kolonije. S tem bi se nudil delavskim otrokom prijeten oddih, razvedrilo in bivanje v prosti naravi.
Preskrbljeno je že vse glede prenočišč, hrane, izletov, kopanja in vodstva takih kolonij v Kranjski gori in v Šoštanju.
Starši, ki žele svojim otrokom dati možnost, da se okrepijo, naj takoj, ko prečitajo to obvestilo, javijo Strokovni komisiji v Ljubljani, Miklošičeva cesta (poštni predal 290) svoj naslov in ime otroka ter njegovo starost.
Če se zbere najmanj 20 otrok, se otroška kolonija ustanovi in otroke pošlje v eno izmed zgoraj navedenih letovišč, kjer bodo oskrbljeni 7. vsem in pod zanesljivim nadzorstvom in varstvom.
Pogoji so: Vsak otrok mora imeti s seboj 1 odejo, 1 rjuho, 2 brisalki in dvojno perilo.
Za vsakega otroka imajo starši prispevati Din 200.— za dobo treh tednov.
Podružnice strokovnih organizacij imajo možnost, s tem pomagati otrokom tega ali onega člana, ki sam ne zmore, da bi poslal otroka v otroško kolonijo.
• Akcija odbora pri Strokovni komisiji je velikega pomena in upamo, da jo bodo razumele vse podružnice in vsi strokovni funkcionarji ter delavski zaupniki.
Zidajmo, kakor zidajo drugi! Prijave je poslati najpozneje do 15. junija 1931.
Odbor za otroške kolonije pri Stroko'vni komisiji.
II. delavski prosvetni večer v Ljubljani.
V	sredo, dne 20. maja sta ljubljanska podružnica »Svobode« z delavskim glasbenim društvom »Zarja« priredili II. delavski prosvetni večer.
Ne bomo izgubljali besed o uspehu tega večera. Naj ponatisnemo poročilo »Slovenskega Naroda«, ki ga je prinesel drugi dan po prireditvi. Če naše prosvetne večere celo meščanski krogi in dnevniki priznavajo za velevažne in sijajno uspele, tem bolj mora vsakega »Svobodaša« in člana »Zarje« tak uspeh navdušiti in razveseliti. In delavec ter delavka, ki še nista člana »Svobode« in »Zarje«, posebno kar se tiče Ljubljane, si morata šteti v ponos, da postaneta člana.
»Slovenski Narod« piše:
Za delavsko prosveto.
II. delavski prosvetni večer »Svobode« in »Zarje« v Delavski zbornici.
Ljubljana, 21. maja. Dvorana Delavske zbornice. Zasedeno do zadnjega kotička. Trudni, sivi obrazi, obdani s skrbmi, vendar pa sije z njih zbranost in svečano razpoloženje. Kdor ni iz vrst teh preprostih ljudi dela, ki jim je tradicija samozatajevanje, ne more razumeti, da jim je takšen, navidez morda neznaten dogodek — ura veselja, prazničnosti, da jim je potreba, ne kakor so prenasičenemu »gurmanu« koncerti in gledališče le še dražilo za topo misel in čute. Takšne jih vidimo: kar sprejemajo s srci, temu tudi poklanjajo vse srce in kar jim je duhovni užitek ali »duševna hrana«, sprejemajo z doživetjem in razumevanjem. Pri tem se spomniš, da bi morala biti na elitnih koncertih baš takšna publika — po-
trebna »umetniških užitkov« in z dojemljivimi srci in duhom za lepo in čustva blažeče.
Zato je pozdravljati najtopleje kulturno stremljenje delavske kulturne zveze »Svobode« in delavskega glasbenega društva »Zarje«, da sta pričeli prirejati delavske prosvetne večere. Saj je delavec pravtako potreben razvedrila kot kruha, poučna predavanja pa mu tudi koristijo, izobrazba je istovetna z napredkom, iz nje lahko posameznik črpa moč, ki mu je tako potrebna v živ-ljenski borbi. Mali človek mora dandanes vedeti in znati čim več, sicer ga družba s svojo rafiniranostjo povsem potepta, Nasprotnikovo orožje je vedno dvorezno, to je treba pomniti.
Kot je uspel prvi večer nad vse pričakovanje, pravtako je tudi snočnji, da ni mogel bolje. Ne govorimo pa o gmotnem uspehu, saj so vsi sodelujoči v resnici dajali, darovali, zato pa tudi s pravo ljubeznijo do stvari in občinstva. In občinstvo zna tudi ceniti njih požrtvovalnost in kulturno delo »Zarje« in »Svobode«. Prireditve so namreč brez vstopnine. Naglasiti je pa treba, da je bil spored tudi snoči izredno bogat in pester.
Kvartet godbe »Zarje« in sekstet sta podala prav vzorno dr. Dolinarjev Venček slovenskih narodnih pesmi, Idilo in Polko tempo, pod kapelnikom Fr. Dolinarjem. Koncert je oddajal tudi radio. Odlično in s polno sigurnostjo je odigral konservatorist M. Vrtačnik na gosli Zajčev Koncert št. 5, pri klavirju ga je spremljal g. Žebre. Glinkova Severna zvezda, ki jo je odpela v ruščini ga. Št. Vukova, je ogrela vse poslušalce, tudi Devova Snegulčica je ugajala. Pevko je spremljal pri klavirju g. Žebre. Mladi konservatorist in kovinar g. Korošec je odigral na pozavni ob sprem-ljevanju klavirja (g. Žebre) Pauderetovo Ario prav prijetno in gladiko. Denzovo »Če bi razumeli« in Mayer-Stolzenauovo Malo pesem sta podala v duetu ga. Vukova (sopran) in konservatorist g. B. Šantel (violončelo) z velikim uspehom, na klavirju ju je spremljala kons. gdč. Duša Šantlova. Na saksofonu je zaigral konservatorist g. Dražil, in sicer Wie-deoftovo »Valse vanite«, pri klavirju ga je spremljal g. Žebre. H koncu je pa še zapel g. Drago Bunger 4 lepe pesmi s prijetnim glasom, spremljal ga je g. Marijan Lipovšek. Aplavz .kar ni hotel prenehati. Sploh so bili sodelujoči nagrajeni z nedeljenim res iskrenim priznanjem, ki so ga tudi nedvomno zaslužili. Po koncertu je g. Cvetko Kristan kratko, jasno in zanimivo orisal lepo, po zgodovini bogato Španijo, »Afriko v Evropi«, ki je bila nekoč najmočnejša evropska jdržava, z najlepšimi in najfeo-gatejšimi razseinimi kolonijami, zdaj je pa skoraj povsem propadla. Predavanje je spremljalo 100 krasnih diapozitov, ki so zelo jasno pokazali stare prekrasne in čudovite mavrske zgradbe z bogato orientalsko arhitekturo, vsa važnejša španska mesta, romantične soteske goratih pokrajin, Siero Nevado, Pireneje, stanovanjske dupline v skalah, revne naselbine, lepe Španjolke, bikoborbe itd. Vsega ne moremo niti naštieti, videli smo toliko lepega in zanimivega, kot da smo v resnici romali skozi to nemirno domovino, ognjevite Carmen in »junaškega« Dona Quichota. Španija je na tleh davnih, uničenih kultur (Kelti, Rimljani, Mavri) in na meji juga, zapada in orienta, zato je tudi dežela največjih skrajnosti, večnega nemira in borb (saj so Španci tako vročekrvni, da se bodejo celo z biki, na drugi strani pa prepuščajo vse božji volji). Toda, kar je onkraj Pirenejev, ki so nekakšen kitajski zid, nam ostane še davno več ali manj — španska vas.
Prirediteljem tako lepega večera je čestitati.
Delavci in delavke Ljubljane in okolice! Včlanite se v delavsko kulturno zvezo »Svoboda« in postanite člani glasbenega društva »Zarja«! Ustvarjajmo!
Majska številka »Svobode« prinaša ve-lezanimivo in poučno razpravo:	Izobraže-
valno delo strokovnih organizacij. Priporočamo, 'da to razpravo vsak dobro in s pomislekom prečita. — Razprava:	Kaj je
marksizem? se nadaljuje in je nadvse poučna. — R. Golouh razpravlja o nemškem fašizmu. — Mile Klopčičeva pesem: Mati govori ob zibelki, je krasna. — Tone Čufar pa ima lepo pesem: Solčna molitev z markantno sliko.
Pregledi in ostali spisi so vredni, da se prečitajo. Iz njih se vidi, kako se »Svoboda« razširja, kako se dviga delavsko kulturno gibanje in delovanje.
Kdor še ni član »Svobode«, naj postane! Za članarino Din 4.— dobiva obenem revijo »Svoboda«.
PUCH
novi modeli
Zelo trpežna kolesa se dobe po solidni ceni tudi na obroke le pri tvrdki
IGN. VOK
Ljubljana, Kranj, Novomesto
ORIENT
družba z omej. zav., Ljubljana
O
Tvornica suhih In oljnatih barv ter flrneža in steklar-ske^^Jdel^Velik^^aloga^likarekih^n^leskars^ potrebščin, študijskih in umetniških tempera ter šolskih barv. Tuši, pastele, čopiči In stojala za slikarje In risarje v največji izbiri in-po najnižjih cenah-
Prodajalna: Ljubljana
Dunajska cesta Ste v. 14
Izdaja konzorcij »Delavca«. Predstavnik Ivan Vuk, Ljubljana. — Urejuje ter za tiskarno odgovarja Josip Ošlak v Mariboru. — Tisk Ljudske tiskarne d. d. v Mariboru.