List 17.
V pospravljenje sreberne poroke
Nj. veličanstev presv. cesarja Franc Josipa I. in cesarice
Elizabete.
Slavnostni govor
v „besedi" narodne čitalnice ljubljanske dne 20. aprila 1879.
Častita skupščina! Starodavna lepa družbiaska navada je, da tudi gospodar preproste rodovine, ako po dobroti Vladarja človeške osode uČaka redko srečo petindvajsetietnice zakonske zaveze, praznuje ta pomembni dan kakor najbolje more in zna, in od blizu in daleč se shajajo oni dan njuni otroci in vnuki, sorodniki in prijatelji^ter jima razodevajo srčna voščila, naj ju Božja roka miloativo čuva še v bodoče.
Cez malo dni bode preteklo 25 let, kar se je obhajal na carskem dvoru dunajskem isti veseli dogodek, katerega spomin slovesno obhajati se pripravljajo zdaj vsi avstrijski državljani in med njimi tudi svojim vladarjem vedno zvesti narod slovenski.
Naj danes, ko smo se zbrali tudi mi tu v narodnem domu, da izkažemo Njih Veličanstvoma iskreno svojo udanoat, bode mi dovoljeno, najprej se ozreti nekoliko v minulost ter predstaviti si pred oči nekatere prednike slavnih avstrijskih vladarjev, po katerih se potem tem najnaravnejše prikažeti našemu pogledu tudi vzvišeni sliki našega sedanjega deželnega očeta in deželne matere naše.
Vladarji notranje-avstrij&ki (Stajarskega, Koroškega in Kranjskega): nadvojvoda Ernst železni, po-četkom petnajstega veka, — nadvojvoda Karo l v šestnajstem veku, in soproga njemu Marija, bavarska prin-cezinja, najpobožnejsa žena iste dobe, —   vsi bili so prijazni naši slovenski deželi.
Cesarji: Friderik III., utemeljitelj ljubljanski stolni cerkvi 1. 1461., — slavni Maksimilijan L, imenovan „poslednji vitez", sam velik prijatelj slovanstva, imel je na svojem cesarskem dvoru dunajskem mnogo naših učenih rojakov okoli sebe, — Ferdinand I. (brat Karolu V.), — cesar Ferdinand II. (sin zgorej hvaljene Marije), — Leopold L, — nepozabljiva cesarica Marija Terezija, podpornica šolstvu in ustanoviteljica naši družbi kmetijski, — nje soprog Franc, kateri je ukazal dvornemu matematiku Nagelnu, naj preišče vse prirodne znamenitosti naše kranjske dežele, — vsa ta slavna imena so z nami v tesni zvezi in zlatimi pismenkami zabiležena v naše domovine povestnici.
Leopold II. je bil enako prijazen in naklonjen Slovenom, kakor za njim cesarja Franc in Fer* din and, katera sta zapored s svojim pohodom osrečevala našo domovino, — in kdo naobraženih slovenskih rodoljubov ne pozna podpiratelja vednosti in umeteljnosti, nadvojvodo Ivana, ki je pred 37 leti pomagal na svetlo našemu narodnemu listu „Novicam" in je bil še poseben prijatelj kranjski družbi kmetijski!
Tem svetlim vladarjem habsburške hiše po duhu in srcu prevredni naslednik je Njega Veličanstva cesar Fran j o Josip I.
V ozbilnih in politično-razburjenih dneh je prijel Franjo Josip L, še v mladih letih, žezlo avstrijskega cesarstva, a takoj si je s svojim človekoljubnim vladanjem pridobil srca njega veselih narodov prostrane Avstrije.
To veselje avstrijskih državljanov je doseglo svoj vrhunec, ko se je svetli cesar dne" 24. aprila 1854. leta poročil s preblago Elizabeto, vojvodinjo bavarsko, — iz tisoč in tisoč src in grl so tadaj odmevala vroča Toščila: „Zivela cesar Franjo Josip I. in cesarica Elizabeta!"
------    130    -----
In mili Bog je branil mladega vladarja najete morilčeve roke in blagoslovil je njega srčno zavezo: daril je Njih Veličanstvoma cvetoče hčere in brdkeg* naslednika Rudolfa, ua katerega ae zaupno ozira vsa Avstrija.
Kes! da priplavali so tudi temni, nearečonosni oblači nad hišo habsburško, — nezgode so večkrat zadele ter bridko ranile ljubečo duio Franjo Josipa očeta, sina, brata ia vladarja Avstro-ogerske, o katerih so izraževali svoje odkritosrčno sočutje zvesti mu narodi avstrijski.
A vse te bridkosti so danes pozabljene v radostnem spominu na 24. dan aprila 1854. leta. Hvaležno čestita tudi Kranja onemu dnevu v živem spomnu na obile darove, kateri so prihajali in neprestano prihajajo iz milostljivih cesarjevih rok naši deželi o raznih prilikah in iz mnogovrstnih namenov, katere je zapisala lilijo v Ihtioe domovine naše. Vničevali so nje blagostanje požari, pokončavale so povodnji poljsko setev, ali pa je prišla kaka druga uima in ž njo revščina in beda med obupne rojake, — a cesarjeva očetovska ljubezen se je usmilila nedolžnih trpinov in došla je pomoč, maogokrat uže prej, nego je prošnja potrkala na človekoljubno vladarjevo srce. — Zidale so se cerkve, šole, stavili se različni dobrodelni zavodi pj Kranjskem, in hvaiežni moremo reči, da je tudi pri maogem takošnem početju izdatno pomagala slavaozoana ra4odarnost Njih Veličanstev. Tudi umeteljniki in učenjaki, ljubci bogov, če prav ne ljubci sreče, so prejemali in še prejemajo po cesarski milosti pripomoči za svoje na >braževanje, in uže marsikaterega vrednega sina slovenskega rodii je Njega Veličanstvo odlikovalo v znamenje, kako ve ceniti vsako delovanje na korist deželi in državi.
Kdo bi zatorej iz globoČine svoje duše ne želel Nj. Veličanstvoma, da se Njima broj srečnih let še dolgo, dolgo narašča 1
Danes, danes, gospoda! pa nam Slovenom v trdni nadi prihodnjih boljših časov še posebno stopajo v spomin nikdar pozabljene preblage besede premilega našega cesarja, s katerimi je ukaz dal svojim ministrom, rekši: ,,naredite mi mir med mojimi narodi!1' Navdušeni po tej veseli naii vskliknimo danes: Mili Bog varuj in blagoslavljaj našega svetlega gospoda in vladarja Franjo Josipa I. in svetlo so-prugo njegovo Elizabeto ter Nju slavno rodovino!
Tebi, mila domovina, pa kličemo, da se čuje krog in krog:
Veseli Slovenja, veseli se Krajna, Obnebje se jasni nad tvojo glavo, Iz olike mira ti venec poganja, Ki venčal bo tebi dolino, goro!