ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 20. decembra 1995
Leto V, št. 25-26
OJ, TI MESTO, BETLEHEMSKO!
Gda sam se nutri po martinjskom bregej pelo
-	prejk velkoga črnoga lesa prauti G. Seniki, mi je eške itak v vüjaj djálo, kak mi je gospa Frida lepau spejvala:
Poslušajte vsi ljudje,
Sveti Jožef v mesto gre,	
Sveti Jožef in Marija,
Gresta v mesto Betlehem.
Ko pa v mesto prideta,
Prenočišče iščeta,
Oj ti mesto, betlehemsko,
da nas nočeš prenočit...
Gda sta sveta Marija in sveti Jaužef v Betlehem prišla, je trda kmica bila, velki mraz, Marijo je že prijemalo. Niške ji je nej Sto pod svojo strejo vzeti. Zaman je nosila Marija pod svojim srcom
-	Sina Božega.
Eške dobro, ka se je najšla siromačka štalica. Eške dobro, ka so se najšli dobroga srca pasterge. Pri ognji so se segrejvali. Marija pa Jaužef sta se malo tö segrela v štalici. Pri düši njima je tö toplo gratalo, ka sta don nej sama - ka so don nej sami! - na tom strašno velkom svejti. Nika ne deje, ka so njini nauvi prijateli samo siromački pasterge. Ka je njin dragi dom ronjava štalica. Njini najbližiši pa - krave, somarge...
Gda smo pred božičnaj svetkaj trigé pojbičke - ka trigé pasterge -po betlehemaj ojdli, smo
ništarno paut tak dugo romali s svojo štalico od iže do iže, ka je kmica gratala, kak biks. Vendrak so na nebi čemerasti grdi črni oblaki tö bili, tak ka smo skor nikanej vidli. Penaze, ka smo z vörnim spejvanjom “Z neba je prišo, doli k vam angeu...” za dar dobili, smo tö nej mogli vküp šteti, pa smo se nej mogli talati tö nej. Gda smo trüdni taprejk po kméčnom Vankinom ogradi rajzali, smo gnauk samo nikšo velko čüdno sveklost zaglednili! Bejli snejg je žerjdavo redeči grato!
Pasterge na brgej pauleg Betlehema so tisto nauč zaglednili strašno velko sveklost. Trnok so se zbodjali.
Mi, sinčarski pasterge, smo se tö prestrašili od žerdjavoga Snega. Te pa eške bole, gda smo malo sledik vidli, ka na Bidrnom brgej iža gori. Eške penaze talati smo si tö pozabili. Bila je ekstaza. Katarza.
Pasterom pri Betlehemi je cujstaupo angeu pa jim pravo: “Ne bojte se! Prineso sam vam velko veseldje. Gnes se vam je v Davidovom Varaši naraudo Zveličar!” Natau je prišo nebeski šereg, vsi so hvalili Boga: “Slava Baugi na višavaj in na zemli mér lüdém!...”
Na svejto nauč -pripovejst tak pravi -eške prej kače tö počivajo.
Francek Mukič
Foto: Jože Ftičar
VSEM BRALCEM ŽELIMO BLAJŽENE BOŽIČNE SVETKE IN
SREČNO NAUVO LETO
2
Predsednik državnega zbora Jožef Školč v Budimpešti
ZADOVOLJNI Z DOGOVORJENIM
Slovenska parlamentarna delegacija, v kateri so bili poleg predsednika državnega zbora Jožefa Školča še nekateri poslanci in slovenski veleposlanik Ferenc Hajos, je imela pogovore z najvišjimi madžarskimi politiki: premierom Gyulo Homom, predsednikom države Arpadom Gönczem, predsednikom parlamenta in gostiteljem Zoltanom Gálom, nekaterimi državnimi sekretarji v notranjem in zunanjem ministrstvu, in Csabo Tabajdijem, zadolženim za manjšine v uradu predsednika vlade.
Pogovori so potekali o znanih temah, ki jih običajno razvrščamo v naslednje tematske sklope: - Razmere v svetu, ki so to pot bile v znamenju sporazuma o miru na Balkanu; - Približevanje evropskim povezavam; -
Dvostranski stiki in Manjšinska vprašanja.
 Slovenska parlamentarna delegacija je dobila zagotovila, da bo Madžarska pomagala povsod, kjer bo lahko. To velja za probleme, ki se pojavljajo in se še bodo glede nasledstva po raz-
padu Jugoslavije, in tudi za vključevanje oziroma
še prej približevanje evropskim povezavam, zlasti Evropski uniji. Zelo podobna stališča so bila izrečena tudi o uresničevanju nalog med manjšinami, vendar bo morala Slovenija upo-
števati težke gospodarske razmere, ki že ovirajo uresničitev marsikatere skupne naloge.
Med te naloge sodi tudi odpiranje novih mejnih prehodov med Slovenijo in Madžarsko. V Budimpešti so poudarili, da bo nekaj prehodov vseeno čimprej odprtih. Začetek gradnje železniške proge pa naj bi bil, po informacijah s pogovorov, v letu 1997.
Na pogovoru pri Zoltanu Galu so menili, da bosta v bodoče madžarski parlament in slovenski državni zbor prispevala večji delež v sodelovanju med državama. To pa naj bi uresničili z ustanavljanjem mešanih komisij za posamezna delovna področja. Denimo, komisija za narodnostna vprašanja ali kakor se bo imenovala, bo sprejela konkreten program aktivno-
sti, proučila, katere naloge je mogoče najprej uresničiti in katere pozneje, ter postavila časovni okvir, v katerem bo delo opravljeno. Podobno naj bi ravnali tudi na gospodarskem področju in tudi na drugih, kjer imata državi skupne interese.
Predsednik parlamenta Zoltan Gal pa je na konkretno vprašanje o nalogah med manjšinami odgovoril, da je potrebno uresničevanje nalog med manjšinami povezati z gospodarskim razvojem v njihovih okoljih in tudi v širšem prostoru.
Tako iz uradnih izjav madžarske in slovenske strani kakor iz neuradnih pogovorov s člani delegacije lahko povzamemo, da sta bili obe strani nadvse zadovoljni z dogovorjenim.
eR
Predsednik Jožef Školč (v sredini), član Državnega zbora Borut Pahor in Mile Butinar konzul slovenskega veleposlaništva v Budimpešti
SLOVENSKI PARLAMENTARCI TUDI V MONOŠTRU
Svoj obisk na Madžarskem je slovenska parlamentarna delegacija, ki jo je vodil predsednik skupščine Jožef Školč, končala v Monoštru, kjer se je srečala s predstavniki obeh slovenskih organizacij v Porabju. Predsednik Zveze Slovencev, Jože Hirnök je goste seznanil z nekaterimi problemi Slovencev na Madžarskem. Med drugim je dejal: “Najprej bi spet opozoril na problem našega porabskega radia; Zveza Slovencev že dolgo opozarja na to, tako pristojne na Madžarskem kot v Sloveniji, da želimo porabski Slovenci svojo radijsko postajo, ki bi v naše domove prinašala slovensko besedo, informacije in še mnogo tega v maternem jeziku, žal, še nismo prišli do svoje frekvence,
čeprav nam jo država že dolgo obljublja. Pričakujemo, da nam bo Slovenija pomagala pri usposabljanju kadrov in realizaciji radijskega programa ter nabavi opreme.
Naš naslednji problem so mejni prehodi. Potrebno bi bilo podaljšati obratovalni čas prehoda Gornji Senik-Martinje, ker se, na naše veliko
zadovoljstvo, promet iz dneva v dan povečuje.
Vsekakor pa nas čudi dejstvo, da se malo govori o odprtju mejnega prehoda Verica-Čepinci ki bi za nas bil prav tako vitalnega pomena,
in po nekih informacijah slišimo, da je Slovenija bolj naklonjena odprtju mejnega prehoda Prosenjakovci-Magyarszombatfa; ta prehod je spet
zelo daleč od nas in porabskim Slovencem ni v korist."
V odgovoru je Jožef Školč povedal, da vse kaže, da bo problem porabskega radia v bližnji prihodnosti rešen. To pa ne velja za mejne prehode, kajti Madžarska zaradi težkega gospodarskega položaja zaenkrat ne načrtuje odprtja novih mejnih prehodov na slovensko-madžarski meji. Slovenija sicer ima v načrtih štiri mejne prehode na skupni meji, toda prednost daje mejnima prehodoma Prosenjakovci in Kobilje. Oba mejna prehoda bi pomenila prednost pri povezovanju prekmurskih Madžarov z železno in Zalsko županijo. Če se bodo načrti uresničevali po tem programu, bo rezultat “tekme
za mejne prehode” naslednji: prekmurski Madžari - porabski Slovenci 5:1.
Predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš je na kratko predstavil novo slovensko organizacijo, ki je po manjšinskem zakonu politični zastopnik Slovencev na Madžarskem.
Poslanec Borut Pahor je na kratko seznanil predstavnike porabskih Slovencev z osnutkom, ki ga je v zvezi zamejskimi slovenskimi skupnostmi pripravila ustrezna parlamentarna komisija in ga bodo do 15. decembra poslali vsem zamejskim organizacijam. Resolucijo želijo predložiti parlamentu naslednje leto.
-MS-
Porabje, 20. decembra 1995
3
Prekmurski Madžari so slavili
PREDSEDNIKA SLOVENIJE IN MADŽARSKE STA SE SREČALA-DOMA
Pomurska madžarska narodnostna samoupravna skupnost je počastila in delovno obeležila 20-letnico ustanovitve. Pokrovitelj vseh prireditev je bil slovenski predsednik Milan Kučan, na njegovo povabilo pa je Slovenijo obiskal tudi madžarski predsednik Arpad Göncz.
Za tiste, ki so navajeni na nekoliko bolj toga državniška srečanja, bi bilo snidenje dveh državnih predsednikov in drugih na meddržavnem prehodu Pince-Tornyiszentmiklós, pravo presenečenje. Predsednika sta naredila tako sproščeno in prijateljsko ozračje, kakršno redko vidimo na tako visoki ravni. Sicer pa naj bi to ozračje označevalo odlične stike in sodelovanje med Slovenijo in Madžarsko, smo lahko slišali tako ob tej priložnosti kakor ob drugih obiskih na različnih ravneh.
Predsednika sta v Lendavi tudi povedala, da sta “prišla domov”. Madžarski, ker tu živijo pripadniki madžarskega naroda pa tudi svojih nekaj “korenin” naj bi čutil v teh krajin, slovenski je pa v tem koncu kar “dvakrat doma’: nedaleč vstran je rojen in je seveda predsednik vseh državljanov Slovenije.
O konkretnih nalogah med prekmurskimi Madžari so se pogovorili na prvem srečanju, ki sta ga imela predsednika Goncz in Kučan. Po oceni predsednika prekmurskih Madžarov Jožefa Balaska ima Slovenija vzorno manjšinsko politiko. Zatika pa se pri njenem uresničevanju, kakor so problemi tudi na madžarski strani pri študiju ali med državama, ko gre za priznavanje diplom.
Predsednika sta govorila tudi udeležencem konference, ki so razpravljali o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti madžarske narodnostne skupnosti. Slovenski predsednik Milan Kučan je ocenil, da je sedanje ozračje v Sloveniji in na Madžarskem ugodno za uresničevanje manjšinskih pravic. Kakšne so te pravice, pa ne odloča številčnost manjšine, ampak “pravice so ali jih ni”, je dejal. O recipročnosti je dejal, da je težko izenačevati nekatere standarde, zato gre v konkretnem primeru (prekmurski Madžari, Porabski Slovenci) bolj za približevanje k enakim pravicam. Slovenski predsednik je tudi odločno zavrnil zniževanje sedanje ravni manjšinske zaščite prekmurskih Madžarov, denimo s spremembami pri izdajanju dvojezičnih dokumentov in še kje. Milan Kučan je tudi poudaril, da uresničevanja manjšinskih pravic ne bi smeli uvrščati v siceršnje meddržavne odnose, denimo, če so stiki med državama nekoliko slabši, to ne bi smelo učinkovati na ozračje med manjšinami.
Iz govora predsednika Arpada Göncza pa je zlasti pomemben tisti del, v katerem je poudaril nenadomestljivo vlogo matičnih držav pri uresničevanju manjšinskih pravic. Prekmurskim Madžarom je zagotovil pomoč povsod, kjer jo bodo potrebovali, in kjer zdaj na Madžarskem ravnajo zoper interese manjšine v Sloveniji.
Uradne pogovore sta predsednika nadaljevala v Moravskih Toplicah. Namenila sta jih dvostranskim odnosom, razmeram v Evropi in tudi manjšinam. Na novinarski konferenci pa sta zopet ocenila sodelovanje med državama za zelo dobro in vsebinsko bogato na vseh področjih.
eR
KATEDRA IN SLOVAR
Elizabeta Bernjak o izobraževanju učiteljev in svojem slovarju
Na Visoki učiteljski šoli v Sombotelu so pred dnevi proslavili 15. obletnico delovanja Katedre za slovenski jezik in književnost, le nekaj dni pred tem je Cankarjeva založba izdala moderni slovensko-madžarski in madžarsko-slovenski slovar, ki ga je napisala lektorica za slovenski jezik na omenjeni visoki šoli Elizabeta Bernjak.
“Moram reči, da me obdaja kar prijetno čustvo, da 13 let aktivno pomagam pri delu katedre, in sicer ne samo na lektoratu, saj imamo posebej lektorat in potem posebej katedro za slovenski jezik in književnost. Moram reči tudi to, da se je veliko spremenilo y teh 15 letih, saj smo takrat predavali recimo književnost in jezik in mogoče kakšno konverzacijo. Ker pa izobražujemo učitelje za dvojezično območje sem predstojniku katedre predlagala še uvedbo dveh novih predmetov, terminologijo drugega predmeta, ki ga študira študent in dvojezično metodiko,” je v uvodu najinega pogovora dejala Elizabeta Bernjak. Toda teko ona kot ostali predavatelji niso najbolj zadovoljni s tema, kar so dosegli: “Rezultati, ne našega dela, ampak naših učiteljev, diplomantov, ki so tu končali študij, niso taki, kot smo pričakovali. Najbrž so vzroki tudi objektivni, nekateri niso takoj dobili zaposlitve, slovenščino so osvajali kot drugi jezik, marsikdo v Porabju ne obvlada slovenskega jezika na nivoju maternega jezika, temveč se ga nauči pozneje. In če tega jezika ne uporabljaš, potem ga pozabiš. Tako se je zgodilo z našimi učitelji, ki ne obvladajo jezika toliko, kot bi vsi skupaj pričakovali. Ne rečem, da je krivda prav pri njih. Mogoče so razmere teke, da v Porabju ljudje ne govorijo več toliko slovensko, kot je bilo to pred leti. Mogoče bi s kakšnim impulzom od matičnega naroda dobili večje veselje do tega, da bi se bolj zavedali korenin, kot se jih zavedajo danes.ˮ
In tako se je veliko diplomantov - vsega skupaj jih je bilo 52 - izgubilo, saj
se je večina zaposlila na madžarsko govorečem območju in izgubila stik s slovenskim jezikom, kar je velika škoda. Zanimivo je, da se zdaj za študij slovenskega jezika odločajo Madžari in pripadniki hrvaške manjšine, saj ste od desetih, ki zdaj redno študirajo, le dva iz Porabja. Sicer pa je zaradi sprememb, ki jih doživljajo madžarske univerze, predvsem pa uvedene šolnine, nekaterim že skorajda onemogočeno študiranje. Katedra za slovenski jezik svojim študentom pomaga predvsem pri zagotavljanju poceni knjig in učbenikov. In kakšen je pogled v prihodnost: “Ob katedri za slovenski jezik bi radi ustanovili še katedro za prevajalstvo in potem bi bilo mogoče večje zanimanje za učenje slovenskega jezika, tako s strani Porabcev kot večinskega naroda. Sicer
pa načrtujemo tudi izobraževanje vzgojiteljic na visoki stopnji, ker tu vidimo največjo pomanjkljivost. Mislim, da je vzgojiteljičino znanje maternega jezika prvobitno in bi moralo v Porabju imeti zelo veliko težo. Morali bi izhajati iz narečja, da bodo otroci vedeli, da je tudi narečje pomembno in potem bi počasi iz narečja prešli na knjižni jezik. Za vse to pa je potrebno vzgojitejice pravilno usposobili,”
Elizabeta Bernjak je v zadnjem obdobju poleg poučevanja veliko svojega časa namenila tudi slovensko-
madžarskemu in madžarsko-slovenskemu slovarju. V nakladi 10.000 izvodov ga je pred dnevi izdala Cankarjeva založba. Je avtorica zadovoljna s svojim delom? “Nekaj naredite in takrat, ko je v fazi nastajanja, ste polni pričakovanja, ko izide, pa vam je nekako žal, daje že izšel, to je tako kot otroci, odrastejo in odidejo od doma, zdaj šele vidim, kaj vse bi bilo potrebno narediti zraven. Po vsej verjetnosti bi zajela širši obseg besedišča, mogoče bi upoštevala druge nianse. Moram reči, da sem izredno zadovoljna, da lahko študentom tukaj, mogoče tudi učencem na drugi strani meje in nasploh uporabnikom v obeh državah, ponudimo en tak priročnik, ki ga lahko uporabljajo tako poslovneži, študentje, pa tudi strokovnjaki.”
Elizabete Bernjak pravi,
da so posebna vrednost slovarja, v katerem je okrog 42.000 slovenskih in 45.000 madžarskih gesel, naglasna znamenja, ki bodo v veliko pomoč pri izgovarjanju slovenskih besed, poleg tega pa ima precej bogato frazeološko in terminološko gnezdo. “Mogoče bi bilo moje zadovoljstvo še večje, če bi lahko tudi Porabci segali po slovarju, da ne bi bil tako drag, saj vem, da je težko pričakovati od njih, da bodo dali 10 tisoč forintov, kolikor bo približno stal en slovar.”
Silva Eöry
Ob 15-letnici katedre za slovenski jezik in književnost so na Visoki učiteljski šoli pripravili slovesnost. Udeležili so se je številni gostje z obeh strani meje, med njimi pa je bil tudi slovenski veleposlanik na Madžarskem Ferenc Hajos, ki je katedri zaželel še nadaljnih 150 let delovanja. Veliko pohvalnih besed je spregovoril tudi dekan Visoke učiteljske šole János Pusztai. In kaj je rekel vodja Karoly Gadanyi? ʽʽV petnajstih letih se iz otroka razvije mladenič. Naša katedra je pravkar stopila v mladeniška leta in upajmo, da bo doživela tudi svoja odrasla leta.” Povedal pa je tudi tole: “Niso imeli prav tisti, ki so leta 1980 prerokovali, da bo slovenska katedra obstajala le 2-3 leta. Naša šola je edina na Madžarskem, ki izobražuje učitelje slovenskega jezika. Govoriti konkretno o prihodnosti, ni lahko. Nas vodi v prvi vrsti optimizem. Radi bi doživeli novih 15 let. Obvezuje nas stroka, slovenski jezik in kultura, naša ljubezen do porabskih Slovencev in matičnega naroda.”
Porabje, 20. decembra 1995
4
Od Bogojine do G. Senika
BISERNI (DIAMANTNI) ČLOVEK
... Tam sredi Martinja ena hišica stoji,
V njej slavljenec prebiva, veselo tam živi...
Čez mejo so Slovenci pozabljeni bili, Slovenska sveta maša Sinčare zdaj krepi. Bog živi, Bog živi, Bog živi dol z neba, Bog živi, Bog živi Gospoda župnika!..."
Gda so ata šče živeli, smo dve kobile imeli. Tiste sam tüdi mogo na pašo pelati. Ata so pravili: “Dobro, lepo tak pomali, nej ka bi ti friško, ka te se gér nevola zgodi!” Zdaj pa te, gda smo šli nazaj, en pajdáš, takši bole fretaški biu, un je biu doma tam na začetki vesi, se je tam skrüu, pa kak je vido, ka idem blüzi, je prestrašo kobilo, una pa galop domou! Ges sam se pa držo za grivo (kosminje) pa vse, dol sam zato nej spadno, liki te sam galopero prvič pa oslednjim v živlenji!...
-Gospaud plebanoš Camplin, vi ste letos zadobili, ka ste biseromašnik (gyémántmisés) gratali. Mislim, ka je tö velka čest za enoga dühovnika.
-To je velka milošča boža, zato ka če nega zdravdja, te toga tüdi nega. V naši mariborski püšpekiji nas je letos bilou takši biseromešnikov samo dva. Tišinski gospod pa ges. Eden pa je biu železomešnik. To je 7O lejt mešništva. Na Vogrskom je to 65 lejt.
-Vejpa Vi, gospod biseromešnik, Vendrak tam gor pri najvekšom Gospodi don mate kakšno protekcijo?
-Mámo, če smo toga vrejdni! Pa če za to molimo pa prosimo! Tak to ide... Pa dosta drügi lüdi tüdi moli za mené, ka ges rad vsakšemi pomagam. Ništarnim eške itak vöspravlam francuske penzije, ka eške majo pogodbo, kontraktuš s staro Jugoslavijo. To je bilo že te, gda sam ges odišo s Francije, gde sam biu dve leti dühovnik za Slovence v Franciji. Te so mislili, eh, samo en par lüdi de trbölo rejšiti, zdaj sam pa ges že na stotine rejšo. Če má tri mejsece plačano zavarovanje (biztosítás), pa že dobi pokojnino. Vej pa to na svejti nega države, nej, ka bi to dala!
-Zdaj pa te skočimo enoga velkoga, ta nazaj v tiste cajte, gda ste vi eške mali pojbiček bili.
-1912-oga leta sam rojeni v Bogojini. Naša družina je bila dobra in verna. 14-oga leta pa se je te brat narodo. Te pa bojna vövdarila. Ata so mogli rukivati, v Vogrski vojski so bili. V vesi smo meli strašno dobroga plebanoša, Ivana Bašo. Uni so te 29-oga leta novo cerkev zidali s svetovno znanim arhitektom (építész) Jožefom Plečnikom. Cerkev 30-oga leta bila zozidana. Pa te mi, šteri smo že v gimnazijo odili, pa gda smo prišli kaj gledat, te so pravili gospod: “Ja, dečki, nej tak, talige vzemite pa motiko pa tak! Trbej je pomagati!”
-Zdaj, ka ste že 60 lejt düšni pastér, v takši črni reverendi pa kiklati čmi šapki, si človek žmetno zbrodi, kakši ste bili, gda ste mali bili. Vi ste zato gvüšno tö bili mali pojbiček, ka ste po travnikaj lejtali, ka ste se špilali, pa ste kakše krave tö pasli?
-Ja, tüdi, pa kelkokrat! Joj, pa paziti, ka bi krave nej prejk mejé skočile! Ka naj sosedi kvar ne napravijo. Ovači pa bi ges skoro mogo ostati doma. Zato ka té, gda so 24-oga leta meni ata mrli - sestra se je kumaj narodila, šest nas je bilo -, ka te zdaj? Mama dovica, samo staro mamo smo šče meli, drügoga nej. Depa te so zato plebanoš Baša pravili, ka nej, naj ostane tadale v šoli, vej mo ga že pomagali! Uni so mi največ
pomagali pa podporno drüštvo (segélyegylet).
-Mali mlajši so zvekšoga zato kaj lagvi tö. Vi ste že kak mali pojbiček tö vrli bili, ka ste se že pripravlali na vašo božo slüžbo, ali ste včásik kakšo vrgolijo tö naredli?
-Ja, edno sam prikaco, ka nevola bila! Ata so bili v Sibiriji pa so Prišli domou. Te so en prstan za sebé dali napraviti z
imenom, enoga pa za mé, kak najstarejšoga. Zdaj pa te je juniuša prvo sveto prečiščavanja bilo. Imeli smo eno črešnjo, štere so že zrejle bile. Ges sam pa šeu gor na črešnjo pa se je nej proso, če smem, pa so mi prstenek vzeli vkrej!
-Te takša sigurnost bila?
-Jajja! Vse je trbölo prositi pa bogplati tau tak. Pa gda sam od meše prišo, posebno v nedelo, te pa: “Vanek, zdaj pa povej ka je bila predga?” Pa sam rad poslüšo predgo, tüdi dvornik sam biu. Ne morem praviti, zato so me radi imeli, pa mama tüdi, depa red je mogo biti. Vsigder je bokše, če je stariš bole ošter, kak pa če vse pistí.
-Kak ste si vi zmislili, ka te vi dühovnik?
-To pa, ka sam rad möu domačega plebanoša. Vej pa tak pravim,
te gda so oča mrlí, najmlajša sestra malo prva rojena, ka do te zdaj mama sami delali s to deco?! Depa plebanoša so te li pravili, ka naj se tadale včim. Ges sam te kumaj V drügi gimnaziji biu. Te bi mogo domou iti kak najstarejši...
-Vi vsigdar pomagate meni pri knjižni (irodalmi) rečaj, ka pa če je ne razmim. Gde ste se vi Vogrski navčili?
-Ges sam v vogrsko osnovno šolo v Bogojini kumaj pou leta odo. Okoli 20-oga leta. Tačas, ka so nas nej cuj k Jugoslaviji prikapčili. Te sam šeu v gimnazijo v Mursko Soboto...
-Te ste se pau leta tak dobro madžarski navčili?
-Nej, dosta sam se navčo, gda sam v Lendavi biu kaplan, največ pa te, gda sam biu zaprejti.
-Zaprejti? Te ste nej samo te lagvi bili, gda ste mali bili, liki te tö, gda ste že velki gratali?
-Tau tak! 41-oga leta sam ges tü biu v tej fari, v Petrovci. K meni je prišo na obisk partizan Štefan Kovač, ka je organiziro Osvobodilno fronto (Felszabadító Front). V cejkari je bombo möu. Pravo mi je: “Vejš, Ivan, bojna je, če ti vödaš, ka sam ges pri tebi biu, drügo te ne čaka, kak smrt!” Ka pa norije gučiš!? Tébé bi ges vödavo!? Vejpa pajdaša sva pa vse!... Un je pa vse lepo piso, gde je odo. Gda so ga sledik skriti Vogrski šandarji doli strelili, so pri njem najšli, gde vse je odo...
Mene pa dühovnika Miška Jeriča so odpelali v M. Soboto. Tam so nas Vogrski šandari pa nemški Geštapo vöspitavali. Pet lejt robije (fegyház) sam dobiu, Miško Jerič 4 lejta robije, tretji dühovnik Danijel Halas pa eno leto pa pou. Dvej leti pa dva mejseca sam “dojzoslüžo” v Váci. Te so me pistili. Gda so 43-oga nyilaške Prišli, te so me pa v Komáromi meli dva mejseca.
-Kak se vam pa kaj tam godilo?
-Ja, dobro bi bilo, samo preveč lačni smo bili. Küjarge pa sodacke so na črno odavali gesti, mi smo pa toplo Vodo dobili za zajtrk, podnek telko kelko, večerja pa: nikanej! Hajdi spat! V srejdo pa v soboto je bila testa. Gnouk na keden je bilou malo mesa.
-Bíli so vas zato nej?
-Nej, to nigdar nej. Sprvoga smo nikanej delali - to je najbole lagvo bilo -, sledik sva pa te knjižničara (könyvtárosok) gratala v vouzi. Pisali smo leko gnouk na mejsec. Vej ta pisma ešče čuvam. Brat me je prišo gledat, té naš pisateu pa dühovnik Lujz Kozar pa drügi.
-Mislim, ka so vaša mati dosta djaukali tistoga ipa.
-Pa kakša lejpa pisma so mi pisali!?
-Zatoga volo, ka ste Slovenci bili, so vas v vauzi nej bantivali?
-Nej. Celo na pisma so nej pisali, ka vend, liki szlovén!
-Njajva malo zdaj té žalostne dele, vejpa božični svetki kauli dejo. Kak se pa kaj toga spominate? Miklauš pa Jezoš so vam kaj prinesli?
-Bole Miklauš. Cípele sam mogo lepo spucati, v okno djasti, te zato kaj prineso. Vej pa nej ne vejm ka: kakše djaboka,
Porabje, 20. decembra 1995
5
škrojce, vi pravite šajbe... Za Božič pa smo k polnočnici šli, pa smo si s surkošom, s skalami svejti. Te so takši smolaki bili, nej bilo patri, ge pa!? To so najlepši Svetki, če gli so nej najvekši. Najvekši so vüzemski, zavolo Kristušovega trplenja pa gorstanenja.
-Betlemeške so pri vas tö ojdli?
-Nej, liki odili smo za Novo leto okoli spejvati: “Staro minulo, tö novo se začelo, naj bode Bogi hvaleno, za nas pa bo veselo!...” Pa te smo od iže do iže odili, pa če se nej nišče oglaso, smo začnili kričati: “Pogače nam prineste!!!” Meli smo mali šibice tö s sebov, pa smo s tistimi malo na fajni dekle zoščukali pa gučali: “Dekla k moži! Dekla k moži!”
-Ka so kaj vaša mati boukšoga sküjali na Bo-
žič?
-Škrojce. Pa süje slive. Meli so je - Bog jim daj nebesa! - v lončeni posodi skrite na podi pod tramom (gerendo). Depa mi smo zato tisto vönajšli, pa te tak pomalek vönosili. Tisto tak bokše bilo!
-Ka bi letos radi geli na božične svetke?
-Naša küjarca to itak vse má na skrbi. Smo nej
lačni, pa nej žedni. Ges ovak kapüstne reteše mam najraje.
-Gospod plebanoš, vala lejpa, pa vam želejm blajžene božične svetke, srečno nauvo leto ino dosta zdravdja!
-Ravno tak, Bog plati, tebi pa vsem, šteri do to
šteli, naj rejsan puno zdravdja majo v novom leti pa veselja - pa te de vse dobro!
Biseromešniki Vogrski pravijo: gyémántmisés. Rejč biser ovak znamanüje: džundž, gyöngy. Tak pravi diamant, kak pravi džundž so - prava redkost.
Plebanoš Ivan Camplin so tö prava redkost.
Leko bi je zvali “Biserni človek” zato, ka so biseromešnik.
Leko bi je zvali “Diamantni človek” zato, ka so trdi pa dragi, kak gyémánt, najtrši dragi kamen globko po zemlo. Z autonom se vozijo, kak spiš, glas majo, kak oceu, pogled oster, kak njin Atek, gda so jim zavolo črešnj prstanek vkraj vzeli, kelih pa tak nagnaki držijo, kak če bi büu dojzakovan.
Depa ka se čüdivamo, vej so pa eške samo 83 lejt stari.
Obraz majo takšoga, kak če bi büu vöstesani z najtršoga diamanta. Njina biserna meša jim je gvüšno bila eden najlepši svetkov v njinom živlenji. Depa Zaman so vnoženo lejpoga gučali o njij pri Nedeli, v Bogojini pa na G. Siniki, uni so samo ponižno poslüšali. Nikši smej na obrazi, samo oči so se včási oblisnile, kak gda se rudarom pod zemlo dragi kamen skaže med kulnom, Z glavo so samo te za tejér mignili, gda so jim martinjski pesmarge spejvali: "... Smo doživeli srečni zdaj mašo biserno, Se k Bogu prošnja dviga, naj še železna bo...”
Biser se tačas ne vidi, ka se školjka (kagyló) ne odpre.
Düša je tö skrita v tejli.
Plebanoš Ivan Camplin - Zaman od zvüna tak sigurni vögledajo - svoje mejke düše in svojoga dobroga srca ne morejo skriti. Tau drži, kak železo. Drži, kak železna meša.
Francek Mukič
...Krao Aleksander je Večkrat v Bled prišo, ka je tam möu svojo vilo. Pa te smo mi, kak dijaki šli ta na izlet (kirándulás), pa smo bili sprejeti pri krali. Te nam je pa tisti vučiteu pravo, ka prej kakoli de nas krao pito, pa gda mo mi odgovarjali, moremo cujdjati, ka “Vaše veličanstuo” (őfelsége). Mi, večji dečki smo te bili v 7.-8. klasi. Pred menov so vsi pravili krali, ka do uni oficiri. Krao se je tak lepo smejo ka vse. Gda sam ges nared prišo, sam pravo, ka ges mo dühovnik. Te pa je kralj tak malo čüdno gledo. Vendrak si je mislo, ka do lepo vsi oficiri, ka pa te té tü zdaj kvari kejp? Ges sam še malo zbojo, pa sam pozabo včasik cujdjati, ka “Vaše veličanstvo”. Te pa malo tihoča gratala, meni na pamet prišlo, pa sam ejkstra samo to pravo, ka “Vaše veličanstvo!” pa nika drugo. Te so se pa vsi fejst fejst smejali...
SLOVENSKI KULTURNI DEN NA DOLENJOM SENIKI
Dolenjeseniška slovenska samouprava je 26. novembra 1995 kulturni den organizirala v vesi. Po podneva je že vse živo bilau v vesi. Pomalek so vküpprišle kulturne skupine - pevski zbor pa slovenska folklorna skupina z G. Senika, Korpičeva banda z Varaša pa trio Črnko iz Slovenije, iz Čöpinec. V kulturnom daumi, tak v velkoj dvorani kak v knjižnici pa v vsakšoj iži, je že vse vrelo. Ranč tak je pa delo Šlau v klejti tü, gde je Lali Hanžek pripravlo mali mau.
Na pau tretjo je dvorana tak puna bila, ka bi tam več ednoga človeka nej mogo notstisniti. Mladina tak kak starejši so čakali kulturni program. Samouprava je pozvala iz vesi vsakšoga, posebno tiste, ki so tam ali tüj voditeli. Na pozvanje je prišo gledat kulturni program Martin Ropoš, predsednik Slovenske državne samouprave, Šandor Merkli kak
podpredsednik. Poštenje je dau prireditvi predsednik Slovenske zveze Jože Hirnök tü.
Program je lepo pozdravila Elizabeta Bartók, župankinja vesi. Po tistem je pa predsednik slovenske samouprave Števan Sukič stano pred lüstvo in njim je z lejpimi rečami tapravo, zakoj so naprajli ta kulturni program. Med drugim je pravo: “Gnes, pa vsigdar je tak bilau, ka se za kulturnoga človeka samo tisti leko drži , steri je nej pozabo svoje korenje, svojo pokolenje, materno rejč in kulturo.” Opozoril je lüstvo, da je na D. Seniki tau sploj specialno, zatok ka tü tri narodnosti živejo vküper. Nej eden drugoga odürjavati, liki poštüvati je potrejbno.
Kulturni program je več kak eno vöro dugo trajo. G. seniški slovenski mešani pevski zbor se je pa držo k tomi, ka je predsednik slovenske samouprave pravo. Za-
tok so pa na programi med drugimi lejpimi pesmi meli edno nemško pa edno slovensko pesem, da bi se vsi navzauči navčili te pesmi. Pa tak je bilau. Publika je z velkim veseljom spejvala z zborom vred. Reči pa note je vsakši gledalec v roke daubo. “Takšo je eške nej bilau,” smo čüli, gda je bio konec programa. Na konci pa cejla skupina na oder in smo z gledalci vred peli pa igrali: “Igrala je igrala je Korpičeva banda.ˮ Samouprava je tau tü naredla - ka je zvünreda simpatično bilau lüdam -ka gda so lüdje stopili not v dvorano, so ponüdili vsakšomi po Slovenskoj navadi perece pa palinko. Etak je pa tau srečanje gratalo cejlak družinsko, če so rejsan vküp bili Vaugri, Nemci pa Slovenci. Lejpo doživetje je bilau, Vejpa eške gnes gučijo od toga.
I. Barber
Kak so živeli pred 60 lejtami Srmacke v našoj vesi
Prva so tü bili Srmacke, nej samo zdaj (samo ka so eške bole vekši Srmačke bili).
Spominam se, gda sam eške sploj mala deklica bila, kak so živeli tisti nesrečni lüdje, šteri so nej meli nikoga, ka bi se brigo za nji. Nej so mogli več delati, da bi za svojo delo jesti dobili. Za nji se je žüpan brigo, ali kak. Peneze je nej mogo dati, nej ovak pomagati, nüt talo k ižam. Vsakši den, vsakši drügi, tretji den so k drugoj iži šli. Vzeli so svoj srmaški pünklič, s svojimi cotami z gvantanjom, ništerni je svoj mali vankišec neso in so šli od iže do iže.
Hišni vert in vertinja so je gorprijeli, bar ka so nisterni sami nej zadosta jesti meli. Dali so njim, ka so meli. Zvekšoga so je v ram nej pistili, ka Žalostno, so nej čisti bili. Bojali so se ka kašne drovne stvari raztorijo. Oni so v štali na krmi, na slami bili. Tam so tö spali. Šteri so nej meli štale, ta so v zimi nej šli, vleti pa ja. Te srmake so zvali “einleger”. Nemška reč=befekvő. To je žalösten Žitek biu. Nej so meli svoj dom, mogli so čakati od lüdski ljüdi svojo vsakdanešnjo, talerec župe, falajček krüja, lüdske dare.
Hvala Baugi, te cajti so minoli. Šteri zdrave kotrige majo, so nej manjacki, si leko nika prslüžijo, če drugo nej, gobe berejo, ka leko odajo. Prva so to nej kipüvali. Leko odijo jabke brat itd. Istina, ka Zdaj tö jestejo srmacke, nisterni so brez dela, Zdaj nji pomaga občina, dobijo podporo. Ništerni žlato majo, ki se skrbijo za nji. Vsakši se 
nikak brani. Nega več takšega v vesi, kak je bilo pred tem. Vüpajmo, ka ranč nede, če bar v rosagi se dosta najde, steri skor tak živejo kak inda “einlegerje”.
Zdaj, ka se približavajo svetki, pa ne pozabite na tiste, šteri samí živejo.
H. Čabai
Porabje, 20. decembra 1995
6
NAJSVETEJŠI DAN V LETU
Ko govorimo o božiču v Sloveniji, lahko povemo, da imamo v deželi na sončni strani Alp pravzaprav tri praznike enakega imena. Poleg Kristusovega rojstva, je božič še praznik njegovega razglašenja, ponekod pa tudi novoletni praznik. V Sloveniji se je “vrnil v modo” po osamosvojitvi. Ljudje smo se takrat pri praznovanju začeli zgledovati ne samo po izročilu naših prednikov, temveč tudi po praznovanjih z veliko blišča in pompa, kakršna imajo v zahodni Evropi in v Ameriki, kjer bodo za letošnja božična darila porabili okoli 120 milijard dolarjev. Tega so najbolj veseli trgovci, saj so nekdanja božična darila v obliki rdečih jabolk, orehov ali suhega sadja, zamenjale drage igrače, nakit, audio in video aparati. Božiček, ki je zamenjal starega dobrega dedka Mraza, ki je pri nas obdaroval otroke dobrih štirideset let, se je torej začel tržno obnašati. Vendar vse to pri vzdušju, kakršnega prinašajo prazniki, sploh ni pomembno. Posledice se ponavadi pokažejo šele po svetih Treh kraljih.
Čeprav je božič šele 25. decembra, se priprave nanj začenjajo že prvo nedeljo v decembru, predbožične nedelje pa imenujemo tudi adventne nedelje. Najpo membnejša zunanja podoba tega časa je adventni venček. Ponavadi je iz zimzelenih vejic, okrašen s suhim sadjem ali različnimi božičnimi okraski, na njem so obvezne štiri svečke. Vsaka za eno adventno nedeljo v decembru, ki pomenijo štiri tisočletja od Adama do Kristusa. To je tudi čas, ko godujejo razični svetniki.
Prva je na vrsti sveta Barbara. Je pomočnica po smrti. Stari ljudje pravijo, da je na ta dan potrebno odrezati slivovo, češnjevo ali višnjevo vejico in jo postaviti v kozarec z vodo. Če se ta razcveti, bo v hiši veselje in zdravje, če ne, bodo nad družino prišle bolezen, nesreča in smrt. Svetega Miklavža se najbolj veselijo otroci. Ta hodi po hišah v noči s 5. na 6. december. Otroci morajo to noč nastaviti svoje čeveljčke, copatke ali nogavice, vanje Miklavž ponavadi natrese svoje darove. Darila prinese le pridnim otrokom, poredne obišče njegov spremljevalec parkelj. Sest dni zatem Lucija prinaša srečo, obilje in rodovitnost. Ponekod v Sloveniji je še vedno prisotna navada, da na dan svetega Tomaža, ki mu pravijo tudi nejeverni Tomaž, ljudje zakurijo kresove. Ker je 21. decembra dan najkrajši, noč pa najdaljša, je soncu treba pomagati do toplote in svetlobe.
Poleg duhovne priprave na božič, je advent čas, ko gospodinje najbolj pospravljajo po hišah. Na praznike mora biti vse lepo in čisto. Včasih so s sirkovimi krtačami ribale pod, lesene klopi in mize. Danes jim pri delu pomagajo globinski sesalniki, takoimenovane čudežne krpe in njihovi možje. Posebno slovesno je v kuhinji. Boži-
čna peka je med najstarejšimi znamenji tega praznika. Po hišah zadiši po posebnih pecivih, božičnem kruhu, na mizi se znajde tudi šarkelj. Božični kruh je po raznih slovenskih pokrajinah različen. V večini krajev spečejo navadno tri: pšeničnega, rženega in ajdovega. Stara prekmurska navada pa narekuje gospodinji, da speče samo en kruh. Tega načno na tri kralje, pri tem pa pravijo: “Kakor vse božične praznike, naj ga ne zmanjka vse letne čase.” Včasih so pri tem dali pod mizo tudi Košare z bučami, da bi svinje rajši jedle, ter plužno železo, da bi bila zemlja plodnejša.
Vsaka pridna gospodinja ima svoj recept za pripravo sladkih dobrot, pravijo. Tiste, ki pa nimajo časa za peko ali pa so samo iznajdljivejše pa se z njimi dandanes oskrbijo v bližnji trgovini ali pekarni.
In če smo že pri trgovinah. Kot smo napisali že v začetku, imajo največ koristi od zadnjih praznikov v letu trgovci. Dobro vedo, da je to čas obdarovanja ljubljenih oseb. V novembru že krasijo svoje izložbe, pred oči kupcev postavijo bleščeče se zavitke in takoimenovane praznične košarice, ob njih pa napise, s katerimi opozarjajo na takšne in drugačne popuste. Tudi trgovine so odprte ob sobotah popoldne, nekatere celo v nedeljo. Največ prodajo božičnih voščilnic. Navada, da si ljudje voščimo pisno, je stara okoli stošestaeset let. Slovenci spadamo med prve narode na svetu, ki so začeli pošiljati voščilnice, saj je domovina le-teh Avstrija, mi pa smo bili nekoč pod Avstro-Ogrsko. Še posebno radi se ob božiču spomnimo sorodnikov, ki jih čez leto ne vidimo. To so sorodniki, ki so se pred leti odpravili s trebuhom za kruhom v daljne tuje dežele ali celo čez
ocean. Pošljemo jim čestitke in lepe pozdrave.
Božično drevesce je posebna oblika prastarega zelo razširjenega zimskega mlaja. Povezano je z ljudsko predstavo o drevesu življenja. V Slovenijo so ga prinesli nemški trgovci in obrtniki, tako da so se pri nas uveljavila šele po prvi svetovni vojni. Takšnega, kot je na primer postavljeno pred Rockefellerjevim centrom v New Yorku, kjer petdeset lučk na njem predstavlja petdeset ameriških držav, pri nas nima mo. Zato pa je okrasitev božičnega dreveščka družinski obred, ki se ga najbolj veselijo najmlajši. Kaj je še lepšega kot obešati bleščeče se krogle, bombone ali v staniol papir zavite orehe na zelene vejice. Pod dreveščkom najdejo svoje mesto tudi jaslice. Ponazarjajo prizore iz Kristusovega rojstva, poklonitve pastirjev in treh kraljev. Ob jaslih sta Marija in Jožef. Marija na desni, ker je Jezusova prava mati, Jožef na levi, ker je njegov krušni oče. Jaslice stojijo najmanj do treh kraljev.
Božič se pričakuje v krogu domače družine. Sveti večer nastopi, ko odzvoni avemarijo. Je edini takšen v letu. Praznovanje se je včasih pričelo s prenašanjem prižganega kadila po domu. škropljenje z blagoslovljeno vodo in prižiganje luči je pomenilo nov čas, ki je nastopil s Kristusom. Kadilo pomeni torej Kristusa, blagoslovljena voda ponazarja njegov blagoslov za življenje Ijudi. Dandanes so se običaji nekoliko spremenili in nekateri tega ne počnejo več.
Najpomembnejša maša ob božiču je polnočnica. Nanjo povabi katoliške družine cerkveni zvon zve čer ob enajstih. Začne se z najbolj znano in najbolj priljubljeno cerkveno pesmijo, ki nosi naslov Sveta noč. Po končani polnočnici ljudje zelo hitijo domov. Verjamejo, da bo tisti, ki bo prvi doma, vso leto zdrav in močan. Delo bo opravljal z lahkoto in pri žetvi bo prvi.
V Sloveniji obstajata še evangeličanski in pravoslavni božič. Pravoslovni božič praznujejo v Beli krajini in traja tri dni. Sedem dni pred njim je zapovedan post, prav posebno velja na predvečer božiča.
Božični dan je najsvetejši dan v letu. Ljudje ponavadi počivajo. Ker so bili pri polnočnici, je bila noč za spanje prekratka. Niti zdoma ne hodijo. “Kdor bi drugače ravnal in prišel na obisk k sosedu, bi mu prinesel v hišo nesrečo,” pravijo stare šege v večini Slo-
venije. Razen v Prekmurju in v Beli krajini, kjer je obisk na božič visoko v časteh. Toda gost mora priti dopoldne, še pred kosilom, da lahko z domačimi sede k bogato obloženi praznični mizi.
Ob božičnih praznikih so včasih od hiše do hiše hodili koledniki. Prinašali so srečo, zdravje, blaginjo in dobro letino. Božične kolednice je bilo treba poslušati do konca, sicer je v hišo prišla nesreča. Dostikrat so spremljali pesmi z orglicami, klarinetom ali harmoniko. Ljudje so kolednike tudi obdarovali z jajci, klobasami, slanino ali čem drugim.
Z božičem je seveda povezanih še mnogo šeg in navad ter še več vraž. Vseh jih ne moremo opisati, ker bi drugače v našem časopisu zmanjkalo prostora. Zato naj omenimo samo nekatere. Na sveti večer naj bi se med enajsto in dvanajsto uro med seboj pogovarjale živali. Če jih želite slišati, morate imeti v čevljih praprotno seme. Če je božična noč svetla, pravijo, da bo prazna kašča. Če so ljudje na božični večer zaspani, bodo taki ostali vse leto. In če je na sveti večer za vsakim vogalom angel, bo na pusta za vsakim vogalom hudič.
Premislek o tem, ali boste vražam verjeli, prepuščamo vam. Časa, da očistite vaše dimnike, ni več veliko. Po njih se bo Božiček spustil do vaših sob in
vam pod božičnim dreveščkom pustil darilo. Pri tem seveda ne razmišljajte, ali mož, ki ga na saneh pripeljejo jeleni, obstaja ali ne, niti se ne sprašujte, od kod prihaja. Modemi svet ga je namreč že tako skomercializiral, da bo njegovo poslanstvo kmalu izgubilo svoj pomen. Vendar se bo to zgodilo šele takrat, ko bodo vanj prenehali verjeti vaši otroci. Naj vam postrežemo samo še s podatkom, da so na Grenlandiji ustanovili uradno Božičkovo pošto, katere naloga je odgovoriti na pisma otrok s celega sveta. Pišete mu lahko tudi vi. Naslov je: Božiček, Sever. Vemo, da si ne boste zaželeli materialnih dobrin, temveč predvsem tistega, kar si želi ves svet. Na zemeljski obli je še veliko krajev, kamor dedek z belo brado v rdečih oblačilih ne more prispeti, ker se tam ljudje bojujejo. Pomislite na to, kaj pomenijo vse žarnice na hišah, božičnih drevescih, bogato okrašene izložbe in obložene mize v primerjavi s pestjo riža, ki bi rešila marsikaterega otroka. Kaj pomeni, v primerjavi z vsemi darili, škatla zdravil ali celo osebna svoboda.
Prepuščamo vas torej premislekom o življenju, saj je božič najprimernejši čas za to. In mimogrede: Vesele praznike.
D.F.
OBIŠČITE KOMPASOVE BREZCARINSKE PRODAJALNE (DUTY FREE SHOPE)
NA MEJNIH PREHODIH V HODOŠU IN KUZMI
BOGATA PONUDBA V HODOŠU TUDI PRODAJA ZA FORINTE ODPRTO VSAK DAN OB 8. DO 20. URE
VESELE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO BRALCEM PORABJA IN SLOVENCEM NA MADŽARSKEM
Porabje, 20. decembra 1995
7
Inda svejta
SVETI POST
Dan pred božičnim praznikom so posvečali ljudje s postom tudi pri nas v Porabju, in od tod je tudi dobil ime “sveti post”.
V ŠTEVANOVCIH so “grajovo župo pa goškicove pogače - zaunike -, süje slive pa posüšena djaboka (šajbe, klóce) sküjali, pa tisto so podnék geli.”
Ta dan - zlasti ob kosilu - tujci (predvsem ženske) niso smeli priti k hiši, ker bi prinašali nesrečo. Nekateri so se celo zaklenili.
V SAKALOVCIH pra-
vijo, da “če na sveti post djej, te naj niške ne pride, ka te nejga sreče. Če je žena k rama prišla, tisto léto tam sreče nej bilau, splo, da ja obad bijo. Čaralice so šegau mele vsigdar te tijti, tak šatriti, ka gde so stela kaj naprajti, ka so te tistoma rama šlej. Podnék, ranč, gda so djeli, ka so te na obejda zaojdli tam.” Pred tem so se zavarovali tudi tako, da so se
“sausadge zgučali, ka naj moštji najprvim pride k iži. Za zránka že rano moštji pride, pa na dveraj guči, ka: BAUK DAJ SVETI DEN! BAUK DAJ SVETI POST! Pa ga te notazovéjo, pa piti dajo.”
Po kosilu so poslali otroke v sadovnjak, kjer so z analognim čaranjem skušali doseči dobro leti-
no: “Na sveti post so se mlajši nadjéli süji sliv pa grüšek, pa pogač, pa so te šli drejvdje trausit, pa so gučali: Naj tak puno
baude, kak se dja y sit.”
V ŠTEVANOVCIH ravno taky “gda so se nadjeli na sveti post podnék, te so mlajši völateli, pa so drejvdje trausili. Prej, naj tak puno bauda drejvdje v leta, kak črvau puno majo.”
Rodovitnost je imelo namen pričarati tudi naslednje dejanje v SAKALOVCIH, kjer so “kokaušom cüdjev kaulak potegnili, pa tam nuta polagali, ka nedo drugi iži šle, ka do fejst nesle, ka nedo kraj od rama.”
Z zažiganjem OGNJA pod mizo so skušali umirajoče Sonce obdržati pri življenju, vliti življenjsko moč v mrtvo naravo (okrog ognja so bila razna semena). Pri tem ognju naj bi se grele tudi duše rajnikov, ki so se ta dan vračale v domove. Čas mrtve narave je bil namreč tudi čas mrtvih, ki jih je bilo treba počastiti z žrtvami.
V	SAKALOVCIH “borojco pa rastovo vejko pod sto nuta dejejo v tjüna, pa te vsikšo paut vuždjéjo, da djest dejo.”
V	ŠTEVANOVCIH so “na sveti post vsikšeféle semenje vküper sipali, pa so nutra pod
Sto djáli, gda so obad meli. Gda so obad gorazeli, po tistom so kokošam dali, ka so kokauši s tistoga djele.”
V SAKALOVCIH “na nauvo leto vtjüp za-maté vertnja pod stolom, pa vse vözamaté. Tau na paut more nesti, pa srejdi na pauta tasipati.”
V	Z1MZELENEM rastlinju je bila posebna živlenjska moč - kljubovanje zimi in smrti.
V	ŠTEVANOVCIH so “borojco naložili pod Sto. Tisto nej slobaudno bilau brsati, ka bi se te prej nodjé redle. Mogli so na meri, na pokoji biti.”
V	SAKALOVCIH “nutra v okna pa v dvera zabadau borojco.”
Dan pred božičem je tudi čas, ko je mogoče pogledati v prihodnost. Dekleta in fantje so vedeževali, da bi zvedeli, kdaj se bodo poročili.
V	ŠTEVANOVCIH so “dekle pa podje domau prišli na SVETO NAUČ od paunačnice, pa te prej so mogli tá tijti kak kokoušova sadijo - na kireča sedala. Tam pej mora sklonckati. Keukokrat kokauš kokodače, za teuko lejt se de ženo.”
“SAKALAUVČAR GE so tö v Števanovca ojdli k meša na sveto nauč. Pa so te domau lateli, ka šteri prva na stüdenec prišo, prej de srečo emo. Vodau je zagrabo, pa te SREČO VODAU prineso domau.
V	ŠTEVANOVCA pa so vsigder šagau meli kravam djati gesti, ka prej, gda se je Jezoš rodijo, te so prej krava vedle gučati."
Krščanski božič so najprej praznovali le v cerkvah, ki so tudi bile okrašene z zelenjem. V 14. stoletju so prevzeli praznovanje ženski samostani, meščanski in kmečki domovi pa šele v 16. stoletju, za časa baroka in protireformacije.
Marija Kozar
NAŠE PESMI (113)
LEJPA SI, LEJPA RAUŽ A MARIJA
Lejpa si, lejpa rauža Marija,
tebé časti nebeska daržina.
Angelci lejpo spejvajo, tebé Marija (h)valijo.
Znebés pa(j) pogleda oča nebeski,
vidi zgübleno deco na zemli.
Poslau Marijo na te svejt, naj bi rodila rejšen cvejt.
Kaj pa nam Eva je zagrešila,
rauža Marija nam je zadobila.
Nam je rodila Jezoša,	Porabje
milega Zveličitela.	---mkm-
PREDSTAVNIŠTVA:
GORNJA RADGONA, Cesta na stadion 1a tel.: 61-697 RADENCI, Panonska 1
LENDAVA, Mlinska 5, tel.: 069/75-257 LJUTOMER, Ormoška 12, tel.: 069/81-136 APAČE 117, tel.: 069/69-418
Zavarovalnica TRIGLAV d.d. je najstarejša zavarovalnica v SLOVENIJI. Nadaljujemo več kot 90 letno tradicijo naših dedov, vendar na nov in sodoben način, kot to od nas zahteva življenje, predvsem pa Vl-naši zavarovanci.
Območna enota MURSKA SOBOTA je ena od 10 samostojnih organizacijskih enot in že več kot 45 let spremlja življenje in delo Ijudi v DEŽELI OB MURI.
V letošnjem letu smo pripravili več novosti z vrsto ugodnosti:
-	Paketno avtomobilsko zavarovanje postaja resnično najcelovitejše in najugodnejše;
-	Družinski paket, ki združuje vse oblike zavarovanja premoženja in oseb enega gospodinjstva;
-	Kmetijski paket, kot oblika zavarovanja živali, posevkov in plodov ter
ostalega premoženja, oseb in dejavnost vsake sodobne kmetije;
-	Obrtniški paket - celovita zaščita oseb, premoženja in dejavnosti;
-	Ne pozabite na nezgodno zavarovanje vaših najdražjih!
-	Zvestobo nagrajujemo posebej!
Naša zastopniška mreža pokriva vsa naselja, področja in dejavnosti, tako da smo lahko vsak dan v stiku z vsemi, ki nas potrebujejo. Ponosni smo, da je naše sodelovanje z zavarovanci dolgoročno.
Obiščite nas ali pokličite, obiskali vas bomo mi - želimo vas seznaniti s svojo dejavnostjo.
V LETU 1996 VAM ŽELIMO VELIKO SREČE IN ČIM MANJ NESREČ
NIČ NI TAKO VARNO, DA NE BI POTREBOVALO ZAVAROVANJA
Porabje, 20. decembra 1995
8
Silajdžić v Sloveniji Bosansko-hercegovki premier dr. Haris Silajdžič je obiskal Slovenijo. S slovenskim kolegom dr. Janezom Drnovškom sta prepričana, da so velike možnosti za gospodarsko in drugo sodelovanje med državama. Slovenija naj bi se čimbolj vključila v povojno obnovo Bosne in Hercegovine. Sicer pa je imela Slovenija leta 1992 v BiH 375 poslovnih enot, katerih vrednost je bila ocenjena na okoli 450 milijonov mark.
Priznanje Jugoslavije Slovenska vlada je kot prva od oblasti v štirih državah razpadle SFRJ priznala Zvezno republiko Jugoslavijo, predlagala je odprtje diplomatskih predstavništev v Ljubljani in Beogradu, poslancem pa prepustila, da spremenijo zakon, po katerem zaradi sankcij proti ZRJ ni bilo mogoče trgovati z Beogradom.
Kučan pri kralju Predsednik Milan Kučan se je mudil v Bruslju, kjer se je pogovarjal s številnimi politiki, med drugim tudi s predsednikom Evropske komisije Santerjem in belgijskim kraljem Albertom II. Slovenski predsednik je spregovoril tudi evropskim parlamentarcem v Bruslju in poudaril, da ni podlage za neenakopravno obravnavanje Slovenije pri njenem približevanju k Evropski uniji.
Inflacija Inflacija v Sloveniji je novembra 1,3 odstotna, kar je ena najvišjih v letošnjem letu, predvsem na račun povečanja cen električne energije, sveže povrtnine in sadja. Letošnja inflacija je za zdaj v mejah načrtovane.
LAGVI
Lajči je sploj fejs mladi človek bio. Tau je tü nej mogo od njega niške nej prajti, da bi srmački bio. Dobro delo je emo v Varaša v fabriki, doma so pa meli gazdijo. Delaven, dober pojep se je vido, če rejsan velki betjar tü. Je že 27 lejt star, dapa eške niške nej vido, ka bi za deklami odo ali bi emo nakakoga. Po kakši diskonaj je on več nej odo. Če je bio der kakši bal, te se  je rad Veselijo pa pleso. Med legenami je pa zatok že dugo on bio vezer, tak ka njega so poslüšali mladi.
Gda si je na žehitev mislo - na tau so ga starišje dostakrat spominali - te ma je samo furt Julija na pameti ojdla, kakoli ka je eške od toga z najuv nigdar nej gučo, sploj pa zatok nej, ka ona že dugo z ednim varaškim pojbom odi. Julije stariške so pa po vesi gučali, ka njina (h)či varaškoga ma, pa de go tapelo. Pa ka je etak pa tak bogati. Tau je pa zatok nišče nej znau, Sto je on.
Eden petek se je zgodilo. Gda je Lajči delo zgotovo, se je pelo s svojim autonom domau. Gda se je približavo ciglencam, je vido, ka nakak puno pakov ma v rokej pa peški dé po pauti. Gda je bola skrajek prišo, je vido, ka je tau Julija. Stano, pa go pita, kama dé. Domau, je daubo odgovor. “Te si pa vsedi,” pravi Lajči. Ona si vsede, pa je sploj rada. Pravla je, ka je küpüvala, te je pa avtobus dojzamüdila. Kak si etak do doma malo prpovejdata, Lajči vidi, kak je lejpa pa čedna ta dekla. Škoda, ka s takšim laufarom odi. On je pojba iz fabrike pozno, vse je vreda bilau pri njem, samo delati je nej sto. Eden prejdjen je bio tam njegvi oča, etak se je pa zatok furt vözmazo.
Gda sta prišla do Julije, Lajči je - sam ne vej kak -etak pito Julijo: “No, gda’š se pa ženila? Julija je malo redeča gratala, pa etak pravi: “Nede daleč, tak vögleda.” Lajči zdaj v svojom živlenji oprvin nika čüti. Nika ga mantra. Sam si ne zna odgovoriti, ka je z njim.
Na drügi den v fabriki -če je rejsan nikšo delo tam nej emo - je gorpoisko Julijo. Obadva sta vedla, ka on tam nejma nikšo iskanje, pa itak, Lajči je etak pravo Juliji: “Gnes tü leko z menov deš domau, če ti kaj trbej küpüvati, pri krčmi mo te čako.”
Tistoga reda šik bio v tau krčmau odti, samo ka je Lajči furt s svojim malim trabantom bio, pa te raj nej išo. Zdaj pa si sede k okni, pa gleda tavö. Ranč ne čüje pa ne vidi, samo tak nika nemiren sedi, gda ga Julija za pleča primle pa ma pravi, ka je tüj, leko deta.
Julija je pa tü vse zmejšana bila toga reda. Takšo skrbnost je nosila že eden keden v sebi, ka tau nikomi ne smej prajti. Slednja “slama”, za stero se leko zgrabo baude Lajči. Svejt se je obračo z njauv že nisterne dneve. Doma so od toga nika nej znali. Če ji pa tau napamet prišlo, aumanca go polejvala, srce ji bola brž bilo, puno britkosti je bila.
Zgodilo se je prešnjo nedelo, ka je varaški prišo k njej. Stariške so že dostakrat spominali, da bi se leko oženila. Bojali so se, ka go v kakšo sramoto spravi, vej pa - kakoli so branili - pojep je že večkrat tam ležo. V nedelo je tü prišo, Julija je puno veselja bila. Tak je mislila, če Zdaj pojbi povej, ka je nauvoga, se leko oženita. Gda sta Sama ostanila, ma je ovadila, da je noseča. On pa gorskočo pa etak: “Vüpam se, ka neškeš zdržati dejte. Dobro poznam ednoga padara, že zranja ga gor poiščem pa se odslobodiš od tvoje nevaule.” Julija je na tau sploj nej mislila. Vüpala je, ka de on rad deteti. On je pa od minuta do minuta bola čemerasti grato, na-slednja je pa odleto brez toga, ka bi se posloviu. Od tistoga dneva mau - tau že eden keden - ga nega, skriva se.
Lajči za nistarne dneve tau napamet vzema, ka ga v fabriki paut Večkrat k Juliji pela. Vsakši den go za lepšo vidi, vsakši den se vozita domau z autonom. V vesi že gočijo pa klajfajo, ka je prej varaški pobegno. Lajči prej odi za Julijov. Vsefale gočijo, etak pa Lajčina starišom tau tü pride v vüje. Ga pitajo, ka je tau. On samo telko pravi: “Aj gočijo!” Pomalek si je Lajči vzeo batrivnost, pa Pito Julijo, ka je pravica z varaškim pojbom. Ona je pa redeča gratala, pa je samo telko mogla vösprajti, ka je tistomi že konec. Lajči je gvüšen bio, da je ona za njega volo tam njala ovoga. Eške takšo nigdar nej čüto. Tak si je mislo, da je on zatok nika. Pa nej samo med legenami, liki pri takšoj lejpoj dekli tü.
Po tejm se je pa vse brž godilo. Sploj skrajek sta prišla eden do drugoga, Kumaj eden mejsec cajta. Lajči je zalübleni bio, tak je v tau deklo spadno kak kanta v stüdenec.
Tak pravijo, ka prej edna ženska na svejta vse napravi za tau, aj bi leko rodila, pa vse napravi za tau tü, če neške roditi. Julija si je že tak dugo želejla, da bi se leko oženila, deco rodila. Etak je pa napravila v svojoj žitki najbole pogübleni stopaj. Lajčina je nej ovadila, ka je kusta. Želja do deteta je strašno velka bila. Bojala se je, da znauvič tak zopodi kak z Varašancom. Tau bi pa več nej mogla vöprstati. Mislila je, pa vidla, da je Lajči sploj za njau, etak je gvüšna bila, ka ga leko naletja vugna za ženitev.
Na srečo - za nistarni kednov - je tau nej njej trbelo povedati. Eden den, gda se pelata domau, Lajči etak pravi. “Julija, ge več dosta nejmam čakati. Dobro bi bilau, če bi se na fašenek oženila. Ge sam že doma pravo, večer pridem k vam, pa te sprosim od starišov.
Lajči je Zdaj pá tisto vido na njenom obrazi, kak nistarnokrat. Blejda pa redeča je gratala, vidlo se je, ka je rada, dapa nikšo bojaznost je človek tü leko dojpršto v njeni očaj. Pa ranč tau je tak zgrabilo Lajčina. Tak nedužna, tak čista se je vidla, ka je ednoj dekli na obrazi takšo nej vido do tejgamau. Zdaj je eške staukrat bola sto, da de njegva, liki gdakoli prva.
Na fašensko nedelo je lejpo zdavanje pa gostüvanje bilau v vesi. Gda je svadba - prva liki bi domau šli - malo v krčmej bila, té varaški se je taprtepo. Pijan kak čep se je tam nika slino pa tepo. Rodbina ga je tavö potaučila kak... Sneja je lejpa bila, na obrazi je nosila nikšo nedužnost pa znotrejšno nemirnost v očaj.
Julija se je znosila v nauvi daum k Lajčina. Tam sta njiva mela cejlak poseba naprajto svojo stanovanje, tak ka sta s starišemi nej vküp živela.
Dnevi so šli eden za drudjim, Lajči vido, ka je Julija vsakši den bola kraugla pa krepša. Den do dneva ma je vse bole špajsno bilau, da je Juliia nej stejla povedati, gda de rodila. Tau, ka je noseča, je tü samo po gostüvanji povedla Lajčina. On je pa tak rad bio, ka je
pozabo pitati, kak dugo je pa že noseča.
Sprtoletje se je oprlo, mladi par je merno živo, delo. Lepau so se notskvaterali v daum. Vse so meli, ka je ednoj držini potrejbno. Gda se je sprtoletje cejlak oprlo, Lajči je tak čüto, da bi že Zdaj rad vido dejte na dvauri med rožami v zelenoj travi. Nišče si je nej brüso nad njimi lampe, za toga volo se je pa Juliia tü vcejlak zmirila, čakala svojo dejte. Že je mejla svojo mišlenje, kak se vöskopa z navaule. Kumaj več kak dva mejsaca ne štimata. Dejte se pa leko rodi prva tü, povejmo na sedem mejsacov. Etak pa leko vred pride njena düšna vest tü.
Tak je bilau. Augustuša srednje dni so go odpelali v špitala. Rojstvo je nej žmetno bilau. Eden lejpi mali pojep se je naraudo. Lajči je tü sploj rad bio, te pa eške bola, gda ma je žena prajla, ka se je dejte na sedem mejsecov narodilo. Julija je sploj skrb mejla, naj njeni mauž nika ne spitava doktore pa sestre.
Držina se pripravi na božične svetke. Malo dejte rojeno, božič. Vsi so radi pa blajženi bili.
Januara pa Julija etak pravi možej: znauvič sam noseča. Lajči je pa rad bio. Tak je pravo: “že sam nej mladi. Tü je cajt, da moreva deco meti. Julija si je ranč tak premišlavala. Etak so tekli mejseci v držinskoj blaženstvi. Lajči je dosta delo, vse je prpravo držini, ka njin je potrejbno bilau. Eni so njim bili nevoščeni. Trabant so menili na lado, nauvo pohištvo. lejpo kaupanco so küpili. Vse je bilau, ka  normalnoma človeka potrejbno. Pa mir tü.
Čakali so drugo dejte. Za par mejsecov so doktorge vönajšli, da sta dvojčka. Julija je že bila v osmom mejseci, gda je znauvič üšla na vižgativanje. Te so go več nej püstiti domau. Na znanje so pa dali možej, aj pride v špitala, pa prnese vse papire, tiste tü, stere so po prvom rojstvi vödali.
Trnok žmetno je najšo té papire, té je napona Julija mejla na brigi. Meo je z malim detetom tü ranč zavolé brige. Mati so ga skrb meli tačas, ka je delo. Kak v roke vzeme tiste papire, štere svedočijo, kak so Julijo po rojstvi pistili iz špitalaj, vidi tam napisano, ka se je dejte na devet mejsacov zdravo narodilo.
Porabje, 20. decembra 1995
9
OČA
Včasin je nej mogo gorprijeti, če je dobro prešto. Eške gnauk, pa ja. Tak je napisano. Padarge so pa nej tak nauri, ka bi tau nej znali. Zdaj se je obračo cejli svejt kaulag njega. Lajčina je Juliia eške nej vcejlak poznala. Njega so stariške pa njegvi padaši poznali. Vedli so, da on vse trpi, samo laž pa nej. Če njega med padašami stoj prejklüčo, tisti se je leko pogledno. Na telki je nej mogo trpati laž, ka če se je z njim kaj takšoga Zgodilo, nej se je štelo, če je prejdjen v fabriki ali oča ali mati, on je nesmiljeni bio po tistem do tistoga. Takšoga reda se je tak nacuko, ka je svejt nej vido pa da če pijo - tau je rejdko bilau - je bio sploj agresiven.
Julija je ranč nej na misli mejla, da tau gdasvejta vöpride, ka je dejte nej Lajčino. Tau je pa sploj nej znala - kak bi znala - ka čaka na njau. Lajči je papire dojdau v špitalaj, ženo je pogledno, zatok ka je gvüšen bio, ka njegvo -Zdaj njegvo - deco nosi pod srcom. Julija je Zdaj nikši čüden ogenj vidla v njegvi očaj, gda si je malo premišlavala, vse se ji razvedrilo.
Od tistogamau, kak so dvojčka - maloga Francina pa malo Julijo - domau prinesli, se je godilo nika strašnoga. Včasin po tistem so Lajčina padaši prejkdobili za dvojčka volo. Pili so deci za zdravje, že je fejst emo v Varaša v krčmej, gda se je notpostavo tisti varaški. “Te čundraš, ta svinja,” pa etak tadala se je gorpotegno Lajči. Of ga pa s tistim smejom na obrazi gledo, kak že telkokrat v fabriki. Lajči je k njema
staupo pa ga je tak v obraz oblisno, ka se je of na podi najšo. Gda se je gorpaubro, se je spuco. Padaši so samo gledali.
Gda je z Varaša domau prišo, je eške v krčmau üšo pa se je eške bola zapijo. Gda je staupo domau, je málo, kumaj edno leto staro dejte, gorvzeo, ženi pa etak pravo: “Nesi nikan toga fotiva, ka vas vse tavö zlüčam.” Po tistem je dejte dojdjau pa išo v künjo. Ka je najšo, je vse vküpzmlato.
Na drugi den - gda se je strejzno - ga je sploj stram bilau, kakoli je v srcej noso svojo britkost. Nika se je pa zatok v njem sploj obrnaulo. Tau prvo dejte -štero je tak rad emo - je vözbriso s svojga srca. Nej si je mogo pomagati, sam s sebov se je trgo, si je tak mislo, ka je dejte nedužno. Pa don nej. On je nej takši bio. Ka ga je nazaj držalo, sta bila dvojčka.
Julija ga je na drugi den boječi čakala. Prišo je iz autona, je vöbrau posaudo, ka je mesto tiste küpo, ka je vküpzmlato. Julija se je Zdaj malo zmirila. živela sta. Včásin se je napijo pa je kaj larmo pa trau. Liki deco je nej bantivo. Od toga je pa nigdar več edno rejč nej gučo, ka je prvi pojep nej njegvi. Liki nika je v lufta bilau. Lejta so samo tak letele, deca je pa pomaleg rasla. Zdaj je že mejsečno delo bilau, da se je nacuko kak somar, pa te doma vsakši v kaut. Kriča, bitje, zaničavanje stvari, tau je bilau takšoga reda.
Etak so rasli mali, pa so den do dneva vseveč trpetali, se bojali. Lajči je postano čisti pidjanec. De-
ca so že velka bila, v osmi pa sedmi klas so ojdli. Nišče ne more povedati, ka so nej meli, ka je trbelo. Vse so meli. Samo mira nej. Vekivečno trpetanje je
bio njini Žitek.
* * *
Zgodilo se je ranč na božič, ka se je Lajči pá fejs nacuko. Na sveto nauč krčme zaprejo, dapa nin je lumpo, gdekoli. Gda se je že pripravlala paunauč, Julija - že vse sejra bila od nevaule - se je strašno bodjala. Ranč tak kak deca. Pa itak. Eden drugomi so steli veseldje sprajti. Lejpi dar so sklali pod krispan, poslüšali so božične pesmi.
Pa te pride Lajči domau. Not v sobo staupi. Najoprvin magnetofon na serteo včesne, tisti včasin tüma grata. Deca trpeča, se bojijo, liki mali Lajči je Zdaj na vse kreda. Tak si premišlava: “Če de pá na mater, pa de go bijo, ge pred njega stanem pa ga s staucom tak po glavej vožgem, ka ma nede vseedno.”
Nej je k ženi üšo, liki zdigno je krispan, pa ga je po sobi talüčo. Brso je darila, drau se je. Po tistem pa išo na mater. “Na, blajžene svetke ti želejm s tvo-jim fotivom vred.” Je že rokau zdigno, gda je po plečaj daubo ednoga. Nej se je mogo nazaj obrnauti, tak je pijan bio, ka je na pod spadno. Po nikšon priliki se je gorzavlejko, pa te, hajde tavö. Pred božičom so küpili nauvi auto. Klüče je vzeu, pa v garaž. Vanej je bio snejg pa led. Z garaža se je vözprašo, dapa nej daleč prišo. Pri tretjom sausadi je tak not-
düno v edno djablano, ka je po tistem samo strašna velka tihoča nastanila. Julija pa deca djojceč letijo za njim, deca krči: “Oče, oče...” Lüdje so šli na paunaučnico. Moški, ženske tak nagnauk vküp prletijo, liki skrajek se je poküsilo titi samo par moškov. Autona dvera so nej mogli eden cajt oprejti. Lajči s krvavo glavauv sedi, nej je vedeti, če je živ ali mrtev. Moški so deco pa ženo domau gonili, liki oni so samo tadala djajckali. Nikak so zatok goroprli dvera, pa z velko navolauv do njega Prišli. Nakak je zakričo: “žive, žive.” Nesli so ga domau, Božja čüda, nika se ma nej velko Zgodilo. Auto je pa cejlak vküpvdaro.
Gda se zori, se pomalek gorbidi. Vidi tavö na okno, a sausad s traktorom v dvor vleče vküpzmlačeni avto. Nej je včasin vedo, ka je. Liki za en malo se ma je vse zvedrilo. Ka je on napravo?! Ka je napravo na sveto nauč?! Za držino ga je bola bolejlo kak za auto. Zgroziu se je. “Nigdar več ne segnam za posanco,” si je obečavo. Gda je staupo v künjo, je vido, kak se deca na ednom küpi vküpvlečé. žena ranč tak. Te ga je sploj sram gratalo. Vej pa on zatok tauga najvekšoga pojba tü rad ma, si je mislo. Samo gda je Pijan, te ma vsigdar zavré.
Svetki so minauli. Lajči je nikan nej üšo. Na tüma popravlo, ka je na nikoj djau. Leko, ka gnauksvejta popravi tisto tü, ka je v decinoj düši na nikojdjau. Vej je pa on zatok nej lagvi oča, si je brodo.
I. Barber
Mali posestniki vodijo
Po najnovejših (novembrskih) javnomnenjskih raziskavah vodi na lestvici popularnosti Stranka malih posestnikov. Med tem ko so vse stranke - razen krščanskih demokratov - zgubile enega ali dva odstotka glasov, so mali posestniki dobili tri odstotke in prehiteli socialiste. Sicer pa je 40 %-ov anketirancev zelo negotovih ali pa sploh ne bi šli volit, če bi bile volitve zdaj.
Tri tisoč Amerikancev na Madžarskem
9. decembra je prispela prva skupina ameriških vojakov v Taszár, kraj blizu Kaposvára, kjer bo stacionirano približno tri tisoč vojakov NATO-pakta, ki bodo svojo mirovno poslanstvo opravljali v Bosni in Hercegovini.
Spremenjen čas Slovenskih utrinkov
V novem letu se bodo Slovenski utrinki na 2. programu madžarske televizije začeli namesto 9.40 ob 8.15 uri. Prva oddaja bo 13. januarja.
Prva številka PORABJA
Obveščamo bralce, da bo prva številka Porabja v l. 1996 izšla 11. januarja.
/z ene zadnjih oaz neokrnjene narave ...za vse tiste, s katerimi želimo
to bogastvo deliti
Pomurske mlekarne iz Murske Sobote Vam nudijo kvalitetne izdelke:
-	trajno mleko in smetana
-	maslo 15, 20,125 in 250 g
-	mleko v prahu 500 g (hrana za dojenčke)
-	instant posneto mleko 400 g
-	evaporirano in kondenzirano mleko
-	ledeni čaj
-	instant domači čaj
-	instant kava
-	Gibko (napitek za športnike)
-	SADKO - sadje s smetano
Sodobna proizvodnja, tradicija in izkušenost kolektiva so jamstvo kvalitete izdelkov.
Pomurske mlekarne Murska Sobota p.o., Industrijska ulica 10, p.p. 230 Telefon 069/32-330, telefax 069/22-339
Porabje, 20. decembra 1995
10
GE VÖRJEM, KA MI JE GOSPAUD BAUG VSIGDAR
NA POMAUČ BIO
Dragi bralci, gda boste tau mojo malo pisanje šteli, da med vami gvüšno takšni, steri poznajo Mici Schäferovo. Leko, ka do tak prajli, da bi lepše bilau edno slovensko žensko not pokazati. Pravica je tau, da je naša poštena ženska tü slovenskoga pokolenja, pa tau nigdar nej, pa gnes tü ne taji. Od nje sam najoprvin tau te zvejdla, gda smo več kak 20 lejt nazaj meli na D. Seniki eden slovenski, nemški pevski program. Oni so peli tak nemško kak slovensko.
V pedantnoj daumi sam je poiskala pa sam nji prosila, da bi malo gučali nam sami od sebe.
Mici mama! Kak kaj živeta na gnes? Kakšni so vaši dnevi?
“Ne morem povedati, da lagvo živem, da mi je vse više pa taktadala. V svojom živlenji sam napona delala pa morem povedati, da mi je delo nigdar nej žmetno spadnilo. Kak pred šesdesetimi lejti, tak gnes me gor drži delo.”
Poznam vašo držino, Znam, da ste vsigdar za nji, za svoje mlajše delali. Tau pa tü Znam, da ste vsigdar Boga boječi bili, pa gnes tü vsakši slobaudni minut na cirkev, na vöro aldüjete. Zakoj?
“Če na tau mislite, da že tretjo leto čistim cirkev, da keden do kedna s svojimi pomočnicami - Bedöčovo, Kovačovo - z rožami okinčamo cirkev, te pravico mate. Ge z veseldjom opravlam tau delo. Brez plače, za božjo diko delati je nika posebno veselo. Baugi dam valo, da mi je dau mauč pa eške zdravje za tau, da nej samo s svojimi molitvami, liki z delom tü leko slüžim njega.”
Rada bi znala, kakša je bila vaša mladost, gde ste gorrasli?
“Tau bi leko sploj na dugi gučala vam. Samo telko, strašno smo srmački bili. Stariške so meli tüj na Seniki
1 plüg zemle, nas je pa bilau 6 mlajšov. Na gnes samo dvej živeve. Mati so nas včili na vöro, na pošteno živlenje. Doma ranč tak kak v šauli, vsakši den smo Boga molili. Spominam se, da vsakšo leto v oktobra mejseci smo doma po večeraj doj poklenjeni mogli z materjov rožni venec moliti. Vsakši den v sedmoj vöri pa - prva liki bi v šaulo šli - smo mogli k meši titi, gde je z nami bio školnik tü.
Gda sam ge 6 lejt stara bila, sam že slüžila pri plebanoši Kosi, gose sam pasla. Gospaud so sploj dobri bili. Dostavse sam od nji dobila. Sledkar sam pa med brati pa med sestrami Sama ojdla na slovenski katekizmus, etak sam bila pri prvoj spauvadi
tü. Navčili so me pa za tau plebanoš Sakovič."
Povedli ste, da ste v strašnom srmaštvi živeli. Dobili ste tistoga reda od koga pomauč? Kakši so bili vaši božični Svetki?
“Po mojem je te lepau bilau. Naša držina je eške srečo mejla, na svetke je notaroš gorobleko mlajše, pa smo dobili k šenki knjige pa vse, ka nam, deci najbole potrejbno bilau.
Kakšni so bili naši Svetki, sploj pa božični? Tistoga reda smo mi deca dugo vörvali da Miklauši, steri so ojdli, so rejsan pravi Miklauši, da krispan Jezuš prnese. K zordjanicam smo ojdli z brega, skale smo meli vužgane. Tau nam je sveto bilau dugo -dugo lejt, smo s cejlo düšov vörvali Boga. Na sveti den so pa stariške lepau naprajli krispan. Sausadna ženska se je naravnala za Jezuša pa nam je prinesla krispan. Gda so ojdli Miklauši, ranč tak
gda je “Jezuš” prineso krispan, smo doma mogli poklekniti pa na glas moliti Boga."
VI ste v svojom žitki meli 5 mlajšov. Tri pojbe pa dvej dekle. V tisti cajtaj je nej najbaukše šlau lüdam. Pa itak. Vsakši je vönavčiti, vsakši ma svojo držino. S vsakšim se eške gnesden srečate, se za nji brigate.
“Meni so deca vsigdar na veseldje bili. Tak je, kak pravite. Telko dece gorzraniti, je opautiti, nej gnes pa tistoga reda tü nej leko bilau. Pa itak. Ge sam se napona Vüpala tak v svojoj mauči, kak v Baugi. Etak na gnes so vsi v držini, vsi majo pošteno delo.
Manfred je v tujini, liki z ženauv vred me Večkrat gorpoiščeta. Monika pa Violetta sta daleč od nas, depa tüj v rosagi. Monika je medicinska sestra, Violetta je pa carinski poveljnik. Albin je agrarni strokovnjak, žive v Slovenskoj vesi. Erik je pa mehanik, radije pa televizije popravi. On je tüj na D. Seniki.
Neškem povedati, ka mi nej pomago moj mauž, steri je bio iz Nemčije. Vsakši pa zna, ka je on sploj rano obetežau pa mrau. Ge sam pa s svojimi mlajši ostala, dapa so vsi bili za tau, ka so si sami - s svojim poštenim delom - tü pomagali. Etak smo leko preživeli žmetne, duge lejte. Tau tü morem povedati, da smo nigdar nej tak čütili, ka smo cejlak zagübleni. Tau vöro sam njim ge dala s svojim vörvenjom v Boga."
Vsigdar, dapa Zdaj, gda se z vami pogovarjam tö čütim, ka vi vörjete Boga. Povejte mi
nikšo peldo, gde tak mislite, ka vam je Baug bio na pomauč.
“Tak mislim, najvekša pomauč je meni od Boga, da sam leko svojo deco gorzranila, sam njim leko v živlenji pomagala. Zvün toga bi dosta peld leko povejdla, gda sam tak čütila, ka je Baug z menov. V drugoj bojni - prva kak so Rusi es Prišli - nas je z vesi dosta pobejgnilo. Avstrijska granica je več nej bila oprejta, šli smo po Slavskoj meji prauto Avstriji. Na tistoj pauti sam vidla mrtve pa strašno pogübelnost. Dugo bi bilo prajti, dapa preživela sam tau strašno paut, té cajte brez rane, pa eške drugim sam bila na pomauč. ”
Tak ste mi povedli, ka je vas rožni venec vsigdar pomago. Da ga pa molite?
“Vsigdar sam držini pa Baugi živela. Od držine sam že nika povedla. Od Boga pa samo eške telko, ge bi dosta prvi leko üšla v penzijo kak sam üšla. Devet lejt sam gor delala. V tej lejtaj sam ojdla od D. Senika do Varaša z autobusom. Vsigdar sam si ziskala v autobusi edno tašo mesto, gde sam malo leko Sama bila, pa sam do Varaša zmolila rožni venec. Ge se mi je tau tá nej pršikalo, sam ga zmolila nazaj. Pa vsigdar sam molila za mojo držino. Leko bi pitali, če sam tam pejklin prberala? Nej. Gnauksvejta mi je edna pajdašica dala takši "pejklin", steri je takši kak eden prstanek. Ma deset zobcov pa eden križ. S tistim sam molila v autobusi za držino, za mir."
Njina molitev naj nam tü baude na pomauč.
I. Barber
SREČEN BOŽIČ IN USPEŠNO NOVO LETO
FROHE WEIHNACHTEN UND EIN ERFOLGREICHES NEUES
JAHR
MERRY CHRISTMAS AND A HAPPY NEW YEAR
Porabje, 20. decembra 1995
11
To je Amerika
AMERIKA V SLOVENSKEM JEZIKU
Slovenci smo majhen narod, vendar nas tako rekoč nikjer ne manjka. In če so v Ameriki vsi, so seveda tam tudi Slovenci. Ko so odhajali s trebuhom za kruhom, jih ni bilo malo, ki so vzdržali naporno vožnjo s parniki čez lužo. Zakaj jih je ravno v Clevelandu v zvezni ameriški državi Ohio največ, pa pravzaprav ne vem. Toda...
Od Niagarskih slapov naju je pot vodila čez delček države New York, pa malo čez ozemlje Pennsylvanie v Ohio, kaiti namenila sva še v “ slovenski ” Cleveland. Tam pa... Najprej sva bila vesela, saj sva v telefonskem imeniku našla veliko slovenskih priimkov (Horvatov je bilo morebiti celo več kot v celem Prekmurju), tudi slovenskih domov in organizacij ni manjkalo. Ko pa sva prispela v ulico St. Clair, kjer naj bi bilo uredništvo slovenskega časopisa, slovenski narodni dom ipd., sva bila rahlo razočarana, ker so skozi vrata omenjenga doma hodili samo temnopolti ljudje, pa tudi
uredništvo časopisa je bilo zaklenjeno. Ja, bila je sobota. V kleti narodnega doma Slovencev so imeli nekakšen referendum, na katerem pa so se očitno izrekali v glavnem črnci. Tako sva zavila v trgovino Tivoli, katere iz-
ložbe so bile okusno opremljene z gorenjskimi naro-
dnimi nošami, na šipah pa so viseli slovenski napisi: “motovilec”, “radič”, “knjige in časopisi”... Fant za pultom je govoril angleško. Počakala da naj bi na mamo, ki zna tudi slovensko. Pa je res
prišla gospa Eda. Zgovorna in urna ženica - Dolenjka po rodu, ki že leta živi v Ameriki. Marsikaj je povedala. O svojem in delu ter življenju drugih Slovencev, ki se tako kot mnogi drugi beli prebivalci Clevelanda zaradi pri-
hoda črnih v središče mesta selijo v predmestje. “Včasih
so na oknih to ulico krasili gorenjski nageljni in rožmarin,” je govorila, “danes pa je v prenovljeni dvorani do-
ma, v katerem so nekdaj nastopale folklorne in gledališke skupine, bolj poredko še kakšna poroka. Skorajda žalostno, vendar čas dela svoje in asimilacija je precejšnja. Slovenci se dobivajo na takoimenovanih farmah, kot sva opazila pa tudi v “etnični” trgovinici gospe Ede, ki je, mimogrede, teta našega skakalca Francija Petka. Tudi njenemu mlajšemu sinu je ime Franci in seveda tudi on govori slovensko, le da ga je sprva malce sram. Še bi lahko pisala o tem, kaj nama je pripovedovala gospa Eda, vendar je treba zapisati še kakšno besedo o Detroitu, ki sva ga obiskala, ko sva krenila proti Bettle Creeku v državi Michigan, kjer sva obiskala slovensko ekipo na svetovnem balonarskem prvenstvu.
Detroit je kar veliko in glede na industrijo, ki jo premore (zlasti kemično in avtomobilsko), precej umazano
mesto. Za tiste, ki jih zanima avto mobilizem, je v Detroitu prava paša za oči zlasti muzej Henryja Forda, sicer pa imajo v omenjenem mestu svoje tovarne skorajda vsi najpo- membnejši in največji proizvajalci jeklenih konjičkov. V mestu, v katerem živi več kot milijon ljudi, so zanimive tudi različne skulpture, hiše in drugo, sicer pa ga tako kot mnoga druga ameriška mesta loči od sosednje Kanade reka. In kot tečejo reke, teče tudi čas, le da teče slednji včasih še hitreje, kot bi si želeli. Tudi nama se je mesec potovanja po delu Novega sveta iztekel hitro, vendar zanimivo.
V upanju, da je bilo vsaj približno tako zanimivo tudi oranje mojih sestavkov, želim vsem zvestim bralcem Porabja zdravo in zadovoljno prihajajoče leto 1996. Pa srečno!
Lidija Kosi
V Clevelandu je še vse polno dvižnih mostov, ki
povezujejo bregove reke. Zato se, ko pripelje vlak, ladje ustavijo.
Detroit - Cadillac, Buick, Chervrolet, Pontiac, Oldsmobile, General motor, da o Fordu in Chryslerju ne pišemo posebej.
Slovenska zastava, ki se vije ob ameriški na strehi slovenskega narodnega doma v Clevelandu, vabi morebiti malce premalo zainteresirane Slovence, naj se zbirajo in organizirajo različne prireditve. Seveda, čas je denar in za tem se še kako pehajo tam, čez lužo.
Slovencem na Madžarskem SREČNO 1996
Porabje, 20. decembra 1995
12
Jajjaaa?!
Vej pa don nej?!
OD STEROGA MAU JEZOŠ KRISPAN NOSI?
Krispan. Človek bi si ranč nej brodo, ka so lidgé krispane samo v 17.-18. stoletji (század) začnili postavlati. Na Vogrskom je 1825-oga leta prva postavila božično drejvo Teréz Brunszvik, ki je prvi otroški vrtec (óvoda) tö odprla. Pa je prej bila pisateljica od Beethovena tö. - Dje ka je pa te, baugdragi, Jezoš delo od prvoga stoletja do 16-oga (1600 lejt), ka nej noso krispane?
Stolaši, šteri gučijo. Zdaj, ka kauli dejo božični svetki, do gvüšno dosta profitérali v tisti velkaj bautaj v Belgiji pa Englandi, gde so si vözmislili nika čüdnoga. Človek pride cuj stolašam, gde vsefele lejpoga
geste, si gleda tau ali tisto. Gnauk ma samo nekak začne lepau na tüma šaušnjati, ka tau küpi, ka je tau tak pa tak dobro, pa samo telko pa telko košta. Blüzi pa nin nikoga nega. Preminauče düše nazaj odijo? Nej, liki so male fajne magnetofone skrili, šteri začnejo reklamo delati, gda küpec pauleg cuj pride. -Človek nema rejči, s kem vse ga nagovardjajo, naj kipüje.
Hod Merika z menoj. Clinton je prej na merikanarski božič (Thanksgiving) daubo nauvi krabatli. Za en malo cajta so 5 milijonov takši sökspinterov odali. - Ka bi bilau, če bi Merikanarge nej tak fejst čemerni bili na Clintona, liki bi ga fejst radi meli? Leko ka bi eške očanaš tö tak začnili moliti, ka: Oča naš, ki si v Bejli iži...?
Madžarski demokratični parlament. Ena poslanka - štera je
ovak ena od tri podpredsednikov (alelnök) - je stejla dvej minuti gučati. Predsednik je pravo, ka njena partija je že vsakšo minuto ponücala, ka so si raztalali. Zato ji ne dopisti guč meti. Te so se začnili duge-duge minute štükati o tom, zmejs bi gospa petkrat leko povedala svoje. - Kak bi té naši poslanci (képuiselők) dobro znali s cepami slamo mlatiti?!
Székesfehérvár. Kelko se morejo tihinci matrati, gda škejo vöpovedati ime toga Varaša. Kelko si je leži zaponiti francuško ves Y, ali pa dansko vesnico A. Ranč tak se A zové en kraj na Švedskom tö. - Po vogrsko pa: Chernelházadamonya, Ostffyasszonyfa, Szentkirályszabadja. Kak v parlamenti.
Kratko pa jedrnato (velősen). Victor Hugo je duge-duge knige piso, depa ovak je šparo s cajtom. Gda je napiso svoj znani roman Nesrečniki (Nyomorultak) pa je vleti odišo na počitek, ga je malo skrbelo, če kaj vredi odavajo njegvi roman (regény). Zato je od tistoga, šteri je vödau knige, v pismi samo telko Pito, ka:	Of ma pa
je odgovoriüu:	ʽʽ!ˮ - Pra-
viva Victora (Gpőzők), nej?!
Marke na bordele ali za bordele? Tisti dobri ftiči na Holandskom, šteri majo bordele, so si vözmislili, ka bi Uni prej tö mogli nikše mame meti na dveraj, štere bi kazale, ka je njin bordel na viskom nivoji. Nika takšoga prej, kak majo hoteli zvejzde. S kem več zvejzd, tem vekši nivo. Naslednje pa so se zgučali, ka naj baude velka litera: E. Tau pa zato, ka erotik. - Eške dobro, ka so si nej kakše gorpostavlane rombuse vözbrodili!?
Fr.M.
Pismo iz Sobote
NOUVI SOUSIDI
Dugo je prejk ograje na nas gledala kuča. Lejta pa že lejta takša ciglena, niške se ne spoumno, ka bi jo vöometo. Pravzaprav smo že mislili, ka so tisti, ka so jo dali zidati, na njou že pozabili, že smo se tak navadili na njou, ka nas je sploj nej moutilo, ka kouli že raste grmouvje, pa ka je vsikši lejko kouli nje odo.
Te pa se je naidnouk vse spremejnilo. Prišo je mercedes z nenško registracijo, človik je po naše gučo. Z njin je bilou ške par možakarov, steri so neka mejrili pa vöračunali. Na drügi den so že začali delati. Odznoutraj so mlatili, dubli, brüsili, zabijali, odzvüna pa vöometavali, betonejrali, vküp vozili, raznok vozili in še vse fele drügo delali, ka k tomi cuj ide.
Moja tašča Regina, trno čedna ženska, pa je samo gledala pa si brodila, Odkec lüdem telko pejnezov, ka lejko vse tak brž delajo. V ton je že čistak pozabila, ka je kuča lejta pa lejta stala tan takša ciglena, sirouva. Tak jo je vse vküper migalo, ka je cejli čas nastrejgala med fijankami, ka je že pozabila, ka trbej obed sküjati. Gledala je pa gledala, pa brodila, Sto so sploj naši nouvi sousidi. Pozna vsikšoga v vejsi, dapa, o tej nouvi ne vej čista nika. Zato je začala spitavati vse kolivrat.
Prva je prišla k njoj na kavo sousida, Rozina. Ta je znala prajti, ka je njemi ime Jouži, ženi pa je ime Helena. Gda je na kavo prišla drüga sousida, je znala že neka več. Prej ka mata dvouje dece, stera odijo v nenške šoule, in ka so tej pejnezi gvüšno nej Prišli na pošteni način. Ka če bi pejneze rejsan pošteno zaslüžo, bi na Nenškon ousto. Tak so se zgučavale in pomali je že tak vövidlo, ka do policijo zvale, naj vöpoišče, ka so ške une nej znale ali gorprišle.
Čez dober mejsec je kuča bila zgotovlena in naši nouvi sousedi so se prpravlali, ka v njoj preživejo prvo nouč. Ge san glij prišo iz Varaša, gda me je nouvi soused vpamet vzeu in me nut pouzvo na špricer. Pravo mi je, ka de zdaj več časa, ka se spoznamo in ka je njemi ime Lujzek ženi pa Marija, mlajši pa že študejrajo v Ljubljani. Pila sva dale in se pogučavala. Zvedo san, ka je žena dobila dobro erbijo od strica iz Nenčije in tak sta küpila tou nezgotovleno kučo, jo vönapravila in ta Zdaj tü živela.
Moja tašča Regina, trno čedna ženska, se je skur razpoučila, gda san njoj vöovado, ka san zvedo. Ali, una ške skouz brodi, ka so tou nej čisti posli. Zato ka, moja tašča Regina, trno čedna ženska, una že zna, ka je prav in ka nej.
MIKI
Porabje, 20. decembra 1995
13
PRAZNIKI TRKAJO NA VRATA
Leto za letom nas december, kljub ledenim svečam in mrzlemu zimskemu vetru, navdaja z občutji topline, sreče in skrivnosti; zadnji predpraznični dnevi prinašajo vesel nemir, praznike si želimo preživeti v krogu družine in prijateljev. Krasimo domove in ulice, milijoni pisanih lučk mežikajo v rojevanje novega leta. Božič - čudovit praznik srca - nas zbližuje in osrečuje...
Vse te lepe reči pa v svojih domovih dopolnimo z bogato okrašenimi božičnimi drevesci in obloženimi mizami. Praznična kosila in večerje morajo biti nekaj posebnega; pa ne mislim na drago razkošje dobrot, kakršne vidimo v filmih, ampak na krasne domače dobrote, ki jih gospodinje pripravijo z veseljem in spoštovanjem do svoih najdražjih. K takim domačim dobrotam pa se ob koncu, ko družina še malo posedi v prijetnem klepetu, poda še pecivo -piškoti, medenjaki, kolački ali preprosta sadna solata. Ponujam vam nekaj izvrstnih predlogov, s katerimi boste sladko razveselile svoje najdražje.
Janeževi upognjenci Sestavine za testo: 4 jajca, 18 dkg sladkorja, 10 dkg moke, 2 žlici janeža.
Priprava: Jajca penasto stepemo s sladkorjem in v zmes dodamo moko ter janež. Pekač namažemo z maščobo (rastlinska mast, margarina) in potresemo z moko. Nanj damo
kupčke testa (paziti moramo na razdaljo). Pečemo približno 10 minut na temperaturi 180 stopinj. Ko je pecivo pečeno, vsak kos posebej še vroč damo na kozarec ali lesen valj in pustimo, da se tako upognjen ohladi.
Opomba: Če nam okus janeža ni všeč, le-tega lah ko zamenjamo s čim dru gim; dodamo na primer žličko cimeta in imamo cimetove upognjence ali nastrgano lupino pomaranče za pomarančne upognjence. Možnosti je veliko, potrebna nam je le domišljija!
Vaniljevi rogljički
Sestavine za testo: 15 dkg moke, 5 dkg sladkorja, 10 dkg masla, 6 dkg zmletih mandeljnov ali lešnikov ali orehov.
Za posip: 10 dkg sladkorja v prahu, 2 žlici vaniljinega sladkorja.
Priprava: Iz vseh sestavin zgnetemo testo, ga zavijemo v folijo in pol ure pustimo na hladnem. Potem iz testa oblikujemo rogljičke, jih zložimo na pekač, ki smo ga prej obložili s papirjem za peko. Pečemo približno 10 minut pri temperaturi 200 stopinj.
Ko so rogljički pečeni, jih previdno jemljemo iz pekača in takoj povaljamo v mešanici sladkorja in vaniljinega sladkorja.
Nasvet: Konca rogljičkov lahko tudi potopimo v segreto čokolado z vaniljo in potresemo s pisanimi sladkornimi okraski za pecivo.
Praznična sadna solata
Sestavine: 2 jabolki, 2 hruški, 2 banani, 1 pomaranča, 1 mandarina, po 2 žlici jagod, malin in borovnic (lahko odmrznjenih), 2 kivija, 2 žlici rozin, 1 žlica kokosove moke; 2 žlici sladkorja, po želji malo ruma ali francoskega konjaka; sladka smetana, nekaj kepic sladoleda, različni okraski iz sladkorja, želeja ali marcipana.
Priprava: Sveže sadje olupimo in drobno narežemo. Vse našteto damo v skledo, sladkamo, prilijemo rum ali konjak ter premešamo. Potem razdelimo v manjše skledice ali kozarce, okrasimo s sladko smetano in sladoledom ter z različnimi okraski za pecivo.
Opomba: Če nimate katere od sestavin pri roki, jo nadomestite s čim drugim. Tudi v tem primeru sta dobrodošli iznajdljivost in domišljija!
K prazničnim dobrotam pa se poda tudi kozarec šampanjca, ki ga lahko obarvate z malo kamparija ali sangrie (sangria je španska desertna specialiteta -bovla iz rdečega vina in sadja - dobi se tudi v Monoštru!). Krasen pa je tudi dobro ohlajen martini, v katerega damo nekaj zelenih oliv.
Dober tek in na zdravje!
Vse lepo in dobro v letu, ki prihaja, Vam vsem iz srca želi
VALERIJA
SVETEŠNJI OBED
Mesna župa
Kokauš ali govedino sküjamo. V vodau dejemo sou, 3-4 popra, eden mali lük, košček česneka, 3-4 mrkevce, petrožino korenje, eden mali šmüklič petrože, malo zelerja. župo pomalek küjajmo, naj nede mautna. Če je mesau meko, župo prcedimo, malo redečo semleto papriko sipamo. V župo sküjajmo zrezenca, jetrene ali griz nokedline.
K küjanoj mesej naredimo omako iz žemle. To smo inda dostakrat redli. 3 žemle zrežemo na male kockice, je na maščobi malo špečemo, nej na Črno. Edno pardjiško zribanoga grena dejemo na nji, maseno
župo gorpercedimo, malo solimo. (Pazimo, ka je župa tak solena.) Damo gorzavreti, serviramo. Če rajši mate mrzel gren, te ga naredite navadno, samo 2-3 olüpane jabke cuj zribajte, nej je tak krepek gren, pa bogši žma ma.
Panirano mesau
Meso sklopfamo, solimo, v melo, v jajce namočimo, naslednje namesto prejzlina v krumpline. Krumple zribamo, nej sploj na mali pa vsigdar samo malo za 3-4 šnicline, ka krumplinge čmi gratajo. Dejemo v maščobo, spečemo. Gda krumplinge lejpo rozo farbo dobijo, je meso tö spečeno. Na sklejci kažejo kak mali ježi.
K mesej leko za garnirung damo dinsko (ajdovo) kašo. Se redi kak riž, malo več začimbe cüj dejemo.
Leko se redijo kroketi. 25 dkg bele moke, 12 dkg kuhenoga olupljenoga, preklačenoga krumplina, malo soli, 1 jajce, 1/2 žlice žira vküp omesimo, povaljamo na palec duge i šurke falate. Spečemo v vraučoj maščobi.
Kakšno koli salato leko cüj ponüdimo.
Dober tek vam želi: Hilda Čabai
VESELE
ZGODBICE
Etak pa itak nede dobro Mlade ženske so se vküppobrale, so šle k Baugi pa etak prosile: “Gospodni Baug! Lepo prosimo, naj bi potejm tak bilau, ka gda ženska rodi, aj tiste bolezni prevzeme detetov oča. Dojda ženskem, ka 9 mejsecov nosijo, po tistem nadajajo, gorranijo deco.” Gospodin Baug nji pa opozori, pravi njim, aj si dobro premislijo tau prošnjo. Liki ženske so držale svojo, etak je pa gospodin Baug pravo, ka Potejm vse tak bau.
Za dva kedna je ta prednja, stera je ženske vodila, rodila. Veška baba se čüdiva, ka ženska nikšo bolezen nema, fajn si prpovejda z možaum. Liki pri sausadi je nikša nevola vövdarila. Čülo se je, kak eden moški kavüli, rašči od bolezni, tak kak če bi ga klali.
Za par kednov je ženska z ženami znauvič tagor üšla k gospodnoma Baugi pa je prosila, se je molila, naj vse tak baude, kak do tejgamau. Naj
rojstvo samo mater boli.
Žitke obraniti
Naša Lujza je vleti tak zgrüntala, ka de se malo po svejti vozila. Gor si je sedla na
šift pa hajde, daleč po morji de se vozila. Mejla je edno dobro padaškinjo, njej je obečala, da ji vsakši den pošle eden telegram, napiše, kak ji kaj dé.
Prvi den telegram etak napiše: “Cajt je strašno lejpi, lüdje so fajn, kapitan je pa eden fejs moški.”
Na drugi den pa napiše telegram svojoj dragoj padaškinji, pa etak stoji v telegrami: “Kapitan me s tejm postrašüva, če nemo njegva,
te se šift pogrozi.”
Na tretji den je tü prišo telegram, tam pa etak piše ta draga Lujza: ‘‘Gnes sam že trikrat obranila Žitek lüdam, steri so na šifti.”
Zgodbica, štera je nej dokončana
Stari dühovnik edno mlado deklo spovedavajo. Dekla
lepau vadlüje, da go je šatan vkano, iz sausadne vesi je etognauk k njej prišo eden mladi pojep.	
“Tau je pa tak bilau, guči
dekla, “ka sva se skrila v gradca od farofa. Tam sva si dojlegla pod edno djablano. Te legen mi je malo vöodkapčo bluzo, baužo pa küšüvo me je. že je sploj na vrauče šlau.” ʻʻ Pa te, ka se te Zgodilo?ˮ pitajo dühovnik pa vüje vcuj stisnejo k oknici spovedarnice.
“Gospod, te se je tau zgodilo, ka je zvonar ranč te tam skauz ogradca üšo zvonit. Müva sva pa vöskočila s svojga mesta pa pobejgnila z ograd-
ca.”
Gospaud pa: “Kelkokrat sam že pravo tomi zamanjskomi človeki, naj se ne motose prejk mojga ogradca, gda zvonit dé.’’
I. Barber
Porabje, 20. decembra 1995
14
PORABSKI ETNOLOŠKI SLOVARČEK
1.	cepetávček (pörgettyű) - plesec (GS), plésac (Sv), brkanca (Sa)
2.	deska za pranje (mosófa) - ríbaš (GS, DS, R V, Sv, Sa), réjbaš (S, A)
3.	drevénka (véka) -drvénka
4.	korbulja (szakajtó)
-	karbüla (GS, DS, R, Š), karbülica (V), drvénčica (Š, Sa, Sv)
5.	kmica (melence) -kmica
6.	krušnica (kenyértartó rács) - krüšnjek (GS, DS, R), krüšnjak (Sv, Sa), kröjšnjak (Š, V, A)
7.	máček (tűzkapacs)
-	fájákli (GS, DS, Sa), átjau (Š, A, V)
8.	možnár (mozsárágyú) - možár (GS), móžar (Š), mužárac (A)
9.	naóknice (zsalugáter) - pólke (GS), šalútje (DS, Sa, Sv), šalúctje (A, Š), šungaterje (Š), šalugater (DS)
10.	slamnjáča (szalmazsák) - straušauk (GS), straušnjek (DS), straužnjak (V), strošnjak (Š), böntjiš (Š, Sa), béndješ (Sv)
11.	solníca (sótartó) -solárnica
12.	svéčnik (gyertyatartó) - svejčnjek (GS, DS), svejčnjak (R, V, S, A), posvejčnjak (Sv, Sa)
13.	vlaka, vlačuga (ekeló) - vlačüga (GS, DS, V, R, Š, A), blačüga (Sv, Sa)
(GS: Gorenji Sinik, DS: Dolenji Sinik, R: Ritkarovci, V: Vejrica, Š:	Števanovci,	A:
Andovci, Sv: Slovenska ves, Sa: Sakalovci)
Hvala za pomoč vsem, ki ste poslali odgovore na kviz “Ka je tau?”
Marija Kozar
Porabje, 20. decembra 1995
15
NIKA ZA SMEJ
MLADA ŽENSKA
Naš djager je sploj mlado deklo vzeo za ženo. Eden zranjek, gda sta gorstanila, stari djager etak pravi svojoj lejpoj mladoj ženi: “Jaj, Olgica! Strašno lepau je tüj v gaušči. Gda človek Zazrankoma gor stane pa okna gor opre, tek fajn diši lejs. Ti tü gvüšno prdenaš tau fajn sago. Človeki eške tejlo dene od gaušče. Nej je tak?”
Njegva draga Olgica ma pa etak pravi: “Kak bi pa ge leko po drejvaj pa po listjaj denila. Vej pa cejlo nauč pri ednom starom penji ležim.”
OBADVA POŠTRAFANA
Naša Minka je fejs ženska pa sploj nemima tü. Kak šagau mamo prajti, ka se ji ponüje, segna za tistim. Eden fejs mladi, naš Pištak, se je v njau zagledno. Šlau je tau že tak daleč, ka sta si doma malo vküplegla.
Nevola je samo tau bila, ka je Minkin mauž prva domau prišo, kak bi se “šikaloˮ. Nej trbej povedati, ka je najšo v iži. Naša Minka se moli svojomi dragomi možej, našomi Petri, aj ne pokaštiga Pišteka, on je nika nej kriv. Ona je nasé vzela vse, ka se je zgodilo.
Naš Peter se pa etak dere: “Nej, nej ženska. Obadva morem poštrafati. Tau pa tak baude, ka mo se ge od tebe laučo, tvoj dragi Pištak te pa mora za ženo vzeti.”
TELKO DOJDA
Naša Giza je etognauk v Varaš üšla, da bi vsakšomi nikši dar küpila. V ednoj bauti je svojmi možej, Robini edne rokajce prosila. Gda se je pogodila, te njej bautošica etak pravi: “Gospa, tek mislite, ka edne rokajce dojdajo za dar na svetke?”
Naša Giza pa etak: “Ka vi mislite, gospa, kelko možauv ge mam?”
ZA DECO
Kelko je
Etognauk je našoga Pišteka v šaula leranca etak pitala: “No, Pišti, kelko je petdeset pa sedemdeset?”
Pišti pa: “En forint dvajsti filerov.”
Baug vej, gda pride
Etognauk je z vesi eden človek k Šanjina na daum prišo pa pito maloga, gde je njegvi oča. Mali Sanji pa etak: “Vejte, možak, naš pes se je zgübo, pa je pisa üšo iskat.”
“Pa ne znaš, gda pride domau?” pita človek.
Šanji pa etak: “Ranč zmisliti si ne morem. Tau je pravica, ka je naš pes že več kak edno vöro doma.”
Tau ne znam
V šauli se biologijo včijo pa školnik etak pravi našomi Lajčini: Povej mi, kak se plodijo rauže?”
“Za rauže špecielno ne vejm...” pravi Lajči.
Zgübiček
Našoga maloga Antona v šauli etak pita školnik: “No, Anton! Če na peldo tvoja mati ma 100 djajec pa med tistimi je 25 polauškov, kelko zgübička te ma?”
Mali Anton pa: “Nika nej. Moja mati polauške tü oda v Varaša na placa.”
ETAK SE RAZMEJ
Naš Djüra je etognauk strašno betežen grato. Baugi vala je daubo v ram telefon, pa Zdaj ga včasin vöponüca. Gor zove doktora, pa etak pravi: “Gospaud doktor, mogauči bi bili k meni pridti, strašno mi je lagvo.” Doktor pa: “žau človek, gnes več nikak nej. Pridite vi k meni.”
Djüra pa: “Če vas je pa Baug dau, pridite, visiko vročino mam, nemam telko mauči, da bi dva stopaja napravo.”
Doktor pa: “Ja, tau je drugo. Vejte ka, pridite te, gda de vam že baukše.”
PO BAUTAJ SE NIKA NE DOBI
Naš Karči se etak tauži svojmi padaši: “Vejš, Robi, strašno ženo mam. Zdaj, gda se približavajo Svetki, drugo ne dela, po bautaj lejče, večer domau pride pa se tauži, ka v tej bautaj nika ne dobi. Med tejm mi je pa že zaprajla dvej mesečni plači.”
PO KOLENAJ
Naš Peter se sreča z Balažom pa ga etak pita: “Na, včara sam pa čüjo, ka sta se z ženauv vejs korila. Kak sta pa dokončala, šteri je emo pravico?”
Naš Balaž pa: “Po kolenaj se je vlekla do mene.”
“Pa ka ti je prajla?”
“Vö se vlejči izpod postale ti za nikoj valaun laufar!”
I. Barber
NIKA ZA SMEJ
Porabje, 20. decembra 1995
Foto: S. Roth
Friške friški bojte, zdravi, zdravi bojte v etom nauvom leti, naj Vam bog da zdravje in veselje dosti vina, dosti žita pa sveti božji blagoslov!
POZDRAVLJENI DRAGI ROJAKI NA MADŽARSKEM
Ob izletu slovenskih zdravnikov v Prekmurje in njegov čezmejni del Porabje
Komisija za zveze z zamejstvom in inozemstvom v okviru Slovenskega zdravniškega društva je organizirala izlet zdravnikov v Porabje od 15.-17. septembra 1995.,
Slovenski zdravniki ob spomeniku slovanskih bratov sv. Cirila in Metoda v nekdanjem Blatogradu...
Pot izpred Doma slovenskih zdravnikov v Ljubljani je vodila Čez most na Muri v zdravilišče Moravci, od tam pa na Madžarsko do trojezičnega mesta Monoštra, ki je tudi gospodarsko središče slovenskih vasi v Porabju.
Po predstavitvi Zveze Slovencev na Madžarskem, ki nam jo je podala Marijana Sukič, urednica časopisa Porabje, nas je pot vodila v Szombathely. Tu so nas madžarski zdravniki seznanili z organizacijo in delom v glavni županijski bolnišnici (okrog 1500 postelj). Ogledali smo si porodni in otroški oddelek te bolnišnice, ki oskrbuje le komplicirane primere, ostale pa vrača v 3 manjše bolnišnice v županiji, če je bolniška oskrba še potrebna, ali pa domov. To je ena prvih bolnišnic, ki je uvedla “rooming sistem”, ko ima mati otroka na posebnem ležišču v premikajoči se stajici pri sebi.
V Szombathelyu smo videli še katedralo, izkopanine rimskega svetišča ISIS ter visoko šolo z lektoratom za slovenski jezik. Proti večeru smo pripotovali k Blatnemu jezeru. Prenočili smo v otroškem okrevališču, kjer so še do nedavnega letovali sibirski otroci, kar
potrjujejo tudi ruski napisi. Po počitku pri Blatnem jezeru smo si ogledali v Keszthelyu grad Festeticsa in še isti dan zdravilišče Héviz. Na poti proti domovini smo se na mestu nekdanjega Blatograda poklonili spominu slovanskih bratov sv. Cirila in Metoda, ki sta s pomočjo samostojnega kneza panonskih Slovencev, Koclja, v davni preteklosti uvedla slovanski jezik v bogoslužje.
Vsem, ki so organizirali in omogočili 51-im slovenskim zdravnikom ta izlet, še posebej pa predsednici Komisije za stike z zamejstvom in inozemstvom, prim. dr. Majdi Ostan, dr. med. in vodiču Janošu Palancsaiu, dr. med. ter Porabski Slovenki Marijani Sukič za predstavitev življenja porabskih Slovencev in Zveze Slovenčev na Madžarskem, iskrena hvala.
Vam, dragi rojaki na Madžarskem, pa želim z besedami našega pesnika Avgusta Pavla:
“Ne povesi obvüpano, narod, glavo!
Nede tak vsikdar, kak je bilo!
Stoj močno na svétih, starinskih tlej!
Vlepšoj bodočnosti vüpanje mej!"
Lepe božične praznike, zdravo in zadovoljno novo leto 1996 mag. Karolina Godina, dr. med.
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p.p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 69000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, sé časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13.točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92) ISSN 12187062.