LEVSTIKOV ODNOS DO DELAVSKEGA GIBANJA 1869
V »Sloveoiskem Narodu« 17. julija 1869 Levstik skopo poroča, da se »v Ljubljani snuje novo delavsko društvo«. Da s tem ni zadostil zgolj svoji dopisnisW dolžnosti, marveč izrazil tudi solidamcist z delavstvom, če(prav ni nikoli postalo njegovo stalno motivno področje, dokazuje rokopisni osnutek za Arkov govor na ustanovnem občnem zboru ljubljanskega delavskega izobraževalnega društva »Slovenska lipa« 20. februarja 1870 (NUK, 'ms 491, št. 11). Dokument je važen zlasti za presojo Levstikovega odnosa do socialnega vprašanja, kd so ga mladoslovenci na splošno zanemarjali.
Levstik je, kot vse kaže, pričakoval rešitev socialnega vprašanja od delavstva. V tem je videl bistvo delavskega gibanja, ki se-je izražalo v združevanju in izobraževanju delavcev. Ras je, da v zvezi z delavskim omenja «anodino vprašanje, a ne, da bi ju povezoval, pač pa, da bi socialno vprašanje ločil od narodnega, ki ga -po njegovem mnenju ne bo rešil Proletariat, češ da to ni njegov namen. Domnevam, da je prav v tem glavni vzrok, da Levstik ni iskal globljih in trajnih stikov z delavskim gibanjem. Zanj je bil poglaviten boj za narodnostne pravice, ki ga je bilo moč bojevati na zakonit način. Edino tak način boja pa je priznaval.
Delavsko vprašanje se mu, sodeč po zgoraj omenjenem osnutku, zdi bolj komj)licirano in na splošno važnejše od narodnega, ker zadeva ves svet, najbolj seveda vso Evrqpo. Pravi, da utegne povzročiti veliko spremembo v družbenem življenju, ker se položaj delavca lahko izboljša samo »v nezadovoljnoet drugih stanov, katerim se s tem odtegne več ali men j koristi, kajti če je delavčevo plačilo boljše in večje in če je menj časa k delu priprežen, boljše je za delavca, a slabše za tistega, kdoii- delo plačuje.« Levstik je torej zaznal in shkovito, čeravno naiivno izrazil bistvo menjave med kapitalom in delom, ki je temelj kapitalistične proizvodnje in m^eizdnega sistema, da se namreč delavčev položaj lahko izboljša samio na račun presežne vrednosti, iz katere črpata podjetnik dn proizvajalec v obratnem sorazimerju. Strah, da ga ne bi napak razumeli, kot da podpihuje delavce, naj bi sd skušali s suo izboljšati položaj, sovpada z njegovo obsodbo fizičnega obračunavanja ježiških, jamsko-vevških ali ižans-kih kmetov s tumarji in nemškutarjd. Nikjer se ne kaže nazorneje, kako globoko je vzlic vsemu tičal v železnem jopiču meščanskega liberalizma, lei je dušil njegov ideološki razvoj v revolucionarno smer.
Proletarski intemacionalizem, ki ga je polagal na srce delavskemu izobraževalnemu društvu kot solidarnost delavcev različnih narodnosti, poglavitna sociakia vsebina delavskega gibanja in vpliv narodnih sovražnikov v Ijubljansikem delavskem društvu so po vsej verjetnosti Levstika napeljali na napačno .misel, da našemu delavstvu ni mar slovensko narodno vprašanje. To je bUo za njegovo nadaljnje razmerje do delavskega gibanja usodno. Z^nj je bilo še nadalje poglavitno narodno vprašanje, kd ga, kakor je mdisMl, lahko reši po zakoniti poti načelna, demokratična in odločna slovenska politika, za kakršno se je leta 1870 sam zaman boril v »Pavlih;«
Stane Peoec