a kn 1 t x uJizni
n m mi
GLASILO NEZAViSNE DELAVSKE STRANKE JUGOSLAVIJE
Izhaja vsak četrtek. - Uredništvo in upravništvo: Turjaški trg št. 2, pritličje. - Naročnina: na mesec 4 Din, četrtletno 12 Din. - Dopisi se ne vračajo.
Štev. 14.
LJUBLJANA, četrtek, 19. julija 1923.
Letu 1.
Prevaran
Gospod Nikola Pašič se lahko smeje t v brado, ker izmed vseh njegovih prebrisanosti mu rii uspela nobena tako dobro, kakor razkrinkanje radičevske-ga frazerstva in klerikalne hinavščine pred ljudstvom. Najboljše je pa še to, da je ta gospoda morala sama objaviti dokument svoje sramote. SLS je bila nekdaj mogočna gospodarica dežele Kranjske, po prevratu je bila avanzirala lakorekoč za samodržko cele Slovenije. To je bil paradiž za klerikalno buržua-zijo in za tisii del takozvane inteligence, ki se je v precejšnjem številu podala pod okrilje SLS, ne sicer iz prepričanja, pač pa zavoljo korit. Tedaj so cveteli gospodarski zavodi SLS, tedaj so dobivali klerikalni fabrikanfje zaslužke in klerikalni uradniki so avanzi-rali, kakor sedaj radikalci. Vsi ti elementi v zvezi z bogatimi kmečkimi magnali, ki so glavni udeleženci klerikalnih gospodarskih zavodov, so težko prenašali trdi kruh opozicije in ko so dobili odločilno besedo v stranki s pomočjo skrajno reakcijonarnega kroga tiste duhovščine, ki obvladuje popolnoma Katoliško tiskovno društvo in potom iega neposredno celo strankino časopisje in celo slranko, so začeli siliti v vlado. Pred volitvami so bili že v SLS ob stran potisnjeni vsi kolikor toliko naprednejši in socijalno misleči ljudje in dr. Brejc in Remc (žalostne figure iz lela 1920) sta postala strankina diktatorja. Takoj po volitvah so porabili prvo priliko, da bi prišli zopet na vlado, ker odločujoči pridobitveni krogi in dobrih služb željni politični katoliki so postali nestrpni. Začelo se je zakulisno barantanje z Radičem in z muslimanskimi fevdalci ter z radikali. Po-vdarjati moramo lu pred vsem to, da so gospodje klerikalci, ti največji demokrati pred bogom in ljudmi, vodili pogajanja tajno, in ludi zaupnikov niso informirali o vsebini svoje kravje kupčije, ki jo je sklenil dr. Brejc v družbi z republikancem Radičem z radikalijo. Da je bila kupčija sklenjena, se je videlo iakoj, ko so klerikalci prišli v parlament in so, posebno v začetku, šli čez drn in strn z režimom, dočim je Radič na svoj način z abstinenco pripomogel Pašiču do večine. Vedelo se pa ni kaj so klerikalci dobili za plačilo za svoje službe radikalskemu režimu. Ko sta se pa skregala Pašič in Radič zavoljo oslove dlake, kakor pravi Radič, so se Radič in klerikalci zbali, da jih ne bi radikali prehiteli z. objavo pogodbe in morali so ugrizniti v kislo jabolko in se spovedati javno sami svojega greha in celemu sveiu so morali pokazati svojo umazano baranlanje in svojo blamažo.
Tri stvari so na tej pogodbi zanimive. Prvič radikalija sama priznava, da se vlada pri nas s sredstvi, ki stoje v nasprotju z ustavo in z veljavnimi zakoni.
To je posebno jasno izraženo v točkah, kjer se govori o tem, naj se ukinejo preganjanja po znanih »Prligelpatentih« iz časa Bahovega režima, ki se pri nas izvajajo kot dedščino ranke k. u. k. policije, ne da bi v naši državi imeli ti patenti najmanjše zakonite upravičenosti, ier s tem, naj se skličejo vsi občinski
i goEiufi.
zasiopi, da izvolijo zakonitim polom svoje načelnike, posebno pa v točki, da žandarmerija ne sme vršiti nobenega upravnega, sodnega (!) in financi-jalnega (!) postopanja samostalno. — Radikali so s tem priznali, da je sedaj pri nas prolipostaven policijski režim, kjer žandar vrši celo upravne, sodne in financijalne posle kar na svojo pesiy
Drugo zanimivo in za klerikalce najbolj uničujoče priznanje je, da klerikalci niti ne govore v svojih zahtevah o avtonomiji. Oni, ki so šli v volitve 'z zahtevo najširše samouprave in avtonomije, so skrčili svoje zahteve na nedeljeno Slovenijo, tako kakor jo zahtevata Ata »Narod«, g. Iv. Hribar in dr. Ravnihar. Klerikalci zahtevajo samo, da naj bodo kraljevi namestnik in pa veliki župani v tej Sloveniji klerikalci — druzega nič. Se drže pač gesla meščanske demokracije: »Lind der Konig absolut, wenn er unsern Willen tul.« Ne zahtevajo niti, da mora pokrajinskega načelnika volili ljudstvo, ne zahtevajo niti slovenske pokrajinske skupščine, ne zahtevajo knotrole ljudstva nad upravo. Nič ne zahtevajo, kakor par korit za svoje voditelje. Kako so pisali o krivični davčni politiki, v zagrebškem protokolu o tem molče. Molče o uradniških zahtevah, molče o kmetskih zahtevah, molče o zakonu za zaščito države. Vse to, kar so volilcem obljubo-vali, s opozabili, samo da bi prišli k
vladnim jaslim.
/
Najbolj žalostno je pa na celi zadevi to, da so klerikalci svoje obveznosti izvršili, dobili pa so za plačilo — figo. In danes, ko je protokol objavljen, jih radikalija še javno zasmehuje, »Vreme« na primer se čudi, kako skromrte so bile njihove zahteve in hvali Pašiča, da je te federaliste lako speljal na led, da so oni spravili radikale na oblast, oni sami pa stoje, kakor berači pred vladnimi vratami. Radič z abstinenco, klerikalci z dejansko pomočjo so omogočili sestavo samoradikalne vlade, sestavo samoradikalnega predsedstva v skupščini, omogočili so zvišanje zemljiškega davka za 500%, omogočili so sprejem vojaškega zakona in kuluka itd., itd. In za vse to jih Pašič še javno zasmehuje in brije iz njih norce, češ zagrebški protokol je znak naivnosti (bedastoče ali neumnosti bi se to imenovalo po naše) voditeljev federalističnega bloka.
Taka je povest o deklici, ki je devi-štvo prodala za groš in je potem, ko je bil greh že storjen, opazila da je še ta groš bil — počen.
Slovensko ljudstvo se lepo zahvaljuje za take zastopnike. Klerikalcem so avtonomija, federacija, samostojnost slovenskega ljudstva, gospodarska neodvisnost delovnega ljudstva le volilne fraze za lov mandatov, klerikalci poznajo delavstvo, uradnike in male kmete le tedaj, ko prosijo za glasove, to so jasno priznali v zagrebškem protokolu. Oni so goljufali slovensko ljudstvo, radikalija je pa ogoljufala njih.
Prevarani goljufi so smešna figura in prepričani naj bodo, da jim slovensko ljudstvo ne bo šlo več na iim. Slovensko delovno ljudstvo mesi in vasi hoče res avtonomijo v sestavu Zveze balkanskih kmečko-delavskih republik. Slo-
Nov vojni zakon dobi blažena Jugoslavija. Ko je v parlamentu vojni minister branil svoj predlog za novi vojni zakon, je omenjal samo ono, kar smatra on za dobro v tem zakonu. Kdor bi poslušal njegove besede, bi moral vzklikniti, da je nova sreča doletela že itak presrečno Eshaezijo. Ko je minister našteval vse »dobre« strani svojega predloga, je s posebnim navdušenjem omenil odredbo, po kateri se v slučaju vojne militarizira delovno silo po tovarnah, rudnikih in železnicah.
Ta militarizacija delovne sile se bo po ministrovih besedah izvršila zato, da se ne bi prekinilo proizvajanje potrebščin za vojsko in narod. In on pravi, da bosta imela od tega mnogo koristi narod in vojska. In zakaj: g. Pešič pravi, da je militarizacija delovne sile »edini način, da se prepreči skakanje cen živ-Ijenskih potrebščin«.
Nikdar še ni noben buržujski minister tako jasno izrazil voljo roparske bur-žuazije po neomejenem izkoriščanju delovnega ljudstva. Ta njegova izjava tako jasno govori, da je odveč izgubljati eno besedo za dokazovanje naše trditve, da se militarizacija delovne sile vrši samo za zagotovljenje kapitalističnega ropanja. Minister je v kratkih besedah formuliral ves stvarni program
S sedanjim položajem nezadovoljne kmetske množice je treba pritegniti na stran proletarijata in s tem ojačili revolucionarno fronto proletarijata.
Kmetsko vprašanje je Ahilova pela kapitalizma. Parola »delavsko-kmet-ske« vlade je važno sredstvo za pridobivanje kmetskih množic za boj proti buržuaziji.
Današnje kmetske množice so ded-ščina epohe naturalnega gospodarstva, fevdalizma. Njihovo mišljenje je nazadnjaško, omejeno in tuje svetovnemu proletarskemu naziranju, ki se je rodilo v miijeju tovarn z njhovo visoko tehniko in organizacijo produkcije. Brez ozira na lo stoje interesi večine delavske množice v nasprotju z interesi vladajočega razreda. Temeljno stremljenje kmetov je, dobiti proizvajalna sredstva in zemljo. Kmelske mase so nezadovoljne z današnjim družabnim redom in hočejo, da se izpremeni. Kmetske mase hočejo zvaliti s svojih ramen davčno breme, vojaško službovanje. Zato ima gibanje kmetov danes brezdvomno revolucionaren značaj, tako da je danes kmet bolj kot kedaj naravni zaveznik revolucionarnega proletarijata.
Treba je le najli pravilne oblike delovne skupnosti med proletariatom in kmeti.
Naša agitacija in propaganda mora
vensko ljudstvo hoče gospodarsko neodvisnost, lako od slovenskih in srbskih bank in verižnikov, ono hoče vlado, ne kakega od Beograda imenovanega klerikalnega valpta, ampak tisto, ki si jo bo postavilo samo.
meščanske vojne politike: medtem ko bo en del ljudskih mas prelival svojo kri za interese kapitalistov in mogočnežev, bo buržuaz.ija drugemu delu, ki bo oslal, po tovarnah, rudnikih, železnicah, poštah itd., pila kri do poslednje kapljice. To in ničesar drugega ne pomenjajo besede vojnega ministra.
Minister pravi, da se bo s tem preprečilo dviganje cen (v resnici je dviganje cen neizogibna posledica vojne), ali v resnici pomenjajo te besede, da se z militarizacijo onemogoči delavstvu boj za zvišanje plač v sorazmerju z naraščajočo draginjo, 1. j. da lahko kapitalisti dajejo delavstvu sramotno nizke plače in istočasno bajeslovno povečajo svoje profite. Vsa vojna bremena bi tako ležala na ramenih delovnega ljudstva, in buržuazija — za korist katere se vrši vojna — bi pa izpreminjala za njo prelito kri v suho zlato.
Militarizacija predstavlja torej po govoru samega Pešiča, vojnega ministra — eno sredstvo za tlačenje delavskega razreda, za zasužnjenje in neomejeno izkoriščanje delovnega ljudstva.
Delavski razred bo vstal proti tej odredbi in bo našel dovolj moči, da izvrši boj ne samo proti temu vojnemu zakonu, ampak tudi proti družabnemu redu, ki poraja vojne.
torej ojačiti stremljenje kmetskih množic po strmoglavljenju kapitalizma in jim dati vero, da morejo izpolniti svoje želje le v najtesnejši zvezi s proletari-jatom, na potu revolucijonarnega boja proti buržuaziji. Treba jim razložiti izkušnje ruske revolucije.
Zalo je potrebno sklicati internacijo-nalni kmetski kongres, na katerem bi se ustanovila rdeča internacijonala kmetov, kateri bi pripadale poedine naše kmetske stranke.
    .................................
Mile :
V soparnih teh nočeh, ko veter tih
šepeče,
osrčje zemlje čulim, kak lahno trepeče: »Kdaj prideš dan,
ko se tovarne bodo uravnale v sprevod svečan, ko bodo srca vsa igrala, svetovno himno proeiarcev, izniklih iz semen, ki jih sejale so barikade naših marcev?«
Osrčje zemlje čutim, kak lahno
vprašuje,
n srce moje čulim, vso prepolno burje:
»Bile so in bodo barikade, bil in bo požar, dok se projetar ne vzpne tja do vsemiria!
Trdna ie v meni vera, da tedaj nam v ognju robstvo pade!«
V soparnih teh nočeh srce uporno bije, osrčje zemlje se v potresu lahnem vije
Delavski razred in zakon o ustrojstvu vojske.
Kmetska internacionala-
Trboveljska družba sili rudarje v štrajk.
Pred izbruhom rudarske stavke. — Trboveljska družba ima pod komando vse slovenske dnevnike: »Jutro«, »Slov. Narod«, »Slovenca« in »Jutranje Novosti«. — Vprašanje »Jugoslovanski Strokovni Zvezi« in krščansko-socijalističnemu delavstvu.
Kakor smo že poročali, so bili rudarji vsled vedno naraščujočc draginje prisiljeni vložiti trboveljski družbi nove zahteve za zboljšanje njihovega mizernega stanja. Tudi vladi so rudarji predložili svoje zahteve in prosili za posredovanje. Zahteve so bile vložene že 21. junija, a do danes, po štirih tednih, je vlada sklicala šele dvakrat pogajanja. ki so bila pa brezuspešna, ker ]e trboveljska družba obakrat odklonila rudarske zahteve, vlada pa je izjavila, da nima moči, prisiliti podjetnika, da ugodi zahtevam delavstva. Rudarji so 10. julija pri pokrajinski vladi zahtevali, da sc pogajanja vršijo zopet 14. julija, kar je veliki župan dr. Lukan tudi obljubil. Trboveljski družbi je pa uspelo, da so se zahtevana pogajanja preložila na 19. julija. Trboveljska družba hoče pogajanja zavlačevati, če bi se dalo tudi do konca leta, vlada ji gre na roko,
V	rudarskih revirjih razburjenje narašča in če bo tudi v četrtek 19. julija trboveljska družba odklanjala upravičene zahteve rudarjev, je štrajk neizogiben, ker rudarji s sedanjimi mezdami ne morejo več izhajati. Rudarji odklanjajo vsako odgovornost za posledice štrajka, ki jim ga trboveljska družba vsiljuje in če vlada ne more prisilili trboveljske družbe, da ugodi zahtevam rudarjev, ne more siliti niti rudarjev, da bi še nadalje delali profite trboveljski družbi.
Rudari' si niso nikdar želeli boja in si ga tudi sedaj ne želijo, toda kakor so vselej sprejeli boj, ki jim je bil vsiljen, ga bodo tudi tokrat.
Kako »nepristransko« stališče jc. zavzela pokrajinska vlada v mezdnem gibanju^ rudarjev, smo že omenili in nas to ne čudi, ker že zdavnaj vemo, da so vlade v kapitalističnih državah izvrševalni organi kapitalistov.
Toda za eno izkušnjo so rudarji bogatejši. Sedaj vemo, da so vsi slovenski dnevniki i liberalni i klerikalni i demokratski i radikalni (Stefanoviči) pod komando trboveljske družbe in da so vsi zagovorniki 900% profitov judovskih akcijonarjev trboveljske družbe in proti rudarjem.
»Zveza rudarskih delavcev« v Trbovljah je poslala uredništvom »Jutra«, »Slovenca«, »Slov. Naroda« in »Jutranjih Novosti« poročilo o zahtevah rudarjev in poteku dosedanjih pogajanj, da bi bila javnost informirana o mezdnem gibanju rudarjev še pred-no pride do stavke. Toda liberalci, klerikalci, naprednjaki in radikali so kapitalisti; eni hočejo biti verni, drugi svobodomiselni, tretji demokratični, četrti radikalni, a vsi so zagovorniki izkoriščanja delovnega ljudstva in zato niso hoteli priobčiti poročila, v katerem je dokazana upravičenost rudarskih zahtev.
Poročilo, poslano omenjenim uredništvom glasi:
Mezdno gibanje rudarjev pri Trboveljski premogokopni družbi.
O položaju rudarskih delavcev jc naša javnost zelo malo ali pa docela napačno informirana. Celo ministrstvo za šume in rude in centralna vlada sta si od trboveljske družbe dali podtakniti in verjeta, da so rudarji pri trboveljski družbi najbolje plačani delavci v Jugoslaviji. Zato je trboveljski
družbi skoraj vedno uspelo, da je nahujskala potom svojih eksponentov državne oblasti na rudarje.
Beda je prisilila rudarje, da so potom svojih organizacij morali vložiti nove zahteve za poboljšanje gmotnega položaja in že je zopet trboveljski družbi uspelo, da je prepričala vlado, da so zahteve pretirane in da bi zahtevano povišanje mezd znašalo na leto 54 milijonov dinarjev in da bi se vsled tega moralo zvišati ceno premogu za 200 dinarjev pri toni.
Ker vlada pristransko posluša le trboveljsko družbo in ker sc rioče zavzeti za upravičene težnje rudarjev, so rudarji prisiljeni, da si izboljšanje gmotnega položaja priborijo sami. Predno pa stopijo v vsiljen jim boj, hočejo javnost informirati o svoji bedi. Upravičenost rudarskih zahtev dokazuje sledeče:
a)	Kakšne so dosedanje mezde rudarjev in koliko zahtevajo?
Dosedsnje plače	Rudarji
Kategorijo r vsemi dokladami	zahtevajo
dnevno	dnevr/>
1. 36,- Din	51.50 Din
2. 33.50 Din	47.— Din
3. 30,- Din	41.50 Din
4. 26.50 Din	36.50 Din
Celokupne družinske	doklade:
za ženo 4.55 Din	15,— Din
za otroka 3.75 Din	12.50 Din
Iz gornjih številk je jasno razvidno, da zahtevane mezde niso pretirane in da celo ne dosegajo mezd, katere imajo delavci pri drugih podjetjih, ki plačujejo svoje delavce od 8 do 12 Din na uro.
b)	Ati je potrebno povišanje cen premoga, če se ugodi vsem zahtevam rudarjev?
Po proračunu trboveljske družbe, ki ie pretiran, bi znašala cela vsota za povišanje mezd 54 milijonov dinarjev in da bi se v to svrho moral podražiti premog za 200 dinarjev pri toni. Rudarji odločno nasprotujejo vsakemu povišanju cen premogu, ker za povišanje premogovnih cen ni nobenih razlogov. Vladi gotovo ni znano, da je trboveljska družba v 1. 1922 investirala v Raj-henburgu, Hudi jami ogromne milijone, da je zgradila v Ljubljani svojo palačo in po revirjih celo vrsto vil za svoje ravnatelje. Vkljub ogromnim milijonom investicije, ki so šle na račun obratovanja, so dobički bili Šc toliki, da je za leto 1922 izplačata 50% dividendo. Pravi profit trboveljskih akcijonarjev pa je ogromnejši. Oni znaša za leto 1922 nad 900%.
Vzemimo na primer akcijonarja, ki ima deset delnic. Deset delnic po 50 dinarjev jc stalo akcijonarja 500 dinarjev. S tem kapitalom je zaslužil v enem letu: 50% dividenda 250 Din; 4 nove delnice po 62.50 dinarjev (na borzi stane delnica defakto 1130 Din 14. junija) 4270 Din. Z 500 Din si je zaslužil v enem letu 4520 Din ali nad 900%.
Ker imajo pa vsi akcijonarji 500.000 delnic, znaša celokupni profit trboveljskih ak-cijonarjev za leto 1922 226 milijonov dinarjev. Res je, da to ni samo obratni profit, ampak tudi borzni in špekulativni, a profit je, plačali so ga naši ljudje, a odnesli so ga inozemski kapitalisti, katere ščiti tudi
naša vlada. Da vlada ne bi mogli prisiliti akcijonarjev, da bi od 226 milijonov profita odstopili 35 milijonov gladnim rudarjem, ne smemo verjeti. Če pa noče, tudi ne sme nas ovirati, da si svoje pravice priborimo in ne sme dovoliti, da bi se cene premogu povečale. 226 milijonov profita, novo opremljen rudnik v Rajhenburgu in Hudi jami, palače in vile, vse to so dali trboveljski rudarji, ki zato danes stradajo.
Rudarji upamo, da nas bo poštena javnost v našem pravičnem boju podpirala in da bo tudi vlada trboveljski družbi posvečala več pozornosti v njenih mahinacijah, ki so v škodo ne samo delavstva ampak predvsem v škodo državi.
Rudarji ponavljamo svojo zahtevo po kontrolni komisiji, v kateri bodo tudi zastopniki rudarjev, ki bodo komisiji pokazali tudi one temne in sumljive kote, katere je doslej znala trboveljska družba spretno zakriti pred oblastmi.
c)	Pretirane cene premoga.
Vlada je dovoljevala trboveljski družbi neopravičeno povečavah cene premogu. — Kako se je cena premogu neopravičeno poviševala, naj služi sledeči dokaz:
Pri regulaciji mezd aprila tega leta so se vsled naraščajoče draginje morale povišati mezde za 9 kron na dan pri 4. kategoriji in za 12 kron pri prvi kategoriji. Povprečno povišanje mezd je znašalo torej 11 kron na dan.
Vlada pa je dovolila trboveljski družbi, da je povišala cene premogu od 235 Din na 290 Din pri toni.
Povišanje mezd je stalo trboveljsko družbo v Trbovljah (4200 delavcev po 11 kron) 11.550 Din dnevno a pri povišanju cen premoga je profilirata (400 vagonov po 55 Din je 22.000 Din, manj 11.550 Din) 10.450 Din dnevno ali 313.000 Din mesečno samo v rudniku Trbovlje. Pri vsakem neznatnem povišanju mezd, je na enak način podražila premog in z ozirom na to se nismo čudili mi rudarji, če so dosegli akcijonarji Trboveljske premogokopne družbe za leto 1922 900% profite, kar je gotovo rekord.
Čudimo se le, da vlada tega noče videti in niti nas poslušati, če ji govorimo o tem.
Kar se ni dosedai posre.čilo nam, se bo morda posrečilo, če se bo tudi javnost, ki je zainteresirana na cenah premoga, zavzela za to, da vlada odredi komisijo, v kateri bodo zastopani tudi rudarji in konsumenti in ki bo preiskala temno poslovanje trboveljske družbe. Rezultat komisije bo gotovo ta, da se bodo cene premogu občutno znižale in naravno, da sc bodo vsled tega mogle znižati tudi tarife na železnicah in da bo draginja pričela padati.
Pozivamo vse, ki so pripravljeni, da nas podpirajo v naši zahtevi po kontrolni komisiji, da se javijo pismeno ali osebno pri »Zvezi rudarskih delavcev« v Trbovljah ali pa uredništvu »Strokovne Borbe« v Ljubljani, Turjaški trg 2, kjer dobijo lahko še podrobnejše informacije.
Zveza Rudarskih Delavcev.
»Slovenec«, »Jutranje Novosti« in ata »Narod« so molčali. »Jutro« pa je poročilo o izvlečka prineslo s komentarjem trboveljske družbe, ki pravi da rudarji že sedaj zaslužijo od 49,— do 67,— dinarjev na dan. Na to zavijanje »Jutra« je »Zveza rudarskih delavcev« poslala sledeči popravek, ki ga pa tudi ni priobčil noben kapitalistični list.
Mezdno gibanje rudarjev.
»Zveza rudarskih delavcev« v Trbovljah je poslala uredništvom ljubljanskih listov o
sedanjem mezdnem gibanju rudarjev, katerega je »Jutro« v 168. št. z dne 14. julija v izvlečku objavilo s komentarjem trboveljske družbe, ki skuša odreči trditve našega poročila.
Na izjave trboveljske družbe v omenjeni številki »Jutra« moramo konstatirati sledeče:
1.	Da znašajo sedanji celokupni prejemki rudarjev od 26.50 do 36.— dinarjev, lahko dokažemo z šc veljavnimi kolektivnimi pogodbami, katere so vedno podlaga za izračunavanje mezd pri trboveljski družbi.
Da so navedene povprečne plače rudarjev od 49.58 do 67.83 dinarjev netočne, dokazuje dejstvo, da se družba brani ugoditi sedanjim zahtevam rudarjev, ki zahtevajo samo od 36.50 do 51.50 dinarjev dnevno.
Kvalificirani delavci po drugih podjetjih so plačani z 7.— do 12.— dinarjev na uro, med tem ko rudarji zahtevajo za kvalificirane delavce le 6.35 dinarjev na uro.
Čudimo se, da se trboveljska družba obenem, ko izjavlja, da znašajo že sedanje plače od 49.58 do 67.83 Din na dan, brani ugoditi zahtevam rudarjev, ki zahtevajo le 36.50 do 51.50 dinarjev na dan.
Na druga izvajanja glede vil, profita in premogovih cen pa bomo prinesli dokaze v komisiji, katero bo odredila vlada.
Zveza rudarskih delavcev.
Da nista »Jutro« in »Narod« hotela priobčiti poročil ZRD razumemo, ker so de-mokratie kapitalisti, ki tega tudi preveč ne skrivajo. Oni imajo zato svojo »Samostojno Unijo«, da jim lovi nezavedne delavce. Da Stefanovič ni mislil iskreno, ko je govoril, da radikalna stranka zastopa tildi interese delavstva, je vedel in ve vsak proletarec in sc radikalcev ogiba, kot vseh drugih meščanskih strank.
Je pa še nekaj zaslepljenih revežev med delavci, ki mislijo še danes, da so klerikalci in SLS zagovorniki delavstva in da je »Jugoslovanska strokovna zveza« (krščanski socijalisti so se krstili ti klerikalci) delavska organizacija in kot taki se predstavljajo tudi danes delavstvu.
Vprašamo rudarje," ki so še v »Jugoslovanski strokovni zvezi«, ali je gori priobčeno poročilo mogoče lažnjivo, da ga je odklonil »Slovenec«? Ali še niste spregledali, da so klerikalci in vse njihove pomožne organizacije enaki zagovorniki kapitalistov, kol so demokratje s svojo »Samostojno Unijo«? Ali ne vidite, da vas delavce izdaja vaša stranka in vaša organizacija v trenutku, ko se gre za vaš obstanek? Lepo in sladko znajo govoriti klerikalni voditelji o vzajemnosti razredov itd., ali ko pride do boja, se postavijo na stran kapitalistov proti vam. Zakaj? Zalo, ker so tudi klerikalci akcijonarji trboveljske družbe! In »Slovenec« ne sme pisati proti akcijonarjem, ki so klerikalci. Podporo, pomoč, parlament in vse mogoče vam obljubljajo, samo da vas uspavajo, da se ne bi zavedli lastne moči. Vaše mesto ni v stranki, kjer so razni Pollaki, Remeci itd., ampak v razrednih organizacijah delavstva, ki vam ne obljubljajo ničesar, ki pa vas budijo k zavednosti in ki vas učijo: Ne zanašaj se v nikako pomoč, računaj le na svojo moč.
Rudarji! V vas samih je sila! Poma-Z vami solidaren je celokupen delavski razred Jugoslavije.
Živela borba rudarjev!
Živela zmaga rudarjev!
Zbirajte za tiskovni sklad ,,Glasa svobode** I
LISTEK.
Upton Sinclair:
Fimmie Higgns v Arhangelskem.
(Prevci Iv. Francevič.)
Fimmie je zadel na moža, ki ga je malone zamenjal z Cheyrus Rabinom, tako zelo jc bil podoben majhnemu židovskemu krojaču. Mož je pomagal nositi velikemu črnobradatemu ruskemu kmetu drva. Bil je ruski zid s pametnimi črnimi očmi, podolgovatega obraza in vpadlim licem, kot da se leta in leta ni niti enkrat do sitega najedel; silen kašelj ga je mučil. Ker ni imel čevljev in rokavic, je noge in roke povezal s cunjami. Bil je videti zadovoljen. In ko je vrgel butaro drv s pleč, je pokimal Fimmiju in rekel:
»Hallo!«
»Hallo«, odgovori fimmie.
»Govorim angleški.«
Fimmie sc ni čudil nikdar, da je kdo govoril angleški. Začudil sc je le, če kdo angleški ni znal. Nasmehnil se je in rekel:
»Seveda.«
»Bil sem v Ameriki«, nadaljuje drugi. »Delal sem v tovarni za špirit.«
Bilo je videti, da rajši govori, nego nosi drva. Obstal je in vprašal:
»Kje ste pa vi delali v Ameriki?«
Kmet je godrnjal in ga poklical k delu. Predno je šel, je rekel:
»Bova večkrat govorila <> Ameriki?«
f immie jc prikimal smehljaje.
Ko jc nekaj ur pozneje zapustil drvarnico, je videl v mraku, da ga majhen žid pričakuje
»Večkrat se mi stoži po Ameriki«, ie rekel in korakal poleg Fimmija, mahaje okrog sebe s shujšanimi rokami, da bi se ogrel.
»Zakaj ste sc vrnili v Rusijo«, je vprašal Fimmie.
»Čital sem o revoluciji in mislil sem se obgateti.«
»Mu.« Fimmie se skremži, »in ste se obogateli.
»Ali ste bili v Ameriki član strokovne organizacije«, vpraša drugi, ne odgovarjaje na smeh Fimmija.
»Gotovo.«
»Katere?«
»Strojnikov.«
»Ste se udeležili tudi stavke?«
»To se razume.«
»Ali ste bili morda tudi pretepeni?«
»Seveda.«
»Niste nikogar izdali?«
»še na misel mi ni prišlo.«
»Ali ste, kakor sc imenuje, razredno-za-vedni?«
»Se lahko zanesete na-me; sem socija-list.«
Rus sc obrne k Fimmiju. Njegov glas drhti od razburjenosti.
»Imate rudečo karto?«
»Seveda. V suknjinem žepu.«
»Zaboga«, vzklikne Rus. »Sodrug ste!«
Pomolil mu je v cunje zavito roko.
»Tovarišč!«
V	ledenomrzlem mraku sta zagoreli dve srci. Tu, v tej obupni ledeni puščavi je pokazal duh intcrnacijonalnega bratstva svoj čudež.
Trepetaje od razburjenosti je stisnil mali žid roke Fimmiju.
»Ako ste socijalist, zakaj se bojujete proti ruskim delavcem?«
»Jaz se ne bojujem proti njim.«
»Ali vi nosite uniformo.«
»Sem samo popravljalec avtomobilov.«
»In vendar pomagate! Vi pomagate uničevati ruski narod, uničevati sovjete! Zakaj?«
»Ne vem«, odvrne Fimmie skoraj proseče. »Hotel sem se boriti proti kajzerju, a so me poslali sem, ne da bi mi povedali zakaj.«
»Ah! To je militarizem, kapitalizem! Mi smo sužnji. Ali mi se osvobodimo! In vi
boste pomagali, ne boste morili ruskih delavcev.«
»Gotovo ne«, vzklikne Fimmie.
Mali zid se je oklenil Fimmija.
»Pojdite z mano. Pokažem vam nekaj, tovarišč.«
Korakala sta po temni cesti dokler nista prišla k vrsti delavskih koč; lesene hiše, špranje zataknjene s slamo in ilovico; stanovanja, v katerih bi amerikanski farmer ne maral nastaniti niti svoje živine.
»Tako žive delavci«, je rekel tujec in potrkal na vrata. Žena je odprla. Otroci so sc ji obešali za krilo. Stopila sta v prostor, ki ga je razsvetljevala motna svetilka in žerjavica ognjišča, kjer se jc kuhalo .zelje. — Tujec ni spregovoril nobene besede z ženo; pokazal je Fimmiju stol poleg ognjišča in ga opazoval z ostrimi, črnimi očmi.
»Pokažite mi rdečo karto«, je rekel nenadoma.
Fimmie je odložil ovčji kožuh, odpel majo in vzel z notranjega žepa suknje dragoceno karto, na kateri so bile zaznamovane iniciale tajnikov Leesvillerske, Hopalander-ske in Srontonerskc krajevne skupine.
Tujec — mali žid je pregledal natančno in prikimal.
»Dobro. Zaupam vam.«
Vrnil je karto.
»Moje ime je Kalenkin in sem boljševik.«
Fimmiesu bije srce močneje, dasi ie bil na to razodetje pripravljen.
»Naša krajevna skupina v Hopelandu se je imenovala boljševiška«
»Mi smo bili od tukai pregnani«, nadaljuje žid. »Vendar sem jaz ostal radi propagande. Iščem tovarišev med Amerikanci in Angleži. Povem Vam: Ne vojujte proti delavcem, vojujte proti gospodi, kapitalistom! Razumete me?«
»Razumem.«
»Ako me zaloti gospoda, me ubije. Vam zaupam.«
»Ne izdam ničesar«, vzklikne veselo Fimmie.
»Vi mi morate pomagati. Idite k ameri-
kanskim vojakom in jim recite: Ruski narod jc bil dolga leta suženj. Osvobodil se je sedaj, a vi prihajate, da ga ubijete in ga zopet naredite za sužnja. Zakaj delate to? Kaj odgovore, tovarišč?«
Fimmie odgovori:
»Povedali bodo, da hočejo biti kajzerja.« »Mi pomagamo biti kajzerja, mi se bojujemo z njim.«	.............
»Oni trde, da ste sklenili z ni;m mir!« »Naše bojno sredstvo je propaganda. — Te se boji kajzer bolj, nego vsega drugega. Za to izdajamo milijone rubljev, mi tiskamo časopise, letake — saj veste, sodrug, kako delajo socijalisti. Pošiljamo jih v Nemčijo, mečemo i'.li iz aeroplanov. Mi imamo tiskarne v Švici, Nizozemskem — povsod. Nemci čitajo naš tisk, premišljajo in se vprašujejo:
»Zakaj se borimo za kajzerja? Zakai nismo svobodni, kakor Rusi? Vem to, tovarišč. Z mnogimi nemškimi vojaki sem govoril. Ogenj gre skozi Nemčijo. Morda bo še trajalo eno leto, morda dve — nekega dne spregledajo ljudje, da imajo boliseviki prav. Vi poznate delavce, srca delavcev — oni edini nosijo v srcu ogenj, ki ne more biti
zadušen!«	,,	,
»Gotovo«, reče Fimmie. »Vendar se te reči ne smeio reči amerikanskim voiakom.«
»Zaboga mislite, da tega ne vem? Saj sem vendar bil v Ameriki. Ljudje sc tam drže da so izvoljeno ljudstvo, mislijo da znajo vse in ne puste, da bi se jih poučilo. Oni imajo demokracijo, pri njih ni razrednih lazlik — mezdnih sužnjev? — vse to je inozemska navlaka — in tako dalje. Oni streljajo na nas; to sem videl sam, kako so pri neki stavki bili delavci zbiti do smrti.« »Vse to poznam. Kaj torci ukrenemo?« »Propaganda«, vzklikne Kalenkin. »Prvič imamo dovolj denarja za propagando. Ves denar Rusije sliši propagandi. Mi se pre-nvamo do delavstva celega sveta, kličoč jim povsod:
Vstanite! Vzdignite sc in zdrobite verige! Mislite, da nas ne bodo slišali? Kapitalisti vedo, da nas bodo slišali, zato trepe-
Internacionalni pregled.
'Razpad nacijonainega bloka v Franciji.
Po končani svetovni vojni je zmagovita 'francoska reakcija ustanovila veliko nacionalistično stranko — »Bloc National«. Njen program je bil: zagotoviti izpolnjevanje versajske mirovne pogodbe in širjenje misli, da »Nemec mora plačati«. In po štirih Seti Nemčija ni plačala. V Franciji se bližajo volitve in če Nemčija ne plača, če bankrotira zasedba Poruhrja, bo propadel Poinca-.re in njegov »nacijonalni blok«.
francosko ljudstvo že razumeva, da je ^bankrotirala Poincarejeva politika. Francoski frank pada, življenje postaja dražje, davki se večajo. Malomeščanstvo ne mara več nacijonainega bloka. »Bloc National«,> ki je dobil leta 1919 ogromno večino, je v ra£padu.
V zadnjih letih je nacijonalni blok pri občinskih volitvah v poedinih krajih propadel izmed deset slučajev v devetih. In sedaj so bile volitve v Seine-et-Oise. Nacijonalni blok je moral odstopiti svoje kandidate v korist takozvanega bloka levih. Končen rezultat teh volitev je bil: »blok levih« 76.000 glasov, komunisti 55.000. Če pomislimo, da %c bil Seine-et-Oise trdnjava Poincareja, so komunisti dosegli velik uspeh.
»Sedaj ima francosko ljudstvo novo iluzijo, s tem da stavi nade v ta »blok levih«, ki ga vodijo zviti meščanski politiki, ki so predvidevali propad nacijonainega bloka ter so •pravočasno zapustili Poincareja. »Blok levih« bo brezdvomno pri prihodnjih volitvah omagal; ali tej zmagi bo sledil poraz, ker se bo francosko ljudstvo hitro razočaralo nad to novo masko francoske buržuazije.
Beželnozborske volitve v Mecklenburg-Slrelilz.
V Nemčiji so se 8. julija vršile volitve v provinci Mecklenburg-Strelitz, ki šteje ne-■kaj nad 100.000 prebivalcev. Volitve so prinesle komunistični stranki Nemčije (KPD) nepričakovan uspeh. Doslej KPD v deželnem zboru Mecklenburga sploh ni bila zastopana, a sedaj je dobila od 53.487 glasov 10.853 in od 35 mandatov 7. Socijal-demo-icrati so dobili pri zadnjih volitvah 23.006 diasov in pri teh ie 12.800 in 8 mandatov. Torej socijal-demokrati so doživeli velikanski poraz. Da moremo pravilno oceniti atspch KPD, moramo imeti pred očmi: v Mecklenburgu ni nobene pomembne industrije (proletarsko prebivalstvo sestoji iz malih kmetov, obrtnikov in poljedelskih delavčevi, komunistično gibanje v tej provinci ie zelo mlado. Ob pričetku volilnega boja »e imela KPD tu le 3 krajevne organizacije, v volilnem boiu se je organiziralo osem novih. Parola KPD pri teh volitvah je bila: ■Delavska večina — delavska vlada!
Ruski najvišji cerkveni svel proti Tihonu.
Ruski najvišji cerkveni svet je povodom zadnjih izjav bivšega patrijarha Tihona izdal poziv ra vernike, v katerem našteva -vse grehe Tihonove proti ruski cerkvi in ruskemu ljudstvu. Sedaj se Tihon dobrika ie ljudstvu zato, ker se boji, da bi ga za vse te pregrehe ne doletela zaslužena kazen.
tajo in pošiljajo vojsko, da bi nas pobili. In mislijo, te armade jih bodo poslušale vedno.
.Kaj?«
»Oni upajo, da se ruski narod dvigne zop?r vas.«
.'Žid se smeje, divje veselo smeje.
»Mi imamo svojo lastno vlado, prvikrat v življenju vlada proletarijat in oni mislijo, da se vzdignemo zoper samih sebe! Podkupili so si marionete, ki se imenujejo sicer ■socijalisti, postavili so si v Arhangelskem vlado, ki so ji dali ime ruska vlada! Lahko imajo sami sebe za norca, pri nas, Rusih, se tim lo ne posreči.«
»Mnenja so, da se bo ta vlada razširila«, ?ečc Fimmie.
»O da, do tja, kamor prodrejo njih armade. Ali dalje niti za ped. Ako Rusija vidi, da vdira tuja vojska v deželo, postane slc-bern Rus boljševik. In zakaj, tovarišč? Ker vsi Rusi vedo, kaj to pomeni, ako hočejo kapitalisti Rusiji naprtiti novo vlado. Jo 'pomeni posojila — francoski in angleški dolgovi. Ali veste to?«
»Vem«, odgovori Fimmie.
»Milijarde so to, petnajst milijard samo J iancozom. Boljševiki so dejali: Ničesar ne plačamo. Zakaj naj bi plačali? Denar je bil 'posojen carju. Zakaj? Da je lahko držal ■Ruse za sužnje, jih koval v vojsko in jih •pošiljal proti Japoncem. Da je lahko okrepil 'polj,cijsko oblast in poslal stotisoč ruskih socialistov v Sibirijo. Ali ni tako? Ali naj sedaj ruski socijalisti takšne dolgove plačujejo? Mi smo rekli: Posojila se nas ne "tičejo. Denar ste posodili carju, naj vam ga tudi on vrne! Ali vsi so tulili: Morate plačati! Poslali so armade, da izropajo rusko -državo premoga, olja in zlata. Tako je, tovariše! Ali mi ne bomo plačali nikdar. Morajo si sami priti po svoj denar, vsako mesto, vsako vas zavzeti. In mi propagiramo •med tem v njih vrstah, pri Francozih, Angležih in Amerikancih — natančno, kakor pri Nemcih.«
Kalenkin je dolgo govoril in umolknil ves •utrusen. Strašen krvioli : : fl.n ie polastil. Obe •toki je stisnil ra yr:..i in njegov ! led obraz
Nova preganjanja na Madjarskem.
HorfhY je dal zopet zapreti 74 delavcev, ki so obtoženi, da so delovali pri neki komunistični zaroti. Zanimivo pri teh aretacijah je zlasti to, da so isti dan izpustili na svobodo vse udeležnike pri zaroti madjar-skih fašistov.
Apel Komunistične Stranke Nemčije.
Kom. Stranka Nemčije je izdala povodom vedno ostrejšega položaja v Nemčiji oklic, iz katerega prinašamo tu izvlečke.
»Kabinet Cuno je bankrot. Notranja in zunanja politika grozi, da povzroči v bližnjih dnevih akutno katastrofo. Širijo se vesti, da so v zasedenem ozemlju že golove priprave rensko-vestfalskih separatistov, da pro-klamirajo svojo rensko-vestfalsko republiko, ločeno od Nemčije. Južno-nemški fašisti nameravajo isto. Lundendorf in Hitler sta pripravila vse, da marširata proti Saški in Turinški. Severo-nemški fašisti pripravljajo zasedbo Berlina in liamburga.
Mi gremo težkim bojem nasproti! Razviti moramo največjo akcijsko pripravljenost.
Mi komunisti moremo zmagati v boju proti kontrarevoluciji le tedaj, če povedemo v boj socialdemokratske in neopredeljene delavske mase brez in proti izdajalski socialdemokratski stranki in strokovni birokraciji. Zato se morajo takoj izvršiti vse priprave za obrambno akcijo, ki je bojevuo sposobna. Kontrolni odbori morajo že sedaj preskrbeti, da se oskrbi industrijske bojev -ne kraje z življenskimi potrebščinami. Skupne proletarske obrambne organizacije se morajo kljub vsemu brezpogojno organizirati po obratih.
Naša organizacija mora biti tako za udar sposobna, da ne bo tudi v odkriti državljanski vojni odpovedala v nobenem okraju.
Fašisti hočejo vsakega desetega delavca postaviti pred steno in ga ustreljiti, revo-lucijonarni delavci pa moraio postaviti pred steno vsakega petega fašista.
Mi gremo odločilnemu boju nasproti. Mi se moramo pripraviti brez nervoznosti, s hladno krvjo in jasno glavo.
Če irnamo voljo za zmago in za prevzetje oblasti, če je vsak komunist pripravljen za rešitev in osvoboditev delavskega razreda žrtvovati svoje poslednje, le tedaj bo naša stranka stranka zmage. Samo tedaj bo ona uposlavila revolucijonarno delavsko-kmetsko vlado.
Poziv se konča:
Strnile vrste avantgarde nemškega prole-tarijala!
V	duhu Karla Liebknechta in Roze Luxem-burg se borimo!
Priprave za izvoz žita.
Dobavo žita od kmetov so letos prevzele konzumne zadruge. Železnice so popravljene tako, da bodo v stanju prepeljati vse žitne transporte. Tudi luke so tako pripravljene, da se bo v času od septembra do januarja izvozilo lahko okoli poldrug milijon ton žita. Pogajanja so v teku z Nemčijo, da izvozi Rusija v Nemčijo žita za 200,000.000 zlatih mark.
je gorel ves rudeč pri svetlobi ognja. Zena mu ie prinesla kupico vode. Stala je kraj njega, roko na njegovi rami. Njen širok, globokorazoran kmečki obraz je vztrepe-faval. Tudi Fimmie je vztrepetaval; v njegovi glavi je vstajala vizija mogočne usode. Sedaj ie spoznal resničen položaj, spoznal, kaj je njegova naloga. Bilo je tako pripro-sto, tako samorazumljivo, njegovo celo življenje je bila priprava za to. V njegovi duši so se pojavile besede nekega drugega proletarskega mučenika:
»Pustite, naj gre ta kelih mimo mene!«
Ali Fimmie zaduši glas svoje slabosti in reče:
»Poevjte mi, sodrug, kai naj storim?« Kalenkin vpraša:
»Ali ste propagirali v Ameriki?«
»Bil sem celo enkrat radi govora pod milim nebom zapit.<
Kalenkin se. poda v kot sobe. Dolgo je ril med kakim pol ducatom zeljnatih glav in izvlekel zavoj. Bilo je kakili dvesto letakov.
Kalenkin jih preda Fimmiju in reče: »Sprašujejo me:	Kako	se naj dopove
Američanom resnica? )az trdim: Pokažite jim, kako smo delali propagando med Nemci, natisnimo proklamacije na Nemce v angleškem ieziku, da bodo lahko čitali Ame-rikanci in Angleži. Morda bo to kaj pomagalo.«
Fimmie gre bližje k svetilki in čita: »Proklamacija armadnega odbora ruske dvanajste rudeče armade, nalepljena v Rigi v času nemške zasedbe.
Nemški vojaki!
Ruski vojaki dvanajste armade Vas opozarjajo, da se vojujete za avtokracijo, proti revoluciji, proti svobodi in pravičnosti. — Zmaga Viljema je smrt demokracije in svobode! Mi zapuščamo Rigo, vendar vemo, da se bodo moči revolucije izkazale močnejše, nego moči topov. Mi vemo tudi, da zmaga navsezadnje Vaša vest, in da bo nemški vojak z rusko revolucijonarno armado prodiral /dnrteno k svobodi. Trenutno | ste Vi moč :. ;^t ul r.us, o ie Var.a mo« le
Strokovni pregled.
9. Centralizem in federalizem.
Današnji pogoji razrednega boja zahtevajo od delavskega razreda, da napne vse svoje sile in da koncentrira vse svoje moči. Tudi v deželah, kjer so se ohranile še stare forme organizacij po strokah in kjer je strokovni pokret še razdvojen, silijo današnje razmere k združenju in koncentraciji, k centralizaciji.
Pod praporom avtonomije in federalizma morejo životariti le majhna, neznatna društva, nesposobna, da bi zadostila današnjim pogojem borbe. Naloga pristašev revolucionarnih strokovnih organizacij je, delavstvo, ki je še v takih strokovnih organizacijah prepričati, da so mali parcijeini boji danes nemogoči, da je potrebno dosedanje strokovne organizacije preurediti v močne zveze delavstva ene industrijske panoge in da je treba te posamezne industrijske zveze medsebojno zvezati in vse centralizirati v centralnemu vodstvu. Federacija ali avtonomija znači cepljenje delavskih sil in zato se morajo revolucijonarji boriti za demokratičen centralizem v delavskem pokretu.
Tudi revolucijonarji ne smejo pristati na to, da bi se mesto preživelih organizacij po strokah ustanavljale splošne organizacije za vse stroke skupaj, ker bi taka oblika strokovnih organizacij otežkočala razredni boj.
10. Boj za obratne zaupnike.
Najvažnejše in najsilnejše orožje delavstva v razrednem boju so obratni zaupniki (obratni sveti.)
Reformisti so spoznali važnost obratnih zaupnikov in zato so povsod, kjer je bur-žuazija bila v nevarnosti (Nemčija, Avstrija, Češka) s pomočjo in sodelovanjem strokovnih birokratov omejili pravice obratnih zaupnikov na minimum. Naloga in dolžnost revolucionarjev je izvesti volitev obratnih zaupnikov in boriti se zato, da dobijo t im več pravic.
Obratni zaupniki so prvotni organi enotnosti delavskega razreda. Oni so naravni zastopniki celokupnega delavstva v obratu, ker jih voli in postavlja celokupno delavstvo v podjetju. Revolucijonarji morajo skrbeti za to, da sc povsodi izvedejo vo !-ve obratnih zaupnikov.
Posebno važno vlogo imajo obratni zaupniki v času vrenja in gibanja delavsk h mas.
Pri vsakem štrajku, pri vsaki akciji so obratni zaupniki listi, ki vzdržujejo zvezo med maso in stavkovnim vodstvom. Pa tudi po končani akciji so obratni zaupniki tisti, ki tvorijo zvezo med vodstvom organizacije in člani.
Boi za obratne zaupnike ne sme imeti nikdar abstraktnega propagandnega značaja, ampak se mora voditi na podlagi kon-kietnih zahtev, ki odgovarjajo stanju delavstva v državi. Boj za obratne zaupnike bo pritegnil vse delavstvo, tudi neorganizirane, k aktivnosti in bo združil vse delavce v boju proti kapitalizmu.
Poioin obrainih zaupnikov bodo mogli revolucijonarji priti v stik z najširšimi masami delavstva in jih pridobiti za aktivno sodelovanje v revolucionarnem razrednem boju.
V	gornjih 10. točkah smo na kratko označili program revolucionarnih strokovnih organizacij. Sodrugom, ki delajo aktivno v strokovnih organizacijah, bo na podlagi teh kratkih izvlečkov mogoče, da se bodo znali orientirati kako stališče treba zavzeti v posameznih vprašanjih. Zato opozarjamo vse
brutalna moč; moralna moč ie na naši strani. Zgodovina Vas bo učila, da se je nemški proletarijat obrnil proti svojim revolucionarnim bratom in pozabil na internacionalno solidarnost. Ta zločin lahko popravite samo na en način. Spoznajte, kar je Vaša lastna in istočasno vseobča korist in pobijajte imperijalizem z vsemi silami. Idite roko v roki z nami — življenju, svobodi na-
Fimmie pogleda.
Jirmmie pogleda.
»Kaj porečete k temu«, vpraša Kalenkin vneto.
»Izborno«, odgovori Fimmie. »Ravno to nam je potrebno. Proti temu se ne da prav nič oporekati. Iz tega je razvidno, kai delajo boljševiki.«
Kalenkin se nasmeje grenko.
»Tovariš, ako ta letak najdejo pri vas, ustrele vas, kakor psa. Nas vseh poslre-ljajo.«
»Zakaj ?«
»Ker je boljšcviško.«
Fimmie hoče vzklikniti.
»Ali saj je vendar resnica.«
Ali takoj spozna naivnost svojih besedi in obmolkne. Kalenkin pa nadaljuje.
»To smete pokazati ljudem, na katere se lahko zanesete. Skrijte letake dobro, vzemite si enega, zamažite ga in recite, da ste ga našli na cesti in da tako pobijajo boljševiki kajzerja. Zakaj jih potem mi pobijamo? Razdelite med tem te letake in v nekaterih dneh vam prinesem nove.«
Fimmie prizna, da bo tako najpametnejše. Prikima in stlači dvajset letakov v notranji žep suknje, nadene težak kožuh in tople rokavice, ki bi jih rad prepustil na pol premrzlemu in lačnemu boljševiku. Nato ga potrka po rami in reče: »Zanesite se name, sodrug! Letake bom razdelil in stavim, da ne ostanejo brez vpliva.«
»In me ne bodete izdali?« vpraša Kalen-| kin v divji vnetosti.
j »Nikdar in č ' rac živega denejo iz ložs.s
sodruge na teh 10 točk, (ki so izšle v 12, 13 in 14 številki »Glasa Svobode«), da jih temeljito proučijo in da se po njih ravnajo.
Mednarodno delavsko gibanje
stoji pred razburkanimi časi. Demokratične iluzije ginejo in borbenost se vrača v delavske vrste. Ofenziva kapitala proti pridobitvam delavskega razreda in proti eksistenčnim pogojem delavstva, naraščujoča gospodarska kriza srednje Evrope, nove vojne nevarnosti, zasedba Poruhrja, fašizem, borba kapitalističnih velesil proti sovjetski Rusiji, vse te činjenice jasno kažejo in predočujejo velike nevarnosti, ki čakajo delavski razred. Zmaga fašizma v Italiji in Bolgariji, jačenje fašizma v Nemčiji, Avstriji in Jugoslaviji, vse to kaže, da grozi proletariatu še hujše suženjstvo, če se ne bo rešil z bojem. Veliki boji proletarskih mas v Nemčiji za obstanek niso samo boji za goli suhi kruh, ampak pričajo tudi o naraščanju borbene volje proletariata. Delavsko gibanje se zopet budi in vstaja, borbenost raste. Ofenziva kapitala se bliža koncu.
Diskuzija o enotni fronti v Amsterdamski internacijonali.
Odkar je I. T. F. (Fimmen) na berlinski konferenci sklenila enotno fronto z ruskimi Z. V. T. D., se v Amsterdamski internacijonali vrše diskuzije o enotni fronti. Značilno pri teh diskuzijah je dejstvo, da se večina amsterdamskih strokovnih birokratov izjavlja proti enotni fronti z ruskimi delavci in s komunisti, da pa je večina delavstva za enotno fronto delavstva vseh dežel.
Tudi na državni konferenci prometne zveze v Berlinu 6. julija je bila z večino glasov sprejeta resolucija, ki odobrava enotno fronto transportnih delavcev in poziva delavstvo ostalih industrijskih panog, da zahteva vpostavitev splošne enotne fronte.
Strokovna internacijonala lesnih delavcev
je zavrnila prošnjo ruskih lesnih strokovnih organizacij za sprejem v strokovno internacionalo. Kakšno stališče bo zavzel naš Sa-vez drvodjelskih radnika?
Ameriški rudarji stavijo nove zahteve.
26. junija so se zbrali zastopniki ameriških rudarjev na konferenci v Scrautonu. Bilo je navzočih nad 500 delegatov, ki so zastopali nad 150.000 rudarjev. Ker bo dosedanja kolektivna pogodba 1. avgusta potekla, so sklenili, da zahtevajo 20% povišanje mezd in 6 urni delavni čas.
Amnestija političnih kaznjencev.
Predsednik N. S. A. Harding je »pomilostil« 27 političnih jetnikov, ki so bili obsojeni, ker so bili člani 1. W. W. (revolucij, strok. org.). Med njimi so tudi sodrugi John Dorau, rudar, Ralph Chaplin in Arlice Sinclair.
{,♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦. ...............
Občinski vestnik.
Iz ljubljanskega občinskega sveta.
V	četrtek, dne 12. t. m. se je vršila redna občinska seja, ki je bila zelo podučna za proletarijat. Pri tej priliki se je pokazalo, kako izgleda v praksi na tem mestu že enkrat omenjena politika zastopanja interesov celokupnega ljubljanskega prebivalstva. Pokazalo se je, da ta politika v odločilnih trenotkih dobi dosledno protidelavsko smer.
Mestna hranilnica.
Demokrati in zajedničarji, pristaši izjemnih zakonov in sovražniki vsakega demokratičnega režima, prijatelji gerentov, so se pritožili proti izvolitvi novega upravnega odbora Mestne hranilnice, ker niso dobili toliko mest, kolikor so jih hoteli. Pokrajinska vlada je sicer njihovo pritožbo zavrnila, ali oni so se še pritožili na ministrstvo, češ. da se je kršil zakon. »Pravni čut« jim namreč pravi, da se sploh ne bi bil smel voliti nov upravni odbor, ker še ni potekla poslovna doba od vlade imenovanega sosveta in gerenta. Po domače rečeno: sosvet obstoji večinoma iz pripadnikov demokratov in zajedničarjev in ti se seveda težko ločijo od milijonov, ki so sedaj v dobi denarne krize zelo potrebni demokratskim in zajedničarskim bankam.
O	Mestni hranilnici se je razvila z ozirom na to pritožbo zelo ostra debata in to ob priliki predloga fin. odseka, da se dovoli povišanje obrestne mere za mestna posojila ob dvakratnem podaljšanju amortizačne dobe ter da se regulirajo prejemki uslužbencev mestne hranilnice po istih načelih, kakor pri magistratu.
Demokrati in zajedničarji so pri tej debati zopet pokazali, da poznajo zakone le tam, kjer jih mislijo izigrati proti načelom de—-mokratizma. Pokazali so, da jim je glavno načelo vladati in profit, da so njim gerenti in imenovani sosveti normalno stanje.
Nove ulice.
Dan pred sejo je »Slovenec« objavil predlog za imena novih ulic. Ker naš klub tega predloga ni poznal, smo predlagali, da se sklepanje odloži, zlasti ker smo videli v predlogu poino imen, ki so predstavniki črne reakcije (Mahnič, Lampe itd.), vendar je predlog propadel. Nato je predlagal naš klub, da se naj spremeni Turjaški trg, kjer stoji »Delavski dom«, v trg Karla Marxa, kar je bilo tudi sprejeto. Pri spreminjevalnih predlogih si je dovolil staviti Tokan predlog, da se spremeni Sodna ulica v Trocki-jevo ulico. Dunajska cesta pa v Tavčarjevo ulico in da se o obeh predlogih istočasno glasuje. Mi bi svetovali Tokanu, da si naj v bodoče prihrani take šale, ko postavlja v eno vrsto revoiuciionaria in reakcijonarja-šiška je dobila Zeleznikerjevo m Dermo— Jo 'O l.liCO.
Iz Sovjetske Rusije.
II S*ošIfite naroonirao II
Narodno-obrambna društva.
Klerikalec dr. Brecelj je stavil predlog, da se za obrambna društva stavi v nov proračun posebna vsota in da se naj v to svriio zviša veselični davek na kino. Ob tem predlogu se je razvila zelo živa debata o naci-jonalnem vprašanju, ki ga je načel naš klub.
Nacijonalno vprašanje in NDS|.
Narodno-obrambna društva so buržuazne organizacije, ki vzgajajo nacijonalistično sovraštvo in odvračajo proletarijat od razrednega boja in internacijonalne solidarnosti. Ta društva samo koristijo kapitalističnemu razredu, ker razdvajajo delavstvo. NDS) ne zanemarja nacijonalnega vprašanja. Ona podpira in bo podpirala vsako nacijonalno-revolucijonarno gibanje, ki je naperjeno proti šmperijalističnemu izkoriščanju, toda to ne z obrambnimi društvi, marveč z akcijami proti današnjemu kapitalističnemu družabnemu redu, pokazujoč, da v okvirju tega reda ni mogoča rešitev nacijonalnega vprašanja, kar je do mere pokazal verzajski nur, ki je med drugim slovensko ljudstvo izročil izkoriščanju italijanske in nemške buržua-zije. Rešitev nacijonalnega vprašanja je mogoča le v socijalistični državi, kar je pokazala ruska federativna republika, ki je priznala vsakemu narodu popolno pravico samoodločbe, tako da se lahko odcepi od republike, če to hoče, dočim do danes še nobena kapitalistična država tega vprašanja še ni rešila, marveč je nacijonalna nasproi-stva še poostrila, ponekod do državljanske vojne (Irska). Ker služijo narodno-obrambna društva samo interesom buržuazije in stoje danes poleg tega še pod vplivom fašizma in se ž njimi ne bo rešilo vprašanje narodnih manjšin, zato je naš klub proti temu, da bi se dovolila kaka podpora za ta društva.
Socijalist Tokan v enotni fronti z nacionalisti.
Proti govorniku našega kluba se je oglasil »socijalist« Tokan, ki je proglasil gornja izvajanja za konfuzna in se zavzemal z vso odločnostjo za obrambna društva, sklicujoč se, da so iako vedno tudi delali češki soci-jalisti (oni namreč, ki sede v vladi s češkimi demokrati = reakcijonarna češka buržu-azija op. ur.). Za svoja izvajanja je žel posebno pohvalo zajednice in demokratov. In reakcijonarni denuncijantski Narod mu je napisal tale slavospev:
»Sejna dvorana še ni doslej doživela tako odkritega in odločnega zagovornika naših narodnih manjšin. Socijalist je jasno in določno povedal, da mora socijalistična stranka tudi sedaj v naših časih gmotno podpirati (Tokan bo gotovo kot centralni tajnik lesnih delavcev pri prihodnji seji predlagal, da se naj dovoli podpora narodno-obrambnim društvom in bo kot »razredno-zavedni« delavec v to svrho gotovo tudi sprejemal denar od kapitalistov, op. ur.) narodne manjšine, da se jim zasigura obstanek. Ne moremo čakati na mirni sporazum«. Čestitamo, s. Tokan! Samo zdi se nam, da se z Vašimi izvajanji niti člani Vašega kluba niso strinjali, ker so z nami vred glasovali proti predlogu. Tokan pa nam je zopet enkrat predočil socijalni patrijotizem v praksi. Tokan nam je doma predočil, da so socija-listi in njihova internacijonala v bistvu verni lakaji buržuazije in da je njihov internaci-jonalizem gola fraza.
Značilno je bilo tudi stališče klerikalcev, ki so pri eni prejšnjih sej glasovali proti, tokrat pa so se udoli komandi svojega desnega krila in s tem zopet pokazali, da mora njihova Delavska zveza plesati tako, kakor gode njihova posredujoča gospoda.
Občinski delavci.
' Naš klub je stavil interpelacijo na župana, ker se ne izvaja sklep občinskega sveta glede regulacije plač in delovnih pogojev za občinske delavce. Ta interpelacija je povzročila vihar ogorčenja pri klerikalcih (odlikovali so se: dvorni svetnik dr. Brecelj, prof. dr. Rožič in fijakar Mozer), češ, da občinski delavci samo lenuharijo in nič ne delajo m da vlada splošno ogorčenje nad niimi. V resnici je pa stvar ta, da so razni vodilni gospodje v posameznih mestnih podjetjih sedaj zelo hudi in povsod hujskajo proti delavcem, češ da imajo previsoke plače in da nič ne delajo, jezi jih tudi to, da ž njimi ne morejo postopati tako, kakor ie to bilo pod demokrati. Sami pa zase zahtevajo razne posebne doklade, delavcem pa ne privoščijo eksistenčnega minimuma, ki je bil uveljavljen z omenjenim sklepom.
Ob tej priliki se je takoj jasno pokazalo, kako izgleda politika zastopanja interesov celokupnega ljubljanskega prebivalstva. Niti eden izmed klerikalcev se ni dvignil v obrambo občinskih delavcev. Strinjali so se oač tudi levi z ogorčenjem desnih. Značilen ie bil tudi odgovor župana, priznavajoč, da je pretil z odpustom onim hlapcem, ki so se branili voziti v dežju, izgovarjajoč se, da so imeli dežne plašče in da je le malo deževalo. Kolikor pa je nam znano, nimajo hlapci ne dežnih plaščev in brez njih bi bilo dobro, da bi šel enkrat župan voziti v takem dežju kakor je bil takrat. Tudi to si bomo zapomnili in temu primerno uravnali naše korake.
V	obrambo občinskih delavcev se je oglasil s. Celešnik, edini iz socialističnega kluba, ki je krepko zavrnil klerikalni napad. Molčal pa je kot grob strokovni tajnik Tokan.
Vsied tega je moral braniti delavske interese samo naš klub s s. Čelešnikom proti ceh zbornici.
Zadnja občinska seja je zopet jasno pokazala, da v odločilnih trenotkih delavske politike odpove tako krščanski socijalizem, kakor tudi socijalpatrijotizem. Obenem pa ie to nauk, da delavski razred nima od nikogar ničesar pričakovati, da si mora vse pridobitve izbojevati v boju proti kapitalizmu in lažisocijalizmu klerikalcev in soci-Jalpatrijotov.
Mimogrede.
Železničarska godba in »Orjuna«.
Dobili smo tale popravek. Priobčujemo ga, ne zato, ker se »Zveza jugoslovanskih železničara« v Ljubljani sklicuje na § 19 tiskovnega zakona, (v takem slučaju popravek niti ne odgovarja temu paragrafu) nego zato, ker radi priobčujemo dopise, ki so za kratek čas.
»Popravek. Razvitje orjunskega praporja. Pod tem naslovom je prinesel »Glas Svobode«, št. 12 z dne 5. julija 1923 poročilo o razvitju praporja in je v drugem odstavku izvajal, da je godba Z)2, narodno-socijalna železničarska godba. Ker pa to ne odgovarja resnici, lojalno (71) prinašamo sledeči popravek:
»Ni res, da so korakali Orjunci po mestu z »narodno-socijalno železničarsko godbo« na čelu, res pa je, da je korakala na čelu povorke »Godba Zveze jugoslovanskih železničarjev«, ki je kulturni odsek strokovne in nepolitične železničarske organizacije »Zveze jugoslovanskih železničarjev«, ki ni privesek niti narodno-socijalne, niti kake druge politične stranke.
Ni res, da so muzikanti narodno-socijalni in brez sramu in razrednega čuta, res pa je, da so železničarji člani godbe ZJZ, kot taki nepolitični in tako godbeniki in ob-nem pripadniki raznih političnih strank ne delajo nikomur sramote.
Godba je na razpolago vsakomur, ki jo plača.«
Tako govori popravek. On trdi, da »jaz nisem jaz«. Godbo zveze jugoslovanskih železničarjev vodi vodstvo »Zveze jugoslovanskih železničarjev«. »Zveza jugoslovanskih železničarjev« pa je včlanjena v narodno socijalni strokovni zvezi, ki jo vodijo narodni socijalisti. Torej »jaz nisem jaz«.
Kdor ni pripadnik narodno - socijalne stranke ni sprejet v to godbo, razim, če se ne izjavi, da stopi v »Zvezo jugosl. železničarjev«. V nasprotnem slučaju se ga odstrani.
Da je godba popolnoma odvisna od vodstva »Zveze jugosl. žel.« je dokaz ta, da brez vednosti tega vodstva ne sme iti igrat, četudi se jo plača. Treba najprej zaprositi vodstvo »Zveze jugosl. žel.«, ali kakor se imenujejo sedaj po 8. juliju »Udruženje jugosl. žel.«, in šele, če vodstvo dovoli, sme godba igrati. Dokaz 1. majnik.
Da resumiramo:
Narodni socijalisti so glasovali za »Ob-znano« in za »Zakon o zaščiti države«. Narod. soc. vodijo »Narodno-socijalno strokovno zvezo«. V »Narodno-socijalni strokovni zvezi« je včlanjena »Zveza jugoslov. železničarjev«, ali po novem »Udruženje jugoslovanskih železničarjev«. Vodstvo »Zveze jugoslovanskih železničarjev« odnosno »Udruženja jugoslovanskih železničarjev« vodi ali razpolaga z »Godbo Zveze jugoslovanskih železničarjev«. Ta godba pa je korakala po mestu na čelu »Orjuncev«.
Gospoda, pošljite še popravek!
Sokoli pod zaščito žandarmerije.
V	nedeljo, 15. t. m. so imeli Sokoli izlet v Zagorju in res jih je nekaj prišlo iz sosednjih krajev, da ojunačijo zbegane zagorske Orjunce, ki ne vedo kam bi se skrili odkar že deca po Zagorju poje ono znano : »Po Zagorju smo hodili, smo Orjunce spat podili...«
Ker pa se zagorski Sokoli in Orjunci ne čutijo varne v Zagorju, so prosili žandar-merijo za pomoč, ki jim je seveda rada ustregla. Orožniki so sporočili našim so-drugom, da bo vsakdo na licu mesta aretiran, kdor bi o Sokolih ali Orjuncih delal kake »nedostojne« opazke ali če bi kdo celo izzival
Razume se, da je ta opomin bil nepotreben, ker so zavedni Zagorjani šli vsi na svoj shod in pa na prireditev »Vesne«, ki je nastopila v Kisovcu in se nikomur niti vredno ni zdelo, da bi delal sploh kake opazke umirajočemu Sokolu in propadajoči Orjuni.
Sokolu in Orjuni pa čestitamo, da je vsaj žandarmerija privolila, da jima asistira pri pogrebu.
Zlobne duše
pravijo, da je dne 15. julija 1923 na veselico lesnih delavcev v Tivoliju pridrvel neki avto črne vsebine, ki je pri belemu dnevu naredil na prisotne neugoden vtis. Firbec radovednežev je hotel ugotoviti, kaj je prav za prav na stvari in je na splošno zadovoljstvo dognal, da cela stvar ni popolnoma črna in da se v avtu razen g. Moškerca, šoferja in drugih dveh klerikalcev nahaja bela oseba, ki se drugače menuje Tokan Ivan. Firbec ni dal miru in se je pozneje zapazilo, da se ta bela oseba prav »lušno« zabava pri mizi g. dr. Adolfa Golia, tajnika Zveze lndustrijcev. Ker ste igrali dve godbi, se pogovor ni mogel natančno razumeti, najbrž se pa gre za splošne interese delavstva, posebno lesnega. Drugače je veselica šla v polnem redu in se plačilni natakar posebno prijazno zahvaljuje dotične-mu sodrugu, ki je zanj pobiral ponočni davek. Kolikor se sliši, ga bo najbrž delegat ministra financ predlagal v odlikovanje, kakor hitro se povrne z dopusta. Seveda, vse v splošnem interesu delavstva.
Kibic § 13!
»Svi traže pare.« Posnemamo po »Slovencu« dobesedno:
Belgrad, 17. julija. (Izv.) Semkaj so prišli dr. Novačan, bivši komunistični poslanec Klemenčič in bivši pokrajinski namestnik za Slovenijo Ivan Hribar. Dr. Novačan govori radikalcem nekaj o porabi novega li-
I sta in za nov list »traži pare«. — Bivši komunistični poslanec Klemenčič baje tudi »traži pare«. — Bivši pokrajinski namestnik Hribar baje tudi »traži pare«. — Skratka, »svi traže pare«.
To je najnovejša senzacija v Jugoslaviji.
Ali traži »baje« Klemenčič tudi »pare« za kakšen list ali pa morda za stranko »levih socijalistov«, a la Golouh,
Ne vemo. Čakamo novih senzacij.
Delovanje v parlamentu.
V	vseh parlamentih Evrope se opaža živahno gibanje, da se prikroji tudi diskusija v parlamentu živahnejšemu temperamentu in izpremenjenim oblikam občevanja v današnjem času. V Parizu diskutirajo z gumijevkami, na Dunaju se zmerjajo s tatovi, v Budimpešti z lumpi in veleizdajalci, v Berlinu se pa ravsajo kot šolski otroci, v Rimu se zapirajo in pretepajo po straniščih, v Beogradu učijo eden drugega balkanskih in prečanskih metod, pri čemer balkanizem zmaguje, v Madridu se igrajo z revolverji. Poslanci čutijo torej očividno potrebo po jasnejšem izražanju in večjem osebnem zbliževanju, kot je bilo to doslej v navadi. Zato se bo uredilo govorniške navade »kulturnih narodov« po vzgledu Indijancev in Zamorcev. In to s sledečimi predpisi:
1. Razlike v mišljenju med posameznimi poslanci se izenači s pestmi.
2. Poslance, ki umorijo svojega tovariša v javni seji, se prvič pozove na red, pri drugem uboju se jih izključi od ireh sej. Žrtve se pokopljejo na stroške parlamenta.
3. V interesu čistosti poslopja se prosi, ne pljuvati drug drugemu v obraz.
4. Visoki gospodje se ne smejo zmerjali med seboj s tatovi, vlomilci, roparji, hoh-štaplerji itd., ker pri tem trpi ugled narodnih zastopnikov iri meščanskega reda.
5. Med govorom se prosi poslance, da se po možnosti ne dvobojujejo, ker s streljanjem se povzroča šum, vsled katerega se ne more slišati govornika.
6. Parlamenta se ne sme zamenjavati s sejmiščem, cirkusom, bojnimi tekmami itd.
»Slovenskemu Narodu« v album.
Tovarnar Bong :	»Moj up je in ostane
močno kraljestvo. Veličanstvo ste ključ moje kase.«
Kralj: »Kaj? Kaj sem jaz?«
Tovarnar Bang : »Ključ moje kase! Dovoljujem si, Veličanstvo, Vas tako imenovati.«	(Bjornstjerne	Bjornson.)
Suženjska morala.
»Slovenski Narod« si dovoljuje opozarjati p. t. policijske oblasti, da so zastopniki Neodvisne delavske stranke Jugoslavije v občinskem svetu izjavili, da ima vsak narod naravno pravico do popolne samostojnosti in lastne državnosti. To je »Narodu« — Kapitalverbrechen. To vemo dobro, vsaj je »Slovenski Narod« imenoval tiste ljudi, ki so propovedovali za časov der hochseligen k. u. k. Avstrija pravico jugoslovanskih narodov do lastne države — za zrele za Žabjek ali Studenec. »Slovenski Narod« si lahko izbere za geslo: »Ich dien’1«
Dopisi.
TRŽIČ NA GORENJSKEM. V tukajšnjem »Delavskem Domu« visi slika Karl Marksa in Ivana Cankarja. Kako se počutita sredi buržuaznih časopisov, si lahko, sodrug urednik, mislite, če Vam povem tole zgodbico :
Vprašam te dni, zakaj ni »Glasa Svobode«, ker spada ta delavski list prej sem, nego »Jutro«, »Slov. Narod« in »Slovenec«, ki vise tam. Čuda, da še ni »Orjuna« med njimi.
Pa mi pravi gostilničar :
»Zato ne bo več tu »Glasa Svobode«, ‘ ker je v 12. številki, v članku »Delavski zlet v Mariboru« nekoliko spregovoril o tem zletu ne tako, kakor bi ravno ti gospodje hoteli. Zato je društvo »Svoboda« sklenilo, da »Glas Svobode« ne sme več v »Delavski Dom« v Tržiču«.
Mislim pa, da to ni samo ta vzrok, nego jih peče podlistek »V senci trobojnic«.
Silno so se razsrdili na delavski list, a na meščanske se ti »svobodaši« prav nič ne srde; oni svoje člane vzgajajo namreč v duhu tistih časopisov. Zato preti velika nevarnost Marksu in Cankarju, da zletita tudi nekega prijaznega dne iz »Delavskega Doma« in prideta tja Kristan in Van-derwelde.
Ker pa ti »socijalisti« tako vzgajajo delavstvo, zato ni čuda, da je delavstvo popolnoma brezbrižno, kakor v strokovnem, tako v političnem oziru. Kapitalisti pa se Pasejo in rede trebuhe in se hvaležno spominjajo gospodov »socijalistov« in »Svobode«.
IZJAVA. V našem listu št. 4. letošnjega leta je izšel dopis, v katerem se osebno žali g. Pogačnika, lesnega trgovca v Podnartu. — Žal nam je, da smo pri pregledovanju dopisa prezrli dotične besede in ker nočemo osebno žaliti nikogar, nego le stvarno bičati krivico, to zadevo tem potom lojalno popravljamo.
VRHNIKA. V štev. 13. sem čital, kako je gostilničarka Rakar ozmerjala našega so-druga s psom, ker je pobiral prostovoljne prispevke za tiskovni sklad »Proletarske Mladine«. Prosim, da mi dotični sodrug sporoči svoj natančni naslov. Jakob Peternelj, tovarna Globus, Vrhnika.
TRBOVLJE. Stavbinci pozor! Tukaj v Trbovljah se dela bolnica za rudnik. Prevzela je stavbo tvrdka iz Ljubljane, Kasal, ki ima nekega palirja, kateri priganja delavce, da morajo delati 12 ur, od 6. zjutraj do 7. zvečer brez vsakih nadurnih plačil. Dela se tudi vsako nedeljo. Ta človek postopa z ljudmi prav nečloveško. Ako n. pr. delavec zamudi par minut, mu ta gospod takoj reče, da ga ne potrebuje več. — Treba bo poučiti tega gospoda, kako se ima vesti z ljudmi.
Razno.
TATOVI ČLOVEŠKIH ŽLEZ.
Pred časom so našli na cesti pri Chikagu (v Ameriki) delavca po imenu Wozniak v stanju omotice. Ko so ga spravili ljudje k zavesti se je ugotovilo, da mu manjkajo žleze. Ker se je pripetilo že prej mnogo slučajev, da so bile komu ukradene žleze na nasilen način, se je takoj uvidelo, da se nahaja zopet pred takim slučajem. Delavcu Wozniaku so morali proti njegovi volji poklicani zdravniki ukrasti žleze. In res je detektiv, ki se je začel baviti s tem novim slučajem tatvine žlez, kmalu za tem razkril svojemu načelniku, kako so bile ukradene človeške žleze. Detektiv je izpovedal, da se je neki star milijonar imel oženiti s petindvajset let staro nevesto in da je nekemu zdravniku obljubil sto tisoč dolarjev, ako mu z operacijo preskrbi nove žleze. — Zdravnik je najel ljudi, ki so ugrabili človeka in ga oddali v bolnišnici na severni strani mesta, lam so ga imeli v omotici skozi tri dni. Detektivski načelnik pravi, da mu je detektiv izročil imena zdravnikov in roparjev. Policija pa ni dobila imena milijonarja Detektivski načelnik pravi, da je izpoved detektiva tako podobna dogodkom, ki jih je doživel Wozniak, da je takoj poslal po njega da ga še enkrat zasliši.
\Vozniaka so napadli štirje roparji človeških žlez. Vrgli so mu vrečo prek glave, nakar je padel v omotico. Ko se je prebudit je ležal ravno na istem mestu, vrečo je imel. še čez glavo, pa ukradene so mu bile žleze. Detektivski načelnik se hoče zdaj prepričati, ako Wozniak spozna katerega svojih napadalcev.
Dogodek o tatvini žlez se bo zdel čita-teljem neverjeten. Vendar ni tu ničesar neverjetnega. Denar, ki je v Ameriki bolj kot kje drugje sveta vladar, ne vemo zakaj bi se ne napravil vladarjem tudi nad žlezami., zdravega a ubogega delavca, kateremu gotovo ne morejo tako rabiti kakor že izmozganemu in izživelemu milijonarju. Še boga lahko kupiš za denar, toliko prej pa lahko podkupiš zdravnika in oblasti, da ti gredo na roko.
DRAGA KNJIGA. Beograjski »Novi list« prinaša ta-Ie primer sinekure in korupcije.. Eden od naših profesorjev, ki seveda ne misli sedaj na štrajk ali na ostavko, je po treh letih dovršil neko svojo knjigo v francoščini. In vlada ga je radi tega dela poslala v Pariz. Če se sešteje vse, kar je dobil kot plačilo v frankih in kar je prejel na rednih dohodkih in na izrednih »subvencijah« ter se porazdeli na vse strani te knjige, vidimo, da stane vsaka stran nič manj in nič več kot 1000 frankov, kar znači po sedanjem tečaju 6500 dinarjev.
Tiskovni sklad.
Bandelj Angela, Moste 1 Din, Peterkovič Franc, Ljubljana 1 Din, Šešek Franc, Medvode 5 Din, Delavci v Radomljah pri Kamniku 4 Din, Delavci v tovarni »Titan«, Kamnik 24.50 Din, Kajzer Peter, Škofja loka 2 Din, Porenta Janez, Škofja loka 2 Din, Peternel Jakob, Vrhnika 4 Din, Ojsterc, nabral 96 Din, Mestni uslužbenci, darovali 340 Din, Vuk, nabral na veselici 225 Din, Izletniki na Bled, nabrali 180 Din, Zavedno omizje v šišenski gostilni /5 Din, Štukelj, Ljubljana 25 Din, Čretnik Fran, Grobelno
1	Din. Skupaj 985.50 Din. Izkaz v zadnji številki 3.835 Din. Vsega skupaj 4.820.50 Din.
Sodrugi! V kratkem izide »Kapital« K. Marka (popularna izdaja I. BouhartaJ v hrvatskem jeziku. Za organizirane delavce stane 30 Din, za druge pa 40 Din.. Naročila in denar se naj pošilja: M. Pi-jade, Kosmajska ulica 60, Beograd.
Vsak razredno-zaveden delavec mora poznati »Kapital«. Zato sezite po njem.
DELAVSKO GLASBENO DRUŠTVO priredi v nedeljo, 29. t. m. pešizlet v Vevče pri Dev. Mar. v Polju. Naj bi se tega zleta udeležilo kolikor mogoče največ sodrugov. Delavstvo v Vevčah in okolici opozarjamo na 29. julij, ko se snidemo v priletni zabavi in petju. Natančneje v prihodnji številki.
Sestanek ljubljanskih zaupnikov N. D. S. ). je vsako sredo ob pol 8. uri zvečer v »Delavskem domu.«
Lastnik in izdajatelj Konzorcij. Odgovorni urednik Anton Šušteršič. Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani.